Rapporti verbatim tad-dibattiti

L-Erbgħa, 23 ta' April 2008 - Strasburgu

5. Seduta formali - Slovenja

  Der Präsident. − Spoštovani gospod predsednik Republike Slovenije. Es ist eine große Freude, Herr Staatspräsident der Republik Slowenien, Sie heute im Europäischen Parlament hier in Straßburg begrüßen zu dürfen. Herzlich willkommen.

Slowenien ist am 1. Mai 2004 der Europäischen Union beigetreten und hat jetzt die Ratspräsidentschaft inne. Herr Präsident, Sie haben vor vier Monaten Ihr Amt als Staatspräsident Sloweniens angetreten, und wir haben uns in dieser Zeit bereits dreimal getroffen. Das erste Mal zwei Tage vor Ihrem offiziellen Amtsantritt in Ljubljana, dann am 8. Januar anlässlich der Eröffnung des europäischen Jahres des interkulturellen Dialogs, und schließlich im Februar am Rande der Generalversammlung der Vereinten Nationen in New York zum Thema Klimawandel.

Herr Staatspräsident, Sie sind der dritte Staatspräsident Sloweniens seit der Unabhängigkeit. Sie können auf eine langjährige und wertvolle Erfahrung als Professor für Völkerrecht und vor allem als Diplomat zurückblicken, denn Sie haben einen großen Teil Ihres Berufslebens den Vereinten Nationen gewidmet. Sie waren acht Jahre lang der ständige Vertreter der Republik Slowenien bei den Vereinten Nationen und fünf Jahre dort beigeordneter Generalsekretär für politische Angelegenheiten. Jetzt ist es für Slowenien eine große Ehre, als erstes Land der neuen Mitgliedstaaten, die am 1. Mai 2004 der Europäischen Union beigetreten sind, als erstes ehemaliges kommunistisches Land und als erstes slawisches Land den Vorsitz in der Europäischen Union zu übernehmen.

Dieses Privileg ist mit einer großen Verantwortung für Slowenien verbunden, der Sie sich stellen, weil die neuen Mitgliedstaaten durch die Übernahme dieser Verantwortung jetzt auch Verantwortung für die große Familie in der Europäischen Union tragen. Mit dem Ratsvorsitz trägt Slowenien noch eine weitere Verantwortung, und zwar gegenüber den Staaten in seiner Nachbarschaft, das heißt den Ländern des westlichen Balkans.

Slowenien ist diesen Ländern ein Vorbild, indem es ihnen zeigt, dass Erfolg möglich ist, dass die Mitgliedschaft in der Europäischen Union erreicht werden kann und dass sich mit dem Beitritt Stabilität, Entwicklung und Wohlstand verwirklichen lassen.

Herr Präsident, Sie werden jetzt zu uns sprechen, es ist eine große Freude, Sie darum zu bitten. Izvolite, prosim!

  Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije. − Spoštovani gospod predsednik, spoštovani poslanci, spoštovane poslanke Evropskega parlamenta, gospe in gospodje, v veliko čast mi je, da sem bil povabljen nagovoriti ta visoki zbor. Šele mesec dni je od tega, kar smo praznovali petdeseto obletnico prvega zasedanja Evropske parlamentarne skupščine. Obletnica je odlična priložnost za razmislek o sedanjosti in prihodnosti Evropske unije. Danes mi je podeljen še poseben privilegij, da lahko delim svoje misli z vami kot izbranimi predstavniki narodov Evrope.

Ta parlament in seveda Evropska unija kot celota sta veličastna stvaritev velike vizije, vizije trajnega miru in blaginje, ki jo evropskim narodom prinašata duh sodelovanja in vedno močnejše povezovanje. Očetje te vizije – Jean Monnet, Robert Schuman, Konrad Adenauer, Alcide de Gasperi in drugi – si verjetno ne bi mogli niti predstavljati, da bo enainpetdeset let po oblikovanju Evropskih skupnosti v visoko povezani Evropski uniji predsedovala Slovenija kot prva med novimi državami članicami po veliki širitvi Evropske unije leta 2004 in da bo slovenski predsednik nagovoril Evropski parlament.

Vendar pa bi verjetno njihov občutek zadovoljstva prevladal nad občutkom presenečenja. Ne le, da je evropski projekt uspel, ampak se je pokazal tudi kot projekt, ki ima veliko preobrazbeno moč in ki je ustvaril popolnoma nov tip Evrope, tip, ki ga pretekla obdobja njene dolge zgodovine niso poznala. Še najpomembnejše danes pa je, da se je Evropska unija prek evropskega projekta že v veliki meri uveljavila kot svetovni dejavnik, kot svetovni akter. In prav o tem želim danes spregovoriti.

Kaj je omogočilo ta neverjetni uspeh, ta nastanek tega velikega in pomembnega svetovnega akterja? Kako razumeti pouk tega uspeha danes?  Ali smo sposobni uporabiti  pouk preteklosti pri soočanju z izzivi današnjega in jutrišnjega dne? To so vprašanja, ki jih moramo nenehno postavljati. Evropska unija se bo še naprej soočala z zapletenimi vprašanji v vedno bolj globaliziranem svetu in na njih bo morala imeti verodostojne odgovore. Evropska unija bo še naprej velika zgodba o uspehu, če bo obdržala svojo dinamičnost in dokazala, da je svetovni politični akter z vse večjo težo, dodal bi, politično težo. Premik naprej je pogoj za uspeh. Kar se od Evropske unije na sedanji stopnji zahteva, je to, da prevzame vlogo svetovnega voditelja.

Na mnogih področjih je njena svetovna vodstvena vloga bodisi že vzpostavljena ali pa se nestrpno pričakuje. Na tem mestu bi rad omenil dve: globalno segrevanje in človekove pravice.

Lansko leto je Evropska unija postavila okoljska vprašanja in zlasti vprašanja globalnega segrevanja v središče svojega oblikovanja politike. To je bila nedvomno pravilna in modra odločitev, kajti podnebne spremembe in degradacija okolja sta dokazano najresnejša grožnja in največji izziv, s katerimi se soočamo vsi. Evropska komisija je opredelila posebne cilje, ki Evropski uniji omogočajo igrati vodilno vlogo v svetovnem merilu. Ključni cilj je v primerjavi z letom 1990 doseči 20-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov do leta 2020.  Doseganje tega cilja je opredeljeno kot samostojna zaveza. Pobuda za še ambicioznejši cilj naj bi bila del splošnega mednarodnega sporazuma, ki bi vključeval tudi druge ključne akterje.  V tem primeru bi Evropska unija skladno s predlogom Evropske komisije bila pripravljena doseči kar 30-odstotno zmanjšanje v istem obdobju. Ti cilji so tako pomembni, tako ambiciozni, da resnično omogočajo preobrazbeno vizijo ukrepanja ob soočanju z globalnim segrevanjem in ob tako zelo potrebnem zgledu svetovnega vodstva.

Vendar, so ti cilji uresničljivi ali bodo pa spet postali še ena nepremostljiva ovira? Odgovor še ni čisto jasen. Prejšnji mesec je Evropski svet pozdravil predlog Komisije kot dobro podlago za sporazum. Posvetovanja v tem in prihodnjem letu bodo pokazala, koliko je dejansko mogoče doseči pred mednarodno konferenco v Københavnu, načrtovano za december 2009. Evropski parlament, in to želim posebej poudariti, je že priznal pomembnost tega vprašanja s postavitvijo posebnega odbora za podnebne spremembe in bo imel v zvezi s tem izjemno pomembno nalogo.

Naloga, ki je pred nami, bo verjetno težka. Nemir, ki se začenja čutiti v evropskih medijih, ponuja celo vrsto mešanih sporočil. Tu so sicer izrazi podpore, vendar so tudi skeptični glasovi, ki opozarjajo na zaskrbljenost, ki jo izražajo nekatere evropske industrijske panoge, kakor tudi na dejstvo, da postaja konkurenčnost zaradi težav v svetovnem gospodarstvu tačas težja, okoljska vprašanja pa relativno manj pomembna.

Težavni trenutki, kot je ta, predstavljajo resničen vodstveni preizkus. Jasno je, da je globalno segrevanje že doseglo tisto točko, ko se mednarodna skupnost sooča s trdo izbiro: ali nadaljevati metode rasti in se sprijazniti naposled s katastrofo, ali pa zbrati pogum za preobrazbeni pristop, ki lahko ustrezno ublaži posledice globalnega segrevanja in prepreči najhujše. Z zaverovanostjo v rast ne bomo uspeli.  Preobrazba, čeprav težko dosegljiva, je bistvo dnevnega reda. In jaz upam, da bomo to leto izbrali pot, ki vodi v preobrazbo, v transformacijo.

Pri teh prizadevanjih bo treba znatno razširiti bojno črto zagovornikov. Sicer pa je že mnogo takih, ki čutijo potrebo po premiku k preobrazbi. Nevladne organizacije, mediji in drugi dejavniki civilne družbe se mobilizirajo. V poslovni skupnosti je čutiti močno težnjo po razvoju novih tehnologij, ki temeljijo na čisti energiji. In vedno več ljudi je pripravljenih spremeniti svoje potrošniške navade.

Tu je treba povezati težnje v smiselno gibanje. Časovni okvir je znan. Kraj dogodka tudi. V akcijskem načrtu, sprejetem lanskega decembra v Baliju, je predviden zaključek pogajanj prihodnje leto s sprejetjem svetovnega sporazuma, ki bo leta 2012 nadomestil kjotski protokol. Čeprav bodo pogajanja potekala v Združenih narodih, pa je pomembno, da najdejo podporo vsepovsod. Čas in kraj nam omogočata, da združimo naša prizadevanja. In to je čas, ko se mora Evropska unija postaviti na čelo.

Spoštovani, okolje ni edino področje, kjer mora Evropska unija prevzeti vlogo svetovnega voditelja. Nujno potrebna je tudi močnejša vloga Unije pri prizadevanju za človekove pravice v svetu. Zavzemanje Evropske unije za človekove pravice je seveda nedvomno. Evropske institucije temeljijo na načelu pravne države in človekovih pravic,  Evropa je prostor človekovih pravic.

Ratifikacija lizbonske pogodbe v vseh državah članicah do konca letošnjega leta, to je do konca leta, ko praznujemo 60. obletnico splošne deklaracije človekovih pravic, bi tudi pomenila, da bo prvič v zgodovini Unije celotni spekter državljanskih, političnih, ekonomskih in socialnih pravic državljanov in prebivalcev Unije, določen z listino Unije o temeljnih pravicah, postal pravno zavezujoč.

Razmere v svetu, globalno gledano, pa niso spodbudne. Človekove pravice so množično in sistematično kršene v mnogih delih sveta. Delno je tako zaradi brezobzirnega iskanja gospodarske koristi ne glede na potrebe lokalnega prebivalstva in okolja. Zlasti revnemu in domorodnemu prebivalstvu marsikje grozijo obubožanost in lakota, v nekaterih primerih tudi izumrtje. V oboroženih spopadih v več delih Afrike in Azije se še naprej dogajajo krutosti, ki pomenijo zločine proti človečnosti.

Evropska unija mora biti dejavna tako, da predlaga gospodarske modele trajnostne rasti, mora biti dejavna s humanitarnimi in diplomatskimi prizadevanji, a tudi s sankcijami, ki bodo podprle odločitve Mednarodnega kazenskega sodišča. Vodilna vloga Evropske unije je potrebna v tej fazi še posebej, ker svetovno delovanje na področju človekovih pravic zaostaja.

Svet Združenih narodov za človekove pravice si še vedno prizadeva za pravilne delovne metode. Njegova prizadevanja za vzpostavitev sistema splošnega periodičnega pregleda človekovih pravic v svetovnem okviru so obetavna, a še ne učinkovita. Njegovo delovanje zoper množično in sistematično kršenje človekovih pravic ni dovolj celovito. Vse to se lahko sčasoma popravi, vendar ne brez učinkovitega vodstva, ne brez učinkovite vodilne vloge tistih držav članic Organizacije Združenih narodov, ki se v resnici zavzemajo za človekove pravice.

V resnici se to ne more zgoditi brez močnejše vodilne vloge Evropske unije, ki predstavlja najpomembnejšo skupino vplivnih držav v Združenih narodih. Nekatere druge tradicionalne podpornice človekovih pravic so v zadnjem času postale manj dejavne in niso kandidirale za članstvo v Svetu Združenih narodov za človekove pravice. Vse večja zaskrbljenost zaradi terorizma in drugih varnostnih groženj, skupaj z odzivi na te grožnje, ki so včasih premalo premišljeni, je očitno zmanjšala stopnjo občutljivosti za človekove pravice. Evropska unija mora to vrzel zapolniti.

Unija mora poiskati tudi nove načine sodelovanja z Varnostnim svetom Organizacije Združenih narodov. Delovanje Varnostnega sveta v Darfurju je pomagalo vzpostaviti vlogo Mednarodnega kazenskega sodišča pri prizadevanjih za preganjanje storilcev nekaterih najbolj gnusnih zločinov našega časa. Skoraj natanko pred letom dni je Mednarodno kazensko sodišče izdalo zaporne naloge za nekatere od teh storilcev. Prizadevanja, da so ti privedeni pred sodišče, se morajo nadaljevati in sodelovanje z Varnostnim svetom bo ostalo kritično.

Vendar pa mora Evropska unija tudi brez delovanja Varnostnega sveta razmisliti o ukrepih, ki bi pripomogli k učinkovitosti Mednarodnega kazenskega sodišča. Poudaril bi, da je prav mednarodno pravosodje danes hrbtenica mednarodnega delovanja za človekove pravice in da zahteva učinkovito podporo.

Evropska unija bi se morala tudi zavzeti za nastajajoče demokracije v svetu, ki so resnično zavezane človekovim pravicam. Zanima jih mednarodno delovanje, vendar morajo pri tem upoštevati svoje regionalne in druge pripadnosti in pri vseh mednarodnih ukrepih, ki so povezani s človekovimi pravicami, ti vidiki niso zapostavljeni. Vendar te države so partnerice Evropske unije in to partnerstvo moramo negovati.

Gospe in gospodje, mednarodno ukrepanje za človekove pravice je lahko v svojih raznolikih oblikah učinkovito, če izhaja iz trdnega temelja, iz doslednega spoštovanja človekovih pravic doma. To vključuje zaščito človekovih pravic migrantov in prosilcev za azil ter skrbno uporabo zakonov v primerih, ki vključujejo obtožbe terorizma. Vendar pa se mora gradnja tega temelja še nadaljevati.  Lizbonska pogodba je vključila listino temeljnih svoboščin Evropske unije in izboljšani postopek odločanja, ki bo olajšal sprejemanje pogumnih in ustvarjalnih rešitev v zvezi s človekovimi pravicami.

Zahteva po ustvarjalnosti za Evropo ni nova. Evropski ustvarjalni nemir, kakor je razložil nemški predsednik Horst Köhler v svojem govoru v tem parlamentu pred dvema letoma, ta ustvarjalni nemir je pomagal Evropejcem lotiti se različnih socialnih in političnih izzivov v zavezanosti, svobodi in resnici, s sposobnostjo uresničevati solidarnost in ustvarjati večjo blaginjo za vse. Ustvarjalnost in ustvarjalni nemir na nobenem drugem področju ne bosta tako potrebna kakor na področju upravljanja priseljevanja in vključevanja priseljencev.

Evropa se stara in ne bo več zmožna igrati vloge svetovnega vodje brez uspešne prebivalstvene politike. Te politike bodo nujno vključevale upravljanje priseljevanja. Evropa potrebuje novo prispele ljudi, pozitivne v duhu in sposobne opraviti svoj del pri ustvarjanju blaginje za vse. Očitno pa so politični ukrepi, ki lahko pomagajo pri procesu vključevanja priseljencev, raznoliki in morajo biti pravilno sestavljeni glede na okoliščine posamezne države priseljevanja. Hkrati pa imajo nekateri elementi širšo uporabo in v nekaterih pogledih se Evropska unija lahko česa nauči od neevropskih držav, kot je na primer Kanada.

Politike priseljevanja bodo zahtevale niz usklajenih ciljev na ravni Evropske unije kot celote. Cilj skupnega evropskega azilnega sistema do leta 2010 je videti hkrati ambiciozen in nujen. Prav tako je potrebno izboljšano usklajevanje med politiko priseljevanja in politiko razvojne pomoči.  Evropska unija mora okrepiti svojo vlogo v dialogu Združenih narodov na visoki ravni o migraciji.

Obenem se zahteva ustvarjalnost v zvezi z vključevanjem priseljencev in njihovih skupnosti. Gospodarska blaginja in večja socialna mobilnost navzgor sta za priseljence ključ do uspešne politike na tem področju. Na primer, poslovne dejavnosti, ki jih vodijo etnične manjšine, zagotavljajo delovna mesta in pomembno prispevajo h gospodarstvom držav gostiteljic. Po drugi strani pa lahko vlade prispevajo svoj delež z ustreznimi predpisi, programi za usposabljanje in splošnim podpiranjem podjetništva.

Vključevanje mora zajemati učinkovit dostop do kakovostnega izobraževanja, skupaj z jezikovnim izobraževanjem, in dostop do univerz. Izobrazba je jamstvo za uspeh vključevanja priseljencev v širšo družbo.

In uspeh pa je treba narediti viden. Osebam priseljenskega porekla, ki so uspele, je treba dajati priložnost, da se pojavljajo na televiziji in v drugih medijih, ter jih postavljati za zgled uspešnosti. To bo širši javnosti pomagalo doumeti, da sta različnost in vključevanje združljiva ter da sta nediskriminacija in uporaba enakih možnosti med najpomembnejšimi državljanskimi vrlinami. Nič ni uspešnejše od uspeha. In prav nič ni na televiziji videti bolje kakor uspeh tistih, ki so začeli na obrobju.

Vprašanje priseljevanja in integracije sem nekoliko podrobneje osvetlil zaradi njunega pomena za prihodnost Evrope in tudi zato, ker predstavljata še eno področje, kjer bo na preizkušnji evropska ustvarjalnost. V preteklosti je Evropi uspelo rešiti večino socialnih vprašanj in je tako postala svetovni primer socialne pravičnosti in gospodarske blaginje. Nobenega razloga torej ni, da naša generacija ne bi mogla najti dobrih rešitev na področju priseljevanja in integracije. Evropa lahko veliko pridobi z vključevanjem ljudi, ki so sposobni, strokovno usposobljeni in pripravljeni prispevati k njeni prihodnosti in k njeni blaginji.

Gospe in gospodje, danes nedvomno potrebujemo vodenje, potrebujemo vizijo in potrebujemo ustvarjalnost. Obenem pa mora Evropska unija dokazati svojo sposobnost, da se še naprej z iskanjem pragmatičnih rešitev najde odgovor na različne izzive. Ne smemo pozabiti, da je bil prav pragmatizem tisti ključ, ki je pred več kot petimi desetletji privedel do nastanka Evropskih skupnosti in ostaja ključ do uspeha še danes.

Vzpostavitev Evropskih skupnosti za prednostne gospodarske namene je bila izjemna pragmatična zamisel, ki je omogočila ves nadaljnji integracijski razvoj. Razvoj Evropske gospodarske skupnosti v smeri carinske unije in še naprej, sposobnost razvijanja novih vrst sodelovanja in novih institucij z dodatnimi pooblastili ter sposobnost geografske širitve, vse to ponazarja pomen pragmatizma v zgodovini in razvoju Evropske unije.

Tudi danes se Unija sooča z novimi izzivi, ki terjajo pragmatično prilagajanje. Med temi izstopa predvsem njena nadaljnja širitev. Čeprav je jasno, da bodo morali vsi ti, ki si prizadevajo za članstvo, vsi kandidati, izpolniti merila, pa vendar ne bi smeli nikomur izmed njih preprečiti včlanitve samo zaradi političnih težav ali kulturnih predsodkov. (aplavz)

Evropska unija v svojih prizadevanjih, da bi prevzela svetovno vlogo strateškega pomena, potrebuje Turčijo, zato se morajo pristopna pogajanja s Turčijo nadaljevati. Unija Turčiji ne sme odreči perspektive članstva, saj je bila navsezadnje ta tudi že odobrena. Če bi se to zgodilo, bi to postavilo pod vprašaj kredibilnost Evropske unije same.

Evropske unija se ne more sprijazniti s črno luknjo na Zahodnem Balkanu. Pristopna pogajanja morajo jasneje opredeliti evropsko perspektivo Zahodnega Balkana. To pa bo zahtevalo nadaljnje delo s posameznimi državami tega območja, ki morajo okrepiti svoje zmogljivosti za izpolnjevanje meril za članstvo, kakor tudi s celotno regijo, ki potrebuje okvir za obravnavo in reševanje skupnih problemov. V svoji politiki proti vzhodnim in drugim sosedam mora Evropska unija uporabiti enako pragmatičnost, ki je pomagala do uspehov v preteklosti. Ne da bi govoril o modelih, želim poudariti, da Ukrajina in Moldavija potrebujeta perspektivo članstva v Evropski uniji in da se jima ta ne sme odreči.

Pragmatizem, gospe in gospodje, se kaže tako v praksi, kot v stanju duha. Očitno je, da morajo v vseh zadevah, ki se nanašajo na članstvo, države kandidatke izpolnjevati vsa zahtevana merila. Obstajajo dobri razlogi za to, da je praksa Evropske unije glede upoštevanja teh meril dosledna in tudi stroga. Če je pot do izpolnitve dolga, naj pač bo. Leto ali dve pogajanj je nizka cena za ohranitev kredibilnosti in spoštovanja standardov Evropske unije. Vendar perspektiva širitve, perspektiva novega članstva mora ostati verodostojna.

Države, ki so sposobne izpolnjevati merila, ne smejo biti izključene iz procesa širitve Evropske unije. Občutek izključenosti rodi nezadovoljstvo in iz nezadovoljstva nastane nestabilnost. Zato je treba ohraniti pragmatično stanje duha in razmišljati o prihodnji širitvi v luči potreb Evropske unije kot svetovnega akterja.

Gospe in gospodje, naj strnem. Evropska unija je velik zgodovinski dosežek. Zdaj je že dosegla razvojno stopnjo, ko se mora nujno zavedati svoje vodilne vloge v svetovnem dogajanju in odgovornosti, ki jih Evropskih uniji nalaga ta status. Od Evropske unije bi bilo pričakovati, da bo igrala vodilno vlogo v vseh zadevah, takih zadevah, kot so globalno segrevanje in človekove pravice.

Ustvarjalnost bo še naprej osrednje vodilo pri iskanju učinkovitih politik na takih področjih, kot je priseljevanje in integracija. In naposled pragmatizem bo ostal enako pomemben v vseh zadevah, ki se nanašajo na nadaljnjo širitev, kar je potrebno, da se zagotovi vodilna vloga Evropske unije na svetovni ravni. Vse to mogoče zveni nekoliko velikopotezno, vendar pa je napredek vselej najboljše zdravilo proti stagnaciji. Naš čas v tem smislu ni nobena izjema, res pa je, da je dandanašnja problematika bolj raznolika, kakor je bila v preteklosti. A tudi to, ne smemo pozabiti, je le naravna posledica uspeha. (aplavz)

  Der Präsident. − Herr Präsident Türk! Wir dürfen Ihnen für Ihre europäische Rede sehr herzlich danken. Ihre Anwesenheit und Ihre Rede haben zum Ausdruck gebracht, dass Slowenien und die Präsidentschaft Sloweniens mit Ministerpräsident Janus Janša – ich sehe zwei Minister hier: Janez Lenarčič und Janez Podobnik – eng mit dem Europäischen Parlament zusammenarbeiten wollen. Sie als der Staatspräsident Sloweniens bringen dies in besonderer Weise zum Ausdruck.

Unsere Erfahrung hier im Europäischen Parlament ist, dass es für den Erfolg einer Präsidentschaft nicht darauf ankommt, ob es sich um ein großes, ein mittleres oder ein kleines Land der Europäischen Union handelt, sondern von dem Geist, der diese Präsidentschaft leitet, abhängt. Schon jetzt kann man sagen, dass Slowenien, weil es mit einem so europäischen Geist an die Arbeit geht – und auch Präsident Türk – mit dieser Präsidentschaft Europa voranbringen wird. Dafür möchten wir Ihnen herzlich danken.

(Beifall)

Wir möchten Ihnen auch dafür danken, dass Sie unsere Prioritäten als Europäisches Parlament unterstützen, und ich will nur zwei nennen, die Sie genannt haben. Zum einen den Klimaschutz – wir werden unsere Arbeiten, wenn wir im Zeitplan bleiben, so abschließen, dass es für den Dezember-Gipfel der Vereinten Nationen im Jahre 2009 in Kopenhagen eine Position der Europäischen Union geben wird. Wir möchten Ihnen auch danken für Ihr Plädoyer für die Menschenrechte. Denn wenn wir als Europäisches Parlament uns nicht für die Menschenrechte einsetzen, wer soll es dann tun? Die Regierungen lassen sich oftmals von Interessen leiten – was auch verständlich ist –, aber wichtig ist, dass wir Interessen und unsere Werte in kluger, den Menschen dienender Weise verbinden, und deswegen stehen die Menschenrechte im Zentrum unserer Politik.

Herr Präsident, herzlichen Dank für Ihren Besuch im Europäischen Parlament. Sie werden ja noch einige Zeit bei uns bleiben. Im Namen der Kolleginnen und Kollegen noch einmal ein aufrichtiges Wort des Dankes an Sie persönlich und an die slowenische Präsidentschaft. Wir wünschen Ihnen allen Erfolg in dem Halbjahr, in dem Sie Europa, die Europäische Union führen. Wenn Sie erfolgreich sind, werden wir alle erfolgreich sein, d.h. die Europäische Union, dies ist unser gemeinsames Ziel. Herzlichen Dank. Die feierliche Sitzung ist damit beendet.

PRESIDENZA DELL'ON. LUIGI COCILOVO
Vicepresidente