Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 22. maj 2008 - Strasbourg

1. Otvoritev seje

PREDSEDUJOČA: Gospa KRATSA-TSAGAROPOULOU
Podpredsednica

(Seja se je začela ob 10.05.)

2. Predložitev dokumentov: glej zapisnik

3. Libanon (vloženi predlogi resolucij): glej zapisnik

4. Višanje cen živil v Evropski uniji in v državah v razvoju (vloženi predlogi resolucij): glej zapisnik

5. Pogajanja med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike o oprostitvi vizumske obveznosti (vloženi predlogi resolucij): glej zapisnik

6. Evropska fundacija za usposabljanje (prenovitev) (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je poročilo gospoda Lehideuxa (Α6-0131/2008) v imenu odbora za zaposlovanje in socialne zadeve o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropske fundacije za usposabljanje (prenovitev) (KOM(2007)0443 – C6-0243/2007 – 2007/0163(COD)).

  Louis Michel , komisar. − (FR) Gospa predsednica, poročevalec, gospe in gospodje, podpiram delo Parlamenta v zvezi s predlogom o prenovi uredbe o ustanovitvi Evropske fundacije za usposabljanje ter se zlasti zahvaljujem odboru za zaposlovanje in socialne zadeve ter njegovemu poročevalcu, gospodu Lehideuxu.

Kot veste, je bila Evropska fundacija za usposabljanje ustanovljena leta 1990 kot podpora za izvajanje programa zunanje pomoči PHARE na področju poklicnega usposabljanja. Zdaj njeno področje uporabe zajema države predhodnih programov TACIS, CARDS in MEDA. Politika Evropske unije na področju izobraževanja in usposabljanja ter zunanjih odnosov se je razvila, zato je treba uredbo ETF posodobiti v skladu s tem razvojem. Rezultat je predlog Komisije, ki ste ga obravnavali.

Naš predlog ne določa nobenih novih dejavnosti ETF. Cilj predloga je, da se naloge ETF jasneje opredelijo na podlagi širše tematske pristojnosti, ki vključuje koncept razvoja človeških virov, zlasti izobraževanja in usposabljanja v okviru vseživljenjskega učenja.

Predlog razširja tudi geografsko območje uporabe v skladu z novimi instrumenti zunanjih odnosov EU. Tako je treba naloge ETF v tem novem okviru prilagoditi, pri čemer morajo še naprej temeljiti na jasno določenih prednostnih nalogah.

Hvaležen sem Evropskemu parlamentu, da je pozitivno obravnaval predlog Komisije. Zaradi dobrega sodelovanja med tremi institucijami smo uspeli najti rešitve, s katerimi so zadovoljne vse tri, vključno z rešitvami o tako občutljivih vprašanjih, kot sta sestava upravnega odbora in način, na katerega lahko Parlament prispeva svoje znanje in izkušnje. Komisija zato brez oklevanja sprejema prečiščeno besedilo, pripravljeno na podlagi konstruktivnega trialoga, ki je potekal prejšnji teden.

Za konec naj v imenu kolega Jana Figela poudarim, kako pomembno je, da je naše sodelovanje uspešno, ker bo tako imela Evropska fundacija za usposabljanje pravočasno koristi od nove pravne podlage in tako zagotovila učinkovitejšo pomoč državam upravičenkam, kar je nenazadnje tudi namen tega delovanja.

  Bernard Lehideux, poročevalec. − (FR) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, ko sem bil v Torinu, sem lahko spoznal odlično delo fundacije, ki je bistven in izredno učinkovit instrument za spodbujanje razvoja sistemov poklicnega usposabljanja v partnerskih državah EU. Predlog Komisije posodablja naloge in upravljanje ETF, s čimer zagotavlja, da njene dejavnosti temeljijo na trdni pravni podlagi. Po mojem mnenju kompromis s Svetom omogoča napredek v dveh bistvenih smereh.

Prvič, nova uredba bo omogočila, da fundacija deluje v vseh partnerskih državah EU, vključno s tistimi zunaj okvira evropske sosedske politike in predpristopnih programov. To je bistveno. Na primer, Unija sprejema odločitve, ki neposredno vplivajo na gospodarstva njenih partnerk AKP. Komisarja Michela moram opozoriti, da se je to nedavno zgodilo pri reformi skupne ureditve trga za sladkor, ki je te države prisilila, da so radikalno diverzificirale svoje industrijske dejavnosti. ETF bi lahko koristno prispevala k temu razvoju in to naredila tudi v podobnih primerih v prihodnosti.

Druga, po mojem mnenju posebno pomembna korist kompromisa je, da v pregled dejavnosti fundacije dejansko vključuje poslance Evropskega parlamenta. Vendar to vprašanje presega okvir te agencije. Parlament ima le eno priložnost, pogosto zelo kratko, da preveri, kako agencije delujejo, to je pri glasovanju o proračunu in razrešnici proračuna. Po mojem mnenju ni več mogoče, zlasti glede na bližnji začetek veljavnosti lizbonske pogodbe, da Parlament ne bi bil resneje vpleten v zadeve, s katerimi se ukvarjajo agencije. Zato bo v posebnem primeru te agencije Parlament odslej imenoval tri predstavnike, sicer res brez pravice glasovanja, vendar bo imenoval tri predstavnike upravnega odbora, ki bodo morali biti posebno usposobljeni za področje delovanja fundacije. Parlament lahko imenuje zunanje osebe ali poslance Evropskega parlamenta. Sam bo moral sprejeti odgovorno odločitev glede tega, na kakšni ravni bo zastopan v upravnem odboru. V tem trenutku je bistveno, da je odslej izbira mogoča in da se je razprava o sodelovanju Parlamenta začela.

Zaradi vedno večjega števila agencij je nujno, da vse evropske institucije podrobneje spoznajo načine za spremljanje njihovih dejavnosti. V zvezi s tem sem prepričan, da moramo ustvariti dejansko povezavo med Parlamentom in agencijami. Podobno je cilj nove uredbe, da formalizira zaslišanja direktorja fundacije pred parlamentarnimi odbori. Že več let direktor enkrat na leto nastopi pred parlamentom na povabilo odbora za zaposlovanje, vendar to povabilo v preteklosti ni bilo formalizirano. Za konec, upravni odbor bo imenoval direktorja za obdobje petih let na podlagi seznama vsaj treh kandidatov, ki ga predloži Komisija; preden bo kandidat, ki ga izbere upravni odbor, imenovan, bo moral dati izjavo pred pristojnimi odbori Evropskega parlamenta in odgovoriti na vprašanja, ki jih bodo zastavili člani teh odborov.

Bodimo pošteni. Kompromis, ki smo ga dosegli, glede sodelovanja Parlamenta prinaša manj, kot bi si želeli. Vendar moramo biti realni. Kot kaže razprava, vsi še niso pripravljeni narediti koraka dlje. Zato je smiselno podpreti paket, ki je bil dosežen s pogajanji, zato da bo lahko fundacija čim prej delovala na trdni podlagi.

Zato pozivam poslance, da sprejmejo kompromisni predlog spremembe št. 11, ki je rezultat trialoga, ki ga je malo prej omenil komisar Michel, pri čemer naj ga sprejmejo v celoti in naj jih ne premami predlog spremembe, ki bi pokvaril ravnovesje, ki smo ga dosegli.

Zahvaljujem se slovenskemu predsedstvu in Komisiji za kakovosten dialog o teh zadevah in, seveda, vsem poročevalcem v senci za njihovo podporo.

  Gabriele Stauner, v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, najprej se zahvaljujem za konstruktivna pogajanja s Svetom in Komisijo, pri čemer sem zlasti hvaležna našemu reporterju, gospodu Lehideuxu.

V odboru in trialogu smo dosegli kompromis glede fundacije v Torinu, ki bo z novo uredbo dobila povsem novo podlago. Naš glavni cilj pri preusmeritvi agencije, ki ima sedež v Torinu, je okrepiti odnose med fundacijo in Evropskim parlamentom ter izboljšati splošno učinkovitost fundacije. Parlament daje pomembno prednost spodbujanju poklicnega usposabljanja v Evropi in menimo, da dela fundacije ne smemo več ocenjevati naknadno kot neke vrste revizijski organ, ampak da moramo imeti posebno predhodno vlogo v postopku določanja vsebine in oblike njenih programov ter imeti možnost prispevati svoja mnenja.

Zato sta pomembni dve točki. Prva je sestava upravnega odbora in druga je postopek imenovanja direktorja fundacije. Glede druge točke smo v odboru našli skupno rešitev na podlagi predloga PPE-DE. Kot je rekel poročevalec, bo v skladu s členom 10 nove uredbe direktor imenovan s seznama najmanj treh kandidatov, ki ga bo predložila Komisija. Pred imenovanjem bodo kandidati pred pristojnim odborom ali odbori Evropskega parlamenta podali izjavo in odgovarjali na vprašanja.

Težje vprašanje, in tudi eno od tistih, ki z vidika moje skupine v tem kompromisu ni bilo zadovoljivo rešeno, zadeva sestavo upravnega odbora. Ureditev iz predlaganega člena 7, pri kateri lahko Parlament imenuje tri predstavnike brez glasovalne pravice, je neprimerna. Želimo možnost učinkovitega sodelovanja v postopkih odločanja upravnega odbora in ne, da smo le za okras. Zato je po našem mnenju bistveno, da lahko Parlament v upravni odbor pošlje tri usposobljene predstavnike, da bodo tam delovali, pri čemer morajo nedvomno imeti enake pravice glasovanja kot drugi člani odbora.

Za zagotovitev učinkovitega delovanja upravnega odbora je po našem mnenju bistveno, da se omeji število njegovih članov. Prav nič nujno se nam ne zdi, da vsaka država članica EU pošlje predstavnika. Namesto tega bi morali zadostovati predstavniki iz dveh tretjin držav članic, pri čemer bi se uporabljalo pravilo rotacije, ki ga določa lizbonska pogodba. S tremi predstavniki, od katerih bi bil po eden iz Komisije, Parlamenta in partnerskih držav, bi bile države članice še vedno v večini. Nenazadnje upravni odbor ni srečanje zainteresiranih strani, ampak naj bi bil to organ zainteresiranih strani za vsakodnevno odločanje in sprejemanje hitrih odločitev.

Zato še enkrat pozivam Svet, katerega predstavnik žal ni prisoten, naj ponovno pretehta svoje stališče. Zaradi učinkovitosti delovanja pozivam Parlament, naj podpre naš predlog spremembe 10.

  Ole Christensen, v imenu skupine PSE. – (DA) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, zahvaljujem se poročevalcu, gospodu Lehideuxu, za njegovo sodelovanje in delo v zvezi s poročilom o Evropski fundaciji za usposabljanje v Torinu. Bil sem poročevalec za Skupino socialdemokratov v Evropskem parlamentu in imeli smo naporna pogajanja s Svetom, vendar menim, da smo dosegli dober kompromisni predlog. Čeprav je delo te fundacije namenjeno državam, ki niso članice EU in zato niso sprejele lizbonskih ciljev, je vseeno pomembno govoriti o ciljih v tem okviru. Konec koncev so lizbonski cilji dejansko le način za doseganje napredka in rasti, pri čemer državi ni treba biti članica EU, da bi si želela uresničiti te cilje.

Izobraževanje je eden od dejavnikov, ki podpirajo rast in razvoj v EU. Vlaganje v boljšo izobrazbo lahko pripomore k temu, da v EU izpolnimo lizbonske cilje in skupaj dosežemo, da Evropa postane boljši prostor za bivanje. Drugo pomembno orodje za doseganje lizbonskih ciljev je prožna varnost na trgu dela, pri čemer sta izobraževanje in prožna varnost zelo tesno povezana. Z izobraževanjem se ustvarja boljša in konkurenčnejša delovna sila, ki na drugi strani omogoča večjo rast.

Pomembno je, da prihodnost EU obravnavamo dolgoročno. Zato je Evropska fundacija za usposabljanje izredno pomembna agencija. EU ne sme biti klub zaprtega tipa. Pomembno je, da morebitnim novim državam članicam čim bolj pomagamo. Seveda morajo nove države članice izpolnjevati nekatere zahteve in standarde, vendar jim moramo tudi pomagati to doseči. Menim, da je nova struktura, ki smo jo uvedli za fundacijo v Torinu, velika prednost za prihodnje izzive, in verjamem, da lahko fundacija morebitnim novim državam članicam pomaga pri pridruževanju EU.

Prav tako sem zelo vesel, da nova struktura fundacije krepi povezavo med Evropskim parlamentom in fundacijo. Tako imamo priložnost, da imenujemo tri strokovnjake v upravni odbor. To kaže, da Svet začenja sprejemati dejstvo, da mora tudi Evropski parlament imeti večji vpliv na tem področju.

  Renate Weber, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, gospodu Lehideuxu se zahvaljujem za poročilo. Povsem se strinjam z njegovim stališčem glede razširitve geografskega območja pristojnosti Evropske fundacije za usposabljanje (ETF).

Ta agencija, ki deluje kot instrument zunanje politike EU, lahko v celoti pomeni odgovor na izzive, s katerimi se srečujejo ozemlja, kot so afriške, karibske in pacifiške države. Bogate izkušnje, ki jih je z leti pridobila ETF, se zdaj lahko prenesejo na območja, ki nujno potrebujejo poklicno usposabljanje, zato da bi izboljšala dostop do učenja in socialno vključenost.

Večina držav AKP se zdaj srečuje z velikimi gospodarskimi reformami, pri čemer zato, da bi bile uspešne, potrebujejo človeške vire. ETF mora imeti mandat in vire za odziv na takšne zahteve. Če grem še dlje, bi rekla, da moramo pri razširjanju mandata ETF načrtovati začasne urade za zvezo na območjih, na katerih so skoncentrirane dejavnosti agencij. Takšni uradi bi ETF omogočili, da bolje organizira svoje dejavnosti, in hkrati zagotovili večjo vidnost njenega delovanja v tretjih državah. Povsem se strinjam s predlogom poročevalca, da je potrebna večja preglednost in da se v upravni odbor agencije vključijo poslanci Evropskega parlamenta.

Za konec bi rekla, da mora Evropska unija glede človeških virov imeti širši pristop. Uvesti želimo postopek „modre karte“, ki usposobljenim delavcem iz tujine dovoljuje, da zakonito delajo v Evropi, pri čemer bi EU verjetno prispevala k usposabljanju teh delavcev. Vendar, kot sem že rekla, so usposobljeni delavci nujno potrebni v svojih državah, če želimo v teh regije doseči pravi razvoj. Zato bo vloga Evropske fundacije za usposabljanje bistvena.

  Sepp Kusstatscher, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, na začetku bi pohvalil Evropsko agencijo za usposabljanje v Torinu za pomembno delo, ki ga izvaja od leta 1994.

Delo agencij in fundacij se pogosto obravnava le kot strošek. Trdno sem prepričan, da delo naše fundacije v Torinu predstavlja zelo koristno sosedsko pomoč, naj bo to na Balkanu, v Vzhodni Evropi ali Severni Afriki. Praktična pomoč, ki jo ETF zagotavlja našim partnerskim državam pri razvoju in oblikovanju visokokakovostnih sistemov usposabljanja, je neprecenljiva. Zato se zahvaljujem in izražam spoštovanje njenemu višjemu vodstvu.

Nekaj iskrenih kritičnih besed moram nasloviti na Svet, ki je s svojo pogajalsko taktiko po doseženem soglasju v prvem krogu povišal zastopanost Sveta na 27 članov, vendar potem najprej ni razumel, zakaj Parlament prav tako želi biti zastopan v upravnem odboru, na koncu pa se je strinjal s tremi usposobljenimi predstavniki, ki pa nimajo pravice glasovanja. Odnos Sveta je bil preprosto nerazumljiv.

Še enkrat lahko ponovim, da zadrgnjenega in obrambnega odnosa predsedstva Sveta ne razumem. To je še dodaten dokaz o težavah, ki jih imajo vlade naših držav članic pri oceni pomena, ki ga morajo pripisati Evropskemu parlamentu, ki je edina demokratično izvoljena institucija Unije.

Zahvaljujem se poročevalcu.

  Derek Roland Clark, v imenu skupine IND/DEM. – Gospa predsednica, Komisija spet prehiteva zakonodajo. EU ni pristojna za izobraževanje, vsaj dokler ne bo ratificirana lizbonska pogodba, kar pa je odvisno od irskega referenduma. Ali je njegov rezultat že vnaprej jasen ali bo izglasovani „ne“ prezrt kot sta bila francoski in nizozemski referendum?

Kakor koli, kakšno strukturo bo ta fundacija za usposabljanje imela? Vidim, da naj bi jo v skladu z našim predlogom vodilo šest predstavnikov iz držav članic plus šest iz Komisije in le trije iz Parlamenta ali ti plus predstavniki iz partnerskih držav, ki jih imenuje Komisija. V zadnjem primeru bo pristojnost delno v rokah držav, ki niso države članice, pri čemer bo imela Komisija glavno besedo. Nič kaj demokratično.

V skladu s predlogom spremembe 7 naj bi Komisija predlagala kandidate za direktorja ETF, pri čemer je glede tega zaskrbljenih več strani. Tako so nastali dodatni predlogi glede sestave upravnega odbora ETF, vse do neizvedljive možnosti enega predstavnika za vsako državo članico.

Toliko nasprotujočih si predlogov za sestavo upravnega odbora ETF ni ravno najboljši začetek, vendar s tem le pozabljamo na dejansko vprašanje: Zakaj sploh kdo misli, da potrebujemo takšno fundacijo? Trdim, da fundacija za usposabljanje ni le nepotrebna, ampak bo tudi neučinkovita. Če pogledate evropske države, ki niso članice EU, boste povsod našli različne programe usposabljanja. Njihovi standardi so različni, vendar razvijajo mnoge sposobnosti, zaradi česar ima Evropa tako bogato dediščino. Tako so na primer vse države vedno ustvarjale svoje umetnike, skladatelje, pisatelje in tako naprej. Tudi majhne države imajo na primer svetovno znane skladatelje. Vsaka država ustvarja svoje voditelje in strokovnjake, tehnike, bankirje, športnike in športnice ter vse ostale, ki imajo spretnosti, ki se krepijo z usposabljanjem.

Tako obstaja veliko različnih spretnosti, pri čemer vsaka država prispeva na svoj način. Če želimo vse to združiti v Evropsko fundacijo za usposabljanje, bo to slabo vplivalo na programe usposabljanja v mnogih državah. Enotna ETF ne bo vključevala nacionalnih posebnosti. Potrebujemo raznolikost, ne pa usklajenosti in omejenosti.

Na kratko, s takšnim programom bomo več izgubili kot pridobili. Pozabite na to in pustite, da evropske države same prispevajo k celoti. To lahko celo spodbudi navdušenje za projekt EU, ki ga je žal premalo, če sodim po izglasovanem „ne“ dveh ustanovnih članic in stalnem prizadevanju, da se EU proda svojim državljanom.

  Jan Andersson (PSE). – (SV) Hvala, gospa predsednica. Najprej se zahvaljujem Bernardu Lehideuxu za odlično delo, odlično sodelovanje s predsednikom in koordinatorji med procesom ter za to, da nam je omogočil doseči dogovor pri prvi obravnavi. Prav tako se zahvaljujem predstavnikom Evropske fundacije za usposabljanje za njihov pomemben prispevek, ki je zagotovil številne dodatne povezave. Izobraževanje, poklicno usposabljanje in vseživljenjsko učenje so vedno pomembnejši. Pomembni so v EU in tudi v partnerskih državah. Treba je zagotoviti sodelovanje med Evropskim centrom za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop) in Evropsko fundacijo za usposabljanje.

Predlog nove uredbe vsebuje nekatere elemente, ki pomenijo izboljšave. Prvič, pristojnost se razširja, tako da vključuje vseživljenjsko učenje, ne le izključnega poudarka na poklicnem usposabljanju. To je koncept, na katerega se vedno bolj opiramo in je pomemben za našo politiko. Drugič, število držav se povečuje, kot je rekel gospod Lehideux. Vključene so vse partnerske države, ne le tiste, ki so vključene v sosedske in predpristopne programe, ampak vse partnerske države. Tretjič, odnosi s Parlamentom se krepijo. Naše sodelovanje je bilo dobro in se zdaj lahko razvije z novo uredbo. Menim, da smo dosegli dober dogovor tako glede načina imenovanja direktorja fundacije kot tudi glede dejstva, da lahko v upravni odbor imenujemo tri strokovnjake brez glasovalnih pravic. Nismo dobili vsega, kar smo želeli, vendar je to še vedno dober kompromis, ki ima dobre obete za prihodnost. To je dobro osnovno izhodišče. Vseživljenjsko učenje lahko razvijemo kot proces sodelovanja med Parlamentom in fundacijami, ki se s tem ukvarjajo. To je pomembno.

  Louis Michel, komisar. − (FR) Gospa predsednica, najprej se zahvaljujem in pozdravljam podane izjave, ki vse podpirajo poročilo gospoda Lehideuxa. Tudi sam ga podpiram, ker menim, da resnično pomeni velik korak naprej. Že lahko vidim in predvidim nove možnosti, ki, ne glede na to, kaj bodo rekli nekateri, se tukaj odpirajo, in zato me veseli, da bomo brez dvoma dosegli splošno soglasje o tem predlogu. Naj odgovorim na dve pripombi, ki sta bili izrečeni.

Prvič, predlog spremembe 10 k členu 7: rad bi opozoril gospo Stauner, da obstaja tveganje za navzkrižje interesov, ker je Parlament organ, ki daje razrešnico proračunu. Vsaj zakonsko bi vsekakor šlo za navzkrižje interesov.

Drugič, menim, da je smiselno ločiti pristojnosti. Veliko let sem bil poslanec in nikoli nisem zahteval nobene pristojnosti, ki bi presegala pristojnost poslancev. Osnovna vloga poslancev ni vladanje, žal. Osnovna vloga poslancev je preverjanje in oblikovanje zakonodaje ter seveda spremljanje vlade ali izvršnih organov. Zato ne razumem tega premika poudarka, ki se nekaterim očitno zdi običajen. Govorim zase, vendar imamo parlamentarno razpravo in menim, da se bo Parlament, če bo pomešal svojo nalogo spremljanja z nalogo upravljanja, ki je nezdružljiva z njegovo vlogo, odmaknil od svoje osnovne naloge. Tako se lahko uniči parlament. Dejstvo, da parlament želi postati nekakšna vladajoča skupščina, ni združljivo s pomembnim načelom demokracije. To govorim zato, ker menim, da je delitev oblasti pomembna.

Prepričan sem, da je doseženi kompromis najučinkovitejši, predvsem zato, ker zagotavlja neodvisnost Parlamenta pri izvajanju njegove naloge spremljanja.

Priznam, da sem pogosto presenečen nad nekaterimi izraženimi stališči, vendar navsezadnje smo zato tukaj. Mislim, da je bil gospod Clark tisti, ki je rekel, da Komisija presega svoje pristojnosti in da bi lahko bila Evropska fundacija za usposabljanje neučinkovita. To je precej v nasprotju z realnostjo, izkušnjami in povsem neodvisnimi ocenami pomembnega dela, ki ga opravlja fundacija.

Kot komisar, pristojen za razvoj, lahko že – na podlagi glavnega predloga sprememb, ki bo nedvomno sprejet – predvidim možnosti za učinkovitost, pozitivne možnosti, ki se bodo ponudile zlasti, kot so navedli nekateri govorniki, v državah na področju moje pristojnosti, kjer je poklicno usposabljanje ključen dejavnik. Kot primer lahko navedem informacijski center za upravljanje migracije v Maliju, pilotni projekt, ki ga bomo kmalu začeli. Lahko si mislim, kakšno koristno vlogo bi lahko tam imela fundacija.

Zato lahko le podprem rezultat in v celoti zavračam kritiko, da je fundacija neučinkovita. Očitno ljudje ne morejo spremeniti svoje narave: tisti, ki ne marajo Evrope, radi pretiravajo, in to – z vsem spoštovanjem do zadevnega poslanca – je pretiravanje; zato je povsem nesmiselno.

  Bernard Lehideux, poročevalec. − (FR) Gospa predsednica, gospod komisar, po mojem mnenju se vsi ali skoraj vsi strinjamo glede bistvene vsebine in zahvaljujem se komisarju za to, kar je pravkar povedal o prihodnjih možnostih fundacije.

Eno točko je očitno še treba razrešiti in v zvezi s tem želim dati pripombo: to je predlog spremembe 10, ki ga je vložila skupina PPE. Dialog med evropskimi institucijami je vsekakor bistven. Ta dialog je potekal. Kolega Kusstatscher pravi, da odnos Sveta pri tem dialogu ni bil ravno tak, kot smo ga pričakovali. Prav ima, vendar smo imeli na koncu trialog in več sestankov, ob koncu sestankov pa smo sporočili naš dogovor. Ne verjamem, da je dialog med našimi institucijami mogoč, če soglasje, ki ga že damo, potem čez nekaj dni prekličemo z vložitvijo predloga spremembe. Razpravljali smo, nismo se v celoti strinjali glede vsega, vsak je naredil korak pri približevanju drugim in na koncu smo dosegli kompromisno besedilo.

Pozivam skupine, vse skupine, da sprejmejo zamisel, da pokažemo solidarnost pri odločitvi, ki smo jo sprejeli, v soglasju, ki smo ga dali Svetu in Komisiji ob koncu trialoga, in pozivam jih, naj s svojim glasovanjem izrazijo solidarnost. Če nekdo poziva k spremembam, mora tudi vedeti, kako daleč lahko gre. Malo prej sem rekel, da bi raje šel še malo dlje, vendar da ne verjamem, da so vsi že pripravljeni na to. Kot poročevalec za ta dokument, ki sem pri tem delu veliko pridobil in imel podporo kolegov, kolege pozivam, naj do časa glasovanja še naprej izražajo solidarnost do našega kompromisnega dogovora.

  Predsednica. – Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo danes ob 12.00.

7. Ukrepi po pariški deklaraciji iz leta 2005 o učinkovitosti pomoči (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je poročilo (Α6-0171/2008) gospoda Van Heckeja v imenu odbora za razvoj o ukrepih po pariški deklaraciji iz leta 2005 o učinkovitosti pomoči (2008/2048(ΙΝΙ)).

  Johan Van Hecke, poročevalec. − (NL) Pred tremi leti se je več kot sto donatorjev in partnerskih držav v Parizu zavezalo, da bo doseglo večjo učinkovitost pomoči za države v razvoju, med drugim zato, da bi zagotovili večjo skladnost, demokratični nadzor, vzajemno odgovornost in večjo preglednost.

V nasprotju s predhodnimi deklaracijami iz Monterreyja je pariška deklaracija določila jasne cilje, ki jih je prenesla v dvanajst ukrepov in kazalnikov, kar je dejansko velik korak naprej. Decembra letos bomo v Akri pripravili začetno oceno tega, kar je nastalo iz vseh teh lepih obljub.

Reči je treba, da si je Evropska komisija v zadnjih letih zelo prizadevala za izvajanje novega programa pomoči. Ponosna je lahko na to, kar je dosegla v smislu delitve dela, boljše usklajenosti in spoštovanja lokalnega prispevka. Leta 2006 je na pobudo komisarja Michela celo še presegla prizadevanje v Parizu ter odobrila ambiciozni načrt ukrepov in koncept delitve dela in upravljanja, ki temelji na rezultatih. Vendar nas čaka še veliko dela. Veliko zamisli je treba še prenesti v prakso.

Na primer, pomoč še vedno ni dovolj prilagojena nacionalnim sistemom in še vedno se uporablja preveč različnih plačilnih sistemov. V zvezi z nevezanostjo pomoči se komaj kaj premikamo. Tehnično sodelovanje je še vedno preveč pod nadzorom donatorjev. Atlas donatorjev je nujno treba posodobiti in razširiti, potem pa se mora predvsem osredotočiti na najbolj zapostavljene države in sektorje.

Poleg tega je težavna potrditev kodeksa ravnanja za delitev dela. Prvič zato, ker države članice ne izpolnjujejo svojih obljub. Države članice zaostajajo, tako pri obsegu kot pri učinkovitosti. Prvič od leta 2000 se je odstotek, porabljen za uradno pomoč, zmanjšal, in sicer z 0,41 % leta 2006 na 0,38 % leta 2007. Potrebne so korenite spremembe, če želimo uresničiti razvojne cilje novega tisočletja. Če želi Svet ohraniti svojo verodostojnost, mora nujno izpolniti svoje obljube. Države članice se morajo zavezati glede časovnega načrta za količino in tudi za kakovost pomoči. Količina in kakovost sta dejansko neločljivo povezani.

Velik izziv pri reformi kakovosti sta in ostajata okrepitev prispevkov in vzajemna odgovornost. Vendar je za to potreben stalen dialog z družbeno sredino, lokalnimi upravami in predvsem parlamenti. Večja preglednost je izredno pomembna. Za večjo proračunsko podporo je potreben učinkovit parlamentarni nadzor vseh obljubljenih in izplačanih sredstev. Zato to poročilo podpira dodajanje trinajstega kazalnika pariški deklaraciji. Če je vloga evropskih in afriških parlamentov pri zagotavljanju večje učinkovitosti tako pomembna, zakaj tega ne bi prenesli v dodaten kazalnik?

Gospa predsednica, gospe in gospodje, Unija mora kot največja donatorka prevzeti svoje odgovornosti v Akri. Predvsem pa mora najprej urediti svoje zadeve. Šele potem lahko verodostojno prevzame vodilno vlogo v Akri in predloži ambiciozen načrt. Unija nima le strokovnega znanja in izkušenj, ampak tudi sposobnost, da postane najučinkovitejša donatorka. Zdaj je treba obljube spremeniti v ukrepe na terenu. To je bistvo tega poročila in pozivam vas, da ga podprete.

  Louis Michel, komisar. − (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, zahvaljujem se poročevalcu, gospodu Van Heckeju, in odboru za razvoj za to odlično poročilo. Z veseljem ugotavljam, da imamo povsem enak pristop in si prizadevamo doseči iste rezultate.

Menim, da bo naslednjih šest mesecev ključnih v smislu preskusa dejanske odločenosti Evropske unije, da doseže dejanski napredek na področju treh glavnih stebrov razvojne politike: prvič, uresničitev razvojnih ciljev novega tisočletja; drugič, povečanje obsega pomoči; tretjič, povečanje učinkovitosti pomoči. Septembrsko zasedanje v Akri bo preskus verodostojnosti celotnega procesa in vseh vpletenih akterjev. Izkazalo se bo, ali se bo proces dejansko začel razvijati ali pa se bo za vedno ustavil.

Zato je današnja razprava zelo pomembna in lahko posreduje odločno sporočilo svetu za splošne zadeve in zunanje odnose, ki bo zasedal naslednji teden. Ta svet bo razpravljal o predlogu Komisije v zvezi s temi cilji. Upam, da bo tudi svet posredoval sporočilo, ki bo tako ambiciozno kot tisto iz poročila gospoda Van Heckeja. S sodelovanjem smo Evropejci leta 2005 v Parizu dosegli spremembe. Tudi zdaj moramo biti tako ambiciozni in zagotoviti, da se bomo v Akri z govorjenja premaknili na ukrepanje pri vseh naših zavezah.

V naših državah članicah sem slišal preveč mnenj, ki želijo Akro in to razpravo spremeniti v tehnično razpravo o izvedljivosti, učinkovitosti in tako naprej. To ni tehnična razprava. Akra ni tehnično srečanje. To je politično srečanje, na katerem bomo ugotovili, ali imajo države članice politično voljo za izpolnitev svojih zavez.

Bitka še zdaleč ni dobljena. Komisija ne more ukrepati sama. Zato vas pozivam, da uporabite vse svoje vire in kontakte za zagotovitev, da bo ta vrh uspešen. Dokazno breme je zdaj v rokah držav članic in neevropskih podpornikov. Zavezništvo med Parlamentom in Komisijo je zato ključno.

Ne bom ponavljal, kaj je napisano v poročilu. Skoraj 100-odstotno se strinjam z njim. Potrebujemo dejanski napredek na pomembnih področjih, od katerih jih bom navedel le nekaj. Prva je predvidljivost pomoči. Zelo me veseli podpora Parlamenta v zvezi s pogodbo o razvojnih ciljev novega tisočletja. To je eden od predlogov, ki jih bom predstavil v Akri. Seveda bodo morale partnerske države imeti svojo vlogo v tej pogodbi in, jasno, vzpostaviti bo treba mehanizme spremljanja.

Drugo je vprašanje večje uporabe postopkov partnerskih držav. Zato sem rekel, da mora biti v državah, v katerih je to mogoče, proračunska pomoč glavni instrument za usmerjanje pomoči. Zanimivo je – in po mojem mnenju je pomembno, da si zapomnite številke, ki jih bom navedel –, da je morala Tanzanija do danes pripraviti okoli 2 400 poročil za različne donatorje in, pozorno poslušajte, več kot 8 000 revizijskih poročil za multilateralne razvojne banke. Priznati morate, da je to osupljivo in zares problematično.

Poročilo ustrezno poudarja potrebo po večji preglednosti in odgovornosti glede razvojne pomoči, čeprav je to prav gotovo nemogoče v takšni zmešnjavi poročil. To je mogoče doseči le, če okrepimo parlamentarni nadzor razvojnega financiranja in njegove vključitve v nacionalni proračun, kot je navedel poročevalec. Spodbujati moramo „demokratično odgovornost“ in podprli bomo partnerske države pri njihovem prizadevanju za krepitev te odgovornosti in nadzora. Jasno je, da imajo ključno vlogo pri tem parlamenti in civilna družba.

Moja tretja točka se nanaša na delitev dela. Kodeks ravnanja mora postati realnost. Še en primer: v Maliju pri razvoju podeželja sodeluje 26 donatorjev, medtem ko v Burkini pet donatorjev sodeluje v polovici vseh sektorjev v državi in polovica vseh donatorjev sodeluje v tretjini vseh sektorjev. Takšne so torej meje za izboljšanje v različnih državah v smislu učinkovitosti in res si želim podpore Parlamenta pri prepričevanju držav članic o potrebi po boljši delitvi dela. To bi zagotovilo ogromen napredek pri učinkovitosti pomoči.

Moja četrta točka zadeva nestabilne razmere. Na primer, leta 2006 so 65 % pomoči, dodeljene Slonokoščeni obali, Liberiji in Srednjeafriški republiki, prispevali le trije bilateralni donatorji. Predlagali smo že pilotne države, v katerih sodeluje največ držav članic. Glede postopkov sem pozval Komisijo, naj bo v skladu z veljavnimi pravili čim bolj prilagodljiva, da se lahko bolje odzovemo. Vseeno ne smemo pozabiti, da učinkovitost pomoči ni izključno področje donatorjev; nasprotno, biti mora tudi osnova za ukrepe partnerskih držav in osrednja tema našega dialoga z njimi. Le partnerske države nas lahko prisilijo k zagotavljanju učinkovitejše pomoči, tako da dejavno opredelijo svoje razvojne cilje in tudi načine za njihovo uresničevanje. Le tako lahko naš dialog napreduje na podlagi partnerstva, ki temelji na enakih pravicah in obveznostih.

Preden končam, želim poudariti še zadnje. Parlament poziva Komisijo, naj delegacijam zagotovi dovolj prostora za ukrepanje. Kar prav imate! To poskušamo doseči z našim procesom decentralizacije. Veliko zahtevamo od naših delegacij. Kot veste, so viri omejeni in na koncu je možnost uporabe naših delegacij odvisna tudi od proračunskega organa.

Še enkrat vas pozivam, da pomagate prepričati naše države članice – kar je rekel tudi gospod Van Hecke –, da imajo moralno dolžnost, nujno obveznost, da spoštujejo zaveze iz leta 2005 glede obsega pomoči, ki jo dodelijo. Sami veste, da je na leto 2007 bolje čim prej pozabiti, ker nekatere države niso spoštovale svojih zavez, kar je zasenčilo tudi dobro vedenje drugih, ki so pokazale, da svoje lahko izpolnijo.

Zato bomo predlagali, prvič, da ponovijo svoje zaveze iz leta 2005, in drugič, da predstavijo program, časovni načrt, fazni načrt, v katerem bo prikazano, kako bodo dosegle cilje, ki so jih sprejele. Kot sem rekel na začetku, bitka še ni dobljena, ker po mojih informacijah predhodna srečanja kažejo, da bi nekatere države članice lahko celo zavrnile ponovitev svojih obveznosti iz leta 2005, kar je seveda nesprejemljivo, medtem ko nekatere druge morda ne bi bile pripravljene načrtovati po fazah. Zato potrebujem vašo moč prepričevanja in, če se lahko tako izrazim, vašo sposobnost za predrznost, da boste dosegli, da se vsak sooči s svojo odgovornostjo.

  Anna Záborská, v imenu skupine PPE-DE. – (SK) Poročilo o učinkovitosti pomoči je pomembno iz treh razlogov. Prvič, obravnava odgovornost Komisije za pravilno upravljanje sredstev državljanov EU. Drugič, opozarja na potrebo po boljšem strukturiranju razvojnih programov. Končno, poziva k političnemu pogumu za spremljanje proračuna in za boj proti zlorabi.

Kolegu Van Heckeju čestitam za poročilo, ki poudarja dvojno odgovornost Unije: zunanjo in notranjo. Če želimo biti verodostojen akter v naših zunanjih odnosih, moramo državam v razvoju zagotoviti toliko sredstev, kot smo jih obljubili, in jih razdeliti tako, kot smo rekli, da jih bomo. Vsi vemo, kako težko je presoditi, ali je bila finančna pomoč učinkovito porabljena ali ne. Politične in kulturne okoliščine v državah v razvoju donatorje pogosto prisilijo, da uporabijo ustvarjalen in prilagodljiv proračunski pristop. Kljub temu ustvarjalnost in prilagodljivost ne smeta posegati v potrebo po preglednosti in poštenosti.

Pošteni bomo, če priznamo, da evropska javna sredstva pogosto ne obrodijo pričakovanih sadov, in če preprečimo njihovo morebitno zlorabo. Da bi lahko dokazali, da je bila razvojna pomoč učinkovita, bi morali dobiti prejemnikov podpis, ki bi potrdil, da je projekt dejansko dolgoročno deloval. Reči moram, da je najpomembnejša odgovornost Evropske komisije in Evropskega parlamenta notranja odgovornost za poštenost do evropskih državljanov. Evropska unija financira razvojno pomoč iz naših davkov in zelo malo vemo o njeni učinkovitosti. Čestitam kolegu poslancu, gospodu Böschu, ki je nedavno kritiziral način, na katerega Evropska unija razdeljuje razvojno pomoč, zagotovljeno z denarjem davkoplačevalcev. Učinkovitost pomoči ni le nujna proračunska naloga; je tudi preskus političnega poguma, s katerim se pokaže, da je treba davkoplačevalski denar uporabljati učinkovito.

  Pierre Schapira, v imenu skupine PSE. – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, v zadnjih nekaj tednih so bile naše razprave o učinkovitosti pomoči zaznamovane z dramatičnimi novicami o svetovni krizi glede hrane. Ta kriza je ostro opozorilo, da če ne moremo zagotoviti najosnovnejše pravice, pravice do življenja in zadostne hrane, bo naše prizadevanje na področju razvojne pomoči zaman.

Gospod Van Hecke, ki mu čestitam za njegovo delo, v poročilu opozarja, da je dolgoročna strategija edini način za zagotavljanje dejanske podpore razvoju naših partnerskih držav. V zvezi s hrano ter javnim zdravjem in izobraževanjem potrebujemo trajne rešitve, če želimo odpraviti globoko zakoreninjene vzroke sedanje krize.

Številni predlogi sprememb, ki jih je vložila skupina PSE, podpirajo stališče poročevalca in ga v nekaterih vidikih krepijo. Poudarili smo, da mora biti naš prednostni cilj uresničevanje razvojnih ciljev novega tisočletja, pri čemer je prvi od njih odprava revščine in lakote. Glede na to in za učinkovitejše dajanje pomoči mora biti ta bolj lokalna, čim bližje domu in čim bolj prilagojena potrebam lokalnega prebivalstva. Zato sem poudaril potrebo po večjem posvetovanju z nacionalnimi parlamenti, civilno družbo in lokalnimi organi pri oblikovanju, izvajanju in ocenjevanju razvojnih politik.

Prav tako je bistveno, da se učinkovito borimo proti korupciji in naredimo pomoč preglednejšo. V konkretnem smislu pozivamo Komisijo, naj pripravi matrični prikaz vseh sredstev, dodeljenih lokalnemu upravljanju, da se preverita skladnost politik in ustrezno upravljanje teh sredstev.

Končno, ker razprave o izboljšanju učinkovitosti pomoči ni mogoče ločiti od vprašanja o znesku pomoči, naj še enkrat, kot je že bilo izraženo malo prej, poudarim in obsodim neupravičeno zmanjšanje javne razvojne pomoči med letoma 2006 in 2007, ko se je ta v Evropi znižala z 0,41 % na 0,38 %.

Vrh v Akri bo zagotovo političen, kot je rekel komisar. Državam donatorkam bo ponudil edinstveno priložnost za ponovitev svojih zavez. Od nas je odvisno, ali bomo na tem srečanju in ali bomo razočarali svoje partnerje.

  Toomas Savi, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, zahvaljujem se kolegu Johanu Van Heckeju za odlično poročilo. V celoti podpiram odstavek 1 poročila. Vendar lahko države članice in Komisija dosežejo skladnejše, preglednejše, predvidljivejše in kolektivno učinkovitejše ukrepe le, če združijo vire v okviru ene ustanove, odgovorne za razvojno pomoč. To je moja prva točka.

Učinkovitost pomoči je v naših rokah, saj precej pogosto porabimo veliko preveč sredstev za upravo, ki je pristojna za odgovorno uporabo razvojne pomoči v ciljnih državah. Varčevati bi morali na primer pri usposabljanju osebja, upravi in stroških, zato da bi več razvojne pomoči dejansko prišlo do prejemnikov.

Zdaj med državami članicami ni ustrezne koordinacije pri dodelitvi njihovih sredstev. V skladu z načelom subsidiarnosti mora izvršna oblast ostati na najnižji izvedljivi ravni, razen če prenos pristojnosti na višjo raven pomeni znatno prednost.

Za problem slabe učinkovitosti pomoči ni splošne rešitve, vendar morajo biti posamezni ukrepi resni in morajo spodbuditi spremembe upravnega okvira z dodatno centralizacijo, ker stalno izgubljamo čas in človeška življenja.

  Margrete Auken, v imenu skupine Verts/ALE. – (DA) Gospa predsednica, zahvaljujem se komisarju Michelu in tudi gospodu Van Heckeju za dobro poročilo. Odlično je, da je bil dosežen dogovor o vsebini ter da se bo pomoč EU povečala in izboljšala. Pomoč mora biti pomoč. Ne smemo je oslabiti tako, da jo uporabljamo za druge namene, kot je odpis dolga, pri katerem se denar preprosto premakne z enega mesta na drugega v državah donatorkah. Ta denar je treba uporabiti za tiste, ki ga potrebujejo, in imeti moramo možnost videti, da se uporablja za te namene. Seveda je to edini način, da Evropejce pripravimo na to, da povečajo pomoč – imeti morajo možnost videti, da je učinkovita, kot je nedavno jasno povedal Jeffrey Sachs. Zato je pomembno, da se sprejme predlog spremembe 1.

Pomoč se mora tudi še naprej povečevati do leta 2015, kot smo obljubili že ob številnih priložnostih. Malenkostno in sramotno je, da se je pomoč EU zmanjšala med letoma 2006 in 2007. Brez dodatnega denarja nikakor ne more biti dovolj učinkovita. Ciljev ne bomo dosegli, če ne izpolnimo naših številnih obljub.

Prav tako bi bilo dobro, če bi Evropski parlament lahko razumel kmetijsko politiko EU. Na voljo je veliko analiz Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada, Združenih narodov in drugih, ki podpirajo dejstvo, da skupna kmetijska politika ogroža priložnosti, ki bi državam v razvoju zagotavljale rast, pri čemer ne mislim na izvozne subvencije, ki so smešne, vendar predstavljajo le majhen del uničenja, ki ga povzroča ta politika. Zdaj dajemo z eno roko in jemljemo z drugo, pri čemer včasih vzamemo malo več, kot smo dali. Ne moremo potem čakati na Združene države, da umaknejo svojo kmetijsko podporo. Kmetijska podpora Združenih držav je slabša od naše in EU mora biti za zgled.

  Eoin Ryan, v imenu skupine UEN. – Gospa predsednica, najprej se tudi jaz zahvaljujem gospodu Van Heckeju in komisarju za to poročilo.

Podsaharska Afrika prejema več mednarodne pomoči kot katera koli druga regija na svetu, vendar raven revščine ostaja še naprej visoka. Študije so pokazale, da je pomoč lahko in je tudi bila učinkovita pri zmanjšanju revščine v državah z dobrim gospodarskim upravljanjem in vladnimi ustanovami. Če je ustrezno dodeljena, pomoč lahko pomaga milijonom ljudi, da ne živijo „iz rok v usta“.

Dejstvo pa je, da je v mnogih državah v razvoju prisotna korupcija in, medtem ko moramo v teh državah še naprej spodbujati dobro upravljanje, imamo nujnejšo odgovornost, in sicer da pomagamo več milijonom ljudem, ki po svetu umirajo od lakote in bolezni.

Izpolniti moramo obveznosti, ki smo jih sprejeli z razvojnimi cilji novega tisočletja. Kako se lahko delamo, da ne vidimo treh milijonov ljudi, ki morajo preživeti z denarjem v vrednosti treh dolarjev na dan, ali petih milijonov otrok v Afriki, ki so lani umrli, preden so bili stari pet let?

Seveda imamo odgovornost do evropskih davkoplačevalcev, da zagotovimo, da njihov denar pride do tistih, ki ga najbolj potrebujejo, in da se učinkovito porabi. V zvezi s tem menim, da se mora Evropa osredotočiti na bolj ciljno usmerjene programe, kot je svetovni sklad, namenjen boju proti aidsu, tuberkulozi in malariji, ki so najbolj uničujoče bolezni na svetu, saj zaradi njih umre več kot šest milijonov ljudi na leto. Svetovni sklad je bila izredno učinkovita organizacija z minimalno birokracijo in maksimalnim učinkom. Predstavlja inovativen pristop k financiranju mednarodnega zdravstva.

Svetovna revščina je predvsem problem podeželja. Tri četrtine izredno revnih ljudi v državah v razvoju živijo na podeželju. Če se želimo upreti podnebnim spremembam in višjim cenam hrane, moramo izboljšati kmetijsko proizvodnjo s ciljno usmerjenimi kmetijskimi programi, ker lahko takšni programi pomembno vplivajo na zmanjšanje revščine. Profesor Jeffrey Sachs je v svoji nedavni predstavitvi v odboru dobro prikazal, kako je mogoče denar ciljno usmeriti.

Glede na lanskoletno svetovno poročilo o razvoju rast BDP, ki jo ustvari kmetijstvo, štirikrat učinkoviteje zmanjšuje revščino kot rast v drugih sektorjih. Namesto pošiljanja pomoči v obliki hrane v države tretjega sveta, mora Evropa začeti afriškim kmetom pomagati pridelati več hrane, tako da male kmete oskrbuje z ustreznimi semeni, gnojili in tehnologijami za upravljanje voda. Seveda obstaja še več drugih načinov in, kot je rekel komisar, mnoge od njih je treba prilagoditi posameznim državam.

Afriki zmanjkuje časa. Iz preteklih izkušenj se moramo nekaj naučiti, da bomo lahko prihodnje generacije obvarovali pred boleznijo in lakoto. Menim, da je Akra politična priložnost, in v zvezi s tem podpiram, kar so rekli drugi govorniki. Ne gre le za tehnično srečanje, ki bi obravnavalo tehnična področja, ampak gre za politično priložnost. Videti moramo, ali lahko dobimo pravi zagon za boj proti revščini.

Sprejeli smo zelo veliko zavez; nekatere od njih se ne uresničujejo. Smo na polovici časovnega okvira za razvojne cilje novega tisočletja in čas je, da si dejansko prizadevamo za uresničitev vseh teh ciljev. S pomočjo moramo spet ustrezno nadaljevati. Sodelovati moramo z afriškimi vladami; boriti se moramo proti korupciji; izboljšati moramo upravljanje in pomagati moramo revnim po svetu.

  Luisa Morgantini, v imenu skupine GUE/NGL. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, vsi se zavedamo, da je treba še veliko narediti za večjo učinkovitost evropske razvojne politike. Priporočila iz odličnega poročila gospoda Van Heckeja, ki ga v celoti podpiram, gredo zagotovo v pravo smer.

Medtem ko razpravljamo o tem poročilu, v Bruslju poteka predstavitev novega letnega poročila Evropske konfederacije razvojnih nevladnih organizacij (CONCORD) o zavezah glede pomoči, ki so jih dale vlade EU. Poročilo preučuje napredek, ki so ga naredile posamezne države članice, in rezultat kaže na eno od vrzeli in nasprotij naše politike boja proti revščini in povečanja učinkovitosti pomoči. Na primer, kot mi je povedal komisar Michel, poročilo ugotavlja, da se leta 2007 znesek pomoči, ki jo daje 27 držav, ni povečal, kot bi se moral, ampak se je dejansko celo zmanjšal. Hkrati poročilo kaže, da številni problemi, povezani z razvojno politiko, še niso odpravljeni, kot je na primer pomanjkanje preglednosti povezane pomoči.

Spoštovati moramo zaveze, ki smo jih dali na mednarodni ravni. Ne moremo zanemariti pričakovanj ljudi v južnih državah sveta in tudi ne tistih v tako imenovanih severnih državah, ki si zavzeto prizadevajo, da bi se nepravičnost, revščina in kriza glede hrane, ki jo je pravkar omenil gospod Schapira, obravnavale odločno.

Strinjam se s komisarjem: prenehati moramo z govorjenjem in začeti ukrepati. Prav tako se zahvaljujem gospodu Michelu za njegovo zavzetost, predanost in trdnost. S konferencama v Akri in Dohi je lahko in mora biti leto 2008 prava prelomnica, ki Evropski uniji ponuja izredno priložnost, da pokaže, da lahko prevzame svoje odgovornosti kot vodilna svetovna donatorka. Skoraj odveč je reči, da moramo povečati količino in kakovost pomoči. To nista dva nasprotujoča si koncepta. Potrebe po večji učinkovitosti pomoči ne smemo izkoristiti kot izgovor, da je damo manj.

Hkrati se zdaj vsi zavedamo, da preprosto povečanje zneska pomoči ni dovolj. Bistveno je, kot vsi pravimo, da je naš cilj boj proti revščini, ne pa geopolitični in strateški cilji. Kot vedno trdimo, morajo biti trgovinska, migracijska in varnostna politika skladne z razvojnimi cilji.

Evropsko sodelovanje mora temeljiti ne le na naših lastnih interesih, ampak tudi na dejanskih prednostnih nalogah južnih držav, kot jih določajo lokalne uprave ter tudi parlamenti in civilna družba. Prav tako je bistveno, da povečamo preglednost in odgovornost programov pomoči EU. V zvezi s tem mora biti Parlamentu omogočeno izvajati dejanski demokratični nadzor in podpiram komisarjev poziv, da si je treba zelo prizadevati za to, da se bodo države EU držale svojih zavez.

Imam nekaj vprašanj v zvezi z javnimi razpisi. Nevladne organizacije, ki želijo sodelovati pri postopkih javnega razpisa menijo, da so ti postopki predolgi in okorni, zato zelo otežujejo njihovo dejavnost in dejansko izključujejo veliko majhnih lokalnih združenj. Zakaj torej ne bi neposredno teh organizacij vprašali, kako naj poenostavimo postopke? V zvezi s tem sem vložila predlog spremembe, o katerem bomo glasovali danes.

Potem imamo še vprašanje nevezanosti pomoči, ki ga obravnava poročilo gospoda Van Heckeja. Napredek je bil dosežen, vendar mora biti vsa pomoč v celoti nevezana, da se prepreči vračanje denarja državam donatorkam, kar se lahko zgodi namesto zmanjšanja revščine v državah upravičenkah.

Na koncu bi opozorila tiste države, ki še vedno navajajo previsoke zneske javne razvojne pomoči. Leta 2007 so države EU porabile okoli 8 milijard EUR, kar je približno 17 % celotne evropske pomoči, v pomembnih sektorjih, vendar ne v razvojnem sektorju. Odpis dolga, stroški za begunce, donacije za tuje študente so stroški, ki jih je treba izključiti iz zneskov razvojne pomoči; zato vas pozivam, da podprete zadevne predloge sprememb.

Tudi sama veliko pričakujem od leta 2008 in od zavez, ki naj bi obrnile trend; iskreno podpiram komisarja glede tega, kar je povedal o skupni odgovornosti donatorjev in držav, pri čemer ima vsak svojo vlogo: pravice in dolžnosti. V tem je naša moč!

  Maria Martens (PPE-DE). - (NL) Sredstva za razvoj lahko uporabimo bolje in bi jih morali uporabiti bolje. Gospa predsednica, to lahko ugotovimo na podlagi zelo uravnoteženega poročila, ki ga je pripravil poročevalec. Zato mu čestitam. Poročilo je pripravljeno pravočasno. Zdi se, da je Evropa naveličana izdatkov za razvoj. Takšno dogajanje je zelo zaskrbljujoče in ga ne smemo podcenjevati. Mnenje, da bi zmanjšali izdatke za razvoj, se pojavlja tudi v državah, ki so bile vedno znane zaradi svoje mednarodne solidarnosti, kot je Nizozemska. Na to se lahko odzovemo le s preglednim, učinkovitim delom, ki temelji na rezultatih.

Evropska unija lahko pri tem doseže veliko, zlasti na podlagi skladnosti, dopolnjevanja in usklajevanja. Komisar je pogosto opozoril na to in si za to prizadeva. Tudi sami lahko storimo več glede širjenja projektov in programov. Če neka stvar ni uspešna, drug program ni vedno najboljša rešitev. Bolje je, da nekaj stvari naredimo dobro, namesto da vse naredimo površno.

Gospa predsednica, Evropska unija prispeva največ. Zato imamo veliko odgovornost. Poleg tega so zaradi nove pogodbe naše možnosti za večjo skladnost, dodatno politiko in boljše usklajevanje vedno večje. Učinkovitost naše pomoči je bistvena, da lahko utemeljimo države v razvoju doma in se lahko dejansko borimo zlasti proti revščini v državah v razvoju. Na koncu je rezultat pomembnejši od namena. Pri proračunu za razvojno sodelovanje za leto 2009 bom predlagala, da bi moralo tudi ocenjevanje bolj temeljiti na rezultatih. Več pozornosti moramo nameniti rezultatom, in ne nejasnim kazalnikom.

Na koncu imam vprašanje za gospoda komisarja Michela. Gospa komisarka Fischer Boel je izjavila, da je Komisija hotela del neporabljenih sredstev iz evropskega proračuna za leto 2008 uporabiti, da bi pomagala državam, ki jih je prizadelo znatno povečanje cen hrane, kar pomeni, da jih je hotela uporabiti za krizo glede hrane. Zanima me odziv gospoda komisarja. Ali lahko gospod komisar pove, kako bodo ta dodatna sredstva uporabljena?

PREDSEDUJOČI: Gospod VIDAL-QUADRAS
Podpredsednik

  Alain Hutchinson (PSE). – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, kot je povedal gospod komisar, se je prvič v zgodovini, in sicer naši zgodovini, skupni znesek javne evropske razvojne pomoči zmanjšal. Če bomo tako nadaljevali, bo Evropska unija od leta 2005 do leta 2010 dodelila več milijard EUR pomoči manj, kot se je zavezala. To pomeni, da bomo znatno nazadovali pri izpolnjevanju cilja, da se razvoju nameni 0,7 %, zelo pomembno pa je, da bomo nazadovali pri izpolnjevanju ciljev tisočletja, na splošno pa tudi pri boju proti revščini na svetu, v katerega naj bi se spustili.

Procesa, ki smo ga začeli leta 2006, da bi izboljšali učinkovitost naše razvojne pomoči, in ga nadaljujemo s poročilom gospoda Van Hecka, ki se mu zahvaljujem za opravljeno delo, države članice ne smejo izkoriščati kot izgovora za neupoštevanje zaveze o povečanju pomoči. Dejansko velja prav nasprotno, saj se vsi strinjamo, da bodo poleg zagotovljenih zneskov potrebna dodatna sredstva, če želimo izpolniti veliko zavez, ki smo jih sprejeli in ki jih bomo nedvomno še morali sprejeti. Zato je učinkovitost pomoči bistvena, ker učinkovitejša pomoč pomeni tudi več pomoči. Tega se moramo zavedati vsi.

V zvezi s tem naj opozorim, da moramo zdaj dejansko napredovati glede uporabe inovativnih finančnih instrumentov pri razvojni pomoči, kar je izrecno navedeno v pariški deklaraciji.

Želeli smo, da se poročilo sklicuje tudi na vlogo diaspore pri razvojnem sodelovanju. Evropska unija se tega še vedno preveč boji, čeprav bi bilo večje in tesnejše sodelovanje z državljani iz partnerskih držav, ki prebivajo v EU, zelo pozitivno. To bi bil še en način vključevanja zelo veliko oseb in ne njihovega izključevanja, takšno sporočilo pa mi je zelo blizu, predvsem zdaj, ko nekateri Evropejci zagovarjajo presenetljiva stališča in sprejemajo nezaslišane ukrepe.

Na koncu poudarjam, kar je pogosto izjavil tudi gospod komisar, da bo pomoč dejansko učinkovita šele, ko bodo različne politike EU dejansko usklajene in ko pomoč ne bo več odvisna od politik, ki niso nikakor povezane z razvojem. Na podlagi sedanjih dogodkov lahko ugotovimo, da takšne skladnosti še ni povsod. Vendar se te okoliščine ne bodo spremenile, dokler bo odbor OECD za razvojno pomoč kot pomemben organ na tem področju uporabljal zelo široko opredelitev razvojnega sodelovanja. To je še eden od pogojev za izboljšanje učinkovitosti naše pomoči.

Pred dvema letoma sem v tem parlamentu predložil prvo poročilo o učinkovitosti pomoči. Kje smo zdaj, ko so bile vse besede že tolikokrat ponovljene? Gospod komisar lahko v vsakem primeru pričakuje, da bomo socialdemokrati zaradi najrevnejših ljudi na svetu nadaljevali skupni boj za učinkovitejšo pomoč.

  Olle Schmidt (ALDE). - (SV) Gospod predsednik, zahvaljujem se gospodu Johanu Van Hecku za dobro in pomembno poročilo. Nekoč sem se vključil v politiko, da bi poskrbel, da Švedska, od koder prihajam, izpolni cilj enega odstotka. Liberalna stranka Švedske, ki je moja stranka na nacionalni ravni, spodbuja in je vedno spodbujala takšno ukrepanje, pri čemer je Švedska ta cilj dejansko dosegla.

Vendar moram zdaj, po skoraj 40 letih priznati, da smo doživeli veliko razočaranj. Nepravilnosti, korupcija in neuspešni projekti so žal bili običajni. Vendar je bil razvoj pogosto pozitiven. Več milijonov ljudi na svetu živi bolje in oblikovalo se je veliko demokracij. Zato smo lahko optimistični. Vendar sta lahko legitimnost in podpora prebivalcev EU še naprej trdni le, če izboljšamo našo zmožnost hitrega in učinkovitega ukrepanja. Pomoč je treba uporabiti tako, da sta zagotovljeni kakovost in dolgoročna korist, da lahko dosežemo cilje tisočletja.

Poleg tega je treba politiko pomoči oblikovati od spodaj navzgor. Države prejemnice pomoči morajo prevzeti več odgovornosti za tako imenovano posebno pravico določanja težave pri dejavnostih v zvezi s pomočjo. Po mnenju Komisije veliko stvari kaže, da so revne države prisiljene vzpostaviti dražjo birokracijo, da bi olajšale upravljanje, ki je pogoj za izplačilo pomoči. Vendar namen ni bil takšen. Poleg tega je treba razpravljati več o tem, kako bi morali uskladiti prizadevanje za pomoč. Ob tem ne moremo in ne smemo pozabiti niti na pomembno vlogo žensk pri boju proti revščini.

Če zdaj kritiziramo, kako so oblikovane zahteve, ne pomeni, da ni treba nasprotovati določitvi pogojev za pomoč. Tudi glede na to, kar pravijo ljudje na terenu, bi morali preučiti možnost, da bi nekatere vojaške prispevke razvrstili kot pomoč, ker so lahko mirovne operacije zelo pomembne. Vzemimo na primer razmere v Čadu, kjer begunci poleg pošiljk pomoči potrebujejo tudi zaščito.

Na koncu še nekaj besed o občutljivem vprašanju kmetijske politike, ki jo je omenila gospa Auken. Komisija in države članice so v poročilu pozvane, naj podprejo kakršne koli ukrepe, ki lahko prispevajo k stabilizaciji cen surovin za države v razvoju. V zvezi s tem imam predlog, ki je v skladu z izjavo gospe Margrete Auken: gre za učinkovito, vendar morda tudi neprijetno rešitev, in sicer ukinitev kmetijske politike EU. Komisija se je s tem že začela ukvarjati, kar nas mora veseliti.

  Mikel Irujo Amezaga (Verts/ALE). - (ES) Gospod predsednik, ob pregledu pariške deklaracije lahko opazimo, da je beseda „nameni“ ostala le beseda.

Čeprav se Komisija zelo trudi in sprejema ukrepe za zagotovitev, da pomoč pride na cilj, ne moremo napredovati, če države članice ne prispevajo, kar so obljubile.

Kot vemo, so za učinkovitejšo pomoč odgovorne donatorke in partnerske države, naša najpomembnejša odgovornost pa je zagotoviti, da s pomočjo državam v razvoju dejansko pomagamo izpolnjevati njihove glavne izzive.

Zagotoviti moramo, da izpolnimo naš del dogovora in da se nam ni treba sramovati, ker ne delamo tega, kar smo obljubili.

Pomoč v najboljšem primeru pozitivno vpliva na razvoj in dobro upravljanje, vendar lahko povzroči tudi veliko škode, če ni pravilno razdeljena. Zato morajo države v razvoju prevzeti odgovornost za izvajanje svojih politik, donatorji pa moramo to upoštevati, jih podpirati in jim dati dovolj prostora, da to storijo, namesto da financiramo lastne prednostne naloge, kot počnejo nekateri.

Na koncu bi poudaril, da moramo zagotoviti skladnost svojih politik.

Vsa razvojna prizadevanja so zaman, če jih ogrožajo cilji trgovinske, monetarne in druge politike ali so v nasprotju z njimi.

Za zdaj ne počnemo, kar govorimo.

  Jerzy Buzek (PPE-DE). - (PL) Najprej čestitam poročevalcu. Poročilo je celovito, obsežno in temeljito. Priznati moram, da sem pri branju poročila spregledal celo najpomembnejši cilj. Vendar je poročevalec ta cilj in glavni namen poročila navedel v predstavitvi na začetku razprave.

Za govor sem se odločil, ker so se v zadnjih nekaj letih pojavila nekatera nova vprašanja. Podnebne spremembe znatno vplivajo na nekatere države v razvoju. Ob zagotavljanju pomoči bi morali poudariti, da to počnemo zdaj, ker Evropska unija priznava, da je tveganje zaradi podnebnih sprememb izziv za našo civilizacijo in hkrati njena odgovornost. Zato bi morali glede na tveganje globalnega segrevanja znatno povečati financiranje in okrepiti ukrepe donatorjev. S takšnim stališčem in takšnimi dejavnostmi bomo pokazali značilnosti naše strategije glede tega, da je prednostna naloga EU boj proti podnebnim spremembam. Našo pomoč bi morali nameniti tudi za obnovljive vire energije v državah v razvoju, čeprav je boj proti lakoti nedvomno najpomembnejši, vendar v tem primeru mislim dodatna sredstva, poleg tega bi morali pomoč nameniti za zmanjševanje neposrednega vpliva globalnega segrevanja, za prilagoditvene ukrepe, povezane na primer s poplavljanjem obalnih območij, zasoljevanjem tal ter nekdaj neznano stopnjo poplav in suš.

Ne smemo pozabiti, da sta naš cilj in politična prednostna naloga Evropske unije doseči splošni sporazum o boju proti globalnemu segrevanju. Pogajanja bodo v Poznanu leta 2008 in Københavnu leta 2009. Če želimo prepričati druge države, moramo zmanjšati emisije in razviti nove tehnologije v EU ter zagotoviti posebno pomoč državam v razvoju.

  Josep Borrell Fontelles (PSE). - (ES) Gospod predsednik, če toliko razpravljamo o učinkovitosti, smo nedvomno prepričani, da je učinkovitost resna težava.

Prvi pogoj za zagotovitev večje učinkovitosti je verjetno načrtovanje stalnega in zavezujočega načrta dotoka pomoči. Učinkovitost je zelo težko zagotoviti, če ni najmanjše gotovosti glede razpoložljivih sredstev.

Kakovost je odvisna tudi od količine, zato tako kot kolegi obžalujem, da so se sredstva, ki jih evropske države namenijo za razvojno pomoč, zmanjšala. Če dovolite, moram reči, da obstaja pomembna izjema, in sicer Španija, od koder prihajam, saj je po lanskem povečanju razvojne pomoči za 33 % najuspešnejša država.

Gospod komisar, svojo priložnost bomo imeli v Akri, pri čemer se moramo čim bolj potruditi, da zagotovimo, da se 20 % pomoči uporabi za izobraževanje, zdravje, dostop do vode in osnovne higienske pogoje.

Poleg tega vam zagotavljam, da vas bo odbor za razvoj podpiral, ko boste poskušali uskladiti različne udeležence. Na voljo ni veliko sredstev, ki pa jih moramo razdeliti veliko udeležencem, kot ste večkrat rekli sami, pri čemer se zaradi tega procesa drobljenja zmanjša učinkovitost.

Poleg tega poudarjam navedbo iz poročila, da je treba poenostaviti postopke dodeljevanja pomoči. Ta težava je značilna povsod: nedvomno je zaradi obdobja med odločitvijo, da se nekaj stori, in dejansko izvedbo razvrednoten vsak poskus, da bi spodbudili učinkovito upravljanje sredstev.

  Renate Weber (ALDE). - Gospod predsednik, najprej čestitam kolegu gospodu Johanu Van Hecku in se mu zahvaljujem za odlično opravljeno delo. V svojem poročilu ugotavlja, da je treba pristop k razvojni pomoči spremeniti. S tem se lahko le strinjam in poudarjam, da bi morali takšno reformo začeti s ponovno obravnavo temeljev, tj. razvojne politike, in od tam nadaljevati. Trdno sem prepričana, da razvojna pomoč ne bi smela biti omejena le na splošno pomoč, podporo ali prispevek. Spremeniti moramo naš način razmišljanja in naš prispevek za države v razvoju obravnavati kot naložbo v najširšem možnem pomenu. Ta naložba bi morala biti dolgoročna, pri čemer naj ne bi bila namenjena le zagotavljanju preživetja teh držav, ampak tudi njihovemu dejanskemu razvoju, da postanejo delujoča gospodarstva in demokracije.

Poleg naložb moramo obravnavati tudi glavne zadeve, ki bi lahko prispevale k dejanski odpravi revščine. Profesor Geoffrey Sachs je med obiskom v Parlamentu pred nekaj tedni poudaril, kako pozitivno bi lahko uporaba neizkoriščenih površin v Afriki vplivala na cene hrane. Namesto da Afriko oskrbujemo s hrano, bi morali tja prenesti strokovno znanje in izkušnje na področju kmetijstva, da bi lahko na tej celini sami poskrbeli za hrano svojega prebivalstva in v najboljšem primeru zagotavljali hrano tudi na svetovni ravni.

Zelo sem zaskrbljena zaradi še ene zadeve iz poročila: načrtovanja denarnega toka v države prejemnice. Po mojih izkušnjah ciljev projektov ni možno izpolniti, če sredstva niso zagotovljena pravočasno in če so nižja od prvotno načrtovanega zneska. Pri tem lahko Evropska unija doživi hud polom. Stopnja pomoči EU se je leta 2007 zmanjšala. To je vplivalo na veliko projektov, zato njihovih ciljev ni bilo možno izpolniti.

Nenazadnje bi morala izobraževanje za razvoj in ozaveščanje naših državljanov na tem področju imeti prednost. Pri tem imamo poslanci tega parlamenta ključno vlogo.

  Filip Kaczmarek (PPE-DE). - (PL) Gospod predsednik, gospod komisar, nekateri strokovnjaki, ekonomisti, politiki in aktivisti v nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju razvoja, pogosto pravijo, da je treba za doseganje ambicioznih ciljev razvojnega sodelovanja zagotoviti le več denarja. Vendar zadeve niso tako preproste. Obstaja veliko socialnih in gospodarskih težav, ki jih ni možno rešiti takoj le z več denarja. Denar pri reševanju težav nedvomno pomaga, vendar uspešnost razvojne politike ni odvisna le od denarnih sredstev.

Zelo pomembno vprašanje je tudi učinkovitost pomoči. Slabo organizirana pomoč lahko povzroči odvisnost ali posodobitev odvisnosti, kot pravijo nekateri. Učinkovitost pomoči je enako pomembna za prejemnike in subjekte, ki pomoč dodelijo. Za prejemnike pomoči je pomembna, ker denar ni samemu sebi namen, ampak je namenjen spremembi stvarnosti in hitrejšemu doseganju ciljev tisočletja. Porabiti denar je preprosto, bolj zapleteno ga je porabiti razumno.

Po drugi strani je učinkovitost pomembna za donatorje, ker morajo davkoplačevalcem dokazati, da se izdatki za razvoj uporabljajo preudarno. Zato se ta procesa, in sicer povečanje izdatkov za razvoj in povečanje njihove kakovosti, ne izključujeta in ju je možno doseči skupaj.

Gospod Van Hecke je pripravil izvrstno poročilo, za katerega se mu moramo zahvaliti. Upam, da bodo na podlagi tega poročila predstavniki Evropske unije na forumu na visoki ravni v Akri zavzeli jasno in nedvoumno stališče.

Zdi se, da bi morala Evropska unija v zvezi s tem biti odgovorna zlasti za stalno usklajevanje pomoči za države članice in EU. Usklajevanje je pomembno, ker moramo zanj poskrbeti sami. Usklajevanje v EU ni odvisno od naših mednarodnih partnerjev ali prejemnikov pomoči, stroški neusklajene pomoči pa so zelo veliki.

  Ana Maria Gomes (PSE). - (PT) Čestitam gospodu Van Hecku za to pomembno poročilo.

Če želimo izboljšati učinkovitost evropske pomoči, moramo nujno vlagati v sposobnost ljudi in finančno zmogljivost ter odpraviti neskladnost med politikami in institucionalno strukturo. To omogoča lizbonska pogodba, saj vzpostavlja evropsko službo za zunanje delovanje. Poleg tega, da ta služba podpira prihodnjega visokega predstavnika, mora biti opremljena za nadaljnje izvajanje razvojne politike EU vzporedno s skupno zunanjo in varnostno politiko ter evropsko varnostno in obrambno politiko.

Če želimo zagotoviti učinkovitost pomoči, nam ni treba začeti vsega od začetka. Izpolniti moramo le dane obljube. Kot je poudaril gospod komisar Michel, morajo države članice javno razvojno pomoč povečati na stopnje, ki so bile obljubljene leta 2005, pri čemer jih ne smejo umetno napihniti z odpisom dolgov, poleg tega jo morajo učinkovito nameniti za izpolnjevanje razvojnih ciljev tisočletja, zlasti v obdobju, v katerem je zaradi večjih cen nafte in hrane boj proti revščini na svetu še bolj nujen.

Gospod predsednik, pri tem ne gre za učinkovitost pomoči, ampak predvsem za verodostojnost Evropske unije in njeno učinkovitost v vlogi svetovne udeleženke.

  Gay Mitchell (PPE-DE). - Gospod predsednik, čestitam gospodu Van Hecku za to poročilo. Pred nekaj tedni sem v imenu odbora za razvoj obiskal Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko, na srečanju z njima pa sem vprašal, kakšen bo svet med letoma 2030 in 2050. Odgovorili so mi, da bo Kitajska najmočnejša država na svetu, da se bo veliko držav v razvoju spremenilo, da bo Amerika še vedno močna, vendar ne tako kot danes, ter da bosta Indija in Brazilija postali zelo močni.

Še nikoli se niso naši sebični interesi ujemali z našimi nesebičnimi interesi, tako kot se dogaja zdaj, ko moramo pomagati državam v razvoju. Včasih so mi rekli, da preveč časa porabim za svoje volivce, ki živijo v slabih pogojih bivanja. Na to sem odgovoril, da ne moreš nekomu, ki se bori s požarom, reči, da bomo zgradili gasilsko postajo. Gasilsko postajo moraš načrtovati, hkrati pa pomagati tudi temu posamezniku. Tako moramo pristopiti k vprašanju držav v razvoju. Če tega ne bomo storili mi, bodo to storile Kitajska in druge države. Takšno ravnanje je v našem sebičnem interesu in nesebičnem interesu.

Prihajam iz države, ki jo je prizadela lakota in v kateri bi zdaj moralo biti več kot 20 milijonov prebivalcev. Vendar jih je prvič od sredine 19. stoletja več kot šest milijonov. Naša preteklost je postkolonialna. Če pogledamo preteklost Irske, dosežki zaradi naložb v infrastrukturo, katerih večino je prispevala Evropska unija, pri čemer bomo zdaj, še dobro, postali neto plačnica, kaže, kaj se lahko naredi, če imajo ljudje na voljo orodja za delo.

Gospoda komisarja pozivam, naj na srečanju v Akri zagotovi, da bo Evropska unija usklajena. Z lizbonsko pogodbo bomo imeli na voljo instrumente, ki nam bodo omogočili, da bomo v svetu učinkovitejši. Zagotovite, da nam bo na področju razvojne pomoči uspelo. To je v našem interesu in interesu ljudi v državah v razvoju.

(Ploskanje.)

  Anne Van Lancker (PSE). - (NL) Čestitam poročevalcu gospodu Van Hecku za dobro poročilo. Zahvaljujem se tudi gospodu komisarju za zelo dober delovni dokument služb Komisije za srečanje v Akri.

Naj navedem tri zadeve. Prvič, za učinkovitejšo pomoč morajo države donatorke pomoč uskladiti bolje na podlagi državne strategije, pri kateri vodilno vlogo prevzamejo partnerske države na jugu. Vendar to pomeni, da je treba tudi v teh državah prednostne naloge določiti demokratično, tj. v sodelovanju z nacionalnimi parlamenti in nevladnimi organizacijami, kar zdaj ne velja. Bistveno se mi zdi, da se v dialog vključijo ženske.

Drugič, države donatorke nikakor ne smejo več določati številnih pogojev za pomoč in veliko pričakovati od merljivih rezultatov. Gospodarske pogoje, ki sta jih določila zlasti Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, je treba odpraviti, ker so pogosto v nasprotju s cilji tisočletja. Zato poročevalcu predlagam, da bi bilo treba odstavek 28 odpraviti.

Tretjič, boljša pomoč ne sme biti izgovor za manj pomoči. Poleg tega, da razvojna pomoč za zdaj ni uspešna, se podatki zamenjujejo z domnevno pomočjo, ki pa partnerskim državam skoraj nič ne pomaga, kot je denar, ki se plača študentom ali beguncem v Evropi, ali odpis dolgov. Zato je bistveno, da države donatorke izpolnijo svoje obljube o 0,7 % in določijo dejanske časovne razporede. Gospod komisar, upam, da bo v ponedeljek Svet slišal to sporočilo.

  Gabriela Creţu (PSE). - (RO) Včasih je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Takšen namen so imeli organi v državah prejemnicah razvojne pomoči, in sicer da bi jim približali postopek odločanja, saj naj bi najbolje vedele, kakšne so njihove potrebe. Čeprav je bila odločitev pravilna, je nastal začarani krog, ki negativno vpliva na ženske. Ker v dokumentih odločanja skoraj niso omenjene, se šteje, da so njihove potrebe manjše, dojemljivost tistih, ki so na oblasti, za vprašanja glede spolov je majhna, celo manjša od naše, manj pozornosti pa je namenjene tudi programom za izpolnjevanje takšnih potreb, zlasti glede spolnih in reproduktivnih pravic. Zato so razmere resne.

Edini razvojni cilj, glede katerega ni bil dosežen napredek, je smrtnost mater zaradi neobstoja temeljnih pogojev, kot je možnost carskega reza, osnovni antibiotiki, kontracepcijske tablete ali usposobljeno osebje. V nekaterih primerih so se razmere poslabšale. Maternalna smrt je glavni razlog za umrljivost žensk v veliko državah, v katerih so razmere nestabilne.

Pozivamo k vzpostavitvi mehanizmov spremljanja, ki bodo zagotavljali, da naložbe v infrastrukturo vključujejo zdravstveno infrastrukturo in večjo odgovornost organov za izvajanje ukrepov na tem področju.

  Paul Rübig (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tema, o kateri razpravljamo danes, je zelo pomembna, ker ima Evropska unija v zvezi z njo veliko odgovornost.

V Evropi smo prepričani, da naša mala in srednje velika podjetja predstavljajo zelo uspešen strukturni model, pri čemer moramo poskrbeti, da se na njegovi podlagi poveča tudi BDP na prebivalca v najmanj razvitih državah. V zvezi s tem je zelo pomembna zamisel, da je treba pomagati drugim, da bi pomagali sebi.

Poleg tega moramo zagotoviti, da se pri tem prizadevanju upoštevajo zlasti strategije energetske učinkovitosti in varne oskrbe s hrano. Te države potrebujejo prihodek iz zaposlovanja, pri čemer lahko pomagajo mala podjetja in družinska podjetja, poleg tega je potrebna kupna moč potrošnikov. Menim, da je treba to načelo, kaj je vzrok in kaj posledica, le uspešno rešiti.

  Marianne Mikko (PSE). - (ET) Kolegi, čestitam poročevalcu za dobro opravljeno delo. Zaradi neustreznega usklajevanja pomoči in prevelikega števila programov se je učinkovitost pomoči zmanjšala. Poleg tega je bila pomoč namenjena zlasti tako imenovanim „privlačnim državam“, zato je bilo veliko regij popolnoma spregledanih. Zaradi razdrobljenosti se je obseg ukrepov pomoči zelo povečal, pri čemer so ti ukrepi pogosto povsem neskladni.

Vendar je zelo pomembno, da se Evropska unija ter politika razvojnega sodelovanja držav članic dopolnjujeta in medsebojno krepita. Države članice morajo svoje dejavnosti usklajevati. Preučiti je treba dejstvo, da nekatere države šele začenjajo donirati pomoč, vendar se celo one zavedajo učinkovitosti pomoči. Estonija, ki še ni pristopila k pariški deklaraciji, je na primer zelo pomembna pri tristranskih projektih sodelovanja. Da bi preprečili razdrobitev razvojne pomoči in preveliko pozornost donatorjev, se uporablja možnost tihega partnerstva.

Več kot polovica uradne razvojne pomoči na svetu izhaja iz Evropske unije. Zagotoviti moramo, da bo Evropska unija navzoča v šibkejših državah in „pozabljenih“ državah. Evropska unija mora pri dodeljevanju pomoči biti velikodušna, da se lahko pomoč sprejme dostojanstveno.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). - (PL) Gospod predsednik, gospod komisar, pomoč revnim in pomoči potrebnim je neprecenljiva. Evropska unija je vodilna sila pri zagotavljanju pomoči državam, ki jih prizadenejo naravne nesreče, kot so suše, poplave, lakota ali novejše vrste nesreč, ki nastanejo zaradi podnebnih sprememb.

Vendar smo pri zagotavljanju denarja in sredstev državam v razvoju ali revnim državam, da bi jim pomagali pri razvoju, vedno v težkem položaju. Koliko teh sredstev bi morali dodeliti za zmanjšanje sedanje revščine in koliko denarja bi morali dodeliti za razvojne vidike, kot je izobraževanje, vzpostavitev različnih institucij, uvedba pravnega sistema, gradnja infrastrukture, na primer cest, ali internet, saj bi prispevali k razvoju podjetništva na teh področjih, zlasti pri ustanavljanju malih in srednje velikih podjetij, vključno s kmetijami?

Dodeljena pomoč bi morala biti povezana s krepitvijo družbene ozaveščenosti ter vzpostavitvijo demokratičnih institucij in sistemov izobraževanja, da bo lahko lokalna družba pripravljena prevzeti nadzor nad trajnim razvojem teh regij in držav.

  Christopher Beazley (PPE-DE). – (FR) Gospod komisar, moje prvo vprašanje je predložila že gospa Marianne Mikko, in sicer me zanima, ali obstaja težava v zvezi s konkurenco ali neusklajenostjo med različnimi nevladnimi organizacijami oziroma ali Komisija sodeluje pri usklajevanju odličnega dela, ki ga opravlja vsaka od njih?

Drugo vprašanje pa je naslednje: v mojih šolskih letih je v Angliji obstajala organizacija Voluntary Service Overseas. Ali ima Komisija program za spodbujanje mladih, ki želijo pomagati, da bi se morda usposobili, vendar tudi sodelovali pri teh programih razvojne pomoči? Ali ima gospod komisar program pomoči za mlade, ki bi to radi počeli?

  Louis Michel, komisar. − (FR) Gospod predsednik, zahvaljujem se, da podpirate ta pristop in bistveno spodbujate naše politike. Obravnaval bom nekaj točk in nanje na kratko odgovoril.

Prvič, v zvezi s pomočjo v hrani, zlasti višjo ceno žita, in vprašanjem kmetijskih programov moram reči, da smo kot odziv na krizo glede hrane pravkar pripravili sporočilo o evropski razvojni strategiji. O tem dokumentu boste kmalu obveščeni.

Drugič, popravil bi nekaj zadev, ki so bile izpostavljene, pri čemer ne razumem, zakaj se stalno omenjajo. Enostranski napadi na skupno kmetijsko politiko, ki temeljijo na zelo malo dejanskih utemeljitvah, škodujejo Evropski uniji, širijo napačne informacije in našim partnerjem namigujejo, da je skupna kmetijska politika razlog za vse njihove težave. Povem vam in ponavljam, da to ne drži. Sistem kmetijskih subvencij odpravljamo od leta 1996, pri čemer ne moremo reči, da je vpliv naše skupne kmetijske politike razlog za težave držav v razvoju. O tem vprašanju sem pripravljen natančno razpravljati na drugem sestanku, saj se obtožbe stalno ponavljajo, kot bi bile resnične. Govori se o zadevah, ki niso točne. Evropa je večino vprašanj o tej zadevi razčistila, čeprav nekatera od njih ostajajo odprta, pri čemer priznavam, da je skladnost naših razvojnih politik še vedno nekoliko vprašljiva. Vendar je treba v zvezi s kmetijstvom reči, da je prav kmetijstvo sektor, v katerem smo dejansko napredovali. Precej krivično pa se mi zdi, da nekateri omadežujejo naše ime brez utemeljenega razloga.

Slišal sem predlog, ki je bil, mislim, povezan z globalnim skladom. Kot vem, se profesor Geoffrey Sachs, ki je mimogrede izjemen človek, bori in zavzema za globalni sklad za hrano. Sam se s tem ne strinjam. Glede tega res nisem prepričan, saj je bilo potrebnega veliko časa, da je začel globalni sklad, ki ga je gospod Ryan ocenil za rešitev vseh težav, delati pregledno in učinkovito. Zakaj bi ustanovili nov sklad, če imamo na voljo instrumente, kot so svetovni program za hrano, organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ter druge? Ustvarjanje novih orodij in instrumentov za odpravljanje pomanjkljivosti globalne politike nikakor ni pravi odgovor. Orodja so na voljo. Le ustrezno jih moramo financirati.

Izvesti moramo reformo svetovnega programa za hrano, vendar kako? Svetovni program za hrano mora imeti predvidljiv letni proračun, poleg tega se mora spremeniti njegovo finančno poslovanje. O tem sem nedavno govoril. To je velika težava. Tudi zato ne smemo dajati slabih odgovorov na dobra vprašanja. Z ustanovitvijo novega sklada se ne strinjam, ker bi zaradi nje nastalo le veliko birokracije in veliko postopkov. Dovolite mi le nekaj besed o postopkih.

Glede kmetijstva lahko rečem le, da bomo znesek 650 milijonov EUR iz devetega evropskega razvojnega sklada v desetem evropskem razvojnem skladu povečali na 1 250 000 milijard EUR. Strinjam se, da je to s količinskega ali odstotnega vidika veliko, vendar glede odstotka finančnih sredstev evropskega razvojnega sklada ne gre za dejansko povečanje. Pozitivna sprememba je, da se je število držav, ki pozornost namenjajo zlasti kmetijskemu sektorju, povečalo s štiri na štiriindvajset, kar je približno ena tretjina. To pomeni, da smo dosegli napredek, da se je povečala ozaveščenost. Vendar moram opozoriti na pomembno zadevo, in sicer da izbira osrednjih sektorjev temelji na načelu odgovornosti, kar pomeni, da o tem, kateremu sektorju naj bi namenili največ naših finančnih sredstev, odločajo naši partnerji. Tega se moramo zavedati.

Zastavili ste mi še eno zanimivo vprašanje, in sicer kaj bomo z denarjem, ki je bil namenjen za kmetijstvo, vendar ni bil porabljen. Dejansko bomo velik del tega denarja izterjali ter ga namenili reševanju težave glede vedno večjih cen in krize glede hrane. Namesto o večjih cenah bom govoril raje o krizi glede hrane. Na zadnjem srečanju Komisije pred enim tednom sem predlagal, pri čemer je bil predlog zelo dobro sprejet, da bi morali poskusiti navedena sredstva nameniti tako, da bi malim kmetom v revnih državah omogočili dostop do semen in gnojil, saj je to zdaj ena od njihovih največjih težav. Če želimo, da postanejo samozadostni, nedvomno potrebujejo boljši dostop do semen in gnojil, da bodo lahko postopno postali samozadostni glede hrane. Zelo podpiram predlog, da bi obdobje za razdeljevanje pomoči čim bolj skrajšali. Menim, da je veliko bolj pomembno, da kmetom zagotovimo proizvajalna sredstva. Vsi se strinjamo s trditvijo, ki sem jo povedal v uvodni izjavi in je ni treba ponoviti, in sicer da je srečanje v Akri politično, pri čemer vas glede na to, da vem, da se vsi zavedate, kaj moramo storiti, pozivam, da spodbudimo naše države članice k izpolnitvi zavez in soglasju, da bodo upoštevale časovni razpored, s čimer bodo pokazale svojo dejansko politično odločenost in zavezo, da bodo izpolnile svoje obveznosti, kot je rekel gospod Borrell.

Mnogi še vedno omenjajo okorne postopke in me pozivajo k njihovi poenostavitvi. Priznati moram, da za to nisem pristojen. Postopki so določeni in jih moram upoštevati, saj druge izbire nimam. Predlagam lahko ukrepe za boljšo prilagodljivost, vendar nedvomno veste, da bi začeli učinkovati šele po več letih. Čeprav to ni splošno znano, načrtujem, da bom ob koncu mandata predstavil vse svoje ugotovitve glede postopkov. Slišal sem gospo Martens, ki je rekla, da potrebujemo boljšo preglednost, pri čemer sem pripravljen na preglednost, ki jo zahtevate, ter dodala, da potrebujemo tudi boljšo učinkovitost. Reči moram, čeprav se bo morda zdelo predrzno in nezaslišano, da se zaradi boljše preglednosti, kar pomeni še več nadzora, še več revizij, še več posvetovanj in podobnega, zmanjša učinkovitost. To sem vam hotel povedati. Čeprav lahko mojo trditev zavrnete, sem prepričan, da drži. Že zdaj je potrebna takšna preglednost, da je Komisija postala priklenjen velikan, novi Guliver. Osebno sem se pripravljen pogovarjati, pri čemer menim, da obstajajo različni načini za doseganje učinkovite stopnje preglednosti, vendar vas prosim, da ne govorite še naprej o „preglednosti“, „nadzoru“, o tem, kako bi moralo biti … Čeprav je to dobro, morate sprejeti dejstva … Veselilo bi me, če bi lahko sledil poteku te zadeve. Povedati vam moram, da to ni smešno. Včasih ji tudi sam ne morem slediti, potem pa so tu še medslužbene skupine in vsi drugi, ki so v to vključeni. Zadeva je zelo zapletena. Ne bi rad preveč izpostavljal njenih značilnosti, vendar moram reči, da je resnično zapletena.

Mislim, da je gospod Hutchinson govoril o usklajevanju, skladnosti in dopolnjevanju. Popolnoma prav ima. Menim, da bi lahko učinkovitost naše pomoči bistveno izboljšali, če bi delo bolje razdelili, če bi bili bolj skladni, bolj usklajeni in če bi omejili nekaj vmesnega nadzora, ki je pogosto povsem neuporaben. Nekaj podatkov sem že navedel, na primer da mora Tanzanija pripraviti 8 000 revizijskih poročil. Nisem prepričan, kakšna obremenitev je to za državo, kot je Tanzanija, ki je dejansko sposobna upravljati. Na neki točki nadrealizem postane podoben norosti. Meje obstajajo. Postopku ne nasprotujem, vendar enkrat je dovolj. Dovolj je postopkov. Gospod Hutchinson, v zvezi z delitvijo dela ste pravilno poudarili, da je diaspora pomembna. Prizadevamo si za sodelovanje z njimi, vendar prav zaradi postopkov, to ni možno. To je še en primer. Vprašali ste, ali obstajajo projekti, ki bi mlade spodbujali, da bi odšli v države v razvoju in tam delali. Ne, gospod, tega ne morem storiti, ker mi tega ne dovoljujejo postopki. Kot vem, obstajajo na primer nekatere nevladne organizacije, s katerimi ni možno sodelovati. Res je, z nekaterimi nevladnimi organizacijami ne morem sodelovati, ker mi postopki tega ne dovoljujejo. Nove države članice se lahko utemeljeno počutijo nemočne, ker njihove nevladne organizacije, čeprav so enako dobre kot druge, večinoma ne morejo delati, ker ne izpolnjujejo standardov, ki so bili izmišljeni po postopkih Komisije. Zato so na nek način izključene iz našega sodelovanja in prispevanja, kar ni pošteno. To vprašanje obravnavamo, vendar je rešitev še zelo oddaljena.

Poleg tega se strinjam, da potrebujemo več. Gospod Buzek je obravnaval boj proti podnebnim spremembam. Če bomo financiranje za razvoj prilagodili, da bomo lahko izvajali dejavnosti na področju podnebnih sprememb, bomo tvegali vse, kar smo naredili ali nameravali narediti glede tradicionalne razvojne politike. To pomeni, da za obravnavanje podnebnih sprememb potrebujemo nova, dodatna sredstva. Naj omenim zamisel, ki smo jo predstavili skupaj z gospodom Borrellom, in sicer vzpostavitev mednarodnega posojila, povezanega s kvotami emisij CO2. Ta projekt je uspešen. S tehničnega vidika je dokončan. Sodelovali smo s Svetovno banko. To temo bom ponovno obravnaval pozneje, ker bi lahko na njeni podlagi delno rešili vprašanje večjega financiranja, saj bi lahko države članice izpolnile svoje cilje in obveznosti z manj dolgoročnimi težavami za svoj proračun.

Nedvomno se strinjam z gospodom Borrellom, ki je čestital najprej Španiji, saj je na nek način nepravično. Nekatere države so se resnično trudile in dodelile več proračunskih sredstev, pri čemer se je glede BDP Španija resnično zelo trudila. Hkrati so nekatere države dejansko zelo nazadovale, kar je na nek način zasenčilo ukrepe nekaterih drugih držav. Reči moram, da je to vprašanje pomembno in se vedno znova ponavlja: 20 % za izobraževanje, zdravje, vodo itd. Odgovor poznate.

Prvič, na to sem že odgovoril. Čeprav se strinjam glede cilja, sem rekel, da je treba poskušati ugotoviti, čemu so proračunski izdatki za pomoč, glede na to, da je bil uporabljen izraz proračunski, dejansko namenjeni, ker se finančna sredstva pogosto namenijo tem sektorjem. Vendar je zelo težko navesti dokončne podatke.

Drugič, osrednjega sektorja ne izberemo mi, ampak naše partnerske države. Zato jim ne morem vsiliti svojega mnenja in jim ukazati, da morajo sredstva nameniti na primer za izobraževanje. Ne morem jim vsiliti svojega mišljenja, lahko pa jim svetujem. Nedvomno se strinjam z gospodom Mitchellom, da moramo pomoč, zelo odkrito rečeno, povečati zaradi sebičnih razlogov. To je do neke mere res. Na srečanjih na to pogosto opozarjam. Naj tisti, ki nočejo dati več pomoči zaradi nesebičnih razlogov, to storijo vsaj zaradi svojih sebičnih razlogov. Če pogledamo zlasti Afriko lahko v zvezi s tem ugotovimo, da so tam v zelo velikem obsegu navzoče nekatere hitro rastoče države. Ne oporekam upravičenosti ali utemeljenosti njihove navzočnosti, ampak pravim le, da bi bila nekoliko večja navzočnost Evrope na sosednji celini, ki ji lahko omogoči veliko dodano vrednost in jo od nje tudi dobi, v interesu Evrope.

Mislim, da sem zajel vse. Odgovoril sem na vprašanji zadnjega govornika, ki sta bili po mojem mnenju zelo primerni. Zelo me veseli, da sem v Evropskem parlamentu. Nedvomno sta zanj značilni največja dinamika in največja odločenost, da se še naprej izvajajo vse politike, v katere tako močno verjamemo.

  Johan Van Hecke, poročevalec. − (NL) Današnja konstruktivna razprava na visoki ravni je pokazala veliko soglasje v Parlamentu ter med Parlamentom in Komisijo o ukrepih, ki jih moramo sprejeti, da se izboljša kakovost naše pomoči. Bolj je treba upoštevati prednostne naloge držav. Pomoč mora biti bolj predvidljiva. Tehnično pomoč je treba dodatno prilagoditi. Potrebna je večja proračunska podpora, vendar tudi boljša preglednost in tesnejše sodelovanje parlamentov, družbe in lokalnih organov. Kodeks ravnanja mora biti bolj učinkovit, atlas donatorjev je treba razširiti itd.

Vendar je po mojem mnenju najpomembnejše, da morata Parlament in Komisija zahtevati od držav članic, da najprej izpolnijo svoje obljube, potem pa potrdijo načrt, v katerem zelo jasno navedejo, kaj lahko v nekem obdobju naredijo in bodo naredile, pri čemer se sprašujem, zakaj ne bi v naše prizadevanje vključili tudi nacionalnih parlamentov. Tretjič, nedvomno se morajo vključiti tudi v delitev dela, ki ga predlaga Komisija. Gospe in gospodje, menim, da bi morali skupaj s prijatelji in kolegi v nacionalnih parlamentih ne glede na strankarske razlike dati pobudo o okrepitvi pritiska na vlade, ki ni povezan le s skupno odgovornostjo, ampak tudi individualno odgovornostjo več držav članic.

To poročilo vsebuje veliko konkretnih priporočil. Iskreno upam, da jih bosta Komisija in Svet odnesla s sabo v Akro. Parlament je danes zavzel enotno stališče, kar se ne zgodi vedno, in si želi, da bo enotno stališče zavzela tudi Evropska unija v Akri, da bo svoje stališče povedala jasno in glasno, predvsem pa verodostojno.

  Predsednik. − Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri ob 12.00.

Pisne izjave (člen 142)

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL) , v pisni obliki. – (PT) Ker ni možno obravnavati različnih pomembnih pozitivnih in negativnih vprašanj iz tega poročila, je treba omeniti, da poročilo sicer v omejeni obliki opozarja na neuspešnost razvojne pomoči EU.

Čeprav poročilo ne ocenjuje, kako pogosto se razvojna pomoč uporablja le kot blažilno sredstvo, (varljiva) protistoritev in pogoj za deregulacijo trgov ali kot instrument za poseganje z dobro znanimi negativnimi nameni cilji in vplivi, kot so evropsko soglasje EU o razvoju, sporazumi o gospodarskem partnerstvu, ki naj bi jih EU uvedla, ali finančne špekulacije glede hrane, zaradi katerih so vprašljivi tudi razvojni cilji, ni presenetljivo, da opozarja na neustrezne rezultate „razvojne pomoči“ in znatno zmanjšanje takšne pomoči v EU: 0,38 % leta 2007 v primerjavi z 0,41 % leta 2006, kar je bistveno manj od 0,7 % BDP, kot je določila Organizacija Združenih narodov.

Poročilo opozarja tudi na dejstvo, da se „razvojna pomoč“ vedno pogosteje uporablja za namene, ki niso povezani z razvojem (na primer vojaški odhodki), ter da „se […] pogosto izplačuje v skladu s prednostnimi nalogami in časovnimi razporedi donatorjev“.

  Tokia Saïfi (PPE-DE) , v pisni obliki. – (FR) S pariško deklaracijo so bile leta 2005 določene posebne obveznosti za spodbujanje učinkovitejše razvojne pomoči na podlagi dialoga in vzajemne odgovornosti. Ta mednarodni okvir je za EU, ki zagotavlja več kot 55 % celotne razvojne pomoči na svetu, bistven.

Da bi dodatno izboljšali kakovost in učinkovitost te pomoči, Evropski parlament med drugim poziva k poenostavitvi postopkov, sprejetju ukrepov za boj proti korupciji in izplačilu pomoči v skladu s prednostnimi nalogami partnerjev. Takšni ukrepi so še posebej pomembni, ker se je razvojna pomoč držav članic od leta 2006 do leta 2007 nekoliko zmanjšala, in sicer z 0,41 % na 0,38 % BNP Evropske unije.

V obdobju, ko je najbolj ranljive države v razvoju prizadela kriza glede hrane ter je dostop do vode in izobraževanja še vedno omejen, je razumljivo, da si mora EU bolj prizadevati, da bi dosegla namen razvojnih ciljev tisočletja, in sicer da bo leta 2015 za razvojno pomoč dodelila 0,7 % svojega BNP. Poleg tega je treba z inovativnimi mehanizmi financiranja sprostiti dodatna sredstva in aktivirati državne premoženjske sklade za produktivne naložbe ter tako zagotoviti, da bo pomoč dolgoročna in predvidljiva oblika financiranja.

(Seja je bila prekinjena ob 11.50 in se je nadaljevala ob 12.00.)

PREDSEDUJOČI: Gospod PÖTTERING
Predsednik

8. Izjava predsednika

  Predsednik. − Konferenca predsednikov me je pozvala, naj kot odgovor na predlog delovne skupine za Bližnji vzhod dam izjavo o Libanonu.

Evropski parlament zelo zaskrbljeno spremlja zadnje politične dogodke v Libanonu, kjer se je napredek ustavil, nasilje in prelivanje krvi pa sta vedno bolj pogosta.

Zato se z znatnim olajšanjem in optimizmom strinjamo s celovitim in temeljnim sporazumom, ki so ga v Dohi sklenili libanonski politični vodje, medtem ko Evropski parlament sprejema resolucijo o Libanonu. Pripravljeno je kompromisno besedilo, o katerem bo kmalu potekalo glasovanje, pri čemer bo predsedoval gospod Onesta.

Ta pomemben politični napredek, ki je bil dosežen po spretnem in učinkovitem posredovanju Arabske lige in zlasti katarske vlade, omogoča izvolitev generala Michela Sulejmana za predsednika Libanonske republike v naslednjih dneh, oblikovanje vlade narodne enotnosti in sprejetje boljše volilne zakonodaje.

Glede na pozitiven odziv sosednjih držav in drugih zainteresiranih držav Evropski parlament poziva vse strani k popolnemu izvajanju sporazuma. Ponovno poudarjamo našo zanesljivo podporo legitimnim, ustavno oblikovanim političnim institucijam v Libanonu in libanonskim oboroženim silam ter njihovemu prizadevanju, da bi zagotovili stabilnost, suverenost in ozemeljsko celovitost Libanona.

Veselimo se nadaljevanja običajnih medparlamentarnih odnosov z našimi libanonskimi kolegi, z libanonskim parlamentom, ki se redno srečuje, uveljavlja svoje demokratične pravice in izpolnjuje svoje demokratične obveznosti.

(Ploskanje.)

PREDSEDUJOČI: Gospod ONESTA
Podpredsednik

9. Čas glasovanja

  Predsednik. – Naslednja točka je čas glasovanja.

(Za rezultate glasovanja in druge informacije v zvezi z njim glej zapisnik.)

9.1. Predlog spremembe proračuna št. 2/2008 (A6-0188/2008, Kyösti Virrankoski) (glasovanje)

9.2. Vmesni pregled industrijske politike (A6-0167/2008, Romana Jordan Cizelj) (glasovanje)

9.3. Evropska fundacija za usposabljanje (prenovitev) (A6-0131/2008, Bernard Lehideux) (glasovanje)

– Pred glasovanjem o predlogu Komisije.

  Bernard Lehideux, poročevalec. − (FR) Gospod predsednik, s Komisijo in Svetom smo imeli veliko pogovorov, da bi dosegli soglasje na prvi obravnavi. Zaradi glasovanja o tej spremembi je to soglasje vprašljivo. Jasno je, da bo treba izvesti drugo obravnavo, pri čemer nas je Svet obvestil, da tega stališča ne bo sprejel.

Žal mi je, da je do tega prišlo, in glede na to, da ne želimo zavreči velikega dela besedila, ki smo ga sprejeli s prvo spremembo, ampak izpolniti obljubo Svetu, predlagam, da se glasovanja vzdržimo.

  Predsednik. – Čeprav smo ustrezno seznanjeni z vašo izjavo, bomo glasovanje nadaljevali.

9.4. Libanon (glasovanje)

– Pred glasovanjem.

  Jana Hybášková (PPE-DE). - Gospod predsednik, pozivam k jezikovnemu popravku, ker je bila resolucija pripravljena v francoskem jeziku. V prvem stavku odstavka 5 v francoski različici je navedeno „notamment du Hezbollah“, zato bi moralo v angleškem jeziku biti navedeno „especially Hizbollah“, v češkem jeziku pa „a zejména Hizballáhu“. Za druge jezikovne različice ne morem odgovarjati.

– Po glasovanju o odstavku 1:

  Pasqualina Napoletano, v imenu skupine PSE. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, odstavek 1 prvotnega besedila se nadomesti s predlogom spremembe:

„pozdravlja sporazum, ki je bil dosežen v Dohi, glede izvolitve generala Michela Suleimana za predsednika republike, oblikovanje nove vlade narodne enotnosti in sprejetje volilnega zakona; poziva stranke sporazuma, naj ga v celoti izvajajo; pozdravlja pomen pozitivnega odziva mednarodne skupnosti; čestita libanonskim strankam za doseženi sporazum ter Katarju in Ligi Arabskih držav za uspešno mediacijo.“

(Ustni predlog spremembe je bil sprejet.)

9.5. Rast cen živil v EU in državah v razvoju (glasovanje)

– Po glasovanju o odstavku 6:

  Rosa Miguélez Ramos , v imenu skupine PSE. – (ES) Gospod predsednik, dobesedno bom navedla ustni predlog spremembe, ki ga predlaga moja skupina PSE:

„opozarja, da je primarni cilj skupne kmetijske politike jamstvo stabilnosti trga, varnosti dobave in razumne cene za potrošnike, ter poudarja potrebo po skupni kmetijski politiki po letu 2013, da bi se zagotovila trajnostna politika hrane EU, ob upoštevanju trajnostnega razvoja, varnosti in kakovosti kmetijskih izdelkov“.

Poleg tega dodajam, da umikamo zadnji del predloga spremembe, ker je tako zahtevala skupina PPE v zameno za podporo temu predlogu spremembe.

(Ustni predlog spremembe je bil sprejet.)

– Pred glasovanjem o predlogu spremembe 31:

  Mairead McGuinness , v imenu skupine PPE-DE. – Gospod predsednik, predlagam črtanje besed „prost in“ iz tega predloga spremembe. Drugi deli ostanejo enaki.

(Ustni predlog spremembe je bil sprejet.)

9.6. Pogajanja med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike o oprostitvi vizumske obveznosti (glasovanje)

– Pred glasovanjem o odstavku 1:

  Stavros Lambrinidis , v imenu skupine PSE. – Gospod predsednik, predlagam, da se odstavek 1 spremeni in se doda beseda „tudi“, tako da se besedilo glasi: „meni, da bi morala biti prepovedana vsakršna oblika posredne ali neposredne diskriminacije med evropskimi državljani tudi na podlagi njihovega državljanstva“.

– Pred glasovanjem o predlogu spremembe 8:

  Urszula Gacek , v imenu skupine PPE-DE. – Gospod predsednik, celoten ustni predlog spremembe je naveden na seznamu glasovanja. Njegov namen je odpraviti vsebinsko napako, na katero so opozorili grški kolegi. Povezana je s pragom zavrnitev vizumov, na katerem temelji nadaljnja izključitev držav iz sistema odprave vizumov. Za Grčijo je stopnja zavrnitev dejansko le 1 %, zato želimo popraviti to vsebinsko napako in vas pozivamo k podpori temu predlogu spremembe.

(Ustni predlog spremembe je bil sprejet.)

9.7. Burma (glasovanje)

– Pred glasovanjem:

  Ignasi Guardans Cambó (ALDE). - Gospod predsednik, čeprav nisem odgovoren za to poročilo, pozivam kolege, ki se s tem vprašanjem ukvarjajo, naj upoštevajo, da danes glasujemo o dveh poročilih, in sicer poročilu o Kitajski in poročilu o Burmi, ki obravnavata katastrofalne okoliščine in različne odzive nanje. Poročilo o Kitajski se začne s stavkom, da Parlament „kitajskemu ljudstvu izraža iskreno sožalje in solidarnost ob tako velikem številu žrtev; sočustvuje z vsemi, ki so utrpeli posledice potresa“, poročilo o Burmi pa vključuje le politične vidike.

(Predsednik je prekinil govornika.)

  Predsednik. – Gospod Guardans Cambó, veste, kako zelo vas cenim in spoštujem, vendar moram upoštevati postopek. Žal ne morem ponovno odpreti razprave o primerjalni analizi dveh resolucij. To zagotovo razumete.

  Ignasi Guardans Cambó (ALDE). – (FR) Vlagam ustni predlog spremembe, o sprejetju ali nesprejetju katerega odloča Skupščina, izraža pa sočutje do ljudi na enak način in s popolnoma enakim besedilom kot za Kitajsko. To je ustni predlog spremembe: sočutje do ljudi.

(Ploskanje.)

  Predsednik. – Glede na to, da ste govorili pred začetkom obravnave zadevne točke, predlagam naslednje: če vas pravilno razumem, želite to pripombo vstaviti pred odstavek 4. Ali lahko to natančneje opredelite?

  Ignasi Guardans Cambó (ALDE). – (FR) Ustni predlog spremembe bi bil prva točka z naslednjim besedilom:

„Izraža iskreno sožalje in solidarnost ljudem v Burmi ter mnogim žrtvam; izraža sožalje vsem, ki trpijo zaradi posledic katastrofe;“.

(Ploskanje.)

(Ustni predlog spremembe je bil sprejet.)

- Pred glasovanjem o odstavku 10:

  Hartmut Nassauer (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, na naših seznamih glasovanja ni navedenih nobenih predlogov sprememb v zvezi z resolucijo o Burmi. Glasovanje zadeva le celotno resolucijo.

  Predsednik. – Ne govorimo o predlogu spremembe, ampak o glasovanju po delih, ki ga je zahtevala skupina ALDE.

9.8. Kitajska (glasovanje)

9.9. Globalni sporazum o prepovedi orožja, ki vsebuje uran (glasovanje)

– Pred glasovanjem:

  Stefano Zappalà, v imenu skupine PPE-DE. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v imenu svoje skupine Evropske ljudske stranke bi rad osebno potrdil predlog resolucije, ki so jo danes predložile druge skupine, saj se skupina PPE strinja s celotnim besedilom.

  Predsednik. – To je dobra novica. To pomeni, da skupni predlog resolucije, ki ga je vložilo šest političnih skupin, vključno z PPE, nadomešča vse predloge resolucij v zvezi s to temo, razen B6-0223/2008.

9.10. REACH (glasovanje)

9.11. Nova strategija za zdravstveno varstvo živali za Evropsko Unijo (2007–2013) (A6-0147/2008, Janusz Wojciechowski) (glasovanje)

– Pred glasovanjem o predlogu spremembe 12:

  Lutz Goepel , v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospod predsednik, dovolite mi, da preberem besedilo: „poudarja možno povečano tveganje, povezano s prevozom živih živali na dolge razdalje, ter v zvezi s tem meni, da je treba izvajati pogostejše temeljite preglede, da se zagotovi, da se prevažajo le popolnoma zdrave živali, ter meni, da je treba obravnavati vprašanje, ali je mogoče prevoz živali za zakol ali pitanje“ – in v tem je razlika – „omejiti na najdaljši čas potovanja devetih ur“.

(Ustni predlog spremembe ni bil sprejet.)

  Zbigniew Zaleski (PPE-DE). – (FR) Gospod predsednik, ne smete biti pristranski, ne smete spodbujati ljudi, da vstanejo; sami se odločajo, ali bodo to storili ali ne.

(Ploskanje skupine PPE.)

  Predsednik. – Poudaril sem le stališče svoje skupine, ki ste si ga zabeležili, zato v zvezi s tem nikakor nisem bil pristranski, in sicer, da morajo poslanci vstati in ostati v tem položaju, saj jih ne moremo prešteti, če vstanejo le za trenutek, nato pa se ponovno usedejo. Zato nisem predlagal, naj vstanejo, ampak naj ostanejo v stoječem položaju, ko vstanejo.

Popolnoma enako sem pred nekaj trenutki ravnal pri drugem štetju, in sicer za drugo stran dvorane.

9.12. Strategija EU za tretje zasedanje pogodbenic aarhuške konvencije (glasovanje)

– Pred glasovanjem:

Predsednik. – Mislim, da je želel govoriti gospod Ouzký, ker je bila včerajšnja razprava zelo kratka. Mogoče bi nam lahko razložili, zakaj.

  Miroslav Ouzký (PPE-DE). - (CS) Priložnost za besedo sem želel izkoristiti, da poudarim pomembnost te resolucije. Včeraj nismo razpravljali o resoluciji ali vprašanju za ustni odgovor. Moj odbor je že prejel odgovor komisarja, zato pozdravljam dejstvo, da je to vprašanje še vedno na dnevnem redu in bo vključeno v glasovanje.

  Predsednik. – Poudaril sem le, da je ta razprava bila na včerajšnjem dnevnem redu, vendar ni bila izvedena, saj nihče ni prosil za besedo. Zato je treba dati besedo predsedniku zadevnega odbora.

  Inés Ayala Sender (PSE). - (ES) Gospod predsednik, želela sem reči, da so bili govorniki prisotni na plenarnem zasedanju. Gospod Ouzký ni bil prisoten, zato sta se odbor in predsednik odločila, da to točko prekličeta. Govorniki so bili pripravljeni, poleg tega pa je bil prisoten tudi predstavnik Komisije.

  Predsednik. – To upravičeno poudarjate. Govorniki so bili prisotni, vendar je zadevni odbor to točko preklical.

9.13. Ukrepi po pariški deklaraciji iz leta 2005 o učinkovitosti pomoči (A6-0171/2008, Johan Van Hecke) (glasovanje)

10. Časovni razpored prihodnjih delnih zasedanj

  Predsednik. – Preden nadaljujemo z obrazložitvami glasovanja, vas želim obvestiti, da je bilo na konferenci predsednikov sklenjeno, da se v skladu s členom 127(3) Poslovnika spremeni letošnji koledar delnih zasedanj. Konferenca predsednikov sklicuje izredno plenarno zasedanje v torek, 24. junija 2008, od 9.00 do 11.00, za skupno razpravo o izidu zasedanja Evropskega sveta z dne 19. in 20. junija 2008 ter poročilu o šestmesečnem mandatu slovenskega predsedstva.

11. Obrazložitev glasovanja

Ustne obrazložitve glasovanja

– Predlog resolucije B6-0217/2008

  Zdzisław Zbigniew Podkański (UEN). - (PL) Gospod predsednik, cene živil se povečujejo in se bodo še naprej povečevale, zato bodo nastale velike težave glede oskrbe s hrano. Veliko razlogov obstaja, da bo nastalo pomanjkanje hrane in da bo vedno več ljudi potrebovalo hrano ali bodo celo stradali. Prvi razlog je predvsem povečana rast prebivalstva v tretjih državah. Drugi razlog je nezadostna proizvodnja hrane in slaba porazdelitev. Tretji razlog je, da trge upravljajo različne interesne skupine. Četrti razlog je skupna kmetijska politika, ki je povzročila znatno zmanjšanje proizvodnje hrane v novih državah članicah. Dokler se ta politika ne spremeni ter dokler ne sprostimo proizvodnje hrane in naših rezerv, bo tudi to prispevalo k pomanjkanju hrane in višjim cenam. Peti razlog je povezan z različnimi naravnimi katastrofami, nad katerimi nimamo nadzora, vendar žal lahko povzročijo velike izgube in zaplete.

Ugotovitev je le ena: problematika hrane je najpomembnejša, saj ne nazadnje vpliva na biološko preživetje. Zahteva popolno solidarnost, ne le v Evropski uniji, ampak po vsem svetu. Zato jo podpiram.

  Tunne Kelam (PPE-DE). - Gospod predsednik, podprl sem nov odstavek, ki bo vstavljen pod odstavek 12 ter poziva Komisijo in države članice, „naj priznajo odvisnost EU od uvoza rastlinskih beljakovin iz tretjih držav“, kar bi prispevalo k zelo pomembnemu rezultatu, prvič, v zvezi z določitvijo „izvedljivih uvoznih predpisov na podlagi mejnih vrednosti genskih sprememb“, in drugič, v zvezi z zmanjšanjem „nepotrebnih zamud v sistemu EU za odobritev genskih sprememb“.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). - (PL) V zadnjem času opažamo zaskrbljujoče povišanje cen živil na svetovnih trgih. Ko se cene živil dvignejo, poleg tega pa se znatno povišajo cene energije, to povečuje inflacijo. Politiki in ekonomisti skušajo analizirati te razmere in ugotoviti vzroke. Najpomembnejši so naslednji dejavniki: spremembe v svetovnem gospodarstvu, vključno z višjimi cenami energije, slabši pridelek in proizvodnja biogoriva.

Povečano povpraševanje po hrani in večje bogastvo prebivalcev v hitro rastočih državah, kot sta Indija in Kitajska, sta tudi vplivala na povišanje cen živil. Višje cene živil vplivajo na proizvajalce in potrošnike.

Spremembe na svetovnih trgih z živili nas silijo k resnejšemu razmisleku o naši strategiji o varnosti oskrbe s hrano ali celo o njenem celovitem preoblikovanju. Najpomembnejše pa je, da se sprejmejo ukrepi za izboljšanje razmer na trgu z živili, ne le z začasnimi dejavnostmi, ampak z ukrepi, ki bodo zagotoviti dolgoročno stabilnost.

Premalo pozornosti je bilo namenjene stabilnosti ravni proizvodnje in ohranjanju ustreznih količin zaloge, kar bi omejilo vplive nihanja ravni proizvodnje, ki ga povzročajo podnebne spremembe ali drugi dejavniki.

  Ewa Tomaszewska (UEN). - (PL) Gospod predsednik, v zvezi s poročilom o povišanju cen živil v Evropski uniji sem glasovala za sprejetje predloga spremembe 21 in proti sprejetju predloga spremembe 28. Žal naprava za glasovanje takrat ni delovala.

Vendar bi rada usmerila pozornost k dejstvu, da so v Evropi, v kateri otroci stradajo, nesprejemljive omejitve proizvodnje in kvote za proizvodnje hrane, zato pozivam Evropsko komisijo, naj to vprašanje ponovno obravnava. Med parlamentarnim delom je gospa Zimmer pripravila poročilo o revščini v Evropi, zlasti v zvezi z revščino otrok, vključno s podhranjenostjo evropskih otrok. Tega ne smemo dopustiti.

Predlog resolucije B6-0233/2008

  Zita Pleštinská (PPE-DE). - (SK) Svet je leta 2001 izvzel državljane Združenih držav iz vizumske obveznosti. Primerljivo izvzetje žal ne velja za vse državljane EU. Združene države še vedno nalagajo vizumsko obveznost državljanom nekaterih držav članic (Bolgarije, Cipra, Češke republike, Estonije, Grčije, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Romunije in Slovaške). Več kot 10 % prošenj za izdajo vizuma se zavrne. Postopek po mnenju prosilcev pogosto temelji na nepreglednih merilih.

Na eni strani obstaja pravilo, da je bil Svet od začetka veljavnosti amsterdamske pogodbe leta 1999 odgovoren za določitev pravil o vizumski politiki EU. Na drugi strani obstaja pravilo, da Združene države izvajajo le dvostranska pogajanja za vključitev držav v program za odpravo vizumov, saj je to v skladu z nacionalno zakonodajo, v ta program pa se lahko vključijo le posamezne države in ne mednarodne skupnosti.

Pozdravljam resolucijo Evropskega parlamenta o pogajanjih med Evropsko unijo in Združenimi državami, ki so rezultat intenzivnih razprav v Evropskem parlamentu. Verjamem, da bo resolucija odpravila vse dvome o zakonitih prizadevanjih novih držav članic za odpravo razlik med starimi in novimi državami članicami Evropske unije.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). - (PL) Gospod predsednik, načela solidarnosti, sodelovanja in nediskriminacije v zvezi z nacionalnostjo so temeljna za Evropsko unijo. Vendar so vizumska politika ZDA in z njo povezane zahteve ta načela v določenem obsegu omajale. Države članice so prisiljene k izvajanju ločenih pogajanj v zvezi z vprašanji, ki so večinoma v pristojnosti Skupnosti.

Vprašanje vizumskih omejitev zadeva zlasti nove države članice, ki očitno ne morejo računati na vzajemen odnos z Združenim državam, čeprav v zvezi z njimi ne izvajajo omejitev ali drugih zahtev.

Tega vprašanja ni mogoče rešiti z ukrepi posameznih držav. Potrebne so natančnejše ureditve, ki zajemajo vse države EU. Poudariti moram, da če se vizumska politika Združenih držav ne bo spremenila, bo to zagotovo vplivalo na čezatlantske odnose.

– Poročilo: Janusz Wojciechowski (A6-0147/2008)

  Zdzisław Zbigniew Podkański (UEN). - (PL) Gospod predsednik, problematika bolezni živali se povečuje, za kar obstaja več razlogov. Prvi razlog je povečanje velikosti kmetij in povezane koncentracije živali. Drugi razlog je pomanjkanje ukrepov za učinkovit boj proti boleznim živali.

Prvo problematiko bi lahko rešili z omejevanjem vzreje na velikih kmetijah in v velikih čredah s pravnimi in upravnimi sredstvi ter z uvedbo podpornega sistema za manjše kmetije, zlasti družinske.

Druga problematika je nedvomno odvisna od zagotovitve potrebnih sredstev v okviru proračuna Evropske unije za boj proti boleznim živali. Očitno obstajajo tudi drugi zelo pomembni vzroki, ki se jih ne sme podcenjevati, kot so: prevoz živali, neučinkoviti sistemi zgodnjega obveščanja, nezadostni preventivni ukrepi, vključno s cepljenjem.

Poročilo gospoda Wojciechowskija obravnava to problematiko, zato sem glasoval za njegovo sprejetje.

  Bogdan Golik (PSE). - (PL) Gospod predsednik, čestitam gospodu Wojciechowskiju za njegovo poročilo in rezultat današnjega glasovanja. Pobuda Komisije v zvezi s spremembo pristopa k zdravju živali in prejšnja strategija sta jasno pokazali, da si je treba prizadevati za izboljšanje ureditev na tem področju, izboljšanje skladnosti z drugimi politikami in povečanje učinkovitosti zakonodaje.

Nov pristop, predlagan v strategiji, bo omogočil zmanjšanje tveganje izbruha nalezljivih bolezni pri živalih. To problematiko dobro poznam, tudi v okviru poklica veterinarja. Spodbujal bo tudi rast gospodarstva, povečal konkurenčnost evropskih kmetov in podjetij ter zagotovil nov dostop k izvoznim trgom.

Poleg tega ustrezni standardi na področju zdravja in varnosti živali zagotavljajo ustrezno trgovinsko politiko v Skupnosti. Ta politika, ki se je spremenila pod vplivom veliko resnih kriz in izbruhov bolezni, ki so se zgodile v zadnjih nekaj letih, je pokazala, da je treba natančno analizirati dosedanje sprejete ukrepe. Menim, da bo Evropska unija po zaslugi tega predloga spodbujala znanost, inovacije in raziskave za zagotovitev boljših ukrepov za boj proti boleznim živali.

  Ewa Tomaszewska (UEN). - (PL) Gospod predsednik, žal v zvezi s poročilom gospoda Wojciechowskija ugotavljam, da predlog spremembe glede pogojev za prevoz živali ni bil sprejet le zaradi desetih glasov. To izraža pomanjkanje občutljivosti z naše strani. Upam, da bo v prihodnje ta vrsta dokumenta popravljena.

Pisne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Kyösti Virrankoski (A6-0188/2008)

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Zaradi zamude pri izvajanju novih strukturnih programov in pozneje operativnih programov, ki so jih predstavile države članice, niso bila uporabljena odobrena proračunska sredstva v višini 3 525 milijonov EUR iz proračuna EU za leto 2007 za Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP) in Evropski sklad za ribištvo (ESR).

Del tega zneska je bil že prenesen na proračun za leto 2008, vendar je treba porabiti še 2 034 milijonov EUR.

Ta osnutek o spremembi proračuna med drugim predlaga prenos dela tega neporabljenega zneska na sedanji proračun (772 milijonov EUR) ter prenos preostalega zneska na naslednja leta.

Take zamude imajo resne posledice za izvajanje programov, ki jih med drugim najbolj čutijo mikro, mala in srednje velika podjetja ter manjše in družinske kmetije, ob upoštevanju poslabšanja finančne in socialnoekonomske krize zaradi neoliberalne politike.

Poleg tega bi bilo treba glede na povišanje cen živil in goriva ter zmanjšanje gospodarske rasti v posameznih državah EU te zneske uporabiti za povečanje javnih naložb, da se spodbudi gospodarstvo in nujno izboljšanje prihodka delavcev.

  Janusz Lewandowski (PPE-DE), v pisni obliki. − (PL) Druga sprememba, ki je bila vključena v proračun za leto 2008, kot običajno vključuje več elementov, ki med seboj niso logično povezani. To je pogosto značilno za spremembe proračuna, kar otežuje ocenjevanje predloga. Osnovno vprašanje je kakovost predložene utemeljitve ter postopkovna skladnost predloga s finančnimi uredbami. Popolnoma utemeljeno je, da se v proračun za leto 2008 vključijo neporabljeni strukturni skladi za ESRR, EKSRP in ESR (v višini 771,6 milijona EUR), kar ustreza besedilu in duhu medinstitucionalnega sporazuma iz leta 2006, ko smo pričakovali zamude pri izvajanju nove finančne perspektive. Pri glasovanju za sprejetje te spremembe proračuna lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da je bilo odobrenih že 500 od 580 operativnih programov za obdobje 2007–2013, kar pomeni, da prehajamo v fazo uresničevanja v sedanjem sedemletnem obdobju. Poročevalec Parlamenta podpira tudi spremembe okvirnih načrtov dveh agencij, in sicer Evropske agencije za zdravila in Evropske agencije za pomorsko varnost, v skladu z dodatkom Evropske komisije, ki dopolnjuje prvotni predlog za spremembo proračuna št. 2/2008. To vrsto dodatka je mogoče lažje sprejeti kot težnjo k povečevanju števila izvajalskih in regulativnih agencij EU.

– Poročilo: Romana Jordan Cizelj (A6-0167/2008)

  Alessandro Battilocchio (PSE), v pisni obliki. − (IT) Strateški poskus oživitve evropske konkurenčnosti, ki je bil predlagan v lizbonski strategiji in ponovno poudarjen na nedavnem zasedanju sveta za konkurenčnost novembra 2007, je EU prisilil k okrepitvi svojih prizadevanj za povečanje evropskih možnosti za inovacije in rast glede na svetovno konkurenco.

Mala in srednje velika podjetja so ključna za pristno oživitev dejavnosti raziskav in razvoja, ker so zaradi svoje narave usmerjena k inovacijam v boju za preživetje na trgu. Vendar je lahko dostop do dejavnosti raziskav in razvoja včasih obremenjujoč v gospodarskem in birokratskem smislu.

Zato podpiram to poročilo, ki poudarja potrebo po tem, da EU uporabi načelo „najprej razmišljaj v malem“ ter poveča možnost za inovacije ter izvirnost malih in srednje velikih podjetij, ki so še vedno ena od glavnih gonilnih sil evropskega gospodarstva.

Menim, da mora politika za spodbujanje malih podjetij vključevati subvencije in bistveno pomoč za raziskave: primeri so program „Best“, ki je olajšal izmenjavo najboljših praks med malimi in srednje velikimi podjetji, program za konkurenčnost in inovacije ter okvir politike sedmih pobud. Vendar menim tudi, da je bistveno sprejeti niz ukrepov, namenjenih spodbujanju podjetništva, kot je zmanjšanje ovir na notranjem trgu, odprava birokratskih ovir ter omogočanje bančnih posojil za mala in srednje velika podjetja.

  Avril Doyle (PPE-DE), v pisni obliki. − Delegacija Fine Gael v PPE-DE pozdravlja poročilo gospe Jordan Cizeljeve o vmesnem pregledu industrijske politike. V zvezi z odstavkom 7 poročila priznavamo pravico držav članic, ki želijo utrditi evropski trg z obrambno opremo in izboljšati svetovno konkurenčnost obrambne industrije EU, ob strogem upoštevanju, da se popolnoma spoštuje vojaška nevtralnost Irske (kot je izrecno navedeno v deklaracijah k pogodbam).

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Poročilo Evropskega parlamenta, ki sledi sporočilu Evropske komisije, ne upošteva velikega socialnega vpliva obstoječih industrij ter ohranja neoliberalni pristop, ki lahko zagotovi velik dobiček za velika podjetja, vendar ne zagotavlja zaposlovanja s pravicami in izboljšanjem kakovosti življenja ljudi.

Medtem ko drži, da je industrija v EU odgovorna za več kot 80 % izdatkov zasebnega sektorja za raziskave in razvoj ter da njeni inovativni proizvodi zajemajo 73 % izvoza EU, poročilo dejansko zagovarja ustvarjanje odprtega in konkurenčnega notranjega trga za storitve in industrijo. To je le v interesu večjih gospodarskih skupin, saj lahko ogrozi mikro ter mala in srednje velika podjetja ter velik odstotek delovnih mest. To lahko vpliva na dohodek delavcev in velikega števila malih podjetnikov ter tako na njihovo dejavnost kot potrošnikov.

Nazadnje zavračamo tudi krepitev vloge obrambnega sektorja EU, čeprav lahko to vpliva na razširitev proizvodnje orožja. Naš predlog za napredek in socialni razvoj spodbuja mir in ne vojne.

  José Albino Silva Peneda (PPE-DE) , v pisni obliki. − (PT) Glasoval sem za sprejetje tega poročila, saj velik pomen daje vprašanjem, za katere mislim, da so bistvena, tj. spodbujanje malh in srednje velikih podjetij v Evropski uniji.

Mala in srednje velika podjetja imajo v Uniji zato, ker predstavljajo več kot 90 % evropskih podjetij, gospodarsko in socialno vlogo zaradi bistvenega prispevka k ustvarjanju delovnih mest in spodbujanja rasti.

Pobude, kot sta prizadevanje Evropske komisije za zmanjšanje nepotrebne birokracije, s katero se srečujejo ta podjetja, za 25 % ter spodbujanje naložb v kakovost človeških virov in raziskave, je treba zato pozdraviti.

Industrijski sektor v EU ima še vedno velike možnosti za izboljšanje na področju vključevanja raziskav in inovacij v poslovne priložnosti ter pri predvidevanju takih priložnosti za zagotovitev hitrejše prilagoditve spremembam na trgu.

Izboljšanje regulativnega okvira, zlasti v zvezi s patenti, da se olajša dostop do notranjega trga ter spodbudi evropsko podjetništvo, je ključen dejavnik za povečanje naše industrijske konkurenčnosti. V tem okviru menim, da je tudi spodbujanje regionalnih grozdov zelo pozitivno.

Uspešna evropska industrija je očitno bistvena za uresničitev lizbonskih ciljev.

  Małgorzata Handzlik (PPE-DE), v pisni obliki. − (PL) Industrijska politika je bistvena za uresničevanje ciljev lizbonske strategije. Ustvariti mora okvir za rast podjetij, industrijske naložbe, inovacije in ustvarjanje novih delovnih mest.

Zadovoljna sem, da je bila v tem okviru posebna pozornost namenjena potrebam malih in srednje velikih podjetij, ki ne nazadnje predstavljajo 99,8 % podjetij v Evropi. Ta podjetja najbolj čutijo vplive čezmerne birokracije. Mala podjetja povprečno plačajo desetkrat večje stroške od stroškov velikih podjetij, izračunane na prebivalca, in sicer v zvezi z odgovornostmi, ki jih nalagajo pravni predpisi.

Poleg tega imajo lahko mala in srednja podjetja večje težave pri dostopu do trgov kot velika podjetja. Ne smemo pozabiti, da mala in srednja podjetja s svojo inovativnostjo in prilagodljivostjo bistveno spodbujajo gospodarsko rast in izboljšanje konkurenčnosti evropskih podjetij. Zato je izredno pomembno, da se razvijejo rešitve, ki bodo prispevale k zmanjšanju upravne obremenitve, izboljšale dostop malih in srednje velikih podjetij do notranjega trga in javnih razpisov ter jim pomagale pri obvladovanju novih izzivov. Listina o malih podjetjih, ki jo je objavila Komisija, mora vključevati tovrstne predloge.

Strinjam se s stališčem poročevalca, da je treba izboljšanje regulativnih pogojev na evropski ravni združiti s prizadevanji držav članic. Brez nacionalnih ukrepov za zmanjšanje upravne obremenitve ne bo mogoče doseči izmerljivih gospodarskih koristi.

– Poročilo: Bernard Lehideux (A6-0131/2008)

  Sylwester Chruszcz (NI), v pisni obliki. − (PL) Odločil sem se, da glasujem proti sprejetju poročila A6-131/2008. To je še en dokument, ki zagovarja težnjo k ustvarjanju institucij, ki so nesmiselne in črpajo denar iz proračuna Skupnosti. Kljub obstoju štirih strukturnih skladov, sedmih koherentnih skladov, okvirnega programa in kupov agencij EU, katerih edina naloga je izčrpati sredstva EU obstaja druga organizacija, ki bi zagotovo zahtevala denar evropskih davkoplačevalcev, vendar v tem dokumentu ni omenjeno nič takega, kar bi zadevalo ukrepe proti brezposelnosti ali za olajšanje življenja delodajalcev (ali vsaj za preprečevanje oteževanja njihovega življenja).

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Kar se je danes zgodilo pri glasovanju na plenarnem zasedanju je bilo vredno obžalovanja. Skupina PPE-DE je predložila predlog spremembe, ki je obravnaval in želel izboljšati izvajanje sporazuma, ki ga je Svet že sklenil, ter spodbuditi poznavanje in analizo nacionalnih in lokalnih trgov dela. V zvezi s sodelovanjem Sveta z Evropskim parlamentom je bil namen predloga spremembe zagotoviti, da bi Parlament tesneje sodeloval pri izvajanju in spremljanju sporazuma.

Odobritev predloga PPE-DE je, čeprav z majhno večino, ogrozila celotno podlago pridobljenega soglasja. V nasprotju s pričakovanji bo zato potrebna druga obravnava, kar pomeni, da bo poročilo ponovno obravnavano v odboru za zaposlovanje in socialne zadeve, saj je to zakonodajno področje, za katero je potreben postopek soodločanja.

Zato smo se pri končnem glasovanju vzdržali.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. − Evropska fundacija za usposabljanje ima pomembno vlogo pri razvoju sistemov poklicnega usposabljanja v tretjih državah. Menim, da bi moral ta parlament v celoti sodelovati pri delovanju ETF in bi tako moral biti spodoben podpreti stališče poročevalca.

– Predlog resolucije: Libanon (B6-0271/2008)

  Hélène Goudin in Nils Lundgren (IND/DEM), v pisni obliki. − (SV) V stranki Junilistan se strinjamo z veliko deli poročila. Pozdravljamo razvoj mirnega in demokratičnega Libanona ter si prizadevamo za večji prispevek držav članic EU k mirovnemu procesu. Vendar menimo, da bi se lahko ta ukrep izvajal v okviru neodvisnih zunanjih politik posameznih držav članic, zlasti ker politične razmere v Libanonu zadevajo občutljiva vprašanja, o katerih se vlade držav članic nikakor ne morejo sporazumeti. EU mora taka vprašanja prepustiti Združenim narodom, namesto da skuša tekmovati in razvijati lastno zunanjo politiko. Združeni narodi so mednarodna organizacija, ki je najbolj usposobljena za zagotovitev trajnostne rešitve spora na Bližnjem vzhodu in obvladovanje političnih razmer.

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Nedavnega razvoja razmer v Libanonu ni mogoče analizirati, ne da bi se pri tem upoštevalo slabšanje razmer na Bližnjem vzhodu, kjer se vključevanje, posredovanje in vojaška okupacija Združenih držav in njihovih zaveznikov povečujejo z namenom vzpostavitve nadzora nad tem strateškim območjem.

Poleg prikrivanja vloge libanonske vlade pri nedavnem poslabšanju razmer v Libanonu ta resolucija, katere prvotni predlog so izpodrinili dogodki, tudi prikriva posredovanje, nameravano blokado in pritisk, ki jih izvajajo Izrael in ZDA na področju notranjih zadev te države, primeri pa vključujejo vojaške manevre Izraela, namestitev šeste flote Združenih držav na zadevnem območju in predlagan bojkot vrha v Damasku. Poudariti je treba tudi, da večina v Evropskem parlamentu prikriva vlogo ZDA in njihovih zaveznikov na območju, hkrati pa ponovno obtožuje Sirijo in Iran.

Resolucija poudarja tudi politična stališča, katerih cilj je posredovanje pri notranjih zadevah Libanona, pri čemer se ne upošteva dejstvo, da so se razmere na Bližnjem vzhodu poslabšale zlasti zaradi vojaške okupacije Izraela na palestinskem, sirskem in celo libanonskem ozemlju.

  David Martin (PSE), v pisni obliki. − Razmere v Libanonu so zelo zaskrbljujoče. Sporazum iz Dohe med voditelji vlade in opozicije je državi zagotovil priložnost za vzpostavitev sorazmernega miru in stabilnosti.

Glasovanje o imenovanju generala Michela Sleimana za predsednika je treba še izvesti, vendar je znak, da so vse strani pripravljene za pogajanje, spodbuden. Mislim, da mora EU še naprej podpirati ukrepe za zagotovitev, da se ne bosta več pojavila nasilje in politični preobrat, zaradi katerih trpijo Libanonci. Glasoval sem za sprejetje predloga resolucije.

– Predlog resolucije: Višanje cen živil v Evropski uniji in v državah v razvoju (B6-0217/2008)

  Jan Andersson, Göran Färm, Anna Hedh, Inger Segelström in Åsa Westlund (PSE), v pisni obliki. − (SV) Odločili smo se, da glasujemo za sprejetje resolucije, saj višanje cen živil ogroža oskrbo s hrano po celem svetu.

Vendar obžalujemo, da Parlament zanemarja dejstvo, da protekcionistična kmetijska politika EU prispeva k razmeram, v katerih veliko delov sveta nima učinkovitega sistema proizvodnje hrane.

  Bernadette Bourzai (PSE), v pisni obliki. – (FR) Svetovna kriza glede hrane (83-odstotni dvig cen), ki se zdaj izraža v nemirih zaradi lakote v državah v razvoju, in zmanjšanje kupne moči najskromnejših evropskih potrošnikov sta po mojem mnenju povezana z naslednjim:

– izjemne špekulacije na borzah na podlagi cen živil, ki nesprejemljivo izkoriščajo napetosti in zelo spremenljive kmetijske trge;

– povečanje gojenja pridelkov za energetske namene v škodo osnovnih poljščin;

– pomanjkljivosti evropske razvojne politike;

– dejstvo, da so izvozne pridelke podpirale države v razvoju v škodo poljščin in samozadostnosti glede hrane, ter

– sedanja pravila svetovne trgovine, ki ustvarjajo pogoje, ki so nepošteni zlasti do malih in srednje velikih kmetov, zlasti v državah v razvoju.

Poleg izrednih ukrepov moramo pri poročanju o zdravju skupne kmetijske politike ponovno opredeliti način našega posredovanja na svetovnih trgih (infrastruktura, intervencijske zaloge, obvladovanje tveganja, možnosti in ekonomsko modeliranje sprememb cen itd), ponovno razmisliti o nevezanosti pomoči ter celovito preoblikovati modele kmetijske proizvodnje za zagotovitev njihove učinkovitosti in trajnosti.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Poudariti moram nasprotje med to resolucijo Evropskega parlamenta in predlagano revizijo skupne kmetijske politike, ki jo je komisar, pristojen za kmetijstvo, tu predstavil ta teden.

Zlasti pretresljivo je bilo, da je komisar v celoti zanemaril družbeno krizo in močan vpliv hitre rasti cen živil, ki sta bila zabeležena v zadnjih mesecih, kar sta še bolj zaostrila opustitev zemljišč in izginjanje več tisoč kmetij, ter spodbudil zmanjšanje skromne podpore, ki jo dobiva približno 70 000 portugalskih maloposestnikov, pri čemer je predlagal najnižjo mejo, največje pa ni določil.

Negativen vpliv zadnje reforme skupne kmetijske politike je dobro znan, zlasti nevezanost pomoči od proizvodnje. Zato je zlasti zaskrbljujoče, da je bila v prevladujočih okoliščinah razglašena popolna ukinitev plačil, povezanih s proizvodnjo, ki še vedno obstaja (razen za krave dojilje, koze in ovce). Ta plačila so bila prenesena v shemo enotnih plačil, medtem ko se zdaj spodbuja postopna razpustitev pomembnih skupnih tržnih ureditev in sistema mlečnih kvot ter ukinitev posredovanja na področjih, kot so trda pšenica, riž in prašičje meso, z dodatnim spodbujanjem opuščanja zemljišč in kmetovanja.

  Neena Gill (PSE), v pisni obliki. − Glasovala sem za sprejetje te resolucije, da podprem zlasti odstavka 16 in 35, ki pozivata razvite države, naj ostro nastopijo v zvezi s kmetijskimi subvencijami.

Poziv francoskega ministra za kmetijstvo Michela Barniera, naj Evropa oblikuje načrt za varnost hrane in prepreči nadaljnje zmanjšanje evropskega proračuna za kmetijstvo, je slabo premišljen. Osem let sem sodeloval v odboru Parlamenta za proračun, kjer sem dobro spoznal pomanjkljivosti skupne kmetijske politike, zato menim, da bi bil tak korak neučinkovit. Dvignil bi cene živil v času krize in ničesar ne bi prispeval k dolgoročnemu zdravju evropskega kmetijstva.

Francija bo kmalu prevzela predsedovanje EU, za pregled proračuna EU pa je že skrajni čas. Predsednik Sarkozy mora izkoristiti priložnost za začetek prave reforme kmetijskih subvencij v okviru skupne kmetijske politike in dovoliti EU, da izpolni svoje odgovornosti do držav v razvoju.

Na drugi strani je vlada Združenega kraljestva upravičeno zahtevala, da trgovinski sporazum zagotovi revnejšim državam boljši dostop do razvitih svetovnih trgov. To bi lahko pomagalo 100 milijonom ljudi v revnih državah po vsem svetu, ki bi jim drugače grozila še večja revščina. Vendar je treba še veliko storiti na ravni EU.

  Vasco Graça Moura (PPE-DE), v pisni obliki. − (PT) Svetovna gospodarska rast in politika o biogorivu sta ustvarila paradoks. Glede na raven pridobljenega bogastva po vsem svetu je nesprejemljivo, da se mora veliko družin boriti za zadostno količino hrane. Trg temelji na izjemni koncentraciji ljudi na mestnih območjih, opustitvi kmetijstva zaradi terciarnega sektorja in uporabi osnovnih živilskih proizvodov v drugih kompleksnih elementih živilske verige, kot je živina.

Biogoriva so pripeljala tatu na podeželje in nepričakovanega gosta za mizo. Konkurenca med viri energije in živili narekuje njihove cene.

Grozijo nam težave v zvezi s pomanjkanjem, trajnostjo, varnostjo in ekološke težave. Politika samozadostnosti se sprejema kot odziv na pomanjkanje strateških zalog, poleg tega pa nam grozijo vojne. Glede na omejitve v zvezi s prodajo žita bo obseg letošnjega pridelka bistven. Glede na špekulacije centralne banke usmerjajo pozornost k povezanemu tveganju inflacije, medtem ko so bila v Indiji prepovedana pogajanja o prihodnjih pogodbah o živilih.

Nujno moramo spremeniti razmere v korist kmetom, ki še vedno ne vedo, kaj bodo pridelali, zlasti najmanjši kmetje, ki so žrtve sprevržene in neskladne kmetijske politike. Tehnologija in znanost, ki sta si prej nasprotovali, imata zdaj novo priložnost, ki bo koristila vsem.

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Zaradi pritiska okrepljene svetovne kapitalistične krize, sprejeta resolucija, čeprav z omejitvami, obsoja posledice kmetijske politike EU ter razkriva prave in nesprejemljive cilje skupne kmetijske politike in sporazumov STO.

Vendar resolucija ne prevzema odgovornosti za izredno resne sedanje razmere in ne oblikuje ustreznih sklepov iz svojih ugotovitev, saj ne dvomi o politikah, ki jo sestavljajo, kar izraža naslednjih nekaj primerov:

Neodvisnosti oskrbe s hrano ne obravnava kot osrednje vprašanje za zagotovitev pravice do hrane;

Povečanja dohodka malih in družinskih kmetij ne obravnava kot bistvenega pogoja za ohranjanje kmetijstva, podeželja in varnosti hrane;

Ne prizadeva si za zagotovitev, da se kmetijstvo izključi iz STO in da se kmetijski živilski proizvodi ne obravnavajo več kot enostavni bazični proizvodi, ter si ne prizadeva za pregled sporazuma Blair House.

Ne zahteva ukinitve skupne kmetijske politike, dodatne nevezanosti pomoči od proizvodnje, uporabe dejanske zgornje meje in razlikovanja v korist malim in družinskim kmetijam ter pravične porazdelitve med državami in proizvodi, s čimer bi se spodbudil celovit razvoj poljedelstva in živinoreje vsake države.

  James Nicholson (PPE-DE), v pisni obliki. − Prišli smo v obdobje, za katerega je značilna negotovost v zvezi z oskrbo s hrano. Cene so se dramatično dvignile, povpraševanje po hrani pa se povečuje hitreje kot ponudba. Kombinacija podnebnih dejavnikov (kot so dolgotrajne suše) in uporabe žita pri proizvodnji biogoriva je razmere še dodatno poslabšala.

Ta sedanji položaj je zlasti zaskrbljujoč v državah v razvoju. V revnejših državah, kot je Haiti, je pomanjkanje hrane že povzročilo izgrede in civilne nemire. Kot poudarja ta resolucija, mora biti prednostna naloga mednarodne skupnosti zagotovitev neodvisnosti od oskrbe s hrano in samozadostnost v državah v razvoju.

Vendar višanje cen živil ne ogroža le revnejših narodov. EU mora zdaj sprejeti ukrepe za stabilizacijo teh razmer. Zlasti moramo spodbujati naše kmete k večji proizvodnji. Poleg tega je treba doseči razumno ravnovesje v zvezi z uporabo žita za oskrbo s hrano in proizvodnjo energije. Preiskava v zvezi s sistematskim pregledom skupne kmetijske politike bi bila idealen forum za obravnavanje teh vprašanj.

  Mieczysław Edmund Janowski (UEN), v pisni obliki. − (PL) Glasoval sem za sprejetje resolucije o višanju cen živil v Evropski uniji in državah v razvoju. To je težava, ki ogroža cel svet. Za nastanek teh razmer obstaja več razlogov. Ti vključujejo povečano povpraševanje po hrani, povišanje cen goriva, naravne katastrofe (zlasti suše), manjša površina, namenjena gojenju rastlin za prehrano ljudi ali živali (cena povečanja površine, namenjene za tako imenovano energetsko kmetijstvo) itd. Zato podpiram predlog Združenih narodov za moratorij na biogoriva.

Eden od razlogov so lahko tudi finančne špekulacije na trgih z živili. Drug dejavnik, ki prispeva k tem razmeram, je vprašanje neustreznih in nepotrebnih kvot, ki omejujejo kmetijsko proizvodnjo, na primer mlečne kvote, ki omejujejo proizvodnjo mleka in mlečnih proizvodov na Poljskem. Tragične posledice v najrevnejših državah povzročajo, da se hrana iz naših presežkov razdeljuje brezplačno ali se prodaja po simbolični ceni. Tovrstna pomoč je koristna le v primeru katastrof in nesreč. V nasprotnem primeru popolnoma uniči kmete, saj se jim tako ne izplača gojiti pridelka ali vzrejati živali. Hitro naraščajoče cene živil bi lahko skupaj z brezposelnostjo povzročile socialno nestabilnost v teh državah.

Nedavno smo izvedeli za dramatičen dogodek v Afganistanu, kjer je nekdo prodal svojo hči, da bi lahko ostale člane družine oskrbel z denarjem. Zavedati se moramo inflacijskega učinka povišanih cen živil. Upajmo, da ne bo povzročil naraščajočega in nenadnega povišanja vseh cen.

  David Martin (PSE), v pisni obliki. − Po vsem svetu vsak dan strada 850 milijonov ljudi. Ta kriza zahteva hitro in učinkovito ukrepanje EU in njenih držav članic. Združujem pozive za oceno učinka vloge trgovcev na drobno v živilski verigi ter pozivam Komisijo in države članice, naj analizirajo razlike v cenah, ki jih določajo kmetje za svojo proizvodnjo, in cenah večjih trgovcev na drobno.

Dejansko je kriza zajela svetovno raven, zato je treba še veliko narediti v državah v razvoju. Zato se moramo osredotočiti na pomoč državam v razvoju na področjih, kot so kmetijstvo, razvoj podeželja ter dejavnosti in posli, povezani s kmetijstvom Glasoval sem za sprejetje resolucije.

  Véronique Mathieu (PPE-DE), v pisni obliki. – (FR) V času izredno zaskrbljujočega višanja cen živil je bolj kot kadar koli prej potrebno, da Evropski parlament sprejme resolucijo.

Prvič, pomanjkanje hrane, ki je pogosto v veliko državah na svetu, je upravičeno nesprejemljivo. Predlagati moramo izredne ukrepe za preprečitev lakote, ki zdaj ogroža najbolj občutljive narode v državah v razvoju. Poleg teh izrednih ukrepov, ki ne morejo dolgoročno rešiti težav, mora EU oblikovati strategijo v sodelovanju z mednarodnimi organizacijami, kot so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo in STO. To mora biti osnovna strategija, ki obravnava vse vzroke krize: spreminjanje prehranskih navad v Aziji, hitro povečevanje gojenja rastlin za biogorivo itd.

Drugič, zaskrbljujoče zvišanje cene nakupovalne košare potrošnikov kaže, da moramo dobro razmisliti o reformi skupne kmetijske politike. V času, ko pregledujemo zdravje skupne kmetijske politike, moramo predložiti konkretne predloge v zvezi s tem, kako ustaviti inflacijo, ki je opazna tudi na notranjem trgu, in zagotoviti samozadostnost EU v zvezi s hrano.

  Toomas Savi (ALDE), v pisni obliki. − Ko sem aprila prejšnje leto sodeloval v misiji za opazovanje volitev v Nigeriji, sem odkril šokantno dejstvo, da je Nigerija, ki je bila nekoč izvoznica kmetijskih proizvodov, začela živila uvažati. Demografske razmere v državah v razvoju so znatno povečale povpraševanje po hrani, vendar so stalni vojaški spopadi, boj proti smrtno nevarnim boleznim, kot so HIV/AIDS, malarija in tuberkuloza, ter neučinkovita uprava onemogočili vladam držav v razvoju odziv na to potrebo.

Podprl sem resolucijo Evropskega parlamenta o povišanju cen hrane v Evropski uniji in državah v razvoju ter upam, da bo Evropska unija še naprej izboljševala svojo razvojno politiko in se dodatno zavzemala za pravično mednarodno trgovino.

  Olle Schmidt (ALDE), v pisni obliki. − (SV) Resolucija o povišanju cen hrane po svetu bi lahko bistveno prispevala k sedanji razpravi o kmetijski politiki EU in njenih posledicah.

Vendar je bil rezultat nezadovoljiv. V prvem delu je navedeno, da je gibanje usmerjeno k učinkovitejši ureditvi in obnovljenemu kopičenju zalog, kljub dejstvu, da so visoke cene živil prvič po več letih povzročile, da je kmetijstvo postalo dejansko donosen sektor.

Drugi del navaja „pravico do hrane“ v tretjem svetu in pomembnost dajanja prednosti proizvodnji hrane pred proizvodnjo goriva. Poleg tega se je končni rezultat glasovanja zelo razlikoval glede prednosti in slabosti biogoriva.

Politike vključujejo spore glede ciljev, glavna naloga politikov pa je, da med njimi vzpostavijo ravnovesje in jih razvrstijo glede na prednostne naloge. Ta resolucija tega ni dosegla. Zato sem se glasovanja vzdržal.

  Richard Seeber (PPE-DE), v pisni obliki. − (DE) Povišanje cen živil je treba nujno ustaviti, drugače bodo nastale resne težave. Potrebujemo večslojne strategije, ki na eni strani spodbujajo proizvodnjo hrane z ukrepi, kot je začasna prekinitev premij za praho, na drugi strani pa zagotavljajo boljše usklajevanje in porazdelitev zalog hrane. Revnim državam, ki jih je povišanje cen najbolj prizadelo, je treba pomagati pri čimprejšnji odpravi krize na dobro organiziran in predvsem trajnosten način. Glavni izvozniki kmetijskih proizvodov, kot so Argentina in Združene države, morajo v zvezi s tem delovati na svetovni ravni in se ne smejo osredotočati le na lastno blaginjo.

V razpravi o biogorivu se ne sme zanemariti, da ima proizvodnja biogoriva v Evropi, kjer se energijske rastline gojijo na dveh odstotkih celotne obdelovalne površine, zelo majhen vpliv na cene živil. Biogoriva se ne smejo proizvajati v škodo živil, zaradi česar si moramo močno prizadevati za spodbujanje proizvodnje biogoriv druge generacije na osnovi biomase, ki je v bistvu organski odpadek, ki je dejansko neuporaben za kakršen koli drug namen.

– Predlog resolucije: Pogajanja med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike o oprostitvi vizumske obveznosti (B6-0233/2008)

  Carlos Coelho (PPE-DE), v pisni obliki. − (PT) ZDA so se po izvedbi zakonodajne reforme Združenih držav, ki je okrepila varnostne zahteve v skladu s programom za odpravo vizumov, sklenile, da predlagajo ločene memorandume o soglasju z vsako državo članico po načelu „deli in vladaj“.

Ti sporazumi so nesprejemljivi, ne le zato, ker ne upoštevajo pristojnosti Skupnosti na tem področju, ampak tudi zato, ker zanemarjajo načelo pravične konkurence ter povečujejo neenakopravno obravnavanje državljanov različnih držav članic v zvezi z vizumi.

Pozdravljam dodelitev mandata Komisiji (pod pristojnostjo Komisije) za pogajanje o sporazumu med EU in ZDA, ki bi zagotovil enotno obravnavanje in uporabo enakih pogojev v zvezi z izvzetjem iz vizumske obveznosti za vse državljane EU, ki želijo vstopiti na ozemlje Združenih držav (kot Unija to že uporablja v zvezi z vsemi državljani Združenih držav, ki želijo vstopiti v EU).

Ta pogajanja je treba izvajati hitro in v duhu evropske enotnosti, da bodo lahko leta 2009 vse države članice vključene v preoblikovan program ZDA za odpravo vizumov.

Vendar menim, da bodo pogoji za uresničitev tega cilja obstajali le, če se razveljavijo dvostranski sporazumi, ki so medtem začeli veljati. Zato pričakujem mnenje pravne službe EU, ki bo po možnosti potrdilo to stališče.

  Urszula Gacek (PPE-DE), v pisni obliki. − Skupina PPE-DE pozdravlja sprejetje „Predloga resolucije o pogajanjih med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike o oprostitvi vizumske obveznosti“.

Zaznamuje pomemben korak pri usklajevanju dejavnosti držav članic in Evropske komisije pri pogajanjih z Združenimi državami. Priznava, da je diskriminacija velike skupine državljanov EU nesprejemljiva, in izraža solidarnost tistih držav članic, ki so že vključene v program, do tistih, v katerih se izvajajo neprijetni in včasih poniževalni postopki za izdajo vizumov. Usmerja pozornost k dejstvu, da so razlogi za zavrnitev vizuma nepregledni. Hitro zmanjšanje stopnje zavrnitve v nekaterih državah, v nekaterih pa ne, ustvarja dvom, da Združene države ne obravnavajo pod enakimi pogoji držav zunaj sistema odprave vizumov.

Ker predstavljam Poljsko, državo zunaj sistema odprave vizumov, verjamem, da bo resolucija zagotovila hitro in ustrezno sklenitev sporazuma, ki bo vsem državljanom EU omogočil, da potujejo v Združene države pod enakimi pogoji. EU in države članice so si usklajeno prizadevale za rešitev težave. Upamo, da bodo Združene države sprejele to pobudo z odprtim in pozitivnim odzivom.

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Na podlagi te resolucije sklepamo naslednje.

Da kljub temu, da je EU podpisala sporazume o vzajemnosti z več tretjimi državami in ne z Združenimi državami, zaradi česar je Komisija leta 2006 predlagala začasno obnovo vizumske obveznosti za imetnike diplomatskih ali službenih potnih listov, da se pospeši napredek v zvezi z vzajemnostjo z navedeno državo, Svet ni upošteval tega predloga, ki ga resolucija opisuje kot simboličnega.

Da so razmere postale pravno zapletene, ko so Združene države preoblikovale svoj sistem odprave vizumov na podlagi tako imenovane vojne proti terorizmu, ki krepi varnost (vključno z dostopom do podatkov in informacij o državljanih iz tretjih držav), da se zahteva od drugih držav, ki se želijo vključiti v program za odpravo vizumov, podpis dvostranskega memoranduma o soglasju in njegovih zavezujočih izvedbenih pravil.

In da so bile v skladu z zahtevami ZDA nekatere države članice EU razdeljene, kar potrjuje njihove prednostne naloge.

Resolucija je del prizadevanja za omejevanje škode, čeprav po našem mnenju ne zagotavlja načel, ki jih obravnavamo kot bistvene, kot so suverenost države ter pravice, svoboščine in jamstva državljanov.

  Mieczysław Edmund Janowski (UEN), v pisni obliki. − (PL) Podpiram resolucijo Evropskega parlamenta v zvezi s pogajanji o vizumih z ZDA. Ta se morajo izvajati v imenu vseh članic EU. Vlada Združenih držav in vlade tistih držav, ki so že začele pogajanja, morajo upoštevati stališče EU in njeno pristojnost za podpis pogodb.

Potrebujemo jasne smernice za dvostranske razprave o potovanju v Združene države brez vizumov, vendar obstajajo vprašanja, ki so v pristojnosti EU. Pri tem mora obstajati vzajemnost. Žal je v zvezi s Poljsko, ki je enostransko ukinila vizumsko obveznost za državljane Združenih držav že 15. aprila 1991, opazna nesimetričnost. Menim, da argument, da je do tega prišlo zaradi sorazmerno visoke ravni zavrnitev izdaje vizumov, ni prepričljiv.

Po mojem mnenju so te zavrnitve pogosto rezultat samovoljnih odločitev uradnikov v ameriški konzularni službi, ki pogosto na nejasni podlagi sklepajo, da bo nekdo nezakonito podaljšal svoj obisk v ZDA. Take domneve ne morejo biti objektivne in so včasih celo žaljive. Tudi menjalni tečaj dolar/poljski zlot ne podpira več argumenta o nezakonitem delu. Danes so ljudem pomembni obiski turistov, službena potovanja ter obiski pri prijateljih in družinah. Menim, da ta politika škodi tudi Združenim državam, saj tako zapirajo svoje meje zaveznikom in dovoljujejo vstop potencialnim teroristom. Kako lahko razvijete čezatlantsko sodelovanje, če ne zaupate svojim zaveznikom? To ni le retorično vprašanje. To vprašanje je zastavilo veliko mojih volivcev.

  Peter Skinner (PSE), v pisni obliki. − Evropski državljani so se združili v uživanju ugodnosti Evropske unije, ki se lahko izražajo tudi zunaj Evrope, ne samo v njej. Nikjer ni to tako očitno kot pri ravnanju z njihovimi državljani, ko potujejo v tujino. ZDA ne zahtevajo vizumov že za veliko držav EU. Medtem ko razumem zakonito pravico ZDA do svojega lastnega stališča v zvezi s tem vprašanja, menim, da je razumen argument, da bi bilo treba to pravico razširiti na vse državljane EU. Menim, da mora ustrezno sklenjen sporazum z ZDA izražati nediskriminacijski pristop, ki ga zahteva Parlament.

  Silvia-Adriana Ţicău (PSE), v pisni obliki. − (RO) Glasovala sem za sprejetje resolucije Evropskega parlamenta o pogajanjih med Evropsko unijo in Združenimi državami v zvezi s programom za odpravo vizumov.

Glasovala sem za sprejetje ustnega predloga spremembe, ki ga je predlagal socialistični poslanec Parlamenta Lambrinidis, ker zahteva izključitev kakršne koli oblike neposredne ali posredne diskriminacije med evropskimi državljani, tudi na podlagi državljanstva. Zato se usmerja pozornost na posledice pomanjkanja usklajevanja med institucijami Skupnosti in državami članicami pri mednarodnih pogajanjih.

Glasovala sem tudi za sprejetje predloga spremembe 8, ki ga je v ustni obliki spremenil naš kolega Gacek. Novo besedilo izraža nezadovoljstvo Evropskega parlamenta nad obstoječimi razmerami, v katerih le državljani 12 držav članic, kot je Romunija, niso izvzeti iz vizumske obveznosti za Združene države Amerike.

Glasovala sem za sprejetje predloga spremembe 1, ki ga je predložila skupina evropskih socialdemokratov, ki poziva Komisijo, naj na podlagi načela zvestega sodelovanja zagotovi enako obravnavanje za državljane vseh držav članic v zvezi z odpravo vizumov. Glasovala sem za sprejetje predloga spremembe 2, ki ga je predložila skupina evropskih socialdemokratov, ker navaja, da so Združene države na srečanju trojke ministrov za pravosodje in notranje zadeve 13. marca 2008 priznale pristojnost Skupnosti za pogajanja o mednarodnem sporazumu o vizumski politiki.

– Predlog resolucije: Tragične razmere v Burmi (B6-0244/2008)

  Edite Estrela (PSE), v pisni obliki. − (PT) Glasovala sem za skupni predlog resolucije o Burmi, ker dramatične razmere v tej državi zahtevajo vzpostavitev demokracije in nujno zagotovitev spoštovanja človekovih pravic.

Obžalujem odziv burmanskih oblasti na ciklon, ki je prizadel državo ter zahteval več tisoč smrtnih žrtev in razselitev, ter strogo obsojam odziv burmanskega režima na to tragedijo, saj je preprečil vstop skupinam za humanitarno pomoč in zavrnil pomoč za žrtve.

  Hélène Goudin in Nils Lundgren (IND/DEM), v pisni obliki. − (SV) Humanitarna katastrofa v Burmi je obsežna, pri čemer se v stranki Junilistan strinjamo, da je bil odziv burmanske vlade na razmere pod vsemi kritikami. Pomoč mora doseči več sto tisoč prizadetih ljudi. To je glavna prednostna naloga. Zato močno podpiramo resolucijo, ki kritizira burmansko vlado, ki je svoji lastni moči dala prednost pred preživetjem svojega ljudstva. Na drugi strani ni naloga EU, da obsoja in spodbuja druge države, da Burmo pozivajo k odprtju svojih meja. Prav tako ni naloga EU, da pozove Mednarodno kazensko sodišče, da preganja vlado v Burmi. Mednarodna skupnost mora obravnavati ta pomembna vprašanja mednarodne zakonodaje v sodelovanju z Združenimi narodi. Žal v EU obstaja težnja k izkoriščanju katastrof za spodbujanje lastnega stališča na področju zunanje politike.

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Žrtvam ciklona, ki je 2. in 3. maja prizadel različne regije Mjanmara (Burme), izrekamo iskreno sožalje.

Trdno smo prepričani, da je potrebno vsako diplomatsko prizadevanje, zlasti v okviru agencij ZN, da zagotovimo nujno pomoč in podporo žrtvam, poskusimo zmanjšati število smrtnih žrtev, se odzovemo na težave, s katerimi se soočajo ljudje, in začnemo z obnovo velike količine uničene infrastrukture v sodelovanju z burmanskimi organi, kot dejansko poudarja resolucija.

Vendar se ne strinjamo s pobudami na podlagi t. i. humanitarnega posredovanja, ki bodo še naprej ovirale in postavile pod vprašaj sedanje prizadevanje agencij ZN, Aseana in različnih držav v regiji v zvezi z iskanjem rešitev, ki pomagajo odpraviti sedanje ovire in zmanjšati trpljenje prizadetih ljudi.

Te pobude, ki nesprejemljivo izkoriščajo težke razmere več tisoč ljudi, hočejo predvsem izkoristiti humanitarno katastrofo v politične namene in kot priložnost za izpolnjevanje geostrateških ciljev, pri čemer na koncu ogrožajo nujno humanitarno pomoč, za katero trdijo, da je zelo nujna in potrebna. Dejansko to spodbuja razmere, ki lahko naravni katastrofi dodajo še vojno katastrofo.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. − V celoti podpiram resolucijo, ki obravnava tragične razmere v Burmi. Prvotno naravno katastrofo zaradi ciklona je zdaj nadomestila katastrofa zaradi človeka, ki jo je ustvaril odziv burmanske vlade. Burmanska vlada ima moralno in pravno dolžnost do svojih državljanov, pri čemer mora dovoliti vstop mednarodne pomoči, da prepreči še bolj zaostrene razmere.

  David Martin (PSE), v pisni obliki. − Tragične razmere v Burmi zahtevajo nujno pozornost. Do zdaj je burmanski režim z zavrnitvijo mednarodne pomoči dokazal, da ne upošteva resnosti razmer. Za žrtve ciklona Nargis to ni politično vprašanje, ampak vprašanje preživetja. Strinjam se s kolegi, ki pozivajo vojaški režim, da sprejme ponujeno pomoč mednarodne skupnosti.

Tudi naši azijski partnerji imajo vlogo pri pritiskanju na režim v Rangunu. Ponavljam svoje stališče, da bo s spodbujanjem drugih držav Aseana k premisleku o članstvu Burme Rangun soočen z močnim pritiskom, da končno prizna pravice in svoboščine, ki jih prebivalstvo nujno potrebuje. Pridružujem se kolegom pri glasovanju za ta predlog.

– Predlog resolucije: Naravna nesreča na Kitajskem (B6-0242/2008)

  Alessandro Battilocchio (PSE), v pisni obliki. − (IT) Gospod predsednik, Komisiji izražam priznanje za njen hiter odziv na izredno stanje po potresu 12. maja. Po poročanju časopisov so se porušile tovarne, šole in hiše, na nekaterih območjih je potres uničil 80 % stavb, v nekaterih mestih so se porušila šolska poslopja, pri čemer so pod sabo pokopala učence, in kemične tovarne so v tla izpustile več ton onesnaževal.

Tokrat lahko sledimo temu opustošenju v vsej kruti resničnosti prek tiska in izjav kitajskih organov, pri čemer se zdi, da ničesar ne prikrivajo. Pomembno je, da kaže tokrat Kitajska odprtost za sodelovanje in mednarodno pomoč, kar je v izrazitem nasprotju z zmešnjavo v bližnjem burmanskem režimu. Kot je komisar večkrat omenil, mora Evropa še naprej humanitarno delovati v opustošeni provinci Sečuana.

  Hélène Goudin in Nils Lundgren (IND/DEM), v pisni obliki. − (SV) Pomoč in denar za ljudi na Kitajskem, ki jih je prizadela omenjena naravna nesreča, sta nujna pri obravnavanju teh tragičnih razmer. Vendar lahko države članice same ponudijo takšno pomoč neposredno prizadeti regiji. Ni nujno, da gre prek EU. Druge mednarodne organizacije so bolje opremljene za usklajevanje humanitarne pomoči. Združeni narodi z dolgoletnimi izkušnjami in globalnim dosegom so očiten primer takšne organizacije. Menimo, da je omenjena resolucija še en poskus EU, da uveljavi zunanjo politiko in izkoristi katastrofo, pri čemer bo naredila korak naprej k federalni državi, ki izvaja zunanjo politiko.

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Iskreno sožalje izrekamo žrtvam potresa, ki je 12. maja prizadel različne province in avtonomne pokrajine Ljudske republike Kitajske, in solidarnost Kitajcem, ki so pokazali velik pogum in skupno podporo v tem času trpljenja.

Kot je bilo izpostavljeno, so kitajski organi zelo hitro in učinkovito začeli zagotavljati nujno pomoč in podporo žrtvam, poskusili čimbolj zmanjšati število smrtnih žrtev, se odzvali na težave, s katerimi se soočajo ljudje, in začeli obnavljati veliko količino uničene infrastrukture.

Zato morajo različne države članice in EU hitro zagotoviti sredstva in nujno pomoč, ki bo prispevala k velikemu prizadevanju kitajskih organov, da pomagajo prizadetim v potresu.

  David Martin (PSE), v pisni obliki. − Strinjam se s kolegi, ki podpirajo prizadevanje Kitajske v zvezi s pomočjo prebivalcem po potresu v provinci Sečuana. Dogodki na Kitajskem so zgled za druge države v regiji, ki se soočajo z velikimi uničenji zaradi naravnih nesreč.

Strinjam se tudi, da mora EU dejavno pomagati Kitajski pri prizadevanju v zvezi z obnovo. Glasoval sem za resolucijo.

  Zita Pleštinská (PPE-DE), v pisni obliki. – (SK) Glasovala sem za resolucijo Evropskega parlamenta o naravni nesreči na Kitajskem. Potresi so katastrofalni dogodki, ki vzamejo zelo veliko življenj in povzročijo veliko škodo na premoženju.

Kitajski potres z magnitudo 7,8 je pretresel ljudi po vsem svetu. Uničujoč potres je zahteval veliko žrtev in ustvaril zelo težke razmere za prizadete, zlasti v provinci Sečuana. Kitajskemu prebivalstvu in žrtvam tragedije izražam globoko sočutje in podporo.

Strinjam se, da so kitajski organi ob katastrofi ukrepali hitro, pri čemer so zagotovili nujne ukrepe za pomoč. Omeniti je treba, da je bila kitajska pripravljena sprejeti ponujeno pomoč zunanjih virov. Poleg tega je razveseljivo, da so kitajski in tuji mediji smeli prenesti podrobne in točne informacije o katastrofi.

Po mojih ocenah je EU že zagotovila več kot 10 milijonov EUR pomoči. Vendar Kitajska potrebuje praktične izkušnje Evropejcev na tem področju še bolj kot finančno pomoč. Nujni ukrepi za pomoč, namenjeni civilnemu prebivalstvu, morajo zato vključevati preverjene in preizkušene prakse za zmanjšanje vpliva dogodkov te vrste. EU mora dati na voljo znanje, ki ga je pridobila s seizmološkimi raziskavami, pri čemer bo pomagala opredeliti razloge za nezadostno nosilnost stavb. Potresno območje v Sečuanu je treba spremeniti v laboratorij na prostem, v katerem bodo preizkušene morebitne rešitve, pri čemer bodo ugotovitve uporabljene pri rekonstrukciji omenjene province.

– Predlog resolucije: Globalni sporazum o prepovedi orožja, ki vsebuje uran (B6-0219/2008)

  Hélène Goudin in Nils Lundgren (IND/DEM), v pisni obliki. − (SV) Prepoved te vrste orožja je treba izvajati na svetovni ravni prek Združenih narodov in na pobudo nacionalnih držav, ne Evropskega parlamenta. Nasprotujemo skupni evropski varnostni politiki, ki bo vodila do Združenih držav Evrope. Zato smo glasovali proti omenjeni resoluciji.

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Ker se v celoti zavedamo veljavnosti resolucije za nazaj, smo glasovali zanjo, pri čemer je bila glavni razlog vsebina odstavkov 7 in 8, ki:

Ponovno poziva, da vse države članice EU in Nata uvedejo prepoved uporabe osiromašenega urana, okrepijo prizadevanje za popolno prepoved in sistematično ustavijo proizvodnjo in naročila te vrste orožja;

Poziva države članice in Svet, da prevzamejo vodilno vlogo pri prizadevanjih za mednarodni sporazum v zvezi s prepovedjo razvoja, proizvodnje, kopičenja zalog, prenosa, preizkušanja in uporabe orožja, ki vsebuje uran, ter uničenja ali recikliranja sedanjih zalog (čeprav je EP nesprejemljivo določil pogoje za to zahtevo).

Vendar moramo poudariti, da se je večina v EP izognila pripisovanju odgovornosti za uporabo osiromašenega urana v vojaške namene. To pomeni, da želi prikriti zločine Nata in Združenih držav ter njunih zaveznikov na Kosovu, v Afganistanu in Iraku (kjer so bile poleg orožja, ki vsebuje osiromašeni uran, uporabljene tudi kasetne bombe ali bombe z belim fosforjem).

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. − V celoti podpiram pozive k sklenitvi mednarodnega sporazuma o prepovedi orožja, ki vsebuje osiromašeni uran. Uporaba omenjenega orožja povzroča usodne bolezni med vojaškim osebjem in civilnim prebivalstvom. EU ima moralno dolžnost, da prevzame vodilno vlogo v zvezi s tem vprašanjem in si prizadeva za odpravo omenjenega orožja v celoti.

  David Martin (PSE), v pisni obliki. − Države članice EU in Svet morajo prevzeti vodilno vlogo pri pogajanju o mednarodnem sporazumu v zvezi s prepovedjo razvoja, proizvodnje, kopičenja zalog, prenosa, preizkušanja in uporabe orožja, ki vsebuje uran.

Resnično menim, da se sporazum ne sme ustaviti tam. Države ne smejo imeti možnosti, da še naprej uporabljajo stare zaloge omenjenega orožja, čigar vpliv na zdravje in okolje ostaja negotov. Sedanje zaloge je treba uničiti ali reciklirati. Glasoval sem za resolucijo.

- Predlog resolucije – REACH (B6-0237/2008)

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Omenjena resolucija zagotavlja kontinuiteto procesa REACH, do katerega smo bili zadržani, ker ni zadostil zakonitim pravicam in skrbem potrošnikov ter malih in srednje velikih podjetij ter ni zaščitil delavcev ali okolja. Menimo, da ni bilo potrebno ravnovesje med varovanjem zdravja delavcev, zaščito okolja in razvijajočo se industrijo porušeno v celoti, ker pravice potrošnikov niso bile ustrezno zajamčene, pri čemer so bile pravice delavcev do informacij in zdravja omejene. Prav tako niso bila primerno obravnavana mikro ter mala in srednje velika podjetja, pri čemer se je neizogibno povečal strošek registracije snovi brez predložitve zadostne podpore, ali celo velika podjetja, ki so zdaj izrazila željo po zamenjavi nevarnih kemikalij.

Zdaj se obravnavajo ukrepi za poenostavitev in pospešitev notranjih postopkov Komisije za validacijo in pravno priznanje novih alternativnih poskusnih metod, pri čemer bo Komisija zagotovila preglednejši postopek, ki vključuje posvetovanje vseh zadevnih strank v pripravljalni fazi vsakega predloga za uredbo v zvezi s prilagajanjem preskusnih metod tehničnemu napredku. V pričakovanju večje transparentnosti se naše stališče ni spremenilo.

– Poročilo: Janusz Wojciechowski (A6-0147/2008)

  Bernadette Bourzai (PSE), v pisni obliki. – (FR) Podprla sem poročilo Wojciechowskega o novi strategiji za zdravstveno varstvo živali. Kot izvoljena poslanka okrožja Massif Central-Centre sem zaskrbljena zlasti zaradi sedanje širitve bolezni modrikastega jezika pri ovcah, ki je zelo resna v smislu trajanja, širjenja, širitve različnih serotipov bolezni na območja, na nekaterih ni bila prisotna, ter resnih družbeno-gospodarskih vplivov omejitve gibanja in trgovanja z živalmi. Menim, da mora Komisija oblikovati akcijski načrt za zdravstveno varstvo živali in tako izboljšati sposobnost ukrepanja pri tako resnih kužnih živalskih boleznih s financiranjem raziskav, nadomestili za izgube, izplačevanjem predplačil ipd.

Glasovala sem proti predlogu spremembe 12 ob upoštevanju, da prevoz živali na dolgih razdaljah verjetno poveča tveganja in da se ne sme živali, namenjenih za zakol, prevažati več kot devet ur. Nasprotno sem glasovala za predlog spremembe 3, ker je kakovost prevoza pomembnejša za dobro počutje živali kot njegovo trajanje. Obstaja stroga in posebna uredba v zvezi s tem, pri čemer moramo spremljati njeno izvajanje.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Menimo, da predstavlja poročilo veliko pozitivnih ukrepov, na podlagi katerih je treba graditi in v zvezi s katerimi mora Komisija narediti napredek, zlasti:

− potrebo po bistvenem prispevku Komisije ob upoštevanju velikih bolezni, da zagotovi enako obravnavanje in možnosti, ko te presegajo sredstva zadevnih držav in proizvajalcev;

− priznavanje, da se soočajo proizvajalci EU z višjimi stroški zaradi višjih standardov v EU, ter da jih je treba zaščititi pred uvoženimi izdelki živalskega izvora, proizvedenimi po nižjih standardih;

− potrebo, da Komisija pomaga kmetom pri soočanju z visokimi stroški zaradi naročanja opreme, ki jo zahteva registracija živali.

Imamo še nekaj kritik, zlasti na področju javnega financiranja, pri čemer ga je treba okrepiti, da se izognemo vzpostavitvi zasebnega zavarovanja, ki pomaga pri izgubah zaradi izkoreninjenja bolezni. Ne moremo se strinjati z možnostjo, da bi bili kmetje odgovorni za izkoreninjenje bolezni v celoti, pri čemer bi plačali zasebno zavarovanje.

  Duarte Freitas (PPE-DE), v pisni obliki. − (PT) Podpiram strategijo za zdravstveno varstvo živali za obdobje 2007–2013, ki jo je predlagala Evropska komisija, ker menim, da je treba hitro začeti razpravo med evropskimi institucijami z namenom oblikovati prihodnje zakonodajne predloge.

Dejavnost na evropski ravni mora biti prednostna naloga, oblikovati je treba sodoben okvir o zdravstvenem varstvu živali ter povečati spremljanje in znanstveno raziskovanje.

Zato podpiram poročilo gospoda Wojciechowskega, čeprav moram glede omejitev v zvezi s prevozom živali za zakol poudariti, da nasprotujem vsaki obliki dodatnih bremenitev, ker veljavna zakonodaja že vključuje ustrezne določbe za čim večje zmanjšanje trpljenja živali.

  Hélène Goudin in Nils Lundgren (IND/DEM), v pisni obliki. − (SV) Omenjeno poročilo obravnava zelo pomembno vprašanje. Vendar, kot običajno, odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja predlaga povečanje dodeljenih proračunskih sredstev EU za kmetijstvo v več okvirih. Zato smo obvezani, da glasujemo proti poročilu v celoti, čeprav se načeloma strinjamo z ukrepi za spodbujanje boljšega varstva živali v Uniji.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. − Glasoval sem proti odstavku 52 poročila gospoda Wojciechowskega, ki podpira načelo elektronskega označevanja. Predlogi na tem področju niso sorazmerni, zato mora Komisija ponovno premisliti o svoji strategiji. Ovčereja je ključna v več delih podeželja Škotske, zato mora EU delovati tako, da bo zaščitila ta podeželska gospodarstva in rejcem ovac ne naprtila dodatnega bremena.

  Astrid Lulling (PPE-DE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo o novi strategiji za zdravstveno varstvo živali za EU, ker trdno podpiram trajnostno kmetijstvo in lahko le odobrim vsak ukrep politike ali prakso, katere namen je spodbujanje tega.

Zdravstveno varstvo in dobro počutje domačih živali je bistveno za zagotovitev javnega zdravja s pridelovanjem zdrave hrane. Zdravje živali in zdravje ljudi sta tesno povezana zaradi možnosti neposrednega ali posrednega prenosa nekaterih bolezni.

Zelo velika gostota živali v sistemih intenzivnega kmetijstva lahko poveča tveganje za širjenje bolezni in ogrozi njeno obvladovanje. Čeprav se strinjam, da moramo spodbujati ukrepe za zagotovitev biološke varnosti na kmetijah, moramo zagotoviti tudi, da ne precenimo merila ekološke pogojenosti.

Vendar obžalujem, da ne priznava poročilo Komisije večje vrednosti veterinarskim strokovnjakom, ki so po mojem mnenju najprimernejši za izvajanje učinkovite strategije za zaščito zdravja živali.

  David Martin (PSE), v pisni obliki. − Strinjam se s poročilom Janusza Wojciechowskega. Poročilo vključuje ukrepe za boljšo varnost živil in zdravja živali. Škotska socialna stranka in kolegi konservativci so pozvali h glasovanju proti obvezni uvedbi elektronske in na DNK temelječe identifikacije in registracije živali na ravni EU.

V času, ko je grožnja izbruhov novih in sedanjih živalskih bolezni zelo velika, pri čemer je pričakovano, da bo še večja zaradi podnebnih sprememb, je smiselno imeti varen in trden sistem premikanja živali s takšnimi metodami identifikacije in registracije. V skladu s temi stališči sem tudi glasoval.

  Véronique Mathieu (PPE-DE), v pisni obliki. – (FR) Po vroči razpravi in velikem številu predloženih predlogov sprememb odboru za kmetijstvo in razvoj podeželja, predlaga sprejeto poročilo gospoda Wojciechowskega bistvene spremembe predlogov Komisije. Te spremembe prežemajo poročilo z močnim občutkom ravnotežja in zagotavljajo možnost za učinkovito spremembo in izboljšanje pravnega okvira za zdravstveno varstvo živali v Evropski uniji.

Glede vprašanja velike gostote živali v sistemih intenzivnega kmetijstva je glas odbora za kmetijstvo ublažil prvotno stališče poročevalca, pri čemer priznava, da se lahko to izkaže za težavno, če se izvajajo nezadostni ukrepi za nadzor bolezni.

Poleg tega mora predlog spremembe, predložen na plenarnem zasedanju v imenu skupine PPE-DE, ki zadeva prevoz živali na dolge razdalje, omogočiti EU, da omeji nepotrebno trpljenje živali za zakol, medtem ko ohranja odlične sanitarne razmere.

Preostali ukrepi, predlagani v poročilu, zlasti spodbujanje uporabe cepljenja v nujnih primerih, večji občutek odgovornosti kmetov in osvetlitev vloge vseh dejavnikov financiranja prihodnje strategije so korak v pravo smer ter primerno sredstvo za krepitev zakonodaje EU o zdravstvenem varstvu živali.

  Mairead McGuinness (PPE-DE), v pisni obliki. − Strinjam se z omenjenim poročilom, ki poudarja potrebe po visokem statusu zdravstvenega varstva živali v EU, ki ga lahko dosežemo le z akcijskim načrtom EU. V zvezi s prevozom živali moramo oblikovati zakonodajo na tem področju, ki temelji na znanstvenih ugotovitvah. Poskusi za določitev časa potovanja so ozki in slabo usmerjeni. Pozornost je treba nameniti zagotavljanju skladnosti z obstoječimi uredbami v zvezi s prevozom. Bistvena je kakovost prevoza, ne trajanje. Zato se strinjam z izključitvijo določenega časa potovanja iz omenjenega poročila. Nazadnje mora EU vztrajati, da so naši standardi zdravstvenega varstva in dobrega počutja živali sprejeti mednarodno ter da upošteva to zaskrbljenost STO.

  Peter Skinner (PSE), v pisni obliki. − To vprašanje je bistveno za več milijonov državljanov Evrope, zlasti na jugovzhodu Anglije. Najspornejše vprašanje je prevoz živali, kar je naloga omenjenega poročila.

Strinjam se z vsako spodbudo za izboljšanje dobrega počutja živali med prevozom. Seveda je eden od dejavnikov pri tem ta, da so veterinarji ustrezno opremljeni za izvajanje pregledov in se lahko pri izvajanju te dejavnosti zagotovo zanesejo na okrepljen veterinarski sklad.

Podobno morajo imeti kmetje, ki se ukvarjajo s prevozom rejnih živali, koristi od instrumentov zavarovanja, pri čemer jih ti ščitijo pred posrednimi izgubami.

− Predlog resolucije – Strategija za tretje srečanje pogodbenic konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (B6-0238/2008).

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) O izvajanju aarhuške konvencije se razpravlja, odkar je 30. oktobra 2001 stopila v veljavo. Ker je večina od 35 pogodbenic konvencije držav članic Evropske unije, imajo te posebne odgovornosti pri vzpostavitvi mehanizmov, potrebnih za njeno izvajanje.

Prav tako pomembno je zagotoviti posebne določbe, kot so pravice, ki jih konvencija že zagotavlja, za boljšo udeležbo regionalne in svetovne javnosti v drugih konvencijah in pogodbah v zvezi z okoljskimi vprašanji.

Parlament in Svet sta zdaj sprejela tri zakonodajne instrumente za izvajanje aarhuške konvencije, vendar težave ostajajo. Torej, čeprav nekateri vidiki resolucije EP niso zelo jasni, jo v splošnem podpiramo, ker menimo, da je pomembno prispevati k ustvarjanju svetovnih razmer za dostop do pravnega varstva in procesov, ki vključujejo okoljske zadeve.

Zato upamo, da bo narejenih nekaj pozitivnih korakov v zvezi z omenjenim procesom na tretjem zasedanju srečanja pogodbenic, ki bo od 11. do 13. junija 2008 potekalo v Rigi v Latviji.

  Hélène Goudin in Nils Lundgren (IND/DEM), v pisni obliki. − (SV) Junilistan (junijska lista) podpira aarhuško konvencijo, vendar menimo, da morajo nacionalni parlamenti sami določiti svoje različne položaje na konferenci o aarhuški konvenciji v Rigi.

Države članice, ki še niso ratificirale aarhuške konvencije, se morajo seveda same odločiti, ali jo želijo ratificirati ali ne. Menimo, da ne sme Evropski parlament dajati priporočil v zvezi s tem.

  Eija-Riitta Korhola (PPE-DE) , v pisni obliki. − (FI) Dejavno sem vključena v aarhuško konvencijo od leta 2000, ko smo obravnavali njen prvi steber, t. j. pravico državljanov do okoljskih informacij, ter kmalu zatem drugi steber, t. j. možnosti za udeležbo javnosti pri odločanju. Ko sem v Kazahstanu srečala lokalnega okoljskega aktivista, je tisto, kar je na zahodu očitno, zame dobilo novo razsežnost.

Aarhuška konvencija je velik dosežek pri prizadevanju za boljšo udeležbo javnosti in dostop do informacijskih pravic ter sestavina vsakega uspešnega sistema demokracije, zato dobro razumem stališče Parlamenta, po katerem je treba obnoviti tudi pogrešani del, t. j. pravico javnosti do pritožbe. Vendar razumem zaskrbljenost Sveta, da bi lahko bile pravice državljanov zlorabljene, če pride do pritožbe z namenom, da ta upočasni projekte ali vzpostavi enake konkurenčne pogoje za kampanje v zvezi z zbiranjem sredstev organizacij. Svet je upravičeno zaskrbljen zaradi omenjenega izkoriščanja demokracije. Vendar je pomembno, da ponovno izpostavimo vprašanje: svet in naša družba se nenehno spreminjata, pri čemer morajo politične odločitve nasprotovati današnjemu nadzoru.

Prav zato mi je všeč odstavek naše resolucije v pripravi za srečanje, ki navaja, da obstaja želja po razširitvi aarhuške konvencije, pri čemer bo veljala za vsa načela trajnostnega razvoja. Tako so merila za trajnostni razvoj izpolnjena zaradi načel konvencije glede odprtosti, možnosti udeležbe in odgovornosti. To je dejansko zamisel aarhuške konvencije: oblikovala bo obsežen in proaktiven način razmišljanja o okolju, zlasti v javnosti, pri čemer bo ustvarila nove možnosti za izboljšanje sedanjih praks. Srečanje v Rigi bo odlična priložnost za vmesno oceno konvencije, pri čemer sem prepričana, da je to prava pot.

  Cristiana Muscardini (UEN), v pisni obliki. − (IT) Gospod predsednik, aarhuška konvencija priznava, da ima vsaka oseba pravico živeti v okolju, ki je primerno za njeno zdravje in dobro počutje, ter dolžnost varovati okolje tudi v skladu z omenjeno pravico, pri čemer morajo imeti državljani za izpolnjevanje dolžnosti dostop do informacij, možnost udeležbe pri odločanju in dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah.

Člen 1 konvencije navaja, da mora vsaka pogodbenica zagotoviti pravico dostopa do informacij in udeležbe javnosti pri odločanju. Velika vključenost nacionalnih in evropskih institucij, ki predstavljajo evropske državljane, v proces je bistvena za pridobitev polnega dostopa do informacij o okoljskih zadevah in zlasti za sposobnost zagotoviti, da so zagotovljene informacije predvsem pravilne. Preveč je nasprotujočih si teorij z večjo ali manjšo znanstveno podlago. Treba je določiti pravila, da preprečimo vznemirjajoče in občasno pretirane izjave ter okoljsko zaščito napravimo dolžnost za vse, državljane in institucije.

V imenu skupine UEN, ki bo glasovala za resolucijo, želim izpostaviti potrebo, da je v delegaciji Evropske unije, ki se bo udeležila srečanja pogodbenic konvencije od 11. do 13. junija, čim več predstavnikov Parlamenta.

– Poročilo: Johan Van Hecke (A6-0171/2008)

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Nekateri vidiki resolucije so pomembnejši od drugih.

Zaradi svoje strukturne pomembnosti nekatere politike pogojujejo vse ostale. Sledi primer.

Ker ni bilo dvomov v zvezi s sporazumi o gospodarskem partnerstvu, kar se nanaša le na potrebo, da razvojne pomoči ni treba dati na razpolago le državam, ki sprejemajo veliko liberalizacijo svojih trgov, je bil opuščen vsak vidik, ki bi lahko bil posledica takšne pomoči.

Sporazumi o gospodarskem partnerstvu določajo pogoje za suverenost držav, vsiljujejo model, ki daje prednost multinacionalkam EU, in pogojuje proizvodnjo držav z zahtevami vedno bolj liberaliziranega trga in ne, nasprotno, z veliko posebnimi potrebami njihovih ljudi.

Zato če kot pozitivno upoštevamo, da morajo biti izdatki za vojsko izključeni iz okvira razvojne pomoči, da morajo biti učinkovita sredstva namenjena razvoju in boljšim javnim storitvam, ter da je treba enkrat za vselej ustaviti preusmerjanje pomoči k ciljem, ki nikakor niso povezani z razvojem, potem bodo ti ukrepi učinkoviti le, če hkrati zavrnemo liberalizacijo trga in instrumentov prevlade ter vmešavanje, določeno v sporazumih o gospodarskem partnerstvu.

Samo če premagamo to nasprotje, bo mogoče vzpostaviti pomoč, ki izraža resnično solidarnost in spoštuje nacionalno suverenost.

  Jens Holm in Eva-Britt Svensson (GUE/NGL), v pisni obliki. − Menim, da lahko še veliko naredimo za okrepitev učinkovitosti pomoči EU in njenih držav članic, pri čemer poročilo Johana van Hecka obsega pomembne vpoglede. Vendar poudarjam, da ne podpiram izrazja v odstavku 1, ki navaja, da mora govoriti EU z enim glasom in da je potrebna večja usklajenost.

  Mikel Irujo Amezaga (Verts/ALE), v pisni obliki. − (ES) Glasoval sem za poročilo o učinkovitosti, čeprav se ne strinjam z vsem. Najprej ker države članice ne držijo besede, kar pomeni, da je opravljeno delo evropskih institucij na koncu brez vrednosti. Poleg tega poročilo ne kaže jasno, kako se države članice zavežejo eni vlogi (podpiranje partnerskih držav pri izvajanju pomoči) in v resnici opravljajo drugo (financiranje le tistih pobud, ki so prednostne naloge za njihova lastna gospodarstva), ne da bi namenile pozornost socialnemu in gospodarskemu razvoju partnerskih držav (sirote).

Drugič, ker sta pri razpravah o financiranju projektov potrebni večja učinkovitost in preglednost. Seveda hočemo učinkovitost. Vendar preglednost pomeni več revizij, posvetovanj in nadzorov, na kratko večjo porabo denarja zaradi birokracije, pri čemer to upočasni in ne olajša dela VELIKO ljudi. Preglednost zato zmanjša učinkovitost. Želim, da je preglednost uporabljena kot orodje za doseganje učinkovitosti ter da slednje vedno prevlada.

  David Martin (PSE), v pisni obliki. − Strinjam se z ukrepi gospoda Van Hecka po pariški deklaraciji iz leta 2005 o učinkovitosti pomoči. Sistem pomoči mora ostati zvest svojemu prvotnemu cilju, namreč zmanjšati revščino. Da bo pomoč resnično učinkovita, mora uporabiti lokalne sisteme in v celoti sodelovati s prejemnikom.

Podpiram tudi poziv, da si Komisija in države članice EU čim bolj prizadevajo za izpolnjevanje ciljev, določenih v razvojnih ciljih novega tisočletja, pri čemer je treba nameniti 0,7 % bruto nacionalnega proizvoda Evrope za javno razvojno pomoč do leta 2015. Menim, da poročilo izraža te poglede, zato sem glasoval za.

  Bernard Wojciechowski (IND/DEM), v pisni obliki. − (PL) Pariška deklaracija iz leta 2005 je oblikovala mednarodni program učinkovitosti pomoči, ki temelji zlasti na odpravi revščine. Dokument vsebuje posebne obveze, ki so namenjene večji učinkovitosti pomoči na podlagi mednarodnega sodelovanja. Zdi se, da bo to učinkovita pomoč v polnem pomenu besed, pri čemer jo bodo tisti, ki jo zahtevajo, dobili, ne da bi morali zanjo plačati.

Žal se dogaja, da morajo osebe, ki prejmejo „pomoč“, zanjo plačati. V več primerih je to instrument, ki naredi ekonomsko šibke odvisne od ekonomsko močnih in revne odvisne od bogatih. V začetku šestdesetih je Indijec, ki je videl, da zagotavljajo „pomoč“ njegovi državi razvite države, na srečanju Svetovne organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo rekel: „za božjo voljo, nehajte nam pomagati.“ Menim, da bo tokrat drugače.

  Eija-Riitta Korhola (PPE-DE). - Gospod predsednik, za ta parlament bi naredila skoraj vse, vendar imam celo jaz svoje meje. Svojo mejo sem skoraj dosegla včeraj zvečer, ko sem razpravo o aarhuški konvenciji postavila pred uživanje belušev na znamenitem večeru belušev. „Dezertirala sem pred desertom“ in ugotovila, da je bila razprava odpovedana. Ali smemo naše neuporabljene govore priložiti zapisniku zasedanja, ker so odgovori komisarja tako ali tako tam?

12. Popravki in namere glasovanja: glej zapisnik

(Seja je bila prekinjena ob 13.00 in se je nadaljevala ob 15.00.)

PREDSEDUJOČA: GOSPA KRATSA-TSAGAROPOULOU
Podpredsednica

13. Sprejetje zapisnika predhodne seje: glej zapisnik

14. Razprave o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in načela pravne države (razprava)

14.1. Sudan in Mednarodno kazensko sodišče (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je razprava o šestih predlogih za resolucije o Sudanu in Mednarodnem kazenskem sodišču⁽¹⁾.

  Jean Lambert, avtorica. − Gospa predsednica, ponovno se vračamo k vprašanju Sudana in kaj lahko storimo, da pozivamo vlado, naj se zagovarja zaradi trpljenja ljudi v tej državi in dejanskih vplivov na sosednje države.

Današnja resolucija zadeva zlasti Mednarodno kazensko sodišče in dejstvo, da je sodišče pred več kot letom dni izdalo dva naloga za prijetje, namreč za Ahmada Harouna, takrat ministra za notranje zadeve, ki je zdaj minister za humanitarne zadeve, kar je pretresljivo za večino od nas, in tudi za enega od nekdanjih vodij milice džandžavidov, Alija Mohameda Alija Abd-Al-Rahmana.

Videli nismo prav nobenega sodelovanja sudanske vlade pri predaji teh oseb Mednarodnemu kazenskemu sodišču, čeprav se ta vlada dobro zaveda, da ima članstvo v Združenih narodih tudi obveznosti. Opažamo stalno kulturo nekaznovanja, pri čemer se zdi, da nihče nikoli ne odgovarja za najgrozovitejše zločine.

Menim, da bi morale vse vlade zavzeti odločno stališče glede tega, pri čemer resolucija navaja, da moramo junija pozvati svet za splošne zadeve in zunanje odnose, naj sprejme ciljno usmerjene kazenske ukrepe EU za jasno določeno skupino sudanskih uradnikov, ki so odgovorni za omenjeno nesodelovanje, pri čemer ukrepanje vključuje jasne finančne sankcije, ker se zdi, da kadar kriki ljudi ne pomagajo, morda pomaga ustavitev dotoka denarja.

Moja skupina priporoča resolucijo Parlamentu. Veselimo se odločnega ukrepanja in upamo, da bodo ti in drugi ljudje obsojeni pred sodiščem.

  Erik Meijer, avtor. − (NL) Gospa predsednica, tudi pred letom dni smo imeli nujno razpravo o Sudanu. Od takrat so se razmere poslabšale in ne izboljšale. Sporazum med muslimanskim severom in nemuslimanskim jugom, ki je bil dosežen po dolgi notranji vojni, je ogrožen. Začasno sodelovanje v prehodni vladi in pri pripravah na referendum o neodvisnosti juga leta 2011 je ogroženo, ker meje teh območij niso končno določene. Nadzor nad z nafto bogatim srednjim območjem je zdaj razlog za dodatno nasilje.

Mirovni dogovor prav tako ne velja za zahodni Darfur, ker so arabski nomadi in vojaki izgnali skoraj vse temnopolto prebivalstvo v sosednji Čad. To ni spor med podporniki islama in krščanstva, ampak med nomadi in naseljenim kmetijskim prebivalstvom zaradi nadzora nad sušno zemljo, ki da zelo malo. Zaradi rasti prebivalstva in dezertifikacije ljudje izgubljajo tradicionalne vire preživetja in se obračajo drug proti drugemu. Vlada je odgovorna tudi za izgon tradicionalno nearabskega prebivalstva. Boji se odvijajo vse od Darfurja do glavnega mesta, Kartuma.

Tudi ko je bil Sudan še angleško-egiptovski kondominij, je bilo vprašljivo, ali naj to veliko območje z zelo raznolikim prebivalstvom postane ena neodvisna država. Enotna država bi večinoma bila država arabskega prebivalstva na severu, vzhodu in sredini. Temnopolto muslimansko prebivalstvo na zahodu ter temnopolti kristjani in animisti na jugu bi težko pridobili enak položaj. Regije, ki so bile takrat veliko manj razvite, so bile daleč od morja, pri čemer so dobile zelo malo mednarodne pozornosti. Nenazadnje jih ni opazil nihče, pri čemer zdaj vidimo rezultat kolonialne kratkovidnosti.

Država je odgovorna za veliko zločinov, vendar je hkrati zlasti instrument za eno od nasprotujočih si strani. Zato težko sodeluje s kazenskimi ukrepi. Očitno poskušamo možnost za to v resoluciji pustiti odprto, vendar je v sedanjih razmerah malo razlogov za optimizem.

  Filip Kaczmarek, avtor. − (PL) Resnično nezaslišano je, da je sudanska vlada imenovala gospoda Harouna (nekdanjega ministra za notranje zadeve, odgovornega za Darfur v letih 2003−2004) za ministra za humanitarne zadeve. Bolna šala je, da mu je bila zaupana odgovornost za življenja in varnost prebivalcev Darfurja, pri čemer gre za isto osebo, ki jih je prej preganjala, ter da so odločitve v zvezi z največjo humanitarno operacijo, ki jo vodi mednarodna mirovna misija UNAMID, v njegovih rokah. Ne pozabimo, da je namen omenjene misije varovati civiliste pred zločini, to je pred točno takšnimi dejanji, v kakršne je bil vpleten gospod Haroun.

Mednarodna skupnost, Evropska unija, Afriška unija, ZN in Arabska liga morajo vse odločno zahtevati od sudanske vlade, da omenjeni ljudje končno odgovarjajo Mednarodnemu kazenskemu sodišču.

  Leopold Józef Rutowicz, avtor. − (PL) Gospa predsednica, Sudan je zelo velika država na območju 2,5 milijona kvadratnih kilometrov, v kateri prebiva 42 milijonov ljudi, pri čemer sta jo uničili dve državljanski vojni in zahtevali več milijonov žrtev, za veliko več milijonov prebivalcev pa sta se končali z invalidnostjo, degradacijo in uničenjem premoženja. Temeljno vprašanje bratomornih sporov so bile etnične razlike, pri čemer je 52 % prebivalcev Afričanov in 39 % Arabcev, ter verske razlike, pri čemer je 70 % sunitov in 30 % animistov.

V omenjenih vojnah je prebivalstvo izkusilo vsa mogoča grozodejstva zaradi oboroženih in tistih z močjo, vključno z umori, mučenjem, posilstvi, ropi in razlastitvami, pri čemer so to zločini, ki jih preganja in kaznuje Mednarodno kazensko sodišče. Mednarodno kazensko sodišče žal nima sredstev za kaznovanje zločincev. Resolucija predstavlja evropski pogled na sedanje razmere, pri čemer jo podpiram. Vendar menim, da je v teh razmerah vredno preučiti uporabo radikalnejšega pristopa, na primer uporabo posebnih sil ZN, da privedejo obtožene pred Mednarodno kazensko sodišče ter zaprejo tiste, ki so bili spoznani za krive in jih dosmrtno internirajo na oddaljeni otok s pomenljivim imenom, kot je Otok zločincev, brez možnosti vrnitve. Menim, da bi to pomagalo.

  Marios Matsakis, avtor. − Gospa predsednica, ZN ocenjujejo, da je spor v Sudanu zahteval 300 000 smrtnih žrtev in za sabo pustil približno 2,5 milijonov beguncev.

V zadnjih letih je veliko poročil o neštetih dejanjih barbarstva v regiji. Trpljenje nedolžnega civilnega prebivalstva je skrajno. Tisti, ki so domnevno odgovorni za spodbujanje in izvajanje vojnih zločinov ali zločinov proti človečnosti, morajo odgovarjati pred zakonom, pri čemer morajo biti ustrezno kaznovani, če so spoznani za krive.

To ni potrebno le zaradi naravne pravičnosti, ampak tudi za zagotovitev, da preprečimo takšnim posameznikom ponovitev njihovih zločinov ter damo ustrezen primer drugim morebitnim zločincem in jim preprečimo podobne zločine.

Mednarodno kazensko sodišče je bilo ustanovljeno z namenom zagotoviti, da tisti, ki zagrešijo vojne zločine in zločine proti človeštvu, ne ostanejo nekaznovani. Sudan je podpisal Rimski statut, ki je ustanovil Mednarodno kazensko sodišče, vendar ga še ni ratificiral.

To ni izgovor za popolno nesodelovanje s sodiščem v skladu z resolucijo Varnostnega sveta ZN št. 1593. Mednarodno kazensko sodišče je izdalo dva naloga za prijetje, namreč za nekdanjega sudanskega ministra za notranje zadeve, gospoda Ahmada Jarouna, in vodjo milice Alija Mohameda Alija Abd-al-Rahmana. Naloga se nanašata na 51 točk obtožnice za domnevne vojne zločine in zločine proti človečnosti. Že več kot eno leto sudanski organi zavračajo predajo omenjenih posameznikov ter torej ovirajo delo Mednarodnega sodišča.

To je popolnoma in povsem nesprejemljivo. Zaradi takšnega obnašanja je sudanska vlada sostorilka domnevnih zločincev. Sudan pozivamo, da ponovno in hitro premisli o težkem položaju, v katerega so se postavili s ščitenjem domnevnih množičnih morilcev pred mednarodno roko pravice. Upamo, da se bodo spametovali in takoj upoštevali zahtevo Mednarodnega sodišča.

  Tadeusz Zwiefka, v imenu skupine PPE-DE. – (PL) Sramotno je, če država, ki je članica Združenih narodov, ne spoštuje pozivov Varnostnega sveta omenjene organizacije, naj zagotovi pomoč Mednarodnemu kazenskemu sodišču. Kaj lahko naredi mednarodna skupnost, če sudanski minister za zunanje zadeve zavrne zagotovitev takšne pomoči in izjavi, da sodišče nima pravice soditi nobenemu sudanskemu državljanu, ter da sudanska vlada ne bo dovolila sojenja in obtožbe nobenega sudanskega državljana zunaj nacionalnih sodišč?

Smo v precej težkem položaju, ker Sudan do neke mere ni odvisen od pomoči Evropske unije, Združenih držav ali drugih zahodnih demokracij, ampak temelji njegov razvoj na pomoči iz Kitajske. Kitajska je država, ki žal ne razmišlja o človekovih pravicah niti znotraj svojih meja. Vse, kar lahko storimo je, da pozivamo k zamrznitvi sredstev sudanskih voditeljev.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, v imenu skupine PSE. – (PL) Spor v Sudanu je od leta 2003 zahteval 300 000 žrtev. Dva milijona in pol ljudi je zapustilo svoje domove, da bi pobegnili nasilju. Kljub delni stabilizaciji v državi obstajajo stalna nesoglasja med vladnimi silami in uporniki, zaradi česar mirovne sile ZN težko zagotavljajo humanitarno pomoč. Trajna rešitev sudanskega spora ni mogoča brez sodelovanja ZN in večjega števila vojakov ZN v regiji. Novačenje otrok v vojsko in nasilje nad civilnim prebivalstvom, zlasti nad ženskami, sta jasni kršitvi mednarodnih standardov in človekovih pravic.

Skrb vzbujajoča je zlasti nezmožnost vlade za sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem ter ohranjanje vojnih zločincev na oblasti, ki so zdaj, to bo slišati kot slaba šala, med drugim odgovorni za razdeljevanje humanitarne pomoči in sodelovanje z mirovnimi silami. Sudan je treba pozvati, da takoj začne sodelovati s sodiščem in se sooči z vojnimi zločini, ker je to nujni pogoj za oblikovanje demokracije in pravne države. Obsoditi je treba vse poskuse ogrožanja mirovnega sporazuma in vojaško pomoč tretjih držav pri obeh straneh v sporu.

  Ewa Tomaszewska , v imenu skupine UEN. – (PL) Gospa predsednica, Sudan je od leta 2003 bojišče zaradi verskih in etničnih razlik. Posledica spora v Darfurju je selitev več kot dveh milijonov in pol ljudi. Civilne žrtve omenjenega spora so bile umorjene, pretepene in posiljene. Lakota je zelo razširjena, pri čemer obstaja pomanjkanje osnovne higiene. Osiroteli in izgubljeni otroci nimajo možnosti izobraževanja ali dostojne prihodnosti. Humanitarne misije imajo še večje omejitve. Rezultat sudanskega spora je zlom civilizacije v Darfurju in Čadu.

Sudanska vlada je zavrnila sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem in ga zasmehuje, pri čemer je to izdalo zaporne naloge za vojne zločince in je nezmožno ali le noče izboljšati razmer. V napadu na Omdurman 10. in 11. maja je življenje izgubilo še 200 ljudi.

Organe v Sudanu pozivamo, da takoj začnejo sodelovati z Mednarodnim kazenskim sodiščem. Pričakujemo, da naredi Svet Evrope odločne korake ter prepreči dostop do bank Evropske unije tistim, ki financirajo spor v Darfurju, in zamrzne njihova sredstva.

  Jana Hybášková (PPE-DE). - (CS) Kot članica misije Evropskega parlamenta za ugotavljanje dejstev v Darfurju in Čadu leta 2004 sem odgovorna politična popotnica. Prisotna sem bila, ko je dvanajstletna posiljena mati na vprašanje o otrokovem imenu odgovorila: „Ne vem, otrok nima imena.“ Zato pozivamo Sudan, da ratificira Rimski statut, sodeluje v skladu z resolucijo št. 1593 brez zamud in takoj preda Alija Kushayba in Ahmada Haruna. Predvsem pa pozivamo Evropejce, naj zahtevajo v pogajanjih z Arabsko ligo in zlasti Kitajsko, da uveljavita stroge politike v odnosih s Sudanom. To sta partnerici, ki nam lahko pomagata. Svet in Komisijo pozivamo, naj nas obveščata o svojih pogajanjih.

  Marianne Mikko (PSE). - (ET) Kolegi, Sudan je država, ki je uveljavila svojo pravico do drugačnosti. Je država, v kateri so nasilje, strahovlada in posilstvo v veliki meri vsakodnevni dogodki, ki ostanejo nekaznovani. Država, temelječa na vrednotah, ki niso človekove pravice. Razmere so kritične: od začetka spora v Darfurju je v zadnjih petih letih življenje izgubilo več kot 200 000 ljudi. Posamezniki, ki so zagrešili zločine proti človeštvu in vojne zločine, živijo na svobodi; nekateri od njih so na uglednih delovnih mestih v Sudanu.

Sodni sistem v Sudanu ni zmožen in pripravljen obravnavati razmer v Darfurju. Potrebna je reforma, sistem mora temeljiti na mednarodno priznanih merilih v zvezi s človekovimi pravicami. Nekaznovanje se mora končati. Nujno potrebno je sodelovanje sudanske vlade z Mednarodnim kazenskim sodiščem. Ratificirati mora Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in kaznovati vojne zločince. Razmere se ne smejo spremeniti zdaj, ampak takoj.

  Marcin Libicki (UEN). - (PL) Kot ob več priložnostih, kadar razpravljamo o ubijanju in kršenju človekovih pravic v svetu, tudi danes govorimo o tem, kdo je odgovoren tam, na kraju samem. Vendar se mi zdi, da razmere zahtevajo globljo analizo, ker je za omenjenimi spori vedno trgovina z orožjem in nafto. Omenjene trgovine z orožjem in nafto ne organizirajo izključno ljudje na omenjenih lokacijah, pri čemer jih pogosto obravnavamo kot slabše ljudi, ampak jo organizirajo ljudje v skupini narodov, ki imajo razvitejši občutek za odgovornost in bi morali imeti razvitejši občutek za odgovornost do drugih. Če ne bi šlo za interese omenjenih ljudi, je zelo mogoče, da zločini, o katerih običajno razpravljamo ob četrtkih popoldne, tako kot danes razpravljamo o Sudanu, ne bi obstajali.

  Kathy Sinnott (IND/DEM). - Gospa predsednica, ob četrtkih popoldne vedno znova razpravljamo o Sudanu, ker se grozodejstva v zvezi s človekovimi pravicami nadaljujejo: umori, posilstva, ugrabitve, ugrabitve otrok in zaplembe premoženja. Slaba varnost je še naprej težava za moške, ženske in otroke v Sudanu ter prav tako za ljudi, ki delajo na humanitarnem področju.

Neupoštevanje pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča je privedla do tega, da se smejo zločinci prosto sprehajati, zlasti prepoznavni ljudje, kot sta nekdanji minister za notranje zadeve in nekdanji vojaški vodja džandžavidov. Sudan moramo z vsemi našimi pristojnostmi pozvati, da ratificira Rimski statut.

EU in ostalo mednarodno skupnost ponovno odločno pozivam, naj vršita svojo moralno in družbeno odgovornost in naredita odločne korake, kar vključuje soočenje Kitajske z njeno vlogo v zvezi s Sudanom in trgovino z orožjem, ki ohranja razmere, da zaščitita ljudi v Sudanu in begunce v sosednjem Čadu ter končata ta spor.

  Louis Michel , komisar. – (FR) Gospa predsednica, leta 2004 je Evropska unija pozvala Združene narode, naj ustanovijo preiskovalni odbor za grozodejstva in zločine v Darfurju. Na podlagi priporočil omenjenega odbora je Evropska unija pozvala Varnostni svet ZN, naj preda primer v zvezi z razmerami v Darfurju Mednarodnemu kazenskemu sodišču, kar je storil s sprejetjem resolucije št. 1593 leta 2005.

V preteklih nekaj mesecih je Evropska unija ponovno večkrat pozvala sudansko vlado, naj brezpogojno sodeluje z Mednarodnim kazenskim sodiščem.

Predsedstvo EU je 31. marca 2008 ob obletnici predaje primera v zvezi z razmerami v Darfurju od Varnostnega sveta k Mednarodnemu kazenskemu sodišču sprejelo izjavo v imenu Evropske unije, ki izraža ogorčenje nad nesodelovanjem sudanske vlade s sodiščem. Evropska unija je izrazila tudi pripravljenost podpreti sprejetje novih primernih ukrepov za osebe, ki so odgovorne za nesodelovanje Sudana z Mednarodnim kazenskim sodiščem, če sudanska vlada še vedno ne bo delovala v skladu z resolucijo ZN.

V Oslu sem se 6. maja 2008 udeležil srečanja darovalcev in sudanske vlade, sudanskega konzorcija. Na srečanju sem med nagovorom na konferenci opomnil sudanske sogovornike, da je naša razvojna pomoč, namenjena podpori razvoja v Sudanu, predmet resnične demokratične preobrazbe v državi, kot je določeno v celovitem mirovnem sporazumu. Poudaril sem, da morajo temeljna načela celovitega mirovnega sporazuma veljati tudi za Darfur ter da je nujno potrebno ponovno vzpostaviti varnost, razporediti misijo Združenih narodov in olajšati humanitarni dostop. Nedavni izbruh nasilja v Abyei, regiji, prežeti z zapletenimi težavami, ki predstavljajo enega od največjih izzivov pri izvajanju celovitega mirovnega sporazuma v Sudanu, poudarja pomembnost izvajanja celovitega mirovnega sporazuma v celoti. Pravkar sem objavil izjavo za javnost, ki obe strani poziva k delovanju v skladu z vsemi določbami celovitega mirovnega sporazuma, vključno s takojšnjim premirjem in umikom drugih oboroženih sil iz mesta Abyei.

Sudanska vlada se mora zavedati, da bo mednarodna skupnost kot celota ostala zvesta viziji iz celovitega mirovnega sporazuma o mirnem, stabilnem in demokratičnem Sudanu, ki spoštuje pravno državo in človekove pravice. Omenjeno sporočilo ni namenjeno samo sudanski vladi, razumeti ga morajo tudi različna oborožena uporniška gibanja, katerih politični vzrok, kakršenkoli že je, ne upravičuje zločinov. Sodišče je izdalo številne zaporne naloge, vključno z nalogom za Alija Kushayba, vodjo milice džandžavidov.

Srečanje Varnostnega sveta ZN, ki bo potekalo 5. junija ob prisotnosti tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča, Luisa Moreno-Ocampa, je lahko pomembna priložnost za mednarodno skupnost, da predstavi enotno stališče in pošlje odločno sporočilo o podpori delu Mednarodnega sodišča. Svet za zunanje odnose, ki bo zasedal proti koncu junija, bo najverjetneje obravnaval to vprašanje.

  Predsednica. – Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo na koncu razprav.

Pisne izjave (člen 142)

  Glyn Ford (PSE), v pisni obliki. – Strinjam se z obsodbo vztrajnega nesodelovanja Sudana z Mednarodnim kazenskim sodiščem in izročitvijo Ahmada Haruna in Alija Kushayba Mednarodnemu kazenskemu sodišču.

Do danes je spor v Sudanu zahteval 300 000 žrtev in ustvaril dva milijona in pol notranje razseljenih oseb. Vendar še vedno zagotavljamo pomoč prek ministrstva za humanitarne zadeve, ki ga vodi Ahmad Harun. Komisijo in države članice pozivam, naj ustavijo takšne pošiljke prek omenjenega ministrstva in zahtevajo, da sudanska vlada odstavi ministra s položaja ter ga takoj pridrži in preda Mednarodnemu kazenskemu sodišču.

Dobro je poučiti Kitajsko zaradi neukrepanja v zvezi z Darfurjem, vendar EU v tem primeru tako kot drugi nima trdne hrbtenice.

(1) Glej zapisnik.

14.2. Pridržanje političnih nasprotnikov v Belorusiji (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucij o pridržanju političnih zapornikov v Belorusiji⁽¹⁾.

  Marcin Libicki, avtor. − (PL) Danes znova razpravljamo o kršitvah temeljnih človekovih pravic v Belorusiji. Kot je običajno pri takšnih zadevah, ugotavljamo, kaj počnejo diktatorji. Diktatorji se očitno vedno bojujejo z organizirano religijo, ker je to pogosto največji glas, ki ga ima prebivalstvo. Prav tako so vedno v boju s sindikati. Sindikati v Belorusiji so precej šibki, zato se lahko s tega vidika zdi Lukašenko precej pozitivna oseba, pri čemer se nima proti kom bojevati, ker tam sindikati še niso ustanovljeni. Poleg tega se diktatorji vedno borijo proti opoziciji, ki hoče demokracijo.

Vendar ne smemo zanemariti naslednjega: ne smemo pozabiti, da je Belorusija pomembna soseda Evropske unije na vzhodu, pri čemer jo moramo tako tudi obravnavati. Imamo neko težnjo po obravnavanju Rusije kot edine sosede na vzhodu in pozabljamo na dejstvo, da mora biti tudi Belorusija partnerica EU na vzhodu, ker je velika država, ki veliko obljublja.

  Věra Flasarová, avtorica. − (CS) Gospe in gospodje, Lukašenkov režim v Belorusiji si zasluži kritiko zaradi uporabe nasilnih metod, priprtja političnih nasprotnikov, uporabe avtoritativnih načinov vladanja, cenzure in izolacije države. Poleg tega zavrnitev vstopnih vizumov poslancem Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov preprečuje, da bi si položaj sami ogledali. Vse to je izpostavljeno v predlogu moje skupine. Vendar menim, da moramo svojo kritiko kršitev človekovih pravic ocenjevati po absolutnih merilih, namesto da sledimo politični lestvici, kdo na svetu zdaj igra prvo violino. To ni prav. Vrtimo se v krogu; ni nam uspelo storiti koraka naprej proti nepristranskosti za novo tisočletje. Rimljani so imeli vedno prav in njihovi letopisci so opisali kot napačno ravnanje, ko je bil napadeni nasprotnik dovolj pogumen, da se je branil.

Vendar naj se vrnem k Belorusiji. Lukašenkov režim je najprej in predvsem poskus nespoštovanja smeri, v katere se razvijajo evroatlantske pobude. Gospod Lukašenko se igra v svojem lastnem ozkem polju in ne upošteva dejstva, da se srednje velike države ne morejo tako obnašati, saj nadnacionalni kapital tega ne bo dopuščal. Če ne ubogaš, boš izoliran in mednarodna skupnost bo podpirala opozicijo v državi. Tako to poteka in tega se vsi zavedamo. Prej ko slej bodo gospod Lukašenko in njegovi privrženci drago plačali za takšno obnašanje. Belorusija je na območju, ki je strateško pomembno za Združene države in Nato. Sedanja vlada Združenih držav in vlade nekaterih drugih držav bi rade, da se Belorusija pridruži Natu skupaj z Ukrajino in Gruzijo ter s tem škoduje Rusiji.

Glede človekovih pravic v Belorusiji ne bi bili tako zelo zaskrbljeni, če prava težava dejansko ne bi bila Rusija. Vendar ostaja vprašljivo, ali poskusi oslabitve Rusije pomagajo svetovni varnosti. Bojim se, da bodo takšni poskusi sprostili moč, ki je ne bo mogel nihče nadzorovati. Rusija jo je zatirala več tisočletij.

  Jacek Protasiewicz, avtor. − (PL) Gospa predsednica, gospod komisar, poslanci Evropskega parlamenta, ki jih skrbi vprašanje Belorusije in ki spremljajo položaj v Belorusiji, se srečujejo z nasprotujočimi si informacijami. Po eni strani obstaja javno in uradno izražena želja po ureditvi odnosov z Evropsko unijo. Odprtje predstavništva Evropske komisije v Minsku je izraz te želje.

Po drugi strani je istega meseca policija brutalno napadla demonstrante, ki so želeli proslaviti devetnajsto obletnico neodvisnosti države. Naslednji dan so organi oblasti nad neodvisne novinarje poslali posebne sile KGB. Mesec dni pozneje so bile aktivistom izrečene daljše zaporne kazni, vendar ti aktivisti niso opozicija, to so le ljudje, ki so si drznili demonstrirati za zaščito pravic državljanov in pravic malih podjetij, kot sta Andrej Kim ali Sergej Parsijukevič. Pred kratkim smo slišali tudi, da je bil priprt in denarno kaznovan Aleksander Milinkevič, ker se je srečal z beloruskimi državljani in z njimi razpravljal o javnih vprašanjih. Aleksander Kazulin, najpomembnejši politični zapornik, zapornik vesti v sodobni Evropi, je še vedno v zaporu.

Kot predsednik beloruske delegacije bi rad doživel dan, ko bomo lahko Evropskemu parlamentu predložili resolucijo, v kateri bo z zadovoljstvom izraženo, da so se v Belorusiji zgodile spremembe, zaradi katerih bo ta država postala del civilizirane Evropske skupnosti.

To se na žalost ne bo zgodilo danes. Brez kakršnih koli zagotovil temeljnih pravic do svobodnih in demokratičnih volitev, izražanja političnih mnenj, svobode tiska in vere ne obstaja možnost, da bi Evropska unija kdaj priznala beloruski režim kot državo, s katero je vredno sodelovati, ali kot državo, ki ji je vredno pomagati. Politike, ki jo izvaja Aleksander Lukašenko, ne bomo nikdar podprli. Vendar bomo podpirali neodvisne skupine državljanov iz Belorusije pri njihovih stikih z Evropsko unijo v upanju, da se bo položaj v državi nekega dne spet uredil.

  Marios Matsakis, avtor. − Gospa predsednica, Belorusija je čudovita in pomembna država z velikim potencialom za napredek, zaradi katerega lahko njeni državljani živijo v blaginji. Na žalost so v tej državi pomembna pravila demokracije zdaj vprašljiva. To se dogaja predvsem zaradi nezmožnosti vladnih organov oblasti, da se sprijaznijo s potrebo po spoštovanju svobode izražanja in drugih načel demokracije. Takšno spoštovanje je nujna zahteva vsake vlade, ki ni diktatorska.

Poročila iz Belorusije o samovoljnih aretacijah članov civilne družbe in opozicijskih aktivistov, uporabi čezmerne sile proti mirnim demonstrantom in zatiranju neodvisnih novinarjev so dokazi praks, ki se morajo takoj končati. Belorusko vlado pozivamo k spametovanju, spremembi njene taktike ter izbiri poti svobode in demokracije namesto zatiranja in totalitarizma, ki lahko konflikt z lastnimi ljudmi in mednarodno skupnostjo le poslabšata.

  Milan Horáček, avtor. − (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, uporaba sile proti nevladnim organizacijam, opozicijskim aktivistom in neodvisnim novinarjem v Minsku in drugih beloruskih mestih konec marca predstavlja resno poslabšanje političnega položaja v državi, ki jo je že zajel avtoritativen in diktatorski režim.

Edina nemška politična ustanova, ki je smela delovati v Minsku, se je morala zapreti. V časopisnih uredništvih se dogajajo racije, da bi zastrašili kritične glasove v tisku. Svobodne volitve ter svoboda zbiranja in izražanja so zelo omejene. Opozicijske politike sistematično preganjajo in jim nalagajo daljše zaporne kazni. Organi oblasti zatirajo gibanja v civilni družbi na podlagi nepreglednih zakonov, ki jih vsiljujejo nevladnim organizacijam, na podlagi zakonodaje proti skrajnežem ali z uporabo sile na mirnih zborovanjih.

Tudi mi moramo ukrepati, da bi spodbujali kulturo političnega pluralizma v Belorusiji. Srečanje s strukturami demokracije, zlasti za mlade ljudi, je zelo pomembno za prihodnost države. Ponovno odprtje evropske humanistične univerze v Vilni, beloruske univerze v izgnanstvu, ki ponuja zatočišče študentom, ki so žrtve političnega preganjanja, je bila pametna poteza.

Naslednji korak mora biti enostavnejša pridobitev vizuma, k čemur je ta parlament že večkrat pozval. Ni prav, da EU še naprej omejuje pravico ljudi do prostega gibanja z zaračunavanjem 60 EUR za izdajo vizuma. To je skoraj tretjina mesečnega prihodka v Belorusiji, zato je to nedostopno za številne ljudi. Kar nam je uspelo z Ukrajino, Moldavijo in Rusijo, bi nam moralo tudi z Belorusijo.

(Ploskanje.)

  Eija-Riitta Korhola, v imenu skupine PPE-DE. – (FI) Gospa predsednica, Belorusija je edina evropska država, ki ima še vedno totalitarno upravo in v kateri je smrtna kazen še vedno dopustna. Predsednik Lukašenko še naprej budno spremlja civilno družbo in države ne želi izpustiti iz svojega tesnega prijema.

Kljub vsemu je beloruska vlada dejala, da si želi vzpostaviti tesnejše odnose z Evropsko unijo. Spet je čas, da Belorusiji jasno razložimo pogoje sodelovanja.

Kot navaja resolucija, so osnovni predpogoji za tesno sodelovanje v okviru evropske sosedske politike odprava smrtne kazni, svobodni mediji, svoboda govora in zbiranja, verska svoboda, spoštovanje demokratičnih vrednot in takojšnja izpustitev političnih zapornikov. Ta resolucija poziva k takojšnji izpustitvi priprtih članov opozicije ter je hkrati izkaz podpore in solidarnosti z vsemi tistimi, ki trpijo pod sedanjim beloruskim režimom.

Naslednji teden bodo v ta parlament prišli člani beloruske politične opozicije, da bi EU pozvali k podpori peticije, ki jo je Lukašenko zavrnil, o spremembi zakona, ki omejuje versko svobodo in je začel veljati leta 2002. Upam, da bosta ta resolucija in skupna razprava naslednji teden prepričala belorusko vlado, da je to v njenem lastnem interesu in interesu državljanov.

  Marianne Mikko, v imenu skupine PSE. – (ET) Kolegi, na dan človekovih pravic, 10. decembra, je začela na Poljskem delovati televizijska postaja Belsat, pri čemer je njen cilj Belorusom posredovati neodvisne informacije o dogajanju v Belorusiji, Evropi in drugod po svetu. Kanal, ki večinoma oddaja v beloruščini, zdaj doseže približno 10 % Belorusov prek satelita.

Postaja deluje pod stalnim pritiskom. Konec marca sta KGB in policija v Belorusiji izvedli racijo proti lokalnim poročevalcem postaje Belsat. Zasegli so njihova osnovna orodja, prenosne računalnike in pripomočke za oddajanje. Neodvisni poročevalci živijo v stalnem strahu pred zaslišanji in priprtjem. Položaj v Belorusiji, neposredni sosedi Evropske unije, je tako slab, kot je bil v času železne zavese. Kot predsednica moldavske delegacije in kot Estonka tukaj izjavljam, da državljani Belorusije, ki je tudi bila del Sovjetske zveze, danes potrebujejo neodvisne informacije tako, kot potrebujejo kisik. Belsat je odličen začetek, vendar dobra televizija ni poceni.

Novinarji beloruskega Belsata se borijo za demokracijo; marca so nas obiskali v Evropskem parlamentu in potrebujejo našo celovito podporo. Evropsko komisijo in vse države članice pozivam, da finančno in moralno podprejo Belsat. Ne smemo pozabiti, da je svobodni tisk temelj demokracije.

  Janusz Onyszkiewicz, v imenu skupine ALDE. – (PL) Pred nekaj meseci je gospod Lukašenko osvobodil vse politične zapornike z izjemo gospoda Kazulina, ki mu je bila ponujena možnost, da zapusti državo. To spominja na metode, ki so jih komunistični organi oblasti uporabljali proti opoziciji na Poljskem. Zato se je zdelo, da se položaj izboljšuje, vendar če oblast izpušča politične zapornike, pomeni to, da bodo zaprli druge nasprotnike režima, kot je dejal junak znane zgodbe Ilje Erenburga. Danes so zapori spet polni zapornikov, ki so tam zaradi političnih prepričanj, ki so jih izrazili na številnih demonstracijah.

Menim, da za to obstaja samo en pravi odgovor, in to je podaljšanje seznama oseb, ki jim je vstop v države Evropske unije prepovedan. Ta seznam že obstaja, vendar dejstvo, da sam gospod Lukašenko ne sme priti v Evropsko unijo, ni preveč prepričljivo. Seznam moramo znatno razširiti.

  Ewa Tomaszewska , v imenu skupine UEN. – (PL) Gospa predsednica, spet se pogovarjamo o položaju v Belorusiji. Gospod Kazulin, tekmec gospoda Lukašenka za položaj predsednika Belorusije, je še vedno v zaporu, čeprav je bolan. Demonstranti, ki so želeli proslaviti devetnajsto obletnico kratke neodvisnosti Belorusije in so bili priprti 25. marca 2008, so še vedno v priporu. Proti opoziciji se uporablja nasilje in novinarjem se zasega njihova lastnina, pretepa se jih ter izganja.

Pred kratkim je gospod Lukašenko izrazil željo po ponovni kandidaturi za predsednika. Poleg tega je prvič poskušal izsiljevati Evropsko unijo tako, da nas je spomnil, da v Evropsko unijo skozi Belorusijo pride 50 % nafte, 50 % izdelkov iz nafte in 30 % plina. S tem namiguje na plinovod Jamal–Evropa in naftovod „Prijateljstvo“. Kljub temu in dejansko prav zaradi tega Evropska unija ne more prenehati z varovanjem človekovih pravic. Razvijajoči se civilni družbi v Belorusiji moramo zagotoviti podporo, ki bo vključevala materialno podporo in dostop do neodvisnih informacij.

  Urszula Krupa, v imenu skupine IND/DEM. – (PL) Gospa predsednica, po sedemnajstih letih od razpada Sovjetske zveze in odcepitve svobodnih neodvisnih držav ostaja Belorusija zadnja diktatura v Srednji in Vzhodni Evropi. Zdi se, da je v tej državi spoštovanje človekovih pravic oddaljen pojem. Poneverba volilnih izidov, odprava politične opozicije, aretacije, pretepanja, omejitve svobode govora in tiska, omejitve zbiranja in predvsem množični nadzor prebivalstva z visoko razvitimi varnostnimi napravami so vsakdanjik, ki ga živijo državljani Belorusije.

Opozarjam tudi na poslabšan položaj številnih ljudi, ki živijo blizu meje, skupaj s tam živečimi predstavniki poljskih manjšin, ki so jim po pridružitvi Poljske k schengenskemu območju zelo oteženi stiki z družinami na Poljskem, zlasti zaradi visokih cen vizumov. Ta težavni položaj od evropskih držav zahteva odločne ukrepe. Razmisliti bi morali tudi o najboljših metodah za ustrezno pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo.

  Urszula Gacek (PPE-DE). - Gospa predsednica, režim v Belorusiji kaže stalno nespoštovanje institucionalnih zagotovil, ki so bistvena za demokracijo. Omejuje svobodo oblikovanja političnih strank in pridruževanja tem strankam, svobodo izražanja, pravico do drugih virov informacij ter pravico do svobodnih in pravičnih volitev.

Priprtje političnih nasprotnikov v Belorusiji krši vse te temeljne svoboščine. Benjamin Disraeli, britanski politik iz 19. stoletja, je nekoč dejal: „Nobena vlada ne more biti dolgo časa trdna brez strašne opozicije.“ Medtem ko Lukašenko zatira vsako opozicijo, upajmo, da se bodo Disraelijeve besede izkazale za prerokbo beloruskemu režimu ter da bo zatiranje opozicije vzrok za zadnji padec režima.

(Ploskanje.)

  Józef Pinior (PSE). - (PL) Gospa predsednica, gospod komisar, tu v Evropskem parlamentu se kar naprej vračamo k vprašanju Belorusije, države, ki dejansko leži v središču Evrope, če gledamo geografsko, in meji na Evropsko unijo. To je izjemna država glede na evropske standarde; izjemna v tem smislu, da nima liberalne demokracije ali vladavine prava ter ima cenzuro. Današnja razprava poteka na obletnico praške pomladi leta 1968, obletnico trenutka, ko so ljudje v Evropi končno rekli „dovolj“ cenzuri in nadzoru tiska.

Danes sem svoj govor želel nameniti samo temu vprašanju v Belorusiji. Zgodil se je nenavaden hekerski napad na neodvisne spletne medije: na spletne strani Charter 97, Radio Liberty in Belarus Partisan. Kar je bilo pri tem tako nenavadno, je dejstvo, da se je hekerski napad začel dan pred demonstracijami opozicije, ki naj bi se zgodile na obletnico černobilske katastrofe.

Spletni mediji v Belorusiji so res edini neodvisni mediji, saj je večina drugih pod popolnim nadzorom beloruskega režima. Spletno stran Charter 97 obišče okrog 9 000 uporabnikov na dan, pri čemer ima v Belorusiji čez tri milijone družin povezavo z internetom, kar je več kot 30 % vsega prebivalstva. To kaže na dinamičnost in vitalnost družbe v Belorusiji.

Gospod komisar, Evropska unija mora resno razmisliti o ukrepih za pomoč običajnim ljudem v Belorusiji.

  Eugenijus Gentvilas (ALDE). – (LT) Ko je Aleksander Lukašenko začutil pritisk Vladimirja Putina glede plina, je izrazil svojo željo po tesnejših stikih z EU. Vendar lahko danes vidimo, da je šlo pri tem le za prazne besede, ki jim ni sledilo spoštovanje človekovih pravic, svobode tiska in drugih evropskih vrednot. Na neuradni dokument o tem, kaj lahko EU prinese Belorusiji, ni bilo odziva. Politične aretacije in nasilje se nadaljujejo.

EU bi morala takoj poslati strokovnjake za opazovanje priprav na jesenske parlamentarne volitve, da bi ugotovili, ali so volilni zakoni spremenjeni in ali ima opozicija možnost delovanja. Ne smemo se omejiti le na opazovanje volitev. To bi bila ogromna napaka. Dejansko moramo najprej zagotoviti, da bo diplomatom in poslancem EU dovoljen prost vstop v Belorusijo. Evropska komisija in države članice EU bi morale storiti vse, kar lahko, za doseganje tega.

  Zdzisław Zbigniew Podkański (UEN). - (PL) Gospa predsednica, Belorusija nam je kot naša soseda zlasti blizu, zlasti tam živi veliko Poljakov. Za nas Poljake in tudi za prebivalce drugih sosednjih držav Belorusije je pomembno, da na območju prevladuje stabilen politični in gospodarski položaj, saj to zagotavlja temelje za razvoj in napredek kakovosti življenja naših prebivalcev. Spomniti se moramo tudi, da je bila Belorusija tako kot Poljska po drugi svetovni vojni pozabljena in predana sovjetski nadvladi ter ni mogla računati na kakršno koli pomoč od drugje. Vendar je tej državi uspelo doseči neodvisnost in danes se lahko pohvali z več kot osemodstotno rastjo BDP in celo 9,9-odstotno rastjo BDP v letih 2003–2006.

Predsedniku Lukašenku ne odrekamo pravice do izbire, v katero politično smer se bo razvijala njegova država. Vendar nas skrbi, da vse pogosteje slišimo za kršitve človekovih pravic v Belorusiji, kar pomeni kršitev demokracije. To zadeva ne le beloruske državljane, ampak tudi ostale, skupaj s Poljaki. Zato je ta resolucija smiselna in ima podporo skupine združenje za Evropo narodov.

  Kathy Sinnott (IND/DEM). - Gospa predsednica, v Evropi smo se približali nekaterim nekdanjim državam Sovjetske zveze na naši vzhodni meji. Vendar se je Belorusija upirala vsem poskusom dialoga.

Ker v Belorusiji vlada diktatura, državljani, ki si želijo bolj odprtega in celo zahodno usmerjenega dialoga, ne morejo izkoristiti nobene zakonite poti, da bi se slišala njihova mnenja. Ko ljudje pozivajo k demokraciji in izpostavljajo zlorabe režima, jih odpeljejo v zapor.

Še naprej moramo beloruski režim rotiti, da državljane izpusti iz svojega železnega prijema. To lahko storimo tudi tako, da javnost opozarjamo na cilje, za katere se borijo politični, socialni in verski zaporniki. Ko se bo zgodovina ozirala v preteklost, bodo ti zaporniki postali junaki beloruske svobode, ko bo ta končno dosežena.

  Bernd Posselt (PPE-DE). - (DE) Gospa predsednica, mislim, da je to že deveto zasedanje, na katerem se ukvarjamo z Belorusijo, in tako bomo morali nadaljevati, dokler z nami v Evropskem parlamentu v Strasbourgu sedijo poslanci, ki jo predstavljajo.

Nujno potrebujemo tri ključne prednosti. Prvič, odločno pozivamo belorusko vlado, da končno izpusti politične zapornike, ne le političnih zapornikov, ki so že dalj časa v priporu, kot gospod Kazulin, ampak tudi številne nove zapornike, ki so bili zaprti zaradi uveljavljanja osnovnih temeljnih pravic, kot so svoboda opravljanja novinarskega poklica, svoboda izražanja ali pravica do udeleževanja demonstracij.

Drugič, pozivamo k spremembi zakona o veri in k popolni verski svobodi. Evropski kristjani so zatirani tu v osrčju Evrope in tega v Evropskem parlamentu ne dopuščamo. Zato se moramo temu upreti z vsemi močmi.

Tretjič, nujno moramo zagotoviti, da se Belorusija končno odpre nam, poslancem Evropskega parlamenta in evropskim državljanom, da se podre zid izolacije, s katerim je beloruski režim sistematično ogradil svoje ljudi, da bomo lahko tam prisotni in razpravljali o vprašanjih ter da lahko pomagamo pri spodbujanju neke vrste beloruske pomladi, ki bi se zgodila 40 let po praški pomladi.

  Tunne Kelam (PPE-DE). - Gospa predsednica, naše sporočilo gospodu Lukašenku in tudi mednarodni skupnosti je, da je Evropski parlament zaskrbljen in bo še naprej zaskrbljen zaradi položaja v Belorusiji, zadnji diktaturi v Evropi.

To se nanaša zlasti na aretacije miroljubnih državljanov iz političnih vzrokov. Iz Minska so pred kratkim sporočili, da si želijo izboljšanja odnosov z Evropsko unijo. Vendar postavljamo začetku kakršnega koli smiselnega dialoga zelo običajne predpogoje: izpustitev vseh političnih zapornikov, prenehanje samovoljnih aretacij, zagotavljanje svobode izražanja in neodvisnost sodnega sistema ter dopuščanje običajnega sodelovanja opozicije v političnem življenju.

Nazadnje bi se rad pridružil pozivu gospe Mikko o razširitvi politične in materialne podpore EU za delovanje neodvisne televizijske postaje Belsat. Ta televizijska postaja je pravi način za spreminjanje položaja v Belorusiji in ne nujno naša resolucija.

  Zita Pleštinská (PPE-DE). - (SK) Dragi kolegi, zelo me žalosti, da se položaj glede demokracije, človekovih pravic in pravne države v Belorusiji ni izboljšal. Predrznost moči Aleksandra Lukašenka ne pozna meja. Izjava beloruske vlade o njenih namenih izboljšanja odnosov z Evropsko unijo popolnoma podcenjuje svet demokracije.

Menim, da bo simbolni datum 25. marec 2008, ko je gospod Lukašenko poslal policijo nad miroljubne državljane Belorusije, pomenil konec totalitarnega režima v Belorusiji podobno kot zgodovinska manifestacija s svečami 25. marca 1988 na Slovaškem. Rada bi izrazila solidarnost z združeno demokratsko opozicijo v Belorusiji in vsemi državljani Belorusije.

Svet in Komisijo pozivam, da pregleda možnosti znižanja taks za schengenski vizum za državljane Belorusije. To je edini način za preprečitev še večje osamitve državljanov Belorusije.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). - (PL) Gospa predsednica, gospod komisar, za doseganje demokratizacije in gospodarskega preoblikovanja morajo organi oblasti v Belorusiji začeti dialog z vsemi političnimi silami, tudi z opozicijo, in organizirati svobodne volitve. Države Srednje in Vzhodne Evrope, med njimi Poljska, so lahko zgled.

Da bi spremenili zavest ljudi v Belorusiji in jim pokazali načela demokracije ter prostega trga, je ključno poenostaviti in okrepiti stike med belorusko družbo in državami EU. To zahteva znatno poenostavljenje in liberalizacijo postopka za pridobitev vizuma, skupaj z zmanjšanjem takse za vizume za državljane Belorusije.

Države Evropske unije bi morale svoje univerze in druge visokošolske ustanove odpreti za študente iz Belorusije ter jim zagotoviti štipendije iz skladov EU, nacionalnih in zasebnih skladov. EU bi se morala odpreti Belorusiji, čeprav sedanji organi oblasti tega ne želijo.

  Zbigniew Zaleski (PPE-DE). - (PL) Gospa predsednica, gospod komisar, rad bi dodal eno točko tej zaskrbljenosti v zvezi s političnim in gospodarskim položajem. Ker komisar Michel razume pomembnost izobrazbe v Evropi in zunaj njenih meja ter ker se sam ukvarjam s študenti iz Belorusije, saj se jih veliko izobražuje na katoliški univerzi v Lublinu, bi rad povedal naslednje: gospod komisar, predlagam povečanje, kolikor je le mogoče, finančne in druge pomoči za ta namen, saj bo vlaganje v izobrazbo beloruskih študentov pomagalo Belorusiji ter se bo izkazalo za dobro naložbo za Evropo.

  Tadeusz Zwiefka (PPE-DE). - (PL) Gospa predsednica, Belorusija leta 2008 je črni madež na vesti vseh nas. Sramotno je, da na začetku 21. stoletja v Evropi obstaja totalitarna država. Na četrtkovih zasedanjih v Strasbourgu razpravljamo o kršitvah človekovih pravic po svetu. Vendar je Belorusija najbližja soseda Evropske unije.

Zdi se mi, da so do leta 1989 zahodne demokracije storile vse, kar so lahko, da so osvobodile številne zatirane države izpod sovjetske okupacije. V Belorusiji se do danes ni nič spremenilo. Zdi se mi, da čeprav ni ostalo več veliko držav, ampak samo ena, naredimo manj. Zagotovo ne naredimo dovolj. Jasno je, da ne moremo imeti neposrednega političnega in gospodarskega vpliva na dogajanje v Belorusiji, vendar lahko vplivamo na to, ali se bodo tam oddajale neodvisne informacije, ki bodo spodbudile ljudi v Belorusiji k boju za neodvisnost.

  Louis Michel , komisar. – (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, vzpodbuden trenutek v Belorusiji, ki se je zgodil ob izpustitvi petih od šestih političnih zapornikov, se je, kot kaže, zaustavil. Na žalost so to vzpodbudno ozračje uničili obnovljeni pritiski na civilno družbo ter številne stroge in nesorazmerne kazni. Še naprej obsojamo politične aretacije in način ravnanja s civilno družbo in neodvisnimi mediji.

Hkrati moramo zagotoviti, da se Belorusija zaveda resnosti izjav o predlaganem partnerstvu, ki je pogojeno z doseženim napredkom glede spoštovanja demokracije, človekovih pravic in pravne države. Vendar mora Belorusija za doseganje takšnega napredka uvesti ukrepe, ki so za nas temeljni. Ti ukrepi vključujejo izpustitev vseh političnih zapornikov, tudi Aleksandra Kazulina.

Vključujejo tudi izvedbo parlamentarnih volitev, razpisanih za september, ki morajo biti v skladu z demokratičnimi načeli. Glede tega pozivamo, da se mednarodnim opazovalcem misije OVSE/ODIHR zagotovi neoviran dostop. Beloruski organi oblasti so nas obvestili o svoji nameri dopustitve opazovalcev volitev za kratko in dolgo obdobje; gotovo jih bomo držali za besedo. Prisotnost opazovalcev iz Evropskega parlamenta bi bil dodaten vir dragocenega strokovnega znanja in izkušenj. Ključno je tudi, da pri teh volitvah pravično sodelujejo tudi opozicijske stranke. Upoštevali bomo vsak predlog Parlamenta v zvezi s tem.

Vendar bi bil nesporen dokaz o doseženem napredku prisotnost opozicije v beloruskem parlamentu, vendar zdaj ni tako. V tem primeru bi bila Evropska unija pripravljena, da se odzove pozitivno, kot je potrdila komaj prejšnji mesec v izjavi glede sankcij in napredka, ki bi nas vzpodbudil k popuščanju pri teh sankcijah.

Zdaj bom obravnaval vprašanje, ki nas zelo zadeva: vprašanje stikov s prebivalci Belorusije. Naj bo položaj v Belorusiji še takšnega obžalovanja vreden, moramo svoje stike razširiti. Omejitve stikov z beloruskimi oblastmi na ministrski ravni se seveda še naprej ohranjajo. Kljub temu menim, da je treba razlikovati med političnimi in tehničnimi ravnmi. V skladu s tem Komisija izvaja srečanja, na katerih se s strokovnjaki iz beloruske vlade razpravlja o vprašanjih, kot so energija, promet in okolje. Ti stiki so sredstvo prenosa številnih sporočil glede vprašanj, ki nas zelo zadevajo.

Dejstvo, da imamo zdaj delegacijo v Minsku, nam bo tudi pomagalo pri ustvarjanju tesnejših stikov z belorusko vlado in civilno družbo, lokalnimi nevladnimi organizacijami, neodvisnimi mediji in študenti, pri čemer moramo vsem naštetim pomagati, kot ste upravičeno izpostavili v svojem poročilu in kot so povedali številni govorniki. Poleg tega zagotavljamo finančno pomoč evropski humanistični univerzi, ki je zdaj v izgnanstvu v Vilni in bo tam še naprej delovala, dokler se ne bo mogla vrniti v Belorusijo.

Nazadnje bi rad omenil temo, ki se vedno znova pojavlja: vizumi. Vsi se zavedamo, da zdaj ne moremo začeti pogajanj z Belorusijo o manj strogih omejitvah za pridobitev vizuma. Tako je določil Svet. Vendar nam to dejstvo ne preprečuje, da ne bi koristno uporabili pooblastil, ki jih države članice imajo v okviru schengenskih pravil kot del posebnih pravic.

  Predsednica. – Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo na koncu razprav.

Pisna izjava (člen 142)

  Alessandro Battilocchio (PSE), v pisni obliki. – (IT) Hvala, gospa predsednica. Na žalost smo že večkrat razpravljali o nekritičnih aretacijah vseh, ki nasprotujejo sistemu. V tem parlamentu se je že prevečkrat razpravljalo o Belorusiji: preveč je besed in premalo pomembnih dejanj.

Zavedati se moramo dejstva, da je Lukašenkov režim odkrito sovražen do Evropske unije ter da naše zahteve glede človekovih pravic in demokratizacije v Belorusiji naletijo na gluha ušesa. Krepimo stike s civilno družbo in notranjimi gibanji v iskanju spremembe. Nagrada Saharova je prvi konkreten dokaz tega.

Vendar je pri tem potreben dodaten napredek. Pred kratkim sem bil v Belorusiji in opazil, da se med državljani širi ozaveščanje o koristnosti sprememb, ki bodo zagotavljale svobodo, pravico, enakost in demokracijo. Komisijo pozivam, naj posebno pozornost posveti Belorusiji, državi, ki ima strateški položaj za zagotavljanje miru in varnosti celotne evropske celine.

(1) Glej zapisnik.

14.3. Naraščajoča napetost v Burundiju (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucij o naraščajoči napetosti v Burundiju⁽¹⁾.

  Alain Hutchinson , avtor. – (FR) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, najprej nismo želeli, da bi Parlament zdaj obravnaval položaj v Burundiju, saj se, kot veste, burundijski organi oblasti zdaj pogajajo s FNL, narodnoosvobodilnimi silami; dosegli so kritično točko, ki končno kaže možnosti pozitivnega razpleta in ki bi morala, tako upamo, voditi k praktični izvedbi sporazumov, ki so bili doseženi v Dar es Salaamu ter si prizadevajo za končanje vojskovanja, nasilja in nevarnosti, ki vladajo v državi. Kot vemo zdaj, lahko zamah s krili metulja v Strasbourgu včasih povzroči orkan več tisoč kilometrov stran.

Po drugi strani si ne moremo predstavljati, da ne bi govorili o položaju te male države, ki je bila oropana lastnega razvoja, odvzeti so ji bili njeni bogati naravni viri, privlačni za vlagatelje. Zato smo v dogovoru z drugimi političnimi skupinami želeli to resolucijo razumeti kot poziv k pozitivnim ukrepom glede te pridružene države, ki se nahaja v nemirni regiji Velikih jezer. Želeli smo ponovno izraziti odločenost EU, zlasti odločenost Parlamenta in vas, gospod komisar, da poišče nove rešitve za razvojno pomoč, rešitve, ki so učinkovitejše v državah, oslabljenih zaradi kriznih razmer, v tem primeru državljanske vojne, v državah, v katerih bi se na vprašanja, kot so proces demokratične obnove, ponovna vzpostavitev javnih služb in politike o temeljnih zadevah, kot sta zdravstvo in šolstvo, učinkoviteje in hitreje odzivali ter jih podpirali. Hoteli smo, da je ta resolucija sestavni del akcijskega načrta, ki ga mora za Burundi razviti Nizozemska. Burundi je bil izbran, in tega smo veseli, kot ena od treh pilotnih držav za ta novi pristop. Zato smo jasno izrazili svoje želje. Želimo, da Burundi postane model razvoja, in da bi to dosegli, želimo organom oblasti v tej mali državi zagotoviti finančna sredstva in podporo, ki ju potrebujejo za civilno, politično in gospodarsko preoblikovanje.

Parlament bo budno spremljal razvoj, vendar želi burundijske poslance iz vseh političnih skupin pozvati k nujnemu iskanju načinov in sredstev za ponovno oživitev dejavnosti njihovih institucij, potem ko jim je bilo nekaj mesecev preprečeno opravljanje njihovega dela, z namenom razpravljanja in glasovanja ter tudi dopuščanja burundijski vladi, da izvaja projekte, katerih cilj je preoblikovanje, kot je na primer dolgo pričakovana reforma sodnega in zdravstvenega sistema, ki med drugimi področji zahtevata nujno posredovanje.

Nazadnje bi radi izpostavili, da Burundi, ena od najrevnejših držav na svetu, prejme sorazmerno najmanj razvojne pomoči na prebivalca. To se ne sme nadaljevati. Zahtevamo, da se hitro sprostijo dodatni finančni viri za financiranje prednostnih razvojnih programov in zlasti obnove uničene infrastrukture. Poleg EU je v Burundiju, državi, v kateri je treba še vse narediti, zastopanih le pet držav članic. Upamo, da bodo te države učinkovito uskladile svoja prizadevanja pred kakršnim koli odločanjem v evropskih prestolnicah in da bodo delegacije na burundijskih tleh, ki jim je bilo zaupano izvajanje razvojnih politik, še naprej delovale skupaj ter da se bo povečalo število njihovih uslužbencev.

Na koncu bi rad poudaril odstavek v naši resoluciji, ki se nanaša na vzdrževanje in mogoče povečanje zelo potrebne humanitarne pomoči. Prav tako pozivam, da dogovori o umiku te pomoči potekajo ob upoštevanju krepitve razvojnih politik, katerih izvajanje je bolj zapleteno. V zvezi s tem smo želeli izpostaviti ustrezno priznavanje vidnosti ukrepov, ki jih burundijski organi oblasti izvajajo lokalno s podporo iz Evropske unije in držav članic. Poleg reševanja konfliktov s FNL in ponovne vzpostavitve večje varnosti morajo Burundijci čim prej videti izboljšave v razvoju njihove države, ki bi se kazal tudi v njihovem težavnem vsakdanjiku.

  Raül Romeva i Rueda, avtor. – (ES) Gospa predsednica, ponovno nasilje v Burundiju predstavlja korak nazaj v že tako nestabilnem procesu.

Številne smrti in več tisoč razseljenih ljudi kažejo, da prizadevanja za doseganje miru vsaj za zdaj očitno ne zadostujejo. Za tak položaj mora biti odgovornih več strani.

Obžalovanja vredno je, da so FNL ponovno uporabile orožje, vendar moramo povedati, da je bilo veliko omemb kršitev človekovih pravic, ki so jih storile burundijske oborožene sile in policija.

Jasno je tudi, da lahko ima nestabilnost v Burundiju pomembne in resne posledice v regiji, zlasti v Demokratični republiki Kongo in Ruandi.

Strinjam se, da je v Burundiju več stabilnosti, odkar velja nova ustava, ki so ji sledile splošne volitve. Vendar to tudi okrepi potrebo po ustanovitvi komisije za mir in spravo kot ukrepa za graditev zaupanja. Evropska unija mora tako pobudo podpreti finančno in logistično.

V tem okviru menim, da si ta resolucija zasluži posebno obravnavo, zlasti ob upoštevanju dejstva, kot je bilo rečeno, da je Evropska unija izbrala Burundi za pilotno državo za izvajanje prednostnega akcijskega načrta, namenjenega povečanju hitrosti in učinkovitosti pomoči. Zasluži si posebno obravnavo ne le Evropske komisije, ampak tudi in zlasti držav članic, zlasti dva predloga te resolucije.

Prvi je predlog o povečanju finančnih sredstev, ki jih Evropska unija namenja Burundiju, zlasti ob vmesnem pregledu desetega evropskega razvojnega sklada.

Drugi predlog je, da se v okviru nujno potrebnega akcijskega načrta pomoč prednostno nameni programom za boljše ravnanje in demokratično upravljanje države; zdravstveni politiki z oblikovanjem zdravstvenih centrov in nujno obnovo bolnišničnega omrežja; sklepu burundijske vlade, da zagotovi brezplačno osnovno šolstvo; in stalnim prizadevanjem za obnovo državne infrastrukture.

  Erik Meijer, avtor. − (NL) Gospa predsednica, tako kot Sudan, o katerem smo razpravljali to popoldne, je Burundi etnično razdeljena država z dolgoletnimi nesoglasji med različnimi skupinami prebivalstva.

Težave, ki izhajajo iz teh nesoglasij, je veliko teže razrešiti v Burundiju kot v drugih afriških državah. Težko je zarisati geografske meje med območji, ki so navadno ozemlje različnih etničnih skupin. Položaj je bolj podoben kastnemu sistemu, ki je včasih obstajal v Indiji. Še pred nemško in belgijsko kolonizacijo so bili v Burundiju in Ruandi večinsko prebivalstvo predstavniki plemena Hutu in manjšinsko predstavniki plemena Tutsi. Predstavniki plemena Tutsi, ki so prepoznavno drugačnega videza kot predstavniki plemena Hutu, so bili vladarji. Predstavniki plemena Hutu so bili pod njihovim nadzorom.

V dobi evropske kolonizacije so poskušali spremeniti ta položaj, vendar ne z namenom enakosti in enakih pravic za predstavnike plemena Hutu. Hkrati je bil glavni cilj, da se spodbuja medsebojno nesoglasje etničnih skupin in se tako krepi nizozemska ali belgijska oblast. Tudi po neodvisnosti se ni našla trajna rešitev starih težav. Burundija ni prizadela obsežna kampanja hutujske večine v njeni severni sosedi Ruandi, ki je poskušala izbrisati odvečno manjšino Tutsi. Vendar se je to morda zgodilo zaradi dejstva, da je emancipacija med Hutuji manj razširjena.

Ko v resoluciji govorimo o 14 letih državljanske vojne, mirovnih pogajanjih, opozicijskem gibanju FNL, razoroževanju upornikov in ponovnih spopadih, ki so izbruhnili 17. aprila, se moramo zavedati ozadja in nerešenih težav. Glavni namen resolucije je prekinitev nasilja in doseganje sporazuma. S tem se strinjam, vendar prav v tej točki ne vidim veliko razlogov za optimizem. Resolucija poziva tudi k evropski podpori demokratične vlade, šolstva in zdravstva. K temu lahko prispevamo sami.

  Filip Kaczmarek, avtor. − (PL) Gospa predsednica, gospod komisar, veseli smo zaradi novice o ponovnem začetku pogajanj in mirovnih pogovorov med narodnoosvobodilnimi silami in vlado v Burundiju. To ni prvi poskus upornikov in vlade za doseganje sporazuma. Upamo, da se bo s sporazumom krvavi konflikt končal.

Ta konflikt ni prinesel le nedolžnih žrtev, ampak ima predvsem destabilizacijski učinek na občutljivo ravnotežje ter povečuje napetost v državi, ki je že doživela pozitivne rezultate po mirovnem sporazumu leta 2003. Po številnih letih konflikta v Burundiju se poskuša država ponovno postaviti na noge in se vrniti na mednarodno prizorišče ter je pri tem nekaj že dosegla.

Še bolj protislovno je dejstvo, da sedanje težave v Burundiju ne izhajajo iz plemenskega konflikta med Hutuji in Tutsiji, ampak jih povzroča zelo radikalno krilo FNL iz predstavnikov plemena Hutu, ki niso sprejeli mirovnega sporazuma in se še vedno poskušajo boriti proti koalicijski vladi, ki jo sestavljajo tudi Hutuji. Mednarodna skupnost bi morala podpreti mirovni sporazum in prispevati h koncu konflikta.

  Marcin Libicki, avtor. − (PL) Spet razpravljamo o zločinih v številnih državah po svetu in še naprej bomo razpravljali o tem, dokler Evropska unija ne sprejme skupne zunanje politike. Ob tem je skupna zunanja politika lahko učinkovita le, če ima Evropska unija vojaško silo. Lizbonska pogodba, ki določa nekakšno zunanje ministrstvo, ne bo rešila težave, saj ne določa vojaške sile.

Predsednik Lech Kaczyński je nekoč rekel, da bi morala Evropska unija imeti lastno vojsko. Predsednik Sarkozy je tudi govoril o tem. Menim, da bi moralo biti to vprašanje uvrščeno na dnevni red javne razprave v Evropski uniji. Morali bi obstajati konkretni predlogi za politične rešitve in posledično pravne rešitve. Brez vojaške sile ne moremo imeti zunanje politike. Če sta nam celovitost in moč EU pomembni, potem mora imeti Evropska unija lastno vojsko, da bo lahko posredovala v razmerah, kot so v Burundiju.

  Marios Matsakis, avtor. − Gospa predsednica, Burundi je v negotovem stanju že veliko let. Prizori barbarstva, ki so se zgodili v 90. letih med pripadniki plemena Hutu in Tutsi, bodo za vedno ostali globoko v našem spominu in vedno vznemirjali našo vest. Številni poskusi mednarodne skupnosti in tudi regionalnih akterjev še niso prinesli zelo zaželenega trajnega miru in stabilnosti na območju, čeprav moramo priznati, da je bilo doseženega veliko napredka.

Nedavni vojaški spopadi med silami za nacionalno obrambo in narodnoosvobodilnimi silami so zahtevali nedolžna življenja ter so zelo moteči. Obe strani se morata zavedati, da morata medsebojne razlike usklajevati za pogajalsko mizo in ne na bojnem polju. Obe strani se morata zavedati, da bo nasilje sprožilo le še več nasilja. Uporniška skupina se mora odreči nasilju in odložiti orožje, vendar mora hkrati burundijska vlada prenehati z nekaznovanjem in ščitenjem zločincev, ki so del varnostnih sil in izvajajo mučenja ter nezakonite pripore.

Upajmo, da bo končno prevladal zdrav razum ter da bo glavnim vpletenim stranem v tem brutalnem notranjem boju v Burundiju uspelo mirno uskladiti medsebojne razlike v korist varnosti in dobrobit ljudi v njihovi državi.

  John Bowis, v imenu skupine PPE-DE. – Gospa predsednica, v mislih vidim čudovito državo. Vidim ljudi, ki se poskušajo rešiti iz razmer, ki so jih povzročila grozodejstva državljanske vojne. Vidim spomine na nasilje. Vidim revne ljudi, ki se spopadajo s težavami. Vidim ponoči zaprto Bujumburo, ko se nekdo poskuša vrniti pred policijsko uro zaradi nasilja. Vidim zdravstvene težave, malarijo, dihalne in higienske težave. Vidim begunske tabore, ljudi, ki se vračajo, ne da bi vedeli, kje so stali njihovi domovi, ljudi, ki se vračajo iz Tanzanije, in ljudi, ki čez prihajajo iz Kivuja v Kongu.

In zdaj dejansko spet vidimo nasilje, FNL, ki krši sporazume. Spet vidimo mučenje in grobo ravnanje. Burundi potrebuje našo pomoč. Potrebuje tudi samoomejevanje, če ne želi spet zdrsniti v nestrpnost in nečlovečnost.

  Glyn Ford, v imenu skupine PSE. – Gospa predsednica, obžalujemo nedavne spore med silami za nacionalno obrambo in narodnoosvobodilnimi silami v Burundiju. Obe strani pozivamo k spoštovanju prekinitve ognja, ki je bila podpisana 7. septembra lani, in zlasti od voditelja FNL Agathona Rwase zahtevamo, da se celostno vključi v mirovni proces. Komisijo pozivamo k zagotavljanju sredstev za pospešitev ponovne vključitve sil FNL v družbo, k zagotavljanju pomoči beguncem in zlasti k demobilizaciji otrok vojakov v tej državi.

Od burundijske vlade moramo zahtevati spoštovanje pravne države, prekinitev prakse nekaznovanja in zagotovitev, da se krivce čim prej privede pred sodišče. To pričakujemo od Komisije in vlade.

  Eija-Riitta Korhola (PPE-DE). - (FI) Gospa predsednica, kot smo slišali, so posledice 14-letne vojne v Burundiju zelo veliko beguncev v državi, pomanjkanje hrane in grozovito nasilje, ki ga povzročajo celo tisti, ki bi morali ljudi ščititi.

Čeprav so nedavni spopadi ponovno ogrozili doseganje skladnosti in sprožili dvome o tem, ali je med obema stranema še dovolj zaupanja in politične volje za mirovne pogovore, so bili storjeni tudi pomembni koraki v pravo smer. Po dolgih in težkih pogajanjih med številnimi stranmi so uporniške sile privolile, da bodo v začetku maja izpustile znatno število otrok vojakov.

Burundi pri svoji humanitarni krizi nujno potrebuje pomoč držav članic EU, k čemur pozivamo v resoluciji, zato spodbujam vse, da jo podprejo.

  Ewa Tomaszewska (UEN). - (PL) Gospa predsednica, povečana napetost v Burundiju, državljanska vojna med etničnimi skupinami in tamkajšnje nasilje se morajo takoj končati. Več sto mrtvih in ranjenih je cena, ki jo morajo za ta konflikt plačati neoboroženi civilisti. Spoštovanje prekinitve ognja je ključno, vpletenost mirovnikov je nujna. Finančna podpora, ki jo mora Evropska unija zagotoviti Burundiju, se mora skrbno spremljati in nameniti prvotno za humanitarne namene, zlasti za zdravstvo, varnost in šolanje otrok.

  Louis Michel , komisar. (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje. Prvič, Evropska unija je pozvala k ponovni vzpostavitvi dialoga med stranema kot edinega načina za doseganje napredka na poti k miru in spravi, ki sta temeljno pričakovanje Burundijcev. Evropska komisija je zato zadovoljna, da se je 16. maja 2008 delegacija stranke Palipehutu-FNL, to je oboroženo krilo narodnoosvobodilnih sil, vrnila v Bujumburo, in upam, da se bosta obe strani vključili v dejavne pogovore.

Odgovor, ki sem ga pripravil, bom raje odložil, saj sem slišal številne komentarje in menim, da je moja dolžnost, da navedem nekaj dejstev.

Rad bi bil kratek in se izognil ponavljanju odličnih govorov, ki sem jih slišal, zlasti govorov gospoda Hutchinsona, gospoda Kaczmarka in gospoda Bowisa; najprej bi vam rad povedal, da današnji položaj v Burundiju nima nič skupnega z etničnimi težavami in namigovanje na to, da gre za etnično krizo, pomeni, da na težavo gledamo iz drugačne in zelo nevarne perspektive. Zato se strinjam z mnenjem gospoda Hutchinsona, čeprav nekako obžalujem, da ta razprava poteka tukaj in zdaj. Odvija se v precej neprimernem trenutku, saj menim, da moramo zdaj dati možnost političnemu dialogu. Govoriti o etničnem vzroku, kot ste storili vi, gospod Meijer, je zelo nevarno ugibanje.

Drugič, gospod Hutchinson je izpostavil naslednje dejstvo: mednarodna skupnost je zapletena, to velja za Svetovno banko in o tej temi sem govoril z njenim predsednikom Bobom Zoellickom, in tudi za Komisijo, ki zaradi svojih zapletenih postopkov ne more, ko v neki državi obstaja formalna demokracija, sprostiti finančnih sredstev in pokazati, da obstaja možnost za mir; to je eden od razlogov, zakaj se Burundi tako težko ponovno premika, enako se dogaja na primer v Liberiji in Demokratični republiki Kongo, enako se dogaja v vsaki državi, ki je razvrščena med pokonfliktne države. Ujeti smo v lastne zapletene postopke, nismo prilagodljivi, tako tem državam pri njihovih potrebah po ponovni izgradnji ne moremo ponuditi hitrega odziva, zato je to pravi razlog za težave Burundija.

Izognil se bom komentiranju govora, ki je pozval k razporeditvi evropskih vojaških sil. Ne trdim, da je to ločena tema, vendar je očitno tema, ki presega področje te razprave. Še naprej podpiramo Burundi, politično in finančno, pri gradnji miru in prizadevanjih za družbeno-gospodarsko obnovo. Poudarjam, da naše obveze do sodelovanja za obdobje med letoma 2008 in 2013 zdaj znašajo 188 milijonov EUR, pri čemer se lahko ta znesek pri vmesnem pregledu še poveča. V zvezi s tem vam moram povedati, da je po pravilu finančna sredstva mogoče povečati le, če je Burundi ustrezno izkoristil sredstva, ki so mu bila dodeljena v prvotnem paketu pomoči. Takšno je pravilo in upam, da bo država sposobna izkoristiti ta vmesni pregled.

Sprejeta strategija za novo obdobje vključuje povečanje naše proračunske podpore in prepoznava področja, na katera je treba usmeriti pozornost: prvič, obnova in razvoj podeželja, kar je dejansko ključno za zagotavljanje preživetja prebivalstva, in drugič, zdravstveni sektor. Naša prizadevanja za pomoč tej državi pri njeni družbeno-gospodarski obnovi Burundijcem kažejo, kaj lahko pričakujejo od izkupička miru za izboljšanje lastnega položaja. Burundi je bil izbran kot pilotna država z namenom izvajanja sklepa Sveta iz novembra 2007, to je bilo že omenjeno in vesel sem zaradi takšne izbire. Prav tako smo se skupaj s svetovnim programom za hrano Združenih narodov strinjali o izvajanju pilotne naloge v Burundiju, zlasti na področju izobrazbe in zagotavljanja menz za šolske otroke, saj je jasno, da če otrokom zagotovimo brezplačne obroke, se bodo želeli vračati v šolo. Izvedli bomo tudi pilotno študijo, ki bo vključevala Burundi.

Poleg tega bom kmalu obiskal Burundi, saj Komisija tesno sodeluje pri vseh prizadevanjih za posredovanje. Dodajam, da sem, ko sem bil zunanji minister, neposredno sodeloval pri pogajanjih v Aruši skupaj s predsednikom Mandelo, zato temo precej dobro poznam, in lahko vam povem, gospod Meijer, da burundijski ustava, zakonodajni sistem ter parlament, nacionalna skupščina in senat zagotavljajo vse institucionalne rešitve, ki so potrebne za obvladovanje etničnega problema. Zato to ni etnično vprašanje, to je vprašanje strahu v sami etnični skupini in ne nasprotja med dvema etničnima skupinama, kar je očitno drugačna težava od tiste, ki zadeva FNL. FNL mora zdaj sesti za pogajalsko mizo, se pretvoriti v pravo politično stranko ter sodelovati pri okrevanju in obnovi države.

(Ploskanje.)

  Predsednica. – Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo na koncu razprav.

(1) Glej zapisnik.

15. Sestava Parlamenta: glej zapisnik

16. Čas glasovanja

  Predsednica. – Naslednja točka je glasovanje.

(Za izide glasovanja in druge informacije v zvezi z njim: glej zapisnik.)

16.1. Sudan in Mednarodno kazensko sodišče (glasovanje)

16.2. Pridržanje političnih nasprotnikov v Belorusiji (glasovanje)

16.3. Naraščajoča napetost v Burundiju (glasovanje)

17. Popravki in namere glasovanja: glej zapisnik

18. Sestava odborov in delegacij: glej zapisnik

19. Sklepi o nekaterih dokumentih: glej zapisnik

20. Pisne izjave, vpisane v register (člen 116 Poslovnika): glej zapisnik

21. Posredovanje besedil, sprejetih na tej seji: glej zapisnik

22. Časovni razpored prihodnjih sej: glej zapisnik

23. Prekinitev zasedanja

  Predsednica. – Razglašam, da je zasedanje Evropskega parlamenta prekinjeno.

(Seja se je končala ob 16.25.)

Kaj meni Komisija o procesu reform v Črni gori, vključno z upoštevanjem upravne, zakonodajne, izobraževalne politike, manjšin in zlasti zasebnega šolstva?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Na podlagi poročila o napredku, ki ga je pripravila Komisija, se je Svet decembra 2007 seznanil z napredkom Črne gore v zadnjem letu, vključno s sprejetjem ustave ter vzpostavitvijo potrebnega pravnega okvira in institucij po razglasitvi neodvisnosti. Svet je poudaril, da mora Črna gora novo ustavo izvajati v skladu z evropskimi standardi in si tudi v prihodnje prizadevati za širitev soglasja o osnovnih značilnostih vzpostavitve državnih struktur. Črno goro je spodbudil, naj še naprej krepi upravno usposobljenost in si prizadeva za tehtne rezultate pri izvajanju reform, predvsem pri krepitvi pravne države ter boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu.

Zaradi razumljivih razlogov je upravna usposobljenost šibka točka novoustanovljene države. Oblasti v Črni gori si prizadevajo, da bi odpravile pomanjkljivosti. Vlada si še naprej prizadeva, da bi povečala upravno usposobljenost in dokončala reformo javne uprave. Čeprav je pravni okvir dokončan, pa bo potrebnega še veliko dela. Za dosego ciljev vlade bi bilo treba dodeliti ustrezna sredstva. Splošni napredek na tem področju je bil le počasen, zato je javna uprava še vedno šibka in neučinkovita.

Nova ustava je uvedla pomembno spremembo v pravosodje, ki je zaradi slednje postalo manj odvisno od parlamenta. Ne glede na to je treba izvesti določbe iz ustave. Kljub določenemu napredku pa se reforma pravosodja v Črni gori šele začenja.

Tudi izobraževalna politika se počasi prilagaja evropskim standardom. Dostop do osnovnega šolstva je v Črni gori blizu optimalnemu.

Za varstvo manjšin je bil vzpostavljen potrebni okvir. Po razglasitvi neodvisnosti je Črna gora podpisala okvirno konvencijo za varstvo narodnostnih manjšin in evropsko listino o regionalnih jezikih ali manjšinskih jezikih. Ustava zagotavlja trdno podlago za varstvo manjšin, vseeno pa na nekaterih področjih izvajanje šepa. Položaj beguncev in razseljenih oseb, vključno s precejšnjim številom Romov s Kosova, povzroča resno zaskrbljenost.

Zdi se, da Svet v odgovor na moje vprašanje z dne 6. februarja glede iste zadeve (H-0121/08⁽¹⁾) poudarja, da se s Komisijo ne moreta dogovoriti, pri čemer Svet ne bo razpravljal o morebitni reformi brez uradnega predloga Komisije, Komisija pa ni pripravljena vložiti predloga „razen če oziroma dokler se ne doseže soglasje med državami članicami glede vrste reforme, ki so jo pripravljene sprejeti“.

Kakšno je mnenje Sveta glede rešitve te težave?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Spoštovani poslanec gotovo ve, je Komisija decembra 2006 objavila zeleno knjigo in sprožila široko javno razpravo z interesnimi skupinami (industrijo, trgovci, organizacijami potrošnikov, itd.) o delovanju instrumentov trgovinske zaščite (TDI).

Eden izmed zaključkov te javne razprave je, da je dobro delovanje sistema TDI nujno potrebno za zaščito industrijskih panog v Skupnosti pred neupravičenim trženjem ali subvencioniranjem uvoza ter za zagotovitev zaupanja javnosti v pošteno trgovanje; obenem je bilo ugotovljeno, da bi bilo treba preoblikovati določene elemente tega sistema.

Začetne razprave, ki so potekale v pripravljalnih telesih Sveta leta 2007, so pokazale, da bi se lahko doseglo soglasje glede nekaterih elementov iz zelene knjige, npr. glede potrebe po večji pravni varnosti, predvidljivosti, preglednosti in neodvisnega odločanja. Te razprave pa so tudi izpostavile razhajajoče poglede glede nekaterih vidikov.

Komisar Mandelson je sredi januarja 2008 izjavil, da je potrebno več časa za nadaljnja posvetovanja z interesnimi skupinami, kako nadaljevati revizijski proces za TDI, da se zagotovi, da bo vsak predlog odražal legitimne interese vseh zadevnih strank. Svet od Komisije še ni prejel nobenega predloga.

Predsedstvo si še naprej neformalno prizadeva, da bi med državami članicami o tej zadevi dosegli soglasje, naslednje predsedstvo pa bo ta prizadevanja gotovo nadaljevalo. V tem smislu podpiramo prizadevanja EP in kot pomemben doprinos k notranjim razpravam pozdravljamo morebitna priporočila Odbora za zunanjo trgovino v zvezi z reformo instrumentov trgovinske zaščite Skupnosti.

Opozoriti je treba tudi, da v okviru svetovnih trgovinskih pogajanjih v Ženevi v okviru Razvojne agende STO iz Dohe poteka razprava o spremembi obstoječega besedila sporazumov o protidampingu, subvencijah in izravnalnih ukrepih. Te razprave potekajo v „skupini za pravila“ in morebitni rezultati razprav v Ženevi bodo vplivali tudi na evropsko osnovno zakonodajo s področja ukrepov trgovinske zaščite. Eden izmed ciljev EU je okrepiti na pravilih temelječi mednarodni trgovinski sistem in doseči, da bodo vsi trgovinski partnerji sprejeta pravila bolj dosledno izvajali.

V dveh nedavnih sklepih (T-253/04 in T-229/02), je Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti kurdsko delavsko stranko (PKK) in Kongra-Gel odstranilo s seznama posameznih teroristov in terorističnih organizacij v letih 2002 in 2004. Seznam je pripravljen in obnovljen na podlagi sklepa Sveta v skladu z uredbo (ES) št. 2580/2001⁽¹⁾ o posebnih omejevalnih ukrepih, usmerjenih proti nekaterim osebam in subjektom, da se odpravi terorizem.

Če bosta PKK in Kongra-Gel še vedno na sedanjem seznamu Sveta (Odločba Sveta 2005/930/ES⁽²⁾), kar vključuje tudi posledice na organizaciji in njune člane, ali bo Svet zagotovil ustrezno utemeljitev, da bodo omenjene organizacije ostale na tem seznamu? Kakšne pravice imajo člani zgoraj omenjenih organizacij, proti katerim so organi držav članic sprejeli ukrepe?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Sodišče prve stopnje je, tako kot navajate, 3. aprila 2008 razveljavilo Sklep Sveta 2002/460/ES z dne 17. junija 2002, kolikor zadeva stranko PKK, ter Sklep Sveta 2004/306/ES z dne 2. aprila 2004, kolikor zadeva stranko KONGRA-GEL, zaradi odsotnosti utemeljitve.

Sklepa, ki ju je sodišče razveljavilo, ne veljata več, zamenjal ju je drug sklep. Trenutno veljavni sklep Sveta je bil sprejet decembra 2007 (2007/868/ES), spremenjen pa 29. aprila 2008 (2008/342/ES, 2008/343/ES). Stranka PKK (ter KONGRA-GEL, kar je drugo ime za PKK) je uvrščena na seznam v prilogi k temu sklepu. Nedavne sodbe sodišča ne vplivajo na veljavnost navedenega sklepa, pri čemer je treba upoštevati, da ga tožniki med prej omenjenim postopkom niso želeli izpodbijati, čeprav jih je sodišče k temu pozvalo.

Kar zadeva postopek, ki ga je uporabil pri sprejetju Sklepa 2007/868/ES, je Svet v prvi polovici leta 2007 temeljito pregledal in konsolidiral svoje postopke, po katerih uvršča na seznam in z njega črta osebe, skupine in organizacije v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2580/2001. Sedaj uporablja jasnejši in bolj pregleden postopek. To pomeni, da se za vsako osebo ali organizacijo, za katero velja ukrep zamrznitve premoženja, sedaj navede utemeljitev.

Novi postopki so bili prvič uporabljeni leta 2007 v okviru rednega pregleda, ki se je končal junija 2007 z objavo posodobljenega seznama.

Novi postopki so se upoštevali tudi pri sprejemanju trenutno veljavnega sklepa, zato je bila PKK/KONGRA-GEL uradno obveščena o razlogih za vključitev na navedeni seznam. Svet je poleg tega pred kratkim preučil dodatne informacije v zvezi s PKK/KONGRA-GEL ter v skladu s tem 29. aprila 2008 spremenil utemeljitev, nato pa spremenjeno utemeljitev posredoval PKK/KONGRA-GEL in jo pozval, naj v zvezi z njo predloži svoje pripombe.

Ob koncu naj omenimo, da lahko osebe, skupine in organizacije s seznama:

Svet zaprosijo, naj na podlagi predloženih dokazil ponovno preuči njihov primer;

v skladu z nacionalnimi postopki izpodbijajo sklep nacionalnih pristojnih organov;

če zanje veljajo omejitveni ukrepi v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2580/2001, izpodbijajo sklep Sveta pri Sodišču prve stopnje Evropskih skupnosti v skladu s pogoji iz člena 230(4) in (5) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti;

če zanje veljajo omejitveni ukrepi v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2580/2001, zahtevajo izvzetje v humanitarne namene zaradi zadovoljevanja osnovnih potreb.

Parlament predsedujoče države je ratificiral lizbonsko pogodbo. V skladu s tem zadevna država nedvomno dobro razume varnostna zagotovila, ki so vključena v poglavje pogodbe, ki zadeva varnostno in obrambno politiko. Ali ta zagotovila vključujejo obveznost zagotovitve vojaške pomoči, če je država članica žrtev oboroženega napada, ali obveznost zagotovitve vojaške pomoči velja le v okviru „solidarnostne klavzule“ (člen 222)?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Vprašanje poslanca ni v pristojnosti Sveta, saj Svet ni sodeloval na medvladni konferenci, ki je pripravila osnutek lizbonske pogodbe. Svet ali predsedstvo ne moreta zagotoviti razlage določb Lizbonske pogodbe, ki še ne velja.

Zato Predsedstvo le obvešča, da je področje skupne varnostne in obrambne politike urejeno v drugem oddelku drugega poglavja V. naslova prečiščenega besedila Pogodbe o Evropski uniji. Samo vprašanje pomoči državi članici v primeru oboroženega napada na njeno ozemlje pa ureja sedmi odstavek 42. člena prečiščenega besedila Pogodbe o Evropski uniji.

V zvezi z ločitvijo upravljavcev omrežij od dobaviteljev električne energije in plina (direktivi EU 2003/54/ES⁽¹⁾ in 2003/55/ES⁽²⁾), se sprašujemo, kako naj države članice odmerijo in pobirajo davek na dodano vrednost (DDV) v primeru dejavnosti ločenih omrežij upravljavcev in dobaviteljev. Nekateri uporabljajo zastopniški model, kar pomeni, da mora dobavitelj (podjetje, ki zagotavlja energijo) zbrati DDV za celotno verigo in ga nato posredovati davčnim organom. V primeru uporabe običajnega modela se lahko DDV, ki ga plačuje dobavitelj in njegov „dobavitelj“ (upravljavec omrežja), obravnavata ločeno. Vendar če ta model ni (ali ni več) dovoljen, morajo zneski DDV, ki jih dobavitelj navede na računih strankam za zagotovitev električne energije, točno ustrezati zneskom DDV, ki jih podjetje, ki zagotovi električno energijo, zaračuna posamezni stranki. Dobavitelj mora na računu ločeno navesti DDV prenosa in DDV svoje storitve. Ta medsebojna odvisnost dobavitelja in izvajalca prenosa je za zadevno poslovanje še zlasti težavna v primeru neplačila pristojbin, spremembe naslova stranke ali zamenjave dobavitelja.

Ali lahko Svet potrdi, da je po ločitvi upravljanja omrežja in dobave navedeni model zastopnika dovoljen na podlagi veljavne zakonodaje EU? Ali Svet v zvezi s tem predvideva spremembe predlogov za EP glede tretjega energetskega svežnja iz leta 2007?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Glede prvega vprašanja, ki ga zastavlja poslanec, želimo opozoriti, da je za zagotavljanje pravilne uporabe zakonodaje Skupnosti pristojna Komisija.

Glede drugega vprašanja želimo poslanca opozoriti na dejstvo, da predlogi Komisije v zvezi s „tretjim energetskim svežnjem za leto 2007“ ne vsebujejo davčnih določb.

Poslancu van Nistelrooiju je prav gotovo znano, da Svet odloča na osnovi predloga Komisije. Svet pa do zdaj še ni prejel predloga Komisije glede zadeve, ki jo omenja poslanec.

Evropski svet z dne 13.–14. marca 2008 je odločil, da bo podprl in sprožil pobudo „Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje“, katere cilj je oblikovati unijo držav članic EU in tretjih držav ter tako okrepiti odnose Unije z državami sredozemske regije.

Hkrati je Evropski parlament velikokrat izrazil stališče, da mora EU prav tako razviti regionalno sodelovanje v okviru Sinergije Črnega morja, Evro-mediteranskega partnerstva in severne dimenzije.

Glede na odločitev, da se v okviru Unije za Sredozemlje in manj razvitih držav vzpostavi sodelovanje med EU in črnomorsko regijo, je treba sodelovanje v tej regiji, ki vključuje evropske države, izboljšati. Ali namerava Svet preiskati te razmere in kaj predlaga za boljše sodelovanje EU v črnomorski regiji?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Od pristopa Romunije in Bolgarije ima EU dve državi članici, ki neposredno mejita na črnomorsko regijo. S tem EU ni več zunanji akter v tej regiji. Vzpostavljanje tesnejših vezi med EU in državami črnomorskega območja je v interesu EU in črnomorskih držav. To območje ima čedalje večji strateški pomen za Evropsko unijo, saj ima velik gospodarski potencial – trg, ki šteje 190 milijonov prebivalcev, poleg tega pa je pomembna tranzitna pot.

Evropska unija je že vzpostavila odnose na dvostranski ravni z vsemi državami črnomorskega območja, in sicer v okviru:

– predpristopnega procesa s Turčijo;

– evropske sosedske politike (pet akcijskih načrtov evropske sosedske politike – Moldavija, Ukrajina, Armenija, Azerbajdžan in Gruzija);

– strateškega partnerstva z Rusijo;

– imenovanja dveh posebnih predstavnikov EU v regiji, leta 2003 za Južni Kavkaz in leta 2005 za Moldavijo;

– misije EU za pomoč na meji med Ukrajino in Moldavijo (EUBAM);

– podporne skupine PPEU za varovanje meje v Gruziji.

EU bo še naprej razvijala dvostranske odnose z različnimi državami. Vendar pa se dandanes države spoprijemajo z izzivi, ki zahtevajo usklajeno ukrepanje na regionalni ravni.

S pobudo „Sinergija Črnega morja“, ki jo je Komisija dala aprila 2007, naj bi spodbudili sodelovanje v regiji ter med EU in regijo kot celoto.

K „Sinergiji Črnega morja“ bodo pripomogle evropska sosedska politika in druge politike EU, ki se uporabljajo v odnosih z državami v regiji.

Poleg tega je treba izpostaviti več bistvenih poudarkov:

Prvič, stabilnost v sosedstvu EU je ključni strateški cilj evropske varnostne strategije. EU s tem povezuje utrjevanje demokracije in pravne države, uveljavljanje človekovih pravic, dobro upravo in socialno-ekonomski razvoj ter zmanjšanje revščine, ali, drugače povedano, „evropeizacijo“ procesov tranzicije in reform v regiji.

Drugič, zaradi potrebe po raznolikih energetskih virih in poteh oskrbe z energijo so se v zadnjem času povečale prednosti, ki jih EU prinaša večja prisotnost v regiji. Črnomorska regija je proizvodno in tranzitno območje strateškega pomena za varnost oskrbe EU z energijo. Ima znatne zmogljivosti z vidika raznolikosti oskrbe z energijo in je zato pomemben element zunanje energetske strategije EU. Raznolikost varne oskrbe z energijo je v interesu partnerjev v regiji in tudi EU. Za EU sta zato toliko bolj pomembni stabilnost in varnost, zaradi česar si želi, da bi se razrešili spori v regiji, ki so morda še vedno največja ovira trajnemu miru in trajnostnemu razvoju.

Poleg tega so za EU še vedno zelo pomembni dobri sosedski odnosi in tesno sodelovanje med državami v regiji. Z izboljšanjem odnosov znotraj regije bo ustvarjeno vzajemno zaupanje in omogočena pot do trajnostnega napredka.

EU ne predlaga oblikovanja novih institucij ali uradniških struktur. Črnomorske države bodo še naprej glavni sogovorniki EU, tako na dvostranski ravni kot v razpravah na regionalni ravni. EU pa je seveda pripravljena okrepiti stike z regionalnimi organizacijami.

„Sinergija Črnega morja“ ni omejena na gospodarsko sodelovanje, temveč je njen cilj tudi vzpostavitev območja, za katerega bodo značilni trajnostna demokracija, dobra uprava, pravna država ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

EU se zlasti zavzema za to, da bi izkoristili možnosti za razrešitev sedanjih sporov v tej regiji. Preveč življenj je že bilo uničenih zaradi sovraštva, revščine in brezupa, ki so posledica teh sporov. Za Evropsko unijo je nesprejemljivo, da bi v 21. stoletju zatisnila oči pred takšnim trpljenjem na njenem pragu. EU lahko in mora prevzeti vlogo pri iskanju trajnega izhoda iz teh črnih globeli obupa.

Ministri za zunanje zadeve držav članic Evropske unije so se prvič sestali s svojimi kolegi s širšega črnomorskega območja 14. februarja 2008 v Kijevu; sestanku sta sopredsedovali Ukrajina, ki je takrat predsedovala Črnomorski organizaciji za gospodarsko sodelovanje (BSEC) (zunanji minister Volodimir Ogrizko), in Evropska unija (državni sekretar iz Slovenije Andrej Šter in komisarka za zunanje odnose in evropsko sosedsko politiko Benita Ferrero-Waldner). Skupna izjava, sprejeta ob koncu srečanja, je pomemben politični dokument s smernicami za prihodnje delo.

Zaradi strateškega pomena črnomorskega območja za EU je Svet maja 2007 pozval Komisijo, naj v prvi polovici leta 2008 pregleda razvoj pobude „Sinergija Črnega morja“, na podlagi česar bo Svet lahko nadalje preučil svoje dejavnosti glede regije kot celote.

Ali namerava Svet preučiti pojav učinka tople grede?

Zdaj je javnost zaskrbljena zaradi emisij ogljikovega dioksida in velike nevarnosti globalnega segrevanja, ki ga povzročajo. Reševanje te težave je ena od prednostnih nalog Evropske unije. Na žalost se ta pojav ni dovolj raziskoval in veliko znanstvenikov v številnih državah ima v zvezi s tem pojavom dvome.

Ali bo Svet premislil o strožjih in natančnejših znanstvenih analizah ter raziskavah na tem področju?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Medvladni forum o podnebnih spremembah (IPCC) pripravlja ključno znanstveno gradivo, ki je odločilnega pomena pri oblikovanju politik. Forum je bil ustanovljen leta 1988 z resolucijo Generalne skupščine ZN, da bi osebam, odgovornim za sprejemanje odločitev, zagotovil nepristranski vir informacij o podnebnih spremembah. Njegova vloga je na celovit, nepristranski, odprt in pregleden način oceniti najnovejše znanstvene, tehnične in socialno-ekonomske publikacije, objavljene po vsem svetu, ki prispevajo k razumevanju nevarnosti podnebnih sprememb, ki jih povzroča človek, njihovega dejanskega in predvidenega učinka ter možnosti za prilagajanje in njihovo ublažitev.

Poročila o oceni, ki jih je IPCC objavil od leta 1990, prikazujejo napredek na področju znanstvenih spoznanj o podnebnih spremembah in njihovih posledicah. Četrto poročilo IPCC o oceni (AR4, 2007) predstavlja do sedaj najbolj celovito in zanesljivo oceno podnebnih sprememb. V skladu s poročilom je „segrevanje podnebnega sistema neizpodbitno“ in „večina povprečnega svetovnega segrevanja v zadnjih 50 letih je zelo verjetno posledica povečanja ravni antropogenih toplogrednih plinov“.

Svet se je velikokrat skliceval na izsledke IPCC, na primer v sklepih z dne 30. oktobra 2007 (14178/07 str. 10).

Ali lahko Svet natančno pojasni sedanje politične razmere v Keniji?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Evropska unija je pozdravila oblikovanje koalicijske vlade v Keniji. Do njenega oblikovanja je prišlo po zaslugi odločenosti političnih akterjev v Keniji, pa tudi mednarodne skupnosti, ki je složno podprla skupino uglednih afriških osebnosti pod vodstvom Kofija Annana.

EU meni, da koalicijska vlada omogoča voditeljem v Keniji, da nadaljujejo nacionalno spravo in dialog, ki sta bila dogovorjena 28. februarja. Vrnitev v normalne razmere je življenjskega pomena za prebivalce Kenije, ki si želijo miru in blaginje, pa tudi za celotno območje od Sudana do Somalije, vključno z območjem afriških Velikih jezer, ki se ni moglo izogniti posledicam dogodkov v Keniji.

Evropska unija je večkrat potrdila zavezo, da bo podprla dejansko delitev oblasti in sodelovala z novo kenijsko vlado pri vračanju Kenije na pot razvoja in stabilnosti. EU bo podprla novo kenijsko vlado pri izvajanju usklajenega in daljnosežnega načrta reform za reševanje temeljnih vzrokov ponavljajočega se konflikta in prispevanje k boljši, varnejši in razvitejši Keniji.

Ali lahko Svet poda izjavo glede sedanjega praktičnega ukrepanja EU na področju nadzorovanja in zniževanja cen hrane v svetu? Ali se Svet zaveda, da so se cene riža v zadnjih dveh letih zelo zvišale, za približno 75 % na svetovni ravni, in da se je cena žita v zadnjem letu zvišala za 120 %, posledica tega pa je več kot stoodstotno zvišanje cene hlebca kruha v najrevnejših državah?

Ali Svet ve, da so bili v zadnjem času na Haitiju, v Kamerunu, Nigru, Burkini Faso, Indoneziji in na Filipinih nemiri zaradi hrane?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Svet se zaveda, da cene hrane po svetu naraščajo, zaradi česar so ogroženi nedavni dosežki pri odpravljanju revščine in podhranjenosti, prav tako je tvegano uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja; poleg tega to lahko povzroči nestabilnost, kar dokazujejo nedavni nemiri zaradi cen hrane v več državah po svetu.

Svet meni, da je treba sprejeti ukrepe, s katerimi bomo kratkoročno pomagali najrevnejšim državam in najbolj ranljivim družbenim skupinam. Vzporedno pa s srednjeročnimi ukrepi, predvsem povečanjem kmetijske proizvodnje, zagotoviti umiritev cen hrane.

Problematika skokovitega naraščanja cen hrane predstavlja dodaten izziv tudi za razvojno politiko. Razvojni GAERC-a maja bo obravnaval tudi to vprašanje in sprejel sklepe za kratko-, srednje-, in dolgoročne ukrepe za reševanje problema naraščanja cen hrane. EU je že okrepila zagotavljanje pomoči v hrani in humanitarno pomoč v najbolj prizadetih državah in sprostila dodatna finančna sredstva za pomoč najbolj ranljivim družbenim skupinam. Komisija je zagotovila 223 milijonov € za humanitarno pomoč in pomoč v hrani v letu 2008. Zaradi naraščanja stroškov obstoječih programov humanitarne pomoči in financiranja novih bo morala EU povečati finančna sredstva. Dodatna sredstva bodo zagotovile tudi mnoge države članice. Srednjeročno bi lahko za reševanje negativnih posledic krize naraščanja cen hrane uporabili tudi druge instrumente razvojnega sodelovanja ter ostale ustrezne instrumente Komisije. EU bo v dialogu s tretjimi državami skušala odvrniti države od uvajanja prepovedi izvoza hrane in promovirala razvoju prijazno uporabo sredstev, pridobljenih z visokimi cenami hrane. Dolgoročno bo EU spodbujala države v razvoju, predvsem najmanj razvite, k izvajanju ustrezne kmetijske politike, predvsem v luči povečevanja varne preskrbe s hrano. Svet je prepričan, da je za povečanje proizvodnje hrane in globalne oskrbe s hrano ključna okrepljena pomoč državam v razvoju za razvoj njihovega kmetijstva, s čimer bi dosegli dolgoročne pozitivne učinke, saj bi tem državam pomagali, da bolje izkoristijo svoje možnosti za kmetijsko proizvodnjo. EU bo v zvezi s tem upoštevala zaključke srečanja na visoki ravni FAO, ki bo potekalo v začetku junija.

Svet za kmetijstvo in ribištvo je o naraščajočih cenah hrane in kmetijskih proizvodov razpravljal na aprilski seji, ponovno pa je to tematiko obravnaval na svojem majskem zasedanju. Evropski svet bo na junijskem zasedanju ocenil stanje in določil nadaljnje smernice delovanja glede tega vprašanja, zlasti v širšem okviru razvojnih ciljev tisočletja. Svet o tej problematiki razpravlja tudi s partnerji v sklopu pristojnih mednarodnih forumov.

V praksi je EU že sprejela ukrepe za povečanje proizvodnje in umiritev rasti cen v okviru skupne kmetijske politike. Z začasno odpravo zahteve po obvezni prahi je kmetom v EU dovolila, da za proizvodnjo namenijo do 10 % dodatnih kmetijskih površin (zlasti za proizvodnjo žitaric). Prav tako s povečanjem mlečne kvote za 2 % od aprila 2008 dalje pridelovalcem mleka v EU dovoljuje, da proizvedejo več mleka. Poleg tega je odpravila uvozne dajatve za žita in namerava podaljšati takšno ureditev še za naslednje tržno leto.

V okviru „zdravstvenega pregleda“ reforme SKP, ki se trenutno izvaja, bo dana naslednja priložnost za sprejem konkretnih kratkoročnih rešitev, kot je npr. dokončna ukinitev obvezne prahe, nadaljnje povečevanje mlečnih kvot, nadaljnje ločevanje pomoči od proizvodnje v preostalih sektorjih z vezano pomočjo in odprava premije za energetske rastline.

S srednjeročnega vidika je treba poudariti, da se je kmetijska površina EU s pristopom novih držav članic povečala za okoli 40 %. Proizvodne zmogljivosti novih držav članic se povečujejo iz leta v leto. Takšni obeti ter stalna prenova in racionalizacija kmetijske proizvodnje v vseh državah članicah bodo EU omogočili, da bo v še večji meri prispevala k svetovni proizvodnji hrane, s tem pa k večji varnosti preskrbe s hrano v svetu.

Dolgoročno bi morala EU na svojem celotnem ozemlju bolje usklajevati raziskovalne in razvojne projekte na področju kmetijstva, da bi razvijala nove tehnologije, ki bodo povečale kmetijsko produktivnost.

Ali Svet lahko v političnem smislu zagotovi, da bo Evropska unija letos uporabila vse ključne mednarodne forume, da se poudari nujna mednarodna potreba po boju proti revščini otrok po svetu?

Ali se Svet strinja, da je potrebna bolj strukturirana mednarodna kampanja, ki vključuje druge pomembne agencije ZN, da se bolj poudari potreba po ukrepanju proti delu otrok po svetu?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Uveljavljanje in varstvo otrokovih pravic sta pomembna vidika notranje in zunanje politike EU. Svet je decembra 2007 sprejel smernice EU za uveljavljanje in varstvo otrokovih pravic, v katerih je ponovno potrdil brezpogojno zavezanost EU uveljavljanju in varstvu otrokovih pravic iz najpomembnejših mednarodnih in evropskih pravnih instrumentov, norm in pravil na področju človekovih pravic ter političnih zavez o uveljavljanju in varstvu otrokovih pravic.

EU si že več let prizadeva in si bo tudi v prihodnje prizadevala podpreti uveljavljanje otrokovih pravic z večstranskimi ukrepi; med njimi so najpomembnejši naslednji:

izvajanje smernic Sveta EU o otrocih v oboroženih spopadih iz leta 2003;

ozaveščanje tretjih držav, zlasti v političnem dialogu, o pravicah otrok;

financiranje, zlasti v okviru Evropske pobude za demokracijo in človekove pravice (EIDHR), projektov za uveljavljanje in varstvo človekovih pravic;

spremljanje napredka pri pospeševanju uveljavljanja otrokovih pravic v procesu širitve in podpora reformi zaščite otrok v državah kandidatkah in potencialnih državah kandidatkah;

vsakoletno pokroviteljstvo EU, skupaj z državami Latinske Amerike, nad resolucijo o otrokovih pravicah v okviru Združenih narodov in redno pozivanje držav k podpisu, ratifikaciji in izvajanju Konvencije o otrokovih pravicah in izbirnih protokolov k tej konvenciji;

podpora prizadevanjem pristojnih mednarodnih in regionalnih akterjev na področju uveljavljanja otrokovih pravic, zlasti prizadevanjem generalnega sekretarja ZN, Varnostnega sveta ZN, organov za spremljanje izvajanja pogodb ZN, zlasti Odbora za otrokove pravice ter posebnih postopkov in mehanizmov ZN, ustreznih organizacij ZN, zlasti Sklada Združenih narodov za otroke (UNICEF), Urada visokega komisarja za človekove pravice (OHCHR), Mednarodne organizacije dela (ILO), Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in Sklada Združenih narodov za prebivalstvo (UNFPA), ter regionalnih mehanizmov, zlasti Sveta Evrope, OVSE, Evropske mreže varuhov otrokovih pravic in organizacij civilne družbe;

„Evropsko soglasje o razvoju“, v okviru razvojne politike EU (skupna izjava Sveta, predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politike Evropske unije; Svet jo je sprejel 22. novembra 2005), ki vključuje spoštovanje otrokovih pravic v državah članicah; dokument se sklicuje na najpomembnejše mednarodne okvire o človekovih pravicah in razvojne cilje tisočletja.

Ali lahko Svet poda izjavo o najnovejši oceni političnih razmer na Kosovu?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Kosovska skupščina je 17. februarja 2008 sprejela resolucijo, s katero je razglasila neodvisnost Kosova. Svet je ponovno poudaril pripravljenost Evropske unije, da igra ključno vlogo pri utrjevanju stabilnosti v tej regiji, in opozoril na zaveze Evropske unije, sprejete s sklepi Evropskega sveta z dne 14. decembra 2007, ter na dogovor glede skupnega ukrepa o ustanovitvi policijske misije in misije za krepitev pravne države EVOP ter glede skupnega ukrepa o imenovanju posebnega predstavnika EU za Kosovo. Svet je v svojih zaključki 18. februarja poudaril, da bodo države članice v skladu z nacionalno prakso in mednarodnim pravom odločale o svojih odnosih s Kosovom. Svet je poudaril, da EU spoštuje načela Listine ZN in Helsinške sklepne listine, med drugim načeli suverenosti in ozemeljske celovitosti, ter vse resolucije Varnostnega sveta ZN. Poudaril je svoje prepričanje, da glede na spopade v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ter podaljšano obdobje mednarodne uprave na podlagi resolucije VS št. 1244, Kosovo predstavlja primer sui generis, ki omenjenih načel in resolucij ne postavlja pod vprašaj.

V okviru celovitega pristopa h Kosovu je EU sprejela odločitev, da 16. februarja začne z napotitvijo civilno misijo EULEX KOSOVO. Cilj misije je podpora kosovskim oblastem pri nadziranju, mentorstvu in svetovanju na vseh področjih, ki so povezana z vladavino prava, še posebej pa na področju policije, pravosodja, carin in kazenske zakonodaje. To pomeni, da bo misija podpirala institucije in pravosodno oblast v njihovem napredku k odgovornosti in v nadaljnjem razvoju in krepitvi neodvisnega multietničnega pravosodnega sistema in multietničnega policijskega ter carinskega servisa. Ključna prioriteta misije je usmeriti svojo pozornost na skrbi v zvezi z manjšinskimi skupnostmi, korupcijo in bojem proti organiziranemu kriminalu.

Po razglasitvi neodvisnosti je prišlo 19. februarja do napadov na objekte na dveh mejnih prehodih med Kosovom in Srbijo. Ponekod so etnični srbski pripadniki kosovske policije in drugih organov po razglasitvi neodvisnosti zapustili svoja delovna mesta. 14. marca je večja skupina protestnikov v severnem delu Kosovske Mitrovice nezakonito zasedla prostore UNMIK sodišča. Kljub prizadevanjem UNMIK, da bi protestniki mirno zapustili prostore, do tega ni prišlo. Zato je po pooblastilu UNMIK 17. marca prišlo do policijske akcije za ponoven prevzem sodišča. Operacija je minila mirno, položaj pa se je zaostril potem, ko je policija želela protestnike, ki so nezakonito zasedali prostore sodišča, odpeljati na zaslišanje v okviru preiskovalnega postopka. Pri tem je prišlo do napada, tudi s smrtonosnim orožjem, na pripadnike UNMIK policije in KFOR. Ukrajinski pripadnik UNMIK policije je kasneje podlegel poškodbam, več deset policistov in vojakov KFOR pa je bilo ranjenih.

Kosovska skupščina je v skladu z deklaracijo o neodvisnosti 9. aprila 2008 sprejela ustavo, ki jo je predhodno potrdil mednarodni civilni predstavnik. V njej se je Kosovo zavezalo določitvam Celostnega načrta za Kosovo ter novi obliki mednarodne prisotnosti na čelu z misijo EULEX in Mednarodnim civilnim uradom ICO, ki bo imel posebno nadzorno vlogo. Ustava bo stopila v veljavo 15. junija 2008. Nadaljuje se sprejem zakonodaje s področja zaščite pravic manjšin predvidene v Celostnem načrtu.

Z izjemo marčevskih dogodkov v Mitrovici so razmere na Kosovu mirne in brez pomembnejših etnično motiviranih incidentov. Tudi lokalne (in parlamentarne volitve), ki jih je kljub opozorilom UNMIK-a 11. maja, v sodelovanju z nekaterimi skupinami kosovskih Srbov na Kosovu nezakonito izvedla Republika Srbija, so minile v glavnem mirno in brez večjih incidentov. UNMIK je lokalne volitve razglasil za nelegalne in brez pravnih učinkov, saj so bile izvedene v nasprotju z izključnim mandatom UNMIK da potrdi volitve v skladu z resolucijo 1244 VS OZN. Na Kosovu so bile izvedene tudi srbske parlamentarne volitve.

Večinsko kosovsko prebivalstvo je, kakor je v svojem poročilu v marcu zapisal Generalni sekretar OZN, ob reakcijah dela srbskega prebivalstva ohranilo zadržanost, kosovske oblasti pa so prebivalstvo večkrat pozvale k miru, potrpežljivosti in zaupanju v mednarodno prisotnost na Kosovu. Predsednik vlade Thaci je opravil več obiskov med kosovskimi Srbi.

V ospredju pričakovanj kosovske in mednarodne javnosti je začetek veljavnosti nove kosovske ustave 15. junija, ki jo je kosovska skupščina sprejela 9. aprila, in posledice, ki jih bo to novo dejstvo imelo za rekonfiguracijo mednarodne prisotnosti na Kosovu, zlasti glede prihodnje vloge misije Združenih narodov. O tem so v teku intenzivni pogovori med vsemi prizadetimi stranmi oz. mednarodnimi akterji na Kosovu z namenom zagotovitve jasnega načrta za organiziranje sodelovanja med UNMIK in misijo EULEX.

Uredba (ES) št. 725/2004⁽¹⁾ ne omenja Konvencije za preprečevanje protipravnih dejanj zoper varnost pomorske plovbe. Prav tako je prisotnih veliko protokolov iz leta 2005. Pogodbe v zvezi s preprečevanjem protipravnih dejanj zoper varnost pomorske plovbe dopolnjujejo Mednarodni kodeks o zaščiti ladij in pristanišč pred terorističnimi dejanji (namen katerega je uvesti praktične ukrepe za zagotovitev varnosti mednarodnega pomorskega prometa in pristanišč pred terorističnimi dejanji in ki je po Mednarodni konvenciji o varstvu človeškega življenja na morju zavezujoč) in urejajo pravni položaj v primeru terorističnega napada. Ti instrumenti bistveno podaljšajo seznam kršitev, ki se po pogodbah obravnavajo kot kazniva, in vključujejo nove predpise o sporazumnem pregledu plovila, ki so najpomembnejši, ker državam zagotavljajo potrebno pravno podlago za preprečitev terorističnih dejanj na morju, ki so načrtovana ali že potekajo.

Ali je Svet razmislil o vključitvi pogodb o preprečevanju nezakonitih dejanj zoper varnost pomorske plovbe v zakonodajo Skupnosti? Ali verjame, da lahko uvedba teh pogodb EU omogoči učinkovito ukrepanje proti dejanjem, kot je ugrabitev 26 ribičev na plovilu Playa de Bakio ob obali Somalije?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Kolikor zadeve, ki jih urejajo pogodbe SUA, spadajo v pristojnost Skupnosti, a jih obstoječa zakonodaja Skupnosti ne zajema, lahko Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži predloge, za katere meni, da so potrebni, da bi se dopolnilo obstoječe pravo Skupnosti.

Kolikor pa takšne zadeve ne spadajo v pristojnost Skupnosti, kar gotovo velja za primer možnosti fizičnega ukrepanja glede dejanj, kakor so opisana v zadevnem vprašanju, so možnosti EU za ukrepanje omejene na možnosti, ki so ji na voljo v okviru instrumentov EU na področju skupne zunanje in varnostne politike.

Glede na mednarodni tisk (zlasti izdajo časopisa The Guardian z dne 20. aprila, http://www.guardian.co.uk/world/2008/apr/20/armstrade.iran" ) Evropa iranski vladi prodaja vedno več orožja, raketne tehnologije in jedrskih komponent.

Poleg tega, da so carinski preiskovalci Združenega kraljestva odkrili številne transakcije podjetij Združenega kraljestva, ki kažejo na to, da se Malta uporablja kot tranzitna točka za prodano orožje, so sklenili, da domnevno vpletena iranska podjetja le ščitijo Ministrstvo za obrambo in revolucionarno gardo te države.

Ali je Svet seznanjen s temi ali z drugimi podobnimi transakcijami, v katere so vpletene države članice EU?

Kako namerava Svet ukrepati glede na te številne očitne kršitve sankcij, ki so jih Iranu naložili Združeni narodi?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Svet je seznanjen s temi članki, vendar še ni razpravljal o poskusih transakcij, o katerih ti članki govorijo.

Vendar je treba opozoriti, da članek iz Guardiana govori o poskusih kršenja sistema nadzora EU v zvezi z izvozom v Iran. Članek predvsem opisuje neuspešni poskus britanskega izvoznika, da bi se pri prevozu blaga z dvojno rabo v Iran prek Malte izognil izvoznemu nadzoru (za izvoz blaga z dvojno rabo iz Združenega kraljestva na Malto dovoljenje ni potrebno, saj gre za prenos znotraj Skupnosti). Malteški organi so povsem pravilno in v skladu s politiko EU onemogočili poskus nadaljnjega prevoza v Iran. Združeno kraljestvo je proti izvozniku uspešno zaključilo sodni postopek. Za poskus kršenja sistema izvoznega nadzora je bil obsojen na štiriletno zaporno kazen. Ta primer torej ni pokazal, da je nadzorni sistem izvoza, ki ga izvajajo države članice EU, pomanjkljiv, temveč ravno nasprotno, da je trden in učinkovit. Članek v Guardianu nikjer ne navaja uspešnega poskusa kršitve nadzornega sistema EU.

Za izvoz orožja in drugih zadevnih materialov v Iran so na splošno predpisane sankcije OZN, EU in nacionalne sankcije. V skladu s prvim kriterijem Kodeksa ravnanja EU glede izvoza orožja je vsaka država dolžna spoštovati mednarodne obveznosti, med katere sodijo tudi sankcije OZN. Sankcioniranje pravnih in fizičnih oseb, ki kršijo te obveznosti, je v izključni pristojnosti posamezne države članice EU v skladu z njeno nacionalno zakonodajo.

V času portugalskega predsedovanja je bilo veliko pozornosti posvečene ukrepom za zaščito žrtev kriminala, zlasti ker, kot vemo, nove tehnologije lahko ogrozijo varnost otrok in mladostnikov. Vemo tudi, da je zaradi globalizacije potrebno boljše sodelovanje med sodstvom in policijo, zlasti na področju prizadevanj za boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu. Za boljše sodelovanje ne zadostujeta le Europol in Eurojust, čeprav sem vedno poudarjal, kako pomembna sta.

Glede na to, da so večja prizadevanja na področju boja proti kriminalu, zaščite žrtev in zagotavljanja temeljnih pravic nujna, katere nove ukrepe in pobude za učinkovito ukrepanje proti novim oblikam kriminala in ustrezno zaščito žrtev (predvsem otrok in mladostnikov) načrtuje Svet?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Svet trenutno nima v obravnavi nobenih predlogov v zvezi z vprašanji, ki ste jih zastavili, čeprav jim sicer pripisuje velik pomen.

Vendar pa Svet opozarja, da so bili na tem področju sprejeti številni ustrezni pravni instrumenti, med katere sodijo Okvirni sklep 2001/220/PNZ z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku, Direktiva 2004/80/ES z dne 29. aprila 2004 o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj ter Okvirni sklep 2004/68/PNZ z dne 22. decembra 2003 o boju proti spolnemu izkoriščanju otrok in otroški pornografiji.

Od začetka leta 2008 je bilo v Kolumbiji brutalno mučenih in umorjenih več ducatov sindikalistov (kar je še prispevalo k „rekordnemu“ številu smrtnih žrtev med več sto sindikalisti in novinarji), ki so podpirali človekove pravice, več sto drugih je bilo grobo mučenih. Za te zločine je odgovorna vlada in oborožene sile ter paravojaške skupine in tajne milice premožnih oseb. To je očiten napad na sindikalno gibanje, ki kljub nasprotovanju javnosti še povečuje občutek strahu med prebivalci Kolumbije, kar je razvidno tudi iz nedavnih predsedniških in lokalnih volitev.

Ali Svet obsoja ta dejanja, s katerimi prikrito soglaša in sodeluje kolumbijska vlada, kljub spremembam, ki jih opažajo prebivalci Kolumbije?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Svet odkrito obsoja nadlegovanje in umor sindikalistov in zagovornikov človekovih pravic, ne glede na to, kje so zagrešeni in kdo jih zagreši. Svet se je seznanil z dodatnimi sredstvi, ki jih je kolumbijska vlada dala na razpolago za zaščito borcev za človekove pravice, prič, novinarjev, sindikalistov in drugih ogroženih oseb. Vseeno pa se napadi na te posameznike nadaljujejo.

Svet je v primeru Kolumbije državne oblasti že večkrat opozoril na to problematiko in z njimi o tem razpravljal. Vodje misij EU o tem vprašanju redno razpravljajo. V sodelovanju med vodji misij držav članic EU v Bogoti in prestolnic je bila 15. aprila 2008 namestnici ministra za zunanje zadeve, odgovorni za multilateralne zadeve, predana obsežnejša demarša o situaciji človekovih pravic v Kolumbiji. Dan po predaji demarše so se vodje EU misij v Bogoti na temo aktualnih problematik na področju človekovih pravic sestali s predstavniki relevantnih nevladnih organizacij. EU bo z aktivnostmi v podporo spoštovanju človekovih pravic nadaljevala. Dodatno k temu je bila 19. maja objavljena izjava predsedstva v imenu EU, v kateri EU obsoja umore in smrtne groženje, katerih žrtve so bili v preteklih tednih vodje družbenih organizacij in zagovorniki človekovih pravic v Kolumbiji.

Svet pozdravlja dejstvo, da kolumbijska vlada že več kot leto dni sodeluje v rednem dialogu s sindikalisti in je za njihovo zaščito ter zaščito zagovornikov človekovih pravic, prič in novinarjev dal na voljo dodatna sredstva, da bi se te zaskrbljujoče razmere uredile. Neodvisni raziskovalci in opazovalci so zabeležili jasno in znatno izboljšanje razmer glede splošne varnosti ter strm upad vseh oblik kriminala v Kolumbiji. V luči naraščajočih groženj in kršitev v letu 2008, Svet EU poziva kolumbijsko vlado, da stori vse, da kolumbijskemu ljudstvu in organizacijam, ki se trudijo za izboljšanje situacije človekovih pravic, zagotovi, da si bodo lahko za to prizadevali svobodno in brez strahu. Poleg tega EU poziva kolumbijsko vlado, da zagotovi, da bodo povzročitelji nasilja, groženj in usmrtitev klicani na odgovornost, ne glede na to, kdo so.

Vedno večja globalizacija, katere posledica je nadomestitev jezikov kulturno in gospodarsko šibkejših držav z jeziki prevladujočih držav, je spodbudila potrebo po pravnem varstvu jezikov. Predpogoj za nujno ukrepanje je priprava zanesljivega poročila o položaju jezikov, ki bi vključevalo najnovejše statistične podatke o težnjah uporabe vseh evropskih jezikov.

Ali takšno poročilo obstaja in ali je mogoče dobiti en izvod?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Za podrobnejše informacije bi se bilo morda bolje obrniti na Evropsko komisijo, Svet pa bi poslanca spomnil na številna, pred nedavnim objavljena poročila, študije in sporočila Komisije, ki vsebujejo statistične in druge podatke o rabi in poučevanju evropskih jezikov. Novo sporočilo Komisije o večjezičnosti se pričakuje jeseni 2008.

Pričakujemo, da bo to poročilo upoštevalo zaključke o večjezičnosti, ki naj bi jih sprejel Svet ministrov za izobraževanje na letošnjem majskem zasedanju. Osnova za pripravo zaključkov so bila stališča, izražena na ministrski konferenci o večjezičnosti z naslovom Spodbujanje večjezičnosti: naša skupna zaveza, ki sta jo 15. 2. 2008 v Bruslju organizirala Ministrstvo za šolstvo in šport RS in Evropska komisija.

Strinjamo se, da lahko večjezičnost v okviru EU razvijamo le na podlagi uravnoteženega in trdnega položaja vseh uradnih jezikov EU ne glede na število govorcev. Jeziki z večjim številom govorcev so pogosto v prednosti tudi zato, ker jih na večjem trgu močneje podpira jezikovna industrija, zato so bolje opremljeni za izzive razvoja sodobnega strokovnega jezika. Po našem mnenju bi nova strategija o večjezičnosti morala na ravni EU obravnavati tudi ta vprašanja. Prepričani smo, da bi skupna priporočila državam članicam za izboljšanje njihove jezikovne politike lahko pripomogla k izboljšanju položaja vsakega maternega jezika.

Evropske družbe še vedno sodelujejo v nezakonitih projektih in etično nesprejemljivih poslovnih praksah v državah v razvoju. V Belgiji je nacionalna kontaktna točka omenila številna belgijske družbe, vključno z Nami Gems in Cogecom, ki so kršile smernice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj za večnacionalne družbe v Kongu.

Smernice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj za večnacionalne družbe niso zavezujoče, zato družb ni mogoče prisiliti v sodelovanje z njimi in niti kaznovati, če jim to ne uspe. Vendar so prizadevanja za preprečitev nezakonitega izkoriščanja naravnih virov držav v razvoju, kar se dogaja v Kongu, ključna in določajo možnosti, ki so tem državam na voljo.

Ali bo Svet izvajal pritisk (vsaj v moralnem smislu) na evropske družbe, da bodo svoje projekte uskladile s smernicami Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj? Ali Evropa pri vzpostavljanju mednarodnega ureditvenega okvira ali kodeksa ravnanja za poslovanje v državah v razvoju ne more ukrepati bolj proaktivno? Ali bo Svet v kratkem razpravljal o ratifikaciji glavnih standardov Mednarodne organizacije dela in ustreznih smernicah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Svet v celoti deli mnenje poslanca Johana Van Hecka, da je treba spodbujati etično sprejemljivo poslovanje in se boriti proti nezakonitemu delovanju v EU ter v naših odnosih s partnerskimi državami. Tako je trajnostni razvoj ključni del razvojne politike EU, v soglasju EU o razvoju, ki so ga 20. decembra 2006 potrdili Evropski parlament, Svet in Komisija, pa je jasno zapisano, da

bo EU prispevala h krepitvi socialne razsežnosti globalizacije in spodbujanju zaposlovanja in dostojnega dela za vse;

bo EU na čelu svetovnih prizadevanj za zaviranje netrajnostnih načinov porabe in proizvodnje;

bomo pomagali državam v razvoju pri izvajanju večstranskih okoljskih sporazumov ter spodbujali sporazume, ki so v korist revnim in se nanašajo na okolje;

je EU popolnoma zavezana ukrepanju za izboljšanje skladnosti politike za razvoj ter upoštevanju ciljev razvojnega sodelovanja v vseh politikah, ki bi lahko vplivale na države v razvoju, tudi na področju trgovine, okolja in socialne razsežnosti globalizacije, zaposlovanja in dostojnega dela.

Kar zadeva dostojno delo, je Svet 1. decembra 2006 sprejel Sklepe o dostojnem delu, v katerih je poudaril, da je treba socialne partnerje, poslovne kroge ter širšo civilno družbo vključiti v pobude v zvezi z dostojnim delom, ter pozval podjetja in vse druge ustrezne akterje, naj spodbujajo dostojno delo z ukrepi na področju socialne odgovornosti podjetij, tj. ukrepi, ki dopolnjujejo zakonodajo in kolektivna pogajanja ter upoštevajo mednarodno dogovorjene standarde, zlasti tiste iz konvencij Mednarodne organizacije dela (ILO). Svet prav tako podpira Tristransko deklaracijo ILO o načelih večnacionalnih podjetij in socialne politike, pa tudi pobude OECD za spodbujanje širšega upoštevanja smernic OECD za večnacionalna podjetja, tudi priporočil o zaposlovanju in odnosih med delodajalci in delojemalci.

Določbe o etičnem poslovanju so ključni del naših sporazumov o partnerstvu s tretjimi državami, še zlasti z državami v razvoju:

V sporazumu o partnerstvu med EU in AKP iz Cotonouja je odgovorno vodenje opredeljeno kot pregledno in odgovorno upravljanje človeških, naravnih, gospodarskih in finančnih virov za namene pravičnega in trajnostnega razvoja. Sporazum vsebuje tudi posebne določbe o boju proti hudim primerom korupcije, tudi podkupovanju, ter določbe o sodelovanju pri varovanju okolja ter trajnostni uporabi in upravljanju naravnih bogastev.

Namen strateškega partnerstva EU-Afrika, sprejetega decembra 2007 na vrhu EU-Afrika, je med drugim okrepiti sodelovanje med Afriko in EU v okviru mednarodnih pobud zoper nezakonito trgovino ter spodbujati pregledno in pravično upravljanje naravnih virov, kot so potrdila iz procesa Kimberley; izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (FLEGT) ter pobuda za preglednost v ekstraktivni industriji (EITI). Afrika in EU bosta skupaj obravnavali tudi vprašanja, povezana z bojem proti korupciji, podkupovanjem, ponarejanjem, pranjem denarja in davčno utajo, ter druge vidike gospodarskega upravljanja, ter v tem okviru sprejeli ukrepe za pospešitev preiskav in vračanja nezakonito pridobljenega premoženja, tudi denarnih sredstev, državam, iz katerih to premoženje izvira. Strateško partnerstvo EU-Afrika se že izvaja, strukturo pa mu daje prvi akcijski načrt za obdobje 2008–2010, ki vsebuje osem izbranih partnerstev in prednostnih ukrepov.

Sporazum iz Cotonouja in partnerstva EU-Afrika se izvajajo v tesnem sodelovanju s partnerskimi državami ter ob popolnem upoštevanju načela lastne odgovornosti.

Da bi predstavili celo sliko, je treba omeniti še en pomemben element: etično zaposlovanje delavcev iz držav v razvoju. Svet je maja 2007 sprejel Evropski akcijski program za odpravo hudega pomanjkanja zdravstvenih delavcev v državah v razvoju (2007–2013). V okviru njegovega izvajanja Komisija in države članice trenutno preučujejo možnost uvedbe kodeksa ravnanja EU za etično zaposlovanje zdravstvenih delavcev, ki bi temeljil na primerih najboljše prakse držav članic.

Egipčanske varnostne sile so začele uporabljati nesprejemljive ukrepe za preprečevanje množičnih javnih protestov v Almahalli, Alkobri, Aleksandriji in drugih mestih. Ubitih je bilo veliko ljudi, na ducate je bilo ranjenih in veliko delavcev (komunistov in drugih progresivnih aktivistov) je bilo pridržanih. Delavci in revni kmetje so protestirali za boljše plače in delovne pogoje, da bi se preprečila dobičkarstvo in škandalozno zviševanje cen osnovnih potrebščin.

Ali Svet obsoja stopnjevanje nasilja, izzivanje in preganjanje sindikalistov, komunistov in drugih progresivnih sil v Egiptu, ki so se leta borile proti sistemu prepovedi ter kršitvam vseh demokratičnih pravic in ogrožanju svobode? Ali bo pozval k takojšnji izpustitvi pridržanih in odpravi vseh represivnih ukrepov, ki so bili uvedeni zaradi upravičenih zahtev egipčanskih delavcev?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2008 v Strasbourgu.

Nedavne socialne nemire v Mahali in drugih mestih v delti Nila, na katere opozarjate, Svet pozorno spremlja. Do teh nemirov je prišlo predvsem zaradi nenadnega močnega povišanja cen živil, ki je povezano z naraščajočo ceno žita na svetovnem trgu. Policija je v več incidentih ukrepala preveč nasilno, kar je zahtevalo žrtve.

O teh vprašanjih smo razpravljali na četrtem srečanju Pridružitvenega sveta EU–Egipt, ki je potekalo 28. aprila 2008 in na katerem je EU nedvoumno izrazila svojo zaskrbljenost ter Egipt pozvala, naj omogoči svobodo združevanja.

Bolj podrobna razprava o tej zadevi se bo nadaljevala v okviru pododbora za politične zadeve, ki naj bi se predvidoma sestal v začetku junija; del razgovorov bo namenjen človekovim pravicam.

Spodbujanje spoštovanja človekovih pravic – ki so univerzalne, nedeljive in soodvisne – je osrednji cilj skupne zunanje in varnostne politike EU.

Če bo lizbonska pogodba ratificirana, bo uvedla „pobudo državljanov“, ki bo milijonu državljanov številnih držav članic zagotovila možnost, da pozovejo Komisijo k vložitvi političnih predlogov. Kaj meni Komisija o delovanju tega novega postopka v praksi in kako se nanj pripravlja?

Kot poudarja poslanec, je nova določba lizbonske pogodbe za pobudo državljanov velika novost za institucionalno ureditev Unije. Prvič se bo zgodilo, da bo milijon državljanov iz številnih držav članic lahko neposredno pozval Komisijo, da v okviru svojih pooblastil vloži predlog. To je dejansko nova državljanska pravica, ki bo okrepila demokracijo v Evropi.

Ureditev postopkov za pobude državljanov bosta določila Parlament in Svet z uredbo na predlog Komisije, ko bo začela veljati lizbonska pogodba.

Komisija želi, da bi se pobuda državljanov začela uporabljati čim prej po vstopu nove pogodbe v veljavo. Zato namerava vložiti predlog za uredbo, ki bo določala okvir za novo pobudo državljanov, čim prej po vstopu nove pogodbe v veljavo. Komisija je že začela s pripravljalnim delom na tem področju in se z odborom za ustavne zadeve dogovarja, na kakšen način bi bilo zadevo najboljše nadaljevati. Pri pripravi tega predloga bo Komisija upoštevala tudi mnenja vseh zainteresiranih strani.

Kakšni so načrti Komisije glede obveščevalne kampanje za evropske državljane v bližnji prihodnosti v zvezi z lizbonsko pogodbo in splošno prihodnostjo EU? Koliko sredstev bo za to namenjenih v Grčiji? Kako se bodo ta sredstva porabila in kateri organi bodo z njimi upravljali? Ali Komisija upošteva, da predstavništva institucij EU v Grčiji v enaki meri koristijo kadre grških poslancev ter študentov in novinarjev, ki so specializirani za zadeve EU?

Obveščanje državljanov o prihodnosti Evrope na splošno je dolžnost držav članic in institucij EU. Države članice so za ratifikacijo lizbonske pogodbe najbolj odgovorne, vendar mora biti Komisija pripravljena državljanom EU posredovati potrebne informacije in obrazložitve.

Lizbonska pogodba in zlasti njen prispevek k bolj odgovornemu sprejemanju odločitev ter jasnejšim pravilom v zvezi s pravosodjem in notranjimi zadevami ter področjem RELEX⁽¹⁾ sta prednostni nalogi Komisije na področju obveščanja za leto 2008. Komisija je začela načrtovati svoje ukrepanje na področju obveščanja o lizbonski pogodbi že septembra 2007 z ustanovitvijo projektne skupine, ki je odgovorna za načrtovanje in usklajevanje obveščanja. Komisija je vzpostavila tudi spletno stran o lizbonski pogodbi v 23 uradnih jezikih. Ponovna uvedba spletnega foruma „Debate Europe“⁽²⁾ prav tako omogoča državljanom, da razpravljajo o pogodbi in drugih zadevah v zvezi s prihodnostjo Evrope.

Večina dejavnosti Komisije na področju obveščanja temelji na decentraliziranem pristopu. Namen predstavništev Komisije v državah članicah je zagotavljanje osnovnih in dejanskih informacij o lizbonski pogodbi. Predstavništva so v tesnem sodelovanju z vladami držav članic in informacijskimi pisarnami Parlamenta oblikovala nacionalne komunikacijske načrte, da bi prilagodila informacije za državljane.

Te dejavnosti vključujejo usposabljanje za novinarje, informacijske releje in krovne organizacije, tisk brošur in letakov, organizacijo razprav s civilno družbo in lokalnimi organi ter ukrepe za šole in univerze.

Kar zadeva dejavnosti, ki jih organizira predstavništvo Komisije v Grčiji, predstavništvo vabi k sodelovanju čim več primernih govornikov, da se enakovredno zagotovi prisotnost, odličnost in natančno poznavanje vseh omenjenih zadevnih skupin. Prav tako predstavništvo dejavno spodbuja informacijske releje EUROPE DIRECT, naj vabijo poslance, da se čim bolj pogosto udeležujejo njihovih dogodkov na lokalni ravni.

Od skupnih sredstev 11,4 milijona EUR, ki so namenjena za predstavništva za kritje stroškov decentraliziranega obveščanja leta 2008, bo za ukrepe, ki zadevajo predvsem lizbonsko pogodbo, porabljenega približno 2,7 milijona EUR. Podroben prikaz porazdelitve sredstev za vse te dejavnosti, ki že potekajo (vključno z dejavnostmi v Grčiji), bo na voljo konec leta 2008.

Ta komisija je komuniciranje z državljani Evropske unije označila kot prednostno nalogo in v zadnjih letih so bili izvedeni številni projekti, ki so temeljili na treh strateških načelih – prisluhniti državljanom, obveščati v zvezi s tem, kako evropske politike vplivajo na vsakdanje življenje državljanov, ter povezovati se z njimi na lokalni ravni.

Ali lahko Komisija poda kratek pregled posameznih ukrepov na področju obveščanja o pozitivnih novicah EU?

Ali ima Komisija kakršne koli rezultate glede tega, kako je njen nov pristop na področju obveščanja izboljšal znanje državljanov v zvezi z zadevami EU in ali je vplival na navade državljanov, kar zadeva EU?

Ali je Komisija ob upoštevanju prejšnjih odgovorov do zdaj zadovoljna in ali namerava svojo strategijo v prihodnosti razvijati?

Ta Komisija je sprejela številne pobude na področju obveščanja. Te pobude so vzpostavile dolgoročen načrt za spodbuditev obveščanja Evropske unije. Cilj teh instrumentov je tudi omogočiti vzpostavitev evropskega javnega prostora, v katerem so državljanom dani informacije in sredstva, s katerimi lahko učinkovito sodelujejo v dejavnostih Evropske unije in nadzoru evropskega projekta. V tem smislu Komisija poudarja tudi, kako pomemben je partnerski pristop med institucijami EU in ključnimi zainteresiranimi stranmi, vključno s civilno družbo.

Akcijski načrt za leto 2005⁽¹⁾ zagotavlja učinkovitejše obveščanje prek sodobnega in bolj strokovnega pristopa na vseh področjih, vključno z učinkovitejšo organizacijo in boljšo uporabo človeških in finančnih virov ter komunikacijskih orodij in storitev.

Načrt D⁽²⁾ je spodbudil obsežnejšo razpravo med institucijami EU in državljani. Pred kratkim sprejeto sporočilo z naslovom „Debate Europe“⁽³⁾, nadaljevanje načrta D, se osredotoča na to, da se državljanom omogoči pregled nad politikami EU in da so jim institucije EU odgovorne; na spodbujanje obsežnega in stalnega razpravljanja o prihodnosti Evropske unije med institucijami EU in ljudmi na nacionalni ravni in na ravni EU; na omogočanje dostopa do informacij državljanom, s katerimi lahko temeljito razpravljajo o zadevah EU.

Skupni cilj dokumenta Komisije z naslovom „Partnerstvo za komuniciranje o Evropi“⁽⁴⁾ je okrepiti skladnost ter sinergijo med dejavnostmi različnih institucij EU in držav članic, da se državljanom nudi boljši dostop ter boljše razumevanje vpliva politik EU na nacionalni in lokalni ravni.

Zaradi velikega interesa za nove tehnologije je Komisija sprejela internetno strategijo⁽⁵⁾, da se natančno pregleda spletno stran EUROPA, eno največjih na svetu, in spodbudi zanimanje za zadeve EU na drugih spletnih straneh, da se razprava o Evropski uniji razširi.

Komisija je sprejela tudi avdiovizualno strategijo, da bi omogočila širšo obravnavo zadev EU s sedanjimi in novimi avdiovizualnimi platformami; da bi spodbudila poklicne strokovnjake s področja avdiovizualnih medijev, da bi oblikovali evropske avdiovizualne mreže in sodelovali v njih ter ohranili popolno uredniško neodvisnost; da bi povečala Komisiji lastno proizvodnjo ter razširjanje video posnetkov in dokumentarnih filmov ter tako prikazala in pojasnila politike EU.

Čeprav je to odvisno tudi od drugih dejavnikov, običajne raziskave Eurobarometra, ki so bile izvedene spomladi in jeseni 2007, kažejo večjo podporo državljanov v smislu članstva EU in zaupanja v institucije EU v primerjavi z letom 2006.

Pričakuje se, da bodo rezultati številnih nedavno sprejetih pobud (radijska mreža EU EuRaNet, internet) prisotni v prihodnjih mesecih in tako se bo komunikacijska strategija Komisije v bližnji prihodnosti osredotočila na izvajanje.

Komisija pripravlja nove pobude, med drugim želi vzpostaviti televizijsko mrežo (od leta 2009) in pozvati k predlogom za informacijske releje Europe Direct. Nova strateška partnerstva z državami članicami bodo začela veljati leta 2008 in pripravljajo se pogajanja, s katerimi se bo dodatno razširil program za leto 2009. Prav tako bo Komisija raziskala, kako lahko najboljše prispeva k pripravam evropskih volitev za leto 2009.

Komisija je, da se presodi in izboljša učinkovitost njene komunikacijske politike, od leta 2002 izvedla približno 30 ocenjevalnih študij (spletne strani, informacijski in komunikacijski releji, komunikacijske kampanje itd.). V skladu z običajno prakso Komisije in akcijskim načrtom se bodo ta prizadevanja za presojo nadaljevala in se v prihodnosti še okrepila.

Obstaja veliko namigov, da Komisija in Svet pri svojem delu uporabljata strategijo, da bi preprečila karkoli, kar bi lahko okrepilo nezaupanje irskega prebivalstva v EU in tako povečalo verjetnost, da bi na referendumu na Irskem glasovali proti lizbonski pogodbi. Končni datum za „splošna posvetovanja“ o dolgoročnem proračunu EU se je prestavil s 15. aprila na 15. junij. Zakaj? Morda zato, ker je proračun EU občutljiva tema in bi Irci zaradi manjše finančne podpore kmetijstva na referendumu glasovali proti?

Ko se je Komisija odločila za obsežno posvetovanje o pregledu proračuna, je izbrala povsem nov in inovativen pristop za reformo proračuna. Cilj tega pristopa je spodbuditi resnično vseevropsko razpravo, ki bi presegala institucionalne okvire, in vzpostaviti novo soglasje glede prihodnjih usmeritev za področje finančnih sredstev EU.

To vabilo k dejavnemu sodelovanju še naprej spodbuja zanimanje po Evropi. Do zdaj je Komisija prejela več kot 200 odgovorov in še naprej prejema prispevke. Komisiji je bilo sporočeno, da nekatere zainteresirane strani niso še dokončno oblikovale svojih stališč.

Ob upoštevanju teh okoliščin in da bi zagotovili, da lahko vsak, ki želi, prispeva, je bilo odločeno, da se rok za posvetovanje podaljša za dva meseca. To podaljšanje roka ne bo nikakor vplivalo na časovni okvir pregleda proračuna.

Komisiji je bilo prek medinstitucionalnega sporazuma, ki določa finančni okvir za obdobje 2007–2013, posredovano, naj poroča v časovnem okviru „2008–2009“, kar se bo upoštevalo.

Prav tako želi Komisija ponovno poudariti, da bo pregled obravnavala brez predsodkov ter da se resnično želi posvetovati in razpravljati o vseh prisotnih vprašanjih. Prezgodaj je, da bi Komisija zavzela stališče glede na vsebino tega pregleda, in v prvi polovici leta 2008 ni nikdar nameravala storiti tega.

Na Irskem bo 12. junija potekal referendum o lizbonski pogodbi. Ali je Margot Wallström irski vladi res zagotovila, da je Komisija pripravljena prilagoditi ali odložiti objave, ki bi lahko bile v času pred referendumom na Irskem neugodne?

Podpredsednica, ki je zadolžena za institucionalne odnose in komunikacijo, ni podala teh izjav in je javno povedala, da z njimi ni povezana.

Bela knjiga Komisije (KOM(2008)0165) predlaga nov sistem zagotavljanja pravice do odškodnine potrošnikom in podjetjem, ki so žrtve kršitev členov pogodbe EU v zvezi z omejevalnimi poslovnimi praksami in zlorab prevladujočih položajev na trgu. Ali Komisija poleg tega, da sprejema sekundarno zakonodajo v zvezi s tem, kako lahko žrtve vložijo prošnjo za odškodnino in prejmejo enotno povrnitev škode, raziskuje možnosti za zakonodajno pobudo, da bi se uskladilo ocenjevanje dejanj in opustitev v zvezi z zaščito potrošnikov ter malih in srednje velikih podjetji pred kršitvami konkurenčnega prava kot nezakonitih? Ali meni, da je zaščita svobodne konkurence in potrošnikov zakonito sredstvo, ki je za Skupnost pomembno in ki bi omogočalo učinkovito določanje kazenskih sankcij za kaznovanje kršitev, ki so določena v sodbi Sodišča Evropskih skupnosti z dne 13. septembra 2005 v zadevi C-176/03 (Komisija proti Svetu)?

Poslanec se v svojem vprašanju sklicuje na nedavno belo knjigo Komisije o protimonopolnih odškodninskih tožbah in možnost, da bi zakonodaja Skupnosti zagotovila učinkovita pravna sredstva za žrtve kršitev konkurenčnega prava. Komisija bi ob tej priložnost poudarila, kako pomembni so ti učinkoviti mehanizmi pravnih sredstev, ki morajo zagotoviti, da žrtve kršitev konkurenčnega prava lahko prejmejo polno odškodnino za škodo, ki so jo utrpele. Zato bela knjiga ponuja konkretne predloge za odpravo sedanjih ovir za učinkovita pravna sredstva. Komisija upa, da bo Parlament še naprej podpiral to pobudo, ki je pomembna za evropske državljane in podjetja.

Kar zadeva obravnavanje konkurenčnega prava kot kaznivega dejanja, Komisija poslancu predlaga, naj prebere člena 23 in 24 uredbe 1/2003, glede na katera lahko naloži kazni in periodične denarne kazni za podjetja, ki kršijo pravila o konkurenci ES. Te sankcije niso kazenskega značaja (gl. člen 23(5) omenjene uredbe). V skladu z zadnjim odstavkom člena 5 iste uredbe lahko nacionalni organi za konkurenco naložijo „globe, periodične denarne kazni ali druge sankcije, predvidene po nacionalnem pravu“. Nekatere države članice določajo kazenske sankcije za kršitve konkurenčnega prava ES. Čeprav se Komisija s tovrstnimi sankcijami strinja kot s kakršnimi koli drugimi sankcijami, ki vzpostavljajo odvračilni učinek kršitev konkurenčnega prava, zdaj ne načrtuje zakonodajne pobude s ciljem kriminalizacije kršitev konkurenčnega prava za celotno Evropsko unijo.

Ustaljena praksa Komisije določa sheme davčne pomoči za posebne regije ali zemlja, ki so v primerjavi s splošno shemo države članice ugodne, kot je bilo navedeno tudi v postopkih, ki so privedli do sodbe Azores.

Ali Komisija lahko pojasni svoje ravnanje? Ali se strinja, da s stališča konkurenčne politike avtonomnim regijam ali regijam, kot sta Škotska in Euskadi, ni smiselno odreči statusa referenčnega okvira, Luksemburgu in Malti pa na primer ta status dodeliti?

Poslanec se sklicuje na zadevo Azores (C-88/03).

Komisija želi poudariti, da je sodišče z omenjeno tožbo podprlo sklep 2003/442/ES, po katerem je veljalo 30-odstotno znižanje davčne stopnje podjetja za podjetja, ustanovljena na Azorih, v nasprotju z nacionalno davčno stopnjo na Portugalskem, kar kaže na neenotno dodeljevanje državne pomoči. Komisija je ugotovila, da je znižanje davkov omogočilo prednost nekaterim podjetjem v določeni regiji na Portugalskem. Komisija meni, da znižanje davkov v okviru portugalskega davčnega sistema ni bilo upravičeno, ker omenjeno znižanje davkov ni bilo mogoče za druga podjetja, ki izvajajo podobne naložbe ali delujejo na podoben način kot upravičenci na drugih območjih Portugalske.

Komisija je z omenjenim sklepom upoštevala tudi vprašanje, ali bi poseben davčni status, dodeljen regiji Azorov, lahko upravičil zadevno znižanje davkov. Vendar je Komisija zaključila, da znižanje davkov ni bil znak učinkovite davčne avtonomije Azorov, ampak bolj pobuda osrednje portugalske vlade za spodbujanje naložb v območje Azorov. To je tudi posledica ugotovitve, da znižanje davkov na Azorih ni bilo povezano s sistemom, s katerim je bilo vsem lokalnim organom na Portugalskem dovoljeno določiti stopnje lokalnih davkov, ampak je bil to začasen ukrep, s katerim bi lahko le Azori znižali davčno stopnjo, ki jo je osrednja vlada določila na 30 %, tako da dejanske vrednosti znižanja davkov ni določila azorska, ampak centralna vlada.

Poslanec nadalje sprašuje, zakaj Komisija ne priznava davčne avtonomije podnacionalnih območij, kot sta Škotska in Baskija, medtem ko države članice, kot sta Luksemburg in Malta, obravnava kot neodvisni nacionalni ozemlji.

Komisija želi najprej poudariti, da držav članic, naj bodo še tako majhne, ni mogoče obravnavati na enaki ravni kot regije, ne glede na njihovo avtonomnost.

Komisija meni, da je glavno merilo ob sklicevanju na pojem državne pomoči prepričati se, ali zadevni ukrep dovoljuje izjeme pri uporabi davčnega sistema v prid nekaterih podjetij v državi članici. Ne glede na to, ali je običajen referenčni sistem lokalni in osrednji, ga je treba najprej določiti.

Ob pregledu lokalnih davčnih ukrepov je treba to določitev opraviti ob upoštevanju meril sodišča in sodbe v zvezi z Azori. Komisija zlasti določi, ali je ukrep sprejel ta organ pri izvrševanju svojih avtonomnih pristojnosti in ali se zadevni ukrep dejansko uporablja za vsa ustanovljena podjetja ali vso proizvodnjo na področju, ki sodi v pristojnost tega organa (točka 62 sodbe).

Končno bo pojem regionalne selektivnosti v davčnih ukrepih bolj pojasnjen v primerih, o katerih se zdaj odloča na sodišču, zlasti kar zadeva Baskijo (zadeve od C-428/06 do C-434/06) in Gibraltar. Mnenje generalnega pravobranilca v Baskiji je bilo izdano 8. maja 2008.

„Osvobodilna vojska Kosova“ (ostanki teroristične organizacije) je bila sila, ki je v ozadju delovala za „neodvisnost“ Kosova. Njeni voditelji so zdaj na odgovornih mestih v upravnih organih regije. Glede na poročila v časopisih, je organizacija do nedavnega svoje dejavnosti financirala s sredstvi, pridobljenimi s trgovino z notranjimi organi zapornikov, ki so bili etnični Srbi.

Ali je Komisija te trditve raziskala in če jih ni, zakaj? Če so te trditve resnične, ali Komisija namerava še naprej sodelovati s sedanjimi voditelji Kosova, ki so za te zločine odgovorni?

Evropska komisija je za domnevne zločine nezakonite trgovine z organi izvedela iz tiska po objavi knjige gospe Carle del Ponte, nekdanje glavne tožilke na Mednarodnem kazenskem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY). Takšnih resnih obtožb ni mogoče prezreti, treba jih je utemeljiti z dejstvi.

Mednarodno kazensko sodišče za vojne zločine na področju nekdanje Jugoslavije ni našlo zanesljivih dokazov za te obtožbe in tako konec leta 2004 zaključilo vse preiskave.

Zato Komisija predlaga, da se vse primerno gradivo, vključno s tistim, ki je v lasti ICTY in srbskih organov, posreduje Začasni misiji Združenih narodov na Kosovu⁽¹⁾ in sodnim organom na Kosovu, ki morajo v sodelovanju z albanskimi organi ugotoviti, ali obstaja podlaga za začetek novih preiskav.

Ker Komisija namesto dokazanih dejstev zdaj obravnava obtožbe, v tem času ni načrtovala nobenih sprememb v sodelovanju s Kosovom.

Komisija se strinja s podporo Parlamenta v boju proti trgovini z organi in presaditvenemu turizmu, kar dokazuje s poročilom „o darovanju in presajanju organov: politične možnosti na ravni EU“, ki predlaga številne ukrepe za reševanje teh problemov.

Komisija bo v sodelovanju z mednarodnimi partnerji – Svetom Evrope in Svetovno zdravstveno organizacijo, natančno spremljala dogajanje na področju trgovine z organi v EU in po svetu. V ta namen se bo kmalu začela študija v zvezi z oceno različnih vrst trgovine, vključno s trgovino z organi.

28. januarja 2008 je Evropski svet odobril operacijo Evropske unije za krepitev pravne države na Kosovu (Eulex Kosovo). Vendar so pri izvajanju te misije pričakovane težave, ker je srbsko prebivalstvo na severnem delu Kosova napovedalo, da bo misiji Eulex odločno nasprotovalo. Hkrati bo na Kosovu nastanjena tudi mirovna misija ZN UNMIK.

Kako namerava Komisija preprečiti istočasno prisotnost struktur UNMIK, Eulexa in srbskih organov na severu?

Dodaten problem predstavlja dejstvo, da je zdaj med osebjem EU na Kosovu le 28 % žensk (glej Enota Evropske unije za načrtovanje za Kosovo EUPT 2007), čeprav se bo po resoluciji ZN 1325 število ženskega osebja na nekdanjih vojnih območjih znatno povečalo.

Kakšne ukrepe bo sprejela Komisija za večjo prisotnost žensk v nedavno vzpostavljeni misiji Eulex?

Komisija se strinja, da bi vzpostavitev vzporednih srbskih struktur na severu Kosova predstavljala izziv za mednarodno skupnost.

Države članice si zelo prizadevajo za prisotnost EULEX⁽¹⁾ na območju celotnega Kosova. Natančen časovni razpored ter funkcionalne in geografske parametre razporeditve misije mora določiti Svet, pri čemer mora upoštevati razmere na Kosovu ter stanje sodelovanja z Združenimi narodi.

Komisija pomaga pri oblikovanju boljšega okolja za celotno razporeditev EULEX prek instrumentov, ki so v njeni pristojnosti, kot so programi pomoči, namenjeni vzpostavitvi zaupanja med članicami srbske skupnosti na Kosovu.

Ti veljavni in načrtovani programi vključujejo: a) občinsko podporo prek infrastrukturnih projektov in tehnične pomoči; b) varstvo kulturne dediščine; c) podporo za vrnitev in ponovno vključitev razseljenih ljudi ter d) pomoč za gospodarski in regionalni razvoj.

Komisija največ pozornosti namenja spoštovanju enakosti med ženskami in moškimi. Komisija uporablja načelo enakosti med ženskami in moškimi v svoji notranji politiki zaposlovanja in napredovanja.

Vlade držav članic EU ob upoštevanju EULEX ter v skladu z nacionalnimi postopki in politikami, ki naj jih ne bi določala Komisija, podpirajo večino strokovnjakov, ki so zaposleni v okviru EULEX.

Zelo pomembno je, da se državljani EU zavedajo, da ima EU jasno strategijo glede širitev v prihodnosti. Razprava o strategiji širitve EU v Evropskem parlamentu se ne osredotoča le na strategijo v zvezi z državami, ki se bodo verjetno pridružile Uniji, ampak tudi na politike EU, namenjene državam, ki nimajo možnosti pristopa, kot je evropska sosedska politika (ESP). Nekateri ljudje pozivajo k uvedbi vmesnih stopenj med evropsko sosedsko politiko in celotnim procesom širitve, drugi pa k tesnejšemu sodelovanju med generalnimi direktorati za širitev in zunanje odnose.

Ali Komisija meni, da je treba strategijo širitve EU strogo ločevati od ukrepov, ki vplivajo na celotno zunanjo politiko, kot sta evropska sosedska politika in Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje? Ali meni, da je treba državam, ki niso še pripravljene na pristop, v prihodnosti dodeliti nekakšen vmesen status?

Ali Komisija meni, da mora EU ponovno razmisliti o svoji strategiji širitve? Ali meni, da je strategija širitve EU, ki v osnovi temelji na številnih stopnjah do popolnega članstva (stabilizacijski in pridružitveni sporazum – status države prosilke – pristopna pogajanja – pristop) realna?

Politika širitve EU predvideva članstvo kot končni cilj zadevnih držav, zato je ločena od evropske sosedske politike in Barcelonskega procesa: Unija za Sredozemlje. Vendar morebiten pristop evropskih držav k EU v prihodnosti ni nikakor povezan z njihovim sodelovanjem v evropski sosedski politiki ali Barcelonskem procesu. Politika širitve in evropska sosedska politika imata skupna številna pomembna načela, ker obe stremita k večji blaginji, stabilnosti ter dobremu upravljanju in spodbujanju vrednot EU v sosednjih državah EU. Zato komisar, ki je pristojen za širitev, in njegove službe pri razvijanju in izvajanju teh politik tesno sodelujejo s komisarko, ki je pristojna za zunanje odnose in evropsko sosedsko politiko, ter njenimi službami generalnega direktorata Relex⁽¹⁾.

Zdi se, da dodatna vmesna stopnja med statusom potencialnega kandidata in pristopom ni primerna ali koristna. Komisija mora biti v tem letu, ki je pomembno za zahodni Balkan in Turčijo, pri uveljavljanju pogojev poštena, vendar hkrati ohranjati zaveze v smislu vseh članskih vidikov vseh držav, ki so vključene v ta proces. Pogajanja s Hrvaško in Turčijo potekajo in njihov končni cilj je pristop. V strateškem dokumentu iz leta 2005 je Komisija za države zahodnega Balkana določila zaporedne korake na njihovi poti k članstvu EU.

Strategija širitve se redno dopolnjuje, da se boljše obravnavajo izzivi, s katerimi se soočajo zadevne države, in da se je mogoče prilagoditi razmeram. To se počne zlasti z letnimi strateškimi dokumenti, v katerih Komisija predlaga priporočila za prilagoditve politike. Komisija meni, da osnove, ki so določene v prenovljenem soglasju o širitvi, za katero so se decembra 2006 dogovorili voditelji države in vlade, ostajajo veljavne.

Svetovni program za prehrano v vzhodnem Čadu se zdaj sooča s težkim izzivom predhodne dostave zalog hrane za 500 000 beguncev in notranje razseljene osebe za obdobje šestih mesecev še pred deževnim obdobjem, ker ko se deževno obdobje začne, so ceste zaprte. Da se zagotovi, da se v naslednjih mesecih kupi vso potrebno hrano in se jo pravočasno dostavi v Čad, so nujno potrebni prispevki donatorjev. Kakršna koli zamuda lahko negativno vpliva na življenja velikega števila ljudi, katerih preživetje je v celoti odvisno od pomoči svetovnega programa za prehrano.

Kako Evropska komisija prispeva k temu nujnemu pozivu za oskrbo s hrano? Kako si Komisija prizadeva za lažjo sklenitev svojega sporazuma z dne 13. avgusta 2007? S katerimi ukrepi bo Komisija glede na to, da ni pripravljena v proces sprave vključiti oboroženih političnih nasprotnikov, razen če se bodo strinjali s premirjem, spodbudila te skupine, da bodo odložile orožje? Kako Komisija zagotavlja, da bo Nacionalna preiskovalna komisija, ki je bila ustanovljena za raziskovanje dogodkov po napadu upornikov v začetku februarja, svoje delo nadaljevala objektivno in nepristransko?

Komisija bo leta 2008 za humanitarno pomoč za begunce in notranje razseljene osebe v Čadu namenila 30 milijonov EUR. Komisija prek globalnega načrta za Čad, vrednega 17 milijonov EUR, in sklepa o pomoči v hrani, vrednega 13 milijonov EUR, financira dejavnosti na področjih zdravstva, oskrbe z vodo, pomoči v hrani in varnosti preskrbe s hrano, zaščite, zavetišč za ljudi v izrednih razmerah in izobraževanja, ki jih izvajajo agencije ZN, organizacije Rdečega križa in mednarodne nevladne organizacije. Komisija je glede na operacije za pomoč v hrani v okviru Svetovnega programa za prehrano v Čadu leta 2007 prispevala 7 milijonov EUR, leta 2008 pa naj bi prispevala 8,5 milijona EUR.

Problem Svetovnega programa za prehrano v Čadu na tej stopnji ni finančne narave. Glede na informacije Svetovnega programa za prehrano je za nujne ukrepe za vzhodni Čad zdaj zagotovljenih 75 % potrebnih sredstev. Komisija je pripravljena prispevati še dodatnih 7 milijonov EUR pomoči v hrani. Do zdaj Svetovni program za prehrano tega od nje ni zahteval.

Zdi se, da je problem Svetovnega programa za prehrano bolj politične in logistične narave, ker je bil potek oskrbe prek Libije (37 000 milijonov ton hrane od skupaj 68 400 milijonov ton hrane, ki jih je treba dostaviti) zaradi težav v zvezi z obdavčitvijo nafte oviran. Da bi pospešili proces dostave, je Svetovni program za prehrano vzpostavil bazo v mestu Faya Largeau in Komisija je sporočila, da je pripravljena prispevati 1,5 milijona EUR za stroške te operacije, vendar je Svetovni program za prehrano ni zaprosil za ta sredstva.

Prav tako je treba poudariti, da so možni dodatni problemi glede poteka oskrbe prek Kameruna, kjer si cestni prevoz delijo Svetovni program za prehrano, EUFOR⁽¹⁾ in MINURCAT⁽²⁾.

V vsakem primeru se Svetovni program za prehrano v Čadu ne srečuje s finančnimi problemi. Na tej stopnji gre bolj za vprašanje logističnih in organizacijskih težav.

Komisija potrjuje, da ji humanitarna zavezanost veleva boj proti tej krizi in da proučuje razpoložljive možnosti za izpolnitev humanitarnih potreb, ki jih Svetovna organizacija za prehrano zdaj ne zagotavlja. Prav tako potrjuje, da je pripravljena poiskati sredstva, ki jih potrebuje Svetovni program za prehrano, ko bo zanje zaprosil.

Da bi se okrepila vloga Komisije kot opazovalca in spodbujevalca sporazuma z dne 13. avgusta 2007, njen program vključuje določbo, v okviru devetega EDF⁽³⁾, in instrument za stabilnost, finančno in logistično podporo za volilni postopek. Ta pomoč je namenjena zagotavljanju svobodnih in poštenih parlamentarnih volitev konec leta 2009, kar je bistven cilj sporazuma z dne 13. avgusta 2007.

Glede vprašanja oboroženih političnih nasprotnikov Komisija spodbuja uporabo nedavnega sporazuma z Dakarjem, ki obravnava odnose med Sudanom in Čadom. Uporaba tega sporazuma bi pripomogla k premirju vseh uporniških sil in tako omogočila celovit dialog za doseganje sprave v Čadu.

Kot Francija in Mednarodna organizacija frankofonije ima tudi Komisija status opazovalca pri Nacionalni preiskovalni komisiji, ustanovljeni za preiskovanje dogodkov, ki so se zgodili na začetku februarja 2008, in posledičnega izginotja opozicijskih voditeljev. Komisija je že opazila, da organi Čada sprejemajo njena prizadevanja v zvezi z objektivnostjo in nepristranskostjo tega organa, in naredila bo vse, kar lahko, da bo zagotovila, da bodo te vrednote prevladovale v pristopu Nacionalne preiskovalne komisije in v njenih ugotovitvah.

Ali lahko Komisija pojasni odnos med njo, „odborom iz člena 133“ in Svetom za splošne zadeve? Nadaljevanje razprav s STO povzroča v javnosti zmedo glede odprtosti in pogajalskega procesa, ki je vključen v poskus sklenitve svetovnega trgovinskega sporazuma. Ali lahko Komisija poda izjavo o učinkovitosti sistema glede na to, da posvetovanja odbora iz člena 133 niso javna in se zato zdi, da pogovori potekajo brez javnega nadzora? Kateri so zaščitni ukrepi za upoštevanje upravičene zaskrbljenosti posameznih držav članic v procesu?

Naslov IX, del III Pogodbe ES (člena 131 in 134) vzpostavlja skupno trgovinsko politiko. Člen 133 zagotavlja, da Komisija vloži predloge Svetu za izvajanje te politike in vodi pogajanja z drugimi državami ali mednarodnimi organizacijami po posvetovanju s posebnim odborom, ki ga imenuje Svet za pomoč Komisiji pri zadevni nalogi. Ta odbor („odbor iz člena 133“) tako Komisiji pomaga pri vodenju pogajanj za trgovinske sporazume in ji svetuje v zvezi s skupno trgovinsko politiko. Vse države članice sodelujejo pri tem odboru na srečanjih, ki se zgodijo enkrat na teden, na katerih so obveščene o tekočih zadevah ter se lahko odzovejo nanje in izrazijo svojo podporo in/ali zaskrbljenost. Odbor se vodi z rotirajočim predsedstvom, srečanja pa potekajo v prostorih zgradbe Sveta.

Odbor iz člena 133 zagotavlja pomembno izhodišče za strateške nasvete in Komisiji omogoča dober pregled nad stališči držav članic. Ne sprejema pravno zavezujočih položajev na predlog Komisije ali uradnih odločitev v smislu člena 249 Pogodbe ES.

Zahtevo za formalni akt (na primer dovoljenje za začetek pogajanj) predlaga Komisija, nato o tem odloča Svet ministrov, običajno v Svetu za splošne zadeve in zunanje odnose ter načeloma s kvalificirano večino. Ko trgovinski sporazum vključuje določbe, za katere je potrebno soglasje za sprejetje notranjih pravil, se zahteva soglasje na področjih avdiovizualnih storitev, izobraževanja, prometa, kulture in zdravstva, storitev ali trgovinskih vidikov v zvezi z intelektualno lastnino. Vendar si Komisija zelo prizadeva za soglasje o vseh pomembnih zadevah. To je potrebno, da se zagotovi uspešno obravnavanje zadev v Svetu ter da so stališča Skupnosti usklajena in v celoti odobrena za trgovinska pogajanja, ki se izvajajo ali pripravljajo: Skupnost je močnejša, če je združena. Zato si Komisija ob vseh priložnostih zelo prizadeva, da upošteva skrbi ali občutljive točke vseh držav članic ter tako išče način, ki bi ustrezal vsem državam članicam in izražal interes Skupnosti, ne pa posamezne države članice izločil.

Vloga Parlamenta ostaja v okviru sedanje pogodbe omejena. Vendar ustaljena praksa Komisiji narekuje, da Parlament in Svet obvešča na enakovredni ravni, prek odbora INTA⁽¹⁾. Poleg tega se Komisija strinja z dejstvom, da bo imel Parlament z lizbonsko pogodbo več pooblastil na področju trgovine z razširitvijo soodločanja za zakonodajne akte in sistematično uporabo postopka soglasja za mednarodne sporazume.

Skupna trgovinska politika 27 državam članicam EU omogoča, da zavzamejo enotno stališče na mednarodni ravni. To zagotavlja EU, največjemu trgovinskemu bloku, zelo pomembno vlogo v mednarodni trgovini. Mednarodni mehanizmi usklajevanja in odločanja zagotavljajo legitimnost in odgovornost pogajalskih stališč Komisije.

Ali lahko Komisija navede, ali je zaskrbljena glede cen, ki jih irski potrošniki plačujejo za širokopasovni dostop, in ali meni, da so te cene visoke zaradi pomanjkanja konkurence na Irskem ali zaradi drugih dejavnikov?

Komisija že od leta 2007 zbira podatke o cenah širokopasovnega dostopa za spremljanje razvoja na trgu. Podatki se zberejo dvakrat na leto in zagotavljajo pregled cen, ki jih zaračunavajo ponudniki maloprodajnih širokopasovnih storitev, ki pokrivajo približno 80 % posameznega nacionalnega trga.

Glede na najnovejše podatke Komisije so na Irskem maloprodajne cene za značilne širokopasovne proizvode s hitrostjo nalaganja s spleta med 1 in 2 megabitov na sekundo med najnižjimi v EU.

To je v skladu s podatki, ki jih je objavil irski zakonodajalec na področju telekomunikacij Comreg⁽¹⁾. Kljub temu, da je metodologija merjenja cen drugačna, podatki Comrega prav tako kažejo, da so cene širokopasovnih storitev na Irskem jasno pod povprečjem EU. Zato Komisija ni posebej zaskrbljena zaradi cen, ki jih irski potrošniki plačujejo za širokopasovne storitve.

Pasti z zanko se uporabljajo kot nediskriminatoren način lova in ubijanja živali. Kmetje in gozdarji jih pogosto nastavljajo lisicam, vendar ali se Komisija zaveda, da te pasti še vedno pogosto poškodujejo in ubijejo jazbece, vidre, hišne ljubljenčke, živino, ogrožene živalske vrste in druge divje živali?

Uporaba pasti z zanko je zdaj prepovedana v več državah članicah EU, vključno z Estonijo, Dansko in Madžarsko, veliko pa jih podobne prepovedi še načrtuje.

Ali se Komisija strinja, da je uporaba pasti z zanko kruta in neučinkovita? Katere ukrepe bo Komisija sprejela za uvedbo prepovedi uporabe teh pasti po vsej EU?

Komisija je julija 2004 predložila predlog direktive o „standardih humanega lova nekaterih živalskih vrst s pastmi“⁽¹⁾ za izvajanje obveznosti in zavez, ki izhajajo iz mednarodnega sporazuma o mednarodnih standardih humanega lova s pastmi, ki so ga podpisale ES, Kanada in Ruska federacija, ter potrjenega zapisnika Združenih držav Amerike o istem vprašanju. Te obveznosti in zaveze vključujejo uvedbo usklajenih standardov lova s pastmi, da bi se izboljšala blaginja živali, katerim se nastavljajo pasti. Usklajeni standardi lova s pastmi iz predloga vključujejo tudi pasti, ki se uporabljajo za 19 živalskih vrst, navedenih v sporazumu. Namen uvedbe standardov lova s pastmi, ki se uporabljajo tudi za pasti z zanko, je bil prepovedati uporabo neustreznih in nehumanih pasti.

Predlog direktive Komisije pa je Parlament na prvi obravnavi zavrnil zaradi različnih razlogov. Ti razlogi so vključevali pomanjkanje najnovejših znanstvenih rezultatov kot podlage predloga, pomanjkanje pristojnosti ES za obravnavanje blaginje divjih živali, pozive k uporabi načela subsidiarnosti v zvezi z izvajanjem standardov humanega lova s pastmi v EU, splošno kritiko sporazuma o mednarodnih standardih humanega lova s pastmi, zahteve po večji svobodi pri upoštevanju nacionalnih in regionalnih skrbi glede lova s pastmi, zahteve po več ugodnostih v zvezi z dobrim počutjem živali ter pozive k oceni učinka.

Z namenom obravnavanja skrbi Parlamenta, kot sta znanstvena podlaga predlaganih standardov in ocena učinka, je Komisija začela izvajati študijo o razmerah na področju raziskav, znanosti in uporabe standardov humanega lova s pastmi iz sporazuma o mednarodnih standardih humanega lova s pastmi ter predloga Komisije, da bi se opredelili izboljšani standardi lova s pastmi, ki tehnično čim bolj zmanjšujejo nepotrebno bolečino, stisko in trpljenje živali, ki se je ulovila v past. Zato je pomembna naloga študije opredeliti pasti, vključno s pastmi z zanko, ki čim bolj zmanjšujejo nepotrebno bolečino, stisko in trpljenje ter so selektivne. Ob upoštevanju rezultatov študije, ki se pričakujejo v prvi polovici leta 2009, se bo Komisija odločila o morebitnih nadaljnjih ukrepih v zvezi s tem vprašanjem.

Podjetje v tekstilni industriji STAF, ki spada v skupino SINTERAMA, je sedem svojih uslužbencev v svojem obratu v Hénin-Beaumontu v Franciji pravkar soočilo z naslednjo izbiro: lahko so premeščeni v Brazilijo, kjer bodo prejemali bruto plačo v znesku 315 EUR, ali v Turčijo z bruto plačo 230 EUR, ali pa bodo preprosto odpuščeni. Omeniti je treba, da je to podjetje prejemalo znatne javne subvencije.

Ali ne bi morala Komisija ob upoštevanju načela socialne odgovornosti gospodarskih družb predlagati direktive, ki bi omogočala prepoved takšnih praks ali zahtevala, da morajo družbe v takih primerih vrniti javne subvencije, ki so jih prejemale?

Komisija razume socialno odgovornost gospodarskih družb kot izražanje prostovoljnega vključevanja s strani družb socialnih in okoljskih vidikov v svoje komercialne dejavnosti ter odnose z zainteresiranimi stranmi. Družbe so socialno odgovorne, če si za izpolnjevanje socialnih potreb prizadevajo bolj, kot to določajo minimalne pravne zahteve in dolžnosti, določene v pogodbah o zaposlitvi. Zato politika Komisije ne vključuje direktive o socialni odgovornosti gospodarskih družb. Kljub temu so družbe, ki spoštujejo načelo socialne odgovornosti, poštene do svojih delavcev v procesu soočanja z industrijskimi spremembami. Enako velja za ustrezno uporabo pomoči iz javnih skladov.

Komisija priznava negativen učinek, ki ga lahko ima prestrukturiranje družbe na zaposlene, njihove družine in na zadevne regije. Vendar Komisija v teh primerih ni pristojna za izražanje svojega mnenja ali poseganje v sprejemanje odločitev družbe, razen če se je bila kršena evropska zakonodaja.

Poudariti je treba, da evropska zakonodaja vključuje več določb za zaščito pravic delavcev v primeru prestrukturiranja. V zvezi s tem so pomembne direktive 2002/14/ES⁽¹⁾, 94/45/ES⁽²⁾ in 98/59/ES⁽³⁾. Komisija opozarja Parlament, da je ustrezno in učinkovito izvajanje teh direktiv predvsem odgovornost držav članic.

Komisija pripravlja veliko novih pobud, ki bodo verjetno sprejete v bližnji prihodnosti, za spodbujanje socialno odgovornega upravljanja sprememb in prestrukturiranja – kot nadaljevanje svojega sporočila iz leta 2005⁽⁴⁾ v zvezi s tem vprašanjem.

V zvezi z ločevanjem upravljavcev omrežij od dobaviteljev električne energije in plina (direktivi 2003/54/ES⁽¹⁾ in 2003/55/ES⁽²⁾) se pojavlja vprašanje, kako države članice odmerjajo davek na dodano vrednost (DDV) na dejavnosti upravljavcev ločenih omrežij in dobaviteljev. Nekateri uporabljajo model zastopnika, kar pomeni, da mora dobavitelj (podjetje za prenos energijo) zbrati DDV za celotno verigo in ga nato posredovati davčnim organom. V primeru uporabe tega običajnega modela se lahko DDV, ki ga plačuje dobavitelj in njegov „dobavitelj“ (upravljavec omrežja), obravnava ločeno. Če pa ta model ni (več) dovoljen, morajo zneski DDV, ki jih dobavitelj navede na račun stranki za storitve prenosa, popolnoma ustrezati zneskom DDV, ki jih podjetje za prenos zaračuna zadevni stranki. Dobavitelj mora na računu DDV na prenos izrecno navesti ločeno od DDV na svoje storitve. Ta medsebojna odvisnost dobavitelja in izvajalca prenosa je za zadevno poslovanje še zlasti težavna v primeru neplačila pristojbin, spremembe naslova stranke ali zamenjave dobavitelja.

Ali lahko Komisija potrdi, da je po ločitvi upravljanja omrežja in dobave navedeni model zastopnika dovoljen na podlagi veljavne zakonodaje EU? Ali Komisija v zvezi s tem predvideva spremembe predlogov za EP glede tretjega energetskega paketa iz leta 2007?

Člen 28 direktive o DDV⁽³⁾ 2006/112/ES določa, da davčni zavezanec, ki pri opravljanju storitev deluje v svojem imenu, vendar za račun drugega davčnega zavezanca, prejema in opravlja te storitve sam. V takih primerih se šteje, da je dobavitelj osebno (prejel in) opravil zadevne storitve. To pomeni, da, če dobavitelj energije deluje v svojem imenu in za račun družbe, ki ima v lasti omrežje za prenos energije, lahko stranka prejme en račun za dobavo energije, ki vključuje storitve dobavitelja in družbe, ki ima v lasti omrežje.

Zdaj veljavni direktiva o električni energiji 2003/54/ES in direktiva o plinu 2003/55/ES ne vsebujeta nobenih določb ali smernic glede vprašanj obdavčevanja, ki niso v njunih pristojnostih. Enake razmere veljajo tudi za tretji energetski paket, o katerem Parlament zdaj razpravlja, zato Komisija ne predvideva predlogov sprememb v zvezi z vprašanji obdavčevanja.

V okviru sporočila Komisije o zakonodajnem in delovnem programu za leto 2008 je bilo več pobud predstavljenih kot pobude strateške ali prednostne narave. Sporočilo o zaščiti ključnih komunikacijskih in informacijskih infrastruktur je ena od teh prednostnih pobud. Ali lahko Komisija poleg te pobude, katere cilj je zagotoviti ustrezno in usklajeno zaščito ter prilagodljivost za ključne informacijske infrastrukture, da se zagotovi kontinuiteta storitev, navede, katere druge ukrepe, vključno z zakonodajnimi ukrepi, predvideva do junija 2009 za povečanje varnosti komunikacijskih omrežij in računalniških sistemov?

Vprašanje poslanca zadeva temeljno vprašanje, tj. okrepitev varnosti informacijskih in komunikacijskih omrežij in sistemov.

Komisija je leta 2006 predložila predlog o evropskem programu za zaščito ključne infrastrukture. Sporočilu, ki določa splošen pristop, je bil priložen predlog direktive o opredelitvi in označitvi ključne evropske infrastrukture. O direktivi zdaj razpravlja Svet.

Evropski program za zaščito ključne infrastrukture uvaja sektorski pristop k zaščiti ključne infrastrukture. Kar je Komisija napovedala v svojem zakonodajnem in delovnem programu za leto 2008 ter bo predstavila v letu 2009, je sektorska politika IKT za zagotovitev visoke ravni varnosti in prožnosti ključnih komunikacijskih omrežij in informacijske infrastrukture, npr. interneta, ter za zagotovitev kontinuitete storitev. Cilj pobude bo izboljšati pripravljenost in zmožnost odziva na ravni EU na podlagi nacionalnih dejavnosti in dejavnosti zasebnega sektorja. Cilj bo vključiti zadevne javne in zasebne zainteresirane strani, tako da se bodo začeli izvajati ustrezni in dosledni preventivni ukrepi, ukrepi za odkrivanje, izredni ukrepi in ukrepi za izterjavo.

Ta pobuda upošteva veliko drugih pomembnih ukrepov v zvezi z varnostjo omrežij, ki jih je nedavno predlagala Komisija. Prvič, v okviru zakonodajnega predloga o reformi regulativnega okvira za elektronske komunikacijske storitve⁽¹⁾ so predlagani ukrepi, ki vsem zainteresiranim stranem, vključno s telekomunikacijskimi operaterji in regulatorji, omogočajo hitrejši in bolj usklajen odziv na kršitve varnosti in zlonamerne napade. Natančneje, nosilce odločitev je treba bolje obveščati o dejanski ravni varnosti omrežja, da lahko sprejemajo boljše politične odločitve. Potrebna je večja jasnost glede varnostnih ukrepov, ki jih telekomunikacijski operaterji sprejmejo za zagotovitev, da so omrežja in storitve, ki jih opravljajo, varni, zanesljivi in odporni na kršitve varnosti. Poleg tega morajo ponudniki storitev, katerih varnost je bila kršena, obvestiti svoje stranke o tem, da so bili njihovi osebni podatki ogroženi, da lahko te sprejmejo previdnostne ukrepe.

Drugič, Komisija je predlagala takojšnje podaljšanje mandata agencije ENISA⁽²⁾, s čimer bi se omogočilo dovolj časa za poglobljeno razpravo o prihodnosti varnosti omrežij in informacij na ravni Skupnosti, podaljšanje mandata pa ne bi vplivalo na izid te razprave.

Končno, Komisija je pravkar začela izvajati več raziskovalnih projektov nas področju varnih in zanesljivih infrastruktur omrežij in storitev v okviru teme „informacijske in komunikacijske tehnologije“ (IKT) sedmega okvirnega programa EU za raziskave in razvoj, ki poteka od leta 2007 do leta 2013.

Evropa potrebuje nove inovativne tehnologije za spodbuditev gospodarstva EU. Vendar brez preglednega in nediskriminatornega evropskega sistema standardizacije mala in srednje velika podjetja ne bodo mogla koristiti notranjega trga. Nekatera inovativna mala in srednje velika podjetja so pri razvoju novih standardov naletela na resne ovire. Standardizacija ne sme služiti kot orodje za preprečevanje konkurentom vstopa na trg. Ali namerava Evropska komisija v okviru revizije direktive o gradbenih materialih (direktiva Sveta 89/106/EGS⁽¹⁾) preveriti preglednost, nepristranskost in učinkovitost evropskega sistema za standardizacijo za inovativne proizvode, zlasti Evropske organizacije za tehnična soglasja in njenih povezav z velikimi uveljavljenimi družbami?

Evropa potrebuje inovativne tehnologije za uresničitev ciljev zmanjšanja emisij ogljika do leta 2020. Te nove tehnologije, ki jih pogosto razvijejo mala in srednje velika podjetja, pa so predmet evropske standardizacije. Zdi se, da imajo nekatera inovativna mala in srednje velika podjetja, ki proizvajajo nove energetsko varčne proizvode, resne težave z evropskim sistemom standardizacije. Namesto, da bi sistem pomagal pri razvoju novih trgov za obravnavanje novih izzivov, kot je globalno segrevanje, preprečuje konkurentom vstop na obstoječe trge.

Ali lahko Komisija v pričakovanju revizije direktive Sveta 89/106/EGS⁽¹⁾ z dne 21. decembra 1988 preveri preglednost, nepristranskost in učinkovitost evropskega sistema za standardizacijo za inovativne proizvode (zlasti Evropske organizacije za tehnična soglasja in njenih povezav z velikimi družbami), da se zagotovi neizkrivljenost sistema?

Komisija se popolnoma strinja s poslancem glede ključnega pomena novih inovativnih tehnologij za uresničitev ciljev zmanjšanja emisij ogljikovega dioksida do leta 2020. Pregleden in nediskriminatoren evropski sistem standardizacije je seveda osnovni pogoj za uresničitev teh ciljev ter za stalna prizadevanja za zaščito velikega inovativnega potenciala evropskih malih in srednje velikih podjetij. Bistveno je, da je delovanje tega sistema učinkovito tudi zanje, kot je poudarila Komisija v svojem nedavnem sporočilu o standardizaciji in inovacijah⁽²⁾.

Vendar se Komisija strinja, da morajo biti mala in srednje velika podjetja bolje zastopana v delu nacionalnih in evropskih organizacij za standardizacijo, ter je že začela obravnavati to vprašanje.

V natančnejšem okviru revizije direktive o gradbenih materialih⁽³⁾ je Komisija nedavno sprejela predlog uredbe, ki bo nadomestila navedeno direktivo. V okviru tega predloga se bodo postopki, ki jih zdaj usklajuje EOTA⁽⁴⁾, temeljito prestrukturirali z namenom bistvene poenostavitve in večje preglednosti ter da se proizvajalcem omogoči odločilna vloga v teh postopkih. Poleg tega se bodo vzpostavila nova in strožja merila za določitev organov za tehnično oceno, ki opravljajo praktično delo. Poleg obrazložitve sedanjega sistema je cilj vseh teh sprememb povečanje dostopnosti sistema, zlasti za mala in srednje velika podjetja, ter s tem okrepitev njegove splošne verodostojnosti.

Glede na članek iz časopisa Washington Post je revizija pokazala, da je UNESCO financiral uničenje 100 000 knjig, vključno z nekaterimi zvezki o splošni zgodovini Afrike in Latinske Amerike ter o raziskavah starodavnih spomenikov. Te knjige so bile uničene v letih 2004 in 2005, ko so bila skladišča knjig Unesca premeščena iz Pariza v Bruselj.

Ob upoštevanju, da so bile te knjige uničene na ozemlju Evropske unije, ali Komisija meni, da bi lahko to preprečila? Ali je vedela, da bodo skladišča knjig Unesca v Parizu zaradi pomanjkanja prostora premeščena v Bruselj, koliko knjig bo premeščenih in kako? Če da, katera enota Unesca je o tem obvestila Komisijo in katero njeno službo?

Komisija ni seznanjena z razmerami, ki jih opisuje poslanec, in ni pooblaščena za odgovor na vprašanje, ki zadeva upravne dejavnosti mednarodne organizacije, v tem primeru Organizacije ZN za izobraževanje, kulturo in znanost (UNESCO). Glede na to, da je matična država poslanca članica organizacije UNESCO, Komisija predlaga, da Grčija predloži vprašanje neposredno na sekretariat zadevne organizacije.

Ali namerava Komisija ukrepati v zvezi z vprašanjem omejevanja konkurence v kmetijskem sektorju, kjer so bile uvedene omejitve na proizvodnjo več kmetijskih proizvodov?

Odprtje trga biogoriv omogoča neomejene prodajne možnosti za kmetijske proizvode, ki se lahko uporabljajo v industriji. Zaradi novih razmer so se zvišale cene živil, z omejitvami proizvodnje pa se te razmere še slabšajo v škodo potrošnikov.

Odprtje trga konkurenci bi omogočilo omejitev tega pojava. Katere ukrepe bo Evropska unija sprejela na tem področju?

Od leta 1992 je splošen namen reforme skupne kmetijske politike (SKP) okrepiti konkurenčnost kmetijstva EU in povečati tržno usmerjenost s prehodom od politike podpore cenam in proizvodnji k neposredni podpori proizvajalca.

V kontekstu reforme SKP iz leta 2003 se lahko pričakuje, da se bo z ločitvijo neposrednih plačil od proizvodnje dodatno okrepila konkurenčnost sektorja.

Kratkoročne politične prilagoditve SKP so usmerjene v omejitve, ki so bile uvedene za kmetijsko proizvodnjo. Obvezna praha za poljedeljsko proizvodnjo je za tržno leto 2008/09 nična, mlečne kvote pa se bodo 1. aprila 2008 povečale za 2 %.

V pravnih predlogih za pregled stanja reforme SKP iz leta 2003, ki so bili sprejeti 20. maja 2008, so obravnavane različne prilagoditve. Zlasti odprava prahe in postopno opuščanje ureditev mlečnih kvot bosta nadalje odprla trg dodatni ponudbi.

Komisija meni, da bodo te prilagoditve zagotovile dodatno možnost zemljišč in ponudbe, ki je nujna za zadovoljitev večjega povpraševanja, ter prispevale k umiritvi višanja cen.

Regionalne kulturne tradicije, ki so zelo pomembne za narode iz najnovejših držav članic Evropske unije, so del evropske dediščine ter jih je kot take treba natančno dokumentirati in zaščititi. Te tradicije hitro izginjajo zaradi sprememb v globalizirani družbi, kot so preseljevanje, kmetijske spremembe, kopičenje bogastva in izginjanje občutka skupnosti. Izginjajo stare obrti in redke ročne spretnosti ter celo vrednote, ki so pomembni za podeželski turizem in bi lahko imeli pomembno vlogo pri večanju prepoznavnosti manj razvitih območij.

Ali namerava Komisija vzpostaviti program in zagotoviti ustrezna sredstva za dokumentacijo in zaščito regionalnih kulturnih tradicij?

Zaščita, ohranjanje in razvoj evropske kulturne dediščine so pomembna vprašanja za vse nas. Člen 151 pogodbe ES določa, da bo Skupnost z ukrepi na tem področju prispevala k razcvetu kultur držav članic in pri tem spoštovala njihovo nacionalno in regionalno raznolikost ter obenem poudarjala skupno kulturno dediščino. Komisija sporoča poslancu, da program Kultura z letnimi razpisi za zbiranje predlogov podpira projekte sodelovanja na vseh področjih umetnosti in kulture. S tem programom se lahko zagotovi finančna podpora projektom na področju ohranjanja dediščine.

V okviru politike razvoja podeželja poseben ukrep obravnava zaščito kulturne dediščine na podeželju. Ukrep „Ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja“ določa, da se lahko podpora iz EKSRP⁽¹⁾ nameni za študije in naložbe, povezane z vzdrževanjem, obnovo in izboljševanjem kulturne dediščine, kot so kulturne značilnosti vasi in podeželske pokrajine.

Tudi druge politike Skupnosti obravnavajo vprašanje kulturne dediščine. Evropski sklad za regionalni razvoj v okviru cilja konvergence predvideva naložbe v kulturo, vključno z zaščito, spodbujanjem in ohranjanjem kulturne dediščine, razvoj kulturne infrastrukture v podporo družbeno-gospodarskega razvoja, trajnostnega turizma in povečanja privlačnosti regij ter pomoč za izboljšanje ponudbe kulturnih storitev z novimi storitvami z večjo dodano vrednostjo.

Poleg tega raziskave iz programa sodelovanja za raziskave družbenogospodarskih in humanističnih ved v okviru sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj (2007–2013) vključujejo kulturno raznolikost.

Komisija kljub temu opozarja, da so države članice odgovorne za sprejetje predpisov za zaščito posebnih primerov kulturne dediščine na njihovem ozemlju.

Ali lahko Evropska komisija opiše nove ukrepe, ki jih zdaj podpira, za boj proti nezakonitemu uvozu drog v Evropsko unijo, in ali lahko opiše kakršne koli nove pobude, ki jih podpira, za zaplembo premoženja kriminalcev na območju EU-27?

V okviru strategije EU o drogah za obdobje 2005–2012 Komisija zdaj pripravlja predlog novega akcijskega načrta EU o drogah za obdobje 2009–2012, ki bo vključeval nove politične ukrepe, ki bodo izražali nove izzive na področju trgovine s prepovedanimi drogami v EU.

EU je interno vzpostavila veliko število ukrepov za boj proti organiziranemu kriminalu, povezanemu z drogami, tj. prek Europola⁽¹⁾ (projekti MUSTARD⁽²⁾, COLA⁽³⁾, SYNERGY⁽⁴⁾), Eurojusta, delovne skupine policijskih načelnikov (projekt COSPOL⁽⁵⁾), skupnih preiskovalnih skupin in novih skupnih carinskih dejavnosti na področju drog.

Komisija tudi finančno podpira okrepitev sodelovanja med organi kazenskega pregona držav članic na področju boja proti trgovanju s heroinom vzdolž Balkana do Evropske unije (projekti COSPOL, skupne carinske dejavnosti in skupne preiskovalne skupine).

EU na področju zunanjih zadev na dvostranski in regionalni osnovi sodeluje s tretjimi državami pri obravnavanju vprašanja z drogami ter je postala glavna udeleženka na mednarodni ravni. Veliko sredstev se namenja nadzoru ponudbe drog. Poleg tega je treba opozoriti tudi na pomoč, ki se zagotavlja tretjim državam za okrepitev zmogljivosti za upravljanje meja in boj proti organiziranemu kriminalu.

V tem okviru se velik pomen pripisuje glavnim trgovskim potem (s heroinom/kokainom), po katerih se oskrbuje EU. V naslednjih primerih so konkretno navedene vrste sedanjih dejavnosti, ki jih financira Komisija, na področju kazenskega pregona drog in izmenjave obveščevalnih podatkov:

Z namenom obravnavanja večanja trgovine s kokainom v EU preko Zahodne Afrike Komisija sofinancira (800 000 EUR) projekt UNODC⁽⁶⁾ za spodbujanje izmenjave obveščevalnih podatkov med Latinsko Ameriko in Karibi ter Zahodno Afriko. Projekt bo trajal tri leta, izvaja se iz Kolumbije in Dakarja ter med drugim prejema pomoč od policista EU.

Naslednji projekt (875 605 EUR), ki se izvaja in financira v okviru nekdanje proračunske vrstice za sodelovanje med severom in jugom na področju boja proti drogam, je delovna skupina za izmenjavo obveščevalnih podatkov o drogah med EU, Latinsko Ameriko in Karibi (LAK) – mehanizem izmenjave obveščevalnih podatkov med državami, ki sodelujejo v mehanizmu usklajevanja in sodelovanja na področju drog med EU, Latinsko Ameriko in Karibi, ki ga izvaja FCO⁽⁷⁾ v Združenem kraljestvu. To je reden forum, na katerem predstavniki organov kazenskega pregona in sodstva EU, latinskoameriških ter karibskih držav sprejemajo najboljše prakse za izmenjavo operativnih obveščevalnih podatkov, usmerjenih v trgovino s prepovedanimi drogami v regiji LAK in EU.

Komisija pripisuje velik pomen tudi obravnavanju izziva trgovine z drogami vzdolž Balkana, pri čemer se v okviru različnih geografskih finančnih instrumentov uvajajo različni projekti za okrepitev zmogljivosti zadevnih držav.

Pripravljajo se različne pobude za povečanje sodelovanja med državami članicami EU na področju zmanjšanja ponudbe drog:

Komisija je v okviru programa za preprečevanje kriminala in boj proti njemu dodelila 661 000 EUR pomorskemu analitičnemu in operacijskemu centru za narkotike(MAOC-N), ki ima sedež v Lizboni. Gre za pobudo sedmih držav članic EU, ki razpolaga z najnovejšimi obveščevalnimi podatki ter vojaškimi silami in silami kazenskega pregona za zagotavljanje hitrega odziva na poskuse prekupčevalcev s prepovedanimi drogami, da bi EU oskrbovali s kokainom. Njegova glavna naloga je spremljanje netrgovskih plovil in letal, zlasti iz južnoameriških in zahodnoafriških regij. Komisija ima od 1 januarja 2008 status opazovalca.

V drugih regijah, npr. v Sredozemlju, se oblikujejo podobne regionalne pobude. Evropska komisija je namenila tudi 95 000 EUR za konferenco o francoski pobudi, podobni pobudi MAOC-N, vendar usmerjeni zlasti v trgovanje prek Sredozemlja (CECLAD-M).

V okviru programskega obdobja 2009/2011 instrumenta za stabilnost namerava Komisija obravnavati zlasti boj proti trgovanju vzdolž trgovskih poti s kokainom in heroinom. Namen teh pobud je zagotoviti vseregionalen in celovit odziv z oblikovanjem sinergij in rešitev za okrepitev notranje in zunanje varnosti EU.

Zaplemba sredstev

Akcijski načrt haaškega programa določa, da bo Komisija pregledala in po potrebi predlagala instrument za okrepitev veljavne zakonodaje EU na področju zaplembe sredstev, pridobljenih s kaznivimi dejanji. Komisija za jesen 2008 načrtuje sporočilo o premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem. To sporočilo se bo osredotočilo na politično ukrepanje, s katerim bi se lahko okrepili zakonodajni okvir ter postopki za zaplembo in odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji. To sporočilo se bo podprlo z rezultati študije o analizi praks držav članic v zvezi z zaplembo sredstev, pridobljenih s kaznivimi dejanji, ki se bo osredotočila na to, kaj se je na nacionalni ravni izkazalo za učinkovito, z namenom spodbujanja in izmenjave najboljših praks.

V okviru tega procesa je Komisija decembra 2007 objavila poročilo o izvajanju okvirnega sklepa Sveta 2005/212/PNZ o zaplembi premoženjske koristi, pripomočkov in premoženja, ki so povezani s kaznivimi dejanji, ki je pokazalo, da je večina držav članic počasnih pri sprejemanju ukrepov za omogočanje širše zaplembe.

Komisija podpira tudi izvajanje sklepa Sveta 2007/845/PNZ o sodelovanju med uradi za odvzem premoženjske koristi držav članic, ki naj bi omogočil čim hitrejšo identifikacijo in sledenje premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Komisija je na primer marca 2008 sofinancirala konferenco na visoki ravni o vzpostavitvi uradov za odvzem premoženjske koristi.

Trgovsko plovilo Don Pedro, ki je last družbe Iscomar, je 12. julija 2007 potonilo v pristanišču Ibize. Zaradi poškodbe rezervoarja za gorivo plovila ter izteka goriva in mineralnega olja pa tudi poznejših razlitij goste, katranu podobne tekočine na tri plaže otoka, ki jih je bilo treba zapreti za več dni, je bila ekosistemu povzročena resna škoda. Španska vlada je naročila, da se ugotovljene razpoke v razbitini plovila zamašijo, vendar se je konec avgusta 2007 po več neurjih na otoku spet pojavilo gorivo in nove lise goriva, s čimer je bila povzročena dodatna okoljska škoda na zaščitenem območju naravnega parka. Plovilo še vedno čaka na splavitev 43 metrov pod gladino morja z vsemi nevarnostmi onesnaženja, ki jih to vključuje.

Kakšno vlogo imajo v zvezi s tem Evropska komisija, Evropska agencija za varnost v pomorskem prometu in satelitski sistem CleanSeaNet? Ali se je uporabila pomoč sistema CleanSeaNet in, če da, kakšno tehnično rešitev je predlagal Španiji in vladi Balearskih otokov?

Ali lahko Komisija ali Evropska agencija za varnost v pomorskem prometu zahteva ali svetuje španski vladi ali regionalni vladi Balearskih otokov, da zaradi okoljskih in zdravstvenih razlogov ponovno splavi plovilo?

Španski organi niso zaprosili za pomoč Komisije v zvezi s potopitvijo plovila Don Pedro.

Vendar je Evropska agencija za varnost v pomorskem prometu v tesnem sodelovanju s španskimi organi in s pomočjo služb sistema CleanSeaNet več tednov opazovala območje. Satelitski posnetki niso pokazali nobene onesnaženosti z nafto, verjetno zato, ker je območje tako blizu obale.

Sistem CleanSeaNet, ki je bil razvit v skladu z direktivo 2005/35 o onesnaževanju morja z ladij in uvedbi kazni za kršitve, omogoča odkrivanje morebitnega onesnaženja morja z nafto z uporabo satelitskih posnetkov⁽¹⁾. Vendar ne zagotavlja nobenih specifičnih tehničnih rešitev za obravnavanje takšnega onesnaženja.

Komisija poudarja, da je za ustrezno obravnavanje razbitine odgovorna obalna država, ki mora upoštevati ogroženost varnosti na morju in morskega okolja.

Evropska unija ima v Kolumbiji pomembno vlogo ter ima posebne odgovornosti v njenem političnem in mirovnem procesu.

Kolumbijski organi in prebivalci Kolumbije priznavajo pomen vloge EU in upajo, da jih bo EU še naprej podpirala.

Kakšen je sedanji položaj mirovnih laboratorijev v Kolumbiji, ki jih podpira EU, in ali se načrtuje podpora dodatnih mirovnih laboratorijev?

Kakšni so nadaljnji načrti Komisije za podporo prihodnjega razvoja Kolumbije?

Katero posebno vlogo ima zdaj Komisija v mirovnem procesu Kolumbije?

Mir in stabilnost sta ključna pogoja za razvoj Kolumbije. Pretekla, sedanja in prihodnja politika ES do Kolumbije se zato osredotoča na zagotavljanje podpore za vzpostavitev trdne in trajnostne podlage za mir. Ta cilj se je okrepil predvsem s programom sodelovanja ES za Kolumbijo. Strateški dokument države za obdobje 2007–2013 namenja 70 % skupnih sredstev iz prvega nacionalnega okvirnega programa (2007–2010) za področje miru in stabilnosti.

Sedanja podpora ES trem mirovnim laboratorijem, ki jih zelo cenijo vsi udeleženci (centralna vlada, službe in občine, parlament, civilna družba), se bo do leta 2009 nadaljevala za prva dva laboratorija in do 2010–2011 za tretji laboratorij. Potem pa se bo podpora namenila za nov program, ki se bo začel izvajati konec leta 2008.

Ta 28 milijonov EUR vreden program z naslovom „Regionalni razvoj za mir in stabilnost“ bo dodatno utrdil procese, ki se že izvajajo v okviru obstoječih mirovnih laboratorijev. Prav tako bo postavil temelje za potencialno prihodnje ukrepanje ob podpori ES in omogočil prehod k njemu, pri čemer se bodo pristopi, uspešno razviti v okviru mirovnih laboratorijev, uporabili na bolj sistemski, v najboljšem primeru vsenacionalni ravni.

Veliki kmetje, ki gojijo jagode, in njihovi privrženci so 19. aprila 2008 v Nei Manoladi v prefekturi Ilia izvedli morilski napad na kmetijske delavce migrante, ki so se udeležili stavke, ter na člane PAME (grški komunistični sindikat) in KKE (komunistična stranka Grčije), ki so protestirali v podporo njihovega upravičenega boja. Popustljivost in dejanska podpora, ki so ju policijski in sodni organi izkazovali kmetom, ki gojijo jagode, sta bili provokativni. Takšne dogodke spodbuja in ustvarja politika izkoriščanja priseljencev, ki jo vlade in EU izvajajo v Grčiji, Italiji in drugih državah članicah.

Ali Komisija obsoja okrutne in morilske napade na delavce migrante, ki delajo v slabih pogojih brez zavarovanja, in delavce, ki so hoteli izraziti svojo solidarnost?

Komisija ne more zavzeti stališča glede dogodkov, o katerih je slišala le v medijih. Vendar Komisija poleg tega določenega dogodka, ki ga navaja poslanec, zavrača kakršno koli nasilje in izkoriščanje priseljencev, ne glede na njihov pravni status. Države članice morajo zagotoviti učinkovito spoštovanje človekovih pravic ter tako zaščititi človeško življenje in osebno integriteto.

Skupna politika priseljevanja EU je zavezana celovitemu pristopu, ki obravnava vse vidike migracijskih tokov. Zakonito preseljevanje morajo urejati jasna, pregledna in poštena pravila. Hkrati pa so potrebni strogi ukrepi za preprečevanje in zmanjšanje nezakonitega preseljevanja.

Že dolgo se izvaja politika, da morajo priseljenci, ki zakonito prebivajo in delajo v državi članici, imeti enake socialne in gospodarske pravice kot državljani zadevne države članice. Direktiva iz leta 2003 o rezidentih za daljši čas in nedavni predlog okvirne direktive o delavcih migrantih, ki zakonito prebivajo v državi članici, sta primera tega pristopa.

Kot je napovedala v političnem načrtu iz leta 2005 o zakonitem priseljevanju, bo Komisija kmalu predložila predlog direktive o pogojih za vstop in prebivanje sezonskih delavcev. Predlog bo med drugim vseboval določbe o nekaterih pravicah sezonskih delavcev, kot je pravica do nediskriminacije v zvezi z delovnimi pogoji, vključno z ravnjo plače.

Hkrati pa se mora EU odločneje boriti proti nezakonitemu preseljevanju in neprijavljenemu delu, ker ti ogrožajo možnost upravljanja zakonitega priseljevanja in pogosto tudi pripomorejo k oblikovanju izkoriščevalskih delovnih pogojev za zadevne osebe. Gre za zapleten pojav z več dejavniki in takšen mora biti tudi odziv.

V zvezi s tem je treba omeniti predlog Komisije za direktivo o sankcijah zoper delodajalce državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU. Cilj predloga je zmanjšati nezakonito preseljevanje. V okviru predloga bodo države članice uvedle podobne preventivne ukrepe in kazni zoper delodajalce ter jih učinkovito izvrševale. Kazni morajo vključevati denarne kazni in druge upravne sankcije. V resnih primerih je treba uporabiti tudi kazenske sankcije, na primer, ko so državljani tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU, zaposleni pod posebej izkoriščevalskimi delovnimi pogoji.

Komisija upa, da bodo ti predlogi o nezakonitem in zakonitem preseljevanju čim prej sprejeti, ker lahko trdnejša zakonodaja EU pomaga pri preprečevanju situacij, kot je ta, ki jo navaja poslanec.

Nezagotavljanje državne pomoči družinam z invalidnimi otroci ali otroci s posebnimi potrebami, kar dejansko pomeni, da so prepuščene same sebi, je predmet kritike odgovornih organizacij v Grčiji, ki poudarjajo potrebo po vseživljenjski celoviti javni pomoči in storitvah za otroke s posebnimi potrebami ter njihove družine. Minimalne donacije in dodatki, ki se zdaj namenjajo tem družinam, ne zadovoljijo niti njihovih najosnovnejših potreb, s čimer se ustvarja globoko zakoreninjen občutek negotovosti in namenoma omogoča izkoriščanje trpljenja ljudi.

Katere ukrepe bo Komisija sprejela za pomoč otrokom s posebnimi potrebami in njihovim družinam v njihovih prizadevanjih za zagotovitev oblikovanja in utrditve javne infrastrukture, ki zadovoljuje današnje potrebe, zlasti v primeru duševno prizadetih otrok, ter za onemogočitev poskusov izkoriščanja zdravstvenih težav ljudi in življenjskih razmer tistih, prizadetih vse življenje?

Za varstvo otrok, vključno s pomočjo za otroke s posebnimi potrebami, kot so duševno prizadeti otroci, in njihove družine, so odgovorne države članice. Komisija torej ni zadolžena za posebne ukrepe za pomoč otrokom s posebnimi potrebami in njihovim družinam v njihovih prizadevanjih za zagotovitev oblikovanja in utrditve javne infrastrukture, ki zadovoljuje današnje potrebe.

Kljub temi Komisija ni in nikoli ni bila brezbrižna do razmer otrok s posebnimi potrebami in njihovih družin. Komisija na tem področju podpira ukrepe držav članic, v veliki meri s sredstvi iz strukturnih skladov.

Finančna pomoč iz evropskega socialnega sklada, spodbujanje dostopa do kakovostne podpore in oskrbe, dejavnosti za večanje ozaveščenosti in vzpostavljanje platform za izmenjavo dobre prakse so nekatera od orodij, ki jih EU uporablja za spodbujanje socialne vključenosti otrok s posebnimi potrebami in njihovih družin.

Tudi evropski sklad za regionalni razvoj je prek okvirnih programov, ki jih sofinancira v okviru tretjega okvira podpore Skupnosti za Grčijo (2000–2006), zagotovil finančno pomoč projektom, usmerjenim v podporo ljudem s posebnimi potrebami, vključno z otroci. Naj omenim samo najopaznejše primere, ukrep 5.1 operativnega programa „Izobraževanje in začetno strokovno usposabljanje 2000–2006“ je usmerjen izključno v izboljšanje fizične infrastrukture izobraževalnih ustanov za učence s posebnimi potrebami in razpolaga s skupnim javnim proračunom v višini 7 629 562 EUR.

Podobno operativni program „Zdravje in dobro počutje 2000–2006“ financira več projektov v podporo skupin s posebnimi potrebami, vključno z redkimi boleznimi in boleznimi, ki povzročajo resno invalidnost, kot je rak pri otrocih. Eden od teh projektov na primer vključuje naročanje opreme za radioterapijo za otroke, namenjene za uporabo v otroški bolnišnici P. & A. Kyriakou v Atenah (skupen javni proračun v višini 7 milijonov EUR). Ne nazadnje, večina od trinajstih regionalnih operativnih programov v Grčiji vključuje ukrepe za izboljšanje zdravstvene infrastrukture in spodbujanje storitev socialne pomoči, ki lahko financirajo tudi ukrepe za ljudi s posebnimi potrebami, vključno z otroci.

Poleg tega, v okviru četrtega programskega obdobja (2007–2013) strukturnih skladov vključuje vseh pet grških regionalnih operativnih programov prednostne osi, usmerjene v izboljšanje kakovosti življenja državljanov, iz katerih se bodo med drugim financirali infrastruktura ter storitve zdravstvene in socialne oskrbe, vključno z ustreznimi ukrepi za ljudi s posebnimi potrebami. Merila za ocenjevanje predlogov projekta, ki so jih oblikovali grški organi za izbor projektov, ki se bodo financirali v okviru navedenih operativnih programov, dejansko jasno in obsežno navajajo potrebe invalidov.

Evropska komisija je junija 2003 začela izvajati evropski akcijski program za varnost v cestnem prometu z namenom zmanjšanja števila žrtev prometnih nesreč v Evropski uniji za polovico do leta 2010. Po predložitvi vmesne ocene programa je Parlament v svoji resoluciji z dne 18. januarja 2007 (P6_TA(2007)0009) opozoril na nevarnosti vožnje pod vplivom drog.

Evropska komisija je oktobra 2006 začela izvajati štiriletni projekt DRUID (vožnja pod vplivom drog, alkohola in zdravil) z namenom preiskave tega vprašanja.

Te pobude poudarjajo nevarnosti vožnje pod vplivom drog in pomen ukrepov za zmanjšanje uporabe drog.

Ali so preiskave, ki se izvajajo v okviru projekta DRUID, dosegle (vmesne) rezultate?

Ali se na ravni EU sprejemajo praktični ukrepi za oblikovanje učinkovitih testiranj prisotnosti drog za voznike?

Raziskovalni projekt DRUID (Vožnja pod vplivom drog, alkohola in zdravil) prejema od Komisije približno 19 milijonov EUR finančne podpore – približno 80 % njegovega celotnega proračuna. Projekt usklajuje nemški zvezni cestnoprometni raziskovalni institut (BASt) in vključuje 37 partnerskih raziskovalnih organov iz približno 20 držav članic EU.

Njegov glavni cilj je razviti raziskave učinkov drog na živčni sistem in sposobnost ljudi za vožnjo ter raziskave učinkovitejših načinov obcestnega testiranja na uporabo drog, ob upoštevanju ugotovitev projekta Rosita II⁽¹⁾, ki sta ga skupaj izvedli EU in ZDA.

Zato bi bilo na tej stopnji prenagljeno predložiti dokončne predloge za specifične dejavnosti glede testiranja uporabe drog za voznike, ker trenutno razpoložljiva sredstva niso dovolj zanesljiva ali učinkovita. Vendar, ko bo projekt DRUID, ki se bo izvajal štiri leta, oktobra 2010 zagotovil končne sklepe, bo v zvezi s tem zagotovil tudi podrobne rešitve.

Do leta 2010 – in mislim, da bom s tem odgovoril na prvo vprašanje poslanca – se bodo vmesni rezultati objavljali na spletni strani projekta⁽²⁾.

Grška vlada se je odločila za rušenje dveh bolj neoklasičnih stavb v bližini novega muzeja Akropole, da se muzeju omogoči več prostora. V zvezi s tema stavbama, ki sta morda starejši od sto let, je bila v pogoje za prva dva razpisa za nov muzej Akropole vključena določba, zato za gradnjo muzeja njuno rušenje ni bilo potrebno. Prav tako sta bili pridobljeni v imenu muzeja in sta postali last ministrstva za kulturo.

Ali je treba po mnenju Komisije zaščititi kulturno in arhitekturno dediščino ter ohraniti arhitekturno-zgodovinsko neokrnjenost na takšnem območju, kot je bližina Akropole, zgodovinskega spomenika svetovnega pomena, neposredno povezanega z zgodovino mesta? Ali meni tudi, da je treba sprejeti ukrepe za preprečevanje komercializacije spomenikov z namenom povečanja vrednosti zemljišča in nudenja storitev z oderuškimi cenami, ki ne nazadnje prebivalce odvračajo in ne privlačijo?

Komisija upošteva stališče poslanca glede odločitve za rušenje neoklasičnih zgradb v bližini muzeja Akropole. Opozarja, da je v skladu s pogoji iz člena 151 Pogodbe ES vloga Komisije v zvezi z varovanjem evropske dediščine prispevati k razcvetu kultur držav članic, ob spoštovanju njihovih nacionalnih in regionalnih raznolikosti, ter hkrati poudarjati skupno kulturno dediščino. Iz tega sledi, da Komisija nima nobene neposredne pristojnosti na področju tega vprašanja. Zato poslancu predlaga, da se z vprašanjem obrne na pristojne nacionalne organe.

Po uvozu ukrajinskega sončničnega olja, kontaminiranega z mineralnimi olji, v Španijo je Komisija zagotovila, da so nacionalni organi sprejeli vse ustrezne ukrepe.

Kljub temu je veliko španskih kmetijskih organizacij obtožilo vlado svoje države, da ne izvaja ustreznih pregledov uvoza iz držav, ki niso države članice EU, in s tem ogroža varnost živil v Španiji.

Ali namerava Komisija preveriti mejno kontrolo, ki jo izvaja Španija, da se prepreči kakršna koli ponovitev primerov, kot je primer sončničnega olja, ki ogrožajo varnost živil? Ali obstaja kakršen koli način nadomestila za finančne izgube španskih proizvajalcev, ki jih je povzročil uvoz kontaminiranega olja?

Sistem hitrega obveščanja za živila in krmo (RASFF) je 23. aprila 2008 prejel obvestilo pristojnih organov v Franciji o prisotnosti mineralnih olj v sončničnem olju s poreklom iz Ukrajine.

Preiskave o vzroku kontaminacije še potekajo, vendar je ta verjetno povezana z goljufivim dodajanjem mineralnega olja surovemu sončničnemu olju.

Glede na to, da je prisotnost mineralnega olja v sončničnem olju povezana z goljufijo, takšne kontaminacije ni mogoče predvideti. Zato je zelo težko preprečiti vstop takšnega kontaminiranega olja v živilsko verigo kljub izvajanju strogega nadzornega sistema.

Vendar je Komisija po odkritju mineralnega olja v sončničnem olju s poreklom iz Ukrajine pozvala ukrajinske organe, da z vzorčenjem in analizami v vseh prihodnjih pošiljkah zagotovijo odsotnost nesprejemljivih ravni mineralnega olja v sončničnem olju.

Komisija je pozvala pristojne organe držav članic, da pri vseh pošiljkah sončničnega olja s poreklom iz Ukrajine preverijo prisotnost mineralnega olja, preden jih dajo na trg.

Zahtevala se je tudi okrepitev nadzora nad prisotnostjo mineralnega olja v vseh rastlinskih oljih, ki se uvažajo v EU.

Poleg tega se je FEDIOL, ki zastopa industrijo rastlinskih olj v EU, zavezal, da bo v vseh uvoženih pošiljkah rastlinskega olja s kakršnim koli poreklom preverjal prisotnost mineralnega olja.

Namen teh ukrepov je čim bolj zmanjšati tveganje ponovitve takšne kontaminacije.

Proračun Skupnosti ne predvideva možnosti nadomestila španskim proizvajalcem za morebitno finančno izgubo, ki so jo utrpeli zaradi uvoza kontaminiranega olja.

Konec aprila so nemški mediji poročali, da so se strokovnjaki vladajočih koalicijskih strank CDU/CSU in SPD dogovorili glede podaljšanja prehodnega obdobja za dostop državljanov novih držav članic do nemškega trga dela do leta 2011. Sklep je potrdil Olaf Scholz, minister za delo v nemški vladi. Tako vse kaže, da bo sklep kmalu potrdila celotna nemška vlada.

Takšne sklep s strani največje države članice EU, tj. Nemčije, ki hkrati poziva k hitremu začetku izvajanja lizbonske pogodbe, ki v skupnih določbah navaja, da se Unija bori proti diskriminaciji, bi bil jasen primer diskriminacije na trgu dela na podlagi državljanstva.

Kakšen pristop načrtuje Komisija do vlade Nemčije glede čim prejšnjega odprtja njenega trga dela za državljane novih držav članic?

Poslanca opozarjam na dejstvo, da so države članice v okviru pristopnih pogodb upravičene do tega, da delavcem iz nekaterih držav članic, ki so k EU pristopile v letih 2004 in 2007, ne dodelijo prostega dostopa do svojih trgov dela in to ne pomeni diskriminacije v nasprotju z zakonodajo ES.

Prehodne ureditve iz pristopnih pogodb držav članic, ki so k EU pristopile v letih 2004 in 2007, omogočajo drugim državam članicam, da začasno omejijo temeljno pravico do prostega gibanja v druge države članice EU, tako da dostop do trgov dela za delavce iz držav članic, ki so nedavno pristopile, obravnavajo v okviru nacionalne zakonodaje. Dejstvo, da se ti delavci obravnavajo drugače kot drugi delavci iz EU ne pomeni diskriminacije na podlagi državljanstva v nasprotju z zakonodajo ES. Pogodba ES prepoveduje diskriminacijo na podlagi državljanstva, vendar brez poseganja v določbe posebnih pogodb, kot so prehodne ureditve iz pristopnih pogodb.

Država članica, ki omeji dostop do svojega trga dela, mora kljub temu izpolnjevati pogoje prehodnih ureditev iz pristopnih pogodb. Celotno sedemletno prehodno obdobje je razdeljeno v tri faze (2+3+2 leti) in v vsaki fazi veljajo drugačni pogoji. V prvi in drugi fazi se posamezne države članice odločijo, ali bodo svoj trg dela odprle za delavce iz zadevnih držav ali ne.

Vendar načeloma omejitve dostopa do trga dela prenehajo veljati po teh dveh fazah, tj. pet let po pristopu (30. aprila 2009 v primeru delavcev iz držav članic, ki so pristopile leta 2004). Omejitve se lahko po tem datumu uporabljajo še nadaljnji dve leti samo v primeru resnih motenj na trgu dela ali nevarnosti teh motenj, Komisijo pa je treba o tem obvestiti pred iztekom petega leta od pristopa.

Zato se države članice od 30. aprila 2009 naprej ne smejo več po lastni presoji odločiti za nadaljevanje omejevanja dostopa do svojih trgov dela do leta 2011, pri čemer bo Komisija izpolnjevala svojo vlogo varuha pogodb in zagotovila izpolnjevanje pogojev iz pristopnih pogodb. Poleg tega, ker prehodne ureditve predstavljajo odstopanje od temeljne svoboščine in ker je treba pogoje odstopanja od temeljnih svoboščin strogo upoštevati, Komisija od držav članic pričakuje, da bodo zagotovile trdne dokaze o resnih motnjah na trgu dela ali o nevarnosti teh motenj.