Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 4. junij 2008 - Bruselj

15. Letno poročilo o SZVP za leto 2006 – letno poročilo o izvajanju evropske varnostne strategije in EVOP (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je skupna razprava o:

– poročilu (A6-0189/2008) gospoda Saryusza-Wolskega v imenu odbora za zunanje zadeve o letnem poročilu Sveta Evropskemu parlamentu o glavnih vidikih in osnovnih odločitvah skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), predloženem Evropskemu parlamentu ob uporabi točke G odstavka 43 medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 – 2006 (2007/2219(INI)), in

– poročilu (A6-0186/2008) gospoda Kuhneja v imenu odbora za zunanje zadeve, o izvajanju evropske varnostne strategije in EVOP (2008/2003(INI)).

  Jacek Saryusz-Wolski, poročevalec. − Gospod predsednik, v tej razpravi, ki ni samo rutinska razprava o zunanji politiki in sedanjem stanju zunanje politike v Uniji, bom izrazil pripombe in mnenja parlamenta o zunanji politiki; To dokazuje tudi sodelovanje gospoda Solana, zaradi česar je razprava še bolj pomembna. Gospod Solana, zahvaljujem se vam za obisk.

Zaradi inovacij v lizbonski pogodbi je zdaj na področju zunanje politike zelo kritično ali celo prelomno obdobje. Pri oceni stanja moramo kot običajno upoštevati rešitve iz preteklosti, vendar moramo upoštevati tudi pristop, ki spodbuja razvoj v prihodnosti. Čedalje več državljanov podpira pravo in odločno zunanjo politiko. Stališče držav članic se vedno bolj spreminja, saj ugotavljajo, da je enotno stališče in sodelovanje edini način za učinkovito zunanjo politiko Unije.

Z novo zunanjo politiko EU smo bližje kakovostnim spremembam. Nova zunanja politika ne bi smela temeljiti le na medvladnem sodelovanju, ampak bi morala upoštevati tudi ugotovitve, ki jih v okviru svoje nadzorne funkcije izraža Evropski parlament, zato si prizadevamo za večjo pomembnost in vlogo Evropskega parlamenta v oblikovanju te politike, h katerima smo pozvali v našem poročilu. Potrebujemo integriran in celovit pristop do zunanje politike, ki ga je treba doseči s povezanostjo, konvergenco in dopolnjevanjem vseh pristojnih institucij, vključno z državami članicami.

Evropska unija mora še naprej imeti vlogo mirovnika in posrednika ter prilagodljivo politiko, ki pomaga pri stabilizaciji, prenovi in preoblikovanju, pri čemer mora zagotavljati podporo in humanitarno pomoč, imeti mora pristojnosti na področju sprejemanja predpisov, znati mora pametno načrtovati in spodbujati demokracijo, svobodo in človekove pravice, vendar moramo istočasno prilagodljivo razsežnost dopolniti z odločnejšo politiko ter uveljaviti razsežnost evropske varnostne in obrambne politike ter izboljšati našo vojaško zmogljivost, da bomo pripravljeni na dejansko uveljavljanje zadevne politike.

Z obravnavanjem pravih vzrokov in ne le učinkov nekaterih sprememb v bližnjih regijah na primer v Darfurju, ki se sooča s krizo zaradi podnebnih sprememb in vojaškega konflikta, moramo dopolniti našo retroaktivno politiko, katere cilj je odziv na kratkoročne in dolgoročne izzive, z bolj dolgoročnim strateškim pristopom in določitvijo dolgoročnih evropskih interesov.

Še naprej moramo biti dejavni v zvezi s prednostnimi nalogami na različnih geografskih območjih, vendar se moramo soočiti tudi z novimi izzivi in horizontalnimi vprašanji, kot so varstvo podnebja, varnost oskrbe z energijo, varnost vesolja, spletna varnost, migracijski tokovi in veliko drugih vprašanj.

Ker si prizadevamo biti svetovna sila in pomemben akter v svetu, moramo spremeniti ravnovesje med vlogo plačnika, ki jo imamo zdaj in jo želimo imeti še naprej, in vlogo ključnega akterja v svetu. Nova pogodba zagotavlja veliko možnosti za skladno in učinkovito zunanjo politiko, čeprav se zavedamo, da bo ključno izvajanje te politike. Potrebujemo skupno odločenost in medsebojno sodelovanje ne le v institucionalnem trikotniku, ampak tudi z državami članicami, pri čemer se moramo izogibati medsebojni tekmovalnosti.

V to poročilo smo poskušali vključiti konstruktivni pristop. Zaskrbljeni smo zaradi nekaterih pomanjkljivosti v zunanji politiki, vendar je naš cilj njena uspešnost v prihodnosti. Priznavamo, da so bili doseženi pozitiven razvoj, napredek in uspešnost. Priporočamo, da odpravimo pomanjkljivosti in spodbujamo dosežke, pri čemer zagotavljamo nadaljnji napredek.

Cilj Evropskega parlamenta ni le natančen pregled zunanje politike za oblikovanje priporočil, na katerih bi temeljile rešitve in odločitve izvršilnih organov, ampak tudi naložba v oblikovanje svoje zunanje politike, ki jo imenujem „parlamentarna diplomacija“, saj jo lahko vodimo v skladu s svojimi pristojnostmi na ravni parlamenta

V zvezi s prednostnimi nalogami menimo, da potrebujemo ciljni pristop in omejeno število prednostnih nalog. Poudarjamo, da potrebujemo politiko, ki temelji na vrednotah, pri čemer je ne potrebujemo, ker bi bili zelo idealistični ali naivni, ampak ker bomo lahko tako z regijami v naši bližini, v katerih imajo prebivalci enake univerzalne vrednote kot mi, najbolje sodelovali v zvezi z zagotavljanjem varnosti in blaginje.

Parlament meni, da prispeva zunanja politika Unije k okrepljeni identiteti Evrope ter zagotavlja tudi dodano vrednost za državljane EU in prispeva k zamisli Evropske komisije v zvezi z vzpostavljanjem Evrope rezultatov.

Menimo, da je treba na podlagi lizbonske pogodbe ustanoviti ustrezne institucije, predpise in finančna sredstva iz proračuna EU, ki bodo zagotovili uspešnost zunanje politike. Potrebujemo razpoložljive predpise in sredstva, pri čemer je njihovo zagotavljanje naš cilj v prihodnosti.

  Helmut Kuhne, poročevalec. − (DE) Gospod predsednik, v svojem poročilu smo se želeli izogniti ponavljanju izjav iz prejšnjih poročil o evropski varnostni strategiji. Morda tega nismo dosegli v celoti, vendar menim, da smo lahko v zvezi s tem v prihodnosti še uspešnejši.

Ena od točk, o kateri se je na primer odločalo v prejšnjih poročilih in ki je zato nismo ponovno obravnavali v svojem poročilu, vendar jo moram zdaj omeniti, je podpora Evropskega parlamenta Evropski akademiji za varnost in obrambo. Želimo, da postane ta akademija prava institucija in ne samo virtualna. Glede na evropske standarde je od decembra 2003, ko je bila sprejeta evropska varnostna strategija, preteklo že veliko časa, morda to glede na objektivne standarde ni res, vendar lahko trdimo, da se je na področju evropske varnostne strategije v tem času dosegel znaten praktičen napredek. Ponosni smo na nekatere dosežke, vendar zdaj ne bom našteval različnih civilnih in vojaških misij.

Vendar lahko strukturirano pokažemo, da je Svet v zadnjem letu ali dveh zagotovil civilni nadzor in odbor za načrtovanje ter vzpostavil jasen sistem za prenos odločitev od nosilcev odločanja do osebja, ki dejansko izvajajo sprejete odločitve. Z vojaškega vidika smo okrepili operativno zmogljivost, tako da v skladu z berlinskim dogovorom presega zmogljivost, povezano s sodelovanjem v Natu. Usposobili smo bojne enote, ki naj bi delovale po načelu kroženja. Prav tako smo izvedli operacije, ki so bile uspešne, kot so misije za vzpostavljanje pravne države v Gruziji in ostale podobne misije.

Vendar še vedno obstajajo naloge, ki jih je treba opraviti in s katerimi so po mojem mnenju povezane pomanjkljivosti, pri čemer ne bo varnostna strategija nič slabša, če vključimo vanjo te naloge. Glede na število prebivalstva v državah članicah EU je delež prebivalcev posamezne države članice v misijah neuravnotežen zlasti na področju civilne uprave. Zato predlagamo, da sprejmejo države članice moralno obveznost ali kakšno drugo vrsto obveznosti, v zvezi z objavo akcijskega načrta s podrobnostmi o zmogljivosti osebja, ki ga imajo na voljo misije Evropske unije, če bi bile te potrebne, vključno z izjavami o poklicnih možnostih ljudi, ki se po opravljenih misijah EU vrnejo v svojo domovino. Sistem, zaradi katerega imamo težave vedno, ko poskušamo zagotoviti enote za vojaške operacije, kot sta bili operaciji v Darfurju in Čadu, je treba spremeniti, saj je dolgoročno neustrezen. Zato predlagamo nadomestne možnosti.

Prav tako pripravljamo več predlogov v zvezi z reševanjem krize s helikopterji in večjo razpoložljivostjo helikopterjev. Dolgoročno za nas v Evropski uniji ni pomembno, da se prevažamo s 24 različnimi vrstami helikopterjev.

Poleg tega obstajajo novi dosežki na področju razvoja, ki jih moramo dodatno upoštevati v zvezi z varnostno strategijo. Zaradi terorističnih dejavnosti so se meje med notranjimi in zunanjimi državnimi mejami zabrisale. Varovanje zalog energije je treba zagotoviti z diplomatskimi, gospodarskimi in tehničnimi sredstvi ter ne z vojaškimi sredstvi. Zavedamo se tudi varovanja občutljive infrastrukture za boj proti vdorom v elektronske sisteme. Vse te zadeve je treba vključiti v našo obravnavo vidikov varnostne strategije, ki jo je treba morda razširiti.

Visoki predstavnik EU, gospod Solana, ima posebni mandat Sveta, da razmisli o takih zadevah. V zvezi s tem ga podpiramo. Upamo, da bodo rezultati tega premisleka objavljeni konec leta v beli knjigi, tako da bo obstajala skupna referenčna točka za evropsko razpravo ter ne le za razpravo med gospodom Solanom in vladami, razpravo med njimi in nami, razpravo v nacionalnih parlamentih, ampak tudi za razpravo v interese evropske javnosti od Poljske do Portugalske.

  Javier Solana, visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. − Gospod predsednik, najprej se zahvaljujem Parlamentu za povabilo na to pomembno razpravo o zunanji, varnostni in obrambni politiki Evropske unije na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta.

Vendar mi dovolite, da pred začetkom govora obsodim teroristični napad na dansko veleposlaništvo v Islamabadu, ki se je zgodil v ponedeljek, ter izrečem svoje sožalje Dancem in Pakistancem ter družinam umrlih in ranjenih. Spomnimo se nanje in zlasti na tiste, ki so tam trpeli. Pred kratkim sem bil v Islamabadu in rad bi poročal o tem potovanju, če bo na seji čas za to.

Zahvaljujem se poročevalcema, gospodu Saryusz-Wolskemu in gospodu Kuhneju, za njuni poročili. Menim, da je v teh poročilih več odličnih zamisli, kako v skladu z našimi vrednotami in v skladu z našimi interesi povečati splošen vpliv Evropske unije po svetu. Čestitam jima in tudi vsem vam, pri čemer vsem zagotavljam, da bomo čim bolj upoštevali pripombe, ker menim, da so zelo konstruktivne in pozitivne.

To je zelo pomembno zasedanje, na katerem bom obravnaval nekatere točke, ki so v obeh poročilih. V času, ki ga imam na voljo, bom govoril o tistih stvareh, ki danes spadajo bolj na dnevni red o notranjih zadevah, da vidim, kako lahko prispevam k rešitvi današnjih problemov.

Povedal bom nekaj besed o pogodbi, ki jo navajata poročevalca. Obe poročili se veliko sklicujeta na lizbonsko pogodbo in zelo jasno je zakaj. Ti poročili zahtevata večjo učinkovitost. Bistvo pogodbe je, da postane Evropska unija učinkovitejša in vidnejša, zlasti v zunanji in varnostni politiki. Prepričan sem, da bo pogodba rešila veliko problemov, o katerih je v svojem poročilu pisal zlasti gospod Kuhne.

Prva prednostna naloga za vse nas je, da se pogodba ratificira. Za to si moramo še naprej prizadevati v prihodnjih dneh. Poudarjam, da je Evropski svet na decembrskem zasedanju dal nalogo slovenskemu predsedstvu, da nadaljuje delo za nemoten začetek veljavnosti lizbonske pogodbe.

Kot vemo, je bilo delo izvedeno v skladu z nekaterimi osnovnimi načeli, o katerih se vsi strinjamo. Izhodišče te razprave je pogodba sama. Spoštovati se mora v celoti. Prav tako je splošen cilj, da pogodba začne veljati, kot je bilo predhodno dogovorjeno, kar pomeni 1. januarja 2009, če bodo stvari gladko potekale.

Veliko vidikov pogodbe je v skladu s temeljnimi interesi Evropskega parlamenta ter povezanih prav z zunanjo in varnostno politiko, o kateri govorimo. Predsedstvo in Komisija ter jaz sam smo imeli možnost razpravljati z nekaterimi od vas o veliko teh vprašanjih, pri čemer vam zagotavljam, da si bom za to prizadeval tudi od danes do trenutka, ko bo pogodba začela veljati. Menim, da je bistveno, da tri glavne institucije sodelujejo z namenom, da bi zagotovile nemoteno izvajanje pogodbe.

Povedal bom še nekaj o evropski službi za zunanje delovanje. Kot veste, me deklaracija 15 pogodbe kot visokega predstavnika pooblašča, da s Komisijo in državami članicami opravljam pripravljalno delo. To tudi počnem. To nalogo izpolnjujem z jasnim ciljem, da se čim prej po začetku veljavnosti pogodbe sprejme odločitev za nastanek službe za zunanje delovanje.

Gospod Kuhne je omenil evropsko varnostno strategijo. Povedal bom, kakšne se mi zdijo sedanje razmere. Od Sveta sem decembra dobil nalogo, da do decembra 2008 izdelam poročilo. Nadaljeval bom razprave z vami vsemi, da bom zagotovil najboljše mogoče spremembe.

Ta strategija se je izkazala za zelo uporabno. To priznava tudi poročevalec in za to se mu zahvaljujem. Menim, da je strategija v zadnjih štirih letih dobro opravljala svojo nalogo. Dokument je bil kratek, vendar hkrati lahko berljiv, zato menim, da je ustrezal svojemu namenu.

Menim, da ta strategija izraža naše vrednote, naša načela, izraža način, kako bi se morali lotiti zunanje in varnostne politike. Menim, da naloga, ki sem jo dobil decembra od Evropskega sveta, ne zadeva spreminjanja besedila, ampak njegovo izboljšanje in dopolnjevanje, kadar je to mogoče.

Pomembno je razmisliti o mednarodnih razmerah med nastankom te strategije; zapomnite si, to je bilo leto 2003. V tem času so se zgodile stvari, ki verjetno niso dovolj bistvene za spremembo vsebine strategije, vendar dopolnjujejo vprašanja iz tega obdobja. Naučili smo se veliko novega, medtem ko so v Parlamentu in institucijah potekale razprave. Zato menim, da so prispevki Parlamenta zelo dragoceni, kot je bilo zelo dobrodošlo poročilo poročevalca gospoda Kuhneja.

Čez dva tedna bom Evropskemu svetu ustno poročal o tej zadevi in poteku dela. Takrat bom dobil povratne informacije od držav članic o tej zadevi, prav tako bom prisluhnil vam in vsem vašim današnjim pripombam. Nato bodo potekala nadaljnja dogovarjanja in neformalno srečanje ministrov za zunanje zadeve (Gymnich) septembra, medtem ko bomo prav tako nadaljevali pogovore o teh vprašanjih tu v Parlamentu.

Menim, da je časovna razporeditev zelo pomembna. Decembra 2008 bo peta obletnica evropske varnostne strategije. Upajmo, da bo lizbonska pogodba do takrat ratificirana in da bo tako izboljšala skladnost naših dejavnosti. Kar zadeva ključne nevarnosti, ki grozijo strategiji, menim, da so tiste, ki so bile navedene leta 2003, ustrezne. Menim, da se o tem strinjamo. Orožje za množično uničenje, terorizem, organizirani kriminal, regionalni konflikti – to se dejansko ni spremenilo. To je danes še vedno tako pomembno, kot sem dejal, pri čemer se moramo še naprej dejavno boriti z zadevami na teh področjih.

Strategija je nastala na podlagi analize takratnih velikih globalnih izzivov, vendar so nekateri danes, kot sem povedal, pomembnejši, kot so bili pred petimi leti, pri čemer so prav tako nastali novi izzivi. Ne smemo pozabiti, da podnebne spremembe in njihovi vplivi na mednarodno in energetsko varnost, ki jih moramo zdaj temeljito preučiti, niso bile vključene v strategijo. Enako velja za preseljevanje, zlasti nezakonito preseljevanje, in varovanje podatkov. Oboje ni upoštevano, zato mora biti zdaj vključeno v strategijo. Navedeni razvoj dogodkov je treba upoštevati.

Povedal bom še nekaj o evropski varnostni in obrambni politiki, ki jo je omenil poročevalec. Menim, da lahko brez pretiravanja rečemo, da je bila uspešna. Bila je pomemben in zelo viden del skupne zunanje in varnostne politike. V zadnjih petih letih smo odposlali več kot 15 misij, dejansko 17, pri čemer je dobro, da to priznamo. Zdaj imamo 14 misij, civilnih in vojaških, ki so dejavne na treh celinah, tj. v Evropi na Balkanu, v Afriki in na Bližnjem vzhodu in Aziji. To primerno priznavata poročili in to zelo cenim.

Vendar poročilo gospoda Kuhneja poudarja nekatere izzive in primanjkljaje, s katerimi se soočamo v EVOP, pri čemer se strinjam z večino zapisanih točk.

Prizadevamo si za to: upoštevamo izkušnje misij; spreminjamo strukture na civilni in tudi vojaški strani; poskušamo doseči večje sodelovanje med civilisti in vojsko, tj. prizadevamo si za celovit pristop, ki je prav tako cilj poročila.

Prejšnji teden je bil na srečanju Sveta z ministri za zunanje zadeve in obrambnimi ministri dosežen velik napredek. Sprejeta je bila pomembna odločitev. Poročevalec gospod Kuhne je omenil bistveno besedo „helikopterji“, ki predstavljajo, kot veste, eno od težav, s katerimi se sooča mednarodna skupnost v zvezi z obvladovanjem kriznih razmer. Zmogljivosti, ki jih potrebujemo, nimamo in zmogljivosti, ki jih imamo, niso pripravljene ali niso najbolj primerne za sedanje izzive.

Odločitev obrambne agencije, da se osredotoči na to taktično vprašanje helikopterjev, velja od danes in zelo upam, da boste dobili informacije od vojske v Evropski uniji. To je nekaj, za kar upam, da bo rešeno na usklajen način.

Povedal bom še nekaj o današnjih razmerah v svetu, tj. o kriznih žariščih in zadevah, ki jih poskušamo rešiti. Začel bom z zahodnim Balkanom. Kot veste, je nekatere elemente na zahodnem Balkanu še treba rešiti. O tem, kar se je zgodilo v nedeljo na volitvah v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, moramo razmisliti. Vendar vam moram poročati, da sta se v Srbiji, odkar smo nazadnje govorili, zgodili dve pomembni stvari, podpisan je bil stabilizacijsko-pridružitveni sporazum s Srbijo in potekale so volitve. Menim, da so izidi volitev povezani z našim obnašanjem, in upajmo, da bomo v Srbiji imeli vlado, ki si bo prizadevala za evropsko perspektivo Srbije.

Naj spregovorim še o Kosovu. Kot veste, bo pred 15. junijem na Kosovu začel veljati celotni sveženj zakonodaje, vključno z ustavo, ki je bila obljubljena od dneva neodvisnosti Kosova. Želimo si, da bi bilo tamkajšnje stanje do takrat ustrezno, tj., da se misija EULEX ustrezno izvaja. Z generalnim sekretarjem Združenih narodov smo v stalnem stiku, da ugotovimo, kako je to mogoče narediti, pri čemer zelo upam, da vam bom lahko v nekaj dneh poročal, da smo dosegli napredek.

Več kot običajno je, da povem še nekaj o Gruziji. Jutri zjutraj grem v Gruzijo. Obiskal bom Tbilisi in tamkajšnje oblasti. Prav tako bom obiskal Abhazijo. Zelo pomembno je, da prav tako obiščemo Abhazijo, da za zdaj poskusimo zagotoviti neposreden stik med obema stranema v okviru prijateljev generalnega sekretarja in vidimo, ali je mogoče uvesti drugačno, dejavnejšo obliko sodelovanja. Menim, da ta teden ne bomo mogli rešiti ničesar, vendar zelo upam, da bomo pozitivno in konstruktivno prispevali k rešitvi.

Prav tako vam moram poročati o razmerah v Libanonu, v katerem so se pred kratkim zgodili pomembni dogodki. Skupaj s predsednikom Parlamenta sem v nedeljo imel možnost biti tam. Trenutek, ko je bil dosežen sporazum, je bil zelo ganljiv. General Sulejman je po 18 mesecih nestabilnosti postal predsednik. Stavba, v kateri smo bili navedeni popoldan, je bila pred tem zaprta in so jo zdaj odprli. Upam, da bo odločitev, ki so jo sprejeli v Dohi v Katarju, prispevala k razvoju miru v Libanonu in volitvam leta 2009.

Kot veste, ta sporazum ni popoln, vsebuje pozitivne elemente, ampak prav tako vsebuje elemente, ki niso pozitivni. Upajmo, da bosta naša pomoč in skladnost naših dejanj v prihodnjih mesecih pomagala pri nadaljevanju procesa, ker ta zdaj še ni popoln. Ponovno je bil imenovan predsednik vlade. Gospod Siniora je dostojen mož, ki ga moramo spoštovati. Zdaj vodi vlado. Upajmo, da jo bo varno vodil do volitev v sredini leta 2009.

Rad bi govoril še o veliko drugih zadevah, ampak menim, da sem vam s tem govorom, in mislim, da sem presegel čas, ki mi je bil namenjen, na kratko predstavil vprašanja, s katerimi se bom ukvarjal v naslednjih nekaj mesecih.

Prav tako vam sporočam, da bom šel v Teheran. Tam nisem bil od junija 2006. Od takrat sem se velikokrat srečal z voditelji Teherana. Vendar sem se skupaj s šestimi državami, ki so vključene v pogajanja, odločil vrniti se v Teheran, da se srečam z njegovimi voditelji. S seboj bom imel izboljšano različico ponudbe, ki smo jo pripravili leta 2006. Ne pričakujem čudežev, vendar menim, da je za nas pomembno, da jim še naprej dajemo možnost in pojasnimo, da imamo dvotirni pristop, tj. pogajanja za rešitev osnovnih vprašanj, zlasti jedrskega vprašanja, in istočasno nadaljujemo z uporabo tistih možnosti, ki jih ponuja Varnostni svet.

(Ploskanje.)

  Predsednik. − Zahvaljujemo se vam, visoki predstavnik, za vaš govor in vam želimo vse najboljše na vaših nevarnih potovanjih. Menim, da je za vas najbolj varno biti v Evropskem parlamentu. Zagotovo vam je vedno v zadovoljstvo, da ste tu.

  Günter Verheugen, podpredsednik Komisije. − (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej čestitam poročevalcema, gospodu Saryusz-Wolskemu in gospodu Kuhneju, za konstruktiven, izčrpen in v prihodnost usmerjen pristop, na katerem temeljita obe poročili.

Glede na to, da poročili zajemata številne teme, se bom omejil na nekatere vidike, ki so zlasti pomembni za Komisijo, to so izvajanje lizbonske reformne pogodbe, evropska varnostna strategija, sosedska politika in skupno delovanje, zlasti vloga Komisije v okviru obvladovanja kriznih razmer.

Tako kot večina poslancev Parlamenta tudi Komisija upa, da bo nova reformna pogodba letos ratificirana. Če želimo bolje zastopati interese evropskih državljanov v svetu, je pogodba zelo pomembna. Varna, gospodarsko zdrava, družbeno uravnotežena in stabilna Evropa, ki ima hkrati vodilno vlogo v svetu, v katerem kaže svoj gospodarski vpliv, potrebuje močno evropsko zunanjo politiko. Zato je treba podpreti vse, kar bo pripomoglo k skladni zunanji politiki. To prvotno ni institucionalni problem ali problem postopka niti problem zakonskih načel, to je politični problem. Da bo zunanja politika EU učinkovita, morajo vse države članice zbrati potrebno politično moč in podpreti skupne interese Evropske unije. To je vsekakor v interesu vseh. Složni zmagujemo, nesložni propademo. Mi smo tisti, ki izbiramo.

Komisija zdaj pripravlja prispevek za preoblikovanje evropske varnostne strategije. Danes obstajajo nevarnosti in izzivi, na katere se ozka predstava o varnosti iz leta 2003 ne more več ustrezno odzvati. Predstavo o grožnjah je treba preoblikovati ter več pozornosti nameniti povezavam med varnostjo in razvojem, varnostjo in energetiko, varnostjo in podnebnimi spremembami ter celo zadevam, s katerimi se zdaj soočamo, kot so na primer vedno višje cene, dostopnost proizvodov, nevarnost pomanjkanja hrane in celotno vprašanje preseljevanja.

V zvezi s tem vsebujejo letna poročila SZVP in ESS/EVOP veliko točk, s katerimi se Komisija strinja. Pričakujem, da bo Evropski svet te točke decembra 2008 prav tako sprejel.

Spodbujanje demokratizacije v drugih državah mora biti še naprej osrednji element naše strategije v zvezi z zunanjo politiko. S tem imamo izkušnje; uspešen primer je širitev Evropske unije, s katero smo pridobili pomembne izkušnje, ki jih lahko koristno uporabimo za evropsko sosedsko politiko.

Sosedska politika je zdaj ena od najpomembnejših instrumentov, če ne najpomembnejši instrument, za krepitev miru in stabilnosti v našem delu sveta ter za pomoč pri ustvarjanju blaginje in varnosti. Še naprej mora biti naš cilj, da dosežemo čim večje povezovanje politik Skupnosti. Da svojim državam partnericam omogočimo, da jim ta ponudba res koristi, potrebujemo mirno rešitev stalnih konfliktov, o čemer je ravnokar zelo ganljivo govoril gospod Solana, ne glede na to, ali ti konflikti potekajo na Kavkazu, v Moldaviji, na Bližnjem vzhodu ali v Zahodni Sahari.

Splošen razvoj in zato globalni vpliv Evropske unije sta odvisna od najboljše uporabe njenih sredstev in instrumentov. Na srečo ne začenjamo iz nič. Uporabili smo že veliko instrumentov Skupnosti, vključno z razvojno in humanitarno pomočjo, da bi podprli ukrepe za obvladovanje kriznih razmer, od Afganistana do Kosova, od Bližnjega vzhoda do Čada.

Poleg tega se je proračun za SZVP, ki ga upravlja Komisija, zelo povečal, od leta 2002 za skoraj desetkrat. Zdaj imamo približno 11 misij EVOP na področju politike, pravne države in upravljanja ter še dve dodatni misiji na vojaškem področju. Komisija zdaj samodejno sodeluje pri načrtovanju teh misij od začetka. Tako je bilo pri operacijah na Kosovu, v Čadu in Srednjeafriški republiki.

V zvezi s tem bom povedal še nekaj o instrumentu za stabilnost. Ta pomembni novi finančni mehanizem Skupnosti je prispeval k instrumentom za obvladovanje kriznih razmer in preprečevanje konfliktov, pri čemer mu je v povprečju med letoma 2007 in 2013 namenjeno več kot 200 milijonov EUR na leto. Komisija meni, da je instrument za stabilnost dokazal smiselnost svoje uvedbe glede podeljevanja sredstev in kakovosti sprejetih ukrepov.

Komisija se zelo strinja z ožjim medinstitucionalnim sodelovanjem v zvezi z zunanjimi dejavnostmi Evropske unije, če bo to zagotovilo več skladnosti, učinkovitosti in prepoznavnosti zunanje politike EU. Komisija meni, da moramo združiti svoje moči. To je tisto, kar potrebuje Evropa. To je tisto, kar prebivalci Evrope in tudi mednarodna skupnost pričakujejo od nas.

Hvala za vašo pozornost.

  Joseph Daul, v imenu skupine PPE-DE. – (FR) Gospod predsednik, predsednik Sveta, predsednik Komisije, gospod Solana, gospe in gospodje, če bo lizbonska pogodba začela veljati 1. januarja 2009, se bo začelo novo obdobje za skupno zunanjo in varnostno politiko Evropske unije. Ta politika je bila tvegana, ampak točno to bo omogočilo Evropski uniji, da se dokaže kot globalni akter. Kljub velikemu napredku ima Evropa pred sabo še dolgo pot, preden bo kot gospodarski velikan in vendar politični škrat dosegla politično moč, ki ustreza njeni gospodarski pomembnosti.

Kot je gospod Saryusz-Wolski navedel v svojem izvrstnem poročilu, vloga EU v svetu še nikakor ne ustreza njenemu pravemu potencialu. V Izraelu, Palestini in po vsem svetu zahtevajo naši sogovorniki več od Evrope. Prisluhniti moramo njihovim zahtevam. Da bo Unija za te partnerje verodostojna, mora ne le biti enotna, ampak mora imeti tudi potrebne instrumente, da se jo bo slišalo. Njena zunanja politika mora biti demokratično legitimna, kar bo omogočeno s parlamentarnim nadzorom, ki ga predvideva lizbonska pogodba.

Gospe in gospodje, želimo, da ima Evropa verodostojno obrambo, seveda ne zato, da jo bomo uporabili v vojni, ampak da bomo lahko zagotovili mir in še pomembneje pomagali najrevnejšemu prebivalstvu sveta. Naša skupna varnost ni omejena le na vojaško zaščito pred zunanjimi napadi. Zajema tudi preskrbo z energijo, podnebne spremembe, uravnavanje preseljevanja ter zaščito človekovih pravic in civilnih svoboščin.

Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov je sprejela obveznost, da bo zagotovila upoštevanje vseh vidikov te skupne varnosti. Menimo, da se mora evropska zunanja politika najprej osredotočiti na naše najbližje sosede. Zato prosimo Komisijo in Svet, da si prizadevata za okrepitev evropske sosedske politike in stabilizacijo položaja na zahodnem Balkanu. Zlasti pomembno je, da nadaljujemo dialog s Srbijo in hkrati podpiramo Kosovo. Sodelovanje Sveta in Parlamenta pri teh vprašanjih ni bilo vedno enostavno. Svet po našem mnenju ni vedno deloval dovolj odprto in pregledno, vendar so se naši odnosi kljub temu precej izboljšali. Predsedstvo Sveta in gospod Solana zdaj priznavata, da bo skupna zunanja in varnostna politika EU močnejša in pravičnejša, če jo bo podprl Parlament.

V imenu skupine PPE-DE prosim Svet, da naredi še korak naprej, da se pridruži Parlamentu na razpravah o imenovanju visokega predstavnika in podpredsednika Komisije ter da se s Parlamentom posvetuje. Prav tako želimo, da se s Parlamentom posvetuje o tem, kako ustanoviti evropsko službo za zunanje delovanje. Glede izvajanja evropske varnostne strategije naša skupina poziva visokega predstavnika, da objavi belo knjigo, zato da se oceni strategija, ki je bila predstavljena leta 2003.

V okviru prihodnje pogodbe pozivamo k okrepitvi proračunskih pooblastil Parlamenta na vseh področjih porabe EU. Prav tako se zavzemamo za instrumente za parlamentarni nadzor in sodelovanje s Svetom.

Gospe in gospodje, v svetu, v katerem prevladujejo regionalne moči, mora Evropska unija izkoristiti edinstvene možnosti, ki jih predstavljajo novi instrumenti pogodbe, da se bo uveljavila kot politična moč, ki bo bolj homogena in zato vidnejša na mednarodnem odru in odločnejša do svojih partneric. Zaradi povečanega parlamentarnega nadzora bo ta politika še učinkovitejša, ker bo bolj demokratična in preglednejša.

  Hannes Swoboda, v imenu skupine PSE. – (DE) Gospod predsednik, najprej čestitam gospodu Kuhneju za poročilo, zlasti ker vsebuje zelo izčrpno opredelitev varnosti in zato določa izčrpen seznam instrumentov varnostne politike, ki seveda vključuje tudi vojsko, čeprav ne temelji izključno na vojaških ukrepih. To bo podrobneje obravnaval gospod Wiersma. Zahvaljujem se tudi gospodu Saryusz-Wolskemu za njegovo nedavno učinkovito sodelovanje v odboru za zunanje zadeve.

Rad bi omenil dve zadevi. Prva zadeva vprašanje energetske varnosti in skupne energetske politike, kar je naša skupina danes že obravnavala, kot je omenil gospod Schulz. Ne kritiziramo dvostranskih sporazumov, sklenjenih v obdobju, ko se še ni razpravljalo o skupni varnostni politiki. Vendar se taki sporazumi sklepajo še zdaj in zlasti zaradi prihodnosti je treba opozoriti, da morajo biti taki sporazumi vključeni v skupno varnostno in skupno energetsko politiko.

Danes sem se pogovarjal z uglednim predstavnikom Azerbajdžana, ki je v Parlamentu. Rekel je: „Vi delujete precej drugače kot Rusija in Kitajska.“ To je nedopustno. Gospod je pravilno poudaril, da moramo delovati enotno, če želimo izpolniti skupne cilje.

Tako sem pri drugi zadevi, ki jo bomo podrobneje obravnavali pri Brokovem poročilu. Zdaj se veliko razpravlja o Uniji za Sredozemlje. Naša skupina poziva tudi k ustanovitvi Unije za črnomorsko regijo. Tudi to je pomembna regija, v kateri moramo veliko narediti, zlasti za varovanje lastnih interesov. Zahvaljujem se gospodu Saryusz-Wolskemu, ker je omenil to zadevo.

Predlog Poljske in Švedske je dober. Podpiramo ga, vendar ni dovolj temeljit. Če hočemo resnično zastopati svoje politične interese zlasti v tej regiji, moramo narediti še več. Mi seveda podpiramo predloge v zvezi s tem poročilom in bomo o njih razpravljali tudi v povezavi z Brokovim poročilom, pri čemer se bomo posvetovali tudi s skupnimi sosedami na vzhodu in jugu, ki so udeležene pri upravljanju in uresničevanju evropskih ciljev.

Končno še pripomba o diplomatski službi, ki jo je omenil tudi visoki predstavnik gospod Solana. O tem se veliko razpravlja in v zvezi s tem bomo pripravili tudi poročilo, a nekaj mora biti jasno: potrebujemo učinkovito diplomatsko službo, ki je sprejemljiva za Komisijo, Svet in države članice ter se resnično zaveda svoje politične odgovornosti tudi do tega parlamenta. Za nas je ključno, da je jasno, da mora ta služba ne glede na svojo organiziranost prek visokega predstavnika odgovarjati tudi Evropskemu parlamentu.

Še zadnja pripomba o Iranu: gospod Solana, želim vam veliko sreče v Iranu. Seveda se zavzemamo za isti pristop, torej prožen, vendar je treba jasno povedati, da ne želimo več jedrskega orožja, zlasti ne v navedeni regiji. Zaradi tega orožja bi se povečala nevarnost, ne varnost. Veliko sreče torej pri uspešnem uveljavljanju teh temeljnih načel.

(Ploskanje.)

  Annemie Neyts-Uyttebroeck, v imenu skupine ALDE. – (NL) Gospod predsednik, gospod komisar, gospod Solana, poročili gospoda Saryusz-Wolskega in gospoda Kuhneja sta pomembna prispevka, ki ju je v tako kratkem času nemogoče podrobno obravnavati. Zato se bom osredotočila le na tri vidike.

Prvič, na vlogo našega parlamenta v zunanjih in obrambnih zadevah, drugič, na veliko odgovornost vseh držav članic za določanje skladne in učinkovite zunanje in varnostne politike, ter tretjič, na potrebo po nadaljevanju boja proti širjenju orožja in po vzpostavljanju splošnega nadzora nad orožjem. Dejstvo, da danes s temi udeleženci razpravljamo o teh zadevah, kaže na pomembno vlogo Evropskega parlamenta v zvezi z zunanjo in varnostno politiko, čeprav ta v veljavnih pogodbah prvotno ni bila predvidena. Parlament je to vlogo dobil zaradi naše vztrajnosti ter zaradi razumevanja Komisije in Sveta, zaradi česar se je sklenil medinstitucionalni sporazum, ki omogoča take razprave. Seveda bomo izkoristili vse možnosti v skladu z lizbonsko pogodbo, da bo naša vloga še naprej pomembna. Sicer tudi pretiravali nismo nikoli, ampak smo zahtevali toliko, kot smo bili sposobni uresničiti.

Gospod Swoboda je pravilno poudaril, da je učinkovito izvajanje zunanje in varnostne politike mogoče le ob usklajenem delovanju vseh 27 držav članic, vključno z velikimi. Govoriti je lahko, a če predsedniki držav ali vlad ali zunanji ministri v svetu ne delujejo v skladu z besedami, ne moremo biti uspešni. Zato imajo države članice veliko odgovornost ne le na zadevnem področju, ampak tudi za to, da besede podkrepijo z dejanji. V zvezi s tem smo doživeli bolečo izkušnjo, na primer med pripravami za posredovanje v Čadu. Sprejeta je bila odločitev za posredovanje, vendar je nato trajalo več tednov, da so se zbrali vojaki in potrebna oprema. Taki dogodki ogrožajo našo verodostojnost, zato upam, da si bomo prizadevali, da bo v prihodnosti takih položajev čim manj.

  Angelika Beer, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ne bom ponavljala čestitk in točk, o katerih se dejansko strinjamo, tj. v zvezi z zahtevo za skladno zunanjo in varnostno politiko, kakršno je oblikoval gospod Saryusz-Wolski, ter vprašanjem parlamentarnega nadzora in preglednosti. Ob povratku v svoje države članice v vseh razpravah omenjamo, da želimo in moramo ob vsakem novem posegu Evropske unije v zunanjo in varnostno politiko med prebivalstvom svojih držav še bolj poudarjati te instrumente za zagotavljanje preglednosti in legitimnosti.

Izpostavila bom sporne točke, o katerih ni do zdaj še nihče govoril. Gospod Verheugen, v prvi razpravi smo s komisarko Ferrero-Waldner obravnavali osnutek poročila gospoda Kuhneja. Komisarka je podobno kot člani moje skupine poudarila, da je koristno še naprej razmišljati o tem, da bi ne le preoblikovali evropsko varnostno strategijo, ampak poskušali tudi oblikovati skupno izjavo o poslanstvu, in sicer o zagotavljanju človeške varnosti in varovanju. Kdor je spremljal dogajanje po tej razpravi, je opazil nenavadno koalicijo med konservativci pod vodstvom gospoda von Wogaua in komunisti pod vodstvom gospoda Pflügerja. Zadevno besedilo je bilo ob podpori obeh skupin črtano, vendar bomo zahtevali, da se ponovno vključi, saj bomo ob neuspešnem odzivu na ta izziv izgubili verodostojnost v zvezi s svojim delovanjem na področju preprečevanja konfliktov ter delovanjem v Darfurju, Čadu in drugje, kjer obstajajo nevarni konflikti.

Prav tako se mi zdi nesmiselna zahteva konservativcev pod vodstvom gospoda von Wogaua, o kateri sicer še nismo dosegli soglasja, da v prihodnosti v okviru evropske varnostne strategije in njenih sprememb upoštevamo nacionalno varnostno strategijo Združenih držav. To je popolnoma nesmiselno, ker je ta politika neuspešna, pri čemer je zaradi enostranskega delovanja in stopnjevanja napetosti vlade Združenih držav umrlo veliko ljudi. Zato je predlog, da to vključimo v prihodnjo evropsko zunanjo politiko, po mojem mnenju več kot smešen.

Poudarjam še eno zelo pomembno zadevo, tj. oboroževanje. Gospod Solana, tudi jaz vam želim veliko uspeha. Potrebujemo dialog, tudi z Iranom, a kolege sprašujem naslednje: ali je v okviru razprav o energetski varnosti kot dela širše varnosti primerna zamisel prihodnjega predsedujočega Svetu Evropske unije gospoda Sarkozyja o ponudbi jedrske tehnologije na svetovnem trgu brez omejitev in brez možnosti spremljanja njene uporabe? Kako bo potem z našo verodostojnostjo? Najprej ne uresničujemo jedrskega razoroževanja, kar bi morali početi. Nato to tehnologijo širimo kljub zavedanju o možnosti zlorabe za vojaške namene. Menim, da je to narobe, zato bomo pripravili tudi predlog spremembe.

  Brian Crowley, v imenu skupine UEN. – (GA) Gospod predsednik, sodelovanje in usklajevanje v okviru skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) med državami članicami je pomembno. Obstajajo nove globalne grožnje in menim, da jih bomo zaradi lizbonske pogodbe in SZVP lažje reševali. SZVP ni le izvajanje politike. Spodbuja sodelovanje 27 držav članic za zagotavljanje miru, človekovih pravic, vladavine prava in demokracije po vsem svetu. Lizbonska pogodba vsebuje ta ista načela, ki so v celoti v skladu z irskimi vrednotami.

– Ob čestitkah obema poročevalcema za njuno delo na zadevnem področju in ob upoštevanju naših izkušenj v preteklih letih je zlasti pomembno, da se zavedamo dejstva, da je Evropa prepogosto veliko obljubljala, vendar ji nato pričakovanj ni uspelo izpolniti. Zato ob oblikovanju novih politik ne smemo pozabiti, da se besede ne bodo udejanjile, če se države članice ne bodo skupno sporazumele o skupnih stališčih in prihodnjem delovanju, pri čemer ne moremo nikakor napovedati izida referenduma na Irskem, ki bo, upam, omogočil sprejetje in ratifikacijo lizbonske pogodbe.

Zadnji primer posledic neskladja med besedami in dejanji je dogajanje v Čadu. Ob neuspešnem zagotavljanju vojaških sil v Čadu so se kljub grozotam v zvezi z begunci na meji med Čadom in Sudanom ter želji vsake države članice, da bi bila njena prizadevanja vidna, izrazile naše slabosti.

Ko govorimo o prihodnjih grožnjah, priložnostih in tudi nevarnostih, moramo vedeti, da je Evropa dejansko največji mirovni projekt. Naše delo in dosežki v okviru Evropske unije od leta 1958 dokazujejo, da lahko s skupnim delovanjem, sodelovanjem, strpnostjo in razumevanjem različnih stališč dosežemo veliko več kot s kakršnim koli orožjem. To ne pomeni, da orožja ne potrebujemo. Vendar se moramo zavedati, da je v procesu oblikovanja novih zunanjih in obrambnih politik v prihodnosti potrebno skladno delovanje vseh držav članic, pri čemer ne smemo nestrinjanja nobene države obsojati ali prezreti.

  Tobias Pflüger, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, obravnavani poročili jasno dokazujeta, da se Evropska unija vse bolj vojaško organizira.

Rad bi omenil več vidikov, na primer zelo tesno sodelovanje med EU in Natom, ki je nedvomno pogubno. Nato je tudi vojaška zveza, zato temu tesnemu sodelovanju EU z Natom nasprotujemo.

Hvala, ker ste še enkrat pojasnili, da lizbonska pogodba uvaja temeljite spremembe na vojaškem področju. To je ključni razlog za naše nasprotovanje lizbonski pogodbi, pri čemer opozarjam, da ta še ni ratificirana, in upam, da jo bodo na Irskem 12. junija zavrnili.

Del lizbonske pogodbe, ki je omenjen tudi v poročilu gospoda Kuhneja, predvideva vzpostavitev neodvisnega vojaškega proračuna EU, t. i. zagonskega sklada. Menimo, da je to sporno.

Parlamentarni nadzor v primeru misij SZVP ni zagotovljen. Bojne skupine EU morajo biti razpoložljive v 5–30 dneh, vendar v tem časovnem okviru ni možno vključevanje nemškega zveznega parlamenta. Soglasja o parlamentarnem nadzoru med vsemi skupinami ni bilo mogoče doseči, delno zaradi tega, ker smo zahtevali, da se vsem skupinam, tudi manjšim, posredujejo ustrezne informacije. Ta parlament tega očitno noče.

Poročilo poziva k novim projektom oboroževanja. Menimo, da to ni prav. Najprej je treba temeljito oceniti prejšnje misije EU. To bi morali storiti že zdavnaj. Francoski vojaki v operaciji Artemis v Kongu so mučili ljudi. Misija v Čadu je bila popolnoma neuspešna, medtem ko misija EULEX na Kosovu, ki naj bi bila misija za spodbujanje vladavine prava, nima nobene pravne podlage.

Poročili predlagata popolnoma napačen pristop. Zato kot skupina prilagamo manjšinsko mnenje. Zdaj je postalo jasno, kakšni so načrti francoskega predsedstva v dani vojaški realnosti. Spodbujali bodo militarizacijo; omenjajo se že pomorske in zračne bojne skupine. Nočemo vojaške Evropske unije. Nočemo vojaške zveze. Zahtevamo civilno Evropsko unijo. Zato odločno nasprotujemo tema poročiloma.

  Gerard Batten, v imenu skupine IND/DEM. – Gospod predsednik, čeprav bodo rezultati irskega referenduma znani šele 12. junija, obe poročili temeljita na predvidevanju, da bo lizbonska pogodba ali evropska ustava ratificirana. Ta parlament se je seveda že odločil prezreti morebitni irski „ne“.

Evropska unija svojih zunanjepolitičnih in vojaških ambicij noče podrejati volji evropskih narodov na referendumih, ker se zaveda, da bodo ljudje, če bodo imeli izbiro, te ambicije zavrnili. In te ambicije so velike. Iz poročil je jasno, da namerava EU svoje vojaške zmogljivosti ustvariti z združevanjem večnacionalnih sil, skupnih institucij vodenja in poveljevanja, sprejemanjem skupnih politik v zvezi z javnim naročanjem orožja in sistemske opreme ter vzpostavljanjem skupnih sistemov sporočanja. Poročili predvidevata združevanje obstoječih večnacionalnih sil in ustanovitev stalnih sil pod poveljstvom EU. Tako bo nastala redna evropska vojska. Ti načrti ogrožajo Nato in slabijo položaj nacionalnih držav v okviru Združenih narodov, v katerega želi EU poseči.

Pred kratkim sem se udeležil konference o varnosti v Bruslju, na kateri je nekdo vprašal: „Kdo se boji Evropske unije?“ Pri tem je seveda menil, da brez grožnje o uporabi vojaške sile zunanjepolitičnih namer EU nihče ne bo jemal resno. V zadnjem delu druge svetovne vojne je eden od Stalinovih uslužbencev rekel, da se papež ne strinja z nekaterimi Stalinovimi dejanji na področju zunanje politike. Stalin je odgovoril: „In koliko divizij ima papež?“

Evropska unija namerava s svojimi divizijami vsiljevati svojo voljo in doseči strahospoštovanje v svetu. Če vas zanima, kako bo to videti, si predstavljajte skupno kmetijsko in skupno ribiško politiko, podprto s pištolami, tanki in letali.

Edini, ki imajo možnost izbire v zvezi s tem, so Irci z referendumom 12. junija. Eden od ključnih dejavnikov, ki bodo vplivali na njihovo odločitev, bo njihova tradicionalna politika nevtralnosti. Toda ali se zavedajo, da bodo ob morebitni ratifikaciji lizbonske pogodbe del zunanjepolitičnih in vojaških ambicij Evropske unije, s čimer bo konec njihove nevtralnosti? Pri tem ne bodo izgubili le nevtralnosti, ampak bodo morali tudi sofinancirati vojaške sile in orožje za vojaške operacije, s katerimi se morda sploh ne bodo strinjali.

Preden se odločijo, kako bodo glasovali na referendumu, morajo resno razmisliti o tem. Britanska vlada in parlament sta sramotno izdala britanski narod, ker mu nista omogočila referenduma o lizbonski pogodbi. Tako ni ogrožena le irska nevtralnost, ampak tudi zmožnost Združenega kraljestva za lastno obrambo.

PREDSEDUJOČI: GOSPOD VIDAL-QUADRAS
Podpredsednik

  Irena Belohorská (NI). - (SK) Gospe in gospodje, strinjam se z letnim poročilom za leto 2006 in z napredkom v strukturi poročila. Evropski parlament mora zavzeti odločnejše stališče in delovati enotno glede zadevnih vprašanj, ki bi jih moral sistematično obravnavati Svet. Tako se strinjam z določbami v zvezi s tesnejšim sodelovanjem Evropskega parlamenta z nacionalnimi parlamenti ter z večjo odgovornostjo nacionalnih parlamentov in vlad držav članic glede strateškega odločanja.

Menim, da bodo predstavniki novih držav članic tudi našli svoje mesto v novi strukturi evropskih diplomatskih služb. Zaradi lizbonske pogodbe bo Evropa na področju zunanjih odnosov delovala enotneje. Za države članice je pomembno, da se več posvetujejo s svojimi partnerji in visokim predstavnikom EU, zlasti v zvezi s sprejemanjem temeljnih odločitev. Enotna pravna osebnost Unije bo omogočila Evropski uniji sklepanje mednarodnih sporazumov in članstvo v mednarodnih organizacijah. Pri sprejemanju teh zavezujočih odločitev je treba upoštevati tudi pomisleke in pričakovanja Evropejcev v zvezi z mednarodnimi vprašanji.

  Javier Solana, visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. − (ES) Gospod predsednik, čestitam vsem, ki so govorili v imenu parlamentarnih skupin. Menim, da smo se na splošno, čeprav nismo dosegli soglasja, strinjali o veliko zadevah, ki smo jih obravnavali v prvem delu razprave.

visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. – (FR) Zahvaljujem se gospodu Daulu iz skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov. Jasno ste povedali svoje mnenje o ciljih pregleda evropske varnostne strategije in ciljih lizbonske pogodbe na splošno. V celoti se strinjam z vami in menim, da je ključno okrepiti glas in človeško razsežnost Unije.

Verjamem, da ima Evropa dolžnost do svojih državljanov in državljanov zunaj nje. Ves svet upa, da bo Evropa sprejela jasnejši pristop in ukrepala učinkoviteje. Zato se strinjam s pripombami skupine PPE-DE in si bom prizadeval za uspešno sodelovanje med institucijami od zdaj do začetka veljavnosti pogodbe. To je mandat, ki sem ga dobil v skladu s členom 15 pogodbe, zato si bom prizadeval izpolniti te obveznosti.

visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. − Odgovoril bi rad gospodu Swobodi, vendar ne zato, ker se ne bi strinjal z njim, ampak ker je večina tega, kar je povedal, v skladu z mojim načinom razmišljanja in mojimi pričakovanji. Menim, da je sodelovanje med civilisti in vojsko, ki ste ga omenili, bistveno. Ukvarjamo se z obvladovanjem kriznih razmer in ne s čimer koli drugim. Pri obvladovanju kriznih razmer morajo biti Evropski uniji na voljo vsi instrumenti, da lahko najbolje izkoristi svoje zmogljivosti.

Vendar je najpomembneje imeti politično voljo. Zmogljivosti brez politične volje ne pomenijo ničesar. Zgodi se lahko, da sploh ne bomo imeli zmogljivosti. Zato si moramo prizadevati za oboje, za zmogljivost in politično voljo. Vsak v tej lepi stavbi si mora skupaj z ostalimi institucijami Evropske unije prizadevati za oblikovanje politične volje.

Povedal bom še nekaj o poročilu, ki ga je sestavil gospod Saryusz-Wolski. Z nekaterimi odstavki v poročilu se strinjam v celoti. Poudaril bi odstavek o Afganistanu, ker je Afganistan pomembno vprašanje, za katero smo odgovorni. Pri uvodnih opombah nisem omenil, da je Afganistan zame, in upam, da tudi za nas, eden od izzivov, ki je pred nami, zato moramo oblikovati resolucijo, ki bo politična. Zato je zelo pomembno, kar ste v poročilu povedali o policijski misiji. Tam potrebujemo policijo. Kot veste, smo na prejšnjem zasedanju Sveta zunanjih ministrov sklenili, da bomo podvojili število ljudi, ki delujejo na tem področju.

Prav tako bi rad poudaril, kar ste povedali o kakovosti. Kadar govorimo o pravni državi, policiji in sodnikih, nam niso na voljo, ampak se v svojih nacionalnih državah članicah ukvarjajo z drugimi vprašanji, zato moramo ugotoviti, kako bomo delovali v vmesnem obdobju, ko nam evropska skupina policistov, sodnikov in socialnih organizacij, ki jih bomo zelo hitro razporedili, še ni na voljo. To je mogoče z vojsko, saj so na voljo za razporeditev, če ne sodelujejo pri operaciji za obvladovanje kriznih razmer. O tem moramo razmišljati in tudi poiskati odgovore na ta vprašanja.

Gledano v celoti so bili govori zelo konstruktivni. Povedal bom nekaj o odstavku o človekovi varnosti. Gospa Beer, kot veste, mi je ta tema zelo blizu. Marie Colvin je moja prijateljica in nekatere dele besedila sva napisala skupaj. Menim, da je to koncept, ki prikazuje naš napredni način razmišljanja v zvezi z varnostjo. Zato ni pomembno, kako ga imenujemo, pomembno je, kako ukrepamo. Ime je sicer pomembno, vendar so pomembnejša dejanja. Menim, da vsa poročila izražajo prepričanje, da je varnost pojem, ki presega klasičen koncept.

Vendar se z nekaterimi izjavami ne strinjam, pri čemer bom začel z izjavo predstavnika Komisije. Menim, da varnostne strategije ni treba ponovno preučiti, ker je obsegala zelo ozek koncept varnosti. Menim, da to ni ustrezna ugotovitev. Menim, da se varnostna strategija iz leta 2003 ukvarja z istimi temami, izzivi in težavami, kot jih imamo mi danes. Morda jo moramo dopolniti in morda moramo ukrepati, ampak strategije ne označujem kot ozko vizijo varnosti. Ravno nasprotno, to je najbolj odprt pristop Evropske unije k temu problemu.

Da ne bo zmede, menim da ni treba pisati novega besedila, ampak moramo ohraniti čim večji del jedra, tj. naše naloge, in dodati posamezne točke. Veliko ves je omenilo vprašanje energetske varnosti, ki je pomembno, in vprašanje posledic podnebnih sprememb v vseh svojih razsežnostih, kako ukrepati v zvezi z odgovornostjo, ki jo imamo pri katastrofah, ki so naravnega in ne človeškega izvora, za katere imamo finančna sredstva in zmogljivosti, ki so namenjeni za reševanje takšnih dogodkov.

V zvezi s širjenjem orožja bi omenil,da sem skoraj ob vsaki priložnosti govoril o tveganjih in pomembnosti tega vprašanja za vse nas. Če bi morali izbrati dve horizontalni vprašanji, ki bi ju morali reševati, bi najprej izbrali klimatske spremembe ter nato širjenje orožja in razoroževanje. To sta dve vprašanji, ki lahko ogrozita tisto, kar nam v življenju veliko pomeni. Zato se s tem strinjam.

Nekaj besed bom namenil svojemu prijatelju Brianu Crowleyju. Z njim se strinjam o tem, kako moramo ukrepati. Za primer vzemimo Čad. Ne vem, ali si izbral najboljši primer. Pred dvema tednoma sem bil v Čadu. Obiskal sem prestolnico, drugo največje mesto in mesto Goz Beida, kamor je bil napoten irski bataljon, ki ima do tega zelo pozitiven odnos in je zelo strokoven. Na to bi morali biti ponosni. Ponosen sem na delo, ki ga plemenito opravlja irski bataljon nekje v savani, ko pomaga razseljenim prebivalcem v begunskih taboriščih. Pohvaliti moram irske vojake, ki so tam, saj ravnajo zelo plemenito in so trdno odločeni, da bodo izboljšali razmere na tem območju, kar je tudi cilj te misije.

Zahvaljujem se vam, gospod predsednik, in vsem parlamentarnim skupinam. Upam, da bomo lahko v obdobju, ki je pred nami, ko se približujemo koncu leta 2008, delali konstruktivno in tako uresničili sanje veliko državljanov Evropske unije, tj. izvajanje pogodbe, da bomo imeli Evropo, ki je prisotna v mednarodni skupnosti, v svetu, ki je v skladu z našimi idejami, načeli, zmogljivostmi in našim življenjskim standardom.

  Karl von Wogau (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, gospod Solana, zahvaljujem se gospodu Kuhneju za njegovo poročilo in za način, kako se ga je lotil, saj smo se tako lahko strinjali skoraj v vseh točkah.

Gospod Solana, pred nekaj meseci ste se udeležili pogreba gospoda Polina v Bayonneju. Bil je prvi vojak, ki je umrl na evropski misiji. Zame je bil to zelo ganljiv in žalosten dogodek, ob katerem sem ponovno temeljito razmišljal o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji napotimo vojake na misijo.

To je hkrati tudi moj odgovor gospe Beer in koncept človekove varnosti. Koncept človekove varnosti je gotovo zanimiv, saj vključuje razvojno pomoč. Brez varnosti razvoj ni mogoč. Vendar menim, da ta koncept ni primeren za varnostno in obrambno politiko Evropske unije, saj bi to lahko pomenilo, da moramo ukrepati v vsakem primeru in po vsem svetu. To vzbudi pričakovanja, ki jih ne bi mogli izpolniti. Ljudje v stiski ne iščejo nekoga, ki ima najboljše namene, ampak nekoga, ki jim lahko dejansko pomaga. To je šibka točka tega koncepta, saj ne bi bilo nič hujšega kot vzbujanje lažnega upanja. Moja skupina bo zato glasovala proti omenjanju tega načela.

Francosko predsedovanje je pred nami in v tem obdobju bo verjetno treba sprejeti kakšne pomembne odločitve. Omenil sem že, da je vedno več vojakov poslanih na nevarne misije. Odgovorni smo, da zagotovimo potrebno ali najboljšo mogočo opremo za te misije. Na veliko področjih za to še ni poskrbljeno. Pomanjkljivosti obstajajo pri telekomunikacijah, kar je zelo pomembno, na civilnem področju in pri civilnih operacijah. Pomanjkljivosti obstajajo pri izvidniški opremi in opremi za navigacijo. Pričakujem konkretne predloge, tako da bo v prihodnosti nastalo tesnejše sodelovanje ter bomo takšne projekte in primanjkljaje reševali skupaj na evropski način.

Poročilo, ki ga imamo pred seboj, zahteva, da so vojaške enote Eurocorps podrejene Evropski uniji. Menim, da bi bil to velik napredek v primerjavi z bojnimi skupinami, ki so Evropski uniji na voljo za največ šest mesecev. Zahtevam, da evropski kolegij za varnost in obrambo, ki ga je omenil gospod Kuhne, postane več kot le navidezen kolegij, tako da dobi pooblastila, s katerimi bo lahko izpolnjeval svoje naloge.

  Jan Marinus Wiersma (PSE). – (NL) Gospod predsednik, navedel bom nekaj pripomb o evropski varnostni strategiji iz poročila, ki ga je sestavil moj spoštovani kolega gospod Kuhne. Moja skupina ga je pri delu v celoti podpirala in menim, da je rezultat odličen. Kljub temu bi rad visokega predstavnika opozoril na nekaj ugotovitev.

Ta varnostna strategija je primerna in je bila narejena leta 2003 kot velika novost. Bistvo strategije seveda ostaja primerno. Zdaj razpravljamo o spremembah glede na spremenjen mednarodni program. Učinkovit multilaterizem je pomembno načelo. Zelo pomembna je tudi kombinacija civilnih in vojaških vidikov. Prav tako je pomembna sodobna analiza nevarnosti. Obstaja veliko pozitivnih primerov, kako je Evropska unija pod vodstvom gospoda Solane ukrepala na tem področju. Dejansko je pristop isti, le tematika je obsežnejša. Vsi pravijo, da ne morete le govoriti o terorizmu in običajnih varnostnih problemih, ampak morate tudi ugotoviti, kako so težave v zvezi z energetsko varnostjo in podnebnimi spremembami pomembne za našo razpravo o varnosti. To je obsežnejša tematika.

Vendar jaz zagovarjam ožjo tematiko. To ni le vprašanje varnosti držav, ampak tudi varnosti prebivalcev. Menim, da je dobro, da je gospod Kuhne hotel poživiti razpravo tu v Parlamentu, ko smo razpravljali o „odgovornosti za zaščito“ v ZN; to je bila še ena razprava, ki je zadevala samo posameznike. Resnično moramo ugotoviti, kako lahko to vključimo v svoj koncept, pri čemer menim, da je sramota, da skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov ne želi sodelovati pri oblikovanju teh idej. Ko govorimo o človekovi varnosti, ne mislimo, da bi morali samodejno posredovati vedno, kadar obstaja možnost, da je ogrožena človekova varnost, ampak da bi morali te pomembne dejavnike bolj upoštevati.

Zaradi lizbonske pogodbe, pri čemer upam in predvidevam, da bodo Irci 12. junija glasovali za to pogodbo, bo lahko Evropska unija obravnavala obsežnejšo tematiko, ker bo novi visoki predstavnik, ki se mora tako imenovati zaradi moje države, hkrati tudi podpredsednik Evropske komisije in bo zato lahko učinkovito usklajeval obsežnejšo tematiko.

Na koncu navajam še eno ugotovitev v zvezi z Združenimi državami. Bližajo se volitve in ne vemo, kdo bo na njih kandidiral. Vsekakor je jasno, da bo lažje sodelovati pri številnih varnostnih vprašanjih, ne glede na to, kdo bo zmagal, pri čemer upam, da bo Barack Obama. Poseben primer je vprašanje neširjenja jedrskega orožja. John McCain je o tej temi povedal veliko zanimivega. Morda bo konec leta čas, da predstavimo nove pobude in nove sporazume: na primer v zvezi s prizadevanjem, da bi jedrski gorivni cikel postal večstranski. Upam, da si je visoki predstavnik pripravljen prizadevati, da to dosežemo.

  István Szent-Iványi (ALDE). - (HU) Gospod predsednik, visoki predstavnik, gospod komisar, čestitam gospodu Saryusz-Wolskemu in gospodu Kuhneju za njuni izčrpni poročili, saj sta naredila izjemno delo. Med pomembnejšimi ugotovitvami v poročilu gospoda Saryusz-Wolskega je, da je stabilnost na območju zahodnega Balkana prednostna naloga Evropske unije. S tem se v celoti strinjam.

V zadevi Kosova je na kocko postavljena verodostojnost skupne zunanje in varnostne politike. Preteklo dogajanje ni preveč spodbudno, saj se vse države članice še vedno niso odločile, ali bodo priznale Kosovo, čeprav so podprle Ahtisaarijev načrt. Še večja težava se pojavi, ker še vedno ni dogovora, ali se morajo pooblastila misije ZN na Kosovu (UNMIK) prenesti na misijo Evropske unije za krepitev pravne države na Kosovu (EULEX). Če se to ne zgodi, Evropska unija ne more izpolniti svojih obljub, kar zmanjša njeno verodostojnost. Pomembne naloge misije EULEX so ustvarjanje ustavnosti, vpeljevanje delujočega tržnega gospodarstva, krepitev večrasnega značaja Kosova in graditev zaupanja med tamkajšnjim prebivalstvom.

Evropska unija ne more dopustiti, da je Kosovo odvisno od sebe. Naša politika v zvezi z območjem zahodnega Balkana mora temeljiti na treh stebrih. Tem državam moramo ponuditi verodostojno evropsko perspektivo, temeljito moramo preučiti razmere in poskrbeti, da bo vse dosledno izvedeno. Velika napaka bi bila, če razmer samo za kratek čas ne bi politično obravnavali ali če bi nedosledno ponujali ugodnosti državam, ki ne sodelujejo z nami, tiste ugodnosti, ki jih ne bi dali državam, ki sodelujejo. Te zadeve bodo zagotovo še naprej ogrožale verodostojnost Evropske unije.

Evropska unija hoče imeti pomembno vlogo v svetu, kar je prav, vendar bo to le želja, dokler ne bo sposobna zagotoviti možnosti miru, stabilnosti in napredka v svoji neposredni bližini. Hvala.