Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 23. april 2008 - Strasbourg

12. Čas za vprašanja (vprašanja Svetu)

  Predsednica. − Naslednja točka dnevnega reda je čas za vprašanja (B6-0019/2008).

Na Svet so naslovljena naslednja vprašanja.

  Predsednica. − Vprašanje št. 1 predložil Manuel Medina Ortega (H-0154/08)

Zadeva: Širitev schengenskega območja

Ali je Svet ocenil politične posledice nedavne širitve schengenskega območja in njen vpliv na odnose med EU in sosednjimi državami, bodisi državami članicami EU ali ne, ki bodo zdaj mejile na razširjeno schengensko območje?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Minili so štirje meseci od zadnje širitve schengenskega območja, do katere je prišlo, kot je znano 21. decembra lani. Kot veste, je bil proces širitve dejansko zaključen šele konec marca, ko je bila ukinjena tudi mejna kontrola na letališčih. Tako da ni bilo še veliko časa in priložnosti za neko oceno splošnega političnega učinka širitve schengenskega območja in njenega vpliva na odnose med državami članicami Evropske unije, državami, ki uporabljajo schengenski pravni red, in sosednjimi državami.

Vendar pa o vprašanjih, kot so reorganizacija mejnih organov nekaterih držav članic po širitvi schengenskega območja ter spremembe in trendi nezakonitega priseljevanja, ki so lahko posledica te širitve, o teh vprašanjih že razpravljajo nekatera delovna telesa Sveta. Na področju skupne vizumske politike Evropske unije je imela širitev schengenskega območja nedvomno pozitivne posledice, zlasti za državljane tretjih držav. Ti lahko z vizumom, ki ga izdajo nove države članice, potujejo po celotnem schengenskem območju, kar prej ni bilo primer.

Evropska skupnost je poleg tega z več državami Vzhodne Evrope in Zahodnega Balkana že sklenila sporazume o poenostavitvi izdajanja vizumov.

  Manuel Medina Ortega (PSE). – (ES) Gospa predsednica, gospod minister, najlepša hvala za vaš odgovor. Ker prihajate iz države, ki je prav v tem položaju, sem prepričan, da slovensko predsedstvo to zadevo spremlja z velikim zanimanjem.

Osebno sem obiskal nekatere države v tem položaju; po eni strani upam, da bomo pridobili zagotovilo v zvezi z našimi mejami, vendar po drugi strani ne želimo, da EU gradi nove zidove.

Kakšna zagotovila imamo, da širitev schengenskega območja ne bo povzročala težav, na primer, čezmejnim delavcem ali tistim, ki so navajeni nemoteno vstopati v države, ki zdaj tvorijo del schengenskega območja, kar velja zlasti za Slovenijo, katere sosednja država se pripravlja na pristop k Evropski uniji?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Hvala lepa, spoštovani poslanec Medina Ortega, za to dodatno vprašanje. Kot rečeno, Svet še ni opravil razprave na najvišji ravni in še ne razpolaga s celovito oceno učinkov širitve schengenskega prostora, so pa te ocene že na razpolago v posameznih državah.

Ker ste vprašali za izkušnjo Slovenije, naj povem naslednje. Prav gotovo ne gre za izgrajevanje novih zidov. Gre za premik zunanjih meja Evropske unije na nove meje. Se pravi, zunanje meje schengenskega prostora so se premaknila tako, da sedaj obsegajo večji del držav članic Evropske unije. Za države, ki imajo po novem del zunanje meje schengenskega prostora, je bil to zahteven projekt, na katerega so se pripravljale dolga leta. Zahtevnost tega projekta je spoznala tudi Evropska unija in je zato ustanovila poseben vir financiranja, schengenski vir ali „Schengen facility“, s katerim je pomagala pri vzpostavljanju ustreznega nadzora na novih zunanjih mejah schengenskega prostora.

Vprašali ste še glede meje med Slovenijo in Hrvaško. Dejstvo je, da pred časom ta meja ni bila vidna. Dejstvo je tudi, da je bila ta meja tudi po osamosvojitvi prehodna meja. In dejstvo je, da smo uspeli z našimi partnerji v Evropski uniji vzpostaviti način mejnega nadzora, ki ne zaostruje pogojev za prehod te meje s strani državljanov republike Hrvaške, pri čemer pa smo ohranili vse elemente, ki jih zahteva učinkovit nadzor po schengenskih standardih in predpisi.

  Hubert Pirker (PPE-DE). - (DE) Gospa predsednica, širitev schengenskega območja decembra lani ni zmanjšala varnost, ampak jo povečala. To potrjujejo statistični podatki, s čimer smo lahko zadovoljni.

Naslednja stopnja je vključitev Švice in Lihtenštajna v schengensko območje, vendar sem slišal, da bi to lahko bilo težavno, ker bodo nekatere države morda izrazile pridržke v zvezi s pristopom Lihtenštajna. V zvezi s tem sem slišal različne pripombe Češke republike.

Zato me zanima, ali se Svet zaveda teh morebitnih pridržkov in kako namerava preprečiti težave v zvezi s pristopom Lihtenštajna.

  Avril Doyle (PPE-DE). - Moje vprašanje zadeva schengenska pravila in njihov vpliv na podnebne spremembe in povečane emisije ogljikovega dioksida. Prejšnjo sredo sem imela priložnost leteti iz Bruslja v Ljubljano, kjer sem kot članica predsedstva skupine PPE-DE preživela dva dni v vaši čudoviti državi.

Ob pristanku v Ljubljani smo izstopili iz letala in vstopili v avtobus, kot je značilno za številna letališča. Da bi se vsi stisnili v avtobus, smo potrebovali 22 minut. Ko je avtobus odpeljal, smo mislili, da smo namenjeni k pregledu dokumentov in prtljage. Vendar se je avtobus premaknil za natanko 20 metrov, gospa predsednica, od tod, kjer stojim jaz, pa do vas, nakar smo vsi izstopili in se odpravili proti vhodu. To ni šala. Ko sem povprašala po tem nesmiselnem postopku, so mi zagotovili, da je to v skladu s schengenskimi pravili. Gospod minister, prosim za obrazložitev.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Na vprašanje gospoda Pirkerja: dejstvo je, da so se že začeli postopki za vključitev Švicarske konfederacije in Kneževine Lihtenštajn v schengenski prostor. V tem času ti postopki, vključno s postopki evalvacije, še tečejo in stališče predsedstva je, da je izključno od rezultatov teh postopkov, zlasti rezultatov evalvacije, odvisen vstop teh dveh držav v schengenski prostor. Niso nam znani zadržki posameznih držav članic glede postopkov, ki so predvideni za vstop posamezne države v schengenski prostor.

Glede vprašanja gospe Doyle moram priznati, da nisem prepričan, da gre za schengenska pravila. Bolj verjetno gre za pravila zagotavljanja varnosti na letališču, vsekakor pa tukaj ne bi mogel pojasniti razlogov za 20-metrsko vožnjo z letališkim avtobusom. Domnevam pa, da obstajajo pravila gibanja po letališčih, ki niso nujno del schengna, ampak verjetno se nanašajo na varnost na letališčih.

  Predsednica. − Hvala, gospod minister. Morda boste to lahko raziskali na poti domov.

  Predsednica. − Vprašanje št. 2 predložila Marie Panayotopoulos-Cassiotou (H-0159/08)

Zadeva: Ohranitev gospodarsko dejavnega prebivalstva na gorskih, težko dostopnih in otoških območjih

Visok delež človeških virov se odloči zapustiti regije EU zaradi pomanjkanja zaposlitvenih možnosti, s čimer se prebivalstvo teh regij manjša in v njih prebivajo le starejši.

Ali predsedstvo ob upoštevanju tega trenda in resne demografske težave, s katero se sooča EU, namerava predlagati ukrepe za ohranitev gospodarsko dejavnega prebivalstva na gorskih, težko dostopnih in otoških območjih, kar bi omogočilo uravnotežen razvoj vseh regij EU in ohranitev konkurenčnosti EU?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Gospe Panayotopoulos-Cassiotou bi rad odgovoril naslednje. Svet je že julija 2006 poleg štirih drugih uredb s področja kohezijske politike sprejel uredbo o evropskem skladu za regionalni razvoj, o evropskem socialnem skladu in o kohezijskem skladu. V skladu s členom 3 te uredbe je pomoč iz omenjenih skladov med drugim namenjena tudi določenim otokom in otoškim državam članicam ter gorskim območjem.

Hkrati sta Svet in Evropski parlament sprejela uredbo o evropskem socialnem skladu. V tej uredbi je opredeljena vloga evropskega socialnega sklada in sicer: izboljšanje možnosti poslovanja in delovnih mest, spodbujanje visoke stopnje zaposlenosti ter nova in boljša delovna mesta. Ti dve uredbi sta usklajeni glede zagotavljanja pomoči specifičnim območjem. V skladu z njima lahko države članice v svojih operativnih programih in projektih posebno pozornost namenijo vzpodbujanju razvoja oziroma zaposlovanja na območjih, ki jih je v svojem vprašanju navedla spoštovana poslanka. Torej, posamezna država članica je tista, ki samostojno presoja, kateri operativni programi in kateri konkretni ukrepi iz teh programov izpolnjujejo merila, navedena v vprašanju. Komisija oceni predlagane programe, opozori na morebitne pomanjkljivosti z vidika izpolnjevanja ciljev kohezijske politike in spoštovanja določb posameznih uredb ter, če so vsi ti pogoji izpolnjeni, te predloge sprejme.

Kar pa zadeva oblikovanje morebitnih novih zakonodajnih ukrepov na področju kohezijske politike, je v pristojnosti Komisije, da o tem odloča na podlagi spremljanja uresničevanja ciljev kohezijske politike. Za obdobje 2007 do 2013 bo prva takšna priložnost obravnava prvega vmesnega poročila o izvajanju kohezijske politike in pričakujemo, da bo Komisija to poročilo predstavila v mesecu juniju.

  Marie Panayotopoulos-Cassiotou (PPE-DE). - (EL) Gospa predsednica, zahvaljujem se gospodu ministru, ker je ponovil vse ukrepe, predvidene v okviru strukturnih skladov in evropskega socialnega sklada. Zanimalo me je, ali se predsedstvo in Svet zavedata, da so nekatere evropske regije še naprej nenaseljene. Te regije sicer pripadajo nacionalnim državam, vendar to siromaši EU in jo izpostavlja ljudem iz drugih regij. To vprašanje zadeva nas vse, saj ne velja le za posamezne države. Zato me zanima, ali predsedstvo namerava temu vprašanju nameniti posebno pozornost.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Hvala lepa za to dodatno vprašanje, gospa Panayotopoulos. Predsedstvo se zaveda tega, da v nekaterih regijah ni več aktivnega prebivalstva. Ampak ponavljam, gre za države članice, ki predlagajo ustrezne ukrepe, da do tega pojava ne prihaja. Po drugi strani pa je tudi treba upoštevati dejstvo, da se nikogar ne more prisiliti, da živi in dela v posamezni regiji.

Gre za resen problem. Gre za problem, ki ga je treba rešiti. Ponavljam pa, z ukrepi kohezijske politike so na voljo rešitve, je pa od držav članic odvisno, katere rešitve in v katerih konkretnih primerih predlagajo.

  Jörg Leichtfried (PSE). - (DE) Gospod minister, ne strinjam se z vašo zadnjo izjavo. Seveda je to vprašanje v pristojnosti držav članic, vendar je za odseljevanje iz teh regij odgovorna tudi EU; to je namreč posledica liberalizacije, s katero se soočamo po vsej Evropski uniji. V malih skupnostih se zapirajo pošte, ker več ne ustvarjajo dobička, pri čemer enako velja za lokalne hranilnice in kopališča, kar je v nekaterih primerih posledica privatizacije javnih storitev. Vse to otežuje življenje v teh skupnostih. Prihajam z gorskega območja, zato imam izkušnje s tem. Zanima me, ali je to vprašanje obravnavano na ravni Sveta.

Gospa predsednica, dovolite mi kratko pripombo v zvezi s prejšnjim vprašanjem, in sicer je tudi v Gradcu treba vstopiti v avtobus in se peljati pet metrov, zato niste edini. Gre za iste nesmiselne izgovore, da to zahtevajo schengenska pravila, kar seveda sploh ni res.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − (SL) Mislim, da je bilo dvajset metrov, ne pet metrov, ampak tudi to je premalo. Kot rečeno, ne bi se želel spuščati v ravnanje letališča Ljubljana, ki je samostojno podjetje in sledi svojim pravilom obratovanja. Ampak ponavljam, kohezijska politika, ukrepi kohezijske politike Evropske unije omogočajo državam članicam, da se soočajo s tem problemom, na katerega je opozorila gospa Panayotopoulos. Kako uspešni so pri tem, je drugo vprašanje, ampak možno je.

Omenili pa ste poštne storitve, kar je zelo zanimiv vidik. Vendar naj poudarim, da je v direktivi o poštnih storitvah, ki je bila sprejeta letos skupaj z Evropskim parlamentom, ustrezno naslovljeno tudi to vprašanje in da je pomemben element te direktive zagotavljanje univerzalnosti poštnih storitev tudi po sprostitvi tega trga. Tako da je to vprašanje, ki ga omenjate, ustrezno naslovljeno v omenjeni direktivi.

  Predsednica. − Vprašanje št. 3 predložila Hélène Goudin (H-0161/08)

Zadeva: Lizbonska pogodba

Člen 1, odstavek 24, ki zadeva poglavje 1, člen 10a, odstavek 2 (načela in cilji) navaja, da si Unija prizadeva za „(f) pomoč pri oblikovanju mednarodnih ukrepov za ohranitev in izboljšanje kakovosti okolja in trajnostnega gospodarjenja s svetovnimi naravnimi viri, da se zagotovi trajnostni razvoj“.

Ali Svet meni, da ta določba pomeni, da se prepoved določenega okoljskega ukrepa, ki jo določi EU in ki presega raven popolnega usklajevanja, lahko obravnava kot v nasprotju s pogodbo?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Vprašanje spoštovane poslanke Goudin ne spada v področje pristojnosti Sveta, kajti Svet kot tak ni sodeloval na medvladni konferenci, ki je pripravila osnutek lizbonske pogodbe, tam so sodelovale vlade držav članic. Poleg tega lizbonska pogodba, kot je znano, še ne velja. Ko bo veljala, in upamo, da bo to kmalu, v predvidenem roku, bo vprašanje razlage njenih določil – mislim, da gre za to pri vprašanju gospe Goudin, vprašanje razlage njenih določil – v pristojnosti sodišča.

  Christopher Heaton-Harris (PPE-DE). - Gospod minister, v tem parlamentu smo slišali veliko ocen glede podobnosti med staro ustavno pogodbo in predlagano novo lizbonsko pogodbo. Ali nam lahko predstavite vaše stališče v zvezi z dejansko podobnostjo obeh dokumentov?

  Nils Lundgren (IND/DEM). - (SV) Gospa predsednica, menim, da lahko upravičeno postavljamo vprašanja v zvezi z razumevanjem pogodbe, ki je zdaj predstavljena pod drugačnim imenom, vendar je še vedno enaka, in da mora biti Svet na ta vprašanja zmožen odgovoriti. V zvezi z vprašanjem št. 3 imam dodatno vprašanje, in sicer me zanima, ali to besedilo pomeni, da EU ne bo odločala le o ciljih globalne okoljske politike, ampak tudi o načinih, ki jih morajo države članice uporabiti za doseganje teh ciljev.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Vprašanje podobnosti oziroma drugačnosti lizbonske pogodbe od nekdanje ustavne pogodbe je predvsem stvar vtisa, osebnega vtisa. Gre za drugačno pogodbo kot je bila ustavna pogodba, vendar ta drugačna pogodba prinaša nekatere podobne ali celo enake rešitve. Jaz se bom omejil na ta dejstva.

Drugačna je v tem, da ne gre za neko pogodbo, ki odpravlja vse dosedanje pogodbe, temveč gre za klasično metodo spreminjanja temeljnih pogodb Evropske unije. Drugačna je v tem smislu, da je opuščen ustavni koncept, ni več govora o ustavi za Evropsko unijo, temveč gre za klasično pogodbo.

Podobnosti oziroma enakosti pa je najti v številnih rešitvah vključno z institucionalnimi rešitvami, vključno s funkcionalnimi rešitvami in z rešitvami na področju olajševanja, sprejemanja odločitev, povečevanja vloge nacionalnih parlamentov in nenazadnje tudi tega Evropskega parlamenta. Tako da je drugačna pogodba kot prejšnja, kot ustavna pogodba, prinaša pa nekatere podobne ali celo enake rešitve.

Glede drugega vprašanja: pozorno sem prebral dikcijo, vsebovano v vprašanju gospe Goudin, in bi rad opozoril, da gre pri tem določilu za pomoč Unije, pomoč pri oblikovanju mednarodnih ukrepov za ohranitev in izboljšanje kakovosti okolja, trajnostnega razvoja in tako naprej. Se pravi, Unija ne predpisuje, Unija ne zapoveduje, Unija pomaga. Mislim, da je ta dikcija dovolj zgovorna sama po sebi.

  Predsednica. − Dovolila bom še eno dodatno vprašanje v zvezi s tem. Slišali smo že veliko vprašanj, vendar bom upoštevala politično ravnovesje in tiste, ki še niso postavili vprašanja.

  Jens Holm (GUE/NGL). - (SV) Besedilo, ki ga je citirala gospa Goudin, je dobro in veseli me, da želimo z lizbonsko pogodbo zaščititi in izboljšati okolje. Stalna težava v zvezi z okoljsko politiko EU je neskladje okoljskih ukrepov z notranjim trgom. Nedavno je komisar Verheugen izjavil, da je v zadnjih petih letih Komisija Sodišču Evropskih skupnosti prijavila 19 kršitev držav članic pri izvajanju zakonodaje v zvezi z varstvom okolja. Sodišče je v vseh 19 primerih sodilo v prid notranjega trga in ne okolja. Zanima me, ali to na kakršen koli način krepi zagotovila v zvezi z okoljem. Ali lahko s tem besedilom trdimo, da ima okolje prednost pred tržnim povpraševanjem? Ali lahko v zvezi s tem podate izjavo?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Ja, spoštovanemu gospodu Holmu bi pač rad povedal, da se z njim strinjam. Absolutno prihaja do kolizij med pravnimi normami z različnih področij, tudi glede na naravo pravne norme. Omenjena norma, omenjeno določilo lizbonske pogodbe, ki, ponavljam, še ne velja, govori o pomoči Unije. Gre za drugačno naravo pravne norme kot v primeru zapovedi in prepovedi. Teh zapovedi in prepovedi je največ oziroma zelo veliko prav na področju skupnega trga.

Dejstvo je, da možnost kolizij obstaja, dejstvo pa je tudi, da je v naravi stvari, da te kolizije rešuje Sodišče v skladu z veljavnim pravom Skupnosti. Se pa pojavlja možnost odpravljanja nevarnosti kolizij tudi pri formuliranju pravnih norm, to pa je seveda v pristojnosti Evropske komisije, ki ima izključno zakonodajno pobudo, pri izvrševanju katere, tako sem prepričan, pazi tudi na to, da se izogiba potencialnim kolizijam.

  Predsednica. − Vprašanje št. 4 predložila Marian Harkin (H-0163/08)

Zadeva: Lizbonska pogodba

Ali je Svet zadovoljen, da so bila vprašanja, ki jih je slovensko predsedstvo predložilo državam članicam v zvezi s pojasnili triintridesetih točk lizbonske pogodbe, ustrezno odgovorjena?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Spoštovana gospa Harkin je vprašala o točkah, ki jih je oblikovalo slovensko predsedstvo. Gre za tehnično delo, ki je potrebno za pripravo na veljavnost lizbonske pogodbe, delo, ki ga je treba opraviti predhodno, če želimo, da se lizbonska pogodba polno uveljavi. To delo se je pričelo v januarju v skladu z mandatom, ki ga je slovenskemu predsedstvu podelil Evropski svet decembra lani.

Naj poudarim, da gre za dejavnosti, ki so popolnoma preliminarnega značaja. Preliminarnega zato, ker bo pogodba, kot je znano, začela veljati šele tedaj, ko jo bo ratificiralo vseh 27 držav članic. Ne glede na to pa o tem preliminarnem delu, pripravljalnem delu ali, če hočete, tehničnem delu Svet tekoče obvešča tudi kabinet predsednika Evropskega parlamenta, zlasti o tistih vprašanjih, ki vključujejo pomembno vlogo Evropskega parlamenta.

  Marian Harkin (ALDE). - Zadovoljna sem z velikim napredkom slovenskega predsedstva. Gospoda ministra opozarjam na eno ali dve vprašanji, ki sta trenutno sporni na Irskem. Slovensko predsedstvo prosim za pojasnilo v zvezi s tema vprašanjema.

Prvič, ali lahko pojasnite, da ima vsaka država pravico veta na vprašanja v zvezi z uvedbo skupne konsolidirane davčne osnove in davčnim usklajevanjem?

Drugič, zanima me protokol, ki je bil priložen lizbonski pogodbi v zvezi s pogodbo Euratom. Prosim vas, da pojasnite, ali ta protokol na kakršen koli način spreminja vsebino ali postopke pogodbe Euratom ter ali bo zaradi tega prišlo do kakršnih koli sprememb pravne podlage ali posledic, zlasti v zvezi z jedrsko energijo.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Gospa Harkin, izjemoma bom govoril v angleščini, da bi se izognil dodatnemu sporu ali nejasnosti v zvezi z vašima vprašanjema.

Prvič, trenutno ima vsaka država članica pravico veta na vprašanja, kot so skupna davčna osnova za pravne osebe, davčno usklajevanje ali kakršno koli drugo vprašanje v zvezi z obdavčevanjem, pri čemer se to z začetkom veljavnosti lizbonske pogodbe ne bo spremenilo. Lizbonska pogodba tega ne spreminja. Na področju obdavčevanja se proces odločanja ne bo spremenil; za sprejemanje odločitev bo torej še naprej potrebno soglasje vseh držav članic, vključno seveda z Irsko.

Enako velja za vaše drugo vprašanje; samostojne odločitve glede energetske mešanice in izbire energetskih virov bodo torej še naprej v pristojnosti držav članic. Vsaka država članica se lahko prosto odloči, ali bo uporabljala jedrsko energijo in jo vključila v svojo energetsko mešanico ali ne. To se po začetku veljavnosti lizbonske pogodbe ne bo spremenilo.

  Syed Kamall (PPE-DE). - Ob upoštevanju, da so države članice zahtevale pojasnila glede nekaterih točk lizbonske pogodbe, tudi jaz prosim za pojasnilo, zlasti v zvezi s klavzulo „passerelle“. EU želi pridobiti pristojnost na številnih področjih, vendar za to nima pravne podlage, kar je bilo v zadnjih letih podvrženo številnim kritikam in nadzoru; ali niste zaskrbljeni, da lahko EU s pomočjo klavzule „passerelle“ pridobi nove pristojnosti, ne da bi se pri tem morala posvetovati z nacionalnimi parlamenti? Ali niste zaskrbljeni, da to dejansko ogroža nacionalne parlamente in demokracijo po vsej Evropski uniji?

  Jim Allister (NI). - Ali lahko gospod minister pojasni, zakaj je bilo med irskim referendumom potrebno uvesti moratorij na slabe novice in kakršne koli nove sporne predloge iz Bruslja?

Ali se Svet in Komisija tako zelo bojita ljudstva, da se jima zdi boljše prikrivati določene informacije? Ali nam lahko poveste, za katere predloge velja moratorij ter ali so ti predlogi povezani z usklajevanjem izračunov davčne osnove za pravne osebe in, če so, zakaj?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Glede vprašanja gospoda Kamalla bi poudaril naslednje: pri klavzuli „passarelle“ gre za to, da lahko države članice soglasno odločijo o tem, da se na ravni Unije izvaja določena dejavnost. In mislim, da je to neprimerno razlagati kot nekaj, kar se lahko zgodi brez soglasja nacionalnih parlamentov. Kdor bi delal to brez soglasja nacionalnih parlamentov, bi delal to brez kritja doma.

Naj pojasnim tudi to, da lizbonska pogodba krepi vlogo nacionalnih parlamentov, jih bolj direktno vključuje v delovanje Evropske unije. In „passarelle“ klavzula tega je tudi podvržena tej večji vlogi nacionalnih parlamentov.

Pri vprašanju gospoda Allisterja naj povem, da ne vem za noben moratorij. Nobenega sklepa ni bilo nikjer, ne v Svetu ne v predsedstvu, o moratoriju na slabe novice, o moratoriju na delikatne teme.

Vprašanje, ki ste ga izpostavili kot ilustracijo, se pravi skupna konsolidirana davčna osnova za podjetja, to je vprašanje, ki ni novo. To je vprašanje, ki je v obravnavi že nekaj časa, že leta, in glede katerega ni soglasja. In dokler ne bo soglasja, ne bo napredka. Ker, kot je bilo že pojasnjeno v enem od prejšnjih vprašanj, vprašanja iz področja obdavčitve sodijo v kategorijo vprašanj, o katerih se v Evropski uniji odloča izključno s soglasjem. In to se ni spremenilo in se ne bo spremenilo, ne v luči irskega referenduma ne potem.

  Predsednica. − Nadaljujemo z dvema vprašanjema v zvezi s človekovimi pravicami na Kitajskem, ki bosta odgovorjeni skupno, pri čemer je prvo vprašanje predložila gospa Doyle, drugo pa gospod Evans.

  Predsednica. − Vprašanje št. 5 predložila Avril Doyle (H-0165/08)

Zadeva: Človekove pravice na Kitajskem

Evropski parlament je 17. januarja 2008 sprejel resolucijo (P6_TA(2008)0021), v kateri „poziva Kitajsko, naj olimpijskih iger 2008 ne uporabi kot pretveze za priprtje […] in zapiranje disidentov, novinarjev in aktivistov za človekove pravice, ki poročajo o zlorabah človekovih pravic ali demonstrirajo proti njim“.

Katere ukrepe je Svet sprejel v zvezi z resolucijo Parlamenta? Kakšen odziv, če sploh, je Svet prejel od kitajskih organov? Ali je Svet zadovoljen s prizadevanjem kitajskih organov v zvezi z izpolnjevanjem načel olimpijske listine?

Vprašanje št. 6 predložil Robert Evans (H-0184/08)

Zadeva: Človekove pravice na Kitajskem

Aktivist za človekove pravice Yang Chunlin je v začetku leta 2007 zbiral podpise za peticijo na Kitajskem z naslovom „Hočemo človekove pravice in ne olimpijskih iger“. Julija istega leta je bil aretiran zaradi „ščuvanja k prevratu državne oblasti“ in je še naprej pridržan v mestu Jiamusi.

Ali je tudi Svet zaskrbljen nad nadaljnjem pridržanju in obravnavanju Yanga Chunlina? Ali se Svet z mano strinja, da je zapiranje aktivistov za človekove pravice v nasprotju z obljubami številnih kitajskih uradnikov pred olimpijskimi igrami v Pekingu?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Tako kot spoštovana poslanca, ki sta zastavila ti vprašanji, je tudi Svet zaskrbljen zaradi preganjanja kitajskih borcev za človekove pravice. Kar se tiče olimpijskih zavez Kitajske, gre za zadevo, ki je v pristojnosti Mednarodnega olimpijskega komiteja. Kljub temu lahko rečemo, da nedavni represivni ukrepi proti zagovornikom človekovih pravic in drugim aktivistom postavljajo pod vprašaj kitajsko zavezanost k izpolnjevanju njenih obljub na podlagi mednarodnih standardov človekovih pravic. To vključuje tudi zaščito legitimne pravice posameznika do svobodnega izražanja.

Zaskrbljenost vzbujajo tudi izgoni in pregoni, vključno s tistimi, ki so povezani z gradnjo olimpijskih objektov. Vodje misij držav članic Evropske unije na Kitajskem v skladu s smernicami o zagovornikih človekovih pravic pozorno spremljajo položaj posameznikov, posameznikov kot sta Yang Chunlin in Hu Jia. Svet Evropske unije poleg tega kitajske oblasti stalno in na različne načine opozarja na skrb vzbujajoče primere.

Tako se je potem, ko je bil decembra pridržan Hu Jia, večkrat oglasil v zvezi s tem primerom, vendar dosedanji odgovori niso bili zadovoljivi. Tudi v prihodnje bo Svet pozorno spremljal oba primera in skušal ukrepati.

Kljub temu je treba omeniti tudi nekatere pozitivne premike, na primer hitro izpustitev kitajskih novinarjev, med njimi sta Yu Huafeng in Ching Cheong. Pozdravljamo tudi spremembe zakonodaje na področju medijev. Začasno je namreč omiljeno omejevanje tujih dopisnikov v predolimpijskem času.

Trojka Evropske unije je v zadnjem krogu pogovorov v okviru dialoga o človekovih pravicah med Evropsko unijo in Kitajsko, to je bilo oktobra 2007, državo pozvala, naj predpise v zvezi s tujimi novinarji ohrani tudi po koncu olimpijskih iger. Kitajska stran je zagotovila, da jim bo omogočeno lažje delovanje tudi po letošnjem oktobru. Svet bo o tem vprašanju zagotovo ponovno razpravljal s kitajskimi oblastmi.

Verjetno vam je znano, da Svet pripravlja naslednji krog pogovorov o človekovih pravicah med Evropsko unijo in Kitajsko. Ti pogovori bodo potekali 15. maja v Ljubljani. Trojka EU namerava obravnavati najbolj skrb vzbujajoča vprašanja v tem času, zlasti vprašanje svobode izražanja, vprašanje nadzora nad internetom, vprašanje predpisov v zvezi s tujimi novinarji ter vprašanje pravice do mirnega zbiranja in vloge civilne družbe. Posebno pozornost bo EU namenila vprašanju zagovornikov človekovih pravic. Lahko vam zagotovim, da namerava trojka EU posvetiti vso pozornost razpravi o teh vprašanjih in jasno predstaviti svojo zaskrbljenost predstavnikom kitajske vlade.

  Avril Doyle (PPE-DE). - „Cilj olimpizma je s športom omogočati harmoničen razvoj človeka, […] pri čemer je vsakršna oblika diskriminacije države ali osebe na podlagi rase, verskega ali političnega prepričanja ali spola v nasprotju z olimpijskim gibanjem“; gre za temeljni načeli olimpijske listine, h kateri se je Kitajska zavezala. Želim si, da bodo olimpijske igre zelo uspešne, in menim, da jih ne smemo bojkotirati, vendar obenem moramo pozivati kitajske organe k večjemu prizadevanju za ohranitev človekovega dostojanstva prek svobodnega in pravičnega pravosodnega sistema, svobode medijev, boljšega obravnavanja Tibetancev in drugih etničnih manjšin, boljšega počutja živali itn. Poleg tega moramo priznavati ogromne demografske, okoljske in modernizacijske izzive, s katerimi se Kitajska sooča. Ali se Svet strinja, da morajo biti kitajski organi v okviru tega procesa sposobni sprejeti upravičene kritike v zvezi z neuspešnim izpolnjevanjem zavezujočih obveznosti, kot so temeljna načela olimpijske listine?

  Robert Evans (PSE). - Gospod minister je dejal, da od kitajskih organov doslej še ni prejel zadovoljivih odgovorov. Ali bo gospod minister v prihodnjih tednih in mesecih odločno spremljal svoje pozive, za katere še ni prejel odgovorov? Gospod minister se najbrž zaveda, da se je Kitajska pred prijavo za izvedbo olimpijskih iger zavezala k izpolnitvi številnih obljub v zvezi z izboljšanjem položaja človekovih pravic, ki zaenkrat še niso bile izpolnjene.

Obdobje pred olimpijskimi igrami je najprimernejši čas za ukrepanje, kajti pozneje bo prepozno. Ali bodo na razpravah 15. maja dejansko obravnavani pozitivni ukrepi za spodbujanje Kitajske v zvezi s svobodo govora, pravicami novinarjev in pravico do miroljubnih demonstracij?

Ali jih bo gospod minister tudi opozarjal na uporabo smrtne kazni? Statistični podatki namreč kažejo, da na Kitajskem trenutno usmrtijo več ljudi kot v preostalem svetu skupaj. Ne smemo dovoliti olimpijskih iger na Kitajskem, ne da bi pri tem odločno pozivali kitajske organe k ukrepanju.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Glede vprašanja spoštovane poslanke Doyle: olimpijske zaveze, to sem dejal že v svojem prvem odgovoru, so zadeva Mednarodnega olimpijskega komiteja. To je telo, ki je pristojno za ukrepanje, ko presodi, da gre za kršitev olimpijskih zavez.

Evropska unija pa seveda bedi nad stanjem človekovih pravic, to je tisto, kar je vprašal gospod Evans. In povedal sem že, da bodo pogovori o človekovih pravicah med EU in Kitajsko naslednji mesec, 15. maja, vsebovali vprašanja svobode izražanja, nadzora nad internetom, predpisov v zvezi s tujimi novinarji in pravice do mirnega zbiranja in vloge civilne družbe. Ta seznam ni celovit oziroma izključujoč, seveda je možno razpravljati tudi o drugih vidikih. Kar se tiče smrtne kazni, je stališče Evropske unije jasno in Evropska unija to stališče dosledno zagovarja in uveljavlja v vseh multilateralnih in bilateralnih forumih.

  Vincas Justas Paleckis (PSE). – (LT) Gospod minister, omenili ste poskuse vplivanja na kitajsko vlado. Kako primerno. Vendar so nam demonstracije, ki so ovirale predajo olimpijske bakle, pokazale, da obstaja možnost, da med olimpijskimi igrami kitajska televizija ne bo prenašala le športnih tekmovanj, ampak tudi številne policijske napade na kitajske državljane in turiste na ulicah in trgih. Ali ob upoštevanju teh razmer menite, da bi bilo boljše izvajati pritisk na Kitajsko ali izbrati diplomatsko pot?

  Gay Mitchell (PPE-DE). - Če potrebujete presaditev organa na Kitajskem, vam bodo zelo hitro ustregli, vendar bodo za to najverjetneje morali nekoga ubiti. Za izpolnjevanje zahtev po organih se namreč izvajajo usmrtitve.

Včeraj sem se z drugim komisarjem prepiral o tem, da glasna diplomacija v primeru Kitajske ne deluje. Ali lahko domnevamo, da se bo Svet odločil za drugačno obliko diplomacije, ki bo delovala? Ali boste opozorili na vprašanja, ki so bila že v preteklosti obravnavana v Svetu in Komisiji?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Vprašanje gospoda Paleckisa: mislim, da je odgovor zelo preprost. Nikoli se ne smemo odreči diplomaciji kot sredstvu za dogovarjanje, prepričevanje in doseganje rezultatov. Tako da je odgovor preprost. Svet, kot rečeno, ima zelo razvit dialog med Evropsko unijo in Kitajsko. Ta dialog poteka, naslednji mesec bo novo poglavje v tem dialogu in mi želimo dialog s Kitajsko nadaljevati. Pomemben del tega dialoga so človekove pravice in tako bo tudi ostalo.

Vprašanja gospoda Mitchella ne morem komentirati, ker Svet o tem pojavu ni razpravljal in nima stališča. Ne morem pa komentirati, s tem se boste verjetno strinjali, gospod Mitchell, informacij in podatkov, ki se pojavljajo v medijih ali sicer.

  Paul Rübig (PPE-DE). - (DE) Gospod predsedujoči, pravilno ste povedali, da v praksi dialog lahko prispeva k reševanju sporov. Zanima me, ali načrtujete vzpostavitev novih forumov s Kitajsko, na primer na področju izobraževanja ali raziskav. Vzajemno učenje in razumevanje morata biti v središču pozornosti. Konec koncev na mednarodni ravni niso pomembni le šport, glasba in posel, ampak tudi medosebni odnosi, zato v zvezi s tem potrebujemo nove forume.

  Syed Kamall (PPE-DE). - Nadaljujem vprašanje, ki ga je postavil gospod Evans. Kakšne ukrepe bi po mnenju gospoda ministra morali sprejeti Svet in države članice EU, če Kitajska ne bo zadovoljivo obravnavala vprašanj, ki jih je izpostavil kolega Evans?

Če gospod minister meni, da trenutno ne more odgovoriti na to vprašanje, me zanima, kakšne ukrepe bi predlagal Svetu. Ali bomo le sedeli križem rok in ponižno sprejemali Kitajske izjave ter se preprosto udeležili olimpijskih iger? Kaj naj storimo?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Na nek način sta vprašanji gospoda Rübika in gospoda Kamalla povezani. Vprašanje, kaj storiti, če ne dobimo zadovoljivega odgovora – gotovo je ena od možnosti, da se naše vprašanje postavi ponovno. Nove platforme za dialog s Kitajsko – ja, vsekakor, če se pojavi potreba za to in če Svet soglaša s takšno razširitvijo dialoga in če s tem soglaša tudi kitajska stran, vsekakor. Mislim pa, da je bistveno, in v tem vidim skupni odgovor obema vpraševalcema, bistveno je, da se dialog nadaljuje, to je bistveno. Svet je odločen dialog nadaljevati in Svet je odločen v okviru tega dialoga naslavljati tudi vprašanja človekovih pravic.

  Predsednica. − Vprašanje št. 7 predložil Koenraad Dillen (H-0233/08)

Zadeva: Tibet

EU se je strogo odzvala na nedavno nasilno zatrtje nemirov v Mjanmaru. Naložene so bile gospodarske sankcije, v državo pa je bil poslan posebni predstavnik EU.

V primeru Kitajske je Svet veliko bolj zadržan. Predstavnica visokega predstavnika EU za zunanje zadeve, gospoda Javierja Solane, je celo izjavila, da so odnosi med EU in Kitajsko povsem različni od odnosov med EU in Mjanmarom.

Ali Svet meni, da med Mjanmarom in Kitajsko obstaja razlika v zvezi s številnim kršenjem človekovih pravic in nasilnimi ukrepi organov? Ali me lahko Svet seznani glede morebitnega izboljšanja političnega dialoga v zvezi s človekovimi pravicami ter položajem tibetanskega jezika in kulture? Kakšno je stališče Sveta glede predloga organizacije Amnesty International, da se mednarodnim opazovalcem omogoči vstop v Tibet, da se lahko izvede preiskava?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Svet, je tako kot tudi Evropski parlament, zelo zaskrbljen nad nedavnimi dogodki in kršitvami človekovih pravic v Tibetu.

Predsedstvo je 19. marca, le nekaj dni po dogodkih v imenu Evropske unije podalo izjavo, v kateri je pozvalo k zmernosti. Pozvalo je kitajsko vlado k odzivu na vznemirjenost Tibetancev glede spoštovanja človekovih pravic. Pozvalo je kitajske oblasti in dalajlamo, naj vzpostavijo konkreten in konstruktiven dialog. Takšen, ki bi vodil do trajne rešitve, ki bi bila sprejemljiva za vse in bi v celoti spoštovala tibetansko kulturo, vero in identiteto. Slovensko predsedstvo je v imenu Evropske unije podobno izjavo podalo tudi v okviru Sveta za človekove pravice 25. marca v Ženevi.

Zavedamo se pozivov za preiskavo o odzivu Kitajske na dogodke v Tibetu, ki bi jo vodili Združeni narodi. Svet je pozval kitajsko vlado, naj ukine omejitve za dostop v regijo, kar bi pripomoglo k neodvisni oceni situacije. Dialog o človekovih pravicah med Evropsko unijo in Kitajsko, ki je bil danes že nekajkrat omenjen in ki se bo odvijal 15. maja v Ljubljani v Sloveniji, bo ponovna priložnost za pogovor o razmerah v Tibetu in o drugih perečih vprašanjih, na primer o položaju zagovornikov človekovih pravic. Trojka Evropske unije bo vztrajala, da kitajske oblasti skladno z novimi predpisi, ki so bili sprejeti v času pred olimpijskimi igrami, tujim novinarjem dovolijo vstop v Tibet.

Evropska unija bo v Ljubljani s Kitajsko razpravljala tudi o cenzuri interneta in tako nadaljevala razprave, ki so bile začete v okviru zadnjega kroga dialoga lani oktobra.

Pomembno je, da dialog o človekovih pravicah ocenimo v kontekstu širšega dialoga med EU in Kitajsko o človekovih pravicah, o reformah in o političnem in družbenemu napredku. V sklopu dialogov o človekovih pravicah s Kitajsko se redno obravnavajo vprašanja, ki so bila povod za nerede, kot smo jim bili priča v Tibetu. To so svoboda veroizpovedi in prepričanja, pravice manjšin, kulturne pravice. Na zadnjem krogu dialoga oktobra lani je trojka EU zelo odkrito razpravljala s kitajskimi oblastmi o omejevanju verske svobode.

Med primere pozitivnih sprememb na področju človekovih pravic na Kitajskem v zadnjem času sodi dejstvo, da je letos začel veljati nov zakon o delu in da so pristojnosti za revizijo smrtnih obsodb ponovno prišle na vrhovno ljudsko sodišče. Posledično se je zmanjšalo število usmrtitev.

Naj na koncu še poudarim, da Evropska unija enako pozorno kot razmere v Tibetu spremlja tudi razmere v Burmi. V zvezi s slednjim Evropska unija zelo dejavno podpira prizadevanja Združenih narodov za pospešitev prehoda k demokraciji, spravi in razvoju države ter se vključuje v posvetovanja s svojimi azijskimi partnerji.

  Koenraad Dillen (NI). - (NL) Zahvaljujem se gospodu ministru za odgovor, ki je sicer bil dokaj temeljit, vendar ni obravnaval bistva težave. Vsi v tem parlamentu smo zaskrbljeni glede človekovih pravic v Mjanmaru in na Kitajskem. Dvomim, da bo v kratkem prišlo do pozitivnih sprememb. Opozarjam, da je pred nekaj tedni francoski časopis Libération na naslovni strani objavil fotografije opreme za mučenje tibetanskih zapornikov na Kitajskem, zato dvomim, da je prišlo do pozitivnih sprememb.

Vendar bom bolj opredelil svoje vprašanje. Zakaj ima Evropska unija dvojen standarde, saj z gospodarskimi sankcijami odločno ukrepa proti Mjanmaru, medtem ko proti Kitajskih podobnih ukrepov ni? Ali je morda razlog to, da v primeru gospodarskih interesov nismo toliko načelni kot v primeru človekovih pravic?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Ne morem se strinjati z vami, spoštovani gospod Dillen, o dvojnih standardih. Mislim, da Evropska unija nima dvojih standardov. Če bi jih imela, ne bi na zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice 25. marca v Ženevi slovensko predsedstvo v imenu Evropske unije nastopilo na to temo, ki jo izpostavljate v vašem vprašanju.

Evropska unija skuša imeti glede človekovih pravic enake standarde do vseh tretjih držav. Vprašanje pa je, kakšna sredstva uporabiti. To je pa odvisno od primera do primera. Za presojo pri tem, kakšne vzvode, kakšne ukrepe uvesti, pa je bistveno, kakšna je možnost, da z njimi dosežemo zaželeni učinek.

  Predsednica. − Vprašanje št. 8 predložil Colm Burke (H-0167/08)

Zadeva: Človekove pravice v Čadu

Ali lahko Svet natančno pojasni, kako povečuje diplomatski pritisk v zvezi s premirjem v Čadu, da bi se zaščitili ogroženi državljani in povečalo diplomatsko prizadevanje za zagotovitev miru?

Čadske varnostne sile so 3. februarja aretirale opozicijska politika, za katera čadska vlada trdi, da ju ne pridržuje. Kako Svet, ob upoštevanju poskusa udara v začetku februarja in posledičnih aretacij političnih nasprotnikov v glavnem mestu N'Djamena, zagotavlja svobodo politične opozicije?

Predsednik Déby je 14. februarja razglasil izreden razmere, s čimer je vladi podelil posebna pooblastila v zvezi s cenzuro medijev, preiskovanjem ljudi in lastnine ter strogim nadzorom vseh gibanj v Čadu. Kako Svet zagotavlja, da Débyjeva administracija s temi novimi pooblastili ne krši človekovih pravic čadskih državljanov?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Svet pozorno spremlja položaj državljanskih pravic in pravne države v Čadu, še zlasti po tem, ko so čadske oblasti razglasile izredno stanje. Kot je znano, je bilo to izredno stanje 16. marca preklicano. Svet je pozval predsednika Debyja k spoštovanju temeljnih pravic in svoboščin, k zadržanosti ter takojšnji izpustitvi pridržanih oseb. Trenutno je v tej fazi pogrešana le še ena oseba.

13. avgusta lani je bil dosežen sporazum s skoraj vsemi političnimi strankami opozicije. Svet še vedno poziva podpisnice političnega dogovora, naj se izvajanje omenjenega sporazuma nadaljuje kljub prekinitvi, do katere je prišlo zaradi nasilnih spopadov z uporniškimi skupinami. Nadaljevanje izvajanje doseženega sporazuma velja tudi za določbe o spodbujanju demokratične svobode in svobode govora. Svet se pridružuje mednarodnim prizadevanjem za spodbujanje tega procesa, zlasti za ponovno pridobitev zaupanja političnih strank opozicije in civilne družbe.

Pritisk s strani Evropske unije je privedel do ustanovitve preiskovalne komisije, v kateri Evropska unija in Mednarodna frankofonska organizacija sodelujeta v vlogi mednarodnih opazovalcev. Med nalogami omenjene komisije bo tudi preiskovanje kršitev človekovih pravic med spopadi in ugotovitev okoliščin izginotja nekaterih vodij opozicije. Delo komisije naj bi bilo končano v treh mesecih.

  Colm Burke (PPE-DE). - Med obiskom v Čadu od 24. do 30. marca sem se srečal z ministrom za notranje zadeve in predsednikom nacionalne skupščine. Nisem zadovoljen z odgovori, ki sem jih prejel v zvezi z izginotjem gospoda Saleha in preiskovalnim odborom.

Zanima me, ali so mednarodni preiskovalci in predstavnik EU tam le kot opazovalci. Ali sploh sodelujejo v preiskavi? Kot razumem, so le opazovalci, in v primeru, da je to res, s tem nisem zadovoljen. Ne verjamem, da bomo prejeli resnično in natančno poročilo, če bodo v preiskavi mednarodni predstavniki sodelovali le kot opazovalci.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Prav imate, spoštovani gospod Burke, pripadniki EU in Mednarodne frankofonske organizacije sodelujejo pri delu preiskovalne komisije kot mednarodni opazovalci. Menim, da bo ta vloga zadostovala za oceno poročila, ki ga od Komisije pričakujemo, kot rečeno, v treh mesecih.

  Predsednica. − Ker v zvezi s tem ni več vprašanj, bo naslednje vprašanje obenem tudi zadnje.

  Predsednica. − Vprašanje št. 9 predložil Liam Aylward (H-0180/08)

Zadeva: Mirovna misija v Čadu

Ali lahko Svet natančno pojasni trenutni napredek mirovne misije EU v Čadu?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Po napadih, ki so jih čadski uporniki izvedli iz Sudana na glavno mesto N'Djamena konec januarja, je poveljnik operacije general Nash, 31. januarja sklenil, da se napotitev sil začasno prekine.

Ta odločitev je bila sprejeta iz dveh razlogov. Prvič, da bi se omogočila presoja novih političnih in varnostnih razmer, in drugič, da bi se neovirano izvedla evakuacija Evropejcev in civilnih oseb drugih držav. Napotitev je znova stekla po dvanajstih dneh in ta premor, dvanajst dnevni premor, ni vplival na splošni časovni okvir operacije. Začetna operativna zmogljivost je bila dosežena 15. marca, polna operativna zmogljivost pa naj bi bila v skladu z načrti dosežena do konca junija.

Ne glede na začasno prekinitev napotitve za omenjeno kratko obdobje je Svet jasno izjavljal, da je še naprej v celoti zavezan izpolnitvi mandata na podlagi relevantne resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov, zlasti mandata glede humanitarnih vidikov.

Spopadi v začetku februarja so bili predvideni kot eden od verjetnih scenarijev in to je od vsega začetka bilo upoštevano pri načrtovanju operacije. Žal se je ta scenarij uresničil, to pa je dodatno potrdilo pomembnost napotitve misije EUFOR in misije Združenih narodov v republiko Čad in v Srednjeafriško republiko.

Svet meni, da je v interesu Mednarodne skupnosti in tudi Evropske unije, da se stabilnost in varnost na tem območju izboljšata. Prisotnost omenjene večdimenzionalne strukture bo prispevala k stabilizaciji humanitarnih in političnih razmer ter preprečila širitev krize na sosednje države in območja.

Glede incidenta na meji s Sudanom, v katerem je bil ubit vojak misije EUFOR, je poveljnik operacije izrazil obžalovanje zaradi nenamernega prehoda meje in zaradi dejstva, da je ta nesrečni dogodek povzročil smrtno žrtev. Poveljnik je ponovno potrdil, da bo EUFOR svoj mandat opravljal v skladu z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov, torej nepristransko in ob doslednem spoštovanju sudanske meje.

Naj dodam, da preiskava omenjenega incidenta še traja. Napotitev sil teče po načrtu. Ta trenutek je v Čadu in Srednjeafriški republiki razporejenih 1800 pripadnikov EUFOR. Ko bo misija v celoti operativna, bo štela 3700 vojakov iz 14 držav članic. Trenutno potekajo tudi pogajanja s tretjimi državami o njihovem morebitnem prispevku.

  Liam Aylward (UEN). - Gospa predsednica, ali lahko vprašam gospoda ministra, ali je zadovoljen, da je na voljo ustrezna logistična podpora za celostno izvedbo mirovne misije v prihodnjih tednih in mesecih?

Poleg tega me zanima, ali se gospod minister strinja, da mirovna misija EU v Čadu predstavlja odločno sporočilo sudanski vladi, ker je od 300 000 beguncev, ki so obtičali v taborih na vzhodu Čada, veliko takih, ki so želeli pobegniti od genocida v Darfurju.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Na prvi del dodatnega vprašanja gospoda Aylwarda je odgovor vsekakor da. Na drugi del pa da, ob upoštevanju mandata operacije, ki ne vključuje neposredno območja Darfurja.

  Predsednica. − Na vprašanja, ki zaradi pomanjkanja časa niso bila obravnavana, bo odgovorjeno pisno (glej Prilogo).

  Predsednica. S tem se končuje čas za vprašanja.

(Seja je bila prekinjena ob 19.10 in se je nadaljevala ob 21.00.)

PREDSEDUJOČA: GOSPA ROURE
Podpredsednica