Dobesedni zapisi razprav

Ponedeljek, 16. junij 2008 - Strasbourg

26. Vpliv kohezijske politike na vključevanje ranljivih skupnosti in skupin (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je razprava o poročilu (A6-0212/2008) gospoda Gáborja Harangoze v imenu odbora za regionalni razvoj o vplivu kohezijske politike na vključevanje ranljivih skupnosti in skupin (2007/2191(INI)).

  Gábor Harangozó, poročevalec. − (HU) Najlepša hvala, gospod predsednik. Gospa komisarka Hübner, gospe in gospodje, obstajajo regije in prebivalci teh regij, ki ne morejo izkoristiti priložnosti, ki jim jih želimo zagotoviti v okviru sredstev Skupnosti, da bi čim prej dohiteli povprečje Evropske unije ter odpravili revščino, v kateri živijo.

To poročilo sem pripravil, da bi raziskal vzroke, zakaj v teh regijah ne moremo zagotoviti napredka, pri čemer sem predložil priporočila za spremembo teh razmer in odpravo revščine v teh regijah. Kot navaja četrto poročilo o napredku glede kohezije Evropske komisije, kohezijska politika zelo dobro deluje na nacionalni ravni nekaterih držav. V praktičnem smislu sta se močnejši razvoj in pozitiven napredek h koheziji začela izvajati v državah, ki so že pristopile k EU ter prejemajo sredstva iz kohezijskega sklada. Vendar ob obravnavanju nekoliko nižje ravni ozemeljskih enot ugotovimo, da se razlike znotraj regij ne zmanjšujejo v enaki meri. Kot primer navajam Madžarsko: na Madžarskem je BDP na prebivalca v osrednji regiji dosegel 110 % povprečja Evropske unije; vendar je v štirih od sedmih regij Madžarske BDP na prebivalca manjši od 45 % povprečja EU. V teh primerih se razlika vsaj ne povečuje. Vendar v številnih primerih, kot tudi navaja četrto poročilo o koheziji, ozemeljske razlike v regijah še vedno naraščajo.

Zakaj so nekatere regije zmožne uporabiti priložnosti v svojo korist, druge pa ne? Če pozorneje obravnavamo to vprašanje ugotovimo, da obstajajo nekateri zelo resni strukturni razlogi na ozemeljski ravni. Na ozemljih, ki le počasi napredujejo ugotavljamo jasno pomanjkanje človeških sposobnosti za ustvarjanje primernih projektov, pomanjkljiva je tudi osnovna infrastruktura za priliv naložb na ta ozemlja, poleg tega na teh ozemljih tudi ni primernega izobraževanja ali zdravstvenih storitev. Imamo številne mikroregije, na primer na Madžarskem, v katerih je pričakovana življenjska doba moškega prebivalstva za več kot 15 let nižja od nacionalnega povprečja.

Kaj lahko v zvezi s tem storimo? Ker je težava, s katero se soočamo zelo zapletena ter očitno pogostejša v določenih mikroozemeljih in mikroregijah menim, da moramo preučiti, ali je pravilno oceniti kohezijsko politiko le na medregionalni ravni, tj. na ravni regij. Ali ne bi bilo bolje raziskati, ali potrebujemo bolj osredotočene in natančno usmerjene ukrepe na ravni mikroregij, v katerih se soočajo z največjimi težavami? Od zdaj naprej moramo najprej preučiti značilnosti statističnih podatkov, ki jih uporabljamo kot podlago za sprejemanje odločitev. Te težave sem se ob pripravi poročila zavedal, vendar vam ne morem ponuditi kakršne koli konkretne osnove za statistične primerjave, ker nam v celotni EU primanjkuje primerljivih statističnih podatkov za mikroregije. Od zdaj naprej moramo preučevati, ali je primerno, čeprav so to primarno podeželska območja, podeželsko kohezijo povezati s kmetijsko politiko. Ali ne bi bilo bolj primerno obravnavati vprašanja podeželskih ozemelj v okviru kohezijske politike in z uporabo instrumentov kohezijske politike, pri čemer se omogoči popolnoma dopolnjevalna vloga ukrepov kmetijske politike?

V tem odločilnem trenutku se želim zahvaliti poročevalcem v senci za njihovo izredno konstruktivno delo in pomoč pri oblikovanju tega poročila. Hkrati želim izpostaviti, da je po številnih tednih pogajanj in po tem, ko sem sprejel poročilo skupine PPE-DE, ki je vključevalo zelo pomemben predlog spremembe o ključni točki poročila, ta skupina nato glasovala proti svoji točki. Zame to predstavlja vprašanje: kaj točno želimo? Ali želimo enostavno priznati, da težava obstaja in ostati pri tem, ali smo se pripravljeni soočiti s to težavo ter predložiti priporočila za spremembe naše politike in bolj natančno opredeliti območja, na katerih lahko dejansko napredujemo v zvezi z reševanjem tega vprašanja? Najlepša hvala za vašo pozornost.

  Danuta Hübner, komisarka. − Gospod predsednik, zahvaljujem se gospodu Harangozi za njegovo poročilo ter tudi prizadevanje, da se doseže v tem odboru soglasno stališče o težavni temi ranljivih skupnosti in skupin. Da gospodarske rasti ne bi spremljala socialna polarizacija v naši družbi, je kohezijska politika usmerjena k socialni izključenosti, zlasti k vključevanju ranljivih skupnosti in skupin, pri čemer se ta cilj kohezijske politike ohrani tudi v prihodnosti.

Prav tako je res, da so vprašanja, opredeljena v poročilu, na meji med ozemeljsko kohezijo na eni strani in spremembami socialne kohezije na drugi strani, pri čemer socialna polarizacija ter vprašanja socialnega ločevanja, kadar so zgoščena na nekaterih ozemljih, postanejo vprašanja ozemeljske kohezije.

S socialno izključenostjo se soočamo na najrevnejših območjih Evropske unije, vendar obstajajo primeri socialnega prikrajšanja tudi v najbogatejših mestih Evropske unije. Poročilo poziva Komisijo, da predstavi celostno opredelitev ozemeljske kohezije v okviru prihajajoče zelene knjige o ozemeljski koheziji, pri čemer lahko sama potrdim, da bo zelena knjiga, ki bo objavljena ob koncu septembra letos, prispevala k napredku za skupno razumevanje v Uniji koncepta ozemeljske kohezije.

Poleg tega poročilo priznava, da pojem ranljivih skupin in skupnosti kot tak ne sme biti enostaven in omejen le na romske skupnosti. Vendar se splošno priznava, da si položaj romskih skupnosti v Evropi zasluži posebno obravnavo. Za obravnavanje večplastnih vprašanj izključenosti Romov potrebujemo celosten pristop, pri čemer je Parlament o tem poglobljeno razpravljal januarja, ko je sprejel resolucijo o evropski strategiji o Romih. V paketu prenovljene socialne agende bo Komisija v začetku julija predstavila svoj delovni dokument o instrumentih Skupnosti in politikah za vključenost Romov.

Strinjam se z mnenjem poročevalca o potrebi po boljši uporabi sinergij in dopolnjevanja med evropskimi politikami ter tudi med različnimi razpoložljivimi finančnimi instrumenti. Komisija je temu namenila veliko pozornosti, ko se je z nacionalnimi in regionalnimi organi pogajala glede operativnih programov kohezijske politike.

Medtem ko je vprašanje dostopnosti primerljivih medregionalnih podatkov za vse regije v Evropski uniji, pri čemer se posebno poudarja družbene kazalnike, ključno, podpiram stališče poročevalca: to je predvsem zelo zapleteno vprašanje. Poslanci se zavedate, da Eurostat ne proizvaja podatkov, ampak upravlja s podatki, ki jih zagotovijo nacionalni statistični sistemi.

Ravnokar smo zaključili drugo izdajo Urban audita, ki zajema obdobje do leta 2004, pri čemer se jasno vidi, kako omejena je razpoložljivost ozemeljskih podatkov na ravni NUTS 2, tj. običajni regionalni ravni. Pri obravnavanju tega izziva in tudi v okviru priprav zelene knjige o ozemeljski koheziji si je prizadeval Generalni direktorat za regionalno politiko za izboljšanje kakovosti raziskav regionalnih politik, vključno z njihovimi statističnimi bazami podatkov. Kot posledica tega so izdatki za obdobje 2000–2006 zdaj razporejeni do ravni NUTS 3, in sicer na 20 kategorij izdatkov na tej ravni, pri čemer so razpoložljivi za regije Objective I, Objective II, Urban, Iterreg ter kohezijski sklad.

Revizija razmer na podeželju je izziv, s katerim se bomo morali še soočiti. Žal moram danes priznati, da še nimamo zanesljivih podatkov o tem, na katerem območju je največ izključenih skupin, ker bi lahko primerjali naše na novo pridobljene podatke o lokaciji teh skupin s tem, kako in na katerih območjih se sredstva kohezijske politike porabljajo. Menim, da je možnost za napredek na tem območju, kot se zdi danes, predvsem v določenih raziskavah z uporabo kakovostne analize.

Ponovno se zahvaljujem Parlamentu za izpostavljanje vseh teh pomembnih vprašanj in se veselim današnje razprave.

  Ilda Figueiredo, pripravljavka mnenja odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja. − (PT) Kot pripravljavka mnenja odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja poudarjam potrebo po podpori podeželskih območij, vključno s hribovitimi regijami, v katerih imajo osrednjo vlogo ženske. Njihovo delo je treba ceniti in jim zagotoviti primerne prihodke.

Da se zadrži na teh območjih mlade ljudi in se prepreči izseljevanje s podeželja, je treba zagotoviti dobro plačane proizvodne dejavnosti ter visokokakovostne javne storitve. Posebno pozornost je treba nameniti družinskim kmetijam ter malim in srednjim kmetom, pri čemer je treba pregledati skupno kmetijsko politiko, kar se že izvaja, ter jo oblikovati pravičneje, da bo koristila boju proti izseljevanju in podprla kmetijske izdelke.

Poleg tega poudarjam potrebo po podpori območij z omejenimi možnostmi, območij s stalnimi strukturnimi pomanjkljivostmi, najbolj oddaljenih regij in območij, na katerih se izvajajo industrijsko prestrukturiranje, novo določanje meja ter zaprtja podjetij, da se okrepijo gospodarska in socialna kohezija ter socialna vključenost ranljivih skupnosti in skupin.

  Maria Petre, v imenu skupine PPE-DE. – (RO) Gospod predsednik, gospa komisarka, spoštovani kolegi, najprej se zahvaljujem poročevalcu za delo in prizadevanja za uskladitev različnih stališč. Vsi se strinjamo, da se ranljive skupnosti in skupine v času razvoja soočajo s številnimi težavami in jim je potrebno posvetiti posebno pozornost v okviru kohezijske politike kot tudi drugih instrumentov za finančno pomoč, ki so na voljo.

V času vseh delovnih faz sem podpirala potrebo, da se poročilo razdeli na dva dela: v enem delu bi bile obravnavane ranljive skupnosti s stališča etnične pripadnosti, v drugem pa ranljive skupnosti, ki jih zaznamujejo nekatere geografske omejitve. Na žalost naša prošnja v sedanjo obliko poročila ni vključena. Naša skupina ima tri predloge sprememb, od odobritve katerih je odvisno naše glasovanje, tj. črtanje uvodne izjave E, vsebina katere je popolnoma enaka vsebini uvodne izjave I, ki razlaga koncept ranljivega območja, tako da jih našteje, in črtanje odstavka 17. Upamo, da nas bo poročevalec pri tem podprl.

Končno, poudarila bi še dve zamisli: težave ranljivih skupnosti s kakršnega koli stališča, etničnega in/ali geografskega, bi lahko obravnavali učinkoviteje, če bi na tem področju sodelovali lokalni, regionalni, nacionalni in evropski organi. Hkrati je za vključevanje ranljivih skupin in skupnosti nepogrešljiva vloga izobraževalnega sistema ter javnih, socialnih in prometnih infrastruktur.

Na koncu naj še razložim, da je naše končno stališče, kot sem že povedala, pogojeno s sprejetjem treh omenjenih predlogov sprememb in zlasti s črtanjem odstavka 17, o katerem je glasovala Komisija.

Če se ti predlogi sprememb sprejmejo, bomo poročilo seveda podprli.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, v imenu skupine PSE. – (PL) Gospod predsednik, na začetku se zahvaljujem poročevalcu za njegovo delo pri pripravi zadevnega poročila. Strinjam se, da je potreben mikroregionalni pristop, ki bo osredotočen na razlike znotraj regij in na najobčutljivejša območja.

V nekaterih primerih so razlike znotraj regij še pomembnejše kot razlike med regijami. Zapomniti si moramo, da je cilj evropske regionalne politike zmanjšanje razvojnih razlik med posameznimi območji znotraj Evropske unije in da se pojav ozemeljske izključenosti v političnih instrumentih še ni upošteval. V novih državah članicah se socialno ločevanje in neuspehi v zvezi z zagotavljanjem enakih možnosti pojavljajo najpogosteje na podeželju, gospodarske in družbene pobude v regijah pa v dinamičnih središčih, zlasti v urbanih središčih.

Sredstva za boj proti revščini in socialni izključenosti se razlikujejo glede na državo, vendar moramo, da se oblikuje ozemeljsko in socialno usklajena EU, izvajati dodatne ukrepe za uresničitev latentnih možnosti na gospodarsko zaostalih območjih.

  Ramona Nicole Mănescu, v imenu skupine ALDE. – (RO) Gospod predsednik, najprej čestitam poročevalcu za njegovo delo.

Kohezijska politika je nujna za skupnosti v manj razvitih regijah in podobmočjih. Socialnoekonomski vidiki, kot so revščina, pomanjkanje infrastrukture, upravne zmogljivosti, deindustrializacija, nizka raven izobraževanja in usposabljanja, nizka stopnja zaposlenosti, slabi življenjski pogoji in tudi manjši dostop do storitev splošnega interesa, spreminjajo te skupnosti v ranljive skupine, ki predstavljajo še večji izziv za kohezijo ozemelj Evropske unije. Tako postane odnos soodvisnosti med potrebo po zmanjšanju socialnoekonomskih razlik med regijami in potrebo po socialnem vključevanju ranljivih skupin odnos, posledica katerega mora biti konstruktiven postopek z območnim pristopom na nacionalni in evropski ravni.

Gospod predsednik, menim, da odsotnost statističnih podatkov v zvezi s širjenjem teh skupin in njihove stopnje socialne izključenosti kot tudi nezmožnost kazalnikov za merjenje razlik med regijami, da bi nadomestili potrebne podatke, ponovno dokazujejo, da morajo države članice in Komisija tesneje sodelovati, da se doseže dejanska podoba stanja ranljivih regij in skupin ter vzpostavijo konkretni programi in strategije za ozemeljski razvoj ter premagovanje socialne izključenosti.

Prav tako menim, da morajo države članice ukrepati prve in to tako, da opredelijo te ranljive skupine in določijo svoje prednostne naloge v strateških nacionalnih načrtih ter nato razvijejo mehanizme za ocenjevanje in spremljanje. Ne smemo pozabiti, da je preseljevanje večinoma posledica revščine in da sam pojav preseljevanja povzroča nestabilnost in konflikte. Zato, gospod predsednik, menimo, da morajo imeti ranljive skupine iz vseh držav članic dostop do socialne pomoči, enakih možnosti in še bolj do posameznih programov, ki omogočajo razvoj regij.

  Mieczysław Edmund Janowski, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, zahvaljujem se gospodu Harangozu za delo na tem zahtevnem področju, čeprav to poročilo ne obravnava vseh vprašanj v zvezi z razmerami, osebami in okolji, ki so izključeni ali v ogroženem položaju.

Kljub dejstvu, da je velik del proračuna Evropske unije namenjen njeni kohezijski politiki, so še vedno prisotne pomembne razlike. Poglejmo BDP na prebivalca, ki je v najbogatejših regijah približno 10-krat višji kot v najrevnejših regijah. Zavedati se moramo, da velike razlike obstajajo tudi znotraj regij. Tudi v velikih somestjih obstajajo revna območja. Poleg tega je to pomembno vprašanje na številnih podeželskih območjih. Ta revščina se lahko prenaša iz ene generacije v drugo.

Zato moramo pred tem pojavom zaščititi otroke in družine. Predvsem je treba zagotoviti enake možnosti, zlasti v zvezi z izobraževanjem, zdravstvenimi storitvami in bivališči. To bo dokaz socialne in ozemeljske kohezije, ki še nista bili ustrezno opredeljeni. Možnosti skupin, ki so izključene v prostorskem, kulturnem in komunikacijskem smislu, so veliko manjše. Ta vprašanja vključujejo tehnično in socialno infrastrukturo, delovna mesta in vzpostavljanje pogojev za dejavnost znotraj teh družb.

Pomagajmo našim državljanom, ki so na takšen ali drugačen način diskriminirani, da bodo lahko ponovno pridobili zaupanje in v družbi ne bodo več veljali za manjvredne. Poleg tega moramo odpraviti stereotipe, ki podcenjujejo te skupine. To se nanaša na številne ljudi, ki so invalidi ali brezdomci, ter tudi na Rome, o katerih smo tu razpravljali. Tovrstna segregacija je v nasprotju z našo skupno solidarnostjo in je znak neuspeha za spoštovanje človekovega dostojanstva. Zavedajmo se, da se v tovrstnih okoljih pogosto soočamo z družinami z veliko otroki in s priseljenimi družinami.

Poleg tega potrebujemo skupno politiko za vzpostavitev enakosti na različnih ravneh: na regionalni, nacionalni ravni in na ravni EU. Prav tako potrebujemo prostovoljce in nevladne organizacije.

  Lambert van Nistelrooij (PPE-DE). - (NL) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospodu Harangozu se zahvaljujem za pozornost, ki jo posveča ranljivim skupinam. Kohezijska politika je dolgo časa veliko prispevala k izboljšanju pogojev za ranljive skupine. Vzemimo za primer Irsko, državo, v kateri so bile pred časom prisotne zelo ranljive skupine: zelo visoka stopnja brezposelnosti mladih, nazadujoča mesta, manj razvito podeželje, dejansko brez možnosti. Tudi v številnih drugih državah bodo socialno izključenost nadomestili zaposlenost, izobraževanje in sodelovanje. Delujemo v tej smeri, ki je zelo uspešna.

Moja druga točka. Posebej je bilo navedeno, da vemo premalo, da imamo premalo informacij. Strinjam se, da je to mogoče izboljšati; to lahko storijo zlasti države članice, regije in mesta. Gospod Harangozó se sprašuje, zakaj je življenjska doba Madžarov za 15 % krajša kot povprečna življenjska doba v EU. Tega tudi jaz ne vem, a sem obiskal bolnišnice. Prehranjevalne navade in navade pitja so zelo slabe in Evropska skupnost glede tega ne more storiti ničesar. Menim, da morajo prebivalci zadevnih regij prevzeti odgovornost in to je eden od najpomembnejših temeljev naše politike.

Končno, kaj je temeljni vzrok za to, da skupina EPP nasprotuje NUTS 4? Nasprotujemo, ker smo se v letu 2004 odločili za okrepitev politike do leta 2013, za več vsebine, večjo osredotočenost. Odločili smo se celo, da celotno zunanjo mejo vključimo v politiko pobude Skupnosti glede obmejnih območij v zvezi z zunanjimi mejami. To pomeni, da ne bomo več enotni in da bodo vsa naša prizadevanja zaman; v prihodnosti na tem področju ne smemo nadaljevati v tej smeri. To bi bila napaka. Zato vas ponovno prosim, da zadevni člen črtate. V nasprotnem primeru sprejmem izziv, ki ga je prav tako izpostavil poročevalec, da bi v naslednjih šestih mesecih poglobljeno razpravljali o ozemeljski koheziji.

  Iratxe García Pérez (PSE). - (ES) Gospod predsednik, na začetku se tudi jaz zahvaljujem poročevalcu, ker je prevzel pobudo za pripravo osnutka poročila, v katerem je navedeno, da je eden od temeljnih ciljev Evropske unije zmanjšati socialne, gospodarske in regionalne neenakosti.

Kohezijska politika je učinkovito prispevala k zmanjševanju teh neenakosti, vendar je treba storiti še veliko, kot je to razvidno iz četrtega poročila o koheziji.

V vseh regijah, tudi v najuspešnejših, obstajajo ranljive skupine ljudi, ki jih ogrožata socialna izključenost in absolutna revščina. Pri obravnavanju pomanjkljivosti v okviru enakih možnosti je potreben celosten pristop. Države članice in regionalni upravni organi potrebujejo strategije za oživitev ranljivih območij, razvijanje njihove infrastrukture in spodbujanje resničnih razvojnih možnosti v skladu z njihovim specifičnim gospodarskim potencialom, vendar morajo prek lokalnih upravnih organov hkrati ohranjati storitve splošnega interesa, ki jih krepi decentralizacija javnega sektorja.

  Emmanouil Angelakas (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, gospa komisarka, to, da je poročilo gospoda Harangoza ciljno usmerjeno in obravnava posamezna vprašanja, pomeni zelo pomemben korak Evropskega parlamenta v smeri, da se ranljive skupnosti in skupine prek evropske kohezijske politike brez težav vključijo v obravnavo. S to pobudo se v celoti strinjam in se zavedam, koliko truda je poročevalec vložil v svoje delo, vendar prosim, da se to vprašanje obravnava na drugačen način. Nekateri vidiki poročila kljub vestnim prizadevanjem kolega poslanca še vedno niso realni.

Nekateri od teh vidikov obravnavajo ranljive skupnosti in skupine, ki predstavljajo širok spekter družbe in mikroskupnosti, ne le Romov. Evropski parlament se je tej kategoriji že posvetil v posebnem poročilu, obseg katerega mora biti širši, da se v celoti vključijo socialni in geografski vidiki. Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanski demokrati) in Evropskih demokratov je vztrajno trdila, da je ta obsežnejši pristop neučinkovit, vendar to ni bilo upoštevano. Poročilo je še vedno enostransko in v zvezi s tem vprašanjem pogosto vključuje kratkoviden pristop.

Mislim zlasti na gorske in otoške regije, ker nihče ne more dvomiti o ranljivosti njihovih skupnosti. V poročilu sploh niso omenjene. Mislim, da se ne bi smeli stalno izogibati opredeljevanju stvari in razmer ter sklicevanju nanje. Naj poudarim še, da ranljive skupnosti in skupine ne obstajajo le med regijami, ampak tudi znotraj regij. Potrebujejo materialno in tehnično podporo, tehnološko in znanstveno znanje, izobraževanje, usposabljanje in upravno osnovo. Treba je poudarjati decentralizacijo javnega sektorja in širjenje prometnih omrežij. Tudi v tem primeru bi lahko imele prostovoljne dejavnosti pomembno vlogo v teh skupinah in bi lahko prispevale k njihovemu aktiviranju in demarginalizaciji.

Kljub prizadevanjem poročevalca, v katera ne dvomim, menim, da poročilo ni zadovoljivo. V njem so prisotne dvoumne informacije in nekateri deli niso jasno urejeni. Če želimo prispevati k reševanju težav, s katerimi se soočajo ranljive skupine, morajo biti besedila, ki jih pripravimo, popolnoma jasna in nedvoumna ter morajo zadevo obravnavati na globalni ravni.

  Evgeni Kirilov (PSE). - Gospod predsednik, kolegu Harangozu čestitam za samoiniciativno poročilo.

Posebna pozornost, posvečena ranljivim skupinam v okviru kohezijske politike EU, pomeni, da nismo pozabili, da je glavna prednostna naloga te politike prispevati k blaginji naših državljanov.

Regionalna razsežnost te zadeve je jasna. Kljub temu je treba, da bo mogoče opredeliti posamezne potrebe in položaj ranljivih skupin, proučiti razvojno moč majhnih ozemeljskih enot. Čeprav bi lahko ugotovili, da je ranljivost težava na nižjih stopnjah, na primer v najrevnejših regijah, vpliva na celotno ozemlje in na vse družbene skupine, ki tam živijo. Zato morajo biti politika, strategija in ukrepi v zvezi s težavami ranljivih skupin vsestranski in morajo temeljiti na skupnem pristopu naših institucij na evropski, nacionalni in lokalni ravni.

  Bernadette Bourzai (PSE). – (FR) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospe in gospodje, najprej se zahvaljujem Gáborju Harangozu za odlično delo in ugotovitve v zvezi s to zapleteno in občutljivo temo. Pri mnenju za to poročilo, osnutek katerega je pripravil odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja, sem želel dejavno sodelovati, ker je največ najranljivejših ljudi pogosto na najmanj razvitih podeželskih območjih in na območjih s stalnimi naravnimi ovirami, kar pomeni, da morata imeti kmetijska politika in politika razvoja podeželja na tem področju pomembno vlogo.

Menim, da si je treba v okviru kohezijske politike prizadevati za ohranjanje donosnih kmetijskih in nekmetijskih dejavnosti na podeželju, da prebivalci, ki jih pogosto mika, da bi se izselili, tega ne storijo, vendar da so dobrodošli tudi novi priseljenci. Pomembno je, da se spodbujajo družinske kmetije, ki zagotavljajo delovna mesta, ter enak dostop do javnih storitev in tudi zagotovitev javnih storitev, da se lahko pomaga prikrajšanim družinam, skupnostim in skupinam. Skratka, podeželsko okolje mora postati privlačno in ugodno za življenje. Ta cilj lahko dosežemo tako, da zagotovimo povezavo med različnimi politikami, ki se izvajajo na teh območjih in so osredotočene na te ranljive skupine, ter na ta način zagotovimo več dopolnjevanja med različnimi finančnimi instrumenti, ki so na voljo.

  Miloš Koterec (PSE). - (SK) Gospodu Harangozu se zahvaljujem za odlično poročilo, ki obravnava vprašanja, ki do zdaj niso bila v ospredju, čeprav ta vprašanja očitno predstavljajo prikrit vir zelo pomembnih težav. Omeniti želim dve konkretni področji tega poročila: v odnosih v zvezi z oživitvijo ranljivih skupnosti, del katerih so predvsem prebivalci podeželskih in obrobnih območij, ter razvojem mikroregij, ki zaostajajo, se ne dovolj upoštevajo posebne značilnosti posameznih držav in v sedanjih statističnih podatkih so komaj prisotne.

Ker omenjeni področji nista jasno opredeljeni, sta zapostavljeni. Zelo ranljive skupnosti (v gospodarskem in socialnem smislu) v Evropski uniji je treba jasno opredeliti, proučiti vrste in položaje manj razvitih mikroregij v EU ter tudi najti rešitve za te težave. Obe področji je težko uskladiti z uspehi kohezijske politike. Ne želimo, da bi kohezijska politika le zgledala stabilna.

  Miroslav Mikolášik (PPE-DE). - (SK) Zadevno poročilo ustrezno poudarja povezavo med reševanjem težav na socialnem področju in na področju regionalnega razvoja ter potrebo, da Evropa izkaže solidarnost in začne izvajati kohezijsko politiko na tem področju.

Osebno veliko časa posvečam težavam, ki so prisotne pri podpiranju regij, ki zaostajajo, zlasti na Slovaškem. Ohranjanje močnega in privlačnega evropskega podeželja je ključno zaradi gospodarskih, kulturnih in ekoloških razlogov. Podpiram poziv Komisiji, naj v okviru prihodnje zelene knjige o ozemeljski koheziji poveča obseg sredstev, ki so potrebna za reševanje regionalnih težav. Kot del tega postopka bo treba zagotoviti, da bodo regije dejavne in da bodo tesno sodelovale z nevladnimi organizacijami.

V zvezi s tem želim povedati tudi, da je treba družbene dejavnosti, ki jih izvajajo cerkve in verske skupnosti, posebej pohvaliti. Iz lastnih izkušenj vem, da je njihovo delo v zvezi z zapostavljenimi družbenimi skupinami in regijami zelo učinkovito in pogosto nepogrešljivo. Zato moramo to delo obravnavati kot sestavni del evropskih prizadevanj za pomoč ranljivim skupinam in ga ustrezno podpreti na evropski ravni.

  Stavros Arnaoutakis (PSE). – (EL) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospe in gospodje, tudi jaz želim poudariti, da s tem poročilom izražamo svoje prepričanje, da mora kohezijska politika 20 let po tem, ko je bilo oblikovana, še naprej zagotavljati solidarnost Unije, ne le za najbolj prikrajšane regije in države, ampak tudi za najbolj prikrajšane skupnosti in skupine naših državljanov.

Kohezijsko politiko moramo okrepiti s finančnimi sredstvi ter z ustreznimi mehanizmi in postopki, ki omogočajo izsleditev in obravnavanje zahtevnih, večplastnih socialnih in gospodarskih neskladij na lokalni ravni.

Izzivi, s katerimi se zdaj soočajo naše regije, ne dopuščajo, da bi težave v zvezi z revščino ter socialno in ozemeljsko izključenostjo ostale nerešene. Na vseh ravneh sta potrebna usklajeno ukrepanje ter celosten pristop s sredstvi in politikami za reševanje težav.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). - (PL) Gospod predsednik, zdaj je gospodarska rast najizrazitejša v okolici glavnih mest in velikih urbanih središč. Ostala območja, vključno s podeželjem, se razvijajo veliko počasneje, kar pomeni, da so veliko bolj nagnjena k težavam. Cilj kohezijske politike mora biti pomoč tem območjem in podpiranje ozemeljske kohezije.

Ker je to nujno za boljšo infrastrukturo, večjo privlačnost teh območij za vlagatelje, ohranjanje javnih storitev ter boljša bivališča in kakovost življenja. Za razvoj podeželja je zelo pomembna vzpostavitev komunikacijske infrastrukture; to zadeva predvsem ceste in tudi čistilne naprave za odplake, ker to vzpostavlja pogoje, ki so potrebni za naložbene tokove in nova delovna mesta, kar ljudem omogoča, da ostanejo na teh območjih in tu dostojno živijo.

Do zdaj se je skupna kmetijska politika osredotočala predvsem na kakovost hrane, varnost živil in konkurenčnost, vendar je bila manj vključena v razvoj podeželja zunaj področja kmetijstva. Kohezijska politika, politika razvoja podeželja in politika zaposlovanja morajo biti bolj usklajene.

  Ewa Tomaszewska (UEN). - (PL) Gospod predsednik, točka N poročila poudarja, da je za revščino in izključenost značilna močna ozemeljska pogojenost. Glede na načelo solidarnosti, ki je v Evropski uniji splošno upoštevano, in vsebino točke N želim, da bi dodeljevanje sredstev iz evropskih skladov spodbudilo vključevanje gospodarsko prikrajšanih območij.

Na žalost je bilo to načelo v moji državi letos kršeno. Sredstva, ki so dodeljena za izboljšanje infrastrukture, in druga sredstva za pomoč so bila usmerjena zlasti na bogatejša območja, ki so že dobro razvita. To je pogosto posledica boljše priprave oseb, ki zaprosijo za ta sredstva. Upam, da bo dokument, ki smo ga obravnavali, pomagal odpraviti te nepravilnosti v Evropski uniji.

  Danuta Hübner, komisarka. − Gospod predsednik, menim, da je bila razprava dobra, in zahvaljujem se vsem sodelujočim, ki so pokazali, da je celosten politični pristop najboljši način za uspešno reševanje težave drugačnih ranljivih skupnosti in skupin. Povezava med kohezijsko politiko in politiko razvoja podeželja se zdi tu posebej pomembna.

Prav tako se strinjam z zaskrbljenostjo poslancev, da je območni pristop k politiki upravičen v primerih, ko je ozemeljska koncentracija težav povezana z ranljivimi skupinami. Socialne vključenosti ne bi smeli ločiti od ozemeljske kohezije.

Cenim tudi, da poslanci poudarjajo razlike znotraj regij. Kot so poudarili številni poslanci, bi v tem smislu veliko pripomogla priprava kakovostnih, zanesljivih statističnih podatkov za stanje znotraj regij. Kot sem povedala v uvodu, namerava Komisija v razvoj takšne zbirke podatkov vložiti dodatna sredstva. Kot smo v preteklosti opravljali revizijo razmer v mestih, zdaj opravljamo revizijo razmer na podeželju. Ključno bo dobro sodelovanje z državami članicami glede tega vprašanja in v tem smislu zelo računam na podporo Parlamenta.

  Gábor Harangozó, poročevalec. − (HU) Najlepša hvala, gospod predsednik. Gospa komisarka, gospe in gospodje, najprej se zahvaljujem komisarki Hübner, ne le za njen odziv na to poročilo in to razpravo, ampak tudi za prizadevanja, da bi ta politika postala boljša in učinkovitejša. Zelo spoštujem njena prizadevanja in se ji zahvaljujem tudi za njeno odkritost v zvezi z mojim poročilom.

Želim odgovoriti na številna postavljena vprašanja. Če menimo, da je težavo treba obravnavati resno, moramo ravnati kot takrat, ko smo resno jemali potrebo po lizbonskem procesu in dejstvo, da je zagotavljanje izvajanja lizbonskega procesa v okviru kohezijske politike pomembno, kar je omogočilo uvedbo sistema za sklade kohezijske politike za podporo lizbonskega procesa. Če želimo, lahko na enak način ukrepamo na področju boja proti ozemeljski koncentraciji revščine. Če se za to odločimo.

Prav tako želim povedati skupini PPE-DE, predvsem gospodu van Nistelrooiju, da bi poročilo, če bi črtali točko 17, navajalo, da se strinjamo z dejstvom, da mikroregije niso sposobne izkoristiti priložnosti, ki jim jih omogočamo. Strinjamo se, da so to mikroregije, ampak zakaj bi želeli iz poročila črtati prav točko, v kateri pozivamo Komisijo, naj preveri, ali bi jim bilo mogoče na učinkovitejši način zagotoviti pomoč v zvezi s kohezijo na mikroregionalni ravni? Še vedno ne razumem, zakaj bi to morali storiti.

Gospe Petre želim povedati, da menim, da je to poročilo o regionalni politiki. Ni primerno, da se v poročilu o regionalni politiki razpravlja o etničnih skupinah in ne razumem, zakaj bi sploh morali razpravljati o etničnih skupinah. Če bi zadevo obravnavali z etničnega stališča, katere skupine bi želela, da se vključijo v poročilo v primeru Romunije? Rome, ki na nekaterih območjih živijo v zelo slabih razmerah? Skupino Csangos, ki na enem območju prav tako živi v groznih razmerah? Ali Romune v višje ležečih regijah? Na podlagi tega se ne moremo odločiti; potrebujemo kompleksne kazalnike, kompleksen pristop in celostno izvajanje. Hvala za pozornost.

  Predsednik. − Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri ob 12.00.

Pisne izjave (člen 142)

  Bairbre de Brún (GUE/NGL), v pisni obliki. – (GA) Strinjam se s poročilom gospoda Harangoza o vplivu kohezijske politike na vključevanje ranljivih skupnosti in skupin. Vedno bolj prisotno je pozivanje, naj se upoštevajo težko uresničljive možnosti, s katerimi se soočajo območja, prebivalstvo katerih ni imelo veliko besede pri odločanju in prevladujočem gospodarskem razvoju.

Iz primerov v mojem volilnem okrožju poznam težave, s katerimi se ne soočajo le prikrajšana mestna območja, ampak tudi obrobna območja v obmejnih okrajih Irske. Ta podeželska območja se pogosto soočajo s težavami v zvezi z zagotavljanjem naložbe v poslovno dejavnost ali infrastrukturo. Konec „izseljevanja s podeželja“, omenjenega v tem poročilu, mora biti za politike prednostna naloga.

Gospod Harangozó je vlogo malih in srednje velikih kmetij v smislu podpiranja podeželskih skupnosti ustrezno opredelil. V okviru kohezijske politike ne smemo zmanjšati vloge podeželskih skupnosti in v boju proti socialni izključenosti je treba izvajati ukrepe za boljšo povezanost razvoja podeželja in regionalnega razvoja.

Oddaljenost od komunikacijskih in prometnih omrežij je praktična težava, ki jo je treba rešiti.

  Bogdan Golik (PSE), v pisni obliki. – (PL) Kohezijska politika, za katero se porabi približno 33 % sredstev proračuna EU, je nujna za vse države EU. Poljska z veseljem sodeluje v kakršnih koli ukrepih v zvezi s celovitim gospodarskim povezovanjem družbe v Evropi in zmanjševanjem razlik na mikroregionalni ravni. Menim, da so ukrepi, sprejeti v okviru kohezijske politike, nujni za spodbujanje trajnostnega razvoja in odpravljanje brezposelnosti, revščine in socialne izključenosti, kar predstavlja del velikih socialnih in gospodarskih težav v Evropi. Sodelovanje med vsemi evropskimi državami in izmenjava izkušenj sta v tem smislu zelo pomembna.

Težave, ki upočasnjujejo trajnostni razvoj EU, vključno z nizkimi dohodki, slabo infrastrukturo in majhno družbeno mobilnostjo, zadevajo predvsem podeželje. Razmere so še slabše zaradi vse večjega izseljevanja ljudi s podeželja in večje socialne izključenosti na teh območjih. Poleg tega so težave, s katerimi se sooča evropska kohezijska politika na začetku 21. stoletja, vprašanja zunanje narave, kot so na primer vedno večje razvojne razlike med Evropsko unijo in Združenimi državami. V obdobju 1995–2005 je bila rast produktivnosti v Evropi veliko manjša kot v Združenih državah ali na Japonskem. To bistveno vpliva na zmanjševanje konkurenčnosti na evropskem trgu.

Gospodu Harangozu se zahvaljujem, ker je opozoril na ta vprašanja.

  Lívia Járóka (PPE-DE), v pisni obliki. – (HU) Evropska unija mora za spodbujanje zaposlovanja, rasti in konkurenčnosti v čim večji meri izkoristiti podjetniški in delovni potencial, ki sta ji na voljo. Glede na dejstvo, da v Evropi živi 10 milijonov Romov, večina katerih je nezaposlena, pri čemer je včasih razlog za to neskladnost med ponudbo in povpraševanjem delovne sile na trgu dela (strukturna brezposelnost), ali se ukvarjajo z dejavnostmi v okviru sive ali črne ekonomije, bi lahko vključevanje Romov odločilno vplivalo na učinek lizbonske strategije in kohezijske politike. V poročilu je ugotovljeno, da je kohezijska politika pomagala najrevnejšim regijam odpraviti pomanjkljivosti na področju gospodarskega in družbenega razvoja. Vendar je v smislu količine in kakovosti treba storiti še veliko več. Evropska komisija in države članice si morajo prizadevati za zagotavljanje usklajenosti in dopolnjevanja finančnih virov, ki so na voljo; finančni instrumenti Evropske unije ter predvsem Evropski socialni sklad in Evropski sklad za regionalni razvoj, se morajo pripraviti tako, da bodo lahko podprli številne posamezne programe, od zagotavljanja mikroposojil podjetjem do vlaganja v razvoj infrastrukture. Da se zagotovi, da bodo ti programi uspešni in da bodo skladi dosegli predviden cilj, bo treba opredeliti in odpraviti splošne in specifične ovire. Zaostale regije, ki se spopadajo z zapletenimi težavami, ne morejo ustanoviti partnerskih skladov, ki so nujni za pridobitev podpore Skupnosti, do katere so zakonsko upravičene. Vendar je slabosti veliko več na območjih, kjer živijo Romi, to pa zaradi njihove nizke stopnje izobrazbe in večgeneracijske brezposelnosti.

  Cătălin-Ioan Nechifor (PSE), v pisni obliki. − Evropski parlament je za predmet razprave predlagal osnutek resolucije v zvezi z vplivom kohezijske politike na vključevanje ranljivih skupnosti in skupin ter vztrajal pri ohranjanju nekaterih donosnih dejavnosti na podeželju, pri čemer je treba posebno pozornost posvetiti družinskim dejavnostim, vendar tudi kmetijskim dejavnostim majhnega in srednjega obsega.

Skupna kmetijska politika mora postati pravičnejša, da bo na podeželju v okviru predvidene krize v sektorju živil omogočena naselitev prebivalstva, večina katerega bo opravljala kmetijske dejavnosti.

Verjamem, da bo sprejetje te resolucije Romuniji zelo pomagalo pri boju proti revščini na podeželju, kjer živi 10 milijonov ljudi ter kjer pojavi socialne in ozemeljske izključenosti ogrožajo obstoj Romunije ter varnost živil in varnost preskrbe s hrano.

Z osredotočenjem na majhne, samooskrbne kmetije, na družine kmetov z majhnimi zemljišči bo imelo romunsko kmetijstvo resnično možnost in tako lahko povečalo prispevek tega sektorja k BDP.

Ob tej priložnosti prosim romunsko vlado, naj naredi vse, kar je potrebno za sprejetje te resolucije, naj reši vse, kar je še mogoče rešiti na področju kmetijstva, na katerem evropsko združevanje do zdaj ni bilo uspešno.