Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 4. junij 2008 - Bruselj

19. Letno poročilo o SZVP za leto 2006 – letno poročilo o izvajanju evropske varnostne strategije in EVOP (nadaljevanje razprave)

  Predsednik. − Nadaljevali bomo s skupno razpravo o poročilu Jacka Saryusz-Wolskega (A6-0189/2008) o letnem poročilu o SZVP ter poročilu Helmuta Kuhneja o izvajanju evropske varnostne strategije in EVOP (A6-0186/2008).

  Ana Maria Gomes (PSE). – (PT) Čestitam gospodu Kuhneju za odlično poročilo in zlasti za predstavitev koncepta človeške varnosti v povezavi s konceptom odgovornosti zaščititi, ki ga je podprl že gospod Solana.

To sta neločljiva temelja evropskega pristopa v zvezi z misijami obvladovanja kriznih razmer. Po eni strani mora odločitev za ukrepanje v neki državi v okviru SZVP temeljiti na odgovornosti zaščititi, ki jo poudarja ustanovna listina OZN, tj. odgovornosti za preprečevanje genocida, vojnih zločinov, etničnega čiščenja in zločinov proti človeštvu.

Po drugi strani mora Unija, kadar mora v kriznih razmerah uporabiti tudi vojaške ukrepe, pri uporabi sile spoštovati doktrino človeške varnosti. To pomeni, da mora biti prednostna naloga evropskih vojakov zagotavljanje varnih zatočišč nevojaškemu civilnemu prebivalstvu in ne uničenje sovražnikov s ciljem vojaške zmage.

Ti dve načeli zagotavljata Evropi celovito strategijo v zvezi z obvladovanjem kriznih razmer na začetku 21. stoletja. Predlog spremembe 1, ki ga je pripravila skupina socialistov, torej izraža moralne, pravne in operativne potrebe, s katerimi se soočamo v Afganistanu, Čadu in Libanonu ter se bomo soočali v prihodnosti.

Zato obžalujem, da sta skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov ter Konfederalna skupina Evropske združene levice – Zelene nordijske levice ta predlog spremembe zavrnili. Ta reakcionarna zveza še naprej zanika ključni pomen človekovih pravic, ki bi upravičile misije EVOP in jim zagotovile podporo javnosti.

  Andrew Duff (ALDE). – Gospod predsednik, bojim se, da se v današnji razpravi izražata dve težavi. Prva je prazno govoričenje skrajne desnice o lizbonski pogodbi. Druga je nekakšna samozadovoljnost tistih, vključno z mano, ki odločno podpiramo skupno zunanjo, varnostno in obrambno politiko. Namen evropske varnostne strategije ni, da jo občudujemo, ampak da jo izvajamo, pri čemer Svet in države članice svoje odlične strategije prepogosto ne izvajajo.

Združeno kraljestvo in Francija nista izpolnila obljub iz sporazuma v St. Malu. Nekatere druge države vztrajajo pri skopi in pogubni politiki, v skladu s katero naj se vojaški izdatki razporejajo kot do zdaj. Čemu takšna politika, če je cilj razporediti breme? Dejansko je za boj usposobljenih le 20 % naših oboroženih sil. Številne misije EVOP so izčrpane. Ker ni evropskega vrhovnega poveljstva, so povelja neusklajena in združevanje virov ovirano.

Na žalost se prepogosto iz svojih napak ne naučimo ničesar in se izgovarjamo, da varnostna strategija ne bo ničesar spremenila.

  Mario Borghezio (UEN). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, menim, da je smešno razpravljati o programu skupne zunanje in varnostne politike, ko Evropa ne zmore nadzirati niti svojih zunanjih meja, ki jih vsak dan ogroža več tisoč nezakonitih priseljencev, tihotapcev in članov mafije. Ta varnostna politika nima nobene podlage; če jo ima, nam jo prosim razkrijte, gospod Solana.

Poročila stalno omenjajo podnebne spremembe, vendar ne omenijo možnosti vojaških napadov ali terorističnih napadov z uporabo biološkega ali celo jedrskega orožja, čeprav je ta nevarnost zaradi groženj islamskih teroristov veliko večja in realnejša.

Evropa je šibka, ko mora sprejeti politične odločitve. Poglejte Črno morje, ki ni vključeno niti v eno evropsko politiko. Čeprav je od te regije odvisna naša prihodnost v zvezi z energetiko in varnostjo. Kakšen je evropski politični pristop v zvezi s tem območjem?

Lizbonska pogodba ne bo presegla tega, kar obstaja zdaj, tj. odsotnost pričakovanj v Evropi, ki nima nobene geopolitične vizije. Gospod Solana, ta praznina je nastala v desetih letih vodenja zunanje politike. V teh desetih letih niste ustvarili ničesar razen praznine.

  Athanasios Pafilis (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, navedeni poročili sta jasen izraz stopnjevanja agresivnosti in imperialističnih načrtov EU. V teh poročilih je določena vrsta prednostnih nalog za leto 2008, katerih cilj je gospodarski, politični in vojaški napredek evropskega kapitala v svetu. Cilj EU je tudi izkoristiti prebivalce in države samostojno ali, če to ni mogoče, s podporo ZDA in Nata.

V prvem poročilu je ena od pomembnih točk vmešavanje v vojne in njihova sprožitev v skladu z lažnimi izgovori, da je treba izpolniti sprejete obveznosti, kot sta boj proti terorizmu ter varstvo človekovih pravic in demokracije. Gospod Solana, odstavek 15 vsebuje značilno, nesprejemljivo in nevarno razlikovanje med vrstami demokracije in nedemokracije. Na podlagi česa opredeljujete narode kot demokratične ali nedemokratične? V tem smislu uporabljate tudi novi izraz „človekova varnost“ kot izgovor za preventivne vojne.

Poleg tega spodbujata obe poročili, zlasti drugo poročilo, večjo militarizacijo EU zaradi novih potreb po bojnih enotah in oblikovanju trajne vojaške sile EU. To je mogoče z napredkom na področju enot Eurocorps, trajnim strukturiranim sodelovanjem in usposabljanjem oboroženih sil držav članic za bojne načrte EU. Tako se upošteva zgled Nata, saj se iz proračuna EU za orožje in vojaške izdatke namenja vedno več sredstev. Sodelovanje med EU in Natom se krepi v okviru vojaških misij, ki se obravnavajo kot nevojaška policija in zakonite sile. To so strokovnjaki, ki dejansko pripravijo in vodijo vojaške kampanje EU. Vendar poslanci hvalite 17 opravljenih vojaških misij in jih želite še več.

EU, kakršno oblikujete vi, je unija vojn, agresivnosti in imperializma. Zato se morajo ljudje pripraviti na upor, neposlušnost in nepokorščino.

  Sylwester Chruszcz (NI) . – (PL) Gospod predsednik, danes govorimo o področju pristojnosti, ki so ga imele do zdaj izključno suverene evropske države. Danes, zlasti zdaj po začetku veljavnosti nove evropske ustave iz Lizbone, je skupna zunanja in varnostna politika EU postala resnična kot še nikoli prej.

Kot poljski poslanec se ne strinjam, da sprejema odločitve o poljski zunanji politiki namesto Varšave Bruselj, medtem ko skrbijo za našo varnost nemški generali iz vojaškega poveljstva zunaj Berlina ali Bruslja. Prav tako ne želim, da se zaradi interesov zunanje politike v različne kraje v Evropi in svetu pošljejo poljski vojaki z zastavo EU na svojih uniformah.

Sedanji trend in odprta struktura enotne evropske države sta nesprejemljiva. Dejansko je mogoče svoj narod prevarati tako, da ga niti ne vprašate, kaj si misli o oblikovanju nadnacionalne države EU, vendar bo ta projekt nekoč propadel.

  Tunne Kelam (PPE-DE). - Gospod predsednik, današnje sporočilo je, da mora skupna zunanja in varnostna politika bolj kot kdaj koli prej temeljiti na skupnih evropskih vrednotah. Glede vse večjih izzivov v zvezi z varnostjo obstaja en prepričljiv odgovor, tj. solidarnost ter večja koordinacija skupne zunanje in varnostne politike. Navedeni cilji, ki temeljijo na vrednotah, morajo biti bolj pomembni kot dvostranski odnosi, pri čemer se strinjam s Javierjem Solanom, ki je izjavil, da je resnično pomembna politična volja.

Kar zadeva varnost oskrbe z energijo pozivam Komisijo in Svet, da resno upoštevata stališče Parlamenta iz septembra lani o zunanji politiki v zvezi z varnostjo oskrbe z energijo, ki omogoča tudi nekatere institucionalne izboljšave.

To poročilo prav tako poziva Komisijo, da si čimbolj prizadeva za uspešno dokončanje plinovoda Nabucco. Menim, da moramo ne glede na oba poziva zgraditi svoj plinovod, ki bo praktičen in učinkovit.

Skrajni čas je, da obravnavamo nove računalniške izzive učinkovito, kot je omenil poročevalec gospod Kuhne. Uporabil bom izraz „računalniški terorizem“. Lani je bilo mobiliziranih milijon računalnikov iz vsega sveta, da bi blokirali vladne institucije in banke v Estoniji. Menim, da mora tudi Evropski parlament pripraviti jedrnato stališče, kako se odzvati na grožnje zaradi najnovejše tehnologije, ki zdaj presegajo napredek, dosežen na podlagi lizbonske strategije.

  Adrian Severin (PSE). - Gospod predsednik, obravnaval bom načelnost, in sicer v zvezi z neokonzervativno težnjo tega parlamenta glede zunanje in varnostne politike EU. Nekateri od nas menimo, da je bistvo vsake zunanje politike odvisno od značilnosti političnega režima, ki jo izvaja, zato se zdi, da je naš glavni cilj izvoz našega političnega modela. Na žalost Evropska unija nima mehanizmov odločanja in tudi ne sredstev za učinkovito spodbujanje intervencijske politike.

Ta pristop moramo spremeniti tako, da sprejmemo realizem kot podlago za ukrepanje na področju zunanje politike. To pomeni, da moramo jasno določiti področje naše zunanje politike v skladu s skupnimi obstoječimi interesi evropskih državljanov, uravnotežiti področje delovanja z viri, pri čemer je treba upoštevati, da obstajajo v svetu akterji, ki so drugačni od nas in nimajo vedno istih vrednot kot mi, naučiti se skupnega ukrepanja ter se pogajati in sodelovati z našimi nasprotniki in ne le z našimi prijatelji.

Zagotovo se moramo poskusiti spoprijateljiti s čim več zunanjimi sogovorniki, vendar se moramo še pred spoprijateljenjem in tudi po njem naučiti sodelovati s sogovorniki, ki niso kot mi. Menim, da bomo bolj privlačni z našo pomočjo, vedenjem v zvezi s spodbujanjem naših ciljev kot s spodbujanjem naših načrtov, s čimer lahko sčasoma spodbujamo naš model v svetu.

  Paweł Bartłomiej Piskorski (ALDE). – (PL) Gospod predsednik, obstaja več vidikov, ki jih moramo upoštevati, ko danes obravnavamo skupno zunanjo politiko Evropske unije. Poročili gospoda Kuhneja in gospoda Saryusz-Wolskega sta res zelo dobri, vendar manjkajo nekateri elementi.

Poudarjam, da moramo več pozornosti nameniti razlagi o evropski zunanji politiki vključno z njenim vidikom obrambe za javnost. Naši državljani, naša javnost se zelo dobro zavedajo, kaj so cilji Evropske unije na področjih kmetijske politike in politike v zvezi z infrastrukturo, vendar nikoli ne razumejo evropske zunanje in obrambne politike ter ne razumejo, s čim je povezana. Ne pozabimo, da je bila Evropska unija ustanovljena predvsem zaradi drugih problemov, kot je ta.

Prav tako je pomembno upoštevati lizbonsko pogodbo, ki bo začela verjetno veljati takoj, ko bo mogoče in bo temelj novih ukrepov EU, pri čemer bo zagotovila, da bo eden od njenih rezultatov vrsta instrumentov, ki so čim bolj učinkoviti. Veliko govornikov premišljuje predvsem o vojaških zadevah. Bojne enote in vse, kar je povezano z evropsko obrambno identiteto, so zagotovo zelo pomembne, vendar je razprava o modelu evropske diplomacije v skladu s smernicami, kako morajo delovati diplomatske službe, enako pomembna.

Pomembno je, da poročilo poudarja povezanost zunanje in obrambne politike EU z različnimi zelo pomembnimi področji življenja v Evropski uniji. Pomembno je poudariti, da prav tako uvajamo zamisli o skupni energetski politiki in varnosti oskrbe z energijo kot dejavniku našega skupnega evropskega mišljenja.

Pomembno je, da o zunanji in varnostni politiki razmišljamo kot o širšem območju varnosti, stabilnosti in demokracije. V tem smislu ugotavljam, da je odločen poudarek na balkanskih državah in Gruziji.

  Andrzej Tomasz Zapałowski (UEN). – (PL) Gospod predsednik, varnost ljudi, ki živijo v Evropi, je ena od najbolj pomembnih nalog Evropske unije. Če preučimo politiko Skupnosti v zadnjih letih pozorneje, ugotovimo, da smo na vojaškem področju ne glede na politične ukrepe dosegli premajhen napredek. Nekatere evropske države poskušajo pri izpolnjevanju svojih ciljev politično in vojaško tekmovati z Natom, katerega članice so tudi same. Osredotočanje na oblikovanje skupnih bojnih sil zlasti razširjenih poveljstev namesto na profesionalizacijo izbranih enot v posameznih državah članicah je napaka. Prav tako je napaka, da se obstoječe strukture Nata izkoriščajo premalo.

Moč Skupnosti mora temeljiti na močnih nacionalnih vojskah. Evropska unija mora konflikte v Evropi, ki so zdaj statični, odpraviti ne le z deklaracijami, ampak tudi z dejanskimi političnimi ukrepi. Nedavne probleme v Gruziji je delno izzvala podpora EU Kosovu.

  Francisco José Millán Mon (PPE-DE). – (ES) Gospod predsednik, poročilo gospoda Saryusz-Wolskega, ki ga bomo sprejeli jutri, je zelo celovito poročilo, ki obravnava dejansko vse regije v svetu, na katere vpliva zunanja politika Evropske unije uravnoteženo. Ker imam na voljo samo dve minuti, bom navedel nekaj horizontalnih vidikov, ki so smiselno vključeni v poročilo.

Danes zunanjo politiko ne moremo razložiti le z geografskega vidika. Obstajajo zadeve, ki imajo globalen, horizontalen vidik, pri čemer so tako pomembne, da morajo biti v te zadeve vključeni glavni akterji v zunanji politiki Unije. Najprej opozarjam na boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu. To so zadeve, na katere mora biti zunanja in varnostna politika zlasti pozorna.

Pomembno je tudi vprašanje migracij in boj proti nelegalnemu preseljevanju. Zagotoviti moramo sodelovanje matičnih držav in tranzitnih držav, pri čemer mora biti v to odločno vključena Unija s svojimi ukrepi na področju zunanje politike. To pomeni, da je razsežnost zunanje politike temeljna, če želimo v Evropski uniji oblikovati območje varnosti, svobode in pravičnosti, kot je navedeno v poročilu gospoda Saryusz-Wolskega. To ne more biti le odgovornost ministrstva za notranje zadeve ali komisarja za pravosodje.

Naslednji prednostni horizontalen vidik je varnost oskrbe z energijo. Glede na visoko raven odvisnosti držav članic od zunanjih virov moramo uskladiti skupno zunanjo politiko za Unijo na področju energije. Poleg tega potrebujemo zaradi jasnih globalnih vzrokov za podnebne spremembe ukrepanje Unije na področju zunanje politike, da bi našli način za učinkovit odziv na to grožnjo.

Gospe in gospodje, menim, da je bistveno napredovati v zvezi z vsemi temi vprašanji, zato mora postati del tega tudi zunanja politika Unije. To so vprašanja, ki zadevajo državljane, pri čemer državljani menijo, da mora Evropska unija spodbujati ta vprašanja učinkovito, ker so nekatere pristojnosti suverene države prenesene na Unijo, da se odpravijo izzivi, ki jih posamezna država ne more odpraviti sama, in postanejo zato globalni izzivi.

Z napredkom na teh območjih bo lahko Evropska unija tako bolje upravičila svoj obstoj, pri čemer bo dosegla večjo legitimnost svojega obstoja, kar zadeva javno mnenje in državljane.

  Justas Vincas Paleckis (PSE). - Gospod predsednik, čestitam obema poročevalcema in se strinjam glede pomembnosti ocen lizbonske pogodbe, vključenih v ocenjevanje poročila o skupni varnostni in zunanji politiki.

Če bi o tem razpravljali deset dni po odločilnem referendumu, pri čemer bo po mojem mnenju Irska izglasovala sprejetje pogodbe, bi bila razprava še bolj stvarna in optimistična.

Danes, ko smo vedno bolj ogroženi z vseh strani, je bistveno, da odločamo vsaj usklajeno in odločno, če EU ne more doseči enotnosti. V celoti se strinjam z oceno gospoda Solane.

Začetek pogajanj o sporazumu med EU in Rusijo ne bo enostaven. Po letu in pol zavlačevanja obstaja tveganje, da izgubimo podobno ali celo večjo količino časa, če se ne osredotočimo na najbolj temeljna vprašanja. Zato mora 27 držav uskladiti svoje interese in se osredotočiti na interese, ki so skupni in pomembni za vse. Drugi razlog za zavlačevanje ali propadanje pogajanj je okrepitev moskovskih dvostranskih pogovorov z Rimom ali Vilno, Berlinom ali Budimpešto, Parizom ali Sofijo. To ni privlačna izbira zlasti za nove države članice.

Komisija in Svet sta se glede na grožnje v zvezi s podnebnimi spremembami odzvala pravočasno in to razglasila za glavno vprašanje. Evropski parlament mora stalno upoštevati in temeljito preiskovati način, na katerega se izvajajo načrti in ukrepi za odpravljanje groženj.

  Anneli Jäätteenmäki (ALDE). - (FI) Gospod predsednik, to poročilo poudarja pomembnost človekovih in državljanskih pravic, kar je dobro. Trendi v zvezi z varnostjo oskrbe z energijo so prav tako zelo pomembni. Prav tako se poročevalec v njem ne strinja z načinom, katerega uporabljajo tretje strani, predvsem Rusija, energijo kot politično sredstvo, pri čemer podpisujejo države članice dvostranske sporazume o energiji brez uskladitve na ravni EU.

EU mora dejansko preučiti svoje stališče v zvezi s tem. Rusija neposredno sodeluje z državami članicami EU, ker nima EU nobene povezane ali usklajene energetske politike. Sprašujem se, ali države članice sploh hočejo tako politiko. Vlogo Rusije kot pomembnega ali celo najpomembnejšega energetskega partnerja EU je treba upoštevati. Cilj sodelovanja med Rusijo in EU na energetskem področju mora biti korist za obe strani. Prav tako menim, da je mogoče na podlagi politične volje in veliko manj predsodkov zagotoviti obojestransko korist.

Energetska politika, ki jo skupaj izvajata Rusija in EU, mora temeljiti na sodelovanju in ne na nasprotovanju. Zdaj poskušajo nekateri krogi, vključno z nekaterimi krogi v EU, ovirati sodelovanje z nasprotovanjem. Že dolgo si Rusija želi postati enakovreden partner Evrope. Morda je to res. Dejansko vemo, da se z Rusijo ni enostavno pogajati.

Evropska skupna zunanja in varnostna politika mora imeti večji vpliv v mednarodni politiki. Strinjam se, da Parlament pritiska na Svet v zvezi s spodbujanjem zamisli, da mora EU imeti stalni sedež v Varnostnem svetu Združenih narodov. Dokler EU ne bo imela tega sedeža, bo težko enotna.

  Miroslav Mikolášik (PPE-DE). - (SK) Zadevni dokument temelji dejansko na evropski strategiji varnosti, ki jo je decembra 2003 sprejel Svet, in resoluciji iz maja 2007 o skupni zunanji in varnostni politiki. Cenim delo predsednika odbora za zunanje zadeve, poročevalca gospoda Saryusz-Wolskega, ki je pripravil izčrpno in zelo kakovostno besedilo, o katerem moramo glasovati.

Poudarjam več vidikov evropske zunanje politike, ki se ne morejo izvajati brez strateškega sodelovanja z našim najmočnejšim zaveznikom Združenimi državami. To je ustrezno izraženo v sporazumu o čezatlantskem partnerstvu med EU in Združenimi državami, ki prav tako vključuje vidik gospodarskih odnosov. Ta zadeva je prav tako tesno povezana z vojaškim sodelovanjem ne le z Združenimi državami, ampak tudi v okviru Nata. Dejansko je treba dokončno pojasniti, ali bo varnostni ščit, ki bo vzpostavljen z radarskim sistemom na Poljskem in Češki Republiki, učinkovito ščitil skupne interese Evrope oziroma ali je ta ščit le enostranska pobuda za zaščito pred grožnjami iz Azije. To zadeva zlasti politiko Irana na Bližnjem vzhodu.

Vsi vemo, da zagotavlja Iran vojaško in finančno podporo Siriji in zlasti terorističnim skupinam, ki delujejo v regiji, skupinam, ki s sodelovanjem v Hezbolahu v južnem Libanonu in Siriji predstavljajo stalno grožnjo za stabilnost in mir. Iran ne prikriva, da si želi pridobiti vodilni položaj, pri čemer si pri doseganju tega cilja pomaga z vojaškim jedrskim programom. Vendar me zanima, ali se je mogoče v dokumentu o zunanji politiki, o katerem danes razpravljamo, sklicevati na lizbonsko pogodbo na več mestih, čeprav pogodba še ni veljavna, ker postopek ratifikacije še ni končan v vseh državah članicah. Prav tako me zanima, v skladu s katerimi pravnimi predpisi je Evropska unija poslala misijo EULEX na Kosovo. Ali ni bil ta akt dejansko šele v postopku sprejemanja? Prepričan sem, da ne obstaja nobena resolucija ZN, ki bi upravičila takšno dejanje.

PREDSEDUJOČI: Edward McMILLAN-SCOTT
Podpredsednik

  Ioan Mircea Paşcu (PSE). - Gospod predsednik, svet, v katerem se od EU zahteva, da spodbudi povezanost držav članic z dejansko skupno zunanjo politiko, postaja čedalje bolj zapleten. Pričakovanja zaradi gospodarske recesije na podlagi sedanje finančne krize in večjih energetskih stroškov, nezadovoljivo stanje v zvezi s čezatlantskimi odnosi in večja samozavest Rusije, ki Evropi čedalje bolj nasprotuje s starimi geopolitičnimi izzivi, za katere Evropa nima več ustreznih instrumentov, je le izraz trenutnega stanja v mednarodnih odnosih.

V tem smislu postaja energija v nasprotju z večjo odvisnostjo Evrope od zalog Rusije preskus uspešnosti ali neuspešnosti v zvezi z doseganjem cilja skupne zunanje politike EU, ker obstaja razlika, ali se Evropa glede vzpostavitve enotnega energetskega tržišča strinja soglasno in se pogaja z dobavitelji, predvsem Rusijo, enotno ali ohrani sedanjo razdrobljenost na nacionalne trge in da prednost dvostranskim preferencialnim pogodbam v zvezi z zalogami, povezanimi z večjimi potrebami na energetskem področju. Današnja svetovna politika zadeva predvsem plin in nafto.

  Colm Burke (PPE-DE). - Gospod predsednik, podpiram razvoj SZVP, vključno z EVOP, in spremembe, ki jih predvideva lizbonska pogodba na teh političnih področjih. Tako meni tudi irska vlada. Te spremembe bodo omogočile EU, da razvije zmogljivosti za preprečevanje konfliktov in obvladovanje kriznih razmer ter hkrati zagotovi, da se novi dogovori v celoti skladajo z irsko tradicionalno politiko vojaške nevtralnosti.

Privržencem stranke Sinn Fein, ki oglašujejo napačne informacije o lizbonski pogodbi, sporočam, da na Irskem obstaja sistem trojne zaščite za odpošiljanje vojaških enot: najprej je potrebna odločitev ZN; nato mora odločitev sprejeti vlada in nato mora to odobriti Dáil Éireann, nacionalni parlament. To se z lizbonsko pogodbo ne bo spremenilo.

Sedanja misija EU v Čadu, ki so jo odobrili ZN in v kateri ima Irska vodilno vlogo, je odličen primer dejavnosti EU na tem področju. Kot nekdo, ki je nedavno obiskal Čad in oporišče mirovne misije EU na vzhodu te države, sem prepričan, da bo ta misija zagotovila varno dodeljevanje humanitarne pomoči za več sto tisoč beguncev in razseljenih oseb ter zaščito za tamkajšnje humanitarno osebje. Ta misija EVOP v Čadu je prvi primer, da je mirovna operacija, ki jo je sprožila EU, v popolni skladnosti z vsemi zainteresiranimi stranmi.

Druge misije, v katere je bila vključena Irska, so bile usposabljanje policije na palestinskih ozemljih, spremljanje mirovnega procesa med uporniki in vlado v Indoneziji ter zagotavljanje podpore policijskim organom v Bosni.

Od leta 2003 je bilo več kot 20 takšnih misij. EU prejme vedno več prošenj za pomoč in podporo na teh območjih. Ključna točka v zvezi z vsemi pobudami je njihov namen, da postanejo dejavnosti EU v zvezi z ohranjanjem miru in obvladovanjem kriznih razmer učinkovitejše.

Z nacionalnega vidika si pridržujemo pravico do veta pri kakršnem koli toku dogodkov, s katerimi se ne strinjamo, in si pridržujemo suvereno pravico do odločitve o sodelovanju na kakršni koli misiji za obvladovanje kriznih razmer v skladu z lastnimi zakonodajnimi zahtevami. To je eden od veliko razlogov, zakaj bi Irci morali 12. junija glasovati za.

  Predsednik. − Preden nadaljujemo, pozdravljam vse naše obiskovalce v galeriji za obiskovalce, zlasti skupino, ki prihaja iz mojega volilnega okrožja v Yorkshiru in Humbru.

  Anna Záborská (PPE-DE). – (FR) Gospod predsednik, visoki komisar, neposredno vam zastavljam vprašanje o preganjanju kristjanov v Alžiriji. Katere ukrepe je sprejela Evropska unija v zvezi s preganjanjem kristjanov v državi, s katero imamo tesne stike? Verska svoboda je zapisana v členu 18 splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki prav tako vsaki državi nalaga odgovornost, da zagotovi spoštovanje teh pravic. Alžirija je članica Združenih narodov, vendar ne upošteva te temeljne pravice. Kristjani so državljani, ki imajo sami po sebi enako pravico do izbire veroizpovedi kot kateri koli druga verska skupnost. Zato vas pozivam, visoki komisar, da uporabite vse neposredne in posredne diplomatske poti, da se konča preganjanje kristjanov. To je tudi vprašanje verodostojnosti Evropske unije.

  Hubert Pirker (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, gospod Solana, menim, da je razprava zelo jasno pokazala, da je lahko Evropska unija resnična politična unija le pod nekaterimi pogoji. Najprej samo če je ratificirana lizbonska pogodba ter nato če dejansko obstaja evropska varnostna in obrambna politika, ki je vredna tega imena, tj., če se razvije v nekaj boljšega, kot je zdaj. Potem bo Evropska unija imela možnost, da ne bo več globalni plačnik, ampak da postane globalni akter.

Ni dvoma o tem, da naša prvotna prizadevanja v Čadu niso bila najboljša, vendar je to primer, iz katerega smo se lahko kot Evropska unija učili popolnoma enostavno zato, ker so pomanjkljivosti postale zelo vidne. To je ponovno pokazalo, da evropska varnostna in obrambna politika zahteva združljive sisteme ter nove in hitre mehanizme za zagotavljanje vojaških enot. Končal se je čas za razpravljanje, zdaj moramo ukrepati.

  Csaba Sándor Tabajdi (PSE). – (ES) Gospod predsednik, čestitam gospodu Kuhneju za njegovo odlično poročilo. Popolnoma prav ima, da bo leto 2008 odločilno za skupno zunanjo in varnostno politiko. Ne le zaradi lizbonske pogodbe, ampak tudi zato, ker bo Kosovo največji preizkus, ali bo EU sposobna Kosovo primerno politično obravnavati. Na žalost še ne obstaja sporazum med ZN in EU ter žal prav tako nismo pripravljeni na intelektualni ravni, ker se nismo ničesar naučili na podlagi prisotnosti v Bosni in Hercegovini.

Kar zadeva drugo poročilo, menim, da je protiruska naravnanost poročila gospoda Saryusz-Wolskega obžalovanja vredna. Rusijo lahko kritiziramo in jo moramo kritizirati, vendar je istočasno neizogibna strateška partnerica, pri čemer je večje sodelovanje z njo v interesu vseh. Skupne energetske politike ni ne zato, ker države članice sklepajo dvostranske sporazume, ampak ker ni nobene skupne energetske politike, ni ničesar, s čimer bi lahko države članice primerjale svoje interese ali jih usklajevale, zato je kritika v poročilu gospoda Saryusz-Wolskega nesprejemljiva. Hvala za vašo pozornost.

  Monika Beňová (PSE). - (SK) Kot drugi pred mano se tudi jaz zahvaljujem za delo, ki sta ga opravila gospod Saryusz-Wolski in gospod Kuhne, in sicer za ravnovesje, ki sta ga dosegla med socialnimi, pravnimi in gospodarskimi vidiki v poročilu. Pričakujem, da bo v prihodnosti za nas zelo pomembno, da bolj poudarimo poslovanje z dvema največjima partnerjema, tj. Združenimi državami in Rusijo, ter da smo na to poslovanje bolj pripravljeni. V Rusiji imajo novega predsednika. Kmalu bodo imele Združene države novo vlado. Zato je prav, da se pri skupni zunanji politiki osredotočimo ravno na ti dve državi.

Glede gospodarske razsežnosti je treba dati prednost zlasti zagotavljanju energetske varnosti v Evropski uniji. Verjamem, da bomo pri pogajanjih o tej zadevi z Rusko federacijo dosegli napredek. Ker govorimo o dveh partnerjih, moram povedati, da bi pomagalo, če bi delovali kot enakovreden in enako sposoben partner v odnosih z obema stranema, naj bodo to Združene države ali Ruska federacija; prav tako bi pomagalo, če bi bile politike uravnotežene. Končno, gospod predsednik, sporočam, da se strinjam s sklicevanjem na lizbonsko pogodbo. S sklicevanjem nanjo v poročilu kažemo, da Parlament predvideva njeno ratifikacijo in jo v celoti podpira.

  Miloslav Ransdorf (GUE/NGL). - (CS) Hvala, gospod predsednik. Gospod Solana že dolgo ni bil med nami in skrbelo me je za njegovo zdravje. Zdaj vidim, da je zdrav in se dobro počuti ter da se po dogodku na Kosovu ni obesil, kot se je Juda Iškarijot. To pomeni, da ga lahko vprašam, ali je vedel, da so Hasim Tači in njegovi zavezniki trgovali z organi srbskih ujetnikov. Ali je to vedel ali ne?

  Mieczysław Edmund Janowski (UEN). – (PL) Gospod predsednik, oba poročevalca si zaslužita moje popolno priznanje. To sta dobra dokumenta. Vendar želim usmeriti pozornost k več zadevam, ki so povezane z zunanjo in obrambno politiko. Mislim na evropski potencial na naslednjih področjih.

Demografija – ta potencial upada. Gospodarski potencial ni slab, vendar nam grozijo finančne krize. Vojaški potencial je, kot lahko vidimo, razdvojen, razpršen. Energetski potencial, potencial za dostop do vode in hrane. Govorili smo o drugih nevarnostih, ki bi jim dodal na primer epidemiološke nevarnosti in varovanje podatkov. Zunanja politika bi morala po mojem mnenju vključevati povezovanje z državami, ki so nam blizu glede na civilizacijo, sodelovanje z vsemi, ki želijo sodelovati, in trdno stališče glede vseh drugih.

  Csaba Sógor (PPE-DE). - (HU) Na današnji dan so pred 88 leti evropske velesile v trianonski pogodbi, s katero se je končala prva svetovna vojna in ki ni upoštevala pravic narodnih manjšin ali jih je ščitila le na papirju, sprejele nekatere odločitve o varnostni politiki. Pariška pogodba po drugi svetovni vojni prav tako ni rešila težav. Vprašanje o varnostni politiki se je skrčilo na jamčenje nedotakljivosti mej. Veliko mej, ki so takrat nastale, danes ni več, tako ne obstajata več Češkoslovaška in Jugoslavija.

Vprašanje manjšin je še vedno prisotno. Madžari smo se znašli v osmih državah, od katerih je do zdaj le Slovenija zmogla zadostno zagotoviti pravice madžarske skupnosti. Glede na poročilo je treba doseči napredek v skladu z evropskimi standardi z namenom zagotoviti resnično zaščito za pravice manjšin.

Ampak s kakšnimi standardi? Dobro bi bilo zahtevati odgovor na vprašanje o tem, kaj v sami EU pričakujemo od zahodnega Balkana. Kot pravi latinski pregovor: „Če želiš mir, se pripravi na vojno.“ Danes si želimo varne Evrope. Pravice manjšin moramo zagotoviti v EU in tudi zunaj nje z instrumenti regionalne in kulturne avtonomije, ki so se v zahodni polovici Evrope izkazali za dobre. Hvala.

  Günter Verheugen, podpredsednik Komisije. − (DE) Gospod predsednik, tako kot gospod Solana pred mano tudi jaz verjamem, da je ta razprava pokazala, da obstaja splošno soglasje glede temeljne usmeritve evropske zunanje in varnostne politike, pri čemer sem tega vesel.

Na kratko želim komentirati tri točke. Najprej se vračam na vprašanje opredelitve varnosti; menim, da naša menja kljub vsemu niso tako različna. Vse velike svetovne težave, s katerimi se bomo morali ukvarjati zdaj ali v bližnji prihodnosti, so povezane z varnostno politiko. Celo kriza na finančnih trgih je povezana z varnostno politiko, tako kot so z njo povezane tudi razmere v zvezi s hrano in proizvodi, pri čemer ne smemo pozabiti niti na običajne zadeve.

Vendar ni nevarnosti, da bi se naša zunanja politika militarizirala ali da se bi militarizirala Evropska unija, ker le v redkih primerih obstaja možnost za vojaški odgovor na te nevarnosti. Če se sploh uporabi, je to običajno le za vzpostavljanje varnega okolja, v katerem je mogoče izpolniti dejansko nalogo, ki je politične narave in zadeva civilno družbo. Vendar moramo biti sposobni narediti oboje. Pripravljeni moramo biti na oboje in točno to je smer, v katero gre evropska politika. Poleg tega smo vnaprej določeni za reševanje kriz na svetu, ker imamo na voljo različne instrumente za izvajanje svojih strategij.

Evropska unija se lahko opira ne le na SZVP in EVOP, ampak tudi na različne instrumente Skupnosti, kot so na splošno instrumenti za stabilnost in razvojno sodelovanje ter tudi humanitarna pomoč in mehanizem za civilno zaščito.

Zagotoviti moramo, da vedno izberemo pravilne instrumente in da različne vpletene strani med sabo logično sodelujejo. Nedvomno je ena od najpomembnejših prednosti lizbonske pogodbe, da bo, ko začne veljati, to harmonično in učinkovito sodelovanje veliko lažje.

Naj na koncu poudarim, da je najpomembnejša naša skupna politična volja, da izkoristimo možnosti. Možnosti so tu, vse, kar moramo mi storiti, je, da jih izkoristimo. To moramo storiti tako, da vsi sodelujemo. Realnost je, da glede na današnje okoliščine nimamo izbire. Ne moremo si privoščiti, da bi ravnali neskladno ali neučinkovito uporabljali sredstva. Zato moramo združiti in zbrati svoja sredstva in instrumente, če želimo doseči skupno, verodostojno in skladno zunanjo politiko EU. Le tako se bomo lahko spopadli z izzivom in bomo sposobni izpolniti utemeljena pričakovanja državljanov in partneric.

Najlepša hvala.

  Javier Solana, visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. − Gospod predsednik, rad bi odgovoril na nekaj vprašanj, ki so bila naslovljena neposredno name. Najprej na vprašanje gospoda Salafranca Sánchez-Neyra.

visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko.– (ES) Gospod Salafranca Sánchez-Neyra, na obe vprašanji, ki ste mi ju zastavili, bom odgovoril pritrdilno, vendar mi dovolite, da povem, da bomo najprej počakali, da vidimo, ali bo pogodba sprejeta. Zadeve, ki temeljijo na ratifikaciji pogodbe, bodo morale počakati, pri čemer se bodo sporazumi sklenili pozneje.

visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. – (FR) Gospa Záborská, to zadevo še obravnavamo. Ker gospe Záborske ni tu, bom svoj odgovor prihranil za pozneje.

visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. − Na agenciji si zelo prizadevamo za medobratovalnost: to ste vprašali in odgovor je „da“. Na druga vprašanja sem odgovoril že prej.

Pozorno sem poslušal vse govore in upam, da bomo sčasoma, ko se bomo bližali trenutku resnice, po ratifikaciji pogodbe, lahko skupaj uresničili zamisli, ki so bile tu predlagane. Preden govorita, še enkrat čestitam obema poročevalcema, kot sem že prej javno povedal.

Na koncu želim povedati, da se popolnoma strinjam s tem, kar je povedal komisar Verheugen v svojem zadnjem govoru, in k temu nimam česa dodati.

  Jacek Saryusz-Wolski , poročevalec. – (FR) Gospod predsednik, težko je povzeti to razpravo z nekaj besedami, vendar sem zadovoljen z vsebino. Potreba po sodelovanju med Parlamentom, Svetom, Komisijo in državami članicami je najpomembnejša ugotovitev te razprave. Prav tako so vsebino na splošno podprli. Poleg tega priznavamo, da je bilo doseženih veliko zelo dragocenih stvari. Na koncu poudarjamo potrebo po podvojitvi svojih prizadevanj.

Komisar, podpredsednik Verheugen nas je pravilno opomnil na velik prispevek politik Skupnosti in vlogo Evropske komisije v zvezi s tem. Strinjam se z njim, ker bi bila celostna zunanja politika nepopolna brez rezultatov, pridobljenih s politikami Skupnosti.

Prvič menim, da je to razprava glede priprave na imenovanje prihodnjega zunanjega ministra EU z dvema vlogama.

poročevalec. − Zaradi česar se mi zastavlja vprašanje: Kaj bomo naredili brez te ustvarjalne napetosti?

, poročevalec. – (FR) … v prihodnosti, ko bo obstajala le ena institucija. Strinjam se z zamislijo, da potrebujemo vsebinsko močnejšo zunanjo politiko za institucije. Energetska varnost je najpogosteje zastavljeno vprašanje. Država ali geografski položaj, ki se najpogosteje omenja, je Afganistan, kot da bi bil preizkus za Evropsko unijo in celotno mednarodno skupnost. Bilo je veliko točk, pri katerih so se mnenja razlikovala. Brez teh razlik, ki bi spodbujale naše razprave, bodo te morda nekoliko dolgočasne. Zato upam, da bodo prihodnje razprave tako živahne in zanimive, kot je ta. Vendar smo dosegli soglasje o ključnih načelih, kar je zelo obetavno, pri čemer upam, da bo Svetu, visokemu predstavniku in Komisiji, seveda z manjšim prispevkom Parlamenta, v prihodnosti uspelo oblikovati zunanjo politiko za Unijo, ki bo še močnejša, pomembnejša in bolj ambiciozna.

  Helmut Kuhne, poročevalec. − (DE) Gospod predsednik, zdaj, ko zadnjič govorim, bom izkoristil priložnost, da storim nekaj, za kar prej nisem imel dovolj časa, in sicer se zahvaljujem komisarju Verheugnu in gospodu Solani za izvrstno sodelovanje z njunim osebjem, ki je bilo pripravljeno na dogovarjanja in od katerega sem se veliko naučil. To je imelo zelo pozitiven učinek na poročilo.

Zahvaljujem se tudi vsem članom odbora, zlasti predsedniku odbora in poročevalcu, gospodu Saryusz-Wolskemu, za drugo poročilo. Ko sva v svojih poročilih obravnavala enaka vprašanja, sva si občasno pošiljala sporočila, kot bi bila v šoli, da sva zagotovila, da je besedilo enako. Tudi to je dobro potekalo.

Dodal bi rad tri točke:

poročevalec. − Najprej v angleščini, ker so nekateri govorniki obravnavali vprašanje o irskem referendumu.

O legendi militarizacije: moje poročilo vsebuje popoln seznam nadzora nad orožjem in predloge razoroževanja, ki obsegajo celo stran. Poleg tega lizbonska pogodba ohranja pravico vsake države članice, da ne sodelujejo pri misijah EU, zlasti vojaških emisijah. Lizbonska pogodba ne krši te pravice na noben način. Zelo je bilo zanimivo poslušati samooklicane zagovornike Nata pri izražanju svojih strahov v zvezi z neodvisno nevtralno Irsko kot del EVOP. Menim, da je bilo to zelo zanimivo.

poročevalec. − (DE) Zadnja točka, ki jo je omenil gospod Pflüger, se nanaša na vprašanje parlamentarnega nadzora. Ne vem, ali je bil to nameren nesporazum, vendar besedilo, ki se pojavlja v poročilu gospoda Saryusz-Wolskega in v mojem poročilu, ne preprečuje skupinam dostopa do zaupnih informacij. Zadeva ostaja odprta. Tukaj v Parlamentu moramo najprej narediti domačo nalogo, zato da bi razvili pogajalski položaj v zvezi s Svetom. Kakšno raven dovoljenja za dostop do tajnih podatkov želimo dodeliti koliko poslancem? Rečemo lahko, da imajo vse skupine dodeljeno določeno raven, pri čemer imajo nekatere skupine drugačno raven in tako dalje. Najprej bomo morali to sami razviti, pri čemer nobeden od naših predlogov ne preprečuje skupinam, da ne bi sodelovale pri tem.

Ne vem, ali je bil to nameren nesporazum ali je bilo besedilo tako nerazumljivo, sam menim, da ni bilo, vendar bi se morali najprej zbrati vsi skupaj v Parlamentu in oblikovati svoje pogajalsko stališče v zvezi s Svetom.

  Predsednik. − Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 5. junija 2008.

Pisne izjave (člen 142)

  Roberta Alma Anastase (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Rada bi poudarila pomen tega poročila in se zahvalila poročevalcu, ker je vse moje predloge vključil v končno besedilo. V zvezi z ratifikacijo lizbonske pogodbe in pristojnostmi Evropskega parlamenta v prihodnosti je treba oceniti dejavnosti skupne zunanje in varnostne politike ter oblikovati njene prednostne cilje za leti 2008 in 2009.

Okrepitev evropske sosedske politike mora biti glavni cilj v letu 2008. V zvezi s kakovostjo poročila o vprašanjih sodelovanja s črnomorsko regijo bi rada poudarila pomembnost njegovega razvoja v bližnji prihodnosti. Če je bilo leto 2007 leto določanja politik EU glede tega prostora, se mora leto 2008 osredotočiti na praktično uporabo sinergije Črnega morja. Zelo pomembno je tudi, da si na vse načine prizadevamo za uspešno in čim hitrejšo izvedbo energetskega projekta Nabucco ter tudi za razreševanje sporov v regiji.

Nazadnje se morajo tudi države zahodnega Balkana in njihova neposredna bližina EU prednostno obravnavati v okviru zunanje politike EU. Med različnimi vprašanji, ki jih je treba temeljito spremljati v tej regiji, bi rada poudarila potrebo po učinkoviti zaščiti pravic manjšin, vključno s pravicami govorcev romunskega jezika.

  Adam Bielan (UEN), v pisni obliki. – (PL) Na začetku bi rad čestital gospodu Saryusz-Wolskemu za odlično pripravljeno poročilo. Poudaril bi rad nekaj zamisli, s katerimi se srečamo pri branju tega poročila. Najbolj skrb vzbujajoča od teh je vedno večja odvisnost EU od oskrbe z energijo iz nestabilnih in nedemokratičnih držav. Države članice se glede podpisovanja dvostranskih sporazumov o energiji med seboj nič ne usklajujejo, kar ogroža interese strateških projektov in sproža pomisleke o njih. Tovrstne dejavnosti, ki so jih nekatere države članice izvedle, bistveno slabijo pogajalsko moč Evropske unije in njena prizadevanja za oblikovanje skupne zunanje politike.

Ponovno bi rad poudaril strateški pomen, ki ga ima plinovod Nabucco za energetsko varnost EU, pri čemer bi rad pozval Evropsko komisijo in Svet, da si bolj prizadevata za pospešitev dela pri tem projektu.

V zvezi z dvodnevno konferenco, namenjeno evropski sosedski politiki, ki jo soorganiziram med sedanjim parlamentarnim zasedanjem, bi rad poudaril pomembnost ukrepov za okrepitev te politike. Nadaljevanje nerešenih konfliktov v državah, ki so vključene v evropsko sosedsko politiko, predstavlja resen izziv za varnost EU.

Če povzamem, menim, da morata biti okrepitev vzhodne sosedske politike in odprava izzivanja konfliktov čez naše vzhodne meje poleg zagotavljanja varnosti oskrbe z energijo prednostna naloga zunanje politike EU.

  Alexandra Dobolyi (PSE), v pisni obliki. Poročilo pravilno izraža naša mnenja o razvoju skupne zunanje in varnostne politike v prihodnosti. Skupna zunanja in varnostna politika je dejansko pomemben element za zunanjo politiko EU. Rada bi sporočila, da se strinjam z izboljšavami, ki jih je prinesla lizbonska pogodba v zvezi z zunanjimi ukrepi. Z izvajanjem te pogodbe bi postala skupna zunanja in varnostna politika učinkovitejša in skladnejša. Zaradi novih delovnih mest, ki jih je ustvarila pogodba, bi lahko EU postala bolj razpoznavna, vendar menim, da je ključno opredeliti različne vloge, zato da se zagotovi, da bodo njihove različne funkcije prispevale k skladnosti in učinkovitosti skupne zunanje in varnostne politike.

Če želimo, da bi EU predstavljala dejavno silo za mednarodni mir in stabilnost, moramo imeti na voljo vsa potrebna sredstva, vendar potrebujemo več politične volje držav članic, da bi to dosegli.

Prisotnost EU v svetu se povečuje, pri čemer so misije EU po vsem svetu. S tem, ko pomaga dosegati varnost in stabilnost širše v svetu, pomaga EU tudi pri ustvarjanju varnejšega življenja za svoje ljudi. To je najboljši način za zagovarjanje lastne varnosti in spodbujanje lastnih vrednot.

Menim, da so to ustrezne rešitve.

  Genowefa Grabowska (PSE), v pisni obliki. – (PL) Podpiram poročilo, ki je bilo predstavljeno. Menim, da je uravnotežen in nenasprotujoč dokument.

Ocena zunanje politike EU je zlasti potrebna zdaj, zlasti v povezavi s spremembami, ki jih predlaga lizbonska pogodba na tem področju. Zagotovo bo ta pogodba, ki podpira vlogo visokega predstavnika, omogočila bolj daljnovidno in dolgoročno strategijo, ki se bo izvajala v zunanji politiki EU. Dejstvo, da Evropska unija kot celota temelji na skupnih vrednotah, pomeni, da morajo te iste vrednote izražati njeno skupno zunanjo in varnostno politiko. To je edini pristop, ki bo omogočil verodostojnost EU v mednarodnem prostoru. Skupna zunanja in varnostna politika zahteva po eni strani enotnost med državami članicami, po drugi strani pa spoštovanje načel solidarnosti, zlasti pri oblikovanju novih političnih strategij EU.

Zato se strinjam z obžalovanjem in zaskrbljenostjo, ki sta izražena v poročilu zaradi pomanjkanja napredka pri oblikovanju skupne evropske energetske politike. Prav tako ne morem sprejeti dejstva, da nekatere države članice sklepajo posamezne dvostranske sporazume o oskrbi z energijo z Rusijo. To znatno slabi pogajalski položaj Evropske unije kot celote in njena prizadevanja za oblikovanje skupne energetske politike. To je še bolj žalostno zato, ker so pred kratkim prav te države kritizirale posamezne sporazume o vizumih z Združenimi državami, pri čemer so obtoževale srednjeevropske države, ki so sklenile te sporazume, da slabijo skupno evropsko vizumsko politiko.

  Janusz Lewandowski (PPE-DE), v pisni obliki. – (PL) Gospod predsednik, Evropska unija postaja globalni akter na svetovni ravni, pri čemer je najboljši dokaz za to geografija vključitve Skupnosti. Sklicevati se morate le na operativne odločitve Sveta iz leta 2007 in z začetka leta 2008, ki so omenjeni v poročilu gospoda Kuhneja, to je policijska misija v Afganistanu, vojaška operacija v Čadu, preoblikovanje vojaških enot v Bosni ter priprave na misije na Kosovu in v Gvineji Bissau.

Na žalost svetovna geografija vključitve ni tesno povezana z odpravo pomanjkljivosti, ki so že nekaj časa vidne, in sicer v obliki pomanjkanja civilnih mirovnih korpusov v EU, pomanjkanje prometne infrastrukture in neenaka zavezanost posameznih držav.

Ob upoštevanju zadnjih prejetih informacij je treba uvesti novo razsežnost v razpravo o evropski varnosti. Govorim o varnosti evropskih institucij v Bruslju, Luxemburgu in Strasbourgu. Razkrivanje terorističnih skupin, ki so si za cilj svojih napadov izbrale institucije EU, pomeni, da vprašanje o varnosti ni več le teoretično. To nas sili, da ponovno ocenimo svoja sedanja načela. Zavedamo se, da je Evropski parlament po svoji naravi lahko dostopen, zato je težko poiskati zlato sredino med odprtostjo te institucije in povečanimi varnostnimi zahtevami. Vendar postaja to potrebno, kar bi se moralo pokazati v proračunu za leto 2009. To vprašanje ni tako pomembno kot ostale težave, ki jih obravnava poročilo, vendar mu moramo kljub temu nameniti pozornost.

  Marianne Mikko (PSE), v pisni obliki. – (ET) Gospe in gospodje, učinkovite zunanje in varnostne politike ne morejo oblikovati posamezne države članice. Dvostranski pristop glede vprašanj o energiji in zunanji politiki vpliva negativno na to, kako resno nas obravnavajo. Nesprejemljivo je, da je bil pomen Evropske unije pri mednarodnih odnosih do zdaj pogosto manjši od tistega, ki so ga imele nekatere države članice. Evropska unija mora govoriti z velikimi državami sveta, zlasti z Rusko federacijo, enotno, kar izhaja iz skupnega interesa vseh 27 držav članic. Šele takrat nas bosta Amerika in Azija sprejeli kot enakovrednega partnerja.

Strinjam se z dejstvom, da poročilo gospoda Saryusz-Wolskega poudarja krepitev evropske sosedske politike kot glavni cilj za leto 2008. Vzhodna konferenca o evropski sosedski politiki, ki bo potekala v Evropskem parlamentu danes in jutri, dokazuje, da obravnavamo svoj cilj resno. Ukrepanje na področju demokratizacije naših sosed in reševanja konflikta je nujno potrebno za varnost Evropske unije. Pomagati moramo Moldaviji, da reši konflikt v Pridnestrju.

Kot predsednica moldavske delegacije moram tudi upoštevati, da je možnost članstva v Evropski uniji zelo pomembna za Moldavijo in Ukrajino. Ta možnost je glavno gibalo za gospodarskimi reformami in demokratizacijo. Seveda bo potrebnega nekaj časa za izpolnjevanje treh københavnskih meril, čeprav sta Moldavija in Ukrajina pokazali, da sta pripravljeni za evropski razvoj. Četrto københavnsko merilo, tj. zmožnost EU, da sprejme državo, ne sme pod nobenimi pogoji ovirati pristopa teh dveh evropskih držav k Evropski uniji. Nobenega dvoma ni, da se mora širitev nadaljevati.

  Sirpa Pietikäinen (PPE-DE) , v pisni obliki. – (FI) Zahvaljujem se poročevalcu za odlično in obsežno poročilo. Strinjam se z njim, da je za skupno zunanjo in varnostno politiko Evropske unije pomembno, da se v prihodnjih letih postopno osredotoči bolj na razvoj struktur in postopkov, pri čemer se Uniji omogoči hitrejši in učinkovitejši odziv na mednarodne krize. Civilno obvladovanje kriznih razmer, ohranjanje miru in varstvo človekovih pravic so temelji skupne zunanje in varnostne politike.

Z lizbonsko pogodbo bo zunanja politika EU imela novo vodilno vlogo v obliki visokega predstavnika Unije. Spremembe, ki jih s seboj prinaša pogodba, bodo imele priložnost oblikovati učinkovitejšo in bolj usklajeno zunanjo in varnostno politiko. EU se mora v svetu izražati in delovati dosledneje.

Vendar upam, da bo Parlament v svojih letnih poročilih v prihodnosti sprejel odločnejše stališče za bolj usklajeno in močnejšo vlogo EU v Združenih narodih. EU je gospodarska in politična velesila. Unija je v preteklih letih videla, kako se je na mednarodni ravni večala njena pomembnost, pri čemer je zdaj njena glavna naloga, da oblikuje svetovno organizacijo, ki spoštuje ljudi in okolje.

EU mora vložiti čas in energijo, da razvije gospodarsko sodelovanje, politično stabilnost in demokracijo v sredozemski, baltski in črnomorski regiji. V prihodnosti bo potrebnih več sredstev za izvajanje strategije za baltsko regijo, povečanje usklajenosti v regiji in reševanje njenih težav v zvezi z okoljem. S podporo črnomorske regije in njenim tesnejšim vključevanjem v okviru sosedske politike EU se bo večala politična stabilnost v EU in na območju Črnega morja.

  Nicolae Vlad Popa (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Kuhnejevo poročilo o uporabi evropske varnostne strategije in EVOP je dobro strukturirano, ob upoštevanju, da izpostavlja dejanska vprašanja in ponuja mogoče rešitve. Menim, da bo to operativno načelo preverjanja poenostavilo spremljanje napredka. Glede vsebine bi rad omenil naslednje:

1. Omeniti je treba Evropsko akademijo za varnost in obrambo, ki ima pomembno vlogo pri razvoju skupnega dogovora EVOP z zagotavljanjem usposabljanja na strateški ravni zlasti v smislu, v katerem je predsednik pododbora za varnost in obrambo v Evropskem parlamentu (SEDE) gospod von Wogau poslal pismo generalnemu sekretarju in visokemu predstavniku Solani, v katerem je izrazil podporo za dejavnosti EVOP.

2. Deklaracija v zvezi z odnosi med EU in Natom bi lahko vsebovala odločnejše sporočilo glede na bukareško deklaracijo, sprejeto na vrhu Nata.

3. Omenili bi lahko pomembnost strateškega partnerstva med EU in Natom. Izjava, da „bo močnejša Evropska unija prispevala k skupni varnosti“, bi se lahko združila z načelom nedeljivosti zavezniške varnosti, ki se tako širi po EU.

  Toomas Savi (ALDE), v pisni obliki. – Poročilo gospoda Saryusz-Wolskega potrjuje zavezanost Evropske unije razvojnim ciljem tisočletja ZN, vendar je ta izraz sam po sebi postal nekoliko plitev, saj se pogosto uporablja v razpravah o razvojni politiki EU, pri katerih se dejansko zelo malo napreduje in še vedno ne moremo doseči razvojnih ciljev tisočletja.

Od vseh držav članic samo Danska, Luksemburg, Nizozemska in Švedska prispevajo več kot 0,7 % BDP k uradni razvojni pomoči, vendar je bil 0,7-odstotni cilj sprejet že 24. oktobra 1970 v mednarodni razvojni strategiji za drugo razvojno desetletje Združenih narodov.

Prepričan sem, da mora biti zagotavljanje verodostojnosti EU kot globalnega akterja pomemben del skupne zunanje in varnostne politike. Izpolnjevanje obveznosti, ki smo jih sprejeli, bi bil odličen začetek.

EU in njene države članice morajo preoblikovati zgovorne izjave s ponovnim potrjevanjem svojih obveznosti v skladnejši in kolektivno učinkovitejši ukrep. Menim, da se lahko to doseže samo z zbiranjem virov in ustanovitvijo ene same institucije EU, ki bo odgovorna za zbiranje, dodeljevanje in izplačevanje uradne razvojne pomoči.

  Esko Seppänen (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FI) Z lizbonsko pogodbo se bo EU militarizirala, ker bo skupna zunanja in varnostna politika vključevala dodaten del v obliki skupne varnostne in obrambne politike. Neuvrščene države bodo težje ohranile svoj status neuvrščenosti. To se bo zgodilo, kadar bodo države članice morale povečati svoje vojaške izdatke. To se bo zgodilo, ko bo nastalo novo vojaško jedro za EU, stalno strukturno sodelovanje. To se bo začelo izvajati med francoskim predsedovanjem.

Poročilo gospoda Saryusz-Wolskega na žalost odobrava militarizacijo EU. Poudarek poročila o energetski varnosti deluje zelo napadalno zaradi zelo enostranskega pogleda Poljske.