Dobesedni zapisi razprav

Torek, 17. junij 2008 - Strasbourg

4. Skupni standardi in postopki v državah članicah za vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je poročilo (A6-0339/2007) gospoda Webra v imenu odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU (KOM(2005)0391 – C6-0266/2005 – 2005/0167(COD)).

  Dragutin Mate, predsedujoči Svetu. − Pravzaprav sem zelo vesel, da smo danes tukaj in da govorimo o direktivi o vračanju, kjer gre praktično za prvi akt, ki smo ga uspeli delati skupaj – Parlament in Svet – na področju migracije. Do sedaj nismo imeli takšne izkušnje in moram reči, da je bilo vloženo izredno veliko napora tako s strani Sveta kot tudi s strani Parlamenta in posebej gospoda Webra za to, da smo prišli do točke, kjer smo danes.

Stališča, ki smo jih usklajevali v Svetu, so bila zelo dolgotrajna. Več kot dve leti smo potrebovali za to, da smo uskladili neke osnovne principe, na osnovi česa bomo sploh lahko začeli politični trialog. Politični trialog smo začeli praktično konec lanskega leta in ga nadaljevali v tem letu in pristop, ki smo ga ubrali in ki ga je podprl tudi poročevalec Weber, za kar se mu zahvaljujem, je bil ta, da smo najprej imeli večinsko mnenje večine držav članic in poskušali uskladiti tekste, potem smo pa šele iskali v Svetu kvalificirano večino za podporo teksta, ki smo ga usklajevali.

Nekaj točk je bilo izredno trdih oziroma bilo jih je težko doseči in eno od področij, ki je izredno pomembno – tako za Parlament kot seveda tudi za Svet – je obdobje, v katerem lahko pridržimo oziroma omejimo gibanje osebam, ki nezakonito pridejo na ozemlje Evropske unije. Treba je zelo jasno povedati: samo deset držav ima krajše obdobje od šestih mesecev. Samo deset držav od 27 članic ima krajše obdobje od šestih mesecev, vse ostale države se bodo morale s svojo zakonodajo prilagoditi na obdobje šestih mesecev, ki jih predlagamo v tej direktivi, kar pomeni bistven napredek pri možnostih in seveda pri področju omejevanja gibanja.

Prav tako je treba reči, da gre tukaj za izjemno velik napredek in poenotenje standardov, na podlagi katerih bodo dolžne delovati vse države. Do sedaj je vsaka država delovala po svoji lastni zakonodaji in seveda jaz trdno upam, da bomo lahko našli primeren konsenz tudi danes tukaj v Parlamentu in dosegli prvo branje in izglasovanje v prvem branju.

Najtrši oreh je v naših pogovorih praktično bil nudenje pravne pomoči osebam. Tukaj smo v Svetu prisluhnili argumentom in stališčem Parlamenta in sprejeli, sicer z veliko težavo, s pogajanji do zadnjega dne, praktično so se zadnja pogajanja v zvezi s to točko končala jutro pred Svetom ministrov in tam smo uspeli tudi na Svetu ministrov ministre prepričati, da sprejmemo takšna pravila, kot si jih želi Parlament, kljub temu da to pomeni bistveno povečanje dela in tudi vložka finančnih sredstev, ki jih bodo posamezne države članice dale. Namreč vedeti moramo, da je situacija z ilegalnimi migracijami izredno različna – od Sredozemskega morja, kjer so dnevne velike težave, čez poletje sploh velike, do nekaterih držav, ki so daleč od migracijskih tokov in ki seveda lahko popolnoma drugače reagirajo na migracije.

Moram reči, da sem seveda zadovoljen s tem, da smo našli kompromise, ki bodo pomagali izboljšati situacijo migrantom, da smo se posvetili najbolj ranljivim skupinam migrantov – družinam, otrokom – da jim zagotavljamo bistveno več pravic, kot jih je v marsikateri nacionalni zakonodaji v tem trenutku, in to se mi zdi, da je izredno velik napredek in izredno velik dosežek tudi pogajalcev s strani Parlamenta, ko smo o teh zadevah razpravljali.

Seveda pa moram povedati tudi nekatere druge stvari. Moram povedati, da je kompromis, ki je bil dosežen na Svetu, bil dosežen izredno težko. Pogajanja, v katera sem bil tudi sam osebno z drugimi ministri vključen do zadnjega dne, so bila izredno težka in naporna, in v Svetu je sedaj nedvoumno, trdno stališče, da je to tekst, ki je še sprejemljiv za Svet. Kakršne koli spremembe, kakršen koli amandma na ta tekst pomeni nesoglasje s strani Sveta, kar seveda pomeni nesprejetje direktive v prvem branju.

Kakšne so posledice? Ne bomo imeli skupnih norm, ne bomo izboljšali stanja, ki si ga želimo vsi izboljšati, in proces sprejemanja te direktive se bo bistveno podaljšal in zavlekel. Če smo zelo optimistični, lahko vemo, da najmanj naslednja tri leta ne bomo uspeli uskladiti direktive o vračanju, in seveda bomo s tem tudi bistveno poslabšali stanje vseh tistih, katerim bi ga lahko bistveno izboljšali.

Ampak to ni edina posledica, če te direktive ne sprejmemo. Posledica je tudi ta, da bo to vplivalo tudi na ostale direktive, ki jih sprejemamo v soodločanju in za katere bi lahko bil način pogajanja, kot smo ga izpeljali v tem procesu, dober vzgled in bi lahko bistveno pripomogel k izboljšanju dela predvsem pri direktivah o zeleni karti in o nekaterih drugih pravicah delavcev, ki pridejo v Evropsko unijo. Mislim, da je pot, ki smo si jo začrtali, prava in na tak način bomo lahko delali.

Ob zaključku bi se rad zahvalil za zelo konstruktivno in plodno sodelovanje med poročevalcem Webrom, vsemi poročevalci v senci, ki so bili ves čas prisotni na vseh političnih pogajanjih, in seveda podpredsedniku in njegovemu osebju iz Komisije, ki je marsikdaj nam pomagala poiskati kompromisno rešitev.

  Jacques Barrot, podpredsednik Komisije. – (FR) Gospod predsednik, zahvaljujem se Dragutinu Mateju, predsedujočemu Svetu. Najprej želim povedati, da ta dokumentacija resnično dokazuje, da postopek soodločanja deluje celo v primeru zapletene in težavne dokumentacije.

Evropska komisija priporoča celosten pristop k preseljevanju, pri čemer ta skladni pristop potrebuje usklajevanje poti zakonitega priseljevanja, lokalno vključevanje priseljencev ter učinkovit in velikodušen azilni sistem. Če sprejmemo to uredbo pogojev za vstop državljanov tretjih držav v Evropsko unijo, moramo seveda tudi določiti pravila, ki veljajo za tiste, ki ne izpolnjujejo pogojev ali jih ne izpolnjujejo več.

V nasprotnem primeru bi naša migracijska politika izgubila svojo legitimnost. Priznati moramo, da obstaja tveganje začaranega kroga. Če ne ukrepamo proti nezakonitemu priseljevanju, otežujemo življenja tistih, ki jih ogroža izkoriščanje brezobzirnih delodajalcev, in otežujemo tudi vključevanje zakonitih priseljencev. Zato verjamem, da moramo prekiniti ta začarani krog z ravnovesjem, o katerem je govoril gospod Mate.

Direktiva v zakonodajo Skupnosti uvaja uporabne določbe evropske konvencije o človekovih pravicah. Njeno sprejetje nam omogoča uporabo nadzornih mehanizmov Skupnosti, ki so usmerjeni v spremljanje skladnosti s pravnim redom. Ne glede na to, ali je to vprašanje prednosti, ki velja za prostovoljno vračanje, pravic nezakonito prebivajočih oseb, ki jim grozi vračanje, ohranitve teh pogojev, zaščite največjih koristi za otroke, spoštovanja družinskega življenja v okviru vračanja ali spoštovanja načela nevračanja, direktiva zmanjšuje število sivih območij in omogoča učinkovitejši boj proti izkoriščanju otrok, pri čemer so temu izpostavljeni državljani tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU.

Direktiva predpisuje državam članicam obveznost, da se odločijo, ali državljana tretje države vrnejo ali mu ponudijo pravico do bivanja. Ta pristop pomeni, da se lahko za vse vpletene strani izboljša pravna gotovost. Direktiva ima zato prednost, ker Komisiji ponuja možnost, da spremlja njeno izvajanje, pri čemer vam lahko zagotovim, da bova Komisija in jaz, ki sem odgovoren za to dokumentacijo, zagotovila skladnost s temeljnimi načeli, kar zadeva spoštovanje pravic priseljencev. Zlasti bomo ocenili učinek nekaterih določb o pridržanju, prepovedi ponovnega vstopa in pravni pomoči.

Kot je rekel gospod Mate, bo direktiva vse države članice prisilila, da bodo zlasti pozorne na otrokove pravice. Izvajanje teh pravil bi moralo biti v skladu z evropsko konvencijo o človekovih pravicah in konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah. Komisija bo to spremljala zlasti z namenom, da bi zagotovila, da so posebne razmere teh najbolj ranljivih ljudi zadostno upoštevane.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, dovolite mi, da se zlasti zahvalim gospodu Webru, poročevalcem v senci ter odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve za zelo pomembno opravljeno delo, da bi pripravili direktivo, ki po mojem mnenju zagotavlja učinkovit nadzor, pri čemer je zelo pozorna na človekove pravice.

Komisija si prizadeva za uvedbo tega skladnega evropskega okvira za politiko vračanja, ki je učinkovita in spoštuje pravice, pri čemer je tudi pod demokratičnim nadzorom.

Če smem, bom končal s tremi izjavami, ki sestavljajo kompromis, o katerem so se strinjali sozakonodajalci, kot je določeno v prilogi kompromisnega predloga spremembe vašega poročevalca gospoda Webra.

  Manfred Weber, poročevalec. − (DE) Gospod predsednik, gospod predsedujoči Svetu, o tej direktivi o vračanju državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU, razpravljamo že dve leti in pol. Preden začnem s praktičnimi zadevami, bi se rad zahvalil. To je bila zapletena in zelo pretresljiva tema, ki je zelo pomembna za veliko ljudi v Evropi, pri čemer se je uporabil tudi nov postopek, postopek soodločanja, zato se vam zahvaljujem. V odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve je naš trdni in izvedljivi predlog podprla velika večina. Kot Parlament smo sposobni doseči soglasje. Zahvaljujem se vam za pošteno sodelovanje, medtem ko se slovenskemu predsedstvu Sveta zahvaljujem, ker je bilo v vseh dveh letih in pol edino predsedstvo, ki je oživilo to razpravo.

Naj zdaj preidem k bistvu: ne govorimo o azilu, kot trdijo ljudje. Direktiva o azilu je ločena zakonodajna zadeva. Govorimo o ljudeh, ki so zdaj nezakonito v Evropi, o milijonih ljudi, ki nezakonito prebivajo v Evropi, pri čemer bi jim radi spremenili njihov nezakoniti status. Suženjstvo, ki obstaja na tem področju, je treba v Evropski uniji končati. To se lahko doseže z legalizacijo, z izdajo zakonitega dovoljenja za bivanje, vendar se lahko doseže tudi z vrnitvijo osebe v njeno matično državo.

Danes želim nagovoriti tiste v tej dvorani, ki še vedno dvomijo in postavljajo vprašanja. Pojavile so se obtožbe v zvezi s trajanjem obdobja pridržanja do odstranitve: šest mesecev, pri čemer se to obdobje lahko podaljša za dodatnih 12 mesecev. Ljudje pravijo, da v nekaterih državah to obdobje traja 30 dni ali 40 dni. Svet ministrov se je zavezal, da ne bo direktive uporabil kot argumenta, ki bi omogočil poslabšanje pogojev; to pomeni, da je treba ohraniti visoke standarde. Zakaj nihče ne vidi, da je v Evropski uniji devet držav članic, ki zdaj nimajo omejitve za obdobje pridržanja? Izboljšujemo razmere v teh državah.

Zakaj nihče ne vidi, da smo napisali celoten oddelek, celoten člen posebej za otroke in družine, da bi določili minimalne standarde? Zlasti je namenjen otrokom brez spremstva, ki še zlasti potrebujejo našo pomoč. Tu smo določili minimalne standarde. Zakaj nihče ne vidi zahteve po zagotovitvi dostopa do zdravstvene oskrbe in dostopa do izobrazbe za otroke? Zakaj nihče ne vidi ključne izjave, ki jo izraža obdobje pridržanja do odstranitve, in sicer da hočemo, da ostane čim krajše, in da se nekoga lahko pridrži le, če je vrnitev pravno mogoča? To pomeni, da se bo postopek premagovanja odpora organov, ki se zdaj uporablja, v Evropski uniji v prihodnosti prepovedal.

Zakaj nihče ne vidi, da imamo pravno pomoč, da imajo nevladne organizacije dostop, da obstaja pravica do vložitve ugovora? Ta direktiva predstavlja velik napredek. Omejili smo države, v katere lahko ljudi odstranimo. Evropski parlament je izvajal načelo prostovoljnega vračanja, pri čemer bo to, kar zdaj ne obstaja v vseh državah članicah, v prihodnosti postalo načelo. V časopisih sem prebral, da je Svet Evrope to kritiziral. Vse smernice Sveta Evrope o vračanju so zdaj vključene v to direktivo, pri čemer se bo v prihodnosti dosegla zakonska moč; zakaj torej Svet Evrope kritizira svoje smernice? S to direktivo zelo napredujemo tudi v zvezi s petletno prepovedjo ponovnega vstopa. Prosim, spomnite se. Prav Komisija je predlagala, da se razglasi zahteva za petletno prepoved ponovnega vstopa. Dosegli smo črtanje te zahteve. Kot Evropski parlament smo bili sposobni zagotoviti, da zdaj velja boljša uredba.

Danes bo tu ponovno veliko kritiziranja. Veliko poslancev bo spregovorilo in opisalo, kako grozljivi so centri za pridržanje, kako strašne so razmere v teh centrih in kako nečloveško zdaj poteka vračanje Evropske unije. O tem smo razpravljali dve leti in pol, pri čemer se vam zahvaljujem za izmenjavo mnenj, a danes bom odkrit: če glasujete proti tej direktivi, če glasujete proti rezultatu tristranskih pogovorov, preprečujete, da bi Evropska unija napredovala pri izboljševanju standardov teh človekovih pravic. Zato vas prosim, da se izkažemo za sposobne ukrepanja. Zlasti ob upoštevanju dejstva, da so državljani Irske zavrnili nadaljnjo širitev Evrope, imamo na tem aktualnem področju s to dokumentacijo prvič priložnost, da po zaslugi soodločanja pokažemo, da smo sposobni ukrepanja ter da hočemo močno in humanitarno Evropo.

(Ploskanje.)

  Agustín Díaz de Mera García Consuegra, v imenu skupine PPE-DE. – (ES) Gospod predsednik, najprej iskreno čestitam kolegu gospodu Webru.

Ta predlog direktive je izrazit in odločen korak k skupni politiki priseljevanja, ki jo potrebujemo. Direktiva je osnovni pravni instrument za varovanje temeljnih pravic priseljencev in pogoj za napredovanje pri urejanju zakonitega priseljevanja. Predlog uvaja prostovoljno vračanje priseljencev, ki nezakonito prebivajo v državah članicah, kot prednostni zaželeni cilj, pri čemer se jim zagotovijo potrebna sredstva, da se v svoje države zagotovo vrnejo na primeren način in brezplačno.

Nadomestna možnost prisilnega vračanja velja za zadnjo možnost, pri čemer se kot vedno strogo spoštujejo temeljne pravice. Pravna in jezikovna pomoč priseljencem ter priložnost pritožbe na odločitev o vračanju pri sodnem ali upravnem organu, ki je bil ustanovljen zaradi tega, so primeri, kako je predlog poskušal doseči, da bi bilo prisilno vračanje podrejeno prostovoljnemu vračanju.

Določitev najdaljšega obdobja pridržanja je bistveni element direktive. Težko je razumeti, kako lahko danes v Evropski uniji obstajajo kraji, v katerih se lahko priseljence zadržuje neomejeno, pri čemer nobena država članica ne more uporabiti direktive, da bi zaostrila svoje zakone o priseljevanju, zlasti v zvezi z obdobjem pridržanja.

Poleg tega obstaja jasna meja med vračanjem in azilom. V zvezi z nalogi za pridržanje so določena jasna pravna zagotovila. Novi člen 15a določa več boljših pogojev za mladoletnike in njihove družine, pri čemer direktiva ponuja možnost, da ima Sodišče Evropskih skupnosti pristojnost na tem področju.

Zaradi vseh teh razlogov, gospod predsednik, pri čemer ponovno izražam, da cenim prizadevanje poročevalca, Sveta in Komisije, prosim za podporo direktive o vračanju.

  Martine Roure, v imenu skupine PSE. – (FR) Gospod predsednik, danes razpravljamo o enem vidiku oblikovanja evropske politike priseljevanja, pri čemer bi že radi nekaj pripomnili: tu oblikujemo Evropo, ki je zaprta sama vase, kljub dejstvu, da bi morali za boj proti nezakonitemu priseljevanju določiti orodja, ki bi priseljencem omogočili, da pridejo zakonito.

Moja skupina ne sprejema kompromisa, ki sta ga s težavo sklenila predsedstvo in poročevalec, pri čemer ne nasprotujemo evropski politiki vračanja, ampak menimo, da je rezultat v zvezi z varovanjem temeljnih pravic zelo nezadosten. Dejansko smo vedno govorili, da podpiramo direktivo o vračanju, ker smo videli preveč grozot med obiski centrov za pridržanje. Vendar nočemo direktive za vsako ceno. Slišala sem, da bo ta direktiva ljudem omogočila, da se vrnejo iz podzemlja. To je resen nesporazum, saj ta direktiva določa le pravila za organiziranje vračanja, pri čemer pod nobenimi pogoji priseljencem ne zagotavlja pravice do bivanja.

Poročevalec meni, da je kompromis uravnotežen, ker podeljuje številne pravice. Vendar te pravice, ki jih podeljuje besedilo, kot so dostop do izobraževanja za mladoletnike in dostop do pravne pomoči, niso resnično obvezujoče.

Poleg tega direktiva ne bo prinesla izboljšav, kar zadeva pridržanje v Evropski uniji. Omejitev obdobja pridržanja na osemnajst mesecev je na primer navidezna izboljšava v devetih od sedemindvajsetih držav članic. Vendar to ne bo vplivalo na tri od teh devetih držav članic, to so Združeno kraljestvo, Irska in Danska, ker ne sodelujejo pri tej direktivi. Malo bo izboljšav v državah, kot je Malta, v kateri je večina pridržanih ljudi prosilcev za azil, ki jih direktiva ne obravnava. Priporniki v Grčiji so večinoma ljudje, ki so jih prestregli pri nezakonitem prečkanju zunanje meje. Tudi ti ljudje so izključeni iz področja uporabe direktive.

Zato je skupina socialdemokratov v Evropskem parlamentu predložila omejeno število predlogov sprememb, ki naj bi v to besedilo vnesli človeško razsežnost. To je prvo soodločanje Evropskega parlamenta o boju proti nezakonitemu priseljevanju, zato imamo kot poslanci Evropskega parlamenta dolžnost, da zagovarjamo jasno zakonodajo, ki ni predmet različnih razlag držav članic ali odločitev Sodišča Evropskih skupnosti. Zaradi tega pozivam Evropski parlament, da uporabi vsa zakonodajna pooblastila, ki so mu na voljo, da omogoči sprejetje zakonodaje, ki bo izboljšala stanje pripornikov. To je naša dolžnost kot poslancev Evropskega parlamenta.

To nas ne bo odvrnilo od razmišljanja o širšem in bolj filozofskem vprašanju: Ali Zemlja pripada vsem ljudem? Ali bi morali biti nekateri ljudje resnično obsojeni na življenje v revščini? Ali ne mislite, da je to resnična težava?

  Jeanine Hennis-Plasschaert, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, pogajanja s Svetom so bila dolga, intenzivna, zapletena in težavna. Začetno izhodišče večine držav članic je bilo: „Kako naj se rešimo te direktive, ker nočemo evropskih standardov o vračanju državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU?“ Seveda sta si Svet in Parlament zelo različno predstavljala, kakšna bi morala biti resna direktiva o vračanju z zadostnimi zaščitnimi ukrepi. Parlament se je moral boriti za vsako posamezno besedo in vejico.

Vsem in zlasti skupini PSE bi moralo biti do zdaj popolnoma jasno, da kompromisni sveženj postavlja pravila tam, kjer zdaj sploh ne obstajajo. Države članice z veljavnimi ugodnejšimi pogoji bi jih morale ohranjati ali sprejeti nove, če želijo. Vloga nacionalnih parlamentov pri tem je, da to zagotovijo v izvajanju direktive. Še več, zagotovili smo tudi politično izjavo Sveta, da ta direktiva ne bo in ne sme biti uporabljena kot izgovor za nižanje obstoječih standardov. Izkušnje z desetimi drugimi direktivami o azilu in preseljevanju kažejo, da se strah, da obstaja med državami članicami težnja, da se uporabi prenos takih direktiv kot izgovor, da svojo nacionalno zakonodajo spremenijo v bolj omejevalno, ni uresničil.

Zdaj ne obstaja zakonodaja EU, ki bi obravnavala vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU. S sprejetjem svežnja bodo nadzorni mehanizmi Skupnosti postali dostopni. Postopki za ugotavljanje kršitev, pristojnost Sodišča Evropskih skupnosti, poročanje Komisije, spremljanje Evropskega parlamenta: vse to bo na voljo.

Tri leta razprav so pokazala, da ni več možnosti, pri čemer je očitno, da na drugi obravnavi ne bo prišlo do dodatnih izboljšav. Priznam, da je to obžalovanja vredno, a drži. Svet bo začel sestavljati seznam z veliko neuresničljivi predlogi. Resnično se bo odprla Pandorina skrinjica.

Očitno sedanje politično ozračje v večini držav članic ne bo v pomoč. Kako naj se torej vzpostavijo minimalna skupna pravila, če zdaj sploh ne obstajajo? Kako naj se prepričamo, da bodo nadzorni mehanizmi Skupnosti na voljo? Kako naj se prepričamo, da so smernice Sveta Evrope enako pravno zavezujoče za vse države članice?

Na tej stopnji je temeljno vprašanje: ali hočemo direktivo ali ne? Ali hočemo direktivo, ki ni popolna, a je nedvomno prva ustrezna rešitev, ali sploh nočemo direktive, ker se nam zdijo sedanje razmere zadovoljive?

Celo zdaj bi veliko držav članic čutilo olajšanje, če bi direktiva propadla po krivdi Parlamenta. Kako ironično, da tisti poslanci Parlamenta, ki hočejo razdreti kompromisni sveženj, učinkovito podpirajo tiste države članice, ki sploh nočejo imeti evropskih zaščitnih ukrepov glede vračanja.

Kompromisni sveženj bi morali imeti za skromen, a pomemben prvi korak. Na politiko vračanja ne moremo gledati ločeno, ampak kot na nujen del celostnega svežnja o preseljevanju, vključno z zakonitim, in o azilu. Prav zares je po mojem mnenju po skoraj treh letih razprav skrajni čas, da prevzamemo svojo odgovornost.

(Ploskanje.)

  Jean Lambert, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospod predsednik, najprej se zahvaljujem poročevalcu o tej zadevi za celovitost in odprtost, s katero se je lotil vprašanj. Zahvaljujem se tudi našim kolegom, saj smo si po najboljših močeh prizadevali, da bi našli skupni pristop, ki bi priznal potrebo po obravnavanju ljudi kot posameznikov v postopku vračanja ter potrebo po predpisanem postopku in jasnosti v zakonodaji.

Razprave s Svetom so jasno pokazale primanjkljaje, ki zdaj obstajajo v nekaterih državah članicah, za njihove lastne državljane, zlasti v zvezi s pravno pomočjo, ki je ključna, če naj imajo ljudje dostop do zakonodaje in določeno stopnjo obrambe pred tistimi z močjo, ter tudi, kje ne obstajajo učinkoviti sistemi za ustrezno zastopanje pravic samih otrok in mladih. To je ustvarilo nekatere težave v razpravah s Svetom.

Obžalujem, da po tako dolgih pogajanjih moja skupina ne more sprejeti položaja, o katerem se je doseglo soglasje, saj direktiva nedvomno ne ustreza standardom, ki smo jih določili na začetku, čeprav teoretično ne nasprotujemo taki direktivi. Zakaj ne? Ker za nas predstavlja veliko težav, s katerimi se spopadamo v svojih državah članicah.

Eno od vprašanj je trajanje pridržanja. Medtem ko ga predlagana direktiva omejuje, vemo, kako dolgo obdobje pridržanja vpliva na duševno zdravje posameznikov in otrok, ki so pridržani. To smo videli na lastne oči, pri čemer obstajajo tudi raziskave. Videli smo razmere, v katerih zadržujejo veliko ljudi, in čeprav predlagana direktiva jasno navaja, da centri za pridržanje ne bi smeli biti zapori, nam ni vedno jasno, kakšna je razlika med temi centri ter zapori.

Imamo tudi vprašanja o prepovedi vstopa, pri čemer člen 9 jasno navaja, da bi to moralo biti splošno pravilo za vse, ki jih vrnejo neprostovoljno. Države članice, ki bodo to podprle, bodo morale odgovarjati na vprašanja, kot je vprašanje ene od prebivalk mojega volilnega okrožja Serwe Nouri Yousef, ki ima status begunke, je osem mesecev noseča, medtem ko so njenega moža prisilno vrnili v Irak in je zdaj pogrešan. Na podlagi te direktive bi ga tudi čakala prepoved vstopa. Kaj se bo torej zgodilo z družinskim življenjem kljub trditvam o humanitarni zaščiti?

Imamo tudi vprašanja v zvezi s členom 3(c) o tem, kam bi se moralo vrniti ljudi, pri čemer menimo, da je nesprejemljivo, če sklicevanje na „druge dogovore“ vključuje metaforična rokovanja, ki smo jih v preteklosti videli med gospodom Berlusconijem in gospodom Gadafijem, saj se taka soglasja sklepajo ločeno od pisnih javnih sporazumov.

  Andrzej Tomasz Zapałowski, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, težavo, o kateri razpravljamo danes, so večinoma povzročile države članice EU. Če si ogledamo govore predstavnikov nekaterih političnih strank, ki so tu zastopane, postane jasno, da so ti krogi v preteklosti pozivali k zakonodaji, ki bi omogočila liberalizacijo uredb o vstopu ljudi iz držav zunaj Evrope.

Tudi danes pogosto slišimo glasove v tem parlamentu, ki pozivajo k pravnim uredbam, ki napadajo tradicionalno družino ali krščansko tradicijo Evrope. Počakati moramo še nekaj let ter slišali bomo množične pozive in resolucije, ki nas bodo pozivali k reševanju identitete naše celine, saj tisto, zaradi česar je bila Evropa včasih zgled vsemu svetu, izumira.

Zamisel, vključena v predlog v zvezi z ustanovitvijo novih uradov, ki bi se ukvarjali z vračanjem, ni način za napredovanje. Te naloge bi se morale izvajati v okviru delujočih institucij, ki so se v vsakem primeru že razširile.

  Giusto Catania, v imenu skupine GUE/NGL. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ta direktiva je sramota in žalitev za pravno kulturo Evrope. Popolnoma nesprejemljiva je, pri čemer bi lahko izničila kulturo dobrodošlice, ki smo jo imeli več tisoč let, in globoke korenine evropske identitete, ki je bila oblikovana s prakso gostoljubja. Direktiva je le še en spomenik trdnjavi Evropi, uresničitvi reakcionarne utopije, ki poskuša ovirati svobodo gibanja moških in žensk.

Pravice do mobilnosti ne moremo zavirati z zapiranjem moških in žensk za bodečo žico ali v gnusne centre za pridržanje. Gospod Mate, govorim o 18 mesecih najdaljšega obdobja pridržanja, ne pa o šestih mesecih, kot ste dejali vi. To pomeni 18 mesecev, ne da bi zagrešili kakšen zločin.

Rad bi se navezal na besede nadškofa Agostina Marchetta med svetom migrantov italijanske škofovske konference, ko je rekel, da se nekoga ne sme pridržati le zaradi upravne kršitve, ter tudi, da se nekoga ne sme pridržati v nečloveških in ponižujočih centrih za pridržanje, kot so tisti, ki jih je obiskal odbor Parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve.

Še več, ta direktiva je nečloveška, ker zagotavlja vračanje v državo tranzita. Libija bo verjetno postala cilj množičnega izgona priseljencev. Predpisuje pridržanje in izgon mladoletnikov brez spremstva, določa prepoved ponovnega vstopa, pri čemer sistematično krši pravico do azila, in zagotavlja neomejeno pravno pomoč. To je resnična narava te direktive.

Še več, direktivo vsiljujejo vlade. V tej dvorani smo videli diktaturo Sveta, ki je Parlamentu rekel: „vzemi ali pusti“, pri čemer je celo grozil glede zamisli o kakršnem koli nadaljevanju razprave o priseljevanju. Evropski parlament se pasivno podreja tej odločitvi. Pozivam k dostojanstvu Evropskega parlamenta. To ni soodločanje. To je sprejetje predloga Sveta. Resnica je, da hočejo vlade takoj uporabiti 700 milijonov EUR, ki jih je dodelil sklad za vračanje. To je resnična narava te direktive.

Morali bi prisluhniti družbi, ljudem zunaj Parlamenta, predsednikom tretjih držav, organizaciji Amnesty International, cerkvam, evropski škofovski konferenci, sindikatom in Svetu Evrope: vsi nam pravijo, naj ne sprejmemo te direktive. Celo visoki komisar Združenih narodov za begunce, s katerim bi se v skladu z amsterdamsko pogodbo morali posvetovati o vseh zadevah, povezanih z azilom in priseljevanjem, s katerimi se ukvarja Evropska komisija, nam pravi, naj ne sprejmemo te direktive.

Tovrstne omejevalne politike so resnični vzrok največje tragedije Evropske unije: smrti na morju. Včeraj je umrlo 150 ljudi, pri čemer je v zadnjih desetih letih tako umrlo 12 000 ljudi. Evropska unija se omadežuje z nesprejemljivimi zločini, pri čemer je zaradi te direktive nadaljnja sokrivka teh ubojev, ki so Sredozemlje spremenili v pokopališče. Najbrž bi bila dobra zamisel, da kot v poklon tem mučenikom ne sprejmemo te direktive.

  Hélène Goudin, v imenu skupine IND/DEM. – (SV) Ko so zaprta vsa vrata, lahko noter pridemo skozi zadnja vrata. Vsako leto poskuša več tisoč ljudi priti v EU, ki gradi vse višje zidove okoli svojega ozemlja. Ti poskusi postajajo vse bolj obupani, pri čemer mediji redno poročajo o tem, koliko jih je plačalo s svojimi življenji.

Današnja razprava govori o tistih, ki jim je uspelo vstopiti v EU in ki jih zdaj hočemo izgnati iz nje. Veliko organizacij za človekove pravice kritizira predlagano direktivo, vključno s Karitasom in Amnesty International. Prisluhniti moramo njihovim svarilom, saj predlagana direktiva krši človekove pravice.

Evropska dodana vrednost se ne ustvarja z odločitvijo, da se lahko ljudi, ki niso zagrešili nobenega zločina, pridrži tudi do 18 mesecev. Zaradi daljših obdobij pridržanja se ne bo vrnilo več ljudi. To je preprosto nečloveška in draga rešitev zapletene težave. Zaradi prepovedi ponovnega vstopa v EU, ki lahko traja do pet let, se bo povečalo nezakonito priseljevanje. Obupani ljudje so se prisiljeni obrniti na tihotapce ljudi, pri čemer bomo vse pogosteje brali o nesrečah, ki doletijo begunce, ki bodo zato zasovražili naš del zahodnega sveta.

Organizacije za človekove pravice so nas posvarile pred tem. Zdaj je odvisno od nas, da ravnamo odločno in branimo človekove pravice na nacionalni ravni.

  Frank Vanhecke (NI). – (NL) Gospod predsednik, kako resen je položaj zaradi popolnega pomanjkanja odločnega ukrepanja proti nadlogi milijonov nezakonitih priseljencev v Evropi, je postalo jasno zaradi histeričnih odzivov politično korektnih levičarskih oblikovalcev mnenj na to direktivo o vračanju. Žal mi je, a to ni direktiva o vračanju. Direktiva celo zavezuje države članice k zagotavljanju brezplačne pravne pomoči nezakonitim priseljencem pri izpodbijanju njihovega izgona. Poleg tega mora vsaj sedem držav članic skrajšati obdobje pridržanja.

Še več, direktiva dve možnosti, to sta izgon in zakonska ureditev, resnično postavlja na bolj ali manj enako raven, kot bi bil to primer nevtralne odločitve, pri čemer so množične zakonske ureditve, ki so v zadnjih letih nastale v različnih državah članicah, delovale kot množični učinek privabljanja in tudi zelo obremenile druge evropske države.

Če povzamem, želim si, da bi to bila resnična direktiva o vračanju, ki bi enkrat za vedno ustavila učinek privabljanja za nezakonite priseljence, a žal to ne drži. Nikakor nisem prepričan, da bo to vsaj začetna ustrezna rešitev.

  Simon Busuttil (PPE-DE). – (MT) Najprej bi rad čestital kolegu gospodu Webru za zelo uporabno delo v zvezi s to zakonodajo, kompromisom, ki nam ga je uspelo doseči. Gospod predsednik, rezultat referenduma prejšnjega tedna na Irskem kaže, da ljudje menijo, da Evropska unija svojih težav ne rešuje učinkovito, pri čemer potekajoče raziskave, kot je na primer Eurobarometer, kažejo, da so državljani EU zaradi priseljevanja najbolj zaskrbljeni; oni hočejo več od Evrope, ne manj, pri čemer odgovor, ki smo ga ponujali do zdaj, ne zadostuje.

Zato Evropska unija ne bo resno upoštevana na področju priseljevanja, če ne pokaže, da je sposobna ponuditi jasen in učinkovit odgovor na tem področju. Kakšno je izhodišče te direktive? Izhaja iz tega, da velja za vse v nezakonitem stanju. Če ste v nezakonitem stanju, je odgovor lahko le, da se morate vrniti tja, od koder ste prišli. To je cilj te zakonodaje, pri čemer bo vsak, ki bo glasoval proti njej, trdil in sporočil, da nezakonitost lahko ostane in jo lahko sprejmemo. To ni sprejemljivo in tudi ne bi smelo biti.

Za tiste, ki se morajo vrniti, ta kompromis predstavlja vrsto pogojev, ki se razlikujejo glede na pridržanje, obravnavo, uporabo sile, zdravstveno oskrbo in druge dejavnike. Pred sabo imamo kompromis. Ni popoln, a je dober kompromis za napredovanje. S kompromisom hočemo pokazati, da smo se sposobni odzvati na to.

  Claudio Fava (PSE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, dovolite mi, da nagovorim Svet, ker ne razpravljamo o naši direktivi ali predlogu Komisije, ampak o načinu, kako ji je Svet odvzel ves pomen.

Ta direktiva izraža skupno smer, v katero se premika razprava o priseljevanju v Evropi. Zaradi dejstva, da jo je Svet soglasno sprejel, njeno sporočilo ni manj pomembno, ampak še pomembnejše. To sporočilo nam govori o Evropi, ki je zgrajena na načelu nezaupanja. Vprašanje ni koristnost direktive, ki ustvarja skupen deljeni sistem. Vprašanje je, kaj ta direktiva določa.

Dan po smrti 150 nezakonitih priseljencev, ki so utonili v Sredozemskem morju, nas prosite, naj preživelim povemo, da bo od jutri tiste, ki so kot oni že v naših državah, čakala določba, ki predvideva do 18 mesecev pridržanja. Odobrili bomo pogubno pravno načelo, ki omogoča možnost odvzema svobode posamezniku do 18 mesecev zaradi upravnega ukrepa, pri čemer posameznik ni storil nobenega zločina. Česar ne bi nikoli dopustili v naših državah, če bi šlo za evropskega državljana, dovoljujemo in podpiramo v primeru nezakonitih priseljencev.

Osemnajst predlogov sprememb, ki v zvezi s tem ukrepom ponovno vzpostavljajo znake politične civilizacije in jih je vložila naša skupina, je poskus ponovne vzpostavitve dostojanstva, kar zadeva zakonodajo, za določbo, za katero menimo, da je ponižujoča za Evropsko unijo in naše države članice. Če se jih ne sprejme, jih bo veliko glasovalo proti direktivi, tudi jaz, gospod predsednik.

Ne verjamem, da obstaja široko soglasje, gospod Weber. Ne strinjamo se glede presoje in sodb, ki jih posredujemo našim državam glede načina, na katerega se bodo obravnavale najpomembnejše točke te direktive. Ta parlament ni varuh abstraktnih pravil. To je parlament, ki mu pogodbe podeljujejo dolžnost, da ščiti posebna načela, ki se nanašajo na zakonodajo in politično civilizacijo. Svet nas prosi, naj zanikamo ta načela, zato da bi hitro ukrepali. Menimo, da je na tej točki storjena temeljna napaka. Ne prosite nas, naj hitro ukrepamo, ampak naj ukrepamo napačno: napačno za priseljence, napačno za Evropo, napačno za države članice, pri čemer te odgovornosti ne želimo deliti z vami.

  Gérard Deprez (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, jasno je, da danes razpravljamo o zelo kočljivem vprašanju, glede katerega je Parlament razdeljen, hkrati je to zelo občutljivo, če ne celo tragično vprašanje, saj lahko bistveno vpliva na razmere obstoja in celo življenja tistih, ki hočejo priti v Evropo, čeprav nezakonito, v iskanju prihodnosti, ki jim jo njihova država ne more zagotoviti.

Ne bom ponavljal besed drugih govornikov, a želim izpostaviti štiri posebne točke.

Prva je namenjena mojemu kolegu in prijatelju Giustu Cataniu. Ni pravično, Giusto, da govorite o trdnjavi Evropi, kot da nikomur ne dovoljuje na svoje ozemlje in kot bi bila neobčutljiva za revščino milijonov ljudi. Glede na uradne podatke zdaj od 1,5 do 2 milijona priseljencev na leto zakonito vstopi v Evropsko unijo zaradi zakonske ureditve, združitve družin ali priznanja statusa političnega begunca. To pomeni, da bo ob tej hitrosti v naslednjih 30 letih, pri čemer nimam nobenih ugovorov, v Evropsko unijo zakonito prišlo od 45 do 60 milijonov ljudi.

Drugič, ta direktiva kljub svojim pomanjkljivostim, pri čemer priznam, da jih ima nekaj, ni uredba. Dejansko je to okvirna direktiva, na podlagi katere vsaka država članica sama presoja razen določenih minimalnih standardov in omejitev, ki se jih ne sme preseči, pri čemer vsaki državi članici ponuja možnost zakonodaje, ki ustreza temu, kar odloči demokratična večina v teh državah. Direktiva navaja tudi, da bi morala Komisija vsaka tri leta poročati Parlamentu in da lahko Komisija predlaga predloge sprememb. Preberite direktivo.

Tretjič, pri čemer govorim nekaterim svojim prijateljem socialdemokratom tu, moramo ustaviti širjenje velikih neresnic. Direktiva ne določa pridržanja kot pravila. Člen 14 direktive omogoča možnost pridržanja v posebnih primerih, pri čemer določa tudi zelo strog pravni nadzor. Preberite si odstavek 2 člena 14. Trditev, da je pridržanje obvezno in da je vsiljeno državam članicam, preprosto ne drži. Ne bi smeli razvnemati javnega mnenja. Obstaja dovolj resnih težav brez izmišljanja težav, ki preprosto ne obstajajo.

Moja četrta in zadnja pripomba, gospod predsednik, je sporočilo za gospoda Webra ter skupino Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov. Kljub vsem pomanjkljivostim, pri čemer priznavam njihov obstoj, bom glasoval za direktivo. Vseeno prosim skupino PPE-DE, naj ne poskuša uporabljati postopkovnih možnosti za reševanje vprašanj, ki so dejansko politična in ki bi lahko razdelila Parlament. Kakor koli bo to jutro Parlament glasoval, je treba spoštovati njegovo odločitev.

  Hélène Flautre (Verts/ALE). – (FR) Gospod predsednik, nekaj me resnično moti. Zakaj se je poročevalec gospod Weber odločil zanikati pooblastila Evropskega parlamenta tako, da si je nadvse prizadeval, da bi nas na prvi obravnavi pripravil do sprejetja skupnega stališča Sveta, ki je bil v osnovi nesprejemljiv, v času, ko le s težavo prepričujemo državljane, kako pomembno je, da se Evropskemu parlamentu podeli povečana pristojnost? To odločitev mi morate razložiti, gospod Weber.

Resnično upam, da bomo jutri upravičili pričakovanja evropskih državljanov ter pokazali, da ščitimo varstvo človekovih pravic in vrednote Evropske unije. Zakaj? Mislim, da ne moremo pričakovati, da lahko zapremo mladoletnike brez spremstva in jih izženemo v države, v katerih nimajo družine, vezi in pravnega zastopnika. To je v vseh okoliščinah popolna kršitev spoštovanja največje koristi za otroka. Prav tako ne verjamem, da lahko sprejmemo, da morajo priseljenci trpeti v travmatičnih in uničevalnih okoliščinah 18-mesečnega pridržanja, če niso zagrešili nobenega zločina. To je pretiran odvzem svobode, ki jo kot tako opisuje sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti. Prav tako ne moremo sprejeti, da priseljence vračamo v skladu s sporazumi o ponovnem vstopu v države, v katerih nimajo vezi in v katerih, gospod Weber in gospod Deprez, nimamo sredstev za zagotovitev njihove fizične ali psihološke varnosti. Ne moremo zagotoviti načela nevračanja, čeprav je izstopajoče v vašem besedilu.

Zato pozivam vse poslance, naj jutri zavrnejo to, kar je resnično le podaljšek omejevalnih in kratkovidnih politik držav članic. Evropa potrebuje drugačen cilj za mednarodno priseljevanje.

  Roberta Angelilli (UEN). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, varni izgoni ter odvračanje od nezakonitosti in izkoriščanja: to je po mojem mnenju na kratko povedano cilj direktive o vračanju. Zato bi rada čestitala poročevalcu za odlično delo, ki je bilo izhodišče za kompromis, dosežen s Svetom.

Besedilo je uravnoteženo in zasnovano na nekaterih temeljnih predvidevanjih: končno bo poskrbelo za skupno politiko priseljevanja. O tem govorimo že dolgo, predolgo. To pomeni, da bomo zagotovili skupna pravila, ki so bistvena za popolno zaščito pravic zakonitih priseljencev, ki predstavljajo zelo pozitiven vir, če se proti nezakonitemu priseljevanju ukrepa neizprosno.

Želim poudariti še nekaj izstopajočih točk: predvsem se spodbuja prostovoljno vračanje, za vračanje v primeru tveganja pobega ali nevarnosti, ki jo posameznik predstavlja, so določeni krajši roki, končno je določen urnik za obdobje bivanja v centrih za pridržanje, da se lahko opravijo vse potrebne preiskave. To ni nepomemben dosežek. Rad bi izpostavil, da se je do zdaj lahko, kot je povedalo že veliko kolegov poslancev, vsaka država članica sama odločila, ali bo uvedla časovno omejitev dolžine bivanja.

Prav tako je treba posebno pozornost nameniti človekovim pravicam, zlasti pravicam ranljivih posameznikov in mladoletnikov na podlagi največjih koristi za otroka. To je revolucionarna točka, ki ustrezno upošteva, kaj se dejansko dogaja v centrih za pridržanje.

Končno je na vrsti prepoved ponovnega vstopa, ki velja v celotni EU. Menim, da so to skupna, poštena in pregledna pravila, ki bi lahko predstavljala del strategije ali pakta za vključevanje, kot se je izrazil prihodnji predsedujoči EU, v okviru katerega bi se poostril nadzor na zunanjih mejah Unije, oblikovala nova azilna politika, ki bi ponudila svež zagon za diplomatsko sodelovanje in predvsem za razvojno sodelovanje s tretjimi državami.

Končno bi morala Evropa v zvezi z evropskim pravilnikom o vključevanju zakonitih priseljencev prevzeti odgovornost, morala bi biti odločna in verodostojna, morala bi postati Evropa pravic ter pravil, ki se upoštevajo. To besedilo, ki se seveda lahko še dodatno izboljša, moramo sprejeti. Vse se lahko izboljša. V vsakem primeru lahko države članice to storijo, a po treh letih bi bilo grozno, da bi se jo oviralo še nekaj mesecev ali let, da bi našli drug minimalen kompromis, ki bi se v vsakem primeru vedno obravnaval kot nazadovanje. Medtem ko živimo v svojem zlatem svetu, ki je resnično sestavljen iz neskončnih kompromisov, je veliko ljudi izkoriščanih ter umirajo na krute in nečloveške načine, kot se je zgodilo včeraj v Italiji. Prosim, bodimo bolj odgovorni in manj govorimo.

  Eva-Britt Svensson (GUE/NGL). - (SV) Gospod predsednik, gospe in gospodje, petek je svetovni dan beguncev, ko bo pozornost usmerjena na razmere beguncev po vsem svetu. Sprejetje poročila gospoda Webra bi bil ciničen korak v napačno smer, zato je skupina GUE/NGL glasovala proti poročilu. Nasprotujemo gradnji „trdnjave Evrope“. Posledica predlogov v poročilu gospoda Webra je, da EU ne bo le zgradila še višjih zidov pred begunci, ampak bo prav tako zaklenila vrata in odvrgla ključ.

Namesto ogrožanja človekovih pravic bi morale države EU poskušati obnoviti pravice beguncev na podlagi konvencije o beguncih za zagotavljanje pravnih sredstev za vstop v Evropo in zagotovitev vsaj osnovne stopnje spoštovanja človekovih pravic. Ne državljani tretjih držav ne državljani držav članic ne bi smeli biti izpostavljeni kršenju osebne svobode ali zapornim kaznim za upravne prekrške.

  Gerard Batten (IND/DEM). - Gospod predsednik, ta predlog bi državam članicam izrazito otežil odstranitev nezakonitih priseljencev in njihovo vračanje v matične države. Koliko bo to prizadelo Združeno kraljestvo in zlasti moje volilno okrožje London? London je že zdaj nesorazmerno obremenjen zaradi zakonitih in nezakonitih priseljencev ter iskalcev azila. Navedeno je, da se je Velika Britanija izključila iz tega območja zakonodaje Skupnosti, iz česar se lahko sklepa, da to ne bo vplivalo na nas, ampak ali to drži?

Ko se nezakonitim priseljencem dovoli ostati v državi članici, lahko nato potujejo v druge države članice. To se jim lahko prepove le na podlagi tega, če predstavljajo dejansko grožnjo za varnost, javno zdravje ali javni red. Zanima me, kdo v Združenem kraljestvu bo to izvajal. Britanska sistema za priseljevanje in azil sta v popolnem razsulu. Če se bo Velika Britanija res izključila iz te direktive, morda evropski nezakoniti priseljenci ne bodo mogli vstopiti skozi glavna vrata, a jim ta predlog ponuja ključ zadnjih vrat.

Nato je tu še vprašanje lizbonske pogodbe in listine o temeljnih pravicah. Ali bi se lahko zakonodaja o človekovih pravicah uporabila za izvajanje delov tega predloga v Veliki Britaniji? Kdo ve. O tem ne bo odločala britanska vlada, parlament ali sodišča, ampak Sodišče Evropskih skupnosti.

  Roberto Fiore (NI). – (IT) Gospod predsednik, to priložnost izkoriščam za nasprotovanje včerajšnjim nespametnim in nerazložljivim besedam podpredsednika Barrota v zvezi z možnostjo, da bi se nezakonito priseljevanje obravnavalo kot bremenilni dejavnik v zločinskih dejanjih, kar je predlagala italijanska vlada. Mislim, da to nima nobene podlage v zakonodaji, pri čemer javnost tega zagotovo ne bi odobravala.

O Webrovem poročilu bi rad dejal, da mislim, da bi se moralo nezakonito priseljevanje prav zato obravnavati kot možnost, da bodo ljudje bežali. Precej jasno je, da je priseljenec, ker je v državo vstopil nezakonito, nagnjen k pobegu. Želim povedati tudi, da je za Komisijo in Parlament na koncu nujno, da premislita o pomembnosti, da bi morale države, iz katerih prihajajo ti priseljenci, kot je Libija v primeru Italije, za to plačati. Morale bi poravnati ogromne stroške, ki jih zdaj ustvarja nezakonito priseljevanje.

  Urszula Gacek (PPE-DE). - Gospod predsednik, gospod Weber si resnično zasluži čestitke in zahvalo za prizadevanje pri ukvarjanju z zapleteno, pretresljivo in občutljivo zadevo.

Cilj direktive o vračanju je določiti osnovne skupne standarde o obravnavanju nezakonitih priseljencev. Zlasti je treba poudariti pomen človekovih pravic v tem primeru.

Popolnoma se zavedamo, da je veliko nezakonitih priseljencev ponovno žrtev. Prvič jih prevarajo v njihovi matični državi, pri čemer pogosto izročijo svoje življenjske prihranke in še več, da bi si zagotovili pot in delo v Evropski uniji. Vendar jih namesto dežele obilja pričaka moderno suženjstvo v Evropi. Če jih ujamejo v Uniji, jih pogosto zaprejo, pri čemer jih lahko pred začetkom veljavnosti te direktive pogosto čaka dolgotrajno pridržanje med obravnavanjem njihovega primera.

Na podlagi direktive se bo spodbujalo prostovoljno vračanje; zapor bo dovoljen le v primerih, ko bo obstajala očitna nevarnost pobega nezakonitega priseljenca, in v drugih upravičenih primerih. Določilo se je najdaljše obdobje pridržanja, povečala se je pravna zaščita zlasti posebno ranljivih skupin, nevladne organizacije bodo imele dostop do tako kritiziranih centrov za pridržanje, ki se jih bo bolj nadzorovalo, ter poskrbelo se bo tudi za dodatne storitve in podporo za same pripornike.

Imam predlog za kolege, ki so se izrekli proti tej direktivi: ta teden naj po glasovanju ne vstanejo pred vse bolj prazno dvorano in razlagajo, zakaj so glasovali proti, ampak naj to raje razložijo neposredno tistim nezakonitim priseljencem brez zaščite v veliko državah, ki so pridržani za nedoločen čas brez dostopa do pravne pomoči. Morda jim lahko razložijo, da so proti direktivi glasovali, ker so mislili na njihove največje koristi.

  Stavros Lambrinidis (PSE). – (EL) Gospa predsednica, zelo sem zaskrbljen, da svet ministrov že tri leta ovira napredek z barantanjem o določbah. Te določbe obravnavajo zaščito temeljnih pravic, vključno s pravicami nezakonitih priseljencev, pri čemer se o njih ne bi smelo pogajati. Nekaj je torej zelo narobe z nekaterimi evropskimi vladami.

V Evropi se ne bi smelo pogajati o tem, da se nikogar ne sme pridržati za 18 mesecev, zlasti če se to ne zgodi zaradi česar, kar je posameznik storil ali ni storil, ampak ker organi v njegovi matični državi, ne po njegovi krivdi, nočejo sodelovati v postopku za njegov izgon. Ne bi se smelo pogajati o tem, da morajo po izreku končnega represivnega ukrepa pridržanja za katerega koli nesrečnega sočloveka ti brez izjem ali zank v zakonodaji imeti vsaj pravico do pravne pomoči in možnosti, da sodnik odloči o njihovem pridržanju. Ne bi se smelo pogajati o tem, da se mladoletnikov brez spremstva ne sme izgnati v tretje države. Če se vendar ne morejo varno vrniti v svojo državo, te otroke obdržimo v Evropi, v kateri jih bomo zaščitili. Hkrati se prav tako ne bi smeli pogajati o evropski solidarnosti. Te države, zlasti na jugu, ki imajo največji pritok priseljencev, bi morale prejeti znatno finančno pomoč od drugih držav, pri čemer bi se jim omogočila zagotovitev prej omenjenih človekovih pravic. Nejasne izjave Komisije o mogoči prihodnji podpori ne zadostujejo.

Vendar so kljub resnemu prizadevanju poročevalca in poročevalcev v senci v Parlamentu prav te samoumevne zahteve postale stvar pogajanja v Svetu. Končni rezultat je bil očitno delno pozitiven, vsaj v zvezi z državami, ki zdaj ne ponujajo nobene zaščite. V zvezi z nekaterimi ključnimi točkami so nekatere države drugim vsilile kompromis z „najmanjšim skupnim imenovalcem“. V veliko pogledih je to zelo težavno in dvoumno, ker je njegovo izvajanje prepuščeno presoji vlad, ki so, gospod Deprez, izkazale svoje pomanjkanje občutljivosti.

To je usklajevanje, ki se ne nazadnje ne usklajuje s temeljnimi evropskimi načeli in vrednotami ali se jim prilagaja.

PREDSEDUJOČA: GOSPA KRATSA-TSAGAROPOULOU
Podpredsednica

  Alexander Alvaro (ALDE). – (DE) Gospa predsednica, tudi jaz se zahvaljujem poročevalcu gospodu Webru, čeprav bi me mogoče najraje spregledal, in zlasti kolegici gospe Hennis-Plasschaert, ki je skupaj z ostalimi poročevalci ta težavni postopek vodila naprej skozi razburkana morja v mirne vode.

Zdaj si želim povedati, da se mi zdi škodljivo in nečastno, da ljudje povezujejo tragedijo smrti v Sredozemskem morju s to direktivo, saj resnično nista povezani druga z drugo. To je treba preprečiti. Ta direktiva ustvarja pravno gotovost za ljudi, kjer je prej ni bilo. Usoda ljudi, ki zdaj živijo v nedostojanstvenih razmerah, ne vedo, kdaj se bodo morali vrniti v svoje države in nimajo dostopa do sodnih organov, se bo izboljšala. Direktiva določa minimalne standarde za 27 držav članic, pri čemer je za eno tretjino držav članic, ki sploh nimajo standardov, to boljše od sedanjih razmer. To je prvi korak k nujno potrebni skupni politiki azila in spoštovanju človekovega dostojanstva v vsej Evropi. Menim, da bi morali vsi, ki hočete narediti ta korak z nami, to odgovornost vzeti resno in glasovati za to poročilo.

  Pierre Jonckheer (Verts/ALE). – (FR) Gospa predsednica, če ponovim besede prejšnjega govornika, ostajam osebno navezan na staro evropsko zamisel usklajevanja med doseganjem izboljšav: tj. usklajevanje navzgor. Posledično se čudim, zakaj se usklajenost z najbolj zaščitnimi pravili zavrača za te ljudi v težavah. Izpostaviti bi bilo treba, da deklaracije Sveta niso pravno zavezujoče in da bi se moral pravni mehanizem vključiti v osrednji del same direktive, če se tako zavedamo tveganja usklajevanja navzdol. Mislim tudi, da je za pravno pomoč državam v težkih razmerah, zlasti finančnih, potreben evropski solidarnostni sklad, ki ga je treba ustanoviti.

V zvezi s postopkom imam še eno pripombo. Gospod Barrot, tu imamo izkrivljen postopek soodločanja. Sem eden od 780 poslancev. Le zdaj imam danes priložnost spregovoriti in predložiti predloge sprememb, in če nočemo obveznega pridržanja, gospod Deprez, bi morali prebrati predloga sprememb 82 in 95, ki na primer določata, kaj pomeni tveganje pobega. Preberite predloge sprememb in glasujte za predloga sprememb 79 in 98, ki določata pogoje, pod katerimi se lahko mladoletnike brez spremstva izžene z ozemlja Evropske unije. Vloženi predlogi sprememb poskušajo izboljšati besedilo, pri čemer mislim, da se Parlament ne more soočiti z navideznim postopkom soglasja, kar se zdaj dejansko dogaja.

  Mario Borghezio (UEN). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, evropska politika priseljevanja ima temeljno napako: medtem, ko je v mislih treba imeti tudi varovanje pravic narodov, njihove svobode, varnosti in pravico do tega, da se v državo ne vdira, ima le eno izhodišče, tj. koncept obrambe človekovih pravic.

Levica s svojimi predlogi sprememb za izboljšanje glede vračanja nezakonitih priseljencev ne izvaja politike. V instituciji evropskega varuha človekovih pravic vlada prava demagogija. Ali bomo tudi varuha človekovih pravic obravnavali tako kot nezakonite priseljence? Resna politika se spopada z interesi globalizacije, ki hoče narode ločiti od njihovih ozemelj, saj jih obravnava kot blago, kot sužnje ali pa kot nove potrošnike. Temu nasprotujemo.

Za razširjenost trgovine z ljudmi v Sredozemlju so moralno odgovorni tisti, ki tako trgovino dopuščajo. Zmeraj smo obsojali to izprijeno trgovino z ljudmi, kot na primer na Lampedusi. To je sramota. Če bodo ti predlogi sprememb levice sprejeti, se bo evropska politika o vračanju priseljencev končala, preden se bo sploh začela.

  Athanasios Pafilis (GUE/NGL). – (EL) Gospa predsednica, predlog direktive je nesprejemljiv in cinično prikriva pravo nečlovečnost EU in njene politike.

Pravno urejate 18 mesečno pridržanje revnih priseljencev, vključno z mladoletniki, v koncentracijskih taboriščih, v katerih so življenjski pogoji sramotni za človeško civilizacijo. Prav tako za nadaljnjih pet let prepovedujete kakršen koli vstop na območje EU. Prostovoljno vračanje je popolnoma nesmiselno, saj ni nič drugega kot prisila. Ukažete jim, da morajo oditi prostovoljno, ali pa gredo v zapor in so nato po 18 mesecih izgnani.

Tiste, ki so žrtve vaše lastne politike, obravnavate kot storilce kaznivih dejanj. Bombardirate Afganistan in se pritožujete zaradi beguncev. Ropate države tretjega sveta in se pritožujete zaradi gospodarskih migrantov, ki polnijo žepe kapitalistov.

S temi novimi ukrepi boste med drugim povečali dobičke trgovcev s sužnji in obseg trgovanja, saj se s strožjimi ukrepi višajo cene. Razmere boste še poslabšali za priseljence in druge delavce, ki bodo v okviru teh novih prisilnih ukrepov, ki temeljijo na grožnji z izgonom, prisiljeni delati brez kakršnih koli pravic.

Lahko ste prepričani, da delavci, državljani tretjih držav in tudi evropski državljani teh ukrepov ne bodo sprejeli.

  Carlos Coelho (PPE-DE). – (PT) Gospa predsednica, gospod podpredsednik Barrot, gospe in gospodje, ali na teh področjih potrebujemo evropski pristop ali ne? Ponavadi vsi rečemo, da ga potrebujemo. Kako se te zadeve lotimo? V tem parlamentu obstaja večina, ki meni, da moramo zakonito priseljevanje urediti s predpisi in se boriti proti nezakonitemu priseljevanju.

Kot je povedal že komisar Barrot, je politika vračanja bistven del te strategije. Imamo direktivo o minimalnih standardih. Ali želimo še več? Ali želimo boljše standarde? Prepričan sem, da si jih, vendar smo trčili ob nepopustljivost Sveta, zato se politično vprašanje glasi: ali je boljše imeti te minimalne standarde ali nobenih?

Moj odgovor je: menim, da je boljše imeti te minimalne standarde, zato bi gospodu Webru rad čestital za njegovo delo in pogajanja, ki jih je vodil.

Naj navedem dva primera: prepoved ponovnega vstopa, ki je določena za obdobje petih let. Prepričan sem, da bi ostali želeli drugačne časovne omejitve, vendar jih nekatere države članice trenutno sploh nimajo, kot na primer Avstrija, Danska in Francija.

Glede pridržanja: devet držav članic nima določenega časa trajanja pridržanja. Le šest jih ima določen krajši čas trajanja kot je tisti, določen v tej direktivi. Ena od teh šestih držav je Portugalska, tj. moja država, ki ima odrejeno šestmesečno časovno obdobje in je že izjavila, da se bo tega obdobja tudi držala. Z drugimi besedami, te direktive ne namerava izkoristiti za to, da bi zmanjšala učinkovitost teh standardov.

Gospa predsednica, na koncu bi rad poudaril to, kar je o otrocih povedal že komisar Barrot. V zvezi s tem moramo biti še posebej previdni in tudi zagotoviti, da se direktiva uporablja na humani način.

  Javier Moreno Sánchez (PSE). - (ES) Gospa predsednica, gospe in gospodje, ta direktiva je napredek pri doseganju skupne politike priseljevanja. To je potreben ukrep, ki ga kot del celotnega evropskega pristopa morajo od zdaj naprej spremljati še drugi ukrepi.

Razviti moramo zakonodajne in finančne instrumente, ki nam bodo dokončno omogočili sprejetje zakonitih priseljencev ter nam pomagali, da jih vključimo v našo družbo. Prav tako moramo ustaviti nezakonito priseljevanje in delo na črno ter pomagati pri odpravljanju mafijskih mrež trgovine z ljudmi.

To lahko dosežemo le s tesnim sodelovanjem med matičnimi državami in državami tranzita. Zato Komisijo pozivamo, naj izkoristi svojo pristojnost za dajanje pobud, Svet pa prosimo, da te nerešene direktive čim prej sprejme, saj državljani brez splošnega sklopa ukrepov te direktive ne bodo razumeli. Njen cilj je združiti 27 različnih zakonodaj, da se tako zagotovijo učinkoviti postopki vračanja ter dostojanstvo in spoštovanje človekovih pravic priseljencev.

Skupina socialdemokratov želi s svojimi predlogi sprememb direktivo uskladiti z najbolj naprednimi in zaščitnimi zakonodajami. Španski socialdemokrati še posebej poudarjamo varovanje in skrb za mladoletnike in želimo, da jim je omogočeno izobraževanje ter da so nastanjeni v posebnih sprejemnih centrih. Prav tako želimo spodbuditi prostovoljno vračanje in izboljšati pravna jamstva v zvezi s postopkom.

Gospe in gospodje, na koncu bi rad pozdravil zavrnitev predloga poročevalca, tj. gospoda Webra, ki je iskal načine za hitro rešitev postopka, kar bi oslabilo pristojnost soodločanja in verodostojnost tega parlamenta.

V današnjem času potrebujemo močen parlament, ki prevzema svoje odgovornosti.

  Sarah Ludford (ALDE). - Gospa predsednica, zadržkov pri glasovanju za to direktivo nimam zato, ker viša standarde v nekaterih državah članicah in zato, ker je idealna. Ocena vrednosti te direktive dejansko izhaja iz dejstva, da se Združeno kraljestvo zanjo ne bo odločilo. Ne želi biti omejeno z višjimi standardi te direktive, še posebej s časovnimi omejitvami ter pogoji pridržanja, kot so ločitev pridržanih priseljencev od obtoženih storilcev kaznivega dejanja, kar trenutno v Združenem kraljestvu ni zmeraj tako, in dejstvom, da morajo biti prisilni ukrepi sorazmerni ter morajo spoštovati temeljne pravice in dostojanstvo posameznika, vse to pa so pomembni elementi tega besedila.

Bilo je veliko napačnih informacij in žal mi je, da je včeraj v britanskem časopisu The Guardian nekdo napačno povzel predsednika Bolivije. Osemnajst mesecev ni standardni čas pridržanja. Direktiva navaja, da ne bi smel preseči šestih mesecev razen v državah članicah, v katerih bo navkljub vsem razumnim prizadevanjem postopek odstranitve verjetno trajal dlje, in sicer zaradi nesodelovanja zadevne osebe ali zaradi zamude pri pridobivanju potrebnih dokumentov od tretjih držav.

Menim, da so določbe glede upoštevanja največje koristi otroka, družinskega razmerja, zdravstvenega stanja, načela nevračanja ter posebnih določb glede mladoletnikov brez spremstva še zlasti pomembne in bodo migrantom v pomoč v nevarnosti odstranitve. Določbe o razlogih za pridržanje in ugovore ter sodni nadzor so ključne. Vendar moram ob podpori te nepopolne, vendar potrebne direktive za povečanje standardov poudariti, da je to le ena stran celotne zadeve. Ob tem moramo imeti tudi pravičen sistem za sprejemanje beguncev ter primerno politiko zakonitega priseljevanja.

  Willy Meyer Pleite (GUE/NGL). – (ES) Gospa predsednica, gospe in gospodje, prizadevanje za izgon več kot osmih milijonov ljudi na podlagi koncepta upravnega pridržanja je popolna sramota.

Če bo ta odločitev sprejeta, kar se žal lahko zgodi, bo to pomenilo konec zaščitne Evrope. Veliko Evropejcev pod diktatorstvom je trpelo zaradi upravnega pridržanja in to je koncept, ki bo prevladal pri izgonu teh ljudi.

Nespodbudna Evropa se bo zato utrdila. Tiste države članice, ki bodo ta koncept želele obnoviti, so tiste, ki so v tem proračunskem letu prvič zmanjšale podporo za mednarodno sodelovanje.

Razvojnih ciljev novega tisočletja ne bomo mogli doseči v okviru stare Evrope, tj. Evrope, ki podpira lakoto in krizo s hrano, na tak način bomo k temu le prispevali. Izgon osmih milijonov ljudi brez kakršnega koli zagotovila je sramota.

Verjamem v sprostitev Evrope in k temu tudi pozivam, zlasti tiste državljane, ki so zavrnili tako zakonodajo.

  Marian-Jean Marinescu (PPE-DE). - (RO) Spoštovani kolegi, Evropska komisija je ugotovila, da je leta 2006 v Evropski uniji bilo približno osem milijonov nezakonitih priseljencev. Unija te težave ne more več prezreti. Ne smemo ogrožati življenj teh ljudi, zato moramo najti rešitve in jasno je, da se te težave ne bodo rešile same od sebe.

Instrumenti za nadzor nezakonitega priseljevanja, ki jih je pred nedavnim predlagala Komisija, ne morejo zagotoviti pozitivnih učinkov, če se ob tem ne rešijo tudi težave glede nezakonitih izseljencev. Živimo v Evropi, v kateri so bile odpravljene notranje meje in to je razlog, zaradi katerega to direktivo potrebujemo ter tako pričnemo z izvajanjem skupne politike repatriacije nezakonitih priseljencev.

Obstajajo nevladne organizacije, ki menijo, da je Evropska unija na področju priseljevanja sprejela še bolj represivne politike in direktivo o vračanju ocenjujejo kot „sramotno direktivo“. Razumem zaskrbljenost teh organizacij, ki ščitijo interese ljudi brez dokumentov, vendar jih pozivam, naj razmere proučijo realno. Kakšne bi bile rešitve glede nezakonitih priseljencev, ki so vstopili preko Malte, Kanarskih otokov, Grčije, Italije ali, nedavno, na zunanji vzhodni meji in ki se poskušajo ustaliti v Evropski uniji? Obstaja nevarnost, da bodo ti priseljenci postali žrtve črnega trga dela, nezakonitega trgovanja ali celo teroristične radikalizacije. Ta nevarnost je resnična in ravno zato je pomembno, da se njihove razmere uredijo s predpisi ali za repatriacijo ali tako, da se jim zagotovi azil ali dovoljenje za bivanje.

Pogajanja s Svetom so privedla do rešitev, ki jih lahko sprejmemo brez zadržkov, zlasti na občutljivih področjih, kot sta zaščita ranljivih ljudi in mladoletnikov brez spremstva ter pogojevanje repatriacije v matične države ali države, s katerimi je Evropska unija na tem področju sklenila dvostranske sporazume. Menim, da bi bilo treba ceniti prizadevanja, ki so jih predložili poročevalci in Svet ter da bi direktivo bilo treba sprejeti v taki obliki, kot je bila predstavljena na tej prvi obravnavi.

  Wolfgang Kreissl-Dörfler (PSE). – (DE) Gospa predsednica, svoje beležke bom dal na stran. Pripravil sem veliko drugih stvari, ki sem jih želel povedati, vendar moram izpostaviti, da na tem področju vsekakor nismo dosegli vsega, kar bi lahko. Tudi jaz sem upal na več ali boljše predpise. Moje misli so razdvojene, in sicer po eni strani želim najboljše in po drugi moram tukaj, na evropski ravni, sprejeti odločitev tudi glede minimalnih standardov, ki naj bi se uporabljali v državah, ki teh standardov nimajo. Vsak od nas bi moral pregledati razmere v svoji državi, tj. kaj se dogaja tam in kakšni so standardi lastne države. Ali so res tako dobri?

Kot Evropski parlament lahko določimo le minimalne standarde. Dejstvo, da je Svetu uspelo skleniti sporazum, je skoraj čudež, saj štiri ali pet držav, vključno z našim zveznim ministrom, ni hotelo imeti nobenih predpisov in so povedali, da so zadovoljni s sedanjimi razmerami v svojih državah. Zdaj morajo razmere izboljšati nacionalni parlamenti in nacionalne vlade. Kje je napisano, da jim nihče ne preprečuje iskanja boljših rešitev? Kot študent sem se naučil, da je „s pomočjo pravnega reda lažje najti zakone“. Gospod Deprez ima prav: vse člene še enkrat skupaj preberimo in postalo nam bo bolj jasno, kaj lahko tukaj dosežemo. Saj ne bomo našli kamna modrih. Tega še ni našel nihče, ravno nasprotno. Vendar želim, da se ta dogovor uporabi kot podlaga, da bo Evropska unija tako v prihodnosti bolj učinkovita. Sodelovati bodo morali kolegi iz nemškega zveznega parlamenta in vsaka od nemških zveznih držav, saj v naši državi velja 18 mesečno obdobje pridržanja do odstranitve. Imamo daljšo prepoved ponovnega vstopa in v mnogih zveznih državah so bile sprejete nesprejemljive odločitve. Če rečem, da je to sramotno, lahko le svetujem, da to ni pravi način za nadaljevanje. Nenehno nasprotovanje ni bilo nikoli v nikakršno pomoč ljudem, ki na tem področju delajo in tistim, ki so obtičali v državah, ki nimajo nobenih smernic.

  Marco Cappato (ALDE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, poročevalec, tj. gospod Weber, je začuden nad tem, da ta parlament ni videl nekaterih pozitivnih ukrepov, predstavljenih v tem predlogu direktive.

Vendar poročevalec razpravlja na način, kakor da je ta parlament pred končnim glasovanjem v končni obravnavi in pred tem, da izpolni svojo zadnjo dolžnost ter ga sprejme ali zavrne. Ni tako. To je prva obravnava. Zato je težko razumeti, zakaj kljub predlogom za izboljšanje nadaljnjih zagotovil mladoletnikom, zadev glede tretjih držav tranzita in prepovedi ponovnega vstopa, ki imajo v tem parlamentu široko soglasje, vsekakor v levici in desnici, te priložnosti ne izkoristimo.

Pravite, da zato, ker so Svet in vlade podali svoje odločitve. Kot je povedal gospod Jonckheer, je to izpodbijanje naše moči kot sooblikovalca zakonodaje; to kljub spoštovanju izvedenega dela v triletnih pogajanjih pomeni, da si ne prizadevamo za izboljšanje direktive.

Evropske vlade ta parlament potrebujejo zato, da Evropa ne postane zastrašujoča in prostor z bolj učinkovitimi instrumenti za zaščito pred priseljevanjem, ampak postane prostor vključevanja priseljencev.

  Patrick Gaubert (PPE-DE). – (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, mnogo organizacij in političnih strank spodbuja absurdno ideološko kampanjo proti temu besedilu, ki ga izkoriščajo in napačno predstavljajo v politične namene.

S to direktivo ljudem v občutljivih položajih ponujamo zaščitne ukrepe in jim tako zagotovimo vračanje na spoštljiv in dostojanstven način. Gospod Catania, to se ne nanaša na pravico do azila. Menim, da tega še ne razumete v celoti.

Naših državljanov ne bomo pustili v prepričanju, da so njihovi predstavniki odgovorni za besedilo, ki je napačno označeno kot „sramotna direktiva“. Ni se nam potrebno sramovati besedila, ki uvaja zaščitne ukrepe. Sramujejo se lahko tisti, ki ne vidijo ali ne želijo videti napredka, ki ga omogoča.

Ali želimo vključiti načelo prostovoljnega vračanja? Ali želimo državam članicam dovoliti, da ohranijo neomejeno obdobje? Ali želimo utemeljene sklepe? Ali želimo, da zakonodajni organi nadzirajo pogoje pridržanja? Ali želimo brezplačno pravno pomoč in pomoč nevladnih organizacij? Ali želimo vključiti načela enotnosti družine, največje koristi otroka in zdravstvene oskrbe? Gospa Roure in gospa Hennis-Plasschaert, ali ni res, da se vsa besedila lahko izboljšajo in da ta direktiva predstavlja napredek v primerjavi s sedanjim stanjem, ko vsaka od držav članic ravna po svoje, včasih tudi na nesprejemljiv način?

Gospe in gospodje, pozivam vas, da glasujete za ta dogovor in tako nekaterim ljudem onemogočite politično manipuliranje v zvezi s tem besedilom ter ohranite konkretne izboljšave, ki jih prinaša.

  Inger Segelström (PSE). - (SV) Gospa predsednica, na začetku bi se rada zahvalila Manfredu Webru in vsem, ki so omogočili to razpravo o prvem koraku k skupnim predpisom in postopkom glede vračanja nezakonitih priseljencev. Glede na prejšnje razprave v odboru in na plenarnih zasedanjih menim, da se na določenih področjih zadeve razvijajo v napačno smer in k manj humani EU.

Prvič, 18-mesečno obdobje pridržanja ljudi ni sprejemljivo. Ljudje lahko ponorijo, saj niso zločinci ali storilci kaznivih dejanj, ampak človeška bitja, ki zase in za svoje družine iščejo boljše življenje. Drugič, če Svet in poročevalec prostovoljnega vračanja ne bosta sprejela, bodo otroci odtrgani od šol in vrtcev, nastanitev bo razveljavljena brez opozorila in zlasti otrokom bomo storili več škode, kot jo je morda povzročila napetost med čakanjem na sklep. Tretjič, ker smo januarja sprejeli strategijo o otrokovih pravicah, Parlament ne more pridržati otrok ali jih obravnavati tako, kot je predlagano tukaj. To lahko zaznamuje otroke za vedno in k temu ne bom prispevala. Četrtič, če imajo ljudje razlog za vrnitev, je pet let predolgo obdobje, v katerem se ne morejo vrniti. Vseh ljudi ni mogoče obravnavati popolnoma enako, tj. vsak primer je treba obravnavati posebej in jih oceniti ter pregledati iz vseh vidikov, kot na primer v zvezi s trgovino z ženskami in otroki.

Mnogo organizacij za nadzor človekovih pravic je predstavilo svoje poglede in izrazilo zaskrbljenost ter mnenje, da je ta dogovor nezadosten in pristop do ljudi brezčuten. Pozdraviti je treba predloge sprememb skupine socialdemokratov. Hvala vam, gospa predsednica.

  Panayiotis Demetriou (PPE-DE). – (EL) Gospa predsednica, zastaviti moramo vprašanje, in sicer, ali je danes nezakonito priseljevanje v EU težava ali ne? Odgovor mora biti ta, da to je težava in celo zelo resna. Prav tako se moramo vprašati, ali je to zadevo treba obravnavati na evropski ravni ali naj bo še naprej stvar vsake države članice posebej. Odgovor na drugo vprašanja je „ne“, saj mora to težavo obravnavati EU. O tem smo izrazili svoje mnenje. Ali se celovita in splošna politika EU uporablja do te mere, da lahko obravnava to težavo? Žal je tudi tukaj odgovor „ne“. Težavo obravnavamo na nepopolni način in današnja razprava se le dotika obsežne težave glede nezakonitih priseljencev. Kljub temu lahko pričnemo le postopno.

Med drugim se moramo v razpravi o dogovoru vprašati še naslednje, in sicer ali je ta dogovor med Svetom in Parlamentom popoln? Ni. Ali je tak kot smo želeli? Nikakor ne. Ali je to dogovor, o katerem lahko razpravljamo v času, ki nam je še ostal in tudi nekaj dosežemo? Tudi tukaj se odgovor glasi „ne“. Parlament in Svet o tej zadevi razpravljata že dve leti in pol.

Gospodu Webru čestitam za njegovo delo in dosežene rezultate, vendar s temi nisem popolnoma zadovoljen. Kljub temu ostaja vprašanje, ali se razmere izboljšujejo. Odgovor je, da se. To povzroča spet drugo vprašanje, in sicer ali sčasoma lahko dosežemo izboljšave, namesto da dovolimo mirovanje razmer? Menim, da lahko, saj o tem razpravljamo, kar je dobro. „Zemlja pripada vsem človeškim bitjem“ je pristop, ki ga odobravam, saj se v zvezi s temi ljudmi ne smemo vesti nerazumno. Vendar se moramo soočiti z resničnostjo. Kljub obstoju organiziranih družb moramo ščititi človekove pravice ter hkrati varovati koristi in pravice organiziranih družb ter držav.

  Genowefa Grabowska (PSE). – (PL) Gospa predsednica, v Evropi nezakonito prebiva več milijonov ljudi in to se dopušča zato, ker so poceni delovna sila, nimajo nobenih pravic do pokojnine ali zdravstva in teh pravic ne morejo uveljavljati na sodišču. Trdno sem prepričana, da ima vsaka oseba ne glede na svoj pravni status pravico do dostojanstva in humanitarnega obravnavanja. Zato z veseljem pozdravljam predlog Evropske komisije, ki naj bi v zvezi s to zadevo uskladil načela.

Verjamem, da vsi v tem parlamentu želimo pregledna in jasna načela Skupnosti ter postopke glede vračanja, izgona in prepovedi vstopa za nezakonite priseljence. Na to čakamo že nekaj časa. Parlament obdeluje te rešitve že dve leti. Ne pozabimo, da bomo morali počakati še nadaljnji dve leti, da bo ta direktiva začela veljati, saj je to obdobje izvajanja v državah članicah. Čeprav imam v zvezi z direktivo nekatere zadržke, in sicer glede časa trajanja pridržanja priseljencev, pridržanja otrok brez spremstva in prepovedi ponovnega vstopa v Evropsko unijo, me zanima, ali naj nezakoniti priseljenci še naprej čakajo na usklajeno politiko priseljevanja, vključno z minimalnimi standardi. Ali morajo biti priča razpravi, ki dokazuje, da Evropa v zvezi s tem ne more doseči sporazuma? Mislim, da ne.

  Stefano Zappalà (PPE-DE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, kot večina drugih poslancev, ki so to jutro sodelovali in sodelujejo v razpravi v tem parlamentu, sem ta pojav izkusil tudi sam na začetku tega parlamentarnega obdobja, ko sem obiskal veliko delov Evrope in mnogo predhodnih sprejemnih centrov.

Razumem, da je ta pojav zapleten in ima različne vidike. Zaradi svoje kulture, svojega značaja in našega političnega položaja lahko vsak od nas ta pojav vidi na poseben način. Menim, da je ključnega pomena upoštevati dejstvo, da ne govorimo o nekaj izseljencih, kot je bilo pred 100 leti. Ne govorimo o majhnem ali osamljenem pojavu, ampak govorimo o priseljevanju narodov. Govorimo o milijonih ljudi, ki se selijo iz različnih razlogov, ki so pogosto povezani s prošnjami za azil, le nekaj s političnimi potrebami, mnogo pa jih išče boljše življenjske in delovne pogoje.

Čeprav imam malo časa, se želim zahvaliti gospodu Webru. Prav tako se zahvaljujem gospodu Deprezu, tj. sedanjemu predsedniku odbora za državljanske pravice, pravosodje in notranje zadeve, in bivšemu predsedniku, tj. gospodu Cavadi, ter vsem ostalim poslancem, s katerimi smo veliko časa sodelovali pri obravnavanju tega pojava. Menim, da je boljše imeti zakonodajo, ki se da izboljšati, kot pa da nimamo nobene zakonodaje. Prepričan sem, da Evropo mora skrbeti za vse, vendar mora v zvezi s tem zapletenim in resnim pojavom, s katerim se soočamo, skrbeti za svoje lastne državljane.

  Frieda Brepoels (PPE-DE). – (NL) Gospa predsednica, gospe in gospodje, na začetku bi se rada zahvalila zlasti našemu poročevalcu za njegovo izredno trdo delo in to zelo pomembno dokumentacijo. Seveda je ob koncu razprave težko izraziti kakšne nove vidike, vendar se popolnoma strinjam s tistimi poslanci, ki so povedali, da je ta direktiva prvi, vendar pomemben korak k širši politiki priseljevanja. Vsi se soočamo z enakimi težavami in izzivi ter jasno je, da bodo naši državljani sprejeli in razumeli le zakonito priseljevanje, če bodo politiki jasno izražali mnenje, da nezakonito priseljevanje ni sprejemljivo pod nobenimi pogoji. Videli smo, da ena tretjina držav članic na tem področju še zmeraj nima nobenih predpisov in tako za te države pravzaprav nobena zakonodaja, ki smo jo tukaj sprejeli, ne predstavlja napredka glede varovanja samih nezakonitih priseljencev.

Nasprotnikom te direktive bi rada povedala le to, da bo dejansko zelo malo napredka ali pa ga sploh ne bo, in sicer v državah, ki že ponujajo zadostno zaščito ter da je Svet jasno zagotovil, da se direktiva ne bo uporabljala na škodo zaščiti v tistih državah članicah, katerih zaščita je obsežnejša od tiste, določene v direktivi. Prav tako je treba pojasniti, da države članice lahko zaščito okrepijo še bolj, kot je to določeno v direktivi.

Glede izvajanja in posodabljanja menim, da je zelo pomembno, da Komisija in nacionalni parlamenti nosijo večino odgovornosti ter da je te izgone nedvomno treba učinkovito izvajati.

Gospa predsednica, upam, da bo večina poslancev v tem parlamentu lahko presegla politične nazore in ukrepe ter bo pripravljena prispevati k realistični, odločni, jasni in humani rešitvi ne le v korist EU, ampak še bolj v korist nezakonitih migrantov samih.

  Manolis Mavrommatis (PPE-DE). – (EL) Gospa predsednica, najprej bi rad čestital kolegu Webru za njegovo odlično delo in rezultate ter gospe Carlotti za konstruktivno sodelovanje, ki smo ga imeli z odborom za razvoj.

Sredozemske države se soočajo s težavo nezakonitega priseljevanja v večji meri kot države, katerih meje niso tako izpostavljene. Na primer, v mojo državo, tj. Grčijo, je lani prišlo 112 000 nezakonitih priseljencev, izdanih pa je bilo 58 000 odločitev o vrnitvi. To so rekordna števila EU, ki mora zato sprejeti skupno strategijo za obravnavanje te težave. Sprejeti je treba spremljevalne ukrepe za vključevanje priseljencev, urediti pa je treba tudi dostojne pogoje za vračanje nezakonitih priseljencev.

EU mora zagotoviti politiko vračanja, ki temelji na načelu solidarnosti in delitvi odgovornosti z razvitimi državami. Pozdravljam in podpiram izjeme v tej direktivi, ki temeljijo na družinskih odnosih, največji koristi otroka in zdravstvenem stanju priseljencev. Koristi otrok je treba zaščititi s primernim oddelkom socialnovarstvenih storitev ali z odvetnikom.

Ugovor odbora za razvoj proti pridržanju mladoletnikov je bil sprejet in prepričan sem, da ga bodo poslanci sprejeli.

  Ioannis Varvitsiotis (PPE-DE). – (EL) Gospa predsednica, kot je povedal gospod Mavrommatis, je lani v Grčijo vstopilo 112 000 nezakonitih priseljencev. Vendar jih večina ni želela ostati, ampak so želeli oditi v druge evropske države. To pomeni, da je težava glede priseljevanja evropska težava, saj se tiče nas vseh in zato jo moramo obravnavati skupaj.

Grčija tako odobrava oblikovanje skupne politike priseljevanja. Vsekakor priporočilo gospoda Webra ne rešuje težave v celoti, vendar je zelo dober korak in zato mu iz srca čestitam. Če nadaljujemo z izvajanjem politike, ki je določena v direktivi, menim, da bomo sčasoma razmere izboljšali.

Nihče ne odobrava nehumanega ravnanja s priseljenci ali kršenja človekovih pravic. Grčija ima zadržke le glede zavezanosti držav članic k zagotoviti brezplačne pravne pomoči. Ali veste zakaj? Obstajata dva razloga, in sicer prvič, stroški so ogromni in Grčiji to onemogočajo ter drugič, pravna pomoč vsebuje element nepravičnosti. Če pravno pomoč dodelimo nezakonitim priseljencem, zakaj je ne zagotovimo tudi revnim, zakonitim priseljencem, ki vstopajo v našo državo in našim revnim državljanom?

Menim, da je z dodatkom k zadevnemu členu to vprašanje rešeno in Grčija v zvezi s tem nima več nobenih zadržkov. Zato bomo predlog in priporočilo zagotovo podprli.

  Pierre Pribetich (PSE). – (FR) Gospa predsednica, pogajanja za dosego sporazuma na prvi obravnavi so zavrla veliko prednosti, ki jih je dosegel Parlament.

Tako kompromisno besedilo ni sprejemljivo. Mladoletnike je nesprejemljivo obravnavati kot odrasle, jih pustiti brez dostopa do izobraževanja in dovoliti, da jih pošljejo nazaj v državo in stran od svojih sorodnikov. Nesprejemljivo je, da so skupni predpisi in postopki skladni z najnižjimi standardi v Evropi in da to direktivo omejujejo; nedopustno je, da je odprtih toliko možnosti za kršenje človekovih pravic, nedostojni čas trajanja pridržanja ter da so ljudje v takih razmerah zapuščeni brez pravne pomoči.

Kako lahko zavedna Evropa dopušča tako grozne stvari? Kako je lahko po tolikem upanju vizija ustanoviteljev Združenih držav Evrope po vzoru Viktorja Huga postala nočna mora?

  Miroslav Mikolášik (PPE-DE). - (SK) Zaradi težav, ki so povezane z nezakonitimi priseljenci v EU, potrebujemo pregledne, jasne in pravične predpise. Glede na aktualnost (trenutno je v EU približno 8 milijonov nezakonitih priseljencev) in zapletenost te težave menim, da je oblikovanje skupnega pravnega okvirja neizogibno.

V direktivi je jasno izraženo, da morajo nezakoniti priseljenci Evropo zapustiti. Vendar moramo preučiti pogoje, pod katerimi se to izvaja, in zagotoviti, da se človekove pravice, zlasti pravica do osebne svobode, spoštujejo v celoti.

Ker so otroci zelo občutljiva skupina, zlasti pozdravljam dejstvo, da direktiva izrecno navaja bistveno pravno načelo največje koristi otroka. Težav glede nezakonitega priseljevanja ne moremo rešiti le na podlagi pragmatičnega prisilnega izgona in prepovedi ponovnega vstopa. Končno moramo uvesti širše politične dimenzije, in sicer zmanjšati spodbude za nezakonito priseljevanje v Evropsko unijo.

  Jean-Claude Martinez (NI). – (FR) Gospa predsednica, Evo Morales nam je pisal v zvezi z direktivo o priseljevanju, ki je v Franciji znana kot „sans-papiers“. Pismo državnega poglavarja Latinske Amerike, namenjeno Evropi, ni tuje, ampak dokaj prijateljsko.

Očitno predstavljamo države, katerih predpisi morajo biti spoštovani, saj v nasprotnem primeru sledi nered in tako ljudje trpijo. Vendar je zaradi obstoja priseljevanja iz Peruja v Čile, iz Nikaragve v Kostariko in iz Mozambika v Južno Afriko to svetovna zadeva s svetovnimi vzroki. Priseljevanje je na globaliziranem gospodarskem trgu na najvišji stopnji kapitalske logike, po kateri mora človek, ki nima ničesar za prodati, prodati samega sebe. Morda je šibka evropska kontinentalna pravna struktura potrebna za učinke svetovne migracije, vendar bo priseljevanje sčasoma treba obravnavati tudi na svetovni ravni, kot na primer hrano, pandemijo in osnovno izobrazbo, saj so ta področja že globalna. To je znano kot „urejanje“ deljenega področja svetovnega solastništva.

  Petru Filip (PPE-DE). - (RO) Obstoj enotnih standardov in postopkov v državah članicah je zahteva na ravni celotnega evropskega administrativnega sistema in se ne nanaša le na vračanje priseljencev iz tretjih držav.

Oblikovanje tega poročila, ki nedvomno ustreza trenutnim interesom in je koristno, mi daje priložnost, da še enkrat izpostavim potrebo po razpravi o izvajanju interoperabilnega sistema na administrativni ravni v zvezi z izdajanjem dokumentov za javnost v vseh državah.

Interoperabilnost sistemov za izdajanje dokumentov v vseh državah ostaja glavna premisa pri omejevanju tveganja, ki nastane zaradi odvečnega organa ter omogoča funkcionalno zagotavljanje uporabe pravic državljanov Skupnosti.

Ker cenim kakovost tega poročila, bi rad poudaril dejstvo, da bodo njegovi učinki povečani s ponovnim pregledom praktičnih pogojev izvajanja, kar bo temeljilo na bistvenih študijah o prednostih vključenega elektronskega sistema administrativnih postopkov in storitev. Morda ni prepozno razmisliti o pripravi evropske elektronske identitete.

  Nicolae Vlad Popa (PPE-DE). - (RO) Glede na uravnoteženo poročilo gospoda Webra bo direktiva o vračanju predstavljala prvo zakonodajno direktivo na področju priseljevanja, ki bo s postopkom soodločanja med Evropskim parlamentom in Svetom uspešno sprejeta. Veseli me, da sta obe instituciji ob pomoči Evropske komisije prevzeli in uspešno opravili svoje dolžnosti in tako zagotovili reference za prihodnjo dokumentacijo.

Politika vračanja bi na področju migracij in azila morala biti obravnavana kot celosten in potreben del celotne ter usklajene politike Skupnosti. Bolj učinkoviti predpisi glede nezakonitega priseljevanja bodo omogočili bolj proste predpise glede zakonite migracije.

Menim, da so pripravljeni predpisi bolj jasni, pregledni in pravični zato, da zagotovijo učinkovito politiko vračanja kot potrebni element pravilnega upravljanja migracijske politike, kar je bilo določeno v haaškem programu.

  Ewa Klamt (PPE-DE). – (DE) Gospa predsednica, več let smo pozivali k oblikovanju splošnega načrta za vse vidike migracije in direktiva o vračanju zelo jasno predstavlja del tega paketa. Zakonito priseljevanje v Evropsko unijo se lahko razumno uredi le tako, da prenehamo s sprejemanjem milijonov nezakonitih priseljencev in te razmere izenačimo z zakonitim priseljevanjem.

Gospo Roure naj pri njenem sklicevanju na „pravico“ nezakonitih priseljencev do tega, da se osvobodijo revščine, opomnim na 922 milijonov ljudi na afriškem kontinentu, kjer jih večina živi v revščini, in 1,1 milijarde ljudi v Indiji, od katerih bi se večina rada preselila v Evropo. To je napačen način urejanja teh zadev. Zato podprite to direktivo o vračanju pri tem, da nam omogoči zelo dobre ureditve zakonitega priseljevanja, da bomo tako lahko ljudem resnično pomagali.

  Dragutin Mate, predsedujoči Svetu. − Želel bi seveda dodati še nekaj k temu, kar sem pazljivo poslušal in ste povedali v vaših nastopih.

Najprej je treba zelo jasno povedati, danes, tukaj govorimo o direktivi o vračanju, govorimo o ilegalnih migracijah, ne govorimo o azilu, ne govorimo o azilnih postopkih. Med tema dvema stvarema so zelo velike razlike. Direktiva, ki govori o azilu, je veljavna že od leta 2003 in deluje.

Danes poskušamo narediti korak naprej. Pomembno je, da naredimo ta korak naprej in Svet se je zavezal tudi v politični deklaraciji, ki jo lahko preberete na predzadnji strani, da se za tiste osebe, za katere bodo izpolnjeni pogoji za pridržanje, ne za vse kar povprek, pridržanje lahko izvajalo za šest mesecev. In lahko se bo v izjemnih primerih, kjer je specifično določeno, to podaljšalo za naslednjih dvanajst mesecev. Ne gre za avtomatizem, tako kot je bilo danes večkrat slišati tukaj med vami, za osemnajst mesecev. Ni res.

In še nekaj, v politični deklaraciji se je Svet zavezal z jasnimi besedami, če ga citiram: „Svet izjavlja, da z izvajanjem te direktive ni mogoče utemeljevati sprejetja določb, ki bi poslabšale status oseb in bi bile za njih manj ugodne.“

To pomeni, da nobena država, in takšnih držav je šest – z vsemi šestimi ministri sem govoril o tem. Vseh šest ministrov je v procesu pogajanj znotraj Sveta vztrajalo na tem, da je to manj kot šest mesecev. Vendar je na žalost večina držav članic, ki imajo veliko daljše čase, tudi neomejene, kar nekaj držav v Evropski uniji ima sedaj praktično in teoretično možnost pridržati ilegalnega migranta neomejeno.

In tu želimo narediti napredek. In nujno je, da naredimo ta napredek. Pri tem bi se rad seveda posebej dotaknil posebej ranljivih skupin otrok. Prosim, poslanci poglejte še enkrat člen 5, poglejte še enkrat člen 15a. Jasno piše, da za otroka ne smejo biti slabši pogoji, da mu mora biti omogočen dostop do šolanja, do vrtca. Nastanjen mora biti v posebnih ustanovah, ki mu vse to omogočajo. Omejitve so zelo striktne.

In tudi na tej točki so bila pogajanja zelo težka, ni bilo tako enostavno. Ne vem, če si mogoče vsi poslanci predstavljate, ampak samo en droben detajlček s pogajanj. O enem členu, o 14. členu, smo se pogajali štiri ure, štiri ure o vsaki besedi posebej.

Države članice so dojele, da je treba to reševati na nivoju EU-ja. In o čem danes tukaj odločate? O tem ali bomo to reševali na nacionalnem nivoju, tako kot do sedaj, ali bomo to reševali na nivoju EU-ja? In eden od poslancev je zelo lepo povedal, ilegalne migracije so, so težava, niso ali so, so. Treba je urediti to področje, treba ga je urediti na čim bolj civiliziran način. In mi potrebujemo prvi korak. Jaz vem, da za veliko ljudi ni to dober kompromis, ampak treba je vedeti, da tudi za države članice je ta kompromis na robu sprejemljivosti.

Vedeti morate, da se zelo veliko držav članic ne želi skupne politike na tem področju. Države članice bodo, veliko držav članic bo veselih, če bodo to lahko urejale po svoje, doma, z svojimi pravili, brez soglasja Evropskega parlamenta in brez nadzora evropskih inštitucij. In stanje, ki ga imamo, je slabše, kot to, ki ga danes tukaj predlagamo. In zato trdim, da je to pomemben in odločilen korak naprej.

In o čem se danes tukaj odloča? Ne odloča se o samem besedilu teh členov, ki so tukaj, o uspešnosti pogajanj gospoda Webra in mene s strani Sveta ter Komisije in komisarjev na drugi strani. Odločamo o celovitosti integracijskih politik. Če bomo danes prišli do točke in rekli NE tej direktivi o ilegalnih migracijah, si lahko predstavljate, kako težko bo preiti na odločanje, na soodločanje o legalnih migracijah.

Mi bomo morali narediti ta prvi korak in če ga danes ne bomo naredili, je prihodnost in način sprejemanja tega daleč pred nami, zelo daleč pred nami. Jaz vam lahko z vso odgovornostjo danes tukaj povem, da se bo veliko število držav članic, če ne bo direktiva sprejeta v prvem branju, postavilo na svoja izhodiščna pogajalska izhodišča, ki so izredno toga in izredno trda. In potem bo seveda preteklo zelo veliko časa, da bomo lahko ponovno sedeli tukaj in odločali o tem, da bi sprejeli neko skupno stališče.

Vendarle bo na koncu moral biti sprejet kompromis. Nobeno skrajno stališče ne bo sprejeto. To je temelj demokracije. Ne to, da obvelja samo beseda nekoga in nenazadnje, jaz spoštujem mnenje vseh nevladnih organizacij, vseh drugih inštitucij, ki dajejo mnenje in, ki se borijo za to, da bi izboljšale stanje. Prav je, da se borijo za to, vendar moramo vedeti, da v končni fazi vsi mi, tako mi v Svetu kot tudi vi v Parlamentu, odgovarjamo svojim volivcem in vemo kakšne težave se na teh področjih dogajajo. In to je, kot sem dejal nekajkrat zdaj v tem zaključnem govoru, prvi korak, zelo pomemben korak, ki ga moramo narediti skupaj na tej poti k izboljšanju pravic ilegalnih migrantov in na splošno oblikovanja politik na področju migracij.

  Jacques Barrot, podpredsednik Komisije. − (FR) Gospa predsednica, omejil se bom na nekaj dodatnih informacij, ki jih bom prispeval k tej razpravi.

Prvič, če direktiva o vračanju nastane, ne bo uspešna, če bo izolirana. Predstavljala bo del niza, ki bo temeljil na konceptu usklajene politike priseljevanja. Kot so že omenili številni poslanci, bodo obstajala pravna besedila o zakonitem priseljevanju ter besedila za krepitev naših azilnih postopkov in sprejemanja beguncev. Prav tako bo obstajala, in že obstaja, usklajena politika glede tretjih držav, iz katerih prihajajo priseljenci. Prepričan sem, da s partnerstvom s številnimi tretjimi državami lahko najdemo načine in sredstva za to usklajeno politiko priseljevanja. To je prva stvar, ki sem jo želel povedati.

Drugič, rad bi vas opomnil, da je vrednost direktive v tem, da nam zagotovi pravni okvir in nam s tem omogoči uporabo mehanizmov Skupnosti, kar pomeni, da bomo lahko nadzirali spoštovanje pravnega reda, in sicer postopke za ugotavljanje kršitev, pristojnost Sodišča Evropskih skupnosti, poročilo Komisije in nadzor Evropskega parlamenta, kar je zelo pomembno. Prednost take direktive je v tem, da omogoči bolj učinkovit sodni nadzor.

Tretja točka, ki naj jo Parlament preuči, je ta, da še zmeraj napreduje, zlasti v zvezi s členi glede otrok. Ta nova člena, tj. člen 8(a) in člen 15(a), določata, da otroci v največji možni meri ne smejo biti pridržani. Če so pridržani, je dodatna vrednost te direktive dejstvo, da so države članice, ki so se odločile, da bodo to storile zaradi spoštovanja minimalnih zaščitnih ukrepov, določenih v členu 15(a), ki ste ga, gospod Mate, pravkar omenili, v to prisiljene.

Četrta točka, ki bi jo rad dodal, je ta, da imamo tudi finančne vire, ki jih je treba uporabiti. Imamo Sklad za vračanje, ki znaša približno 700 milijonov EUR, ki naj bi nam omogočil zagotoviti pravno pomoč, zdravstvo in rešiti mnoge druge težave, povezane s ponovnim vključevanjem v nekatere matične države.

Peto točko bom povzel po gospodu Deprezu, ki je omenil, da bi Komisija bila odgovorna za oblikovanje poročila v roku treh let. Rad bi poudaril, da ne bomo zavezani le s tem poročilom, ampak z vsem, kar podpira to besedilo, in sicer z željo, da Evropski uniji zagotovimo postopke, ki so v skladu s sodnim preskusom, tj. postopke, ki želijo uravnovesiti potrebo po pravni veljavnosti, brez katere javnost ne bi sprejela zakonitega priseljevanja, ter s potrebo po zagotovitvi spoštovanja načel konvencije o človekovih pravicah. Če bo direktiva sprejeta, vam lahko povem, da bom sam sodeloval pri izvajanju in tako zagotovil nadaljevanje v enaki smeri.

  Manfred Weber, poročevalec. − (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, najprej bi se vam rad zahvalil za to utemeljeno razpravo. Presenetljivo je, da tako občutljivo vprašanje obravnavamo tako objektivno. Glede na obseg tem, ki smo jih danes obravnavali, sem ponosen, da sem poslanec v tem parlamentu.

Prišlo je do enega spodrsljaja, in sicer gospod Catania nas je obtožil, da smo odgovorni za trgovino z ljudmi v Sredozemlju. To strategijo za pridobivanje politične moči z nagovarjanjem čustev naroda in njihovih bojazni zavračam. Vsi tukaj delamo vse kar je v naši moči, da pomagamo ljudem, ki so tam.

Ne želim govoriti o vsebini direktive, saj smo o tem že razpravljali. Rad bi povedal nekaj o postopku. Naš predsednik odbora za državljanske pravice, pravosodje in notranje zadeve je govoril zelo razumno. Skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov je svetoval, naj v tem procesu pozorno sodelujejo. Svoje predloge sprememb smo umaknili. Želimo, da se v zvezi z njimi glasuje, zato smo k temu tudi prispevali. V odboru za notranje zadeve smo pripravili veliko predlogov sprememb in organizirali večine. To pomeni, da je lahko sodeloval vsak član, ki ga je to vprašanje zanimalo.

Prav tako bi rad spregovoril tudi o nevladnih organizacijah. Njihovo nezadovoljstvo razumem. Greenpeace ne bo nikoli zadovoljen z rezultati naših razprav o okoljskih vprašanjih. Naloga nevladnih organizacij je izvajati vedno večji pritisk, vendar bodo s sprejetjem te direktive tiste nevladne organizacije, ki zdaj nasprotujejo, te pravne priložnosti izkoristile in bodo sprožile postopke na Sodišču Evropskih skupnosti. Prav tako predvidevam, da bodo poslanci na levi, ki danes nasprotujejo tej direktivi, že jutri prosili Komisijo ali gospoda Barrota, naj izvajajo to, kar smo tukaj sprejeli. Na tej pravni podlagi bodo ljudem poskušali ustvariti prednosti. Zato pravim, da to ni idealna rešitev, vendar smo zelo napredovali.

Moja zadnja misel je ta, da gospa Roure in gospod Fava iz skupine socialdemokratov v Evropskem parlamentu žal nista prisotna. V televizijskih intervjujih poskušata predstaviti svoje stališče. Nista slišala tega, kar je povedal gospod Mate, in sicer, da še nekaj let ne bo nobenega napredka, če ne bomo naredili tega koraka naprej, ob tem pa se še enkrat iskreno zahvaljujem slovenskemu predsedstvu Sveta. Še naprej bomo trdili, da potrebujemo odločilen napredek, vendar s tem ne bomo dosegli ničesar. Zato jutri ne bomo odločali o tem, ali je direktiva idealna ali ne. Vprašanje se preprosto glasi „Ali ta Evropsko unijo utrjuje?“ Jutri lahko na to vprašanje odgovorimo z jasnim „da“.

  Predsednica. – Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri ob 11.30.

Pisne izjave (člen 142)

  Louis Grech (PSE), v pisni obliki. – Predlagano direktivo o vračanju nezakonitih migrantov bi morali pozdraviti, saj poskuša sprejeti skupne standarde in predstavlja korak v pravo smer. Vendar v zvezi z begunci in človekovimi pravicami ne zagotavlja dovolj zaščitnih ukrepov ter ne obravnava posebnih potreb in težav držav članic, kot je Malta, na katere vpliva nesorazmerna stopnja glede na njihovo velikost, prebivalstvo in vire.

Še enkrat bi rad poudaril in izpostavil dejstvo, da je v zvezi s tem potrebna skupna evropska politika, ki obravnava temeljna „vprašanja“, kot so a) sprejetje politike porazdelitve bremena med vse države članice; b) revizijo uredbe Dublin II; c) ustrezno finančno podporo; d) oceno sposobnosti za preživetje ali razvojnih središč, kot so centri za zaposlovanje v matičnih državah in državah tranzita; e) razvoj realne politike vračanja; f) izvajanje politike pravočasnega vključevanja; g) boj proti organiziranemu kriminalu, ki vključuje trgovino z ljudmi, ter ksenofobiji in rasizmu.

Ustanovitev posebne agencije za obravnavanje zakonitega in nezakonitega priseljevanja bi bila zelo koristna za izčrpno in celostno reševanje teh vprašanj.

  Eija-Riitta Korhola (PPE-DE) , v pisni obliki. – (FI) Gospa predsednica, prvi izziv v tej predlagani zakonodaji je v tem, da je to naš prvi poskus za vzpostavitev norm glede politike priseljevanja v celotni Skupnosti. Za oblikovanje take politike bo potrebnega veliko truda.

Politika priseljevanja je občutljiva tema zato, ker vključuje temeljne in človekove pravice. Strinjam se s tistimi, ki so odločno povedali, da ima ta predlog za kompromis v zvezi s temi pravicami nekatere občutljive točke.

Vendar moramo kot zakonodajalci imeti predstavo o celoti, saj je ohranitev obstoječega stanja nedopustna. Prvič, to vključuje določitve glede omejitve prostosti. V več državah članicah zakon o omejitvi prostosti ne določa nobenih časovnih omejitev. Prav tako kriteriji za omejitev prostosti pogosto niso zadostno urejeni. Drugič, veliko držav članic nalaga neomejene prepovedi vstopa. Zato mnogo držav članic želi kompromisne predloge in tako celotne zakonodajne pobude nismo sprejeli.

Zato je zelo pomembno, da direktiva postopek vračanja postavi v okvir Skupnosti, in sicer njenih mehanizmov za spremljanje. Tako bomo lahko zagotovili, da bodo nekatere države članice kmalu pričele uporabljati nekatere minimalne standarde.

Zahvaljujem se poročevalcu, tj. gospodu Webru, saj mu je v pogajanjih s Svetom uspelo uskladiti pomembne izboljšave ter tako zagotoviti naše humanitarne obveznosti. Zlasti so pomembne spremembe glede zaščite otrok, družin in manjšin.

  Roselyne Lefrançois (PSE), v pisni obliki. – (FR) Besedilo, v zvezi s katerim se bo jutri glasovalo, predstavlja jasen korak nazaj ne le v zvezi s prvotnim predlogom Komisije, ampak predvsem tudi glede na opravljeno delo v odboru za državljanske pravice, pravosodje in notranje zadeve, katerega članica sem tudi sama.

Znanstveniki smo za uvedbo minimalnih predpisov glede vračanja nezakonitih priseljencev, saj podpiramo razumen in human pristop k nezakonitemu priseljevanju ter se zavedamo, da nekatere države članice EU na tem področju v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic vodijo nesprejemljive politike.

Zato moramo poudariti, da kompromis, ki ga podpirajo konservativci in večina liberalcev, na tem področju ničesar ne izboljšuje. Ne zadeva prosilcev za azil ali tistih ljudi, ki so bili prestreženi na mejah. V zvezi s ključnimi vprašanji, kot so pravice mladoletnikov in čas trajanja pridržanja, državam članicam daje predvsem preveč prostosti.

Čas trajanja pridržanja je tako lahko razširjen tudi na 18 mesecev. Kot večina poslancev ne podpiram možnosti za tako dolgo pridržanje ljudi, katerih edini zločin je ta, da so želeli boljše življenje v Evropi.

Zato bom v primeru, da bodo predlogi sprememb socialdemokratov v Evropskem parlamentu zavrnjeni, glasovala po svoji vesti, tj. proti temu besedilu.

  Vincent Peillon (PSE), v pisni obliki. – (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, jutri bomo glasovali v zvezi z besedilom, ki ga države članice in bolj konservativni med nami obravnavamo kot kompromis. Vendar naj vas to ne zavede, saj to besedilo ni kompromis, ampak ga le omogoča.

Svet in poročevalec v tej direktivi ne predlagata ničesar drugega kot to, da državam članicam omogočimo, da za 18 mesecev pridržijo človeka, ki je v državo vstopil nezakonito, vendar ni zakrivil nobenega zločina in mu nato prepovemo vstop na evropsko ozemlje za nadaljnjih pet let.

Parlament je končno pristojen za soodločanje v zvezi s priseljevanjem. Tako nimamo le možnosti za nasprotovanje Svetu, ampak je to tudi naša dolžnost. Ne zapravimo te priložnosti, saj bi s sprejetjem te direktive v sedanji obliki Svetu dovolili, da razvrednoti napredek, ki smo ga tukaj dosegli v zadnjih treh letih v zvezi s človekovimi pravicami.

Zato upam, da bomo to besedilo zavrnili, saj odraža naš umik in zanemarjanje naših vrednot, kar nas zelo ogroža.

Potrebujemo pristno evropsko politiko priseljevanja in ne take, ki jo sestavlja navidezna zaščita Evrope.

  Gabriele Zimmer (GUE/NGL) , v pisni obliki. – (DE) Večina desnice v Parlamentu omogoča velike odprave.

Osem milijonov ljudi brez veljavnega dovoljenja za bivanje, od katerih je večina živela v državah članicah EU že več let, je soočenih s pridržanji in izgoni. Ministri za notranje zadeve so se tako želeli na nepravičen način pripraviti na urejanje zakonitega priseljevanja v Evropsko unijo. Pred nedavnim je državni sekretar na nemškem zveznem ministrstvu za notranje zadeve, tj. Peter Altmaier, v novicah na televiziji priznal, da bo tako Nemčija v prihodnosti lažje odstranjevala tiste ljudi, ki se jih želi znebiti.

Glede na kompromisno besedilo, ki sta ga oblikovala Svet in gospod Weber, tj. član Evropskega parlamenta in bavarske krščansko socialne unije, se lahko uvede pridržanje do 18 mesecev, otroci so lahko ločeni od svojih družin in izgnanim se lahko prepove ponovni vstop v Evropsko unijo za pet let. Konfederalna skupina Evropske združene levice/Zelene nordijske levice, tj. levo usmerjena skupina, nasprotuje tem nehumanim postopkom.

Ta direktiva je zelo škodljiva za poskus Evropske unije, da se uveljavi kot telo, ki mednarodno spodbuja človekove pravice. V skupnem ugovoru poslancem je 44 regij iz Afrike in Latinske Amerike zahtevalo zavrnitev osnutka zakonodaje. Bolivijski predsednik Evo Morales je v močnem in čustvenem pismu poslance že opomnil, da so begunci iz Evrope v zadnjih dveh stoletjih na drugih kontinentih našli tako zavetje pred revščino in zatiranjem kot tudi prijateljstvo.