Dobesedni zapisi razprav

Torek, 22. april 2008 - Strasbourg

16. Politika Kitajske in njen vpliv na Afriko (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je poročilo o Kitajski politiki in njenem vplivu na Afriko (A6-0080/2008), ki ga je pripravila Ana Maria Gomes v imenu odbora za razvoj (2007/2255(INI)).

  Ana Maria Gomes, poročevalka. − (PT) Gospod predsednik, zaradi nebrzdanega pohoda Kitajske za nafto, naravnimi viri in novimi trgi v Afriki smo zaskrbljeni glede vpliva njene vedno večje prisotnosti na tej celini in tudi posledic take ekspanzije za evropsko politiko. Evropa ne more zaradi strahu neposredno obtoževati Kitajsko, niti si ne more privoščiti udeležbe v nenačelni konkurenci ter se izogibati metodam in merilom, ki so v interesu Pekinga. Evropa in Kitajska morata obe prispevati k doseganju razvojnih ciljev novega tisočletja: manjša revščina in reševanje konflikta v Afriki. Obe morata priznati, da lahko postanejo njuni lastni interesi in naložbe v Afriki trajnostni in zakoniti le s spodbujanjem trajnostnega razvoja in dobrega upravljanja.

V tem poročilu smo poskušali na objektiven način analizirati prisotnost Kitajske v Afriki, pri čemer smo upoštevali tako pozitivne in negativne vplive. Glede na različna posamezna priporočila za ukrepe obstajata dve ključni politični sporočili: EU mora usklajeno odgovoriti na izzive, ki jih je vzpostavila domnevno „neobvezujoča“ politika Kitajske. V tem odzivu se ne smejo opustiti evropska načela. EU mora delovati v skladu s svojo politiko razvojnega sodelovanja, zlasti v zvezi s pogojevanjem s človekovimi pravicami. Tako mora delovati, ker dobrega upravljanja ne moremo doseči brez spoštovanja človekovih pravic, pri čemer brez dobrega upravljanja in pravne države, ki jo vključuje tako upravljanje, v Afriki ali katerem koli drugem delu sveta ne bo trajnostnega razvoja. Poleg tega mora Evropa Kitajsko vključiti v razprave o njunih afriških politikah, vendar se tako sodelovanje ne sme vzpostaviti brez vednosti Afričanov. Za tako tristransko sodelovanje je potrebna primerna podpora za vlogo, ki jo bodo imele afriške institucije, kot so Afriška unija, novo partnerstvo za razvoj Afrike, ostale regionalne institucije in vlade ter nacionalni parlamenti. Zato mora Evropa zagotoviti večjo podporo za krepitev afriške civilne družbe in spodbuditi odgovornost zadevnih vlad.

V tem poročilu priporočamo, da EU ne izpusti priložnosti za odkrit pogovor s Kitajsko ali o Kitajski in Afriki, zlasti kadar pomeni to zasebno ali javno izražanje kritike. Kitajska želi biti razumljena kot odgovorna udeleženka v Afriki, vendar pogosto uporablja izraz nevmešavanje, s katerim poskuša upravičiti nesprejemljive ukrepe, kot je njeno stalno zadovoljstvo v zvezi s sudansko vlado, kar ovira napotitev mešanih sil ZN-Afriške unije, ki bi morale v Darfur prispeti že dolgo nazaj, ali bolj nedavno in gnusno pošiljanje orožja režimu Mugabeja na plovilu, katerega raztovarjanje popolnoma pravilno ovirajo sosedske države Zimbabveja. Dejansko ima vse, kar Kitajska stori v Afriki, političen pozitiven ali negativen vpliv.

Poleg tega kaže Kitajska, da je pragmatična sila, ki se hitro uči. Zato je ključno, da si Evropa še naprej prizadeva sporočati Pekingu, kaj se od stalne članice Varnostnega sveta ZN, kot je Kitajska, pričakuje, da bo prispevala k spodbujanje načel in ciljev ZN.

V tem poročilu predlagamo, da EU spodbuja Kitajsko v zvezi z bolj intenzivnim sodelovanjem na sestankih večstranskih donatorjev ter sprejemanjem posameznih mednarodno sprejetih meril in smernic za preglednost pomoči, dejavnosti za pridobivanje surovin, dobro upravljanje, varstvo okolja, delavske pravice itd., s čimer bi se zagotovilo, da Kitajska resnično prispeva k manjši revščini, razvojnim ciljem tisočletja ter spodbujanju miru in varnosti v Afriki.

Vendar mora v zvezi z Afriko svoj odnos preučiti tudi Evropa ter se začeti učiti iz svojih napak in pomanjkljivosti. Države članice morajo sprejeti obveznost v zvezi z uradno razvojno pomočjo in manjšo pomočjo, pri čemer bodo cilji, ki jih je treba doseči, še dodatno poudarili zasluge Kitajske v hitrem zagotavljanju finančnih sredstev za Afriko. Evropa mora izboljšati učinkovitost svoje pomoči in zagotoviti doslednost med svojimi različnimi politikami, kar pomeni, da ne sme biti več strpna do zločinov krutih afriških režimov, s katerimi še naprej običajno posluje pod sramotnimi pogoji ne glede na svoja merila in načela, o katerih se toliko govori.

Končno, gospod predsednik, se zahvaljujem poročevalcem v senci in ostalim kolegom za njihovo odlično sodelovanje. Njihovi predlogi sprememb so veliko prispevali k bogati vsebini tega poročila. Upam, da bomo tudi jutri doživeli tako splošno soglasje, zlasti ker moramo glasovati le še o nekaj predlogih sprememb. Sama sem predložila tri predloge sprememb: dva vključujeta manjše popravke, tretji pa je ponovna opredelitev stališča Evropskega parlamenta, ki poziva, da postane kodeks ravnanja EU o izvažanju orožja pravno zavezujoč. Tako se lahko izognemo sedanjemu odstavku 62, ki ponavlja poziv, vključen že v odstavek 66.

  Louis Michel , komisar. − (FR) Gospod predsednik, poročevalka, gospe in gospodje, spoštovani poslanci, najprej čestitam gospe Gomes za odlično delo na tem občutljivem in težkem ter celo spornem področju.

Podpiram številna priporočila, ki ste jih pripravili v zvezi s politiko, ki jo mora Evropska unija sprejeti za reševanje težav zaradi vedno večje prisotnosti Kitajske v Afriki. EU in Kitajska imata dejansko veliko skupnih točk pri poslovanju z Afriko. Najprej, obe sta prepoznali ogromen potencial Afrike, morda bolje, ali v vsakem primeru hitreje, od vseh ostalih.

EU in Kitajska sta prav tako dve od najpomembnejših trgovinskih partneric, ki vlagajo v Afriko, in sta na prvem oziroma tretjem mestu na svetu. Seveda to zahteva veliko obsežnejše sodelovanje, razpravo in morda skupne strategije med Kitajsko in Evropo v zvezi z Afriko in po posvetovanju z Afriko. V zvezi s tem se strinjam z vašim mnenjem.

Danes želim govoriti o točkah, ki se mi zdijo obetavne za vključitev Kitajske in naših afriških partnerjev v tristransko sodelovanje. Prav tako vam želim predstaviti svoje dvome in vprašanja v zvezi z drugimi točkami. Končno želim povedati, kako nameravam spremljati to poročilo.

Prvič, Afrika živi v dobi svetovnega gospodarstva in globalizacije. Potrjuje svoj status mednarodnega in svetovnega udeleženca, pri čemer ukrepa glede glavnih svetovnih vprašanj. Zgradila je obsežno omrežje partnerstev po svetu z jasno zavezanostjo k ponovnemu vzpostavljanju odnosov. Odkrito rečeno, zdaj svoje partnerje spodbuja, da tekmujejo drug z drugim, kar je nekoliko brezobzirno, vendar z dobrim razlogom. To je dejansko stanje in upam si reči, da je pošteno in zakonito. To pomeni, da mora biti odnos partnerjev sodoben, zaupljiv in pošten.

Menim, da sta EU in Kitajska pripravljeni izvajati nov pristop in si tega želita, morda iz različnih razlogov, vendar sta očitno na to pripravljeni. Obe državi sta glavni partnerici Afrike. Naša afriška politika se seveda razlikuje glede načel in vrednot, vendar je mogoče v osnovi opredeliti številne skupne interese in podobnosti. Na primer, začeli smo že z dialogom o miru, stabilnosti in trajnostnem razvoju v Afriki. Vendar moramo seveda nadaljevati s ključno podporo afriškim prijateljem, ki morajo zagotoviti spodbudo za ta dialog. To pojasnjuje tristranski pristop, ki sem ga predlagal lani in s katerim se, kot se zdi, strinjate, zlasti v predlogu za izgradnjo stalne platforme.

V zvezi s tem upravičeno poudarjate pomen enakosti in medsebojnega spoštovanja, ki morata podpreti to tristransko partnerstvo. Ob tveganju za sprožitev spora mora Evropa razumeti, da ob tem času ni nujno pametno ob partnerju, kot je Kitajska, poskušati prevzeti nadzor z enostranskim postavljanjem pogojev. Izogibati se moramo posploševanju in začeti s procesom dialoga. Verjamem, da bomo lahko, ko bomo začeli z dialogom s Kitajsko, uporabili to za reševanje vprašanj, kot so pravna država, demokracija in upravljanje, z drugimi besedami, torej vseh vprašanj, na katerih temeljijo vrednote Evrope in pobuda za politiko.

Strinjam se, da potrebujemo evropsko politiko, ki bo učinkovitejša in morda hitrejša, ker je to glavna prednost Kitajske. Prav tako bi bila privlačnejša in bolj usklajena s prednostnimi nalogami afriških partnerjev. Naj navedem le en primer, pri čemer smo kot evropske institucije dobesedno nemočni za razvoj programov, pomoči ali ukrepov v katerih koli razmerah po sporu. Za primer vzemimo Liberijo. To je država, kjer imajo izvoljeno vlado, predsednika, ki ima pravi program in si želi spremembe. Kje je učinkovit odziv, pri čemer mora ta država uvideti, da se mir, stabilnost in demokracija izplačajo? Nikjer. S tem se vsak dan obremenjujem.

Posodabljanje evropske politike v zvezi z Afriko je bila moja prednostna naloga od prevzema te funkcije. Menim, da lahko rečemo, da smo že dosegli pomemben napredek, zlasti s strateškim partnerstvom, ki izhaja iz lizbonskega vrha, čeprav je pred nami še vedno dolga pot. Boj proti revščini ostaja glavni cilj naše razvojne politike. Zato moramo ustvarjati bogastvo in gospodarsko rast. Kitajska je vsakodnevno priča gospodarski rasti in očitno lahko ta izkušnja koristi afriškim državam.

Seveda mora vsako gospodarsko rast spremljati dejavna politika prerazporeditve, če želi biti uspešna pri odpravljanju revščine. To sem povedal že velikokrat: rast ne zagotavlja razvoja. Prerazporeditev je bistvena, pri čemer potrebuje trdno vlado. Prav tako potrebuje pazljivo družbo, svobodne medije in podobno. Menim, da imata EU in Kitajska pri tem pravo vlogo, čeprav je to dolgotrajen postopek, ki bo zahteval veliko prizadevanja obeh strani.

Spregovoriti želim o nekaj svojih vprašanjih. Ali je zares realno, konstruktivno, uporabno ali celo zaželeno začeti to sodelovanje z vztrajanjem, da Kitajska sprejme politiko in standarde, ki jih določajo države AKP? Nekako dvomim v to. Če bo delovalo, potem je toliko bolje, vendar o tem dvomim.

V vsakem primeru Afričani niso preveč navdušeni nad takšnim ravnanjem Kitajske, ravno zato, ker iščejo nadomestne možnosti za evropsko razvojno pomoč. Kitajska pomoč je cenjena zato, ker je hitrejša od evropske pomoči in ne zahteva toliko omejitev, ki bodo nazadnje zmanjšale politični prostor Afrike. Zato obstaja neka podlaga. Nekje je prišlo do nesporazuma. Ljudje pogosto rečejo, da Evropejci postavljamo pogoje. To ni res. V zvezi s sodelovanjem ali financiranjem, ki ga zagotavljamo, ni nobenih političnih pogojev. V zvezi z vrsto pomoči in načinom porabe pa obstajajo pogoji. Na primer, proračunske podpore ne bomo ponudili, če ni dobrega upravljanja oziroma če v državah potekajo spori. Vendar nam to ne preprečuje omogočanja razvojne ali človekoljubne pomoči, čeprav se ne strinjamo z vzpostavljeno vlado ali režimom.

V primeru zmede je temeljna razlika, da so Kitajci odzivni, njihov postopek črpanja sredstev je veliko hitrejši od našega, vključno z vso birokracijo, ki je zdaj že skoraj štiri leta vir moje nesreče. To je realnost, to je vir zmede in nesporazumov, pri čemer menim, da je treba to poudariti.

Očitno se strinjam z vašo oceno. Pomembno je kitajsko pomoč prilagoditi afriškim nacionalnim prednostnim nalogam, nacionalnim sistemom, če je mogoče skupaj z drugimi partnerji.

Danes lahko rečemo enako. Prezgodaj je, morda celo protiproduktivno, da bi spodbujali zadeve v tem smislu, brez omembe enostranskih poskusov. To je dolgoročen cilj, vendar se lahko za zdaj osredotočim le na tri področja, na katerih je mogoče združiti sodelovanje in dialog.

Eno je ustvarjanje odprtega in konstruktivnega dialoga o Afriki med EU, dolgoletno darovalko, in Kitajsko. Drugo je potreba po trgovanju z izkušnjami iz razvoja s Kitajsko in Afriko, da lahko skupaj pospešimo razvojni načrt. Na primer, Kitajska je oblikovala vrsto fotovoltaičnih programov. Seveda je na celini, kot je Afrika, dovolj možnosti za tristransko sodelovanje, pri čemer je to eden od primerov. O tem sem govoril z ministrom za trgovino na srečanju v Tongu, pri čemer je bil zelo odprt za to temo. Ponovno bomo o tem razpravljali v Pekingu, ker takoj zatem odhajam tja, pri čemer bomo ponovno obravnavali ta vprašanja.

Tretjič, spoštovati moramo svoje obveznosti v zvezi s pariško pogodbo. To je vprašanje upravnega usklajevanja in delitve dela. Ob tem prosim in pozivam Parlament za pomoč, da države članice spodbudi k dejanskemu ukrepanju. Vsak minister za razvoj, vsak predsednik vlade v Evropi brez izjeme se strinja, da je nujna boljša razdelitev dela in več usklajevanja za zagotavljanje kohezije. To je dovolj pošteno, vendar, če jim predlagamo prave strategije za delitev dela, ne dobimo nobenega odziva. To je treba poudariti, ker je to dejstvo. Kot veste, moj cilj ni le vključiti Kitajsko v skupno kmetijsko politiko. Želim si še več s poskušanjem najti skupne temelje z različnimi kitajskimi izvajalci v Afriki, vključno z vlado, za pospeševanje razvoja v Afriki.

Evropejci in Kitajci moramo začeti z afriškim programom in prispevati ter združiti svoje prednosti brez žrtvovanja vrednot in načel, ki so Evropi v zadnjih petdesetih letih zagotovila stabilnost, mir in blaginjo. To ne pomeni, da sem sanjač ali norec, ampak ravno nasprotno. Pomembno je priznati, kot sami ugotavljate, da zavezanost Kitajske sproža vprašanja in včasih skrbi, celo v Afriki. Tudi sam sem včasih zaskrbljen, kakšno obliko sodelovanja bo Kitajska izbrala, vendar kaj potem? Ravno zato pravim, da potrebujemo dialog. Očitno je, da si Kitajska prizadeva za gospodarske, diplomatske in strateške interese v Afriki. Evropa je prevečkrat storila napako, ko ni priznala, da jo zanimajo enake zadeve, ker bi bilo namesto skrivanja za argumenti, ki so včasih izjemno hinavski, veliko bolje priznati, da Afrika ima potencial, posebne povezave z Evropo in da imamo skupni interes za odkrivanje, oblikovanje in napredovanje teh povezav. Verjamem, da je to zmagovalna strategija, ker bomo le na ta način rešili negativno enačbo darovalcev in upravičencev, kar vedno povzroča ponižanje in nezaupanje ter občutek odvisnosti od drugega, in sicer odvisnosti šibkejšega od močnejšega.

Kot sem omenil, bom pojutrišnjem v Pekingu, kjer bom, gospa Gomes, poskušal preveriti razmere s pozitivno razlago vašega odličnega poročila.

  Bastiaan Belder, pripravljavec mnenja odbora za zunanje zadeve. − (NL) Gospod predsednik, kot pripravljavec mnenja odbora za zunanje zadeve za odlično poročilo gospe Gomes želim poudariti naslednje točke iz mnenja.

Kitajski organi morajo v odnosih z Afriko spoštovati načela demokracije, dobrega upravljanja in človekovih pravic. Odbor za zunanje zadeve zato obžaluje izključno pragmatično sodelovanje Kitajske z represivnimi režimi v Afriki.

Tržna prisotnost Ljudske republike Kitajske na ozemlju Afrike povzroča ekološke učinke, ki jih mora Kitajska obravnavati odgovorno. Navsezadnje zahodni tisk izdaja odkrito zaskrbljujoča poročila o izkoriščanju naravnega okolja, zlasti v regiji delte Konga. Ta poročila obsegajo od izkoriščanja nafte in čezmernega ribolova do krčenja gozdov v uradnih naravnih rezervatih.

Odbor za zunanje zadeve prav tako obžaluje dejstvo, da Peking veliko afriških držav izključuje iz strateškega partnerstva med Kitajsko in Afriko zgolj zaradi diplomatskih stikov s Tajvanom. Tak odnos Kitajske ni le v nasprotju z lastnimi načeli nevključevanja v notranje zadeve tretjih držav, ampak ni usklajen niti s sedanjim zbliževanjem Tajvana in Pekinga.

  Gay Mitchell, v imenu skupine PPE-DE. – Gospod predsednik, Kitajska je začela trgovati in se spreminjati v osemdesetih letih 20. stoletja, pri čemer je pred revščino rešila 400 milijonov svojih prebivalcev, kot navaja odlično poročilo gospe Gomes. Kateri del sveta je v tem obdobju še rešil 400 milijonov ljudi pred revščino? V zvezi s tem moramo biti realni. To je eno od vprašanj o katerem moramo nocoj razpravljati.

Veliko drugih delov sveta je začutilo pritisk kitajskega zmaja. Gospodarska rast je v veliko državah Latinske Amerike in afriških državah večinoma oslabela zaradi gospodarske rasti Kitajske. Dejavnosti Kitajske v zvezi z naložbami, trgovino ali pomočjo v Afriki so v zadnjih letih neustavljivo naraščale. Številke govorijo zase. Vrednost kitajske trgovine z Afriko se je povečala z 2 milijard USD leta 1999 na skoraj 40 milijard USD leta 2005. Kot je dejal komisar, je Kitajska zdaj tretja najpomembnejša trgovinska partnerica Afrike.

Sodelovanje Kitajske z Afriko odpira veliko novih priložnosti. Vendar je nujno, da kritično preučimo posledice razvoja. Razvojni potencial in pogoji za razvoj sta dve različni stvari. Brez ene ni mogoče doseči druge. Res je, da je razvojnega potenciala zelo veliko v veliko afriških državah, vendar so podkupljive afriške vlade v desetletjih kazale nespoštovanje svojega prebivalstva in mu preprečevale možnost za razvoj. Afriški politični organi se bodo odločili, ali bodo vključevanje Kitajske obravnavali kot koristno ali kot nesrečo za običajnega afriškega posameznika.

Kongo je odličen primer velikega razvojnega potenciala. Donos na prebivalca znaša 714 USD na leto. Ljudje v Kongu so veliko pretrpeli. Kitajska se je s Kongom dogovorila, da bo zgradila osem bolnišnic, tisoče kilometrov cest in železniških postaj, v zameno za nujno potrebne rudnine za Kitajsko. Vendar, če je to mogoče uresničiti, to ne more pomeniti zmagovalnih razmer za obe strani. To so lahko zmagovalne razmere za vse tri strani, ker lahko spodbudijo načelo razvojnih ciljev tisočletja. Ali lahko v Evropi sodelujemo s Kitajsko in poskušamo izpopolniti dogajanje, izboljšati razmere in ne preprosto obsojati ukrepanja Kitajske ali njenih pomanjkljivosti? Če lahko sodelujemo s Kitajsko in Afriko za izboljšanje dobrega upravljanja, potem menim, da lahko zagotovimo pomoč in trgovino ter izboljšanje.

Menim, da je imel komisar prav: če želimo, da nas Kitajska posluša, potem glasna diplomacija ne bo delovala. Velik del sestave Kitajske pomeni, da ne more izgubiti ugleda. Tiha diplomacija ima boljšo možnost, da doseže, kar si želimo. Menim, da Evropa mora sodelovati s Kitajsko, da spodbudi najboljše prakse za verjetno prvo pravo priložnost, da naredi nekaj za Afriko po letih le govorjenja in nič ukrepanja. Če Kitajska začne izvajati pritisk na konkurenco pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, toliko bolje. Takšno konkurenco in pritisk potrebujemo.

PREDSEDUJOČA: Gospa KRATSA-TSAGAROPOULOU
Podpredsednica

  Józef Pinior, v imenu skupine PSE. – Gospa predsednica, najprej bi rad čestital gospe Gomes za resno in politično zelo pomembno poročilo.

Kitajska je svetovna udeleženka v sodobnem svetu, pri čemer si je želimo kot prave partnerice Evropske unije v procesu globalizacije. Kitajska mora imeti pomembno vlogo v novem svetovnem redu, pri čemer hvalimo njeno miroljubno vlogo v Afriki.

Hkrati mora Kitajska prevzeti svoje odgovornosti na področju človekovih pravic in razvoja. Zlasti mora Kitajska uporabiti svoj vpliv, da obvlada svoje najbolj neprijetne prijatelje, vključno s sudansko vlado. Na srečo se je Kitajska prenehala upirati razporeditvi mirovnih sil Združenih narodov v Darfurju in pošilja nekaj svojih vojaških inženirjev, da se pridružijo silam.

Na drugi strani Kitajska še vedno pošilja orožje diktatorskim režimom v Afriki. Ravno ta teden so Zambija, Mozambik, Južna Afrika in Tanzanija preprečile poskuse kitajske ladje, da dostavi veliko ladijsko pošiljko streliva, minometov in druge vojaške opreme predsedniku Mugabeju v Zimbabve. To orožje bi lahko imelo protidemokratično, celo smrtonosno vlogo v okviru režima predsednika Mugabeja.

V tem poročilu Evropski parlament poziva Kitajsko, da se postavi na stran afriške družbe, demokracije in človekovih pravic v Afriki.

  Fiona Hall, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, zahvaljujem se gospe Gomes za opravljeno veliko delo v zvezi s tem poročilom in za tesno sodelovanje s kolegi.

Poročilo je zelo obsežno, zato se moram osredotočiti le na nekaj vprašanj. Zlasti pozdravljam poziv Komisiji, da čim prej predloži predloge za prepoved vseh nezakonitih virov lesa in lesnih proizvodov na trgu EU. To je bistveno za preprečevanje prikrite trgovine s kitajskim pohištvom iz nezakonite sečnje afriškega lesa. Takšna trgovina ne le ogroža tropske afriške gozdove, ampak tudi prikrajša afriške države za nujno potreben davčni prihodek. Svetovna banka ocenjuje, da nezakonita sečnja države v razvoju stane 15 milijard USD na leto izgubljenega prihodka.

Drugič, popolnoma podpiram poročevalko pri pozivu, da EU sprejme pravno zavezujoč instrument o nadzoru nad izvozom orožja in za ohranitev embarga na orožje za Kitajsko. Od nastanka poročila imamo pisne dokaze, kot je navedlo veliko kolegov, da Kitajska še vedno izvaža orožje v države, kot je Zimbabve, ki povzročajo hude kršitve človekovih pravic.

V zvezi s širšimi trgovinskimi vprašanji osebno podpiram omembo sporazumov o gospodarskem partnerstvu v poročilu. Sporazumi o gospodarskem partnerstvu niso nepomembni, ker bi se lahko uporabili kot model za trgovino med Kitajsko in Afriko, če bi bili bolj prilagodljivi in očitno naklonjeni razvoju. Kot kaže, Kitajska tvega, da bo Afriko potisnila nazaj v blagovno past.

Končno, čestitam pozivu iz poročila k večstranskemu dialogu med EU, Afriko in Kitajsko. To je zlasti pomembno v zvezi s podnebnimi spremembami.

Komisar je omenil primer fotovoltaike. Najbolj ogrožena celina zaradi globalnega segrevanja je Afrika, pri čemer je lahko prihodnost milijonov Afričanov odvisna od vključitve Kitajske v sporazum po izteku kjotskega sporazuma in delitev tehnologije iz obnovljivih virov energije.

  Konrad Szymański, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospa predsednica, poročilo gospe Gomes predstavlja vse najpomembnejše vidike kitajske prisotnosti v Afriki. V poročilu je le ena napaka, namreč kitajska prisotnost v Afriki nikakor ne zadeva nobene razvojne politike, še manj pomoči. Razvojna politika je zgolj orodje za izvajanje dveh glavnih strateških ciljev Kitajske.

Prvi cilj je zagotoviti zaloge surovin s precej brezobzirno diplomacijo glede surovin. Vedno večje povpraševanje Kitajske po naravnih surovinah in surovinah, ki proizvajajo energijo, povzroča, da Sudan, Angola in države podsaharske Afrike pridobivajo pomen.

Drugi in nič manj pomemben cilj kitajske vlade je utrditi diktatorski pol sveta kot protiutež liberalno-demokratičnim modelom Zahoda. Prav zato krši celo embargo ZN na trgovino z orožjem z Darfurjem, Liberijo in Kongom. Zato se Peking politično povezuje s Sudanom, Čadom, Zimbabvejem in Somalijo.

Izključitev držav, ki priznavajo Tajvan, iz sodelovanja pri pomoči je nadaljnji znak prevlade partikularistične strategije nad razvojno politiko.

Danes moramo priznati, da je Evropa nemočna v teh razmerah. Seveda lahko spremljamo pozive komisarja in odpravljamo načela Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj v zvezi s korupcijo in javnimi financami, pri čemer lahko enako storimo z drugimi mednarodnimi dogovori. Nenazadnje lahko odpravimo tudi listino Združenih narodov, vendar v tem primeru ne bomo več vedeli na čem temelji naša vloga v svetovni politiki in v čem se razlikujemo od drugih udeležencev v svetovni politiki.

  Margrete Auken, v imenu skupine Verts/ALE. – (DA) Gospa predsednica, zahvaljujem se gospe Gomes za odlično in uravnoteženo poročilo ter za odlično sodelovanje. V EU smo navajeni prevzemati vodilno vlogo v Afriki v zvezi s trgovino in razvojem. Seveda bi se lahko z naraščajočimi naložbami iz Kitajske razmere hitro spremenile. Prisotnost EU v Afriki povzroča nekatere težave, vendar se prisotnost Kitajske nevarno razvija v zelo obžalovanja vredno smer. Veliko povpraševanje Kitajske po surovinah in energiji urejajo kitajske naložbe, brez posebne zaskrbljenosti za zdrav razvoj družbe. Kitajska se mora namesto tega osredotočiti na ustvarjanje delovnih mest z ustreznimi naložbami, tj. prenehati mora uvažati svojo delovno silo in namesto tega razviti proizvodni sektor ter predelavo na mestu samem, tj. v Afriki. Vendar je treba prav tako vključiti dobro upravljanje v naložbeno politiko. Kitajska je do zdaj zavračala sprejetje tega pristopa in ni pokazala nobene zaskrbljenosti, ker podpira podkupljive in nasilne režime ali zaradi prispevanja k zatiranju civilnega prebivalstva. Kitajska mora upoštevati demokratična pravila poslovanja in spoštovati človekove pravice, namesto da se le ponuja kot poceni druga možnost.

Končno bi lahko Kitajci naredili zelo veliko za Afričane. Dovolite, da poudarim eno od najpomembnejših težav Afrike, ki je bila že omenjena, namreč rast prebivalstva. Kitajska ima edinstveno znanje in izkušnje na tem področju, ki so lahko v veliko pomoč. Razen tega, gospe in gospodje, predstavljajte si, da Kitajska zdaj kupuje orožje, kar je danes omenilo več ljudi, pri čemer je to orožje, ki je bilo poslano v Zimbabve in ga zdaj zavračajo v veliko pristaniščih v državah, kot sta Mozambik in Južna Afrika. Kitajska bi si nato kot velesila pokazala, da posluša druge in si zasluži odgovornost, ki jo ima zaradi sedeža v Varnostnem svetu ZN. To poročilo zagotovo spodbuja, da se med EU, Kitajsko in Afriko vzpostavi dober dialog v korist vseh strani.

  Paul Marie Coûteaux, v imenu skupine IND/DEM. − (FR) Gospa predsednica, čestitam gospe Gomes, vendar bom postavil tudi splošno vprašanje. Sprašujem se, koga poskuša kitajska vlada vleči za nos? Torej, imam zamisel: menim, da poskuša vleči za nos vse. Evropsko komisijo, ki je bila zelo lahkomiselna in popustljiva v zvezi s tekstilnimi kvotami, je izpostavila posmehu. Posmehuje se pravilom mednarodne trgovine, če sploh še obstajajo, tako da redno ne preverja, ali je izvozno blago proizvedeno v skladu s standardi kakovosti in varnosti držav uvoznic, zlasti v zvezi z igračami, kar dokazuje nesmiselnost proste trgovine.

Posmehuje se Franciji z organizacijo protifrancoskih protestov v Parizu, ker so jo vznemirili francoski protesti zaradi zlorabljanja ljudi v Tibetu, ki so še vedno zatirani.

Posmehuje se vsemu svetu, ker ve, da je svet tržno usmerjen in si želi kitajskega trga. Zato dela točno to, kar hoče. Njena prevlada bo vse bolj popolna, ker je s politično zvijačo kitajska vlada uspela izigrati Evropo, gospod Michel, da bi prišla do Afrike in tako prevzela nadzor nad surovinami. Kdo ji lahko zameri? Kitajska le izkorišča naše pomanjkljivosti, ne nazadnje vsaj neumen in nevaren umik Evrope, zlasti Francije, s celine, ki bo za nas v 21. stoletju vedno bolj pomembna.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospa predsednica, v zvezi z Afriko je vedno bolj jasno, da tako hvaljeno razvojno sodelovanje običajno ne poteka v skladu z načrtom, kot bi si želeli. Prepogosto se uporablja za pospeševanje izvoza iz držav darovalk in včasih za podporo diktatorjev ali celo le za ustvarjanje novih odvisnosti z uporabo politike upravljanja dolgov.

V tem smislu je treba najnovejše ambicije Kitajske in Indije na afriški celini z evropskega stališča obravnavati skrajno nezaupljivo. Države z nizkimi stroški, ki škodujejo evropskemu gospodarstvu v velikem obsegu, očitno poskušajo zavarovati vire poceni surovin in odpreti nova tržišča. Takšen vztrajen neokolonializem Afrike, kot bi ga imenoval, s strani Kitajske in Indije, bi naenkrat izničil vsa prizadevanja dosedanje zahodne politike. Pekingu ali New Delhiju se ne sme dopustiti spodbujanja narodov, ki so jim nedavno odpisali dolgove, da si sposojajo in ustvarjajo nove odvisnosti le za zavarovanje zalog surovin. Razen tega se afriškim narodom ne sme dovoliti, da se preveč zavzeto upirajo prejemu razvojne pomoči, če niso pripravljeni sprejeti niti svojih državljanov, ki jih kot nezakonite priseljence ujame Frontex ob evropskih obalah.

Na podlagi svetovnega ravnovesja moči, se bomo Evropejci zelo osmešili, če bomo poskušali izvajati pritisk na Kitajsko. Prav tako Kitajska ni plašna glede poslovanja z vladami, ki so mednarodno prezirane, kot je na primer Sudan. Prav tako se ne izogiba dobavi orožja Zimbabveju. Za državo, v kateri človekove pravice in demokracija, varstvo okolja ter trajnost še vedno nimajo velikega pomena, ta pristop verjetno ni popolnoma nelogičen.

Zato v zvezi z Afriko potrebujemo politiko, ki zahteva stabilnost, demokracijo, človekove pravice in tudi politiko, ki upošteva evropske interese, kar je najpomembneje. Evropska unija ne sme izročiti Afriki denarja za nedoločen čas, brez povezovanja s cilji glede vsebine in politike. Dosedanji pristop je povzročil praznino, kar je povzročilo valove migracij, kršitve človekovih pravic in veliko revščino. Ambicije Kitajske in Indije bodo verjetno to še bolj pospešile, če tega ne bomo končno spremenili. Evropejci ne moremo nadaljevati s financiranjem le človekoljubnih projektov in dovoliti drugim silam, kot sta v tem primeru Kitajska in Indija, da nadaljujejo s svojimi glavnimi trgovinskimi operacijami.

  Daniel Caspary (PPE-DE). – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, ko pomislim na Afriko, se pogosto vprašam: ali je Afrika z evropskega vidika nekako pozabljena celina ali kot Evropejci vidimo priložnosti v Afriki?

Pogosto imam vtis, da Evropejci Afriko še vedno obravnavamo preveč kot problematično celino in ne prepoznavamo priložnosti. Kitajski pristop do Afrike je precej drugačen. Za Kitajce je Afrika predvsem priložnost, pri čemer se osredotočajo na izkoriščanje te priložnosti. V zadnjih letih to izvajajo razmeroma neopazno. Le v zadnjih mesecih pa je bilo to mogoče bolj opazno in zato si prizadevajo za politiko izključno gospodarskih interesov.

Vprašanja, kot so človekove pravice, pravna država in dobro upravljanje, kar so nekateri kolegi poslanci danes že obravnavali, zdaj na Kitajce v Afriki nimajo nobenega vpliva. Njihova edina skrb so naložbe v infrastrukturo v Afriki, da lahko pridobijo neomejen dostop do trga surovin. Gre za izpolnitev naraščajočih potreb Kitajske po surovinah. Zagotovo ne gre za pomoč afriškim narodom in afriškemu ljudstvu na poti do resnično trajnostnega gospodarskega razvoja.

Trdno sem prepričan, da moramo bolj poudariti ustalitev afriških narodov v svetovnem gospodarstvu, da bodo lahko izkoristili globalizacijo na svetovnih trgih s svojimi surovinami, viri in z vsem, kar lahko ponudijo, ter ne bodo enostransko odvisni od kitajskega monopola. Vzpostaviti moramo boljši dialog z afriškimi narodi kot do zdaj. Prav tako moramo temeljiteje kot v preteklosti izenačiti konkurenco s Kitajci in zares opraviti vse, da prepričamo Afričane o dobrem upravljanju in prednosti prostih trgov.

Le tako bomo uspešno spodbujali pravno državo, demokracijo in človekove pravice v Afriki, pri čemer bomo uspeli preprečiti afriškim narodom, da se razvijajo v smeri Kitajske, ker se Afrika od Kitajske zagotovo ne bo naučila ničesar o tem, kako delujejo demokracija in socialno tržno gospodarstvo, kar smo v zadnjih tednih ugotovili na težji način.

  Alessandro Battilocchio (PSE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, najprej želim čestitati poročevalki Ani Gomes za odlično opravljeno delo. Zaradi vedno večje prisotnosti Kitajske v Afriki moramo sprejeti evropski potek dejavnosti za čim boljše obvladovanje priložnosti in novih izzivov, ki se pojavljajo.

Kitajski prispevek k Afriki kot darovalke pomoči je dobra stvar, vendar želim poudariti dva vidika: za Evropejce je zaskrbljujoče, delno zaradi načel in obveznosti iz sporazuma iz Cotonouja in bolj na splošno v skladu s celotnim okvirom razvojne politike, da Kitajska skupaj s pomočjo na žalost izvaža veliko slabih nacionalnih praks, vključno s korupcijo, slabimi posojili, pomanjkanjem spoštovanja do pravic delavcev in nizko stopnjo upoštevanja okoljskih vprašanj.

Drugo vprašanje, ki ga je treba natančno spremljati, je tesen odnos med Pekingom ter nekaterimi totalitarnimi in represivnimi režimi v Afriki, kot sta Sudan in Zimbabve. V tem smislu mora Kitajska prevzeti vse odgovornosti, ki izhajajo iz vloge stalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov.

  Danutė Budreikaitė (ALDE). – (LT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, politika Kitajske v Afriki pomeni grožnjo za usklajen razvoj afriških držav. Delovni pogoji v kitajskih podjetjih, ki delujejo v Afriki, so enaki suženjstvu. Kitajska afriškim diktatorjem še naprej ponuja politično in finančno pomoč ter stopnjuje vojaško sodelovanje z afriškimi režimi. Sudan in Zimbabve sta glavna uvoznika orožja iz Kitajske. Kitajska afriškim državam ponuja obsežna posojila brez preglednih pogojev in s tem spodbuja že močno razširjeno korupcijo v skupinah na oblasti v afriških državah. Nezakonit kitajski izvoz afriškega lesa in slonovine ima katastrofalne posledice za afriško okolje. V takšnih razmerah politika razvojnega sodelovanja ne more doseči svojih ciljev. Zato pozivam EU, da zagotovi spoštovanje Kitajske do človekovih pravic in dobrega upravljanja pri izvajanju naložb ter da je treba vso trgovino z orožjem z afriškimi državami, kjer potekajo ali grozijo vojna ali vojaški spopadi, ustaviti. Dokler Kitajska ne bo pripravljena ustaviti trgovine z orožjem, mora EU uvesti embargo na orožje za to državo. Poudariti je treba še eno stvar, in sicer, da morajo z vidika politike Kitajske v Afriki posamezne države članice EU preseči svoja nesoglasja. Ponovno preučena politika EU bi Afriki omogočila, da uporabi svoje naravne in človeške vire na vzajemno koristen način in nadaljuje z razvojem svoje gospodarske in politične samostojnosti.

  Wiesław Stefan Kuc (UEN). – (PL) Gospa predsednica, komisar, poročilo gospe Gomes je dejansko podrobno predavanje o zelo zapletenih tristranskih povezavah med afriškimi državami in Kitajsko, s posebnim sklicevanjem na interese EU. Razen tega imamo prav tako svojo vlogo pri razvoju Afrike v okviru drugih organizacij, kot je Svetovna banka.

Ni dvoma, da je treba vlogo Kitajske pri razvoju afriških držav, ki vsako leto narašča, obravnavati pozitivno, kljub pomislekom v zvezi s prednostnimi ukrepi. Ugotoviti moramo, ali so gospodarske naložbe pomembnejše od človekoljubne pomoči. Za revne afriške države je pomembna vsaka pomoč, tako kot voda, boj proti boleznim, izobraževanje, gradnja infrastrukture in miru. Ugotovitev je le ena: sodelovati moramo za razvoj najboljših metod za trajnosten, vendar pospešen in trden razvoj teh držav.

  Bastiaan Belder (IND/DEM). – (NL) Gospa predsednica, v členu 65 poročila gospa Gomes poziva Evropsko unijo in Kitajsko, da ustavita trgovanje z orožjem z afriškimi vladami, ki so obtožene kršitev človekovih pravic, vpletene v spore ali so na robu vojne. V zvezi s tem se popolnoma strinjam s poročevalko. Enako velja za dejanske primere, ki jih navaja, pri čemer na seznamu afriških držav Mugabejev Zimbabve te dni zagotovo izstopa.

Prejšnji teden je zahodni tisk poročal o obsežni kitajski pošiljki orožja Mugabejevemu režimu prek Južne Afrike, kot da se notranja napetost v Zimbabveju ni dovolj povečala, kot posledica vseh spletk predsedniških volitev. Predsednik Mugabe je med zadnjim obiskom v Pekingu pred približno letom in pol izjavil, da je za Zimbabve potovanje na Kitajsko kot potovanje v drugi dom. Kdaj bodo kitajski organi zares pretrgali stike s tem in z drugimi afriškimi „prijatelji“? Komisar, pričakujem, da boste to nujno vprašanje postavili v Pekingu. Povod za to je tudi poročilo gospe Gomes.

  Zbigniew Zaleski (PPE-DE). – (FR) Komisar, po vsem, kar ste dejali, moramo preučiti prisotnost Kitajske v Afriki. Zato nadaljujem v poljščini.

– (PL) Gospa predsednica, komisar, na začetku prejšnjega stoletja so kitajski državljani prišli v angleške in francoske domove kot tuji služabniki. V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja smo imeli kitajske proizvode: pisala in različne proizvode za šolo, zdaj se Kitajci pojavljajo kot močna gospodarska in politična sila.

Kot pravite, vsak ima pravico do ukrepanja na gospodarskem in političnem področju, nihče jim tega ne bo preprečil, vendar so Kitajci združili prizadevanja in se približujejo svojim ciljem z določenim načrtom, vendar, kakšni so njihovi cilji? Brez bremena madeža ali oznake kolonializma lahko izkoriščajo in bodo izkoriščali naravne vire v Afriki. Odkrito rečeno, izkoriščanje. Razen tega, in še huje, lahko in že izkoriščajo svoj totalitaren družbeno-političen model, pri čemer Afrika potrebuje zaščito. Afriko je treba pred tem rešiti.

Evropa ima tradicionalne povezave še iz kolonialnega obdobja, kar se lepše imenuje „sodelovanje“.

S humanističnega vidika in tudi zaradi občutka krivde moramo v vsakem vidiku oblikovati konstruktiven prispevek za Afriko. To sicer izvajamo, vendar nas Kitajci izrinjajo. Vzporedno s to velesilo mora tudi EU pridobiti zaupanje Afrike in hkrati pokazati pripravljenost za prispevek k razvoju te velike celine, ki nam je tako blizu.

Komisar, srečujemo se z velikim izzivom.

  Vural Öger (PSE). – (DE) Gospa predsednica, ponovno zanimanje za Afriko po svetu spremlja sprememba v stališču. Danes Afrika ni zgolj celina revščine. Nekatere afriške države imajo do 10-odstotno stopnjo rasti.

Zdaj pa k bistvu vprašanja: kaj Kitajska išče v Afriki? Njen najpomembnejši razlog za tamkajšnje obveznosti so energetski viri. V boju za dostop do surovin ima seveda zahodna politika, ki temelji na vrednotah, vedno pogosteje slabši položaj. Najpomembnejši razlog Evrope je trajnostni razvoj Afrike.

Skupni načrt za Afriko EU-Kitajska bi bil teoretično idealen. Pri tem ne smemo trditi, da nimamo pomanjkljivosti, ker afriške države ne zaupajo EU, prav tako kot ne zaupajo Kitajski. EU ne more zagotoviti rešitev za Kitajsko ali Afriko. V vsakem primeru mora EU ohraniti zavezanost pogojem. Hkrati je treba odločneje kot doslej spodbujati vlade, institucije in civilno družbo. Dialog z Afriko je nujen, vendar ne sme prezreti krivic. Pri tem lahko le podprem poročilo gospe Gomes.

  Renate Weber (ALDE). – Gospa predsednica, čestitam kolegici Ani Gomes za opravljeno delo ter celovite in realne ocene. Kot navaja poročilo, je Kitajska že pomemben gospodarski in politični partner Afrike. V zvezi z razvojem Afrike menim, da je na tej celini še veliko dela in da Kitajsko, kot novo udeleženko, pozdravljamo pri sodelovanju.

Vendar se močno bojim, da bi se Kitajska namesto usmerjanja podpore h konstruktivnemu prizadevanju, zdravju, izobraževanju, zmanjšanju revščine in infrastrukturi, še naprej vključevala v povzročanje tragedije na celini, kar bo dosegla s trgovino z orožjem ter ogrožanjem korakov afriških držav proti demokraciji, dobremu upravljanju in spoštovanju človekovih pravic. Kitajske ladje, ki prevažajo orožje za Zimbabve, spet zbujajo dvome o pravi zavezanosti Kitajske k prispevanju k miru in varnosti v Afriki.

Veliko afriških držav pozdravlja sodelovanje s Kitajsko, ker ni z gospodarskimi koristmi povezanih nobene politične pogojenosti, vendar mora EU še naprej odločno zagovarjati, pred Kitajsko in afriškimi državami, vzpostavljanje institucij, napredek človekovih pravic in bolj pregledna pravila v zvezi z izkoriščanjem naravnih virov. Nedaven razvoj dogodkov je pokazal, da so se vlade kljub primerom, ko so v zadnjih letih pokazale več odprtosti glede porabe javnega denarja in virov, vrnile nazaj na manj pregledno upravljanje. Dolžnost EU je pomagati Kitajski, da postane zanesljiva partnerica v razvojnem sodelovanju.

  Jan Tadeusz Masiel (UEN). – (PL) Gospa predsednica, komisar, kljub dejavni trgovini med Kitajsko in afriškimi državami ter dejstvu, da je Kitajska nedavno postala neto darovalka za Afriko, izseljenci še vedno izbirajo Evropo in ne Kitajsko, kljub kolonialni zgodovini. To je najboljši dokaz o nagnjenosti Afrike do naših vrednot, kot sta spoštovanje človekovih pravic in skrb za trajnostni razvoj, kar zagotavlja boljšo prihodnost.

To Evropski uniji daje moralno pravico, vendar tudi dolžnost, da preuči politiko Kitajske v primerjavi z Afriko, ker bi morala Kitajska, kot upravičeno poudarja poročevalka, bistveno pospešiti postopek trajnostnega razvoja v Afriki, vendar bi mu prav tako lahko škodovala. S tega stališča si zlasti zasluži podporo zamisel o poteku tristranskih pogovorov med Evropsko unijo, državami članicami Afriške unije in Kitajsko.

  Zuzana Roithová (PPE-DE). – (CS) Kitajska naklonjenost Afriki ne temelji zgolj na vojaškem sodelovanju, strateško pomembnih surovinah, obsežnih naložbah in vzpostavljanju ogromnega trga za kitajske proizvode, ampak tudi na gradnji infrastrukture. Obseg trgovine se je od leta 2000 povečal za petkrat in bo kmalu znašal skupaj 100 milijard USD, čeprav afriški prihodek od trgovine za zdaj še vedno temelji na do dveh tretjinah zahodne trgovine. Kitajska politika temelji na pojmu „nevmešavanja“ in sorazmerne gospodarske prednosti. To pomeni izvoz stroškovno učinkovitega blaga in orožja v zameno za surovine. Naložbe in dolgoročne pogodbe so sestavni deli premišljene, dolgoročne kitajske strategije, ki nima sočutja do Afrike.

Vpliv Afrike na afriške države je nevaren primer totalitarnega modela in model podkupljivega trga, brez vsakega spoštovanja posameznikov ali človekovih pravic ali vsakega spoštovanja okolja. Kitajsko povpraševanje po surovinah v zameno za brezpogojno dobavo orožja Afriki postaja vedno večja ovira za doseganje razvojnih ciljev tisočletja. Kitajsko moramo prisiliti, da sprejme svoj del odgovornosti za razvojno politiko, zmanjšanje revščine in trajnostno rast. Kitajska je navsezadnje stalna članica Varnostnega sveta ZN in ima zato odgovornost za razvoj dogodkov v Afriki.

Obsojam podporo Kitajske sudanskemu režimu. Podpiram dialog s Kitajsko o usklajeni politiki v Afriki za zmanjšanje revščine, vendar ne pričakujem čudežev. Seveda se ne smemo predati. Zaustaviti moramo plenjenje surovin in pomagati Afriki, da postane gospodarsko samostojna. Vztrajati moramo pri svoji strategiji trgovinske politike, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic in varstvu okolja. Močno upam, da lahko to dosežemo.

  Katrin Saks (PSE). – (ET) Najprej se zahvaljujem Ani Gomes za to poročilo. Menim, da glavno sporočilo zadeva ne le ravnanje Kitajske, ampak tudi stalne pomanjkljivosti v skupni zunanji politiki Evropske unije. Očitno se vsi strinjamo, da bi bilo pri tem zelo dobrodošlo skupno stališče Evropske unije.

Rada bi izpostavila nekaj točk. Prvič, globalni pristop: sodelovanje med Kitajsko in Afriko moramo obravnavati z globalnega vidika in ne z vidika, da je Afrika tradicionalno območje pod izključno evropskim vplivom. Drugič, poudariti moramo odgovornost: Kitajska mora priznati vedno večjo odgovornost, ki je posledica strateškega partnerstva te vrste.

Še zadnja pripomba: točka 13 predlogov AFET.

„meni, da morata biti delovanje Kitajske v Afriki ter novo strateško partnerstvo med EU in Afriko združljiva;“

– (ET) Prvič, menim, da naše politike ni treba usklajevati s politiko Ljudske republike Kitajske, in še manj sem prepričana, da bodo Kitajci sploh poskusili upoštevati naša priporočila v pripovednem slogu.

  Cristian Silviu Buşoi (ALDE). – (RO) Vrednost trgovine med Kitajsko in Afriko se je povečala z 2 milijard eurov leta 1999 na približno 39,7 milijard eurov leta 2005, pri čemer je Kitajska zdaj tretja partnerica Afrike glede na pomembnost trgovine.

To zelo jasno dokazuje veliko zanimanje, ki ga predstavlja Afrika za globalne interese Kitajske.

Resolucija vsebuje nekaj zelo pomembnih sklepov, ki jih je vredno še enkrat poudariti. Zelo jasno moramo sporočiti, da je naše pričakovanje v zvezi z vključevanjem Kitajske v Afriki ne le obravnava narodov, ki so zanimivi z vidika energetske politike.

Prav tako moramo spodbuditi Kitajsko, da afriškim partnerjem zagotovi brezpogojno pomoč, pri čemer gospodarske razmere, povezane z mednarodnimi subvencijami ali posojili, ne smejo vplivati na cilj trajnostnega razvoja.

Za nas je bolj pomembno ugotoviti, kaj bomo storili in kaj bo Evropska unija storila v teh razmerah. Strinjam se s komisarjem Louisom Michelom, ki je dejal, da na žalost Evropska unija ne izkorišča svojega edinstvenega položaja v Afriki.

Evropska unija mora preusmeriti večji delež svojega letnega proračuna za finančno podporo infrastrukturnih projektov, ki lahko privabijo neposredne tuje naložbe.

Nazadnje se mora bolj pomembna prisotnost Evrope v Afriki pretvoriti iz namena v dejansko stanje.

  Colm Burke (PPE-DE). – Gospa predsednica, Kitajska je v zadnjem desetletju bistveno povečevala svoje diplomatske in gospodarske povezave z Afriko, predvsem zaradi povpraševanja po surovinah. Kitajska trgovina se je s to celino od leta 2001 povečala za štirikrat z lovom na vire, ki imajo tudi negativne posledice in podpirajo podkupljive in zatiralne elite v Afriki. Primer takšnega represivnega režima je Sudan, kjer družba CNPC, kitajska naftna družba v lasti države, obvladuje približno 60–70 % sudanske proizvodnje nafte, medtem ko je Sudan prav tako glavni prejemnik kitajskega orožja.

Politični pogoji v zvezi z upravljanjem, demokracijo in človekovimi pravicami zelo pogosto niso povezani s poslovanjem Kitajske z Afriko. Kitajska ima v zvezi z dobrim upravljanjem, spoštovanjem človekovih pravic in temeljnimi delovnimi standardi resne težave na domači ravni. Zdi se, da ta država nikakor ne more sprožiti odvisnosti svoje pomoči od izboljšanja afriških standardov v zvezi s človekovimi pravicami, če sama ne spoštuje istih standardov. Kljub temu je politika nevmešavanja Kitajske v domače zadeve svojih gospodarskih partnerjev postala preveč pripraven izgovor, ki Kitajski omogoča, da nemoteno nadaljuje s svojimi včasih brezobzirnimi dogovori, zlasti na afriški celini.

Politika nevmešavanja s kitajskim popustljivim odnosom do vprašljivih režimov, kot je sudanski, povzroča stalno zaskrbljenost, ki jo je treba obravnavati. Na žalost EU nekoliko zaostaja, ker je pretežno dvostranski pristop Kitajske do Afrike v nasprotju s pristopom EU, ki je večinoma večstranski. Podkupljivi afriški voditelji raje podpišejo donosne dogovore, ki ne vsebujejo zahtev, pri čemer se zdi, da EU zamuja priložnost.

Kljub temu mora EU ohraniti svojo tradicionalno politiko pozitivne pogojenosti s ciljem pospeševanja trajnostnega razvoja in ne sme poskušati spreminjati pristopa do Afrike, le zato, ker Kitajska dobiva več pogodb. Namesto tega mora EU Kitajsko prisiliti, da sprejme več pogojev za razvoj odnosov z Afriko. Kitajska je velesila in stalna članica Varnostnega sveta ZN ter ima zato odgovornosti v Afriki in po svetu.

  Nirj Deva (PPE-DE). – Gospa predsednica, čestitam kolegici, gospe Gomes, za odlično poročilo. To poročilo krepi odnose s Kitajsko, kar je nujno za podporo svetovnega gospodarstva. Do nedavnega in več tisoč let je Kitajska izvajala le mehko moč, tako kot jo zdaj mi v EU, vendar se Kitajska spreminja. Kitajska je velesila, v gospodarskem in vojaškem smislu, ki je v prehodu.

Odnos s Kitajsko mora temeljiti na spoštovanju. Če ena od strani meni, da je upravičena do pridiganja ali tiraniziranja druge strani, potem to ne more biti odnos. Hladno vojno smo končali s sodelovanjem Sovjetske zveze, s čimer smo v Evropi vzpostavili mir. Podobno moramo na vseh ravneh sodelovati s Kitajsko. Ohraniti moramo institucije, ki spodbujajo svetovno liberalno gospodarstvo in vrednote, ki temeljijo na predpisih, sicer smo končali.

To pomeni, da ima Kitajska polno in dejavno vlogo v vseh povojnih institucijah iz Bretton Woodsa, ki smo jih tako previdno ustanovili. Prav tako to pomeni sodelovanje s Kitajsko za okrepitev mednarodnih predpisov, pri čemer je to v našo in njeno korist. Do leta 2020 bo gospodarstvo Kitajske največje na svetu. Zdaj imamo izbiro. Ali Kitajski omogočimo polno in dejavno vlogo v liberalnih, za vse odprtih, večstranskih institucijah, ki temeljijo na predpisih in so bile ustanovljene po Bretton Woodsu, pri čemer to vključuje tudi EU, AKP, vrha v Riu in na Baliju, razen Združenih narodov, Svetovne trgovinske organizacije, Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, ali pa Kitajsko pravočasno prisilimo s kratkoročno usmerjenostjo, da se umakne in neizogibno uniči te institucije ter vzpostavi svoje, ki bodo ustrezale njeni premoči.

Zato je to poročilo tako primerno. Prav zato so olimpijske igre v Pekingu, pri čemer se mi zdi to sporno, tako pomembne, ker bo prvič v zgodovini Kitajska sodelovala z vsem svetom. Zato morajo biti igre zelo uspešne, ne le za Kitajsko, ampak za ves sodelujoči svet.

Naša naloga na začetku 21. stoletja je ogromna. V vsej skupni zgodovini človeštva je še nismo uspeli opraviti, vendar jo je treba opraviti. Ta naloga je vključiti najstarejše in največje narode na svetu v vse zadeve našega planeta Zemlje kot naše partnerje.

  Zita Pleštinská (PPE-DE). – (SK) Gospe in gospodje, obisk na Kitajskem marca letos me je prepričal o primernem času za to razpravo. Menim, da v zvezi z Evropsko unijo Kitajska ni le pomembna trgovinska partnerica, ampak tudi resen tekmec. Poročilo gospe Gomes potrjuje moje osebne izkušnje.

Imela sem priložnost videti presenetljivo delavnost poceni delovne sile. Čeprav se Kitajska srečuje z velikimi socialnimi in gospodarskimi neenakostmi, zaskrbljujočim onesnaževanjem okolja in čeprav so politične pravice in temeljne svoboščine še vedno zelo omejene, ima veliko izkušenj, ki so lahko za afriške države koristne. Afrika se bori z revščino, vendar je bogata s surovinami. Zaradi povpraševanja Kitajske in drugih strani lahko afriške države pridobijo boljši položaj na trgih.

Zdaj je EU največja darovalka pomoči Afriki in njena najpomembnejša trgovinska partnerica. Namen Kitajske je postati največja trgovinska partnerica Afrike do leta 2010, zato njeni ukrepi v Afriki pomenijo resen izziv za EU.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). – (PL) Gospa predsednica, zanimanje Kitajske za afriško nafto, plemenite kovine in plin malo spominja na stare kolonialne politike nekaterih evropskih sil. Kitajska se izdaja za dobro prijateljico in poslovno partnerico Afrike, pri čemer Afričane prepričuje, da jim želi pomagati pri boju proti revščini in zaostalosti ter da bo podprla gospodarski razvoj.

Upajmo, da so njeni nameni iskreni, vendar pri poslovanju, tako kot v politiki, običajno cilj upravičuje sredstvo. Kitajci gradijo, mostove, ceste, stadione, bolnišnice, Afriki dobavljajo orožje, izdajajo finančna posojila, pri čemer si na ta način pridobivajo nov prodajni trg ter se hkrati izdajajo za državo, ki jo skrbi za prihodnost Afrike.

EU se mora precej več vključevati v razvoj Afrike. Ne moremo obstati kot nepristranski opazovalci, medtem ko se nova kitajska prevlada nadaljuje.

  José Ribeiro e Castro (PPE-DE). – (PT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, začenjam s čestitko gospe Gomes za odlično pripravljeno poročilo, vendar želim v tako kratkem času, ki mi je na voljo, opozoriti komisarja in kolege poslance na praktični primer tega odnosa, ki se odvija pred nami. V tem primeru gre za Zimbabve. Poročila v časopisih govorijo o ladji, ki prihaja od kod? Iz Kitajske. Kaj prevaža? Prevaža orožje, orožje za Zimbabve, orožje malega kalibra, granate in minomete. V Durbanu so ji preprečili raztovarjanje, vendar poročajo, da pluje proti Angoli, da bo dobavila to orožje, ki se bo uporabilo proti ljudem v Zimbabveju.

S Kitajsko in tudi s sosednjimi državami Zimbabveja moramo vzpostaviti odločno diplomatsko povezavo, da v kali zatremo takšen sprevržen in smrtonosen odnos ter zagotovimo spoštovanje rezultatov volitev. Menim, da moramo v odnosu s Kitajsko opozoriti Kitajsko, kot velesilo in veliko državo, na odgovornosti na mednarodni ravni ter ohraniti mir in podpreti pravice ljudi.

  Zbigniew Krzysztof Kuźmiuk (UEN). – (PL) Gospa predsednica, komisar, v zadnjih 10–15 letih je Kitajska postala najhitreje razvijajoče se gospodarstvo na svetu, ki ga spremlja 10- in večodstotno letno povečanje nacionalnega dohodka. Zato je ta država postala četrto največje gospodarstvo na svetu, pri čemer ima največje devizne rezerve na svetu.

Takšen hiter razvoj gospodarskega potenciala pomeni, da Kitajska postaja ena od svetovnih vodilnih trgovinskih partneric. V zadnjih 15 letih se je vrednost trgovine med Kitajsko in Afriko povečala za dvajsetkrat. Zdi se, da Evropska unija ne more nasprotovati tej širitvi. Zato moramo Kitajsko spodbuditi, da v gospodarskem vključevanju v Afriki zagotovi vključitev socialnega in okoljskega vidika ter ohranjanje demokratičnih standardov.

Evropska unija mora nadzorovati širitev Kitajske v Afriki. Navsezadnje smo še vedno največja darovalka afriškim državam. Torej si moramo prizadevati za zagotavljanje, da je ponujena pomoč tem državam povezana z bistveno širitvijo trgovinskih odnosov z Afriko.

  Paul Rübig (PPE-DE). – (DE) Gospa predsednica, želim čestitati za poročilo. Poročilo zelo jasno kaže, da je lahko tudi Kitajska zgled. Razvoj na Kitajskem, zlasti gospodarski razvoj, je lahko zgled Afriki. Tržni odnosi in dosežena rast so presenetljivi.

Kitajska je prav tako naša partnerica v Svetovni trgovinski organizaciji. Zares lahko ugotovimo, da lahko z uspešnimi pogajanji v Svetovni trgovinski organizaciji o minimalni plači in zmanjšanju kvot ustvarimo zmagovalne razmere za obe strani. Afrika in Kitajska potrebujeta Evropo. Evropa ima zdaj največjo kupno moč na svetu. Predstavljam si lahko razvoj dobrega partnerstva.

  Louis Michel , komisar. − (FR) Poslanci so očitno zelo zaskrbljeni, da za tako pomembno razpravo s tako odličnim poročilom ni dovolj časa.

Rad bi le priznal dejstvo, in sicer opazil sem, da sta se v tem parlamentu pojavila dve tabora. Nisem kritičen, le opazil sem, da so govorniki, ki so prepričani, da bosta pesimizem in strah povzročila odhod Kitajske iz Afrike. Na to pozabite, saj se to zagotovo ne bo zgodilo. Osebno sem trdno prepričan v optimizem, ki izhaja iz modernosti in odkritosti.

Danes sem tukaj slišal še druge stvari zaradi katerih je treba uvideti, da Afrika ravno zaradi takega odnosa izgublja upanje v Evropo. Vendar moramo preprečiti mišljenje, da je biti v Afriki naša moralna pravica. Nimamo nikakršne pravice biti v Afriki, in sicer moralne ali kakršne koli druge. Vse bi rad opomnil le na to, da nam naša preteklost nikakor ne daje pravice do takega mišljenja.

Hkrati sem slišal kritiziranje Kitajske zaradi kraje naših naravnih virov iz Afrike. Oprostite, ne vem, ali je gospod Coûteaux še tukaj, vendar se je morda le prenaglil.

Kljub temu, kot da bi bili lastniki naravnih virov v Afriki. To je res zelo presenetljivo. Z vami bom odkrit: take pripombe me včasih resnično presenetijo.

Povedal bi vam, da je edina nevarnost, ki jo vidim v prisotnosti Kitajske, tj. v njeni naložbi v Afriko, prekletstvo surovin za Afriko. O tem bi morali razpravljati z Afričani. To je znano kot „prekletstvo surovin“ ali „rentno gospodarstvo“. To vprašanje je treba izpostaviti v naših pogovorih z Afriko. Močno verjamem v dialog, v tristranski odnos, v povratne informacije in v medsebojno razumevanje težav ter v iskanje pravega sodelovanja. Za druge, ki so bolj naklonjeni k pridiganju, to pomeni, da „moramo kot Evropejci učiti kako uboge Afričane zavarovati pred Kitajci“. Moram vam povedati, da v svojih dvostranskih odnosih na take spore naletim čisto vsak dan. Ker so nesmiselni v njih ne sodelujem in tega ne pričakujem tudi od nikogar drugega.

Poročilo gospe Gomes je na pravi poti. Menim, da je skoraj celotna vsebina poročila na pravi poti. Kot veste čez nekaj ur odpotujem na Kitajsko. Sestal se bom s kitajskim ministrom za trgovino. S predsednikom Barroso se bova sestala s predsednikom kitajske vlade. Ali resnično menite, da ne bomo govorili o človekovih pravicah, Tibetu, demokraciji, Afriki? Vsekakor bomo, in sicer v okviru konvencionalne diplomacije posamezne strani. Glasna diplomacija je v tem primeru popolnoma neučinkovita. Bolj kot boste Afričanom govorili, da morajo biti previdni glede Kitajcev, ki so odločeni, da bodo kolonizirali afriške države in da gre za prekletstvo surovin, manj vas bodo slišali in manj vas bodo hoteli poslušati.

Evropa ima orodja za dosego svojih ciljev. To lahko naredi na dva načina. Prvič, imamo svoj model, ki ga moramo zagovarjati. Od drugih se moramo razlikovati, saj je naš model drugačen od drugih modelov. Zgrajen je na skupnih vrednotah, strpnosti, odkritosti, dialogu, povratnih informacijah in medsebojnem spoštovanju. To je Evropa, ki se ne sme spremeniti. Evropi ni treba postati vse ostalo ali iskati drugih modelov. To je prva stvar, ki sem jo želel povedati.

Drugo stvar sem omenil že prej. Zagotavljam vam, da Evropi ne bi bilo treba skrbeti glede konkurenčnosti Kitajske, če bi imeli vsaj malo poguma, da bi države članice prepričali naj bolje razdelijo delo in priredijo pravila glede uporabe Evropskega razvojnega sklada, pri čemer bi lahko in tudi je v veliki meri pomagal Evropski parlament; če bi evropskim institucijam dodelili več sredstev; če bi Parlament na primer v proračunu predvidel ERS, ki bi nato postal politično učinkovitejši, in tako namenil več sredstev komisarjem, ki bi tako lahko z uporabo sredstev ERS ukrepali v skladu z evropskimi vrednotami. To je dejstvo.

Za to obstaja nekaj podlage, saj imamo veliko prednost. Kakšno prednost imamo? Nismo za dodeljevanje posojil, smo za ponujanje nepovratnih sredstev. Nisem se pravilno izrazil. Afričani se danes obračajo na Kitajce in nas kritizirajo, ker se nismo primerno odzvali, čeprav smo ponudili nepovratna sredstva, tj. denar, ki jim ga ni treba vrniti, v nasprotju z ugodnimi posojili glede katerih je treba povedati, da porabljajo naravne vire. Vendar kdo lahko dokaže, da Afrika od tega nima koristi, če se ta posojila porabijo za infrastrukturo in trajnostni razvoj? Kot veste bi za infrastrukturo v Afriki Evropa; Evropa in Kitajska; Evropa, Kitajska in Združene države; Evropa, Kitajska, Japonska in Združene države ter tudi preostali svet lahko ponudili toliko sredstev kot jih potrebujejo, vendar bi še zmeraj bilo potrebnih nekaj let preden bi v Afriki bilo dovolj infrastrukture za podporo kakršnega koli pravega razvoja.

Zato ni nujno, da so ves ta denar in vse te naložbe slaba stvar. Pravo vprašanje je vedeti kako to uporabiti in kako s tem upravljati. Vem, da ne morem vseh pripraviti do tega, da bi se strinjali, vendar je to ena od prednosti demokracije. Resnično verjamem, da lahko v tem primeru z odkritostjo, dialogom in iskanjem tristranskega partnerstva dosežemo spremembe. Menim, da bo iz zgodovinskih, geografskih in modelnih razlogov Evropa zmeraj ostala posebna partnerica Afrike. Ne bojim se in menim, da moramo storiti kot sem predlagal in dodati še eno stvar, če resnično želimo biti prisotni v Afriki, kar je zelo pomembno, kot so povedali nekateri. Prenehati moramo z namigovanji, da se za Afriko zanimamo zgolj iz velikodušnosti, dobrote in človekoljubnosti.

Jasno je, da imamo glede tega svojo dolžnost, vendar moramo sprejeti dejstvo, da ima odnos z Afriko koristi na obeh straneh. Ponuja veliko priložnost za medsebojni gospodarski razvoj in tako stališče ni napačno ali nemoralno. Kitajci imajo eno dobro lastnost: svojih načrtov ne skrivajo. Kitajcev nisem slišal nikoli reči, da želijo Afričanom pomagati ali pospeševati razvoj v Afriki. Ne, odkriti so. Ravnajo se po pravilih gospodarskega razvoja, ki je njihov prvotni interes. Sam menim, da moramo to sprejeti, če želimo spoštovati naše partnerje. Tega vidika ne smemo opustiti. Čudežne rešitve ni. Če se Afrika ne bo gospodarsko razvila, se sploh ne bo razvila in naše dobrodelne politike ne bodo ničesar spremenile.

To sem želel povedati. Gospa predsednica, opravičujem se, ker je trajalo tako dolgo, vendar sem izrazil mnenje, ki izhaja iz mojih vsakodnevnih izkušenj s temi državami.

Naj omenim še eno stvar. Kitajska ladja se vrača nazaj na Kitajsko. Ljudje so zmeraj trdili, da ima Evropa majhen političen vpliv. Pravkar sem se vrnil iz vrha SADEC, kjer sem govoril z voditelji držav. Vsekakor je na dnevnem redu bil Zimbabve. Govoril sem z vsemi voditelji držav: Angole, Mozambika, vsemi. Pojasnil sem vprašanje glede kitajske ladje. Odzvali so se delavci v pristanišču, vendar več držav ni hotelo raztovoriti ladje. Glede na zadnje informacije, ki sem jih dobil, je bila ladja poslana nazaj na Kitajsko. Kolikor koli je že vredno, je Evropa hotela izvršiti svojo dolžnost z milo diplomacijo in delavci v pristaniščih, tj. z ljudsko močjo. Izplačalo se je in izkazalo, da Afričani glede diplomacije, ali v tem primeru politike, niso pripravljeni sprejeti vsega.

  Ana Maria Gomes, poročevalka. − Gospa predsednica, naj ponovim, da kolegica Erika Mann, ki je pripravila mnenje odbora za mednarodno trgovino, danes ni prisotna. Prosila me je, naj poudarim točko, ki smo jo vključili v poročilo: pomembno je, da Afrika razvije lastno strategijo glede Kitajske ob upoštevanju, da taka strategija lahko okrepi recipročno naravo trgovinskih odnosov med Kitajsko in Afriko, če se osredotoči na večje vključevanje afriških delavcev v kitajske projekte v Afriki, večjo pripravljenost Kitajske, da prenese tehnologijo, ter večjo dostopnost kitajskih trgov za afriške izvoze.

poročevalka. − (FR) Dovolite mi, da se zahvalim komisarju Michelu in ostalim kolegom poslancem za njihove pripombe in za izpostavljena vprašanja.

Komisarja razumem ko pravi, da Evropa ne more Afriki enostransko narekovati pogojev, še posebej če jih Kitajska ne upošteva. Vendar moramo ravno zaradi tega kot Evropejci vložiti več v krepitev afriške civilne družbe, institucij kot so parlamenti, svobodni mediji, univerze ipd., tako da bodo lahko Afričani sami zahtevali in nalagali pogoje, kot so tisti, ki nastajajo v okviru razvojnih ciljev novega tisočletja, ter zagotovili njihovo izvajanje.

Že v poročilu je vidno, da se s komisarjem popolnoma strinjam, in sicer glede tega, da je za Afriko ključno hitro nudenje pomoči ali evropskega financiranja ter da so koordinirani ukrepi in delitev nalog med državami članicami in Komisijo bistveni, če želimo mirno konkurirati temu s čimer Kitajska trenutno financira Afriko, ne da bi poleg lastnih interesov pretehtali tudi posledice.

Jasno je, da se mora Kitajska sama odločiti ali je vredno sprejeti merila Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj. Vendar menim, da je naša vloga, ki temelji na naših pozitivnih in negativnih izkušnjah v Afriki, Kitajsko pripraviti do razumevanja tega, da je dolgoročen interes zagotovitev izkoriščanja in ne zdesetkanje naravnih virov v Afriki ter da brez dobrega vodenja ni zagotovil niti za Kitajsko.

Končno sta morda ena od pozitivnih posledic prisotnosti Kitajske v Afriki ta razprava in poročilo, ki ga bomo jutri sprejeli. Kitajska je Evropi pomagala razumeti, da v Afriki obstaja ogromen potencial in da v Afriki obstajajo zgodbe o uspehu. Gospod komisar, resnično upam, da bo vaše potovanje v Afriko ta teden priložnost, ob kateri boste spodbudili konstruktivno sodelovanje Kitajske in Afrike, ki je opisano v tem poročilu ter, kot ste danes povedali, Kitajsko opomnili na njene odgovornosti, ki jih ima kot stalna članica Varnostnega sveta ZN glede Tibeta, Mjanmara, Afrike ter zlasti Zimbabveja in Darfurja. Gospod komisar, čestitam vam, če so vaša dejanja dejansko pomagala pri vrnitvi ladje na Kitajsko. To je zelo pozitiven znak.

  Predsednica. – Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v sredo ob 11.30.

Pisne izjave (člen 142)

  Filip Kaczmarek (PPE-DE), v pisni obliki. – (PL) Poročilo gospe Gomes je nedvomno podrobna in zanimiva analiza prisotnosti Ljudske republike Kitajske v Afriki. Vendar se ne morem znebiti vtisa, da smo med trgovino, naložbami, infrastrukturo, energijo in drugimi pomembnimi zadevami v tem poročilu izgubili pregled nad zadevo, ki je bistvenega pomena iz vidika institucije, ki jo predstavljamo, tj. Evropskega parlamenta, in odbora za razvoj, ki je odgovoren za to poročilo. Varovanje človekovih pravic po svetu je brezpogojna prednostna naloga Evropskega parlamenta, kar lahko vidimo na njihovi domači spletni strani. Če resnično verjamemo v ta slogan, se na področju upravljanja in človekovih pravic ne smemo omejevati le na:

– površen povzetek glede prisotnosti Kitajske (kar je bilo vključeno na najbolj pozitiven način) v Darfurju, ker vsi zagotovo vemo, da v regiji ni prišlo do nikakršnega napredka;

– sklicevanje na embargo ZN na prodajo orožja v Afriki, ki ga je prekršila Ljudska republika Kitajska – ne pozabimo, da je stalna članica Varnostnega sveta ZN – in je izraženo z enim stavkom;

– ali na kratko pripombo glede sodelovanja Kitajske z vladami, ki so odgovorne za kršitve človekovih pravic, kot je Zimbabve.

„EU ne bi smela podcenjevati vpliva zasebnih in javnih kritik na račun Kitajske“, kot je gospa Gomes zapisala v opravičilo svojega poročila. Žal smo s tem poročilom to priložnost zamudili. Hvala za vašo pozornost.

  Eija-Riitta Korhola (PPE-DE) , v pisni obliki. – (FI) Poročilo gospe Gomes je ključen prispevek k razpravi o tem pomembnem izzivu glede mednarodnega sodelovanja. Še enkrat se ji zahvaljujem za njeno sposobnost jasnega presojanja.

Na eni strani se zdi, da ima Afrika koristi od svojih gospodarsko tesnih odnosov s Kitajsko. Gospodarska krepitev, ki ji jo je zagotovila njena najpomembnejša trgovinska partnerica, če ne upoštevamo Evrope, je zmanjšala revščino. Kitajska Afrike ne obravnava kot breme ampak kot priložnost z veliko gospodarskega potenciala.

Na drugi strani je postalo očitno, da obstaja nekaj zelo zaskrbljujočih vidikov glede položaja Kitajske v Afriki. Evropa v navdušenju hitro prepozna znake neokolonializma, in sicer izvoz orožja, neprimerne naložbe, izkoriščanje surovin. Smiselno je vprašati ali je uporaba gospodarske moči upravičena za spodbujanje obsedenosti z velesili. To je na primer očitno v Darfurju.

Drugo vprašanje se nanaša na način odziva Evrope. Kitajska je glede Afrike tekmica Evrope na več načinov in nekaj poslancev tukaj je povedalo, da pridiganje rastoči velesili, ki se spoštuje, ne bo koristilo. V poročilu se pametno odloča za konstruktivni pristop. V njem moramo opredeliti našo vlogo, ki je Kitajsko opomniti na njene obveznosti, ki jih prinese partnerstvo. Potrebna so skupna prizadevanja za dosego razvojnih ciljev novega tisočletja, preprečitev sporov in zagotovitev trajnostnega razvoja.

Sodelovanje je ključnega pomena v boju proti podnebnim spremembam. Bali je prinesel upanje, da bosta vključeni Kitajska kot glavni onesnaževalec in Afrika kot nedolžna žrtev.

Končno moramo priznati dejstvo, da Kitajska glede spoštovanja človekovih pravic nima enakih prestav kot Evropa. Zato si moramo mi veliko bolj prizadevati za zagotovitev trajne demokracije, pravne države in dobrega upravljanja v Afriki. Končno rešitev izziva glede Kitajske je tako treba najti v sami Afriki in ne Kitajski.

  Bogusław Rogalski (UEN), v pisni obliki. – (PL) Naraščajoča moč, tj. Kitajska, ima velik vpliv na proces trajnostnega razvoja v Afriki, vendar moramo upoštevati, da so za celoten vpliv prisotnosti tujcev in tujih organizacij ali vlad na njihovem ozemlju odgovorne afriške države.

EU in Kitajska ukrepata za spodbujanje varnosti, miru in trajnostnega razvoja v Afriki, vendar je EU trenutno največja donatorica in glavna trgovinska partnerica Afrike. Čeprav ima Kitajska veliko pozitivnih izkušenj, saj je v zadnjih 25 letih rešila 400 milijonov svojih državljanov iz revščine, se moramo kljub temu osredotočiti na velike socialne in gospodarske neenakosti, zaskrbljujoče poslabšanje naravnega okolja, omejevanje temeljnih pravic in nizke standarde zaposlovanja.

Nadzirati moramo izkoriščanje afriških naravnih virov, saj se lahko v celoti izčrpajo, pride pa lahko tudi do širjenja korupcije, poglabljanja socialne neenakosti in spodbujanja konfliktov, kar bo imelo negativen vpliv na razvoj afriških držav. Zaradi trgovanja in potrošništva v zahodnih državah se povečuje kitajsko povpraševanje po naravnih virih v Afriki in povečuje delež CO2 v državah v razvoju. Prav tako je pomembno, da članstvo v STO prinaša veliko obveznosti, ki pa jih Kitajska ne spoštuje dovolj. EU bi v tristranskem sodelovanju s Kitajsko in Afriko morala izpostaviti vprašanja glede pravičnosti v povezavi s trgovino, podnebjem in drugimi težavami.

  Toomas Savi (ALDE), v pisni obliki. – Gospod predsednik, najbolj zaskrbljujoče dejstvo glede kitajske politike v Afriki je, da tam zagotavljajo brezpogojno pomoč in naložbe. Pomoč pri razvoju, ki jo prispeva Evropska unija, je bila zmeraj povezana s strogimi pogoji glede demokratičnega napredka, priznavanja pravne države in dobrega upravljanja ter spoštovanja človekovih pravic.

Pragmatično sodelovanje Kitajske „brez pogojev“ z represivnimi režimi v Afriki izpodbija prizadevanja Evropske unije za spodbujanje vzpostavljanja demokratičnih držav v Afriki in nas postavlja pred izziv uvedbe nekaterih novih, bolj prilagodljivih politik v zvezi z Afriko. Čeprav je pomoč s pogoji lahko včasih zelo učinkovita, se lahko obravnava kot pokroviteljska in Kitajska se ji je pri zadovoljevanju svoje vedno večje potrebe po surovinah izognila.

Rastoči interesi Kitajske in prisotnost v Afriki ogrožata evropske interese in uvesti moramo bolj privlačne ukrepe za spodbujanje demokratičnega prehoda v afriških državah, če ne želimo izgubiti svoje podlage. Vendar se ne smemo oddaljiti od konstruktivnega dialoga med Evropsko unijo in Kitajsko ter drugih, katerih prispevek je pomemben in ki bi jih morda zanimalo oblikovanje celovite večstranske strategije glede Afrike.

  Bernard Wojciechowski (IND/DEM), v pisni obliki. – Že Napoleon je opozarjal pred vmešavanjem v kitajske zadeve. Slaba novica: Kitajska se je razvila, mi pa smo ta čas zapravili. Še vedno se ukvarjamo z zapuščino kolonializma v koloniziranih državah in tistih, ki so kolonizirale, vendar smo ignorirali možnost, da se to lahko ponovi. Obtožbe, da Kitajska izvaja neokolonizacijo, so upravičene. Interesi Kitajske glede izkoriščanja afriških držav so enaki interesom, ki jih imajo nekatere evropske države že stoletja. Nas je zelo izučilo, Kitajska pa se še mora naučiti kako izvajati človekove pravice v svoji državi, preden drugje prične preizkušati kolonializem. Smo na nevarni poti s Kitajsko, ki potrebuje nafto in surovine iz Afrike. Kitajski moramo poslati jasno sporočilo: najprej mora obravnavati svoje stanje glede človekovih pravic, nato pa svetu dokazati, da se resnično želi vključiti v cilje glede razvoja Afrike, ne pa jo le izkoristiti.