Indiċi 
 Preċedenti 
 Li jmiss 
 Test sħiħ 
Ċiklu ta' ħajja waqt sessjoni
Ċikli relatati mad-dokumenti :

Testi mressqa :

RC-B6-0219/2008

Dibattiti :

PV 21/05/2008 - 12
CRE 21/05/2008 - 12

Votazzjonijiet :

PV 22/05/2008 - 9.9
CRE 22/05/2008 - 9.9

Testi adottati :


Rapporti verbatim tad-dibattiti
L-Erbgħa, 21 ta' Mejju 2008 - Strasburgu Edizzjoni riveduta

12. Trattat Dinji bil-għan li jiġu pprojbiti l-armi ta' l-uranju (dibattitu)
PV
MPphoto
 
 

  Presidente. − L'ordine del giorno reca:

l'interrogazione orale (O-0029/2008/rev) presentata da Elly de Groen-Kouwenhoven, Angelika Beer e Carolina Lucas, a nome del gruppo Verts/ALE, Luisa Morgantini, a nome del gruppo GUE/NGL, Annemie Neyts-Uyttebroeck, a nome del gruppo ALDE, Ana Maria Gomes, a nome del gruppo PSE, Ģirts Valdis Kristovskis, a nome del gruppo UEN, Karl von Wogau e Stefano Zappalà, a nome del gruppo PPE-DE, al Consiglio: Trattato globale sul bando alle armi all'uranio (B6-0153/2008),

e

l'interrogazione orale (O-0030/2008/rev) presentata da Elly de Groen-Kouwenhoven, Angelika Beer e Carolina Lucas, a nome del gruppo Verts/ALE, Luisa Morgantini, a nome del gruppo GUE/NGL, Annemie Neyts-Uyttebroeck, a nome del gruppo ALDE, Ana Maria Gomes, a nome del gruppo PSE, Ģirts Valdis Kristovskis, a nome del gruppo UEN, Karl von Wogau e Stefano Zappalà, a nome del gruppo PPE-DE, alla Commissione: Trattato globale sul bando alle armi all'uranio (B6-0154/2008).

 
  
MPphoto
 
 

  Elly de Groen-Kouwenhoven, author. − Madam President, in December 2007 the UN General Assembly accepted by an overwhelming majority a resolution that urged investigations into the health effects of uranium weapons on civilians and military personnel.

We congratulate Germany, Ireland and Italy as the only NATO countries that supported the UN resolution. The reason for that support may be the fact that many of their soldiers returned with fatal diseases and/or later had children with serious malformations. Therefore we appeal to other EU countries to follow their example and submit health reports in line with the UN request.

DU (depleted uranium) was used in the Balkans, Iraq and Afghanistan. DU is waste, and is an extremely cheap material for making arms. The estimated global stocks are 1.3 million tonnes. Far less than 1 microgram inside the body can be fatal. Apart from the radiation, DU is a chemical toxic compound. Nobody informs the troops, or the populations of the countries where DU weapons are used. The latest findings of the World Health Organisation’s experts concerning the harmful effects of DU have been censored.

We urge the EU to inform its citizens and the populations of targeted countries. We call on the Commission and Council to make sure that an international treaty will be established as soon as possible.

In order to gain a detailed insight into the matter, it is high time for the Commission and Council to provide access to all existing reports and initiate the further investigations which Parliament has been urging since 2001. Meanwhile we reiterate our call to ban DU on the basis of the precautionary principle.

 
  
MPphoto
 
 

  Annemie Neyts-Uyttebroeck, Auteur. − De strijd voor het wereldwijd uitbannen van verarmd uranium in wapens en munitie past in onze algemene strijd voor wapenbeheersing en ontwapening. Onze heel bijzondere aandacht gaat daarbij naar wapens en munitie die extreem gevaarlijk en schadelijk zijn voor burgers en die gevaarlijk blijven, lang nadat het conflict is beëindigd, zoals landmijnen, clustermunitie, en wapens en munitie die verarmd uranium bevatten. Ik weet dat het een beetje ironisch is om het te hebben over wapens die gevaarlijker zijn en schadelijker dan andere, maar zo is het nu eenmaal. Vandaar dat wij ons concentreren op die welke de kwalijkste gevolgen kunnen hebben voor onschuldige burgerbevolkingen.

In november 2006 heeft ons Parlement een moratorium geëist voor dit type wapens, te weten wapens die verarmd uranium bevatten. Mijn land, België, heeft vorig jaar niet enkel zo'n moratorium, maar een heus verbod op elke aanwending van uraniumwapens bij wet uitgevaardigd en ik denk dat ik daar een kleine beetje trots op mag zijn. Nu vernam ik graag van de Commissie en van de Raad wat zij zullen ondernemen om dit moratorium te veralgemenen en om een algemeen verbod te ondersteunen.

Daarenboven, en de vorige spreekster heeft daar uitvoerig op gewezen, blijken uraniumwapens ook nefaste gevolgen te hebben voor de soldaten die ze gebruiken of die aan het gebruik ervan worden blootgesteld. En zelfs al is er misschien nog geen algehele zekerheid, toch is het aangewezen dat de Raad er zorg voor draagt dat soldaten en andere manschappen die deelnemen aan missies in het kader van het Europees veiligheids- en defensiebeleid, niet aan dat soort risico's worden blootgesteld. Daarom zou ik graag van de Raad willen vernemen welke concrete maatregelen worden getroffen om ervoor te zorgen dat soldaten en manschappen die aan dergelijke missies deelnemen, niet aan dergelijke risico's worden blootgesteld en om ervoor te zorgen dat de bevolking van de gebieden waar dergelijke missies worden ontplooid evenmin daaraan worden blootgesteld. Ik dank u voor de antwoorden die u mij zult geven.

 
  
MPphoto
 
 

  Ana Maria Gomes, Autora. − Senhora Presidente, Senhor Comissário, numa carta recente ao "Times" de Londres, nove ex-comandantes militares britânicos apelaram ao Governo do Reino Unido para se juntar aos que defendem uma proibição das bombas de fragmentação. O argumento é o mesmo que foi invocado no contexto das minas anti-pessoais: por muito útil que uma arma possa ser a curto prazo, numa lógica militar, o facto de causar efeitos indiscriminados a longo prazo é suficiente para justificar a suspensão da sua utilização por Forças Armadas responsáveis.

A mesma lógica aplica-se em relação às munições de urânio empobrecido. A Organização Europeia de Associações Militares, a EUROMIL, acompanha este assunto de perto e a sua posição, baseada na informação que recebe de militares de toda a Europa, é categórica: as munições de urânio empobrecido devem ser abandonadas quanto antes.

O Parlamento Europeu já se pronunciou a favor de uma proibição total destas armas e a resolução da Assembleia-Geral da ONU, aprovada em Dezembro passado, que coloca o tema das armas e munições com urânio empobrecido na agenda da 33.ª sessão plenária da Assembleia-Geral, veio confirmar que o Parlamento Europeu tem razão em assumir uma posição de liderança e pedir ao Conselho uma posição de liderança em mais este debate sobre desarmamento e direito humanitário.

Os argumentos "contra" dos cépticos entre nós não colhem. O mais elementar princípio de precaução exige a estigmatização destas armas antes mesmo das muitas provas circunstanciais que apontam na direcção do seu efeito cancerígeno e indiscriminado serem substituídas por provas científicas irrefutáveis.

O que dirão de nós, responsáveis políticos, daqui a uma década, quando os efeitos nefastos destas armas forem claros e inquestionáveis, e até os cépticos de hoje, se entretanto não tivermos feito nada para as retirar de circulação? Dirão o mesmo que dizem agora das minas anti-pessoais: como é que puderam esperar tanto tempo!

 
  
MPphoto
 
 

  Ģirts Valdis Kristovskis, Autors. − Cienījamie kolēģi! Pirmkārt, vēlos uzsvērt, ka aicinu savu valsti — Latviju — pievienoties ANO 2007. gada decembra rezolūcijai. Otrkārt, aicinu augsto pārstāvi sniegt argumentētu viedokli uz rezolūcijā ietvertajām iniciatīvām. Treškārt, aicinu Eiropas Savienību panākt, ka dalībvalstu starpā tiek nodrošināta informācija par operācijās sagaidāmo pielietojamo munīciju veidiem. Vājinātā urāna kontekstā man ir sava veida personīgā pieredze. Esmu bijis Latvijas Aizsardzības ministrs piecus ar pusi gadus. Tieši manas atbildības laikā Latvija iesaistījās ASV koalīcijā Irākas karā. Šajā laikā vairākkārt radās aizdomas par vājinātā urāna pielietošanu Irākā. Pasaules sabiedrība asi uz to reaģēja. Latvijas karavīri vājinātā urāna munīciju netika lietojuši. Tomēr Latvijā vairāku mēnešu garumā par šo notikumu politisko atbildību prasīja no manis kā no koalīcijas ministra. Diemžēl kā koalīcijas ministrs par tā pielietošanu netiku informēts. Tas ir nepieļaujami! Eiropas Savienības dalībvalstīm ne tikai nopietni jāizvērtē šī munīcijas veida nepieciešamība savā bruņojuma arsenālā. Eiropas Savienībai ir jānodrošina, ka dalībvalstis obligāti apmainās ar informāciju vājinātā urāna iespējamas izmantošanas gadījumos operācijās. Paldies par uzmanību!

 
  
MPphoto
 
 

  Presidente. − Onorevole Kristovskis, non l'ho interrotta perché la sua testimonianza in quanto ministro della Lettonia era estremamente importante, però le rendo noto che aveva superato ampiamente il suo tempo.

 
  
MPphoto
 
 

  Stefano Zappalà, Autore. − Signor Presidente, onorevoli colleghi, su questa materia molto è stato detto in passato e purtroppo ritengo che molto dovrà ancora essere detto prima che si trovi una soluzione definitiva, lo hanno detto prima i colleghi e lo hanno chiarito molto bene.

Esistono provvedimenti di qualche Stato membro che proibiscono la realizzazione e qualunque uso a scopo commerciale o bellico di questo tipo di munizionamento. Esistono varie sollecitazioni fatte da questo Parlamento, esistono documenti fotografici e testimonianze, esistono fondati motivi per ritenere che militari italiani sono morti per l'esposizione a tali tipi di armi.

Esiste una risoluzione dell'ONU che dimostra una generale preoccupazione, esistono varie richieste di studi approfonditi sulla materia. Esiste il principio di precauzione che conformemente al diritto dell'Unione europea dovrebbe indurre una moratoria generalizzata quanto meno fino a quando non si hanno dati certi di natura scientifica.

Tuttavia, nulla di tutto questo fino ad oggi ha ottenuto un risultato sperato. L'uranio impoverito continua ad essere usato nei teatri di guerra, sia in zone rurali che urbane. È indubbio che il materiale chimico, in genere, penetra attraverso il suolo sia nelle falde acquifere che nei prodotti dell'agricoltura e quindi è indubbio che le particelle di uranio impoverito al contatto con il suolo si disperdono nel sottosuolo inquinando acque sotterranee e prodotti agricoli, con l'ovvia conseguenza della diffusione di malattie indotte nelle popolazioni che vi sono esposte e – anche se in forma ridotta – su tutto il pianeta attraverso il ciclo delle acque e gli elementi, specie in un sistema di mercato globale sempre più ampio.

È vero che non esistono ancora studi certi a dimostrazione di tale pericolosità, ma è innegabile che i parametri oggi a nostra conoscenza non escludono l'esistenza del rischio. Già solo questa considerazione deve impegnare i paesi a democrazia avanzata ad approfondire e decidere.

L'Unione europea in particolare non può, a mio avviso, continuare a non fare. L'Unione ha doveri precisi verso i propri Stati membri, ha doveri precisi nei confronti del resto del mondo, ha doveri precisi nei confronti dei propri cittadini. L'Unione ha risorse economiche da poter utilizzare e nessuna limitazione in termini di scienza e laboratori disponibili. Il non fare certamente è un fatto di volontà e non di carenza di disponibilità di risorse e mezzi.

Da tutto quanto sopra, emerge che il Consiglio e la Commissione non possono esimersi dall'impegnarsi affinché i propri cittadini, siano essi civili o militari, non vengano inviati in aree del mondo dove sono utilizzate e sono state utilizzate tali tipi di munizione, ma non possono nemmeno esimersi dall'avviare ogni possibile iniziativa che in una prima fase ne concili la fabbricazione e l'uso e a seguito dei risultati scientifici si prepari la loro messa al bando totale e distruzione definitiva.

Questo è quanto si chiede sperando che il senso di responsabilità del Consiglio e della Commissione venga dimostrato concretamente, visto che non si tratta di fumosa questione politica, ma di salute pubblica.

 
  
MPphoto
 
 

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Hvala lepa spoštovana gospa predsedujoča. Zahvalil bi se tudi za poslansko vprašanje. V imenu Sveta bi se zahvalil za to vprašanje o svetovni prepovedi oziroma sporazumu o svetovni prepovedi orožja, ki vsebuje uran.

Seveda se spoštovane poslanke in poslanci nedvomno zavedajo dejstva, da takšnega sporazuma doslej še ni. Ni sporazuma, ki bi urejal strelivo z osiromašenim uranom na multilateralni ravni. Ve pa se tudi, da prav tako ni soglasja znotraj Sveta.

Razprava o učinkih orožja z osiromašenim uranom je nedavno potekala v Združenih narodih. Tam je prvi odbor generalne skupščine Združenih narodov konec lanskega leta sprejel resolucijo z naslovom "Učinki uporabe orožja in streliva, ki vsebuje osiromašeni uran", in bilo je že omenjeno, da so države članice EU v tej resoluciji glasovale različno, rekel bi zelo različno. Pet jih je glasovalo za, štiri proti, ostale so se vzdržale. To je zdaj stanje v Svetu, dokaj nazorno bi rekel.

Dovolite mi, da sedaj poskušam na kratko odgovoriti na vprašanja, ki so bila konkretno postavljena.

Glede prvega vprašanja, v zvezi z resolucijo Evropskega parlamenta glede biološkega orožja in nekaterih vrst konvencionalnega orožja, bi želel izpostaviti, da je Evropska unija bila, je in tudi bo še naprej zelo dejavna v mednarodnih prizadevanjih za izvajanje konvencije o biološkem in toksičnem orožju. Med drugim je odigrala ključno vlogo na drugi pregledni konferenci leta 2006, dejavna pa bo tudi v času trajanja izvedenskega programa do naslednje pregledne konference, ki je predvidena leta 2011.

Kar zadeva konvencijo o konvencionalnem orožju, Evropska unija in njene države članice prav tako dejavno sodelujejo pri trenutnih pogajanjih, kjer poteka razprava o humanitarnih posledicah kasetnega streliva. Države članice so se zavezale, da bodo do konca letošnjega leta s pogajanji dosegle pravno zavezujoč instrument, ki bo obravnaval vse vidike kasetnega streliva.

Glede drugega vprašanja naj pojasnim, da strelivo z osiromašenim uranom doslej ni bilo uvrščeno v strategijo Evropske unije o orožju za množično uničevanje. Trenutno še poteka razprava, ali je takšno strelivo sploh mogoče uvrstiti med orožje za množično uničevanje. Nekateri namreč menijo, da osiromašeni uran zajema že konvencija o konvencionalnem orožju, drugi so mnenja, da bi morali razširiti protokol številka 3 k tej konvenciji, ki bi zajel tudi vprašanje izstrelkov in bojnih glav z osiromašenih uranom. Razprave skratka še potekajo.

Glede tretjega vprašanja naj pojasnim, da je opredelitev vojaške opreme, vključno s strelivom, ki se uporablja v operacijah Evropske unije, v pristojnosti držav članic in glede na to, da nimamo večstranskega sporazuma v zvezi s tem vprašanjem, ne morem postreči z dodatnimi informacijami glede uporabe osiromašenega urana.

Četrto vprašanje glede zagotavljanja varnosti vojakov in civilistov, ki so udeleženi v operacijah Evropske unije, naj poudarim, da poveljnik operacije v okviru operativnega načrta, ki ga odobri Svet Evropske unije, nosi odgovornost za zagotavljanje te varnosti in mora sprejeti ukrepe za katere meni, da so potrebni, pri tem mora seveda upoštevati operativne omejitve.

Pri civilnih misijah Evropske unije pa ima takšno odgovornost vodja misije pod vodstvom poveljnika civilnih operacij.

Zadnje vprašanje glede dialoga med Svetom Evropske unije in ZDA, nevladnimi organizacijami in posamezniki lahko zaenkrat rečem le, da doslej to vprašanje v pogovorih z Združenimi državami ni bilo izpostavljeno. Prav tako pa o tem vprašanju doslej še ni potekal dialog z drugimi akterji, ki jih omenja vprašanje. Vsekakor pa bom z zanimanjem prisluhnil nadaljnji razpravi o tej zadevi.

Hvala lepa.

 
  
MPphoto
 
 

  Louis Michel, membre de la Commission. − Monsieur le Président, honorables membres, la résolution du Parlement, adoptée en novembre 2006, invite l'Union européenne et les États membres à s'engager pour étendre le champ du protocole III de la Convention sur certaines armes classiques dans le but de mettre fin à l'utilisation de munitions à uranium appauvri. Je souhaite rappeler à cette Assemblée que le Parlement appelle à des actions qui, vous le savez, dépassent les compétences de la Commission dans la mesure où la Communauté n'est pas partie à la Convention. Par ailleurs, en vertu des traités, les institutions de la Communauté n'ont pas de compétences dans le domaine militaire. Je ne voudrais néanmoins pas donner l'impression que la Commission est indifférente aux problèmes liés à la production, au stockage et à l'emploi des armes couvertes par la CCAC ou à la question des armes inhumaines en général, bien au contraire.

La Commission est pleinement engagée dans la mise en œuvre de l'action commune, adoptée l'année dernière par le Conseil, qui s'exprime en faveur de l'universalité de la CCAC et de ses protocoles. Trois séminaires ont eu lieu cette année, l'un pour l'Amérique latine et les Caraïbes, qui s'est tenu à Saint-Domingue en mars, et les deux autres pour les pays africains à Lomé, le mois dernier. À la suite de ces séminaires, la République dominicaine a déjà annoncé son intention de ratifier très prochainement la Convention et le Surinam s'est déclaré disposé à accomplir les progrès nécessaires à la ratification. Par ailleurs, la Commission soutient la mise en œuvre de la Convention sur l'interdiction des armes biologiques et suit également les initiatives qui visent à créer un nouvel instrument pour répondre aux préoccupations humanitaires que suscitent les bombes à sous-munitions, tant dans le cadre de la CCAC que dans celui du processus d'Oslo.

La Commission a aussi mené des actions en réponse aux problèmes causés par les munitions explosives. Par exemple, en 2006, cinq millions d'euros ont été déboursés pour aider à l'enlèvement des débris de guerre explosifs au Liban.

Concernant la deuxième question, les résultats scientifiques disponibles ne permettent pas d'affirmer que les munitions à uranium appauvri entraînent un risque significatif pour la santé des populations civiles dans les zones de combat touchées ou pour celles du personnel militaire qui sert ou qui a servi dans ces zones. Cet avis reflète les résultats d'études conduites par l'ONU, l'OMS, l'AIEA, ainsi qu'un groupe d'experts réunis par la Commission européenne conformément à l'article 31 du traité Euratom qui a conclu que, et je cite: "Sur la base des informations disponibles, l'exposition à l'uranium appauvri ne pouvait pas provoquer d'effets sanitaires détectables selon les hypothèses réalistes concernant les doses qui pourraient être reçues". La Commission est disposée à réexaminer la question. La Commission continuera également à s'assurer de la santé de son personnel et à se conformer aux directives de l'OMS en cas de déploiement dans des conditions d'exposition potentielle à de l'uranium appauvri.

Pour ce qui concerne le dialogue avec EUROMIL, la Commission est naturellement disposée à dialoguer avec tous les représentants de la société civile.

Enfin, concernant les trois dernières questions, la Commission n'envisage pas, à ce jour, de s'engager financièrement dans ces domaines.

 
  
  

PRZEWODNICZY: ADAM BIELAN
Wiceprzewodniczący

 
  
MPphoto
 
 

  Jana Hybášková, za skupinu PPE-DE. – Zbraně obsahující ochuzený uran představují nesmírnou zátěž pro životní prostředí. Pro kohokoliv, kdo kdy viděl důsledky jejich použití, je debata o neprokázaných následcích totálně absurdní. Špinavé střely rozsekají pancíř nejmodernějšího tanku o síle mnoha centimetrů na kusy, mají nesmírnou ničivou sílu. Mají vliv na lidské zdraví. Nemilosrdně zabíjejí. Není pochyb o tom, že je potřeba zastavit jejich výrobu, obchod i použití i skladování. Tento Parlament, Unie, krůček po krůčku stavějí evropské ozbrojené síly, evropskou obranu. V budoucnosti budeme partnerem NATO i USA. Proto musíme být kredibilním partnerem. Stoupnout si do lavice a křičet: „Já chci moratorium na ochuzený uran.“ je směšné. Stejně jako chtít po Radě vypracovat studii dopadů. Nejprve musíme nalézt politickou dohodu mezi členskými státy Francií, Británií a třeba Českou republikou. Poté začít spolupracovat s OSN, pracovat na vytvoření předpokladu pro mezinárodní úmluvu o zákazu špinavého uranu. Součástí je vypracování režimu postupného zákazu výroby přijatelného pro všechny členské státy stejně jako skladování, obchodování i konečného data zákazu použití. Poté je třeba svolat konferenci, která přijme režim a bude počátkem procesu směřujícímu ke konečnému zákazu této zbraně.

Potřebujeme přesnou analytickou studii, potvrzení vedlejších dopadů. Hlavně potřebujeme ale politickou spolupráci k postupnému vytváření politické vůle, mezinárodní uznání, konsenzus a rozhodnutí. To je proces, který bude trvat léta. Bylo by skvělé, kdyby stranou nové úmluvy o veškerém vojenském užití a zákazu špinavého uranu již byla Evropská unie. Ale právě proto se chovejme odpovědně, hloupým křikem nesnižujme její kredibilitu, profesionální neznalostí a neodvedenou prací nepřestávejme být partnery v takto závažné hře.

 
  
MPphoto
 
 

  Elizabeth Lynne, on behalf of the ALDE Group. – In the UK, hundreds of veterans believe that exposure to depleted uranium in the First Gulf War has left them with chronic illnesses and disabilities and in Iraq there is evidence that the use of depleted uranium has caused an increase in babies being born with only one eye or who are missing both eyes. Seven of the eight babies missing both eyes had fathers who were exposed to depleted uranium during the war in Iraq in 1991.

At least 17 countries still have depleted uranium weapons in their military arsenals, including three EU members: France, Greece and the UK. We now urgently need an international treaty establishing an immediate moratorium on the use, development, production, stockpiling, transfer and testing of depleted uranium weapons as well as the recycling or destruction of the existing stocks. I hope everyone will support this resolution.

 
  
MPphoto
 
 

  Konrad Szymański, w imieniu grupy UEN. – Panie Przewodniczący! Wystarczającym powodem, by podjąć prace nad skuteczną eliminacją broni z wykorzystaniem zubożonego uranu jest ostrożność. Z całą pewnością należy przyspieszyć prace nad ekspertyzami w zakresie skutków wykorzystania tej broni dla ludzi i środowiska naturalnego. Już dziś jednak można wprowadzić moratorium na używanie tego typu broni i uwzględnić ten problem w odnowionej europejskiej strategii bezpieczeństwa. Zadaniem na dziś jest rozpoczęcie prac nad międzynarodowym traktatem opartym o system ONZ, który uregulowałby sprawę stosowania, produkcji, składowania i testowania tego typu broni.

 
  
MPphoto
 
 

  Tobias Pflüger, im Namen der GUE/NGL-Fraktion. – Herr Präsident! Diese Debatte war überfällig. Es ist gut, dass wir sie heute führen. Depleted Uranium oder abgereichertes Uran wird von vielen und vor allem westlichen Staaten als Munition in ihren Kriegen benutzt, weil DU eine starke Durchschlagskraft vor allem gegen Panzer hat. Doch DU-Munition ist sowohl chemisch hochgiftig – also toxisch – als auch radioaktiv. DU-Munition ist auch ein Abfallprodukt der Atomindustrie, das bei der Anreicherung von Uran oder bei der Atomwaffenproduktion anfällt. Auch darin, in der Nutzung von Atomenergie, liegt das Problem.

DU-Munition hat Langzeitwirkung. DU wird bei hohen Temperaturen beim Auftreffen auf ein festes Ziel freigesetzt und verbrennt zu DU-Oxyd, und es entsteht feiner alpha-radioaktiver toxischer Staub, der leicht inhaliert und durch Wind und Wasser verbreitet werden kann. Dieser Staub ist aus der Umwelt schwer zu beseitigen und setzt sich bei Einatmung in den Lungen fest. Es gibt das Golfkrieg-Syndrom, das Balkan-Syndrom, und es ist immer wieder das gleiche Phänomen festzustellen, dass Soldaten offensichtlich Krebs bekommen, zum Beispiel Lungenkrebs. Es gibt auch eine Zunahme derartiger Krebsphänomene bei der Bevölkerung in den Gebieten, wo diese Waffen eingesetzt wurden.

Interessant ist, dass DU-Munition als solche eine sehr geringe militärische Effektivität hat, aber sehr viele nicht kalkulierbare Risiken aufweist. Die NATO hat im Angriffskrieg gegen Jugoslawien DU-Munition eingesetzt. Im Irak hat die US-Armee DU-Munition eingesetzt – insgesamt 300 Tonnen. Es gibt eine erhöhte Anzahl missgebildeter Kinder, insbesondere in Bagdad. Die Regierung von Afghanistan hat jetzt eine Untersuchung über den Einsatz von DU-Munition in Afghanistan gefordert, und sie sagt, dass das US-Militär sie nicht darüber informiert habe, dass DU-Munition vor allem im Osten Afghanistans eingesetzt wurde. Im Libanon-Krieg wurde DU-Munition insbesondere von Israel eingesetzt, und im ersten Golf-Krieg wurde DU-Munition auch sehr umfangreich eingesetzt. Es ist die Rede von 66.000 kontaminierten Soldaten.

Das Problem ist offensichtlich. Inzwischen bekommen die ersten Veteranen Kriegsrenten als Folge dieser DU-Munition, zum Beispiel Kenny Duncan aus Großbritannien. Wenn DU-Munition Kosmetik wäre oder etwa ein Stoff in Verbindung mit Nahrungsmitteln, so wäre sie schon längst verboten. Soldaten werden angewiesen, Schutzanzüge anzuziehen, wenn sie mit DU-Munition zu tun haben. Die Soldatenvereinigung EUROMIL fordert ein Verbot dieser Waffen. Belgien hat DU-Munition verboten. Gratulation hierzu! Bei der Abstimmung im Abrüstungsausschuss der Vereinten Nationen waren 122 Länder dafür, 35 Länder enthielten sich, 6 waren dagegen, darunter Frankreich, Großbritannien, die Niederlande und Tschechien. Was wir brauchen, ist ein Verbot des Einsatzes und der Produktion von DU-Munition.

 
  
MPphoto
 
 

  Luca Romagnoli (NI). – Signor Presidente, onorevoli colleghi, l'uso dell'uranio impoverito a fini bellici è contrario al diritto internazionale, esistono inconfutabili prove della sua reale tossicità tanto per l'uomo che per l'ambiente. Concordo che nella strategia di sicurezza europea deve essere pienamente considerato il problema e ritengo che totale ed assoluto dovrebbe essere il bando di questi armamenti nell'ambito degli Stati dell'Unione.

Entrambe le interrogazioni propongono valutazioni e pongono problemi condivisibili fondati e documentati numerosissimi casi – qui approfitto per ricordare quello dei soldati italiani impegnati nei Balcani, che ancora attendono giusti indennizzi e che temo non vedranno assolutamente mai. Dia l'Unione un segnale deciso e forte almeno per il futuro, visto che non appare in grado di porre rimedio ai danni del passato impedendo fabbricazione, stoccaggio e commercializzazione di questo tipo di armi nell'ambito degli Stati dell'Unione.

 
  
MPphoto
 
 

  Luisa Morgantini, Autore. − Signor Presidente, onorevoli colleghi, considero fuori luogo e anche abbastanza cinica il richiamo alla real politik di Jana Hybášková. Sulla salute dei cittadini non sono ammesse ignavia o negligenza né segreti di Stato.

L'uso delle armi all'uranio ha conseguenze devastanti e irreparabili. I proiettili di uranio quando esplodono irradiano polveri sottili e contaminanti, inquinano aria, terra e acqua, penetrano il sistema respiratorio, accrescono le probabilità di tumori, leucemie e malformazioni. Chi li usa viola palesemente le leggi umanitarie internazionali. Solo in Italia, a partire dalla guerra del Golfo del 1991, l'associazione che assiste i familiari delle vittime arruolate nelle forze armate ha calcolato a 50 i casi di decesso. Recentemente il ministro della difesa ha parlato di 77 morti e i malati oscillano dalle centinaia a circa duemila persone.

Sono più di 2.000 le tonnellate di uranio impoverito utilizzate dal 1991 al 2003. Il 70% del territorio dell'Iraq è contaminato e ancora oggi non si conosce con certezza l'ammontare dei costi umani orribili dell'uranio impoverito. Ho visto in Iraq, all'ospedale di Bassora, ho visto i corpi di bambini deformi, ho visto le devastazioni dei loro piccoli corpi. Migliaia i civili senza nome che hanno continuato a vivere e morire nei territori contaminati dalle radiazioni: in Iraq, in Afghanistan, in Kosovo, in Bosnia e in Somalia, inconsapevoli della loro sorte.

È dal 2001 che come Parlamento europeo chiediamo l'introduzione di una moratoria. L'abbiamo ribadito nel 2006 con l'adozione della risoluzione su armi chimiche e armi disumane convenzionali. Nel 2007 la risoluzione votata a larghissima maggioranza all'ONU esorta gli Stati delle Nazioni Unite ad esaminate i danni alla salute. Hanno votato contro sei paesi: USA e Israele e purtroppo con essi anche alcuni Stati membri dell'Unione europea: Francia, Inghilterra, Repubblica ceca e Paesi Bassi. Avrebbero invece dovuto seguire l'esempio del Belgio che primo al mondo, nel marzo del 2007, ha deciso il bando completo dell'uranio impoverito a causa della sua tossicità.

Con altre colleghe – e sono lieta di tutte le forze politiche – ho voluto fortemente questa discussione, perché è indispensabile agire contro le violazione del diritto internazionale, umanitario e ambientale. Agire affinché le gerarchie militari, gli Stati e l'industria bellica si assumano le loro piene responsabilità: omissioni e segreti militari, mancata attuazione delle norme di protezione e del principio precauzionale insabbiano la pericolosità dell'uranio e la possibilità di evitare tante morti.

Per questo ribadisco le richieste contenute nella nostra risoluzione ed in particolare di garantire la massima trasparenza indicando aree contaminate e soprattutto perseguire l'immediata moratoria per arrivare in breve tempo alla messa al bando totale delle armi di uranio impoverito, cosi come le cluster bomb che continuano a mietere vittime come in Libano, dove l'esercito israeliano nelle ultime ore prima del ritiro ha lanciato più di un milione di bombe a grappolo nei villaggi e nelle case.

Agire e grazie al Consiglio e alla Commissione per quello che hanno risposto ma anche per quello che faranno per attuare, pur con le limitazioni che diceva il Commissario Michel, questa possibilità di vederci liberi dalle armi all'uranio e anche dalle cluster bomb.

 
  
MPphoto
 
 

  Janusz Onyszkiewicz (ALDE). – Zubożony uran jest o 70% cięższy od ołowiu i w związku z tym nawet bardzo małego kalibru pocisk może, dzięki swej energii kinetycznej, przebić pancerz czołgu. To spowodowało, że ten zubożony uran znalazł takie zastosowanie w myśleniu wojskowym. A zubożonego uranu w świecie jest około półtora miliona ton. Wobec tego zrozumiałe, że była to pewna pokusa. Ale okazuje się, że skuteczność tej broni nie jest wcale tak wysoka, jak się spodziewano: 70% zniszczeń czołgów irackich to były zniszczenia w wyniku innych broni.

Natomiast jest problem, oczywiście, jakie są efekty wykorzystania tej broni. I trzeba powiedzieć jasno – tutaj ostatecznego rozstrzygnięcia nie ma. W końcu w kopalniach uranu pracują tysiące ludzi, przez wiele lat, i tam efektów takich wyraźnych nie widać. Nie mniej jednak sprawa jest, oczywiście, wątpliwa i z tego względu trzeba się zdecydować na moratorium, żeby ostatecznie sprawę wyjaśnić.

 
  
MPphoto
 
 

  Roberto Fiore (NI). – Signor Presidente, onorevoli colleghi, i danni dell'uso dell'uranio impoverito sono tali e tanti che appare veramente improprio qualificarli come collaterali. I danni si propagano a ondate successive sui militari avversari colpiti e sugli stessi militari che ne fanno uso: sindrome del Golfo, sindrome dei Balcani.

Successivamente, a farne le spese ancora per decine di anni, sono le popolazioni civili residenti nei teatri di guerra che lo inalano, lo ingeriscono, in quanto contamina falde acquifere e catena alimentare, e ne subiscono le radiazioni. Per le caratteristiche a tutti note dei danni dell'esposizione alle radiazioni a metalli pesanti, il prezzo più pesante è pagato dai bambini, organismi in crescita, e soprattutto da quelli in gestazione. L'aumento esponenziale, nelle zone colpite dall'uso dell'uranio, di malformazioni genetiche e tumori infantili ne è la prova.

Un recente studio della britannica BBC ha illustrato come come a 24 ore dai massicci bombardamenti sui Balcani i punti di rilevazione di radioattività atmosferica situati nel Nord dell'Inghilterra abbiano registrato picchi senza precedenti. Pertanto si propone non solamente la messa al bando dell'uranio impoverito ma anche l'accusa per crimini di guerra per coloro che usano l'uranio impoverito, sapendone e conoscendone le conseguenze e coloro che lo faranno nel momento in cui un bando avverrà.

 
  
MPphoto
 
 

  Gerard Batten (IND/DEM). – Mr President, while we are on the subject of radioactive weapons, this Parliament has been remarkably quiet about a British citizen – unfortunately consequently an EU citizen – killed by a radioactive weapon in London in December 2006. I refer of course to Mr Alexander Litvinenko, who was murdered in an act of state-sponsored terrorism by means of polonium-210.

The chief suspect for the crime is Mr Andrei Lugovoi, who is now a Member of the Russian Parliament and cannot be extradited under the Russian Constitution. Meanwhile Mr Litvinenko’s widow is denied an inquest into her husband’s death in the British courts, which could scrutinise the evidence of his murder in the absence of a trial of those suspected of the crime.

This murder was an act of war by Russia on the UK. The British Government does not want to confront that fact. But if you want to discuss radioactive weapons, why not hold a debate on Mr Litvinenko’s murder and its far-reaching consequences?

 
  
MPphoto
 
 

  Janez Lenarčič, Predsedujoči Svetu. − Zelo na kratko. Rad bi se zahvalil za to razpravo. Rad bi ponovil, da Svet ostaja zelo dejaven na vprašanjih zunanje varnosti v skladu z evropsko varnostno strategijo, v skladu z evropsko strategijo proti širjenju orožja za množično uničevanje. V okviru teh strategij se stalno posodabljajo prednostne naloge Sveta in se upoštevajo vselej novi premiki na teh področjih, in to se potem vnaša tudi v prenovljene dokumente.

Tak primer je recimo ukrep, ki ga je Svet sprejel v podporo univerzalizaciji konvencije o prepovedi ali omejitvi uporabe nekaterih vrst konvencionalnega orožja.

Zanimivo je, da je namen protokola 5 v tej konvenciji kar najbolj zmanjšati nastanek eksplozivnih ostankov vojne po končanju konfliktov. In zanimivo je, da so recimo največji proizvajalci in uporabniki orožja, ki vsebuje osiromašeni uran, so že podpisniki omenjene konvencije.

Za kaj več je sedaj še prezgodaj napovedovati. Omenil sem stanje v Svetu, ki je razvidno iz glasovanja o resoluciji prvega odbora generalne skupščine, ki je bila danes večkrat omenjena. Upati pa je, da bodo razprave, kakršna je bila sedanja v Evropskem parlamentu, prispevale k vzpostavljanju soglasja v Svetu – o tem vprašanju v bližnji prihodnosti.

Hvala lepa.

 
  
MPphoto
 
 

  Louis Michel, membre de la Commission. − Monsieur le Président, très rapidement, je prends acte évidemment et je transmettrai à ma collègue Benita Ferrero-Waldner et à la Commission les excellentes réflexions que j'ai entendues et les propositions concrètes qui ont été faites.

Je rappelle, bien entendu, que la Commission est très limitée dans son action. Elle peut avoir, évidemment, un pouvoir déclamatoire, incantatoire, elle peut faire des propositions, mais elle n'est pas compétente au-delà. Je tiens quand même à le rappeler.

Ceci étant dit, je retiens comme message clair qu'il y a nécessité de garantir la transparence, comme le disait Mme Morgantini. Je partage assez largement cette considération. Elle fait la proposition d'un moratoire, je transmettrai cette suggestion. J'ai aussi perçu, semble-t-il, la nécessité, voire la possibilité de réactualiser les études qui ont été faites. Il n'y a pas de raison de ne pas réactualiser ces études.

Sachez en tout cas que je vais transmettre à la Commission les excellentes interventions que j'ai entendues et les arguments qui ont été évoqués ici et je ne doute pas qu'en temps voulu, des initiatives seront prises ou, en tout cas, on transmettra des idées et le volontarisme y sera, croyez-moi, parce que ce que la Belgique a pu faire, il est évident qu'il faut souhaiter que tous les autres pays européens puissent le faire. Je ne dis pas cela parce que c'est la Belgique, mais je suis heureux, évidemment, de constater que la Belgique l'a fait. C'est un peu ce que vous souhaitiez. Donc, il y a certainement des sources d'inspiration utiles et intéressantes, mais sachez que je transmettrai tant les suggestions et les remarques que les demandes qui ont été formulées ici, avec conviction et avec sincérité.

 
  
MPphoto
 
 

  Przewodniczący. − Otrzymałem sześć projektów rezolucji(1)złożonych zgodnie z art. 108(5) Regulaminu.

Zamykam debatę.

Głosowanie odbędzie się w czwartek 22 maja 2008 r.

(Posiedzenie zostało zawieszone o godz. 17.35 i wznowione o godz. 18.00)

 
  
  

PRESIDÊNCIA: MANUEL ANTÓNIO dos SANTOS
Vice-Presidente

 
  

(1)Patrz protokół.

Avviż legali - Politika tal-privatezza