Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 21. maj 2008 - Strasbourg

13. Čas za vprašanja (vprašanja Svetu)

  Predsednik. − Naslednja točka dnevnega reda je čas za vprašanja (B6-0156/2008).

Na Svet so naslovljena naslednja vprašanja.

Vprašanje št. 1 predložil Manuel Medina Ortega (H-0267/08)

Zadeva: Diskriminacija v potnih listinah v Evropski uniji

V nekaterih državah EU se potni listi in drugi dokumenti za prehod meja ne izdajajo samo državljanom teh držav, ampak tudi osebam brez državljanstva, ki stalno prebivajo v zadevnih državah. Ali namerava Svet glede na to, da večina teh oseb pripada etničnim manjšinam, sprejeti ali predlagati oblike potnih listov in drugih podobnih dokumentov, ki ne bodo več vključevale negativnih podrobnosti, kot na primer „tujci“?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Imam precej kratek odgovor. Namreč, izdaja potnih listov ali potovalnih dokumentov osebam brez državljanstva, ki stalno prebivajo v državi članici, ne sodi v pristojnost Skupnosti.

Zato niti Evropska komisija niti Svet nista pristojna, da bi predlagala kakršnokoli spremembo v zvezi s tovrstnimi potnimi listi oziroma drugimi potovalnimi dokumenti.

  Manuel Medina Ortega (PSE). – (ES) Gospod predsednik, odgovor predsedujočega Svetu je zelo jasen: o takšnem vprašanju ni mogoče razpravljati. Morda moram vprašanje postaviti na malo drugačen način. Ali lahko Svet predvidi kakršno koli usklajevanje na ravni EU v zvezi s potnimi listi in opredelitvijo potnih listov ali meni, da bo to vprašanje vedno v pristojnosti držav članic?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Hvala lepa, gospod Medina Ortega, za dodatno vprašanje.

Ta čas so edini skupni standardi oziroma skupna merila sprejeti na področju varnostnih elementov, potnih listin oziroma drugih potovalnih dokumentov.

Kvečjemu na tem področju bi osebno lahko predvidel nadaljnje ukrepanje, na drugih pa bi težko špekuliral, ali bo prišlo do prenosa pristojnosti.

Ne gre za vprašanje, ali je ta zadeva pomembno vprašanje ali ne, gre za vprašanje pristojnosti. Ta čas je pristojnost za izdajo dokumentov osebam brez državljanstva izključna pristojnost držav članic, in Svet in Komisija nimata pristojnosti.

Hvala lepa.

  Reinhard Rack (PPE-DE). – (DE) Rad bi postavil vprašanje o drugi vrsti diskriminacije. Julija namerava vaša država Slovenija uvesti avtocestne vinjete in namerava izdati dve različici: letno in polletno vinjeto. To pomeni diskriminacijo več deset milijonov prebivalcev EU, ki med poletnimi počitnicami potujejo v Sredozemlje. Kaj namerava predsedstvo predlagati slovenski vladi za razrešitev tega problema?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Hvala lepa, gospod Rack, za to vprašanje. Moram pa opozoriti, da to vprašanje ni vprašanje Svetu, gre za vprašanje, naslovljeno na posamezno državo članico, ki je v tem svojstvu ne zastopa.

Dodam pa naj, da, ker imam pač to prednost, da to državo članico nekoliko bolje poznam, gre za začasni ukrep do uveljavitve satelitskega cestninjenja in da so bili o tem ukrepu obveščene tudi oziroma s tem ukrepom seznanjene tudi pristojne institucije Evropske unije, ki niso ocenile, da gre za diskriminacijo.

  Predsednik. −

Vprašanje št. 2 predložila Avril Doyle (H-0270/08)

Zadeva: Ratifikacija lizbonske pogodbe

Ali lahko slovensko predsedstvo pojasni sedanje stanje procesa ratifikacije lizbonske pogodbe? Katere ukrepe je Svet do zdaj sprejel za zagotovitev pozitivnega izida procesa ratifikacije?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Spoštovano poslanko gospo Doyle bi želel obvestiti, da je bila do danes, 21. maja 2008, lizbonska pogodba ratificirana s strani trinajstih držav članic.

Lahko jih morda naštejem: Madžarska je bila prva, že lani, sledile so ji Slovenija in Malta, Romunija, Francija, Bolgarija, Poljska, Slovaška, Danska, Avstrija, Latvija, Litva in Portugalska – se pravi trinajst držav, skoraj polovica.

Slovensko predsedstvo je že v svojem šestmesečnem programu predsedovanja izpostavilo željo, da bi v času našega predsedstva postopek ratifikacije potekal tekoče in nemoteno, se nadaljeval enako tudi v času prihodnjega francoskega predsedstva s ciljem, da bi lizbonska pogodba začela veljati 1. januarja 2009, tako kot je predvideno.

Poudariti pa moram, da ratifikacija ni v domeni ne predsedstva in tudi ne Sveta, temveč je v pristojnosti držav članic, podpisnic pogodbe, v vsaki v skladu z njenimi ustavnimi pravili.

Hvala lepa.

  Avril Doyle (PPE-DE). – Predsedstvu se zahvaljujem. Veseli me dejstvo, da je do danes lizbonsko pogodbo ratificiralo 13 držav članic. Veste, da je Irska edina država, ki jo bo ratificirala v okviru referendumskega postopka.

Na Irskem imamo zdaj velike težave, ko se poskušamo zoperstaviti različnim skupinam, ki so proti ratifikaciji. Te skupine namerno ali nenamerno širijo strah in zmedo v zvezi z lizbonsko pogodbo, pogosto glede vprašanj, ki so zelo pomembna, vendar z njo niso povezana. Gospod predsedujoči, ali lahko potrdite, da ratifikacija lizbonske pogodbe nikakor ne bo ogrozila pravice Irske do veta na prihodnje predloge o neposredni obdavčitvi ter da med pogajanji Svetovne trgovinske organizacije in ratifikacijo lizbonske pogodbe ni nobene povezave.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Hvala lepa, spoštovana gospa Doyle, za ti dve dodatni vprašanji.

Lahko potrdim, da prvič: odločanje na področju davkov ostaja odločanje s soglasjem. Z drugimi besedami, Irska in tudi vsaka druga država članica bo tudi po uveljavitvi lizbonske pogodbe, če jo bodo ratificirale vse države članice, ohranila veto v zadevah, ki se tičejo davkov.

Glede drugega vprašanja, se pravi pogajanj, ki ta čas tečejo v okviru Svetovne trgovinske organizacije, prav tako lahko potrdim, da ta pogajanja nimajo nobene neposredne zveze z ratifikacijo lizbonske pogodbe.

Tako, da odgovor na vaši dve dodatni vprašanji je da.

  Marian Harkin (ALDE). – Gospod predsednik, tudi jaz želim ministru postaviti vprašanje v zvezi s pogodbami in procesom ratifikacije na Irskem v tem trenutku.

Eden od argumentov, ki ta trenutek kroži, je, da lahko države po ratifikaciji lizbonske pogodbe izgubijo veto v okviru ratifikacije mednarodnih trgovinskih sporazumov, na primer sporazumov STO.

Zdaj veto lahko uporabljajo in tisti, ki so proti ratifikaciji, trdijo, da se bo z lizbonsko pogodbo to spremenilo. Rada bi, da slovensko predsedstvo potrdi, ali je to res.

  Jim Allister (NI). – S pravo irsko srečo bodo lahko volivci na Irskem sami odločali o pogodbi, ki bistveno vpliva na prihodnost vseh nas. Ali se boste v imenu Sveta zavezali, da boste sprejeli njihovo demokratično odločitev, ali se jih bo tako kot francoske in nizozemske volivce preziralo, če si bodo upali glasovati proti, podobno kot se je že zgodilo z irskimi uporniki konec 18. stoletja in pogodbo iz Nice II.

  Predsednik. − Gospe in gospodje, žal drugim govornikom ne morem dati besede, ker Poslovnik tega ne dovoljuje. Menim, da se vsi zavedate, da preučujemo spremembo časa za vprašanja, da bo prožnejši in uporabnejši. Tej delovni skupini sam pomagam in zagotovo bomo pravočasno imeli pozitivne novice. Zdaj je Poslovnik takšen, kakršen je, in gospodu Higginsu ne morem dati besede, čeprav je za to prosil, ker je to storil šele tretji.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Najprej glede vprašanja spoštovane poslanke Harkin.

Prišlo bo do sprememb pri sklepanju pogodb s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami. O tem govori člen 207 bodoče lizbonske pogodbe, vendar prav ta člen obenem zelo jasno našteva številna področja, kjer bodo države članice ohranile veto, kajti člen našteva precej zadev in področij, kjer se bo še naprej odločalo v Svetu po načelu soglasja.

To je ta četrti odstavek 207 člena. Naj omenim, da je teh področij precej. Gre za področja storitev, za komercialne vidike intelektualne lastnine, za področje neposrednih tujih investicij, gre za področje kulturnih in avdio-vizualnih storitev, storitev na področju sociale, izobraževanja, zdravja in tako dalje. Vse to so področja, kjer bo tudi po uveljavitvi lizbonske pogodbe veljalo načelo soglasja pri odločanju v Svetu, kar pomeni soglasja vseh in vsake države članice.

Na vprašanje gospoda Allisterja pa bi odgovoril naslednje. Kot sem že dejal v prvem odgovoru na postavljeno vprašanje. Ratifikacija pogodbe o Evropski uniji je v domeni držav članic. Države članice so se s podpisom te pogodbe decembra lani zavezale, da bodo storile vse v svoji moči, da bodo podpisano besedilo tudi ratificirale v skladu s svojimi notranjimi pravili, ustavnimi in drugimi pravnimi pravili.

Predsedstvo tu nima vloge. Predsedstvo je storilo recimo to, da je Slovenija, ki je trenutno v funkciji predsedstva Evropske unije, to nalogo opravila med prvimi. Če pride do spodletele ratifikacije, kar upamo, da se ne bo zgodilo, bi to bilo izključno odgovornost države, kjer se to zgodi. Ne predsedstva, ne Sveta in tudi ne koga drugega.

Hvala lepa.

  Predsednik. −

Vprašanje št. 3 predložil Colm Burke (H-0272/08)

Zadeva: Pogajanja z Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo o članstvu v EU

Ali lahko Svet pojasni sedanje stanje pogajanj z Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo?

Na katerih področjih je bilo po mnenju Sveta največ napredka? Katera so zdaj najbolj težavna področja za napredek v razpravi?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Moj odgovor je nekoliko daljši, ker je vprašanje zastavljeno precej široko.

Torej, pogajanja z Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo o članstvu v Evropski uniji se še niso začela. Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum je trenutno poglavitni okvir za evropsko pot Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije vse do njenega vstopa v Evropsko unijo.

Napredek države k članstvu v Evropski uniji, v skladu s prednostnimi nalogami, ki so opredeljene v partnerstvu za pristop, je ocenjen v poročilu Komisije o napredku. To poročilo se praviloma objavi konec oktobra ali v začetku novembra. Svet z veseljem pričakuje naslednjo oceno Komisije letos jeseni.

V svojih sklepih z dne 10. decembra 2007 se je Svet seznanil z napredkom Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije in izrazil obžalovanje zaradi zamud pri izvajanju reform. Do zamud prihaja zaradi notranjepolitičnih napetosti, ki so pozornost nacionalnih političnih institucij odvrnile od prednostnih nalog evropskega povezovanja.

Trenutno lahko navedemo nekatere pozitivne primere, ki kažejo na prizadevanja Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije za odpravo teh zamud. Med političnimi kriteriji je država dosegla napredek na področju decentralizacije, protikorupcijske politike, sodelovanja z mednarodnim sodiščem za zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije, in tudi pri medetničnih odnosih ter izvajanju ohridskega sporazuma.

Po objavi novembrskega poročila Evropske komisije o napredku je država sprejela zakon o javnih tožilcih, zakon o svetu javnih tožilcev, zakonodajo o odboru za medetnična vprašanja in imenovan je bil tudi manjkajoči član sodnega sveta. Napredek je dosegla tudi na področju varnosti dokumentov, nadzora na mejah in migracij.

Svet še naprej spodbuja vse politične stranke, naj poglobijo dialog in sodelovanje, tudi med različnimi etničnimi skupinami, da bi država napredovala v pridružitvenem procesu.

Svet bo prav tako še naprej spodbujal obe strani, da s konstruktivnim pristopom obnovita prizadevanja, da bi glede vprašanja imena, s pogajanji pod okriljem Združenih narodov, dosegli obojestransko sprejemljivo rešitev. To bi izboljšalo regionalno sodelovanje in pripomoglo k dobrim sosedskim odnosom.

Glavne reforme, ki jih mora država še izvesti, v skladu s priporočili iz pridružitvenega partnerstva so:

– v okviru Ohridskega sporazuma mora nadaljevati decentralizacijo, dve tretjini občin je že v drugi fazi fiskalne decentralizacije,

– izboljšati mora enakopravno zastopanje manjšin v javni upravi, pri čemer je dober primer področje notranjih zadev.

Sledi policijska reforma, reforma pravosodja in pa glavni nerešeni vprašanji iz tako imenovanega majskega dogovora, ki zahtevata širši politični konsenz, to sta: zakon o jezikih ter dogovor o ureditvi statusa žrtev spopadov iz leta 2001.

18. februarja 2008 je Svet sprejel odločitev o načelih, prednostnih nalogah in pogojih iz partnerstva za pristop k Evropski uniji z Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo. Svet je posodobil sedanje partnerstvo z opredelitvijo prenovljenih prednostnih nalog za nadaljnje delo na podlagi ugotovitev iz poročila Komisije o napredku za leto 2007.

  Colm Burke (PPE-DE). – Najlepša hvala za vaš odgovor. Sprašujem se, ali ste zadovoljni, da so se napetosti zdaj dovolj umirile, da se omogoči napredek. In če so se dovolj umirile, o kakšnem časovnem okviru govorite v zvezi s potrebnimi reformami, ki se morajo v celoti izvesti, da se lahko proces pogajanj nadaljuje.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Kot je znano, so v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji razpisane volitve 1. junija. Upamo, da to obdobje ne bo povzročilo zastoja pri izvajanju potrebnih reform. Upamo tudi, da se bodo te reforme nadaljevale v času pred in tudi po volitvah.

Predsedstvo si prizadeva, kar je znano, doseči napredek pri vključevanju držav zahodnega Balkana, torej tudi Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, na njihovi poti proti članstvu v Evropski uniji.

Želeli bi, da bi bil ta napredek dosežen čim prej, med drugim tudi s tem, da država dobi datum za začetek pogajanj o članstvu.

Je pa to v prvi vrsti odvisno seveda od nje same, od hitrosti in kvalitete reform, ki jih je potrebno še opraviti in o katerih sem govoril v svojem odgovoru.

  Predsednik. − Ker vlagatelj ni prisoten, bomo vprašanje št. 4 preskočili.

Vprašanje št. 5 predložil Gay Mitchell (H-0276/08)

Zadeva: Podnebne spremembe in mednarodna varnost

Nedavni dokument Javierja Solane o podnebnih spremembah in mednarodni varnosti Svet opozarja na nekatera pomembnejša vprašanja v zvezi s podnebnimi spremembami ter obravnava zlasti posledice ozemeljskih zahtev, izključnih gospodarskih con in dostop do novih trgovskih poti, ki so jih povzročile posledice podnebnih sprememb. Poudarek na varnosti in možnostih geopolitične moči je odmik od dosedanjega pristopa EU k podnebnim spremembam, katerega cilj je zmanjšati emisije ter povečati svetovno pripravljenost in pripravljenost EU. Ali Svet pripravlja stališče in strategijo v zvezi s temi pomembnimi vprašanji?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Kot je znano, je Evropski svet junija 2007 pozval generalnega sekretarja, visokega predstavnika Javierja Solano in Evropsko komisijo, da predstavita skupni dokument o vplivu podnebnih sprememb na mednarodno varnost.

To skupno poročilo je bilo predstavljeno na Evropskem svetu marca letos. V njem so prepoznane možne grožnje in oblike sporov, ki bi se lahko kot posledica podnebnih sprememb pojavili v različnih delih sveta.

Naj naštejem nekatere kot primer: spori zaradi pomanjkanja virov, zlasti kadar se dostop do virov izrablja v politične namene; povečanje migracij, katerih posledica je dodatni pritisk na tranzitne in ciljne države, kar bi lahko povzročilo politične in etnične napetosti; ter verjetne politične napetosti zaradi spreminjanja na obalnih področjih, izginjanja otokov ali dostopa do novih prometnih poti in virov.

Omenjeno poročilo poleg tega vsebuje tudi nekaj priporočil, ki bi jih bilo treba dopolniti z nadaljnjimi raziskavami in nato začeti izpolnjevati skladno z akcijskimi načrti Evropske unije.

Evropski svet je zato pozval Svet, naj skupni dokument preuči in najpozneje do decembra letos predloži priporočila o ustreznem nadaljnjem ukrepanju. Ti ukrepi bi bili med drugim usmerjeni v okrepitev sodelovanja s tretjimi državami in regijami v luči podnebnih sprememb in mednarodne varnosti.

Naj poudarim, da se Evropska unija s tem dokumentom ne oddaljuje od znanega skupnega pristopa k podnebnim spremembam. Nasprotno, z dokumentom izpostavlja nov, izredno pomemben vidik podnebnih sprememb, ki se mu v prihodnjih razpravah na različnih ravneh ne bomo mogli izogniti.

Kot je spoštovanemu poslancu Mitchellu verjetno znano, je Evropski svet na spomladanskem zasedanju leta 2007 odobril cilje Evropske unije glede zmanjšanja toplogrednih izpustov, toplogrednih plinov do leta 2020. To naj bi bil prispevek Unije h globalnemu in celovitemu sporazumu za obdobje po letu 2012.

Evropski svet je tudi poudaril, da je Evropska unija zavezana k preoblikovanju Evrope v energetsko učinkovito gospodarstvo z nizkimi izpusti toplogrednih plinov. Sprejel je odločitev, da si bo Evropska unija do sklenitve globalnega in celovitega sporazuma za obdobje po letu 2012 prizadevala, da sama enostransko zmanjša svoje izpuste toplogrednih plinov za najmanj 20 odstotkov do leta 2020 v primerjavi z letom 1990.

V okviru podnebnega in energetskega svežnja Parlament in Svet trenutno razpravljata o prispevku vsake države članice za doseganje omenjenega cilja Skupnosti. V mednarodnih pogajanjih o podnebju bo poleg ublažitve posledic podnebnih sprememb posebna pozornost namenjena tudi prilagajanju spremembam, novim tehnologijam in zagotavljanju finančnih sredstev.

Evropska komisija je junija 2007 objavila zeleno knjigo z naslovom „Prilagajanje podnebnim spremembam v Evropi - možnosti za ukrepanje Evropske unije“. Letos pa bo po intenzivnem posvetovanju z vsemi zainteresiranimi skupinami predstavila tudi svojo belo knjigo o prilagajanju, ta pa bo predstavljala podlago za nadaljnje razprave o politiki Evropske unije na tem področju.

Hvala lepa.

  Gay Mitchell (PPE-DE). – Ministru se zahvaljujem za odgovor, vendar se sprašujem, ali niso institucije tukaj do neke mere neskladne.

Po eni strani nam grozi okoljska katastrofa, če bosta Evropa in svet tako nadaljevala, po drugi strani pa se spopadamo s problemom podnebnih sprememb in sprejemamo težke odločitve, od katerih so odvisne naše prihodnje generacije.

Kot je dejal minister, se je Svet v svojih sklepih s spomladanskega zasedanja zavezal, da bo začel reševati resen problem podnebnih sprememb in da bo sprejel potrebne pomembne odločitve.

Ali je gospod Solana enakega mnenja? Govori drugače: govori o potrebi po pravicah za raziskovanje fosilnih goriv v enem od zadnjih nedotaknjenih krajev na svetu in temu pravi priložnost. Ali ni to v nasprotju s tem, kar govori Svet? Ali lahko, prosim, uskladimo naša sporočila?

Z nami je poročevalka za podnebje gospa Doyle, ki bo vse to poslušala.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Lahko vam zagotovim, da je generalni sekretar, visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko prav gotovo na isti poziciji kot Svet. Svoje priporočilo je pripravil po naročilu Sveta. Svet je to poročilo pozdravil in v njem ni našel nesoglasij ali nasprotij v odnosu na ostale odločitve Sveta, vključno z odločitvami na področju varovanja podnebja in energetske politike.

Tako, da mislim, da ne drži ocena, da je kakršnakoli diskrepanca med delovanjem visokega predstavnika in odločitvami oziroma ambicijami Sveta.

  Carlos Carnero González (PSE). – (ES) Gospod predsednik, navezal bi se na odgovor Sveta na primerno vprašanje našega kolega, tako da predlagam, da moramo zlasti v državah članicah ob Sredozemskem morju razpravljati o problemu podnebnih sprememb.

Eden od predlogov v sporočilu Komisije zadeva okrepitev pobude Obzorje 2020 za zmanjšanje onesnaževanja sredozemske regije, ki je žrtev podnebnih sprememb in vzrok zanje, in ni dvoma, da je v okviru tega predloga mogoče sprejeti nekaj zelo pragmatičnih ukrepov. Ali se Svet ne strinja, da je to regionalna prednostna naloga v boju proti podnebnim spremembam v okviru globalne agende EU?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Hvala lepa gospodu Carneru Gonzálezu za to dodatno vprašanje. Lahko se strinjamo s to pobudo. Namreč, eno od območij, ki jih je v svojem poročilu posebej izpostavil visoki predstavnik Solana, je prav Sredozemlje. Območja, ki lahko postanejo bolj problematična zaradi podnebnih sprememb, vključno z migracijskimi pritiski in podobnim.

Prav gotovo lahko pričakujemo, da bo varovanje podnebja in okolja nasploh ena od poglavitnih tem v okviru barcelonskega procesa, ki, kot je znano, naj bi kmalu dobil nadgradnjo v smislu predlogov za oblikovanje unije za Sredozemlje. Ponavljam, to bo nadgradnja obstoječega barcelonskega procesa.

Znano vam je, dokument Evropske komisije, ki je bil predstavljen pred kratkim in ki omenja tudi ta vprašanja, omogoča tudi načenjanje vprašanj, ki jih je omenil spoštovani poslanec, čeprav v njem zaenkrat še ni konkretnih projektov. Lahko pa pričakujemo, da bo to prav gotovo ena od pomembnejših tem našega okrepljenega dialoga z državami ob Sredozemlju

  Predsednik. −

Vprašanje št. 6 predložil Jim Higgins (H-0278/08)

Zadeva: Učinkovito varovanje zunanjih meja Evropske unije

Ali lahko Svet navede, kakšen napredek je bil dosežen pri doseganju učinkovitega varovanja zunanjih mej EU pod sedanjim predsedstvom in ali se je na ravni Sveta razpravljalo o problemu trgovine s prepovedanimi drogami na obalnih območjih?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Verjamem, da je spoštovanemu poslancu Higginsu znano, da Svet pripisuje velik pomen učinkovitemu upravljanju zunanjih meja. Ob prostem gibanju oseb znotraj Evropske unije je ustrezno varovanje in upravljanje zunanjih meja ključnega pomena za zagotavljanje notranje varnosti držav članic, za učinkovit boj proti terorizmu, nezakonitemu priseljevanju in trgovini z ljudmi.

Svet je v tej smeri izvedel že več pomembnih ukrepov. Med drugim je sprejel pravne instrumente, kot so na primer Zakonik o schengenskih mejah, Sklad za zunanje meje, Evropska agencija za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic, skrajšano Frontex. Sprejel pa je tudi ukrepe v zvezi s skupinami za hitro posredovanje na mejah.

Ob tem bi želel opozoriti tudi na tri sporočila, ki jih je Komisija posredovala 13. februarja letos. Ta sporočila vsebujejo predloge in priporočila glede možnega poteka upravljanja meja na ravni Evropske unije, glede prihodnjega razvoja agencije Frontex, glede možnega oblikovanja evropskega sistema za nadzorovanje meja, imenovanega Eurosur, in sistema vstopa-izstopa na zunanjih mejah.

Razprava o predlogih in priporočilih Komisije iz navedenih sporočil je potekala 12. marca na ministrski konferenci v Sloveniji. Svet za pravosodje in notranje zadeve bo junija predvidoma sprejel sklepe Sveta o upravljanju zunanjih meja držav članic Evropske unije. Ti sklepi bodo predvidoma vsebovali kratkoročne in dolgoročne prioritete nadaljnjega razvoja agencije Frontex, nadaljnja priporočila glede dela Evropske komisije pri uporabi moderne tehnologije z namenom zagotavljanja varnosti ter boljšega upravljanja zunanjih meja in smernice za nadaljnje delo pri vzpostavljanju evropskega sistema za nadzorovanje meja Eurosur.

Poleg tega pozorno spremljamo delovanje agencije Frontex, zlasti kar zadeva izvajanje skupnih operacij, evropsko mrežo obalnih patrulj, nadaljnjo nadgradnjo in uporabo nabora opreme iz centralne evidence, tako imenovane CRATE, ter možno razporeditev skupin za hitro posredovanje na mejah.

Ustanovitev pomorskega analitičnega in operacijskega centra za narkotike septembra lani je bila pomemben korak naprej na področju zaščite meja. Gre za center za kazenski pregon z vojaško podporo, ki ga je vzpostavilo sedem držav članic: Združeno kraljestvo, Francija, Španija, Irska, Nizozemska, Italija in Portugalska. Je pa na voljo tudi vsem drugim državam članicam.

Cilj centra je izkoreninjenje nedovoljene trgovine s prepovedanimi drogami, ki po morju oziroma po zraku poteka preko Atlantika v smeri proti Evropi in zahodno afriški obali.

Ta cilj pa naj bi dosegli s pospeševanjem zbiranja, izmenjave in analize podatkov ter s čim boljšo uporabo pomorskih in zračnih sredstev svojih članic.

Med prednostne naloge Sveta štejemo še okrepljen mejni nadzor ter zbiranje in izmenjavo obveščevalnih podatkov na poti, po kateri poteka trgovina z drogami.

  Jim Higgins (PPE-DE). – Gospod predsednik, ker se uporaba prepovedanih drog povečuje in ker je na voljo vedno več prepovedanih drog, je jasno, da varnostni organi ne morejo ustaviti ponudbe drog, ki prihaja zlasti iz Južne Amerike.

Gospod predsedujoči Svetu, omenili ste obalne patrulje; ali se vi in Svet zavedate dejstva, da je v pristaniščih in na letališčih na atlantski obali na zahodu Irske le občasno na dolžnosti kakšen nadzornik. Obstaja le en čoln. Še preveč jasno je, da Irska služi kot prehod za izvoz drog v druge države članice – v vašo državo in v druge države Evropske unije. Ali vas in Svet te razmere skrbijo?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Hvala lepa spoštovanemu gospodu Higginsu za to dodatno vprašanje. Naj poudarim, da Svet vsekakor je zaskrbljen in bo zaskrbljen vse dokler bo obstajala trgovina z drogami.

Kar se tiče Irske, naj poudarim, kot sem omenil, da Irska je ena od teh držav, ki so lani septembra ustanovile pomorski analitični in operacijski center za narkotike, katerega naloga je prav izkoreninjenje nedovoljene trgovine s prepovedanimi drogami, ki poteka na tej relaciji, se pravi, bodisi po morju ali po zraku, preko Atlantika v smeri proti Evropi oziroma zahodni obali Afrike.

Tako, da glede na nedavno vzpostavitev tega centra pričakujem, da se bo njegovo delovanje v prihodnosti še krepilo, in seveda predsedstvo takšen razvoj spodbuja oziroma bo spodbujalo z vzvodi, ki so nam na razpolago.

  Reinhard Rack (PPE-DE). – (DE) Gospod minister, razširitev območja, ki ga pokriva schengenski sporazum, decembra lani je povzročila skrbi med mnogimi državljani EU, da stopnja varnosti, ni več taka, kot so je bili vajeni. Ali lahko po razširitvi schengenskega prostora rečemo, da je sodelovanje med policijskimi organi držav članic v razširjenem prostoru doseglo želene rezultate?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Hvala lepa za to dodatno vprašanje, spoštovani gospod Rack.

Rad bi poudaril naslednje. Širitev schengenskega prostora se ni zgodila avtomatično ali po kakšni inerciji ali kar sama od sebe. Zgodila se je šele potem, ko so bile opravljene obsežne priprave v vseh državah članicah, ki so hotele vstopiti v schengenski prostor. Zgodila se je potem, ko so bile te priprave predmet temeljitih evalvacij pristojnih organov in institucij Evropske unije.

In šele, ko je bilo ugotovljeno, da je na bodočih zunanjih mejah razširjenega schengenskega prostora vzpostavljen ustrezen nadzor, je lahko do te razširitve prišlo.

To bi želel posebej poudariti, ker resno jemljemo zaskrbljenost državljanov, ki jim je treba seveda sporočiti, da za njihovo zaskrbljenost ni objektivnih razlogov.

Ponavljam, širitev schengenskega prostora se ni zgodila kar tako, zgodila se je po temeljitih pripravah in po temeljiti preveritvi, ali so za to izpolnjeni vsi tehnični in varnostni pogoji. In ti so bili izpolnjeni, tako da lahko danes zatrdimo, da je varnost zunanjih meja razširjenega schengenskega prostora v dobrih rokah.

  Predsednik. −

Vprašanje št. 7 predložila Marie Panayotopoulos-Cassiotou (H-0281/08)

Zadeva: Boj proti revščini

Kakšno je mnenje Sveta o razvoju zaščitnih ukrepov za minimalne dostojne življenjske in delovne pogoje, ki vključujejo polno in produktivno zaposlenost, za evropske državljane in prebivalce EU kot sredstev za boj proti revščini, zlasti revščini otrok?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Hvala lepa gospe Panayotopoulos-Cassiotou za to vprašanje.

Zaposlovanje ter boj proti revščini in socialni izključenosti sodita med največje izzive Evropske unije in njenih držav članic. Vendar je pa treba poudariti, da sta tako politika zaposlovanja kot socialna politika v pristojnosti držav članic. Skupnost pa jih pri njihovih dejavnostih podpira in dopolnjuje.

Države članice morajo zato razviti kombinacijo politik, takšnih, ki so ob upoštevanju njihovega gospodarskega in družbenega položaja ter položaja na področju zaposlovanja najustreznejše.

Dovolite mi, da navedem nekatere ukrepe Skupnosti na tem področju, ki pa so, kot rečeno, namenjeni podpori in dopolnjevanju politik, ki so v pristojnosti oziroma jih vodijo države članice.

Prvič, zakonodaja Skupnosti ureja precejšnje število zadev, ki se nanašajo na delo, vključno s prostim pretokom delavcev, informacijami in posvetovanjem, delovnimi pogoji in protidiskriminacijskimi ukrepi.

Drugič, orodja, kot so smernice za zaposlovanje, integrirana priporočila in skupna načela o prožni varnosti, politično usmerjajo države članice pri preoblikovanju in izvajanju njihovih politik.

Tretjič, države članice so tudi v okviru odprte metode koordinacije pokazale močno politično zavezanost k izmenjavi informacij in medsebojnemu učenju. Odprta metoda koordinacije je k temu prispevala z opredelitvijo skupnih kazalnikov, spodbujanjem študij in medsebojnih pregledov ter s krepitvijo sodelovanja na ravni Evropske unije.

V zvezi s pravicami delavcev in izboljšanjem delovnih razmer pravo Skupnosti med drugim ureja prosti pretok delavcev, informacije in posvetovanje, delovne pogoje, vključno z delovnim časom, zdravje in varnost pri delu ter proti diskriminacijske ukrepe. Ti se nanašajo tudi na ukrepe za spodbujanje enakosti med spoloma.

Dovolite mi, da ob tem poudarim, da je v členu 137 pogodbe navedeno, da se določbe tega člena ne uporabljajo za plače. To pomeni, da Evropska unija ni pooblaščena za ukrepanje pri določanju minimalne plače. Prav tako ni pooblaščena za usklajevanje minimalnih plač med državami članicami.

V okviru že omenjene odprte metode koordinacije se države članice sicer spodbuja k zagotavljanju ustreznih minimalnih standardov. Odločitev o standardih, se pravi vrstah in višini pravic, pa je izključna domena držav članic.

Zaradi raznolikosti stanja v državah članicah ocenjujemo, da ni smotrno vsiljevati skupnega standarda. Zavedati se je treba, da se v evropskem prostoru, prostoru Evropske unije, mnoge države članice srečujejo s problemi razpoložljivih javnih sredstev, z zadolženostjo in vzdržnostjo sistemov socialne zaščite. Zato je postavljanje oziroma vsiljevanje enotnih standardov na teh področjih vprašljivo.

Vse navedeno pa kaže na nujnost, da države članice previdno načrtujejo in obravnavajo razmere na področju minimalnih standardov, in s tem prispevajo k odpravljanju revščine.

Spoštovana poslanka Panayotopoulos-Cassiotou v svojem vprašanju še posebej izpostavlja revščino otrok. Otroci so z revščino soočeni v gospodinjstvih, kjer so starši brez zaposlitve. V gospodinjstvih z nizko intenzivnostjo dela, zaradi nezadostnih dohodkov v družini ali v primeru, da dohodkovna podpora ne zadostuje za odpravo revščine.

Izvajanje uravnoteženih in celovitih strategij ter strategij aktivne vključenosti zato vsaj posredno, vendar bistveno prispeva k vzpodbujanju blaginje otrok in mladih.

Hvala.

  Marie Panayotopoulos-Cassiotou (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, zahvaljujem se predstavniku Sveta za odgovor na moje vprašanje o zaščiti sprejemljivih standardov za dostojne delovne in življenjske pogoje. Dostojno delo je cilj svetovne skupnosti ZN v okviru Mednarodne organizacije dela in EU. Vsekakor smo sprejeli resolucijo o tem.

Kako namerava Svet izvajati te dostojne delovne in življenjske pogoje za državljane, zlasti za otroke?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Hvala lepa za to dodatno vprašanje.

Naj poudarim, da tudi pri tej resoluciji je treba upoštevati, da gre za tematiko, za materijo, ki je v pristojnosti držav članic. Svet lahko reče samo na splošno, seveda spodbuja države članice pri izpolnjevanju določil, kakršna so vsebovana v omenjeni resoluciji oziroma kakršna so vsebovana v standardih, ki jih razvija Mednarodna organizacija dela. Vse države Evropske unije so tudi države članice Mednarodne organizacije dela.

Hvala lepa

  Emanuel Jardim Fernandes (PSE). – (PT) Strinjamo se s cilji alternativnih virov energije, vendar je jasno, da težave s hrano in lakoto, ki se očitno povečujejo, povzročajo zaskrbljenost pri veliko ljudeh, ki se sprašujejo, ali so biogoriva pravi korak. Moje vprašanje je, medtem ko se strinjam, da moramo v zvezi z alternativnimi viri energije napredovati, ali ste pripravljeni javno povedati in zagotoviti našim državljanom, da ta način ne povečuje stroškov živil in svetovne lakote.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Hvala lepa za to dodatno vprašanje.

Problem višjih cen hrane je zagotovo velik problem in tudi v tem cenjenem zboru je bila zato že organizirana razprava na to temo. Svet je odločen storiti vse, da se za učinkovito soočanje s problemom višjih cen hrane. Za učinkovito soočanje s tem problemom pa je seveda treba najprej ugotoviti razloge za višanje cen hrane, in razlogi so gotovo številni.

Dejavnikov višjih cen hrane je precej, so zelo različni, zato se z njimi ukvarja Svet v svojih raznih formacijah. Nedavno je Svet za kmetijstvo in ribištvo o tem razpravljal in sprejel določene usmeritve, ki naj bi pripomogle k zmanjšanju pritiska na višanje cen hrane.

Pred časom so bila prav tu, v tej dvorani, omenjena tudi biogoriva kot eden tistih dejavnikov, ki naj bi prispevali k višjim cenam hrane. Svet se zaveda potencialnega vpliva biogoriv, zato intenzivno razvija tako imenovane trajnostne kriterije za pridobivanje biogoriv. Med trajnostnimi kriteriji je vsekakor tudi kriterij socialnega učinka, ki ga bomo skušali upoštevati.

Delo še ni končano, se pa nadaljuje intenzivno. Poudaril pa bi, da je vpliv biogoriv oziroma, da so biogoriva kot dejavnik pri vplivu na višje cene hrane prav gotovo med manj pomembnimi dejavniki, in je kar nekaj drugih dejavnikov, ki so pomembnejši, s katerimi pa se prav tako Svet intenzivno in sproti ukvarja.

Hvala lepa.

  Predsednik. −

Vprašanje št. 8 predložil Robert Evans (H-0283/08)

Zadeva: Človekove pravice na Kubi

Februarja 2008 je vlada Kube podpisala dva pravna dogovora iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah v Združenih narodih v New Yorku. Ti pravno zavezujoči dogovori Kubo zavezujejo, da ljudem omogoči svobodo izražanja in združevanja ter pravico do potovanja.

Glede na ta pozitiven ukrep Kube in nedaven uspešen obisk komisarja Louisa Michela na Kubi meseca marca, kakšne ukrepe je sprejel Svet za ureditev odnosov z vlado Kube? Kakšen pritisk bo Svet izvajal na Kubo, da bo izpolnila svoje mednarodne obveznosti?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Glede vprašanja spoštovanega gospoda Evansa bi želel povedati naslednje.

Evropska unija je pozdravila dejstvo, da je Kuba podpisala pakt Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah in pakt Združenih narodov o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah.

Predsedstvo je v svoji izjavi z dne 4. marca letos pozitivno ocenilo kubanski podpis teh paktov. Ko je Kuba postala podpisnica teh pravno zavezujočih mednarodnih instrumentov, je seveda prevzela iz njih izhajajoče obveznosti.

Predsedstvo je Kubo spodbudilo, naj nadaljuje s takšnimi pozitivnimi dejanji in še bolj okrepi sodelovanje z mednarodnimi strukturami na področju varstva človekovih pravic. Evropska unija bo skrbno spremljala izvajanje teh pravno zavezujočih obvez, ki jih je Kuba prevzela na področju človekovih pravic.

V sklepih o Kubi iz junija 2007 je Svet pozval kubansko vlado, naj izvede politične in gospodarske reforme, ki so potrebne za izboljšanje vsakdanjega življenja kubanskega ljudstva. Evropska unija priznava pravico Kubancev, da sami odločajo o svoji prihodnosti. Unija je še naprej pripravljena tvorno prispevati k prihodnjemu razvoju vseh sektorjev kubanske družbe, tudi z ukrepi v okviru razvojnega sodelovanja.

Vendar pa Evropska unija še naprej opozarja kubanske oblasti na posebne obveznosti spodbujanja in spoštovanja človekovih pravic in svoboščin njenih državljanov. Ta vidik je pomemben tudi zaradi članstva Kube v Svetu Združenih narodov za človekove pravice.

V Svetu Evropske unije še naprej potekajo razprave o možnostih za ponovno vzpostavitev celovitega in odprtega dialoga s Kubo v skladu s sklepi Sveta iz junija lani. Vendar je to, ali bo do tega prišlo, odvisno tudi od pripravljenosti Kube, da se strinja s predlogom za politični dialog.

Predsedstvo poziva Kubo, da naredi pomemben naslednji korak ratifikacije paktov Združenih narodov in to brez rezervacij, ki bi spodkopale njuno naravo in učinkovitost.

Hvala lepa.

  Richard Howitt (PSE). – Zahvaljujem se predsedujočemu Svetu za dodaten nocojšnji poziv. Sprašujem se, glede na spremembe v vladi Kube, ali so predsedujoči in Svet opazili kakršno koli spremembo in povečanje navdušenja Kubancev, da se vključijo v omenjeni odprt politični dialog? Prav tako se sprašujem, če lahko predsedujoči preuči sedanjo razpravo, ki poteka v Združenih državah, in razpravo, ki nedvomno poteka med Svetom in Združenimi državami v čezatlantskih odnosih. Ali opazi kakšno spremembo v tamkajšnji politiki, ki bi lahko spodbudila nadaljnje izboljšanje človekovih pravic na Kubi?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Hvala lepa gospodu Howittu za to dodatno vprašanje.

Ne morem, ne bi mogel reči, da zaznavamo že konkretne spremembe, zaznavamo pa potencial za spremembe in potencial za novo poglavje v odnosih med Evropsko unijo in Kubo, o čemer bo govora tudi na enem od naslednjih zasedanj Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose.

Upamo, da bo ta potencial izkoriščen, da se bo to lahko uresničilo. Vendar ponavljam, to je tudi, oziroma predvsem odvisno od kubanske strani.

Hvala lepa.

  Zita Pleštinská (PPE-DE). – (SK) Izpustitev štirih kubanskih zapornikov vesti je zelo pozitiven korak, tako kot podpis kubanske vlade dveh pravno zavezujočih dogovorov iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah v Združenih narodih 28. februarja 2008. Vendar je vsaj 58 ljudi še vedno zaprtih v kubanskih zaporih zgolj zaradi vztrajanja pri svojih temeljnih pravicah. Glede na oba dogovora ZN o človekovih pravicah, kaj lahko Svet stori za 75 zapornikov vesti iz „marčevske skupine“? Verjamem, da bo Svet pozval ugledne kubanske uradnike, da pregledajo vse primere v zvezi s kubanskimi disidenti s pomočjo nepristranskih in nestrankarskih sodišč, ter si bo prizadeval za njihovo izpustitev.

  David Martin (PSE). – Nad vašim odgovorom sem bil rahlo razočaran, ker menim, da Kubanci kažejo pravo pripravljenost za napredek in da sprememba v vladi pomeni spremembo s poudarkom na kubanskem pristopu do zunanjega sveta. Velika škoda bi bila, če EU ne bi izkoristila te priložnosti in sprejela možnosti za resen dialog s Kubo. Zato ne smemo nadaljevati s pritiskom na Kubo, da popusti, začnimo raje s sodelovanjem EU s Kubanci.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Najprej glede vprašanja gospe Pleštinská.

Dejstvo je, da je političnih zapornikov, da se je število političnih zapornikov zmanjšalo in EU to odobrava. Ampak Evropska unija bo od kubanskih oblasti še naprej zahtevala izpustitev vseh političnih zapornikov. Tudi oziroma predvsem zato, ker je ta država članica Sveta za človekove pravice in iz tega seveda izhajajo določene obveznosti. Prav gotovo bo vprašanje, bodo vprašanja človekovih pravic ena od temeljnih vprašanj v našem dialogu s Kubo.

In tukaj naj preidem na komentar gospoda Martina. Zagotavljam mu, da predsedstvo oziroma Svet ne bodo, ne bo spustil priložnosti, ki se, če se, če in ko se bo pokazala za ponovno vzpostavitev dialoga. Bo pa seveda predmet tega dialoga vsekakor moralo biti tudi stanje na področju človekovih pravic in seveda upamo, da bo Kuba takšen predlog za vzpostavitev dialoga sprejela.

Hvala lepa.

  Bernd Posselt (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, bega me, kako lahko Svet brez obotavljanja preprosto odide. Že zelo dolgo sem poslanec tega parlamenta. Čas za vprašanja Svetu se je včasih začel ob 9.00, pri čemer je Svet z nami sodeloval do 10.30. Nato je Svet prosil, da se čas za vprašanja prestavi na poznejšo uro ob 18.00 ali 19.00, kar smo sprejeli. To je bila naša prva napaka. Od takrat se je čas za vprašanja vedno začenjal pozno in predstavniki Sveta so morali oditi točno ob 19.00, točno kot ura. To ni krivda slovenskega predsedstva, to je splošna težava o kateri moramo razpravljati s Svetom. Pol leta lahko predstavniki Sveta zagotovo ostanejo do četrtka v tem prelepem mestu Strasbourg in so nam na voljo tudi ob sredah zvečer.

  Predsednik. − Vaša pripomba je zabeležena. Danes smo pravzaprav začeli pravočasno, ob 18.00, zato se zasedanje ni začelo pozno. Vsekakor je Svet zaprosil za besedo in lahko spregovori.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Hvala lepa za besedo gospod predsednik.

Rad bi samo prinesel, spoštovanemu gospodu Posseltu, da Svet spoštuje in se prilagaja odločitvam, ki so sprejete na strani Evropskega parlamenta, tudi v posvetovanju s Svetom seveda, vendar odločeno je, da čas za vprašanja Svetu traja eno uro – danes se je začel pravočasno. Odločeno je tudi, da je praviloma ta ura med šesto in sedmo ob sredah popoldan in Svet se temu prilagaja in Svet to spoštuje in bo tako tudi v prihodnje.

Hvala lepa.

  Bernd Posselt (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, naj obvestim Svet, da čas za vprašanja običajno traja eno uro in pol, pri čemer nam predsedstvo ob pritožbah vedno pove, da je čas za vprašanja, ki traja le eno uro, izjema. Vendar ta izjema zdaj velja vsakokrat.

  Predsednik. − Gospod Posselt, to zadevo mora urediti konferenca predsednikov. To ni vprašanje, o katerem se lahko strinjam ali ne. Želim si, da bi imeli več časa, vendar moramo upoštevati odločitev konference predsednikov. V vsakem primeru je bila vaša kritika zabeležena in bo posredovana konferenci predsednikov.

Na vprašanja, ki zaradi pomanjkanja časa niso bila obravnavana, bo odgovorjeno pisno (glej Prilogo).

S tem se končuje čas za vprašanja.

(Seja je bila prekinjena ob 19.05 in se je nadaljevala ob 21.00.)

PREDSEDUJOČI: Gospod SIWIEC
Podpredsednik