Dobesedni zapisi razprav

Ponedeljek, 16. junij 2008 - Strasbourg

25. Evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti (nadaljevanje razprave)

  Predsednik. − V nadaljevanju razprave o poročilu o evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti imajo besedo govorniki v imenu skupin.

  Thomas Mann, v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospod predsednik, medtem ko posvečamo pozornost povečanju izvoza in koristi od globalizacije, eno skupino zanemarjamo. Govorim o 78 milijonih ljudi, vključno z 19 milijoni otrok, ki živijo v revščini. Ali se lahko sprijaznimo s temi razmerami? Nikakor ne.

V to skupino spadajo tudi mladi, ki predčasno opustijo šolanje, in starejši ljudje, ki kljub dolgoletni delovni dobi prejemajo nizke pokojnine, ki zadostujejo le za osnovne potrebe. Počutijo se odrinjene na rob, pri čemer so v resnici pogosto prepuščeni lastni usodi. Posledica tega je vsakdanje življenje brez dostojanstva ali samozavesti, ki zahteva veliko duševnih in telesnih naporov zaradi težav, kot so negotove stanovanjske razmere, problematične mestne četrti, tveganje v zvezi z zadolženostjo ter alkohol in droge. Letna poročila o revščini v državah članicah bi morala biti razlog za zaskrbljenost.

Lani sem kot obiskovalec poslušal razpravo v nemškem zveznem parlamentu. Razprava je potekala o nižjem razredu. Posledica tega so bile sporne javne razprave, ki so trajale več tednov. Za žrtve revščine je pomembno, da se jih ljudje zavedajo in jih jemljejo resno ter jim pokažejo, kako se iz nje rešiti. V svojem imenu in imenu skupine PPE-DE lahko povem, da je gospa Marie Panayotopoulos-Cassiotou pripravila zelo dobro poročilo, ki nam omogoča, da leto 2010 določimo za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti.

Če evropsko leto ne bo zagotovilo le analiz razmer, ampak bo tudi ogroženim ciljnim skupinam omogočilo dejavno sodelovanje in forum, prek katerega lahko izrazijo svoje mnenje, če bodo institucije dosegle vidne uspehe in ne bodo le izražale dobrih namer, če bodo strokovnjaki na področju izobraževanja predstavili motivacijske učne metode, na podlagi katerih se je število učencev, ki so uspešno končali s šolanjem, povečalo ter če se bodo opredelile socialne ugodnosti, ki so dokazano in trajno zmanjšale tveganje v zvezi z revščino, se bodo številni ljudje, ki se zdaj počutijo odrinjene na rob, končno zavedali svojih pravic kot zainteresirane strani v naši družbi.

  Richard Falbr, v imenu skupine PSE. – (CS) Najprej se zahvaljujem kolegici poslanki gospe Panayotopoulos-Cassiotou za njeno dobro poročilo in prijetno sodelovanje. Izpostavljam dva vidika.

V številnih dokumentih uporabljamo izraza „dostojno delo“ in „dostojna delovna mesta“. Vendar dejstvo ostaja, da je vse več delovnih mest nedostojnih in slabo plačanih ter namenjenih za nekvalificirano delovno silo. Število zaposlenih ali brezposelnih ljudi, ki trpijo zaradi revščine, se ne zmanjšuje, kar dokazuje, da delodajalci vse pogosteje ljudi zaposlujejo nezakonito. Zaradi nedavno sprejetega osnutka direktive o delovnem času, ki uvaja možnost dela, podobnega tistemu, ki ga ljudje opravljajo v nekaterih kitajskih industrijskih conah, se bodo razmere še poslabšale, pri čemer se bo število revnih ljudi povečalo.

Drugo vprašanje, ki ga izpostavljam, zadeva potrebo po tem, da je končno treba upoštevati dejstvo, da trend v zvezi s privatizacijo javnih in socialnih v nekaterih državah Unije poteka neopaženo. Tudi zaradi privatizacije javnih in socialnih storitev se bo število ljudi, ki živijo v revščini, povečalo. Povedati moram, da so bili moji predlogi sprememb, ki so poudarjali to dejstvo, do zdaj vedno zavrnjeni. Menim, da je treba končno nekaj ukreniti, namesto da le pripravljamo dokumente in postavljamo roke.

  Sepp Kusstatscher, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, najprej odločno poudarjam svojo podporo predlogu, da je treba v letu 2010 posvečati več pozornosti političnemu prizadevanju za boj proti revščini in socialni izključenosti po vsej Evropi.

Vendar mi v zvezi s tem dovolite nekaj ključnih pripomb. Zelo me jezi način, na katerega so bili predlogi v zvezi z izboljšanjem odrinjeni na rob predvsem zaradi pritiska Sveta, da se soglasje doseže že na prvi obravnavi. Pozval sem k povečanju sredstev iz proračuna za leto 2010, namenjenih za to pomembno pobudo, ker je boj proti revščini in socialni izključenosti nedvoumen cilj lizbonske strategije, pri čemer ta cilj sploh še ni bil dosežen.

Poleg tega sem želel zagotoviti strožji nadzor nad veliko količino finančnih sredstev, ki jih dodeli Evropska komisija, zlasti v okviru evropskega leta 2010, da bi ugotovili, ali so bila ta sredstva pravično prerazporejena ali pa so bila dejansko namenjena bogatim in le redko tistim, ki živijo pod pragom revščine.

Z veseljem bi podprl razpravo med institucijami EU o uvedbi brezpogojnega osnovnega dohodka, zlasti če bi to bil ustrezen instrument v boju proti revščini in socialni izključenosti. Zelo obžalujem, da so bili ti predlogi nemudoma zavrnjeni. Podpiram pobudo v zvezi z evropskim letom, vendar menim, da je ta pobuda premalo zavezujoča in da ne bo znatno vplivala na razmere na področju socialne politike.

  Jan Tadeusz Masiel, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, objava, da bo leto 2010 evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti je zelo dobra pobuda Sveta. Naše državljane moramo opozoriti, da je odprava revščine eden od glavnih ciljev Evropske unije. To bo nedvomno povečalo zaupanje ljudi v naše evropske institucije, pri čemer mislim tu zlasti na nove države članice.

V moji državi Poljski je pristop k EU v letu 2004 v mislih številnih ljudi žal še vedno povezan s povečanjem revščine, zlasti za ljudi, ki živijo na podeželju ali v manjših mestih. Posledice tega so nizka udeležba na volitvah v Evropski parlament in rezultati teh volitev. Evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti bo priložnost za preučitev razmer v tem smislu in mobilizacijo držav članic, da bodo sprejele konkretne ukrepe glede boja proti revščini in socialni izključenosti. Glede na površinsko opazovanje družbe se zdi, da se je kakovost življenja številnih posameznikov in družin tako v novih in tudi starih državah članicah v zadnjem času znatno spremenila, pri čemer so to žal spremembe na slabše. Težje je na primer postalo poiskati stanovanje. V zvezi s tem potrebujemo nove in aktualne statistične podatke.

V svetu, ki postaja vedno bolj globaliziran in ga je vedno težje nadzorovati, se mora odgovornost države do državljanov povečati. Država mora zagotoviti, da se državljani počutijo varne vsaj na najosnovnejši ravni. Menim, da je ključna korist tega evropskega leta seznaniti vse z obstojem težav na tem področju, povečati ozaveščenost in solidarnost, kar vključuje finančno solidarnost do revnih ter izključenih oseb.

  Gabriele Zimmer, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, levo usmerjena skupina v Evropskem parlamentu podpira poročilo, ki ga je predstavila naša cenjena kolegica ter s tem podpira cilj evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti. Poročilo zelo jasno navaja obsežne posledice revščine in socialne izključenosti, ne le kot socialno vprašanje, ampak zlasti kot osebno vprašanje za tiste, ki so ujeti v past revščine. Večkrat smo že razpravljali o 78 milijonih ljudi, vključno z 19 milijoni otrok, ki v Evropski uniji živijo v revščini.

Če si želimo resno prizadevati v boju proti revščini in jo izkoreniniti kot socialno vprašanje, potem so zavezujoče politične strategije ključne. Politični cilji ter zagotovljena osebna pravica do življenja brez revščine in socialne izključenosti so na dnevnem redu. Vendar za te zadeve Evropska unija nima nikakršnih določb. Glavne politične strategije Evropske unije nikakor niso povezane z bojem proti revščini. Gospodarska rast in rast zaposlovanja ne zmanjšujeta revščine. Tudi najbogatejše države članice Unije beležijo vedno večje število ljudi, ki živijo pod pragom revščine ali pod pragom tveganja. Zlasti v Nemčiji smo bili nedavno priča padcu ravni nizkih dohodkov in porastu števila ljudi, ki tak dohodek prejemajo.

To pomeni, da zaposlovanje v EU samodejno ne preprečuje revščine in žal moram povedati, da to dejstvo v Evropski komisiji ter med državami članicami ni spodbudilo posebnih paketov ukrepov, ki bi vključevali cilje, kot sta uvedba minimalne plače nad pragom tveganja ali rešitev vprašanj temeljne socialne varnosti, ki jih je omenil gospod Kusstatscher.

  Kathy Sinnott, v imenu skupine IND/DEM. – Gospod predsednik, čestitam gospe Panayotopoulos-Cassiotou. Menim, da je treba vprašanje revščine otrok nujno obravnavati.

Ob poudarjanju statističnih podatkov v zvezi s številom otrok na robu revščine, v Evropi jih je 19 milijonov, moramo bolj poudarjati najvažnejšo pomembnost, tj. družino in zato tudi zagovarjati družinsko življenje. Institucija družine si zasluži brezpogojno spoštovanje in zaščito. To je naravno okolje za otroke. V razvitih državah ugotavljamo, da je revščina vse bolj družinski pojav in ne toliko regionalni pojav. Gospodarski status otrok je tesno povezan z gospodarskim statusom staršev. Brezposelnost staršev je vzrok za revščino otrok.

Čeprav imajo na Irskem družine pogosto primerne dohodke, pa hipoteke, plačila za zdravstvo in avtomobile zahtevajo večino tega dohodka, pri čemer ga le malo ostane za vzgojo otrok. Ostala vprašanja, kot je odvisnost staršev, prav tako pomenijo nezadostna sredstva za varno otroštvo. Ločitev in razveza prav tako ogrožata družinska sredstva v škodo otrok. Ključna je učinkovita podpora družin, tako v gospodarskem in tudi socialnem smislu, da se zmanjšajo sramotne sodobne razmere revščine otrok v Evropi.

  José Albino Silva Peneda (PPE-DE). – (PT) Gospod predsednik, gospod komisar, ugotavljam, da poročilo, o katerem danes razpravljamo, obravnava izrecno odpravo in ne le boj proti revščini, kot je bilo dejansko predlagano. Zato me veseli, da so bila moja opažanja upoštevana in se za to zahvaljujem poročevalki gospe Panayotopoulos-Cassiotou.

Evropska unija je navajena na hitro odzivanje, pri čemer z veliko solidarnostjo pomaga na primer žrtvam naravnih katastrof v celem svetu, vendar se še vedno izmika, kadar je na vrsti pomoč žrtvam gospodarskih in socialnih katastrof v EU.

To izpostavljam, ker težko razumem, zakaj poročilo o vprašanju revščine ne obravnava tudi naraščajočih cen hrane. To me preseneča, ker se vsi zavedamo dejstva, da revnejša kot je družina, višji odstotek njenega proračuna se namenja hrani. Zato menim, da bi bilo pri tem smiselno navesti na primer nedavno sporočilo Komisije o povišanju cene prehrambnih izdelkov.

Prav tako tudi menim, da ne smemo omejiti odprave revščine le na območje EU. Ta boj nima meja – govorimo o vrednotah, ki so ključne za človekovo dostojanstvo.

V svoji zgodovini je bila Evropa vedno zaznamovana s svojo širitvijo v svet in ne s svojo identiteto. Od vseh nalog, ki jih lahko Evropa izpolni v 21. stoletju, bo odprava revščine zagotovo njeno najbolj plemenito dejanje. Zato upam, da bomo to vprašanje močno spodbujali v letu 2010.

  Jan Andersson (PSE). – (SV) Hvala vam gospod predsednik, gospod komisar. Najprej se zahvaljujem gospe Panayotopoulos-Cassiotou za odlično poročilo. Prav tako želim povedati, da je pobuda, da se leto 2010 določi za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti, odlična.

Kot je povedal gospod Vladimir Špidla, lahko poveča tako leto ozaveščenost in znanje o obstoječih strukturah, vendar to ni dovolj. Temu morajo slediti ukrepi, kot so že izpostavili nekateri poslanci. Na splošno so razmere v EU dobre, vendar se hkrati revščina ne zmanjšuje. Revščina se povečuje, in kot so povedali tudi ostali, je s tem prizadetih predvsem veliko žensk in otrok. Odprta metoda usklajevanja je pristop, vendar so nujni ukrepi na številnih področjih, ne le na nekaterih. Zaposlitev je seveda pomembna, vendar so pomembni tudi izobraževanje, sistemi socialne varnosti in regionalna politika, ki obravnava zanemarjena področja. Potrebni so ukrepi, usmerjeni k posebnim skupinam, kot so invalidi in osebe iz drugih delov sveta, ki živijo v primerjavi z ostalimi v še večji revščini. Upam, da bo to evropsko leto poleg povečanja znanja in ozaveščenosti predstavljalo tudi začetno točko za konkretne ukrepe za zmanjšanje revščine v EU.

  Ewa Tomaszewska (UEN). – (PL) Gospod predsednik, evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti bo glavna točka socialne agende 2005–2010. Odbor za socialne zadeve je sprejel vrsto skupnih kazalnikov za proces socialnega varstva in vključevanja, ki bodo zagotovili primerljivost podatkov.

Kljub dejstvu, da se Evropska unija zaveda vprašanja revščine in tudi pomembnosti ukrepov za povečanje socialne kohezije, razlike v višini dohodkov še vedno spremljajo gospodarsko rast v državah EU. Posledično imajo revni le malo koristi od te rasti. Dejansko to pomeni, da se je raven socialne kohezije znižala. Te razmere spremljajo dodatni dejavniki, ki imajo prav tako negativne posledice: skoraj ena petina otrok v Evropski uniji je izpostavljena revščini. V času zmanjševanja števila prebivalcev moramo predvsem dobro poskrbeti za otroke, zlasti za tiste v družinah z več otroci, ki se soočajo z največjimi težavami. Vendar so zlasti te družine diskriminirane z visokimi stopnjami DDV za otroške izdelke.

Poročevalki čestitam zlasti za usmerjanje pozornosti k vprašanju boja proti revščini.

  Edit Bauer (PPE-DE). – (SK) Gospod predsednik, gospod komisar, podpiram poročilo gospe Panayotopoulos-Cassiotou in tudi odločenost Komisije, da nadaljuje z bojem proti revščini.

Širok obseg revščine je zagotovo eden od najopaznejših protislovij uspešne Evrope. Ni naključje, da so vsi ostali poslanci omenili visoke številke, milijone ljudi, ki jim grozi revščina, vendar je najbolj pretresljivo dejstvo visoko število otrok, ki so rojeni in živijo na pragu revščine. Zato ob upoštevanju, da ti otroci predčasno prenehajo šolanje, visok odstotek tistih, ki predčasno prenehajo šolanje, ni presenetljiv. Dodaten pretresljiv statistični podatek je visoko število otrok, ki jih je več sto ali več tisoč, ki so brezdomci ali živijo v institucijah.

Težava je v tem, da se tako revščina kot tudi socialna izključenost dedujeta. Zato ostajata za socialno izključene osebe priložnost za pridobitev izobrazbe in udeležba v programih vseživljenjskega učenja nedosegljiva cilja.

Upamo, da bo evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti zagotovilo primerno pobudo za okrepitev načela solidarnosti v nacionalnih politikah. Ob upoštevanju prihodnjih sprememb v strukturi prebivalstva bo postalo izvajanje tega načela še bolj zapleteno. Analize javne porabe in sistemov zavarovanj kažejo, da v nekaterih državah članicah ti sistemi pomenijo finančno ali celo socialno tveganje ter lahko povzročijo še večjo razširjenost revščine.

Nedvomno bo sedanje hitro naraščanje cen nafte in živil naložilo dodatno breme proračunom ljudi z najnižjimi dohodki. To pomeni, da imamo več kot dovolj razlogov za zagotovitev, da evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti opozarja ne le na revščino, ampak pomaga tudi pri oblikovanju posebnih odgovornih nacionalnih organov, ki lahko omogočijo usklajevanje različnih politik za boj proti revščini in socialni izključenosti.

  Alejandro Cercas (PSE). – (ES) Gospod predsednik, tudi sam želim čestitati Komisiji in seveda gospe poročevalki za zagotovitev priložnosti za to razpravo in prve korake k določanju leta 2010 kot pomembnega leta za boj proti revščini.

Kot je bilo omenjeno na razpravi v Lizboni, je to eden od ciljev Evropske unije, pri čemer pogosto poudarjamo, da je treba do leta 2010 pomembno zmanjšati revščino, vendar se žal zdi, da se na tem področju ne dogaja veliko. Zato si moramo dodatno prizadevati in to priložnost uporabiti za ponovno poudarjanje dejstva, da večje bogastvo ne koristi vsem v enaki meri.

Nekateri sloji prebivalstva so zlasti ranljivi in potrebujejo zaščito pred revščino, ker se je revščine zelo težko rešiti, kadar si reven.

Zato potrebujemo horizontalno politiko, ki zagotavlja dostojna delovna mesta in priložnosti za izobraževanje, ne le v okviru tega programa, ampak kot del vseh programov Evropske unije, da solidarnost ostane v središču Unije in je ne obravnavajo le gospodarske politike.

  Ryszard Czarnecki (UEN). – (PL) Gospod predsednik, lahko bi rekli, da zbrani podatki resnično zmanjšujejo obseg tega vprašanja. To je zato, ker obravnavajo revščino v Evropski uniji pred pristopom Bolgarije in Romunije. Po pristopu teh sorazmerno revnih držav se je raven revščine v EU znatno zvišala. Tega dejstva ne smemo prikriti. Poleg tega v revščini ne živi vsaka sedma oseba v državah članicah EU, ampak je v resnici ta odstotek znatno nad 16 % in dejansko celo presega 20 %.

V zvezi s tem želim nujno pozvati, da mora financirati Evropska unija v več kot 50 % vse projekte, o katerih smo razpravljali. To je zlasti pomembno s stališča revnejših držav. Omejitev sredstev na 50 % je dejansko omejitev resničnega boja proti revščini.

(Ploskanje.)

  Joel Hasse Ferreira (PSE). – (PT) Gospod predsednik, gospod komisar Špidla, gospe in gospodje, priznavanje neodtujljivih pravic za socialno najbolj ranljive skupine se zdi ključno, pri čemer bo vključevalo dejansko priznavanje takih pravic močno zavezo javnih in zasebnih socialnih akterjev.

Različne razsežnosti socialne kohezije je treba varovati z zavezami EU in držav članic, da se odpravi revščino, bori proti socialni izključenosti in spodbuja konkretne ukrepe na različnih ravneh.

Gospod komisar, prav tako je nujen popoln in realen nadzor revščine in socialne izključenosti, kar pomeni, da so ključni zanesljivi ter primerljivi kazalniki raznolikega razvoja različnih socialnih, gospodarskih in kulturnih razsežnosti tega pojava.

Gospe in gospodje, revne ženske in enostarševske družine so zlasti dovzetne za revščino ter izključenost, zato jim je treba nameniti posebno pozornost in zagotoviti primerno podporo.

Končno gospod predsednik, se zahvaljujem poročevalki ter želim povedati, da mora biti leto 2010 zelo učinkovito leto za boj proti revščini in socialni izključenosti, ki mu moramo zagotoviti tudi zelo potrebno odmevnost in razpoznavnost.

  Zbigniew Krzysztof Kuźmiuk (UEN). – (PL) Gospod predsednik, v tej razpravi želim izpostaviti tri vprašanja. Prvič, glede na zadnje poročilo Evropske komisije je v letu 2004 okoli 100 milijonov državljanov EU, tj. 20 % celotnega prebivalstva, živelo z manj kot 60 % povprečnega dohodka v EU, kar pomeni, da so živeli z manj kot 15 evri na dan. V novih državah članicah, kot so Poljska, Litva, Latvija in Slovaška to velja za skoraj 80 % prebivalstva.

Drugič, rešitve, ki jih pogosto predlagajo liberalni ekonomisti o tem, da so velike razlike v višini dohodkov pomembne za gospodarsko rast, države EU ne smejo sprejeti v svoje gospodarske in socialne prakse. Leta 2006 so bile države z najmanjšimi razlikami v višini dohodkov Danska, Švedska, Finska, Slovenija in Češka republika, pri čemer so te države mnoga leta uživale stabilno letno rast BDP, za razliko od tistih držav, ki so imele največje razlike v višini dohodkov, kot so Litva, Latvija, Portugalska, Grčija ter žal tudi moja država, Poljska.

Tretjič, izraziti želim upanje, da bo leto 2010 kot evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti vsem našim nosilcem odločanja sporočilo, da revščina in socialna izključenost ogrožata gospodarsko rast ter socialni razvoj.

(Ploskanje.)

  Gabriela Creţu (PSE). – (RO) Dragi gospod komisar, dragi kolegi, zavedamo se opozoril Komisije: veliko število Evropejcev živi v revščini, tudi v izredni revščini. Tisti, ki se tega ne zavedajo, morajo sprejeti odgovornost za dejstvo, da bogata družba, kot je tudi naša, ki temelji na načelih pravičnosti in solidarnosti, deluje na tak način, da bi država revnih Evropejcev imela v Parlamentu več sedežev, kot jih ima Nemčija. Revščina ni abstraktna; to je način življenja, ki prizadene zlasti ženske in otroke. Ženske, vključno z zaposlenimi, se soočajo s povečanim tveganjem za revščino zaradi strukturnih razlik v plačah, številne so zaposlene v slabo plačanih in sindikalno slabo organiziranih sektorjih ter v neformalni ekonomiji, če upoštevamo, da prevladujejo tudi v enostarševskih družinah. Revščina se podeduje. Gospodarska revščina staršev podpira kulturno revščino otrok z manjšim dostopom do izobraževanja, politično revščino, nizko udeležbo ali izključenostjo iz sprejemanja odločitev, socialno revščino, nizko udeleženostjo v družbenih dejavnostih in osamljenostjo. Ustvarja neenakosti, ki so globlje od tistih, ki jih povzroča različna kupna moč. Najmanjša usklajenost med izjavami in dejanji nas zavezuje, da moramo storiti več kot le osveščati državljane. Politične odločitve so nujne za izboljšanje razmer. V Uniji ne moremo govoriti o pomanjkanju sredstev, vendar lahko včasih govorimo o njihovi nepravični porazdelitvi, o pravilih, ki ohranjajo izključenost. To je skupna odgovornost, vključno s podjetji, ki morajo v lastnem interesu preseči stopnjo, po kateri je financiranje fundacije za zaščito potepuških psov v soseski edini izraz njihove družbene odgovornosti.

  Zdzisław Zbigniew Podkański (UEN). – (PL) Gospod predsednik, razglasitev leta 2010 za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti ne bo rešila težav, s katerimi se sooča 80 milijonov ljudi v Evropski uniji, ki živijo v revščini. Enako tem ljudem imenovanje odborov, vedno več birokracije, srečanj in zasedanj ne bo zagotovilo hrane.

Za boj proti revščini je treba obravnavati vprašanje ustvarjanja in razporeditve bogastva na različne načine. Jasno je treba izraziti, da globalizacija spodbuja prekomerno ustvarjanje bogastva za nekatere in hitro osiromašenje za druge. Žal je vedno več revščine. Vprašanje revščine v EU bo vedno bolj resno zaradi številnih vzrokov, vključno nepravične porazdelitve bogastva, vprašanj distribucije hrane in vedno višjih cen hrane, splošnega povišanja stroškov za vzdrževanje družine, demografskih razmer v Evropi ter svetu, stalnih neenakosti, zaostalosti določenih regij zaradi zgodovinskih vzrokov in nezmožnosti oblikovati ustrezen model za pomoč prizadetim.

Končno, ker ne moremo rešiti vprašanja revščine v celoti, potem vsaj zagotovimo potrebno brezplačno izobraževanje in dodatne obroke za otroke in mladino.

  Zbigniew Zaleski (PPE-DE). – (ES) Gospod predsednik, gospod komisar, izpostaviti želim določen vidik, pri čemer bom to storil v poljščini.

(PL) Gospod predsednik, precej neučinkovito pomagamo revnim državam v Afriki in Latinski Ameriki, vendar za nezmožnost pomagati revnim v Evropski uniji ni opravičila. Imamo regije, v katerih so ljudje zelo revni, zlasti otroci. Izpostaviti želim vprašanje, ki bo imelo v prihodnosti resne posledice, tj. pojav Evro–sirot. To so otroci priseljencev, ki v EU potujejo iz ene države v drugo in svoje otroke pogosto prepustijo usodi. Menim, da nas bodo v prihodnosti psihološke posledice tega vprašanja drago stale. Zato si moramo čim bolj prizadevati, da se to vprašanje reši zdaj.

  Monica Maria Iacob-Ridzi (PPE-DE). – (RO) Spoštovani gospod predsednik, odprava revščine in socialne izključenosti je eden od glavnih ciljev Evropske unije. Zato mora biti leto 2010 odločilno leto za izvajanje evropske strategije na tem področju. Od 78 milijonov državljanov, ki živijo v revščini, je 19 milijonov otrok. Žal še nimamo evropskih programov in skladov, oblikovanih za izboljšanje položaja otrok. Res je, da Evropska unija zagotavlja sredstva za sadje in mlečne izdelke v šolah ali denar za izobraževanje učencev, vendar menim, da potrebujemo usklajeno strategijo ter dejanske programe, oblikovane za otroke iz revnih družin. Hkrati se moramo osredotočiti tudi na ostale kategorije prikrajšanih ljudi in zlasti mlade ljudi, za katere moramo oblikovati politike ter jim dodeliti pomembne količine sredstev iz strukturnih skladov. Poleg tega je pomembno poudariti dejstvo, da zdaj brez potrebnih finančnih sredstev ne moremo oblikovati premis za trajnostni socialni razvoj. Menim, da je nezadosten dodeljen znesek 17 milijonov EUR v zvezi s sedanjimi potrebami Evrope glede socialne vključenosti in boja proti revščini. Nenazadnje, boj proti revščini in socialni izključenosti je treba povezati z obstoječimi programi. Tako Evropski socialni sklad in tudi evropske programe Progress je treba uporabiti za financiranje prednostnih nalog Evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti.

  Anna Záborská (PPE-DE). – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, čestitam vam za ta odličen predlog. Prav tako se zahvaljujem gospe Panayotopoulos-Cassiotou za njeno zelo dobro poročilo. Zagotovo boste soglasno glasovali za resolucijo.

Vendar se pri tem sprašujem. Imamo še eno evropsko leto, tokrat predstavlja boj proti izredni revščini. Zdaj poteka 20 let, od kar je 17 oktobra mednarodna skupnost praznovala mednarodni dan boja proti revščini. Ko se ob praznovanju 17. oktobra ozrem po Evropskem parlamentu v Bruslju, tam vidim sebe s kolegom gospodom Ińigom Méndezem de Vigo, ki vodi delegacijo tega parlamenta s četrtim svetom.

V svojem današnjem govoru vas pozivam, da si ta datum označite na vaših koledarjih. Upam, da bodo 17. oktobra pokazale evropske institucije svojo močno solidarnost z geslom za ta dan: „Kjer koli so moški in ženske obsojeni na življenje v izredni revščini, tam se kršijo človekove pravice. Naša slovesna dolžnost je skupaj zagotoviti spoštovanje teh pravic.“

  Vladimír Maňka (PSE). – (SK) V Evropski uniji živi v revščini skupno 78 milijonov ljudi. Vedno višje cene izdelkov, energije in živil dodatno povečujejo tveganje najbolj ranljivih skupin.

Kakovostno zaposlovanje bistveno zmanjšuje tveganje za revščino. Vendar pogosto tudi zaposleni ljudje živijo na robu revščine.

Spremenjena lizbonska strategija spodbuja enake priložnosti za vse kot vektor za socialno in medgeneracijsko solidarnost ter oblikovanje družbe brez revščine. Zato podpiram pobudo za večjo vidnost vprašanja revščine in prizadevanje za oblikovanje enotne usklajene politike.

Kampanja za boj proti revščini mora povečati ozaveščenost javnosti in zagotoviti dolgoročno prizadevanje v zvezi z bojem proti pojavu revščine. V tem smislu se lahko veliko naučimo od skandinavskih držav. Skandinavske države so dokazale, da je ena od najučinkovitejših ukrepov zmanjševanja revščine dejavna politika trga dela skupaj z uvedbo primernih delovnih pogojev in močne socialne varnosti.

  Danutė Budreikaitė (ALDE). – (LT) Podpiram predlog Komisije, da se leto 2010 določi za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. Vprašanje revščine je prisotno tako v EU in tudi v celem svetu.

Izpostaviti želim nekatere resne vidike revščine in socialne izključenosti, ki bi jim morali namenjati več pozornosti.

Prvič, z odpravo revščine otrok bi se lahko izognili začaranemu krogu generacij, ki so obsojene na življenje v revščini in socialni izključenosti.

Drugič, skoraj 10 % delavcev se z revščino sooča zaradi nizkih plač, zaposlitve za polovični delovni čas ter nizke izobrazbe. Ključno je spodbujati kakovostno zaposlovanje, ki temelji na izobraževanju zaposlenih.

Tretjič, v družbi je ključno spodbujati solidarnost, da se vsi njeni člani zavejo vprašanj revščine in socialne izključenosti.

Želim spodbuditi institucije EU ter države članice, da zagotovijo članom družbe podrobnejše informacije o boju proti revščini in socialni izključenosti, da se poveča občutek skupne odgovornosti ter pomaga odpraviti predsodek o finančnem bremenu za družbo.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik revščina je zapleteno vprašanje, ki se pojavlja v različnih oblikah. Razlikuje se od države do države. V Evropi ne govorimo o ljudeh, ki bi umirali od lakote, ampak nam največje težave povzročajo nizki dohodki, slabi bivalni pogoji, slabo zdravje, pogosto tudi alkoholizem, občutki odtujenosti in pomanjkanje kakršnega koli upanja.

Revščina je nevaren pojav, zlasti med otroci, ker je v številnih primerih podedovana. Pot razvoja je za otroke, ki odraščajo v revščini težja, pri čemer so brez zunanje pomoči obsojeni na neuspeh in usodo, enako tisti njihovih staršev.

Zato je pomembno, da si čim bolj prizadevamo, da se prekine krog revščine, ki se nadaljuje iz ene generacije v naslednjo. Krepitev socialne vključenosti, zmanjšanje revščine in boj proti socialni izključenosti so nekateri od izzivov, s katerimi se sooča EU, zlasti ob upoštevanju demografskih sprememb, pri čemer govorim o starajočem se prebivalstvu in pritoku priseljencev.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Ustanovitev evropskega leta za boj proti revščini ni dovolj, kadar okoli 20 % prebivalstva Evropske unije grozi revščina. Sedanje razmere, ki jih dodatno poslabšujejo socialne neenakosti, vedno večje število slabo plačanih delavcev z negotovo zaposlitvijo, kar povečuje število ljudi, ki živijo v revščini, ter vedno višje cene goriv in hrane, zahtevajo dodatne politike, ki bodo zagotovile, da so otroci, ženske ter družine socialno vključeni.

Potrebujemo ukrepe, ki bodo delovna mesta naredili bolj privlačna, povečali zaposlovanje s pravicami in zagotovili visokokakovostne javne storitve, primerne bivalne pogoje ter javno in splošno socialno varnost.

Zato je treba nujno sprejeti evropsko strategijo solidarnosti in socialnega napredka, ki bo nadomestila neoliberalne politike lizbonske strategije in pakta stabilnosti, da v letu 2010 ne bomo imeli še več revščine.

  Juan Andrés Naranjo Escobar (PPE-DE). – (ES) Gospod predsednik, najprej želim čestitati naši gospe poročevalki in gospodu komisarju za to pobudo.

Socialna izključenost in revščina sta dve strani istega kovanca ter značilnosti družbe z zelo zahtevnimi ljudmi, družbe, ki ni socialno usklajena. Gospe in gospodje, na koncu je napredek vprašanje etike.

Leto 2010 bo leto boja proti revščini. Zavedamo se, da je odprava socialne izključenosti in revščine dolgotrajna ter zapletena naloga, vendar če izkoristimo vsak evro, namenjen temu programu, če smo zmožni doseči skupine ljudi, ki to pomoč najbolj potrebujejo, če lahko prebudimo vest javnega mnenja, potem bomo ustvarili novo državljanstvo Evrope. To je veliko vprašanje.

Državljani Irske so prejšnji teden zavrnili lizbonsko pogodbo. Demagoška propaganda, ki se nanaša na širok obseg mnenj, je povzročila zmešnjavo v irski družbi in spodbudila neutemeljene strahove pred globalizacijo ter določeno zmedenost glede zgradbe našega skupnega doma.

Poleg določbe leta 2010 za leto boja proti revščini moramo to leto določiti tudi za leto evropskega državljanstva.

  Vladimír Špidla, komisar. − (CS) Gospe in gospodje, hvala za poglobljeno razpravo, v kateri smo obravnavali številne vidike revščine. Menim, da že sam predlog jasno dokazuje, da Komisija ne zanemarja vprašanja revščine in da je njen cilj postopoma oblikovati tako politično okolje, ki bo zagotovilo učinkovitejši boj proti revščini. Prav tako želim povedati, da obravnava Komisija vse zapletene vidike vprašanja revščine. Čeprav nekatera njena besedila, tj. naše nedavno sporočilo o dejavnem vključevanju, ki obravnava revščino kot tako, poudarja pomembnost kakovostnih delovnih mest, ker je cilj lizbonske strategije več delovnih mest in kakovostnejša delovna mesta, Komisija razume, da zapletenega vprašanja revščine ne moremo rešiti z ukrepi na trgu dela. Naj omenim le revščino otrok, ki je jasno povezana tudi s kakovostjo izobraževalnih sistemov. Poleg tega je tu še vprašanje revščine med upokojenci, ki ga ukrepi na trgu dela očitno ne morejo neposredno rešiti.

Naj omenim nekatera druga vprašanja, za katere menim, da so pomembna. Komisija predlaga sredstva v znesku 17 milijonov EUR, pri čemer smo v razpravi slišali, da bi bilo treba povečati financiranje nacionalnih projektov, zlasti v nekaterih državah. Komisija se s tem stališčem ne strinja, ker je naš cilj zagotoviti čim boljšo finančno pomoč za čim učinkovitejše ukrepe. Evropsko leto boja proti revščini je vzoren primer običajnega demokratičnega političnega postopka. Da bi dosegli napredek in spremenili politično ozračje potrebujemo natančno ter tematsko razpravo o tej temi in prav to je cilj evropskega leta.

Zdaj bom govoril o določenih posameznih predlogih sprememb. Strinjam se s predlogi sprememb, ki zadevajo revizijo postavk ciljev iz člena 2 in seznam prednostnih nalog za evropsko leto, prav tako podpiram predloge sprememb, ki obravnavajo vprašanje enakosti spolov. Ker je bilo predloženo veliko število predlogov sprememb mi dovolite, da Parlamentu predstavim natančen seznam predlogov sprememb, da ne bom navajal dobesednih citatov.

Omenil bom dva člena, tj. člena 37 in 52, ki ju želim izpostaviti. Z vašim dovoljenjem želim prebrati besedilo, ki zadeva ta člena.

Komisija pripisuje največji pomen omogočanju in podpori udeležbe na vseh ravneh v dejavnostih, povezanih z evropskim letom boja proti revščini in socialni izključenosti (2010), kot praktičen ukrep za zagotovitev, da bo njen vpliv pozitiven in trajen.

V skladu s sklepom o evropskem letu bo razvila Komisija skupne smernice v okviru dokumenta o strateškem okviru, ki bo določil glavne prednostne naloge za izvajanje dejavnosti v zvezi z evropskim letom, vključno z najmanjšimi standardi v smislu pogojev sodelovanja v nacionalnih organih ter ukrepov.

Dokument o strateškem okviru obravnava nacionalna izvajalska telesa, ki so odgovorna za opredelitev nacionalnih programov za evropsko leto, izbiro posameznih ukrepov, za katere se predlaga financiranje Skupnosti, in ostale zadevne akterje.

V tem okviru bo poudarila Komisija pomembnost zagotavljanja dostopa za vse nevladne organizacije, vključno z majhnimi in srednje velikimi organizacijami. Da se zagotovi najobsežnejši dostop, se lahko odločijo nacionalna izvajalska telesa, da ne zahtevajo sofinanciranja in sama financirajo določene ukrepe v celoti.

To je bilo besedilo. Gospe in gospodje, omeniti želim še en govor, in sicer govor gospoda Falbra, v katerem je izpostavil vprašanje direktive o delovnem času, pri čemer se je zelo oddaljil od realnosti. Če sem popolnoma jasen je enostaven povzetek rezultata kompromisa, ki ga je dosegel Svet, naslednji: „ohrani se 48 urni delovni teden, pri čemer se možnost uporabe metode izvzetja zmanjša iz 78 ur na teden na 60 ali 65 ur.“ To je ena od pomembnih značilnosti kompromisa in ker je bila omenjena v sedanji razpravi menim, da jo je primerno obravnavati.

Gospe in gospodje, končno se vam ponovno zahvaljujem za razpravo, v kateri smo obravnavali številne vidike revščine in je bila po mojem mnenju zelo podrobna. Žal menim, da se zdaj ne morem odzvati na vsak govor, če ne upoštevam dejstva, da je velika večina vaših mnenj vključena v poročilo gospe poročevalke. Ponovno se ji zahvaljujem za poročilo.

komisar. − (FR)

Stališče Komisije o predlogih sprememb Parlamenta

Poročilo gospe Panayotopoulos-Cassiotou (A6-0173/2008)

Komisija lahko v celoti sprejme predloge sprememb 6, 7, 12, 13, 16, 17, 19, 20, 21, 22, 23, 27, 28, 29, 31, 33, 34, 35, 36, 38, 39, 41, 42, 46, 47, 48, 49, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62 in 63.

Komisija lahko vsebinsko, deloma in če se preoblikujejo, sprejme predloge sprememb: 1, 2, 3, 4, 5, 8, 9, 10, 11, 14, 15, 18, 24, 25, 26, 30, 32, 37, 43, 44, 45, 50, 51, 52, 64 in 66.

Končno, Komisija nasprotuje predlogoma sprememb 40 in 65. Bolj natančno, v zvezi s predlogoma sprememb 37 in 52, ki zadevata udeležbo majhnih in srednje velikih organizacij ter možnost tudi do stoodstotnega sofinanciranja določenih projektov, predlaga Komisija kot kompromisno rešitev podajanje izjave v zvezi s tem, ki vam jo bom prebral ter v kateri obravnava vključitev sporočila teh dveh predlogov sprememb v dokument o strateškem okviru, ki ga bo oblikovala Komisija za opredelitev glavnih prednostnih nalog za dejavnosti evropskega leta.

  Marie Panayotopoulos-Cassiotou, poročevalka. − (EL) Gospod predsednik, zahvaljujem se komisarju za njegovo mnenje. Upam, da bodo skupne smernice in dokument o strateškem okviru dejansko spodbudili nacionalne odbore k načrtovanju učinkovitih ukrepov. Kot je poudaril tudi gospod komisar, mora biti glavni cilj vključitev vseh, ki se soočajo z revščino tako zdaj in tudi v prihodnosti.

Osebno menim, da revščine ni mogoče dokončno odpraviti, ker se lahko spet pojavi po naravni katastrofi. V Grčiji in ostalih državah smo govorili o katastrofah zaradi poplav ali požarov: revščina se lahko pojavi ali pa jo spodbudijo mednarodne razmere. Zato moramo biti vedno pripravljeni. Zato posebno poudarjamo preprečevanje; to razlaga tudi naš dan za boj proti revščini, 17. oktober, kot je izpostavila gospa Záborská. Ta datum smo vključili v naše poročilo.

Tako to niso ukrepi, ki so le delno zavezujoči ali celo nezavezujoči; želimo, da se oblikujejo glede na posamezne nacionalne potrebe in menimo, da je obravnavanje revščine boj proti največjemu sovražniku miru ter blaginje v vsaki skupnosti. Gospod komisar je zgodovinar in se zaveda, da je cesar Bizantinskega cesarstva, ki je v Evropi obstajalo 1 000 let, v vsakem svojem govoru podprl boj proti revščini. Menil je, da je revščina najpomembnejši sovražnik države za različnimi sovražniki, s katerimi se je boril ob svojih mejah.

Tudi v EU se moramo proti revščini boriti tako notranje in tudi od zunaj. Doseči moramo tiste slavne cilje tisočletja, da bomo lahko obravnavali tudi vprašanje gospodarskih priseljencev in nezakonitih priseljencev, ki v EU pridejo, ker primerjajo domače razmere z našimi.

Zato sem prepričana, da lahko dosežemo z dobrim načrtovanjem dobre rezultate in se vam zahvaljujem za vaše odlične besede.

(Ploskanje.)

  Predsednik. − Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri ob 12.00.

Pisne izjave (člen 142)

  Adam Bielan (UEN), v pisni obliki. – (PL) Gospod predsednik, zahvaljujem se gospe Panayotopoulos-Cassiotou za odlično poročilo in zlasti za poudarjanje vprašanja preprečevanja revščine. Strinjam se z določitvijo leta 2010 kot evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti. Pri razpravljanju o zgoraj omenjenem poročilu želim poudariti, kako pomembno je, da poiščemo pot stran od revščine z dejanskimi ukrepi in le z razpravljanjem o tem. V Evropi živi v revščini 78 milijonov ljudi, pri čemer je od tega 19 milijonov otrok. Zapomniti si moramo pomembnost družine, ki jo je treba varovati in ji zagotoviti socialno ter gospodarsko pomoč, da se odpravi velika revščina otrok v Evropi.

Pri tem je smiselno omeniti vzrok za revščino. Revščino povzroča znatno povišanje cen hrane in energije, ki v glavnem prizadene družine z več otroki ter tudi starejše. Glede na Evropsko komisijo približno 14 % redno zaposlenih Poljakov, Grkov in Portugalcev živi v revščini.

  Corina Creţu (PSE) , v pisni obliki. – (RO) Zahvaljujem se gospe poročevalki za njen duh sodelovanja pri pripravljanju tega poročila. V Evropi eden od šestih ljudi živi pod pragom revščine, pri čemer ti podatki ne vključujejo statističnih podatkov Romunije in Bolgarije.

Čeprav so v večini držav članic razlike med moškimi in ženskami v zvezi z revščino vedno manjše ter je pri revščini in dolgotrajni revščini razlika za približno dve odstotni točki, želim vašo pozornost usmeriti k realnosti v novih državah članicah. V Romuniji in Bolgariji je število žensk, ki so izpostavljene revščini za več kot 10 % višje kot število moških v enakem položaju. Ženske so tudi bolj izpostavljene socialni izključenosti.

Ne smemo spregledati dejstva, da so zamisli o solidarnosti, socialni pravičnosti in odpravi revščine izzivi, ki zadevajo ne le države Evropske unije, ampak tudi njeno vključevanje v svetovno gospodarsko ter politično sfero.

Zato želim podpreti vključitev v končno besedilo vprašanja razlike med moškimi in ženskami, in sicer v bolj splošen člen. Prav tako menim, da je pomembna povezava med evropskim letom boja proti revščini in socialni izključenosti z razvojnimi cilji tisočletja ter zlasti mednarodnim dnem boja proti revščini.

  Zita Gurmai (PSE), v pisni obliki. – (HU) Revščina je zapleteno, relativno in večplastno vprašanje: izpostavlja gospodarska, socialna in kulturna vprašanja. Vendar moramo ukrepati in se boriti proti revščini, ker je živelo leta 2006 pod v revščini nič manj kot 16 % (78 milijonov) celotnega prebivalstva 25 držav članic Evropske unije. Ko se je v marcu 2006 začela izvajati lizbonska strategija, je Svet Evropske unije pozval države članice in Komisijo, da sprejmejo ukrepe, ki bodo „odločilno vplivali na izkoreninjenje revščine“ do leta 2010. Zelo pomembno je, da imamo zdaj merilo za revščino, ker je za reševanje vprašanja nujna njegova natančna opredelitev. Strinjam se z dejstvom, da smo leto 2010 določili za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. Prepričana sem, da bo to leto spodbudilo izmenjavo najboljših praks in zagotovilo izvajanje novih pobud na vseh področjih, zlasti v povezavi s preprečevanjem revščine, nadzorom, finančnimi mehanizmi ter boju proti revščini otrok.

Zlasti je treba opaziti, da so glede na empirične dokaze ženske veliko bolj dovzetne za revščino kot moški, ter da to zlasti drži za ženske, ki so večkratno prikrajšane. Ključno je, da se načelo enakega obravnavanja uporabi tudi v boju proti revščini ter zato tudi v okviru evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti. Resnična enakost spolov je bistven predpogoj za zmanjšanje izpostavljenosti revščini, ker so ženske v manjši meri izpostavljene revščini, če se jim zagotovi primerno in zadostno plačano delo, ki ga lahko združujejo z družinskimi obveznostmi.

  Rovana Plumb (PSE), v pisni obliki. – (RO) Ustava Mednarodne organizacije dela določa: „Revščina kjer koli ogroža blaginjo povsod.“ Zato poudarjam pomembnost predloga spremembe v zvezi s preprečevanjem revščine ter bojem proti revščini z izvajanjem večrazsežnostnih politik na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ki bodo zagotovile dejavno udeležbo državljanov v družbi ter na trgu dela.

Reforme na področju socialnega varstva in dejavna vključitev politik so odločilno prispevale k pospeševanju gospodarske rasti ter oblikovanju več delovnih mest v Evropi. V prvi četrtini leta 2008 je zabeležila Romunija eno od največjih gospodarskih rasti v EU, pri čemer se je ta povečala za 8,2 % (medtem Eurostat navaja evropsko povprečje 2,5 %), vendar so ljudje z nizko izobrazbo brez kakršnih koli kvalifikacij, zlasti na podeželskih območjih, otroci, mladi, invalidi in Romi še vedno znatno izpostavljeni revščini.

Čestitam gospe poročevalki za njeno dejavnost in menim, da je nujno, da so politike, ki jih oblikujejo države članice glede na evropska priporočila, usmerjene h koristni spravi med gospodarsko konkurenčnostjo državljanov ter socialnim varstvom.