Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 18. junij 2008 - Strasbourg

5. Slavnostna seja - 2008, evropsko leto medkulturnega dialoga

  Predsednica. – Gospe in gospodje, v imenu predsednika Evropskega parlamenta mi je v veliko čast in zadovoljstvo, da v tem evropskem letu medkulturnega dialoga v Evropskem parlamentu pozdravim posebno poročevalko ZN za svobodo veroizpovedi ali prepričanja dr. Asmo Jahangir.

Temu letu medkulturnega dialoga naš parlament pripisuje poseben pomen. Naš parlament s številnimi dogodki in pobudami omogoča izmenjavo zamisli med državljani različnih kultur in skupnosti ter med državljani različnih veroizpovedi in prepričanj.

V tem letu smo k sodelovanju že povabili politike in verske voditelje z vsega sveta. Upamo, da bo naš parlament tudi središče komunikacije za širjenje skupnega sporočila in spodbujanje resnično svobodnega dialoga ter boljšega medsebojnega poznavanja.

V veliko veselje mi je, da vas lahko pozdravim v Parlamentu, dr. Jahangir, ter da na plenarnem zasedanju obravnavamo teme, ki so ključnega pomena za svetovni mir in razvoj.

Kot del naše skupne misije za spodbujanje demokracije in človekovih pravic smo natančno opazovali dogodke v vaši državi, Pakistanu, in med vašim pridržanjem lani je Evropski parlament sprejel resolucijo, ki poziva k vaši takojšnji izpustitvi. Zlasti zaradi tega razloga smo posebej zadovoljni, da ste danes tu z nami.

Vaš obisk je v tem času posebej pomemben še zaradi enega razloga. Letos praznujemo 60. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki jo je 10. decembra 1948 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov. Ta deklaracija je napovedala novo obdobje v svetu takoj po najhujši vojni v zgodovini, vojni, ki se je začela v Evropi. Deklaracija je določila prvo mednarodno, uradno obveznost v zvezi z dostojanstvom in enakostjo vseh ljudi ne glede na barvo kožo, prepričanje ali pripadnost. 18. člen deklaracije določa: „Vsakdo ima pravico do svobodne misli, vesti in veroizpovedi; ta pravica zajema svobodo spreminjati prepričanje in vero kakor tudi nujno svobodno, javno ali zasebno izražanje, bodisi posameznika ali v skupnosti z drugimi, s poučevanjem, v praksi, z bogoslužjem in opravljanjem obredov.“

Vaša naloga posebne poročevalke ZN je, da opredelite obstoječe ovire ali možne prihodnje ovire za izvajanje te pravice ter da predlagate metode in ukrepe za preprečevanje in odpravo teh ovir.

V svojih poročilih poudarjate pomembnost sedanjega okrepljenega dialoga s skupnostmi, ki sprejmejo drugačne veroizpovedi ali prepričanja. Tovrsten dialog mora biti prisoten na vseh ravneh z vsemi družbenimi skupinami. Zlasti poudarjate potrebo po obsežnejši udeležbi žensk na področju spodbujanja večje strpnosti, večjega spoštovanja in medsebojnega razumevanja.

V številnih svojih resolucijah je Evropski parlament poudaril dejstvo, da imajo ženske pri spodbujanju dialoga in miru pomembno vlogo, kot je bilo poudarjeno tudi na konferenci, ki je bila organizirana ob mednarodnem dnevu žena. Vi ste se udeležili številnih konferenc o spodbujanju dialoga, na primer v okviru Zveze civilizacij, in prevzeli veliko pobud za večjo vlogo žensk.

Poudarili ste tudi vlogo izobraževanja kot najpomembnejšega dejavnika za preprečevanje spopadov. Z izobraževanjem se lahko naučimo spoštovanja ter sprejemanja pluralizma in raznolikosti v smislu veroizpovedi in prepričanj. Tako izobraževanje prispeva k širjenju in krepitvi človekovih pravic v vseh družbah.

Kar zagovarjate, je v skladu s sloganom evropskega leta medkulturnega dialoga „povezani v različnosti“. Dopolnjuje vodilno vlogo dejavnosti, ki spodbujajo znanje, spoštovanje in strpnost v zvezi z drugačnimi prepričanji.

Današnje srečanje je velika priložnost. Za tiste, ki želijo nadaljevati razpravo z vami, pododbor za človekove pravice jutri zjutraj organizira posebno srečanje.

Dr. Jahangir, z velikim veseljem vas zdaj vabim, da nagovorite Evropski parlament.

(Ploskanje.)

  Asma Jahangir, posebna poročevalka Združenih narodov za svobodo veroizpovedi ali prepričanja. − Gospa predsednica, spoštovani poslanci v Evropskem parlamentu, gospe in gospodje, dragi prijatelji, v čast in veliko veselje mi je, da sem danes tukaj z vami. Iskreno bi se rada zahvalila predsedniku, gospodu Hans-Gertu Pötteringu, ki me je povabil, naj nagovorim Parlament. Prav tako se vam zahvaljujem za podporo, ki ste mi jo dali kot posebni poročevalki ZN in tudi meni osebno, ko sem prejšnje leto bila v zaporu.

Vaša odločitev, da leto 2008 proglasite kot evropsko leto medkulturnega dialoga ter v zvezi s tem razvijete različne pobude, je pravočasna in pomembna. Zgodovino Evrope je oblikovalo več pozitivnih primerov medkulturnega dialoga. Vendar je opazno tudi pomanjkanje tako konstruktivnega dialoga, na primer v verskih vojnah ali nastajanju verskih getov v srednjem veku.

V svojem govoru bi z vami rada delila nekaj misli, zlasti glede medverskega dialoga, ki temeljijo na mojih izkušnjah, ki sem jih v zadnjih štirih letih pridobila kot posebna poročevalka Združenih narodov za svobodo veroizpovedi ali prepričanja. Izpostavila bom štiri vprašanja, ki se nanašajo na medkulturni dialog, in sicer kaj, zakaj, kdo in kako.

Začnimo s prvim vprašanjem, in sicer kaj pomeni medkulturni dialog? Že sama terminologija je zavajajoča: ali „medkulturni“ vključuje tudi „medverski“ dialog? Ker so vere del kulture, bi na to vprašanje seveda odgovorila pritrdilno. Hkrati je treba ustrezno obravnavati tudi napetosti „znotraj ver“. Tako bi medkulturni dialog moral vključevati vernike različnih veroizpovedi različnih ver ter upoštevati njihova prepričanja.

Kaj pa dialog med teisti, neteisti in ateisti? Vse te vernike varujeta mednarodno pravo človekovih pravic in pravica do tega, da ne izpovejo nobene vere ali prepričanja. Zato bi po mojem mnenju te dimenzije morale biti vključene v pobude mednarodnega dialoga.

Na ravni Združenih narodov obstaja še več izrazov, kot je Zavezništvo civilizacij ali „Mednarodno leto približevanja kultur 2010“. Ti nazivi se izogibajo pogosto spornemu izrazu „vera“, vendar so oblikovani tudi zato, da spodbujajo medverski in medkulturni dialog, razumevanje ter sodelovanje za mir.

Tako se „medkulturni dialog“ lahko obravnava kot celovit izraz, ki vključuje različne, že omenjene dimenzije, tj. medverski dialog in pristope znotraj vere, tudi v zvezi s ateističnimi neverniki. Menim, da sta Evropski parlament in Svet v odločitvi št. 1983/2006/ES na dober način opisala cilje medkulturnega dialoga, v okviru katerih je evropsko leto ustanovljeno „z namenom krepitve spoštovanja kulturne raznolikosti in spopadanja s kompleksno stvarnostjo v naših družbah ter s sobivanjem različnih kulturnih identitet in prepričanj. Hkrati je pomembno, da se poudari prispevek različnih kultur k dediščini in načinu življenja držav članic in se prizna, da sta kultura in medkulturni dialog ključnega pomena za to, da se naučimo, kako živeti ubrano drug z drugim.“

Bolj pomembno je to, da država vztraja pri politikah in razvije svoje sposobnosti upravljanja ter s tem vključi različne interese. Tako vlada kot civilna družba imata vlogo pri tem, da ustvarjata okolje, v katerem lahko ljudje različnih ver in prepričanj brez težav delujejo vzajemno. Tak koncept medkulturnega dialoga je potrebno širiti.

Tako pridemo do drugega vprašanja, in sicer zakaj je medkulturni dialog pomemben? Prepričana sem, da je vzdrževanje medkulturnega dialoga izredno pomembno zato, da preprečimo sektaško in nedopustno vedenje ter po vsem svetu okrepimo versko strpnost. Medkulturni dialog poleg izobrazbe predstavlja enega temeljnih načinov za preprečevanje nesporazumov, sporov in kršitev na področju svobode veroizpovedi ali prepričanja. Z uspešnim vodenjem lahko dejansko spodbuja strpnost, spoštovanje in razumevanje.

Čeprav so kulture in vere dokaj različne, ni opravičljivo reči, da zaradi tega nimajo enakega statusa. Čeprav se velika večina ljudi drži univerzalnih vrednot ne glede na svojo veroizpoved ali prepričanje, so zmeraj obstajali posamezniki, ki poskušajo dokazati, da so njihova kultura, vera, jezik ali njihova zgodovina najboljši. Moj predhodnik, profesor Abdelfatah Amor iz Tunizije, se je kot posebni poročevalec Združenih narodov že spraševal, ali obstaja še kaj, česar ljudje v zgodovini „v imenu vere“ še niso storili. Kljub temu je veram skupnih mnogo moralnih vrednot, ki naj bi in ljudem morajo omogočiti skupno razumevanje spoštovanja.

Med obiski v moji državi sem videla, kako koristna so lahko prizadevanja za izvajanje medverskega dialoga. Hkrati je lahko odsotnost takega dialoga zgodnje opozorilo za prihajajoče medverske napetosti in spopade. Očitno je, da sam dialog ne rešuje osnovnih težav, ampak je le prvi korak k pravi odločitvi. Medverski dialog ni le intelektualna in teološka domena, ampak lahko prav tako aktivira večino ljudi, da poiščejo skupno strategijo za iskanje usklajenosti in miru. Obstajajo resnične zgodbe o uspehu tega dialoga, vendar, v nasprotju z medverskim nasiljem, mediji o lokalnih prizadevanjih redko poročajo.

Naj vam opišem dve izkušnji iz mojih nedavnih misij za ugotavljanje dejstev, ki dokazujeta, da sogovornikom za vodenje smiselnega dialoga ni potrebno storiti veliko. Med svojim obiskom Izraela in Zasedenega palestinskega ozemlja sem bila obveščena o številnih medverskih srečanjih izraelskih in palestinskih prebivalcev, ki ne dovolijo, da bi nedavni politični dogodki ovirali njihov dialog. Ena od nevladnih organizacij je poročala: „Tako Izraelci kot Palestinci so govorili o razočaranjih in obupu v skrajnih vedenjih obeh družb in nepripravljenosti večine za skupno delo, s katerim bi na nenasilen način našli rešitev. Obe strani sta govorili o potrebi po tem, da druga stran prizna izvajanje nasilja in izrazi obžalovanje.“

Ob tem sem bila priča potrebi po medverskem dialogu v soseščinah na Severnem Irskem, saj v Belfastu obstajajo številne lokalne pobude, ki združujejo ljudi iz različnih političnih in verskih okolij, med katerimi nekateri živijo drug ob drugem, vendar so ločeni s t. i. „mirovnimi linijami“.

To nas pripelje do tretjega vprašanja, in sicer kdo naj bo vključen v medkulturni dialog? Svetovnega mirovnega vrha tisočletja, ki je potekal avgusta 2000 v New Yorku, se je udeležilo 1 000 verskih in duhovnih voditeljev. V njihovi dokončni Zavezi k svetovnemu miru so poudarili, da tega ni mogoče doseči, če ne bodo vse skupnosti priznale kulturne in verske raznolikosti človeštva v duhu vzajemnega spoštovanja in razumevanja.

Takšna srečanja verskih voditeljev so pomembna, vendar bi bilo treba spodbujati in ohranjati tudi medverski dialog na lokalni ravni. Menim, da bi v izmenjave mnenj, če je le mogoče, morali biti vključeni tudi verniki, ki so glede svoje vere nepristranski, ateisti in neteisti ter pripadniki verskih manjšin. Za kakršen koli dialog bi prav tako bilo koristno, če bi upoštevali še stališča žensk, v zvezi s katerimi se zdi, da so v večjih dogodkih glede medverskega dialoga odrinjene na rob. Ženske so med tistimi, ki najbolj trpijo zaradi verske nestrpnosti, vendar sem opazila, da so v primerih napetosti na lokalni ravni skupine žensk v zvezi z vero ene izmed najbolj učinkovitih zagovornikov človekovih pravic.

Včasih je lahko koristna tudi prisotnost ljudi iste veroizpovedi, ki imajo nasprotujoča si mnenja. Eden od dobrih primerov iz mojega nedavnega obiska v Združenem kraljestvu je bila okrogla miza v Londonu, na kateri je bila obravnavana tudi zakonodaja proti diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in z zakonom določenih izjem v organizacijah, ki so povezane z vero ali prepričanjem. Ta razprava bi bila popolnoma drugačna, če ne bi bili prisotni člani krščanskega gibanja gejev in lezbijk.

Pri povezovanju različnih skupnosti in v zvezi z versko strpnostjo lahko imajo pomembno vlogo tudi umetniki. Dober primer za to je orkester West-Eastern Divan, ki ga sestavljajo mladi izraelski, palestinski, libanonski, sirijski, jordanski in egiptovski glasbeniki. Ustanovitelj in dirigent Daniel Barenboim je o tej humanitarni zamisli o orkestru povedal, da se člani ne vidijo kot politični projekt, ampak kot skupina ljudi iz Izraela in vseh arabskih držav, v kateri se lahko svobodno in odkrito izražajo ter hkrati poslušajo tudi druge. Ni nujno, da gre za vprašanje sprejemanja pripovedovanja drugih ali le strinjanja s tem, ampak za nujno potrebo po sprejemanju legitimnosti.

Vendar je moj zadnji obisk v Indiji prav tako pokazal, kako so v zvezi s pritiski tolp na ulicah občutljivi tudi umetniki. Industrija vizualne umetnosti ima tam v javnem šolstvu v zvezi z versko strpnostjo pomembno vlogo. Vendar so nedržavni akterji z ustrahovanjem dosegli prepoved nekaterih bollywoodskih filmov. Žal strokovnjaki v industriji avdiovizualnih umetnosti neprestano iščejo odobravanje samooklicanih skrbnikov verskih čustev, preden nadaljujejo s filmi, ki vključujejo vprašanja skupnosti. To kaže, kako pomemben je prispevek umetnika k medkulturnemu dialogu, oziroma kako pomemben bi lahko bil. Prav tako bi lahko imeli vpliv tudi novinarji in odvetniki, zlasti takrat, kadar se njihove izjave in dejanja nanašajo na vero. Obstajajo številni primeri, v katerih so si posamezniki ne glede na veroizpoved med seboj pomagali.

Ob tem je pomembno, da politiki skupaj razmislijo o tem, kako obravnavati nove izzive v svetu, ki postaja vedno bolj globalen. Tak razmislek bi sčasoma lahko privedel do konkretnih dejanj v zvezi z različnimi prevladujočimi usmeritvami, na primer v stanovanjskih projektih, šolskih učnih načrtih in imenovanjih v z zakonom določene organe.

Končno bi rada izpostavila še četrto vprašanje, tj. kako se medkulturni dialog lahko učinkovito izvaja? Obstajajo različne stopnje medkulturnega dialoga, in sicer mednarodne in regionalne organizacije, kot so ZN, EU in Organizacija islamske konference, ki lahko imajo pomembno vlogo pri lajšanju razprav v okviru medkulturnega dialoga. Ob tem je predlog nevladnih organizacij trenutno ta, da kultura miru napreduje z dialogom in sodelovanjem med posamezniki ter skupnostmi z različnimi veroizpovedmi in prepričanji, tj. z desetletjem medverskega dialoga in sodelovanja za mir ZN, ki naj bi potekalo od leta 2011 do 2020. V zvezi s tem je treba imeti številne dobre pobude na globalni, regionalni, nacionalni ali lokalni ravni. Naj izpostavim, da je za vzpostavitev cenovno ugodnega medkulturnega dialoga prav tako mogoče uporabiti stara, nova in ustvarjalna sredstva za komunikacijo, na primer programe dopisovanja ali internetne pogovore o različnih temah v šolah, ulično gledališče in lutkovne igre.

Program vseživljenjskega učenja EU lahko in že služi kot učinkovita podlaga za medkulturni in medverski dialog. Številni programi so dejansko primeri dobre prakse, in sicer cilj Comeniusa je, da z izmenjavami in sodelovanjem med šolami iz različnih držav razvije razumevanje številnih evropskih kultur in povezav med njimi; več kot 1,5 milijona študentov je že sodelovalo v visokošolskem programu za izmenjave Erasmus; program Leonardo da Vinci vlaga v nadnacionalno mobilnost ter poklicno izobraževanje in usposabljanje; Program Grundtvig zagotavlja nove priložnosti za učenje, zlasti za starejše, ki so ogroženi zaradi socialne izključenosti ter za starejše delavce; ter končno, mreža Jean Monnet, ki spodbuja poučevanje, raziskovanje in razmišljanje o evropskem vključevanju v visokošolskih institucijah v svetu. Dovolite mi, da poudarim, kako pomembno je, da se Evropska unija v okviru medkulturnega dialoga poveže s svetom.

Vloga izobraževalnih institucij je ključna. Te lahko širijo strpnost ali spodbujajo napetosti tudi v zgodnjih stopnjah. Zato mora biti poudarek na razsvetljenem poučevanju, ki otroke uči spoznati obstoječo raznolikost. Prostovoljne šolske izmenjave z drugimi evropskimi ali ostalimi državami imajo velik potencial. V zvezi s tem bi rada omenila mednarodno posvetovalno konferenco o šolskem izobraževanju v zvezi s svobodo veroizpovedi ali prepričanja, strpnostjo in nediskriminacijo, ki je potekala leta 2001. Na njej je bil soglasno sprejet končni dokument iz Madrida, ki je priporočal, naj so učiteljem in učencem zagotovljene prostovoljne priložnosti za srečanja in izmenjave z njihovimi kolegi drugačne veroizpovedi ali prepričanja.

Tudi v družini se lahko odprtost ovira ali ohranja, kar je zelo odvisno od vzgajanja posameznika. Ob tem seveda mešani zakoni dajejo novo perspektivo in lahko omogočijo medkulturni ali medverski dialog. Menim, da je s spoznavanjem pristopov svojih sosedov ali drugih religij pomembno pričeti zgodaj. Ni nujno, da to vključuje dolga potovanja, ampak na primer obisk lokalne cerkve, mošeje, sinagoge, templja ali drugih obrednih prostorov. Velikost skupin, zlasti na lokalnih medverskih srečanjih, naj ne bi bila prevelika zato, da imajo sogovorniki tako priložnost, da med seboj govorijo in se tako tudi osebno spoznajo.

Vendar v zvezi z medkulturnim dialogom obstaja nekaj možnih tveganj, in sicer z neprimernim izvajanjem se lahko izkaže kot površen, nejasen in neučinkovit. Ob tem se prav tako lahko uporablja kot orodje za poudarjanje slabih strani „tistega drugega“. Udeležence lahko premami, da sogovornike prepričajo v večjo moč svoje religije ali kulture.

Glede na možno vsebino dialoga je potrebno odgovoriti na temeljno vprašanje, ali naj udeleženci prav tako sprašujejo po njihovih verah in teoloških pristopih, ali bi to bilo nevarno? Pozitiven vidik bi bil, da se sogovorci seznanijo s podobnimi pristopi in tudi z razlikami. Vendar se te razlike lahko obravnavajo kot občutljive ali žaljive. Zamislite si razpravo o spornih vprašanjih, kot so: kdo je bil zadnji prerok? Ali je Bog imel sina? Ali so verski voditelji nezmotljivi? Kaj je človeku dovoljeno jesti in kaj ne? Ali obstaja reinkarnacija?

Druga vabljiva možnost je izbrati le nesporne teme, ki s teologijo niso povezane, kot na primer razprava o skupnih okoljskih vprašanjih. Vendar je take teme težko najti in so lahko dokaj dolgočasne, tak pristop pa bi končno izničil namen pravega medkulturnega in medverskega dialoga. Menim, da ne bi bilo koristno obstoječemu pristopu politične korektnosti dodati še „versko korektnost“.

Diplomati včasih govorijo, da ne smemo kritizirate nobene druge vere razen svoje. Vendar me zanima naslednje: ali ta dialog izključuje možnost kritiziranja načel drugih ver? Menim, da bi s pravim dialogom ena od možnosti bila tudi ta, da sogovorniki kljub nestrinjanju še naprej spoštujejo mnenja in pristope drugih.

(Ploskanje.)

Če nekdo želi kritizirati vero svojega sogovorca, je priporočljivo, da je o temi poučen in da previdno izbira svoje besede. Ob tem je prav tako lahko v pomoč medsebojno zaupanje, ki med različnimi skupinami že obstaja. Vendar resnično verjamem, da ne bi bilo prav izvajati pristopa zaščite ver kot takih, ampak posameznikov ali skupin vernikov, kot je bilo potrjeno v mednarodnih standardih človekovih pravic.

(Ploskanje.)

Večkrat sem že izrazila skrb, da je kriminalizacija t. i. obrekovanja ver lahko neučinkovita, saj lahko povzroči nestrpnost in strah ter poveča možnosti protinapadov. Obtožbe obrekovanja vere lahko uničijo upravičeno kritiko ali celo raziskave postopkov in zakonov, ki naj bi kršili človekove pravice, ki so, ali naj bi bile, sankcionirane z vero.

Končno menim, da sta pravna država in delovanje demokratičnih institucij predpogoja za vzpostavitev ugodnih razmer, ki bi bile koristne za pravi dialog ter razumevanje. Da bo raznolikost v institucijah lahko prispevala k vzpostavitvi takega okolja, morajo ljudje zaupati v sistem. Medkulturni dialog ne sme biti vsiljen ali oblikovan na popustljiv način. Državne politike bi v zvezi s tem morale dati več svobode različnim veram in prepričanjem, ter tako ustvariti pristne priložnosti za povezovanje in razumevanje.

To so bile moje zamisli o vprašanjih kaj, zakaj, kdo in kako v zvezi z medkulturnim dialogom. Skrbi me, da sem namesto izčrpnih odgovorov zastavila številna nova vprašanja.

V svojih opazovanjih sem posredno že omenila potencial in tudi možne nevarnosti medkulturnega dialoga. Bistveno je, da se medkulturni dialog institucionalizira v pravi obliki na različnih stopnjah in z mnogo udeleženci ter ob tem omogoča pravo izmenjavo mnenj. Skupne izjave in mnenja verskih voditeljev so pomembna, vendar bi ob tej priložnosti rada poudarila pomembno vlogo lokalnih pobud, konkretnih srečanj in skupnih ukrepov. Prav tako menim, da so besedne vojne manj škodljive kot dolgo trajajoče napetosti. Na srečanjih povprečnih, teističnih, ateističnih in neteističnih vernikov, med katerimi se jih nekateri udeležijo prvič, se ti eden od drugega učijo, četudi se na koncu o nekaterih bistvenih vprašanjih ne strinjajo.

Univerzalne vrednote naj povezujejo različne vere in prepričanja, ne sprejemam pa dejstva, da so človekove pravice lahko in naj bi bile podrejene družbenim ali verskim normam.

(Ploskanje.)

To končno lahko okrepi univerzalne človekove pravice glede spodbujanja in varovanja teh pravic ter svoboščin.

Na koncu bi rada citirala nekdanjega generalnega sekretarja OZN, Butrosa Butrosa Galija, ki je rekel: „Človekove pravice, obravnavane iz univerzalnega vidika, nas silijo k soočanju z najbolj zahtevno dialektiko, tj. dialektiko identitete in drugačnosti, tj. „sebe“ in „tistega drugega“. Na najbolj neposreden način nas učijo, da smo hkrati enaki in drugačni.“

(Poslanci so navdušeno ploskali govornici.)

  Predsednica. – Dr. Jahangirjeva, zahvaljujem se vam za vaš nagovor. Pozorno smo poslušali vaš govor, ki je temeljil na vašem spoštovanju človekovih pravic, vaših bogatih izkušnjah in na smislu vašega pomembnega dela.

Upam, da nam bo vaš obisk Evropskega parlamenta dal priložnost za širše sodelovanje pri našem skupnem cilju za demokracijo, mir in razvoj.

PREDSEDUJOČI: Gospod ONESTA
Podpredsednik