Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Razprave
Sreda, 18. junij 2008 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

11. Ukrepi proti večanju cen nafte (razprava)
PV
MPphoto
 
 

  Predsednica. – Naslednja točka je razprava o izjavah Sveta in Komisije o ukrepih za nadzor večanja cen nafte.

 
  
MPphoto
 
 

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Svet se zaveda posledic naraščajočih cen za evropske državljane, zaveda se negativnega učinka teh cen na evropsko gospodarstvo. To pereče vprašanje je bilo obravnavano že na več nedavnih zasedanjih Sveta. O njem bodo razpravljali tudi voditelji držav in vlad na zasedanju, ki se začenja jutri. Analiza vzrokov visokih cen nafte kaže, da gre za strukturne vzroke. Ni pričakovati, da bi proizvodnja nafte lahko sledila trajno povečanemu povpraševanju. Vzroke visokih cen nafte je zelo dobro predstavila Evropska komisija v svojem nedavnem sporočilu, zato o tem ne bom podrobneje govoril.

Posledice takšnega gibanja cen nafte se v Uniji kažejo v višji inflaciji, višjih stroških gospodinjstev in v težavah v mnogih sektorjih: v kmetijskem, ribiškem, na področju prometa ter v različnih industrijah. Ob oceni, da so razlogi za naraščajoče cene nafte strukturne narave ter da se bo ta trend po vsej verjetnosti še nadaljeval, moramo v Uniji poiskati dolgoročne rešitve: spodbujanje konkurenčnosti na energetskih trgih, večja preglednost naftnega trga in predvsem izboljšanje energetske učinkovitosti in diverzifikacija oskrbe z energijo.

V zvezi z energetsko učinkovitostjo naj spomnim, da je Evropski svet marca lani postavil cilj, da bi do leta 2020 dosegli 20-odstotni prihranek v porabi energije. K uresničitvi tega cilja prispeva tudi direktiva o učinkovitosti končne rabe energije in energetskih storitvah, ki je bila sprejeta že leta 2006. Vendar samo z zakonodajo ne moremo doseči vsega. Veliko lahko dosežemo z racionalnejšim ravnanjem gospodinjstev, podjetij. K temu z rednim osveščanjem lahko vzpodbujata tudi Svet in Parlament.

Drugi omenjeni ukrep se nanaša na diverzifikacijo oskrbe z energijo. Naj spomnim, da je s tem v zvezi spomladanski Evropski svet lani sprejel akcijski načrt Energetska politika za Evropo. Ta med drugim določa cilj 20-odstotnega deleža energije iz obnovljivih virov do leta 2020. Vse to omenjam zato, ker želim poudariti, da je Unija že v preteklih letih sprejela nekatere potrebne ukrepe, s katerimi bi lahko na daljši rok zmanjšali občutljivost evropskega gospodarstva na naraščajoče cene nafte. Seveda pa bo treba te obstoječe politike v prihodnje še nadgrajevati.

Svet za gospodarske in finančne zadeve, ECOFIN, je na svojem zadnjem zasedanju med drugim potrdil dogovor iz Manchestra leta 2005, v skladu s katerim bi se morali pri odzivih na visoke cene nafte izogibati posegom davčnih in drugih politik, ki izkrivljajo konkurenco, gospodarskim subjektom pa onemogočajo ustrezne tržne prilagoditve. Ukrepi, s katerimi naj bi omilili posledice višjih cen nafte za revnejše sloje prebivalstva, morajo biti kratkoročni in ciljno naravnani, da ne bi povzročali motenj v delovanju trga. O naraščajočih cenah nafte so prejšnji teden govorili tudi finančni ministri skupine G8. Med drugim so poudarili, da gre za svetovni problem in zato je treba rešitve iskati na globalni ravni.

Želel bi omeniti še, da smo na zasedanju Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose ta teden, ta ponedeljek, potrdili 18-mesečni program naslednjih treh predsedstev in med prednostnimi nalogami v tem programu je tudi učinkovito spopadanje z visokimi cenami hrane in nafte.

Naj sklenem: pri reševanju teh izzivov potrebujemo usklajene politike, tako znotraj Evropske unije kot tudi na mednarodni ravni. Ukrepe moramo sprejemati premišljeno, da ne bi z njimi povzročili novih neravnotežij in težav. Seveda pri nadaljnjem reševanju teh žgočih vprašanj računamo na tvorno sodelovanje tega parlamenta, zlasti pri obravnavi zakonodajnih predlogov.

 
  
MPphoto
 
 

  Andris Piebalgs, komisar. − Gospa predsednica, vsak dan začnem z rutinskim pregledom cen nafte in v zadnjem času so novice bolj ali manj enake: cene nafte se vedno bolj večajo. V zadnjih treh letih so se cene nafte v ameriških dolarjih več kot potrojile. EU, katere 37 % delež porabe energije predstavlja nafta, brez težav razume dejanski in možen vpliv visokih cen nafte na naše gospodarstvo in državljane.

Naša proizvodnja se še vedno bistveno zmanjšuje, kar se je začelo že v poznih devetdesetih letih 20. stoletja. Zaradi stalnega večanja uvoza je naša odvisnost od nafte visoka in znesek, ki ga plačujemo za nakup virov energije, stalno narašča.

To neposredno vpliva na naše državljane in podjetja. Večanje cen nafte ustvarja inflacijo in ta vpliv je že opazen. Prispevek energije k večanju indeksa cen je bil v četrti četrtini leta 2007 na euroobmočju v povprečju 0,8 %. To pomeni neposreden, konkreten vpliv na gospodinjstva in veliko gospodarskih sektorjev, ne nazadnje na tiste, ki cen energije ne morejo posredovati končnemu potrošniku.

Večanje cen motornih goriv in goriv za ogrevanje gospodinjstev med aprilom 2007 in aprilom 2008 je močno preseglo splošno rast maloprodajnih cen. Cene motornih goriv so se na primer v povprečju povečale za 12,7 % v primerjavi z inflacijo, ki je povprečno 3,6 %. Naši najranljivejši državljani so ponovno med najbolj prizadetimi.

Septembra 2005 sem vam že govoril o večanju cen nafte in predstavil načrt v petih točkah. Od takrat smo oblikovali že celo vrsto novih predlogov za obravnavanje izziva visokih in naraščajočih cen nafte: o energetski učinkovitosti, avtomobilih, kakovosti goriv in obnovljivih virih energije. Zaradi teh politik lahko v naslednjih letih pričakujemo postopno zmanjšanje porabe nafte v EU. V zadnjih treh letih je bila poraba bolj ali manj stabilna ter začel se je prehod k čistejšemu in učinkovitejšemu prevozu, ki uporablja obnovljive vire energije.

Medtem ko je potrebno še veliko dela, pri čemer gotovo ne smemo podcenjevati težav, ki jih visoke cene energije povzročajo našim državljanom, zlasti najobčutljivejšim gospodinjstvom in veliko podjetjem, je to tudi dobra podlaga za nadaljnji razvoj najboljšega možnega političnega načina obravnavanja izziva. To, da so se cene nafte še naprej večale, še ne pomeni, da so bile naše politike neuspešne. Prepričan sem, da bi bile brez naših visoko zastavljenih ciljev na področju podnebnih sprememb in energetike razmere še slabše. Najnovejši trendi pa jasno kažejo, da moramo dodatno okrepiti svoja prizadevanja.

Naj torej preučim dolgoročne dejavnike, ki vplivajo na naftni trg. Preprosto povedano, končuje se obdobje poceni nafte in poceni energije na splošno. Svetovno povpraševanje po energiji narašča in mednarodna agencija za energijo ocenjuje, da se bo do leta 2030 lahko povečalo za več kot 50 %. Zlasti hitro rastoča gospodarstva porabljajo vedno več energije.

Na drugi strani pa še zdaleč ni jasno, ali bo proizvodnja nafte tolikšna, da bo zadovoljila svetovno povpraševanje. Strokovnjaki pravijo, da je z geološkega vidika še vedno dovolj podzemnih virov za naslednjih 40–50 let. Kot je navedla mednarodna agencija za energijo, še zdaleč ni gotovo, ali so države proizvajalke sposobne in pripravljene povečati proizvodnjo za zadovoljitev očitno neizbežnega in dolgoročnega stalnega večanja svetovnega povpraševanja po nafti.

Obdobje poceni energije se je končalo in v vsakem primeru imamo zdaj zaradi podnebnih sprememb absolutno dolžnost do prihodnjih generacij, da se usmerimo v čiste vire energije brez ogljika za ogrevanje, električno energijo in prevoz. To je izziv pred nami. Potreben je jasen odziv. Preden začnemo z obravnavo dolgoročnih in srednjeročnih ukrepov, pa bi rad omenil nekatere kratkoročne korake, ki blažijo vpliv na potrošnike.

Učinke na najranljivejše skupine je treba kratkoročno zmanjšati, po potrebi s socialnimi ukrepi. Pomoč najrevnejšim gospodinjstvom je lahko upravičena in potrebna, vendar mora biti ciljno usmerjena. Hkrati pa moramo biti zelo previdni v zvezi s spremembami režima obdavčevanja. Izkušnje so pokazale, da takšni ukrepi, medtem ko so z veliko vidikov politično zelo privlačni, dejansko samo otežujejo dolgoročni prehod k obvladovanju visokih cen energije in varčevanju z emisijami ogljika. Veliko bolje je pomoč osredotočiti tam, kjer je resnično najbolj potrebna.

Z vidika nadaljnjega razvoja dolgoročnega pristopa EU do obravnavanja izziva naše obstoječe energetske politike številni štejejo za vodilne v svetu. Komisija je vedno vztrajala, da njen nedavni paket o podnebnih spremembah in energiji združuje cilje trajnosti, varnosti oskrbe in konkurenčnosti, dejstvo, ki je vsak dan bolj očitno.

Naj podrobneje opozorim na najpomembnejše elemente teh politik, ki se že izvajajo ali jih ta parlament preučuje: osnutek direktive, ki zagotavlja 20 % obnovljivih virov energije v naši končni porabi energije do leta 2020; nova pravila o razširitvi in okrepitvi sistema trgovanja z emisijami EU, ki zagotavljajo uresničitev cilja o 20-odstotnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov do leta 2020 in sistem trgovanja z emisijami določajo za gonilo sprememb; predlog o zmanjšanju emisij CO2 iz avtomobilov in direktiva o kakovosti goriva, ki bo vse dobavitelje zavezala k postopnemu zmanjšanju emisij CO2 in porabe energije v proizvodih, ki jih prodajajo, ter najpomembneje, akcijski načrt za energetsko učinkovitost ki vključuje vse sektorje na vseh ravneh, od mednarodnega partnerstva za sodelovanje na področju energetske učinkovitosti do združenja županov na lokalni ravni in posebnih ukrepov, kot so označevanje življenjskih potrebščin ali zahteve po energetski učinkovitosti zgradb.

Praktično vsi ukrepi, navedeni v akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost, so cenovno učinkoviti po ceni 60 ameriških dolarjev na sodček nafte.

To je začetek, vendar moramo narediti več. Komisija bo zato nadaljevala delo na mednarodni ravni, predvsem konstruktiven dialog med glavnimi državami proizvajalkami in porabnicami nafte, kot je srečanje v mestu Jeddah, ki bo sklicano ta teden v Saudovi Arabiji, ali dialog med EU in OPEC naslednji teden. Natančno se bo pregledalo delovanje naftnih trgov v Evropski uniji in oblikovali se bodo predlogi za morebitno nadaljnje politično ukrepanje v drugem strateškem pregledu energetske politike pozneje v tem letu. Državam v razvoju, ki uvažajo nafto, bo v pomoč pri blažitvi kratkoročnih učinkov visokih cen goriva in živil ter omogočanju strukturnih izboljšav v njihovi energetski učinkovitosti in uporabi alternativnih goriv. Spodbudila se bodo prizadevanja za večjo energetsko učinkovitost.

To ostaja moja prva prednostna naloga. To pomeni boljšo zakonodajo znotraj EU. Pomeni tudi prizadevanje za uspešnejše mednarodno partnerstvo na področju energetske učinkovitosti, ki je bilo sklenjeno prejšnji teden na ministrskem srečanju o energiji skupine G8 na Japonskem na pobudo Evropske unije.

Veljavna zakonodaja o energetski učinkovitosti in predlogi izboljšav, ki jih bom predložil v naslednjih mesecih, o zgradbah, označevanju in minimalnih standardih proizvodov so resnično pomembni, vendar jih je treba obravnavati kot le enega od številnih potrebnih ukrepov. Pravi izziv je učinkovito izvajanje politike o energetski učinkovitosti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni po vsej Evropski uniji. Komisija bo državam članicam bolj pomagala pri obravnavanju tega izziva.

Omenil bom biogoriva, ker se o tem vprašanju pogosto razpravlja. V osnutku direktive o obnovljivih virih energije smo v prakso prenesli zavezo Evropskega sveta glede zagotovitve, da se bo do leta 2020 10 % prevoznih sredstev v EU poganjalo na obnovljiva goriva. Omeniti je treba, da lahko teh 10 % vključuje biogoriva ali električno energijo iz obnovljivih virov ali večjo energetsko učinkovitost v voznem parku.

Prepričan sem, da EU lahko in mora proizvajati biogoriva, ki jih uporablja, na trajnosten in odgovoren način ter ne sme vplivati na svetovne ravni proizvodnje hrane. To je mogoče na trajnosten način doseči z uporabo prejšnjih zemljišč v prahi v EU, trajnostnim izboljšanjem donosa zemljišč, naložbami v tehnologijo za biogoriva druge generacije in sodelovanjem z državami v razvoju za zagotovitev, da biogoriva dopolnjujejo proizvodnjo živil in je ne zamenjujejo. S takšnim pristopom mora biti razvoj alternativnih čistih motornih vozil del odziva EU na izziv cen nafte in podnebnih sprememb.

Evropska unija bo morala nadaljevati s svojimi mednarodnimi prizadevanji in dialogom z glavnimi partnerji. Srečanje skupine G8 prejšnji teden in srečanje v mestu Jeddah v zvezi s cenami nafte, ki bo ta vikend, kažeta, da se to vprašanje uvršča na vrh političnega dnevnega reda. Uporabiti moramo verodostojnost, ki jo gradimo, in voditi mednarodno ukrepanje za izkoriščanje potenciala energetske učinkovitosti in proizvodnje čiste energije po svetu ter omogočiti delovanje svetovnih učinkovitih in zanesljivih blagovnih borz.

Vendar se začnejo ukrepi izvajati doma in ponovna spodbuda k obnovljivim virom energije in energetski učinkovitosti je ugodna za podnebne spremembe ter tudi za naše gospodarstvo.

Vse nas čaka energetska prihodnost. Ta prihodnost bo najverjetneje organizirana okrog različnih vzorcev proizvodnje, porabe in vedenja. Tako kot pri podnebnih spremembah je treba ukrepati takoj in Komisija pri tem v celoti sodeluje.

 
  
MPphoto
 
 

  Jean-Pierre Audy, v imenu skupine PPE-DE. – (FR) Gospa predsednica, gospod predsedujoči Sveta, gospod komisar Pieblags, gospe in gospodje, uporabimo domišljijo. Vse zamisli, ki si prizadevajo omejiti najvišjo stopnjo DDV, vključno s tisto, ki jo je predlagal francoski predsednik Sarkozy, so dovolj dobre in jih je treba preučiti, prav tako pa bom eno tudi sam predlagal.

Nafta je fosilno gorivo z omejeno življenjsko dobo, visoke cene nafte pa so nepopravljiv in dolgoročen trend. Vendar poleg večanja cen težave povzroča tudi nenaden in dramatičen pojav velikih nihanj svetovnih cen za sodček surove nafte, ki vplivajo na naše gospodarstvo. Zato se sprašujem, ali ne bi lahko Evropska unija, brez zakrivanja realnih razmer dejanskega večanj cen, zagotovila stabilnosti cen glede na letni cikel, da bi lahko bili oddelki javnega proračuna ter zlasti tisti, ki jih države vodijo za svoje davčne sisteme, in tisti, ustanovljeni na ravni lokalne vlade, skupaj z družbami in podjetji, ki so v pogodbenih razmerjih, vezanih na ceno nafte, ter, bolj splošno, običajni državljani, ki morajo oblikovati svoje družinske proračune, bolje pripravljeni na glavne spremembe v energetskem sektorju, ne da bi jih bremenili dnevni pritiski, ki jih povzročajo nenadna nihanja cen nafte, ki izhajajo iz svetovnih deviznih tečajev, špekulacij in paritete euro/dolar.

Na podlagi tega, gospod komisar, predlagam, da se preuči možnost oblikovanja instrumenta Skupnosti, katerega namen bi bil zagotavljati ceno za sodček surove nafte v skladu s splošno sprejetim proračunskim ciklom enega leta. Takšen instrument bi lahko uporabil finančno metodo možnosti nakupov in prodaje na svetovnem trgu ter bi se izkazal za uporabnega v boju proti špekulacijam.

Leta 2005, ko je bila cena 50 dolarjev za sodček, sem vas, gospod komisar Piebalgs, vprašal za mnenje v zvezi s tem in odgovorili ste, da je to zanimiva zamisel, če upoštevamo, da Komisija ni imela pristojnosti za nadzor cen surove nafte, zlasti ker je naftni trg svetovni trg. Vseeno moram vztrajati pri tem, ker bi takšen instrument Skupnosti, ki bi dolgoročno deloval kot igra z ničelno vsoto in praktično ne bi zahteval financiranja, dopuščal vsaj preiskavo, vendar – ponavljam – ne kot način nasprotovanja zakonom svobodnega trga, ki jih moramo upoštevati, ampak kot način nadzora njihovega nenadnega uvajanja ter zmanjšanja učinka večanja cen nafte vzdolž celotne cenovne verige v zadevnih sektorjih. Razmere v ribiški industriji, o katerih bomo kmalu razpravljali, so pomemben primer.

 
  
MPphoto
 
 

  Hannes Swoboda, v imenu skupine PSE. – (DE) Gospa predsednica, osebno zelo spoštujem govornika iz Sveta in Komisije. Vendar menim, da so predlogi, ki smo jih slišali danes in v zadnjih dneh nezadostni in prepozni. V dokumentu Komisije na primer sploh ni omenjen izraz „špekulacija“. Ne pravim, da so špekulacije glavni vzrok večanja cen, vendar objaviti danes dokument, ki špekulacij sploh ne omenja – celo skupina G8 je v zvezi s tem naprednejša od Komisije.

V zvezi z znatnim dobičkom, ki seveda tudi ni omenjen, sem komisarja večkrat pozval, da glede na to, da očitno ni mogoče uvesti mehanizmov nadzora, s prostovoljnimi sporazumi zagotovi vsaj, da se nekaj tega dobička vloži v ukrepe za varčevanje z energijo, razvoj alternativnih virov energije in raziskave. O tem se zdaj razpravlja na primer v Franciji. Komisar pa tega danes ni komentiral in izvajajo se ne nobeni ukrepi.

Načeloma podpiramo vprašanje varčevanja z energijo in varstva potrošnikov, vendar so bili predlogi Komisije zelo šibki. Potreben je bil ta parlament in današnji sklep, v kontekstu poročila gospe Morgan, za bistveno razširitev pravic potrošnikov v zvezi s tem, zlasti glede varčevanja z energijo z inteligentnimi števci itd. V zvezi s socialnimi ukrepi, ki jih je predlagal komisar, pa lahko rečem le, da je že nekaj časa jasno, da so potrebni.

Danes smo razpravljali o Irski. Če sem odkrit: državljane zelo vznemirja, ko iz Bruslja ne dobijo nobenih povratnih informacij o specifičnih in resničnih skrbeh. Ne glede na to, ali so zadevni državljani ribiči v sektorju malih in srednje velikih podjetij ali socialno prikrajšani potrošniki, si želijo iz Bruslja nekakšno sporočilo, ki jim bo pomagalo obvladati težak položaj. Od Komisije in Sveta pričakujemo nekaj jasnih sporočil v zvezi s tem, zlasti v naslednjih dneh.

 
  
MPphoto
 
 

  Marco Cappato, v imenu skupine ALDE. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, menim, da se ne smemo odločiti za pristop, ki ga je predlagal gospod Audy. Menim, da določanje ukrepov za nadzor cen ni naša naloga. Komisar je določil pristop, ki ga mora Evropska unija upoštevati, in sicer je to naš model razvoja, ki vključuje obnovljive vire energije in nujno potrebo po pregledu zastavljenih ciljev – zmanjšanje za 20 % v zvezi z energijo in 10 % v zvezi s prevozom – da bodo še bolj ambiciozni in da se bodo obravnavali v še krajšem roku.

Žal pa, kot je jasno na podlagi primera politike v zvezi s plinom, o kateri smo glasovali danes, so nacionalne vlade tiste, ki nasprotujejo resnični evropski konkurenčni politiki in mešanici energetskih virov. To je težava. Jasno je, da je treba obravnavati vprašanje špekulacije. Resnica je, da tu in drugje nacionalne vlade nočejo Evropski uniji prepustiti nobenih resničnih regulativnih pooblastil nad finančnimi trgi, vendar na tej stopnji Evrope ne bomo pozivali k iskanju bližnjic za odpravo škode, ki so jo povzročile nacionalne politike. Pozivamo k obnovljivim virom energije in dolgoročnemu strateškemu načrtovanju, in sicer hitreje, kot je bilo načrtovano.

 
  
MPphoto
 
 

  Claude Turmes, v imenu skupine Verts/ALE. (FR) Gospa predsednica, predlagati želim tri ukrepe.

Prvič, obdavčite špekulacije. To je neverjetno. Bremenijo nas stroški, medtem ko je dobiček družb Total, Eon, Exxon in špekulantov tak, kot še nikoli. Osebno si želim, da bi gospod Juncker, predsednik skupine Eurogroup, svoje besede udejanjil. Ta dobiček lahko brez težav obdavčimo na nacionalni ravni, potem pa to uskladimo po vsej Evropi, in na ta prihodek, ki bo znašal milijone eurov, se osredotočam v drugi točki.

Drugič, vsaka država bo ta prihodek uporabila za oblikovanje sklada, iz katerega se bo zagotovila odškodnina tistim v hudih težavah, kot so ribiči, vozniki tovornjakov in veliko število gospodinjstev, ki imajo težave s plačevanjem računov; in sicer ne z neposrednim subvencioniranjem energije, ampak s pomočjo zadevnim osebam pri iskanju denarja za plačilo energije ter zlasti s povezovanjem tega vprašanja z energetsko učinkovitostjo. Prav najrevnejši v naši družbi so tisti, ki si ne morejo privoščiti nakupa energetsko učinkovitejših hladilnikov. Tu so potrebni naši ukrepi.

Tretjič, kot politično vplivne osebe moramo biti odkriti z ljudmi, ki jih zastopamo. Sedanje izredne razmere niso manjša politična težava v zvezi z nafto. Gre za strukturno krizo. Uporabljamo gospodarski model, ki je bil oblikovan za 1 milijardo ljudi srednjih razredov Združenih držav Amerike, Japonske in Evrope. Ta gospodarski model se zdaj širi na milijone ljudi srednjih razredov na Kitajskem, v Indiji, Nigeriji, Južni Afriki, Mehiki in Braziliji. Težava tega modela je, da ne vključuje virov in okoljskega onesnaževanja. Zato, gospod komisar, vam želim povedati, da moramo biti v zvezi z energetsko učinkovitostjo bolj ambiciozni, vprašanje, ki vam ga želim zastaviti, pa je: Ali ne bi moral Svet pozvati Komisije, da septembra predloži celoten paket ukrepov, usmerjenih v pomembno evropsko pobudo za naložbe v energetsko učinkovitost?

 
  
MPphoto
 
 

  Gintaras Didžiokas, v imenu skupine UEN. – (LT) Politika EU glede obdavčitve energetskih proizvodov je bila uvedena leta 1993. Takrat je bila cena za sodček nafte 16 USD. Danes, ko se je cena nafte dvignila do 140 USD, se pojavlja vprašanje, ali je sedanja politika EU glede obdavčitve energetskih proizvodov utemeljena. Državljani in podjetja v EU plačujejo za gorivo veliko več kot državljani in podjetja drugod po svetu.

Razlog je, da poleg DDV plačujejo tudi trošarino, ki jo želi EU dejansko še povečati; znašli smo se torej v resnično paradoksnem položaju– dražje kot je gorivo, več denarja zahtevajo vlade od državljanov. Val demonstracij, ki je zajel Evropo, jasno kaže naraščajoče nezadovoljstvo državljanov z razmerami, pri čemer se na ravni EU ne sprejemajo nobeni ukrepi. To je dejansko zelo jasen znak. Ali ga je sploh mogoče spregledati ali prezreti?

Ali se Komisiji in Svetu ne zdi, da je skrajni čas za pregled politike EU glede obdavčitve energetskih proizvodov, zlasti v zvezi s trošarinami, DDV in uvoznimi dajatvami? Kako lahko Komisija utemelji sporočilo, ki ga pošilja ljudem, da se morajo naučiti živeti s stalno naraščajočimi cenami goriv? Ali je Komisija upoštevala možnost, da lahko stalno naraščajoče cene goriv ogrozijo zaupanje državljanov v EU, ker se zdi, da slednja posega v poskuse vlad njihovih držav, da bi sprejele skrajne ukrepe? Dejstva, na katerih temeljijo izgovori za neuspešno ukrepanje ali nepripravljenost ukrepanja v zvezi z obdavčitvijo, pa so pod vsako kritiko.

Mnenje, da se z zmanjšanjem davkov razmere ne bi izboljšale ali bi se celo poslabšale, ni tehtna utemeljitev. S svetovnega vidika nafte in naftnih derivatov ne kupujejo samo evropske države. Ne obstaja razlikovanje med nafto za Evropo in nafto, ki ni za Evropo. Cene nafte so svetovne, gre le za to, da ima Evropa višje davke na naftne derivate, kar močno obremenjuje evropske državljane. Uvozne dajatve pa omejujejo konkurenco.

Spremembe davčne politike morda ne bi rešile vseh težav, vendar bi nam omogočile hitrejši odziv na razvoj na trgu in nam olajšale preživetje v težkih časih. Ali to ni dovolj pomembno? Nedvomno potrebujemo še druge dolgoročne ukrepe in podpiram njihovo sprejetje, vendar mora biti ukrepanje odločno. Državljani EU ne potrebujejo lepih besed. Potrebujejo pravilne odločitve, ki omogočajo hiter odziv na kakršne koli težave. Davčna politika, zlasti politika o DDV, ni od boga in jo je treba spremeniti, ko ni več v skladu s sedanjimi razmerami.

 
  
MPphoto
 
 

  Dimitrios Papadimoulis, v imenu skupine GUE/NGL. – (EL) Oprostite, gospa predsednica, vendar sta me stališči Sveta in Komisije razočarali. V obeh primerih smo slišali samo besede in nobenih konkretnih ukrepov. Naj vas potem ne preseneti negativen izid glasovanja na referendumih na Irskem, v Franciji in na Nizozemskem. Naj vas ne preseneti, da je v državah, kot je Belgija, kjer so demonstracije redke, na tisoče ljudi vznejevoljenih.

Niti predsedujoči Svetu niti komisar nista omenila dobičkarstva. Kaj lahko storimo v zvezi s tem? Zakaj ne uvedete davkov? Zakaj ne predlagate nacionalne obdavčitve, ki bi se usklajevala na ravni EU, pri čemer bi se del prihodka namenjal podpori obnovljivih virov energije, čiste energije in programov za varčevanje z energijo?

Poleg tega, gospe in gospodje Komisije in Sveta, večanje cen nafte koristi državnim skladom, ker se v skladu s tem večajo davki, ki jih pobirajo države članice. Zato najrevnejše družbene sloje najbolj prizadenejo inflacija in visoke cene. Inflacija revnih je 40–50 % večja od splošnega indeksa inflacije. Zato je treba del povečanih davčnih prihodkov držav članic nameniti kot neposredno pomoč najranljivejšim družbenim slojem. Potrebno je ukrepanje in ne le besede.

Pričakujem, da nam boste v zaključnih govorih pojasnili, zakaj ste tako hitro zavrnili predloge desničarskih vlad, kot je vlada gospoda Sarkozyja, ne pa tudi levičarskih vlad. Ali menite, da je gospod Sarkozy prevelik komunist? Če bo ta kriza špekulacij s cenami živil in nafte kar koli pokazala, bo to, da je to lahko izkoristil omejeni neoliberalizem. Čakamo, da dojamete tudi to.

 
  
MPphoto
 
 

  Pervenche Berès (PSE). – (FR) Gospa predsednica, gospod predsedujoči Svetu, gospod komisar, današnjo razpravo začenjamo na podlagi sporočila, ki je pravzaprav obvestilo Komisije o nepredvidljivem primeru, ki je bilo pretvorjeno v sporočilo zaradi nemirov v javnem mnenju, ki jih je povzročila realnost razmer, v katerih morajo Evropejci živeti vsak dan.

Skupina G8 je izpostavila vprašanje špekuliranja na naftnih trgih. Še predobro poznamo resnične razmere, s katerimi se zdaj soočamo, če resnično želimo to razčistiti in tega se je dotaknil Claude Turmes. Naftna kriza, o kateri razpravljamo in ki tako obremenjuje naše državljane, je ena od elementov, ena od pokazateljev druge dobe globalizacije, v katero smo zdaj vstopili, dobe, v kateri so svetovna ravnovesja, ki nas zdaj bremenijo in nam jemljejo moč, vznemirila sistem, to pa se je najprej pokazalo v finančni krizi v Združenih državah Amerike, ki se je zelo hitro razširila na naše trge, vznemirila špekulativni mehurček, s čimer je opustošila trg nepremičnin in nato zajela blagovno borzo ter vplivala predvsem na cene nafte in cene živil. Obstoječe ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem na tem specifičnem trgu je poskrbelo za ostalo.

V teh razmerah je Evropska unija lani precej pravilno napovedala dogodke, ko je oblikovala strategijo, ki bi jo jaz opisala kot strategijo štirikrat 20 za leto 2020: 20 % zmanjšanje porabe energije, 20 % povečanje energetske učinkovitosti in 20 % povečanje obnovljivih virov energije.

Vendar, kot ponavadi najdemo enake pomanjkljivosti takoj pod površjem. Pri vzpostavljanju enotnega trga pozabljamo, da mora imeti takšen notranji trg tudi socialno razsežnost, če naj bo sprejemljiv. Pri tem, ko želimo oblikovati enotni evropski trg za blago in storitve, pozabljamo, da moramo morda upoštevati dejanske socialne razmere v državah članicah, in ko si prizadevamo za ustrezno dolgoročno strategijo Evropske unije na področju energetike, pozabljamo, da bodo s tem nastali stroški za prehod, če uporabim izraze ekonomistov, na vprašanje, katera kategorija potrošnikov bo najbolj prizadeta, pa lahko odgovorimo, da tisti iz najrevnejših slojev skupnosti, tisti, ki najbolj občutijo povečanje cen goriv.

Danes je bilo pogosto omenjenih več kategorij, in sicer poklicev, ki so najbolj izpostavljeni z vidika vsakdanjega delovnega življenja, kot so ribiči in cestni prevozniki blaga, za njimi pa so tudi vsa tista gospodinjstva z nizkimi prihodki, ki so z vidika dnevnega proračuna prve žrtve, ker na stanovanjske stroške in prevozne stroške teh družin neposredno vpliva povečanje dajatev za gorivo, in jih, gledano sorazmerno, to prizadene veliko bolj kot špekulante, ki si kopičijo denar na podlagi večanja cen nafte.

 
  
MPphoto
 
 

  Jelko Kacin (ALDE). - Hitro rastoči stroški goriva ustavljajo promet po Evropi in po svetu. Prevozniki ogorčeno demonstrirajo, ribiči zahtevajo nadomestila, promet oziroma transport pa je vse dražji in dražji. Stroški dobesedno ustavljajo prevoz dobrin. Največja groza pri tem pa je, da so proizvodni stroški za nafto ob teh cenah pravzaprav minimalni. Proizvodni stroški so dobesedno zanemarljivi.

Osebni promet je bistvo prostega pretoka ljudi in predpogoj prostega pretoka blaga. Stroški goriva drastično ogrožajo predvsem letalski promet, ki je stroškovno najbolj ranljiv. Še posebej to velja za nizko cenovne prevoznike, ki so omogočili odkrivanje Evrope in sveta novim kategorijam državljanov. Kriza nizko cenovnih prevoznikov, ki nas lahko doleti jeseni, ne bo prizadela le turizma, prizadela bo letalsko industrijo, finančno industrijo in posledično celotno gospodarstvo.

Evropska unija mora v takih razmerah dokazati, da razume izzive in da se nanje operativno odziva. V teh razmerah lahko z ustreznim usklajenim delovanjem ugled inštitucij Evropske unije okrepimo in umirimo razmere na trgih. Trenutek finančne in gospodarske krize je priložnost, da se Evropska unija dokaže kot koristen, potreben in učinkovit okvir za naša gospodarstva, in predvsem, da so evropske inštitucije pravo in učinkovito orodje za naša gospodarstva.

 
  
MPphoto
 
 

  Charles Tannock (PPE-DE). - Gospa predsednica, visoke cene nafte in plina se ne bodo zmanjšale in zelo dvomim, da bo cena še kdaj veliko nižja od 80 USD za sodček. Zahod je bil ujet nepripravljen in je podcenjeval povečanje porabe na Kitajskem in v Indiji, premajhna vlaganja v tehnologije raziskovanja in pridobivanja, nezmožnost ali morda nepripravljenost Saudove Arabije, da bi sprostila svoje presežne zaloge nafte, ter geopolitična tveganja držav, kot so Venezuela, Nigerija ali Irak.

Kaj je po mojem rešitev? Zmanjšati moramo porabo, vlagati v obnovljive vire energije in nove tehnologije, kot so avtomobili na vodikove gorivne celice, ter preučiti, ali so biogoriva na splošno dobra ali slaba z vidika globalnih emisij in inflacije cen hrane v državah v razvoju.

Tisti v tem parlamenti, zlasti levica, ki verjamete, da je vse povezano s špekulacijo, se motite, ker kot špekulant ne morete kopičiti velikih količin fizične nafte in prevzeti naročilo. To lahko storijo le Združene države Amerike.

Končno, podpiram odločitev Italije o gradnji jedrskega reaktorja in upam, da bodo temu zgledu sledile tudi druge države članice EU.

 
  
MPphoto
 
 

  Csaba Sándor Tabajdi (PSE). - (HU) Moramo se sprijazniti, da bodo cene nafte dolgoročno ostale visoke. Evropska unija in države članice morajo biti pripravljene na vse možnosti. Kot je dejal komisar Piebalgs, več moramo vlagati v razvoj okolju prijaznih tehnologij z majhno porabo, v obnovljive vire energije in v ustanavljanje obratov za pridobivanje bioplina, kot je navedeno v poročilu, ki sem ga predložil kot poročevalec. Pomembna so tudi osredotočena prizadevanja za varčevanje z energijo, vključno z na primer izboljšanjem izolacije stanovanj. Nimamo čudežnih rešitev in ne moremo zadrževati energije na svojih mejah, hkrati pa moramo iskati tudi kratkoročne rešitve. Pozivam Evropsko komisijo, da državam članicam, vključno z Madžarsko, omogoči, da začasno zmanjšajo trošarino za dizelsko gorivo, ker imajo Združene države Amerike v zvezi s tem zelo veliko konkurenčno prednost. Hvala za pozornost.

 
  
MPphoto
 
 

  Danutė Budreikaitė (ALDE).(LT) Nedvomno lahko težavo dejansko rešimo le z dolgoročnimi ukrepi. Vendar nekateri morda ne bomo živeli tako dolgo, da bi videli rezultate teh ukrepov. V zvezi s kratkoročnimi ukrepi je bila predlagana samo pomoč revnim družinam. Vendar bodo kratkoročni ukrepi nujni za veliko ljudi, če trgovina, prometni sistem, ribištvo, mala in srednje velika podjetja ter kmetijstvo propadejo.

Leta 1992 je bila uvedena trošarina na gorivo in mineralno olje. Leta 2004 je bil uveden davek na celoten energetski sistem. Ali to pomeni, da obdavčevanje nima nikakršnega vpliva? Obdavčevanje ima velik vpliv, pri čemer je po mojem mnenju zelo pomembno, da zmanjšamo trošarine, dokler ne začnemo izvajati dolgoročnih ukrepov.

Poudarjam tudi, da vodik, kot nov (ali obnovljiv) vir ni bil niti omenjen. Znano je, da Kitajska in Kanada uporabljata vodik za pogon avtomobilov, Japonska pa za ogrevanje stavb.

 
  
MPphoto
 
 

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL).(PT) Zaradi naraščajočih cen goriv in ob upoštevanju uničujočih posledic za ljudi ter gospodarstvo, promet, ribištvo, kmetijstvo in industrijo, ne smemo pozabiti, da se je zaradi izvajanja špekulacij s cenami, ki temelji na špekulativnem vrednotenju poceni pridobljenih zalog nafte, povečal dobiček velikih naftnih družb.

Glede na te dogodke so potrebni ukrepi za boj proti tej nesprejemljivi špekulaciji, pri čemer imam v mislih zlasti predloge, ki smo jih predložili, da bi v vsaki državi članici uvedli davek, ki bi veljal le za špekulativne dobičke iz vpliva zalog in s katerim bi ti dobički postali državni prihodki. Ta dobiček je treba nato v vsaki državi članici razdeliti med najbolj prizadete gospodarske sektorje.

 
  
MPphoto
 
 

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE).(PL) Gospa predsednica, Evropa in ves svet sta se znašla v položaju, v katerem lahko cene nafte določajo gospodarsko rast in globino krize, ki se kaže na trgu, v hrani in ribiškem sektorju. Težave v prometnem sektorju se bodo verjetno pojavile zelo kmalu.

H kakšnim ukrepom pozivamo? Dolgoročno je treba razviti stabilno energetsko politiko, ki bo razumljiva ljudem. V zvezi s tem se je veliko razpravljalo v Uniji in tem parlamentu. Kratkoročno je treba nameniti pomoč posebnim sektorjem. Kot primer navajam usmerjeno pomoč za kmete, ribiče in prevoznike. Pomoč mora biti na voljo v drugi polovici tega leta. Poudariti moram, da govorim o usmerjeni specifični pomoči v posebnem času v letu. Prav tako je treba sprejeti ukrepe za omejitev špekulacije in monopolističnih praks.

Končno moramo priznati, da je potreben pregled davčne politike na ravni Unije in posameznih držav članic.

 
  
MPphoto
 
 

  José Ribeiro e Castro (PPE-DE).(PT) Čestitam gospodu komisarju za izjave, ki poudarjajo pomembnost jedrske energije in njene popolne preglednosti.

Številke ne zavajajo: cene nafte in plina bodo še naprej rasle; pritisk, ki ga ustvarja svetovna poraba energije se bo še naprej ustvarjal, naše lastne potrebe po energiji se bodo še naprej razvijale in vendar moramo hkrati prevzeti naše odgovornosti, zlasti nujno potrebo po boju z emisijami CO2.

Zato moramo jedrsko energijo uvrstiti na dnevni red, temu se ne moremo izogniti. Iz energetske mešanice ne moremo izključiti nobenega pomembnega vira energije, zlasti kjer je to čisto in varno. Jasno je, da potrebujemo obnovljive vire, vendar to ni dovolj. Da, potrebujemo energetske učinkovitosti, vendar to ni dovolj. Da, potrebujemo dobra biogoriva, vendar to ni dovolj.

Zato se moramo odločiti, ali je jedrska energija slaba in jo moramo prepovedati, če pa je ne prepovemo, ker je varna in ker sta tehnologija in znanost napredovali, morajo vsi imeti koristi od njene proizvodnje.

Imeti moramo vizijo za prihodnost ali pa bomo iz slabega prešli na slabše in iz slabšega na popolno katastrofo.

 
  
MPphoto
 
 

  Theodor Dumitru Stolojan (PPE-DE).(RO) Posledice povišanja cen nafte in zemeljskega plina se že kažejo v vseh gospodarskih dejavnostih in socialnih programih, pri čemer bodo najvišjo stopnjo dosegle naslednjo zimo. Evropska komisija z dobrim razlogom razpravlja o strukturnih rešitvah za reševanje in spreminjanje energije. Vendar so potrebne temeljne spremembe v evropski ekonomiji, pri čemer pravzaprav razpravljamo o novi tehnološki strukturi evropske strukture, ki jo moramo doseči srednjeročno in dolgoročno. Zato menim, da mora Evropska komisija pregledati in ponovno preveriti finančno napoved za 2007-2013, da bi povečala prizadevanja za nove tehnologije in naložbe na področju energetike.

 
  
MPphoto
 
 

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Že v svojem uvodnem nastopu sem omenil ugotovitev pristojnih instanc, da so razlogi za višje cene nafte strukturne narave. To je pomembna ugotovitev.

V tej razpravi je bil nekajkrat omenjen vpliv špekulacij. Ne želim ga ne zanikati ne minimizirati, poudarjam pa, da špekulacije same po sebi ne vodijo v višje cene energije, če niso za to podani strukturni razlogi. In ti so podani. Ti zahtevajo dolgoročnejše ukrepanje.

Obdobje poceni energije, vsaj tiste iz fosilnih virov, je verjetno končano za nekaj časa, verjetno za dolgo časa. In to terja od Evropske unije dolgoročno ukrepanje, ki sem ga že omenil in ki gre predvsem v dve smeri. Prvo, povečanje energetske učinkovitosti in s tem med drugim zmanjševanje naše porabe. In s tem zmanjševanje odvisnosti Evrope in evropskega gospodarstva od uvožene energije iz fosilnih virov. In drugič, diverzifikacija, predvsem usmeritev v obnovljive vire energije. In tukaj se strinjam z gospodom Papadimoulisom, da je treba več investirati v obnovljive vire energije, ampak več investicij spodbujajo ravno višje cene energije iz fosilnih virov. Če bo ta spet poceni, če jo bomo s takimi in drugačnimi rokohitrskimi ukrepi pocenili, bomo zmanjšali motiviranost za financiranje, za investiranje v obnovljive vire.

Ne glede na to, da obstaja široko soglasje o potrebi po dolgoročnih ukrepih, seveda ne smemo pozabiti na kratkoročne probleme, s katerimi se soočamo. Bili so omenjeni, jaz bi jih še enkrat poudaril tukaj. Visoke cene energije so poseben problem za revnejše sloje v naši Uniji, so poseben problem za ribiče, o tem bo debata v naslednji točki na dnevnem redu, so poseben problem za prevoznike. Tu je seveda smiselno preučiti in razmišljati in sprejeti ustrezne ukrepe.

Med njimi seveda ne izključujemo revizije obdavčitve v Evropski uniji. Lahko rečem, da bo Svet tukaj izrazil pričakovanje, da dobi v kratkem od Evropske komisije predloge glede tega vprašanja, glede obdavčitve energentov.

Naj končam z naslednjo mislijo. Mislim, da ta razprava poteka v zelo primernem času, dan pred začetkom zasedanja Evropskega sveta, na katerem bo ena od poglavitnih točk razprave, prav vprašanje visokih cen nafte.

 
  
MPphoto
 
 

  Andris Piebalgs, komisar. − Gospa predsednica, razprava je bila zanimiva in žal mi je, da je čas minil tako hitro.

Ker tako zahteva moje delo, sem bil tam, kjer proizvajajo nafto, in sicer v Kaspijskem morju, Barentsovem morju in Saudovi Arabiji. Menim, da delamo napako, ker mislimo, da je ta proizvodnja lahka. Stane milijarde in poteka v težkih razmerah. Stroški so prekoračeni, na okolju se kaže lokalna škoda in ljudje so nesrečni zaradi veliko projektov. Zato je jasno, da pri razpravah o naftnih vprašanjih ne smemo iskati odgovorne, ampak moramo v Evropski uniji poskušati najti primerne ukrepe. Če verjamemo, da lahko isti pristop pomaga vsem, mu moramo slediti.

Čarobnih ukrepov ni. Energetska učinkovitost je najpomembnejši ukrep. Brez nje bodo cene po svetu veliko višje. To je zelo jasno.

(Vzkliki iz dvorane.)

No, storili smo kar veliko. Obnovljivi in alternativni viri energije, kot so jedrski, so pomembni tudi za zmanjševanje težav. Potrebujemo novo investicijsko tehnologijo, pri čemer je za sektorje pomembna obravnava strukturnih ukrepov in ne le subvencij, saj gre denar za subvencije iz enega žepa v drugega. V zvezi z nocojšnjo razpravo o ribištvu me na primer zanima, zakaj ribiči zaradi višjih cen goriv ne morejo povišati cen rib, pri čemer me zanima predvsem kaj se zgodi in kaj to preprečuje. To pomeni, da moramo obravnavati sektorske ukrepe.

Na globalni ravni je po mojem mnenju zelo jasno, kaj želimo narediti, in sicer, da želimo odstraniti politiko OPEC, ki omejuje oskrbo trga in v številnih primerih preprečuje, da bi zahodna podjetja s svojo tehnologijo in znanjem prispevala k proizvodnji nafte in na ta način zagotovila boljšo oskrbo. Ker živimo v razvitih državah, bi morali voditi v energetski učinkovitosti, pri čemer je moje predloge za mednarodno partnerstvo sprejela skupina G8. Čeprav so vsi pričakovali, da bodo cene nafte padle na 9 USD za sodček, je svet reagiral prepozno in zdaj vemo, da bi morali slediti tej politiki.

Glede varstva potrošnikov menim, da je bila Komisija v zvezi s tem vedno zelo dosledna. V številnih postopkih za ugotavljanje kršitev države niso niti obvestile Komisijo o obveznostih javnih služb, čeprav je to njihova dolžnost, kar pomeni, da pravni dokumenti, sprejeti po predlogu Komisije, vsebujejo vse potrebne elemente, zato jih je treba izvajati.

Verjamem, da sta odziva Komisije in Sveta izmerjena in prava. Vsako mesto na trgu ima svojo vlogo. Vem, da noče nihče zagovarjati špekulantov, vendar kakšna je prihodnja vloga trga? Kaže gibanje cen in dovoljuje naložbe. Torej, lahko bi rekel „Obdavčimo vse še bolj”, saj lahko davke za vse zvišamo na 100 %, vendar bomo tako izgubili motivacijo za naložbe. Namesto tega raje spodbudimo naložbe in omogočimo pozitivne načine zanje. To je torej tisto, kar potrebujemo.

(Vzkliki iz dvorane.)

Podjetij Saudove Arabije, kot sta Saudi Aramco in Gazprom, ne smemo obdavčiti, ker imajo nacionalno zakonodajo o obdavčevanju. Danes ni evropskega podjetja, ki bi zaradi nafte in plina ustvarilo nepričakovane dobičke.

(Vzkliki iz dvorane.)

Vlagati so morali tudi v druge projekte in če ta podjetja poznate, jih navedite. Če poznate ta podjetja, ki tako lepo živijo …

(Vzkliki iz dvorane.)

E.ON se ne ukvarja z nafto. Eni se ukvarja z nafto, vendar vlaga milijarde v projekte, na primer za južni plinovod, za projekte v Kašaganu in Libiji. Vsako podjetje ima vlogo na trgu.

Gospa predsednica, to je odlična razprava. Vesel sem, da se bomo lahko k tej razpravi vrnili, saj odgovori niso preprosti. Vendar menim, da je naš predlog izmerjen in pravi.

 
  
MPphoto
 
 

  Predsednica. – Ta razprava je končana.

Pisni izjavi (člen 142)

 
  
MPphoto
 
 

  Ivo Belet (PPE-DE), v pisni obliki – (NL) Visoka cena nafte prizadene vse, vendar zagotovo najbolj prizadene najobčutljivejše skupine prebivalstva z nizkimi dohodki. Evropski vrh mora jutri poslati odločno sporočilo, da so ukrepi za najobčutljivejše v družbi res upravičeni in nujni.

Zmanjšanje DDV-ja ali trošarine ni takoj očitna rešitev, kar je razumljivo, saj lahko spodbudi proizvajalce nafte k zaračunavanju še višjih cen.

Vendar morda lahko to storimo drugače. Morda bi lahko spremenili dolžnosti, tako da bi z dajatvami podražili letalske vozovnice (na primer od jeseni), pri čemer bi s tem iztržkom zmanjšali stroške ogrevanja za ljudi z nizkimi ali srednjimi dohodki.

S kakršnimi koli presežki prihodkov bomo zagotovili pomoč pri izolaciji domov. Ob upoštevanju vsega je to najcenejša in najučinkovitejša rešitev.

Srednjeročno moramo vlagati v obnovljivo energijo in z energijo varčevati. Vendar moramo medtem najdi rešitve za vse, ki so v stiski. Evropa jih ne sme prezreti.

 
  
MPphoto
 
 

  James Nicholson (PPE-DE), v pisni obliki. – Nedavna hitra rast cen nafte in posledično visoke cene goriv negativno vplivajo na podjetja in industrije po EU. Seveda ta položaj resno vpliva tudi na povprečnega potrošnika. Državljani so v stiski zaradi naraščajočih cen hrane in goriva ter zmanjšane kupne moči.

Strinjam se s Komisijo, da si moramo prizadevati za zmanjšanje naše porabe in odvisnosti od nafte ter se osredotočiti na spodbujanje energijske učinkovitosti in razvoja obnovljivih virov energije.

Vendar je to dolgoročna rešitev. Zdaj moramo praktično in jasno ukrepati, da bi zmanjšali pritisk na skupine, kot so kmetje, ribiči in člani družbe, ki jih povišanje cen najbolj prizadene. Čeprav kratkoročni ukrepi, kot je znižanje davkov, niso v pristojnosti EU, mora Unija voditi in spodbuditi nacionalne vlade k izvajanju rešitev. Sedanji položaj je nevzdržen, zato se moramo truditi, da ga rešimo.

 
Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov