Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 18. junij 2008 - Strasbourg

1. Otvoritev seje

PREDSEDUJOČA: GOSPA KRATSA-TSAGAROPOULOU
Podpredsednica

(Seja se je začela ob 9.05.)

2. Priprava na Evropski svet po irskem referendumu (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka so izjave Sveta in Komisije o pripravi na Evropski svet po irskem referendumu.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Jutri se bo pričelo drugo zasedanje Evropskega sveta pod slovenskim predsedstvom. Vesel sem, da vam lahko danes predstavim osrednje teme pogovorov za predsednike držav in vlad. Glavna razprava bo zagotovo posvečena preučitvi razmer po četrtkovem referendumu o lizbonski pogodbi na Irskem. Že takoj na začetku želim poudariti besede predsednika Evropskega sveta, slovenskega premiera Janeza Janše: "Predsedstvo obžaluje odločitev irskih volivcev in je nad njo razočarano. Seveda pa izraženo voljo irskih volivcev spoštujemo."

Predsednik Evropskega sveta se je po objavi uradnih rezultatov pogovarjal s številnimi voditelji držav članic, ki še niso zaključile ratifikacijskega postopka. Ohrabrujoča novica je, da bodo te države članice nadaljevale s svojimi postopki ratifikacije. Kot je poudaril predsednik Evropskega sveta, lizbonsko pogodbo potrebujejo tako evropski državljani kot Evropska unija, saj prinaša večjo učinkovitost, večjo demokratičnost in večjo preglednost.

Dejstvo je tudi, da problemi in izzivi, s katerimi se danes spopadamo v Uniji, ostajajo. Dejstvo je tudi, da z negativnim izidom irskega referenduma ti problemi niso rešeni. Zato bodo voditelji na jutrišnjem zasedanju Evropskega sveta razpravljali o tem, kako poiskati izhod iz nastalega položaja. Prizadevali si bodo določiti časovni okvir za delo pri tem vprašanju. Predsedstvo je prepričano, da bomo rešitev našli, skupaj z Irsko, in da se Unija ne bo soočila s ponovitvijo situacije iz leta 2005.

Predvsem bomo na Evropskem svetu poslušali irskega predsednika vlade gospoda Briana Cowena, ki ga bomo prosili za pojasnitev okoliščin in razlogov, ki so botrovali izidu referenduma.

Seveda pa Evropski svet ne bo zaobšel drugih, prav tako pomembnih izzivov, ki so pred nami. Evropska unija, deluje naprej. Tako se bo druga ključna razprava osredotočila na porast cen hrane in nafte. Dejstvo je, da so naraščajoče cene proizvodov prispevale k stopnjevanju inflacije v celotni Evropski uniji. To je najbolj prizadelo družine in ostale z nizkimi dohodki.

Na svetovni ravni so najbolj prizadete države v razvoju, ki so neto uvoznice hrane. Nujen je odziv Evropske unije, ki mora pokazati enotnost v svojih ukrepih za blažitev posledic tako doma, kot tudi v državah v razvoju. Evropski svet naj bi zato potrdil ukrepe znotraj Evropske unije ter na mednarodni ravni. Naj vam jih na kratko predstavim.

Evropska unija je že sprejela ukrepe za ublažitev pritiska na cene hrane s prodajo intervencijskih zalog, z znižanjem izvoznih nadomestil, z odpravo zahteve za opustitev pridelave za leto 2008, s povečanjem mlečnih kvot ter z opustitvijo uvoznih dajatev za žita. Vse to naj bi pripomoglo k izboljšanju oskrbe in k stabilizaciji kmetijskih trgov. Glede na to, da so najbolj prizadete družine z nizkimi dohodki, so nekatere države članice predvidele tudi kratkoročne ukrepe za omilitev pritiska visokih cen.

Vsekakor moramo v tej zadevi razmišljati dolgoročno. Ni namreč pričakovati, da se bodo cene hrane ali nafte kmalu vrnile na prejšnjo raven. Pričakujemo, da bo naslednje predsedstvo v tesnem sodelovanju z Evropskim parlamentom doseglo pravočasen dogovor o pregledu skupne kmetijske politike, ki bo vseboval ukrepe za okrepitev kmetijske proizvodnje in zagotovil zanesljivost oskrbe s hrano.

Poleg tega moramo posvetiti pozornost politiki glede biogoriv ter najti način za zagotavljanje njihove trajnostne proizvodnje, tako v sami Evropski uniji kot tudi v drugih državah. Predvsem je treba spodbujati razvoj biogoriv druge generacije. Splošno rečeno pa moramo nadaljevati delo na inovacijah ter raziskavah in razvoju v kmetijskem sektorju, da bi izboljšali njegovo učinkovitost in storilnost. Med pobudami na mednarodni ravni bo Evropski svet izpostavil prispevek Evropske unije k svetovnemu prizadevanju za odpravljanje posledic naraščanja cen.

To bo vključevalo tudi poziv k bolj usklajenim mednarodnim odzivom na krize zaradi visokih cen hrane, zlasti v okviru Združenih narodov in skupine G8, podporo odprti trgovinski politiki, hitrim odzivanjem na takojšnje kratkoročne humanitarne potrebe ter spodbudo podpori za oživitev kmetijstva v državah v razvoju. Poleg visokih cen hrane se Evropska unija sooča tudi z višjimi cenami nafte, čemur se bo moralo evropsko gospodarstvo dolgoročno prilagoditi. O tem je predvidena danes posebna razprava.

Za predsedstvo je prednostnega pomena, da Evropski svet poudari tudi sprejete ukrepe na področju uveljavljanja evropske perspektive Zahodnega Balkana. V tej zvezi bi zlasti želel izpostaviti sklenitev mreže stabilizacijsko-pridružitvenih sporazumov ter pričetek dialoga o vizumski liberalizaciji z vsemi državami regije. Poleg tega bodo voditelji poudarili pomen vključitve vseh držav tega območja v regionalno sodelovanje in pozdravili vrsto sektorskih pobud. Zahodni Balkan je namreč regija, ki je obkrožena z državami članicami Evropske unije, zato še posebej potrebuje potrditev svoje evropske prihodnosti in našo pomoč pri izvajanju reform. Predsedstvo visoko ceni podporo Evropskega parlamenta pri tem.

Pomembna točka dnevnega reda bo tudi izvajanje razvojnih ciljev tisočletja. Leto 2008 je točno na polovici obdobja, ki smo si ga zadali za uresničitev teh ciljev. Evropska unija je največja donatorica razvojne pomoči in se zaveda svoje odgovornosti, pripravljena je odigrati dejavno vlogo pri spodbujanju mednarodne skupnosti za doseganje razvojnih ciljev tisočletja. Evropski svet bo zato poudaril vlogo Evropske unije na mednarodnih konferencah in njene zaveze.

Tretji pomemben sklop razprav na Evropskem svetu bo posvečen področju ekonomskih, socialnih in okoljskih zadev. Tu velja na prvem mestu izpostaviti pregled dela na podnebno energetskem svežnju. Slovensko predsedstvo je glede svežnja doseglo zastavljene cilje, ključne so bile politične odločitve sprejete na marčnem zasedanju Evropskega sveta. Evropski svet se bo seznanil tudi z dogovorom na področju liberalizacije energetskih trgov, o čemer je potekala razprava v Parlamentu včeraj.

Nadalje bo Evropski svet na podlagi sklepov iz decembra lani pregledal napredek pri ključnih dosjejih s področja migracij, pravosodja in boja proti terorizmu. Nazadnje pa se bodo voditelji dotaknili tudi vprašanj, vezanih na sosedsko politiko Unije. Po eni strani bo šlo za nadgradnjo in krepitev preteklih uspehov, za nadgradnjo barcelonskega procesa Unije za Sredozemlje, po drugi strani pa bo Evropski svet pozdravil nedavne predloge za razvoj vzhodnega partnerstva v okviru evropske sosedske politike.

Ob robu zasedanja bodo predsedniki vlad in držav obravnavali tudi predlog Evropske komisije, da se Slovaška kot šestnajsta članica s 1. januarjem 2009 vključi v ekonomsko in monetarno unijo, tu želim Slovaški posebej čestitati.

Skratka, stališča in razprave v tem Parlamentu so pomembno prispevale k oblikovanju dnevnega reda Evropskega sveta. Tudi ta razprava, ki bo sledila in jo bomo pozorno spremljali, bo predstavljala koristen in pomemben prispevek k razpravi šefov držav in vlad, zato ji bom z zanimanjem prisluhnil.

(aplavz)

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. − Gospa predsednica, Evropski svet, ki bo jutri zasedal, se sooča s težavnim dnevnim redom, ki zadeva številna vprašanja, v zvezi s katerimi državljani pričakujejo ukrepe.

(Nekateri poslanci z desne strani dvorane, ki so nosili zelene majice, so vstali, da bi pokazali zastave in plakate, ki so pozivali k spoštovanju zavrnitve lizbonske pogodbe na referendumu na Irskem. Predsednica jih je prosila, naj zastave in plakate odstranijo.)

Vprašanja med drugim zadevajo povečanje cen nafte in hrane, podnebne spremembe in varnost preskrbe z energijo ter preseljevanje in azil.

Vendar bo v središču pozornosti seveda zavrnitev lizbonske pogodbe na referendumu na Irskem. Ta zavrnitev je razočarala vse tiste, ki zagovarjajo močnejšo, učinkovitejšo in odgovornejšo Evropsko unijo. Lizbonska pogodba je še naprej ključna za obravnavanje izzivov, s katerimi se Evropa danes sooča, in sicer v zvezi s povečanjem demokratičnosti Unije in pristojnosti tega parlamenta, priznavanjem vloge nacionalnih parlamentov v evropski politiki, krepitvijo zmogljivosti ukrepanja Evropa na področjih, kot so preseljevanje, energija, podnebne spremembe in notranja varnost, ter povečanjem skladnosti in učinkovitosti Evrope na svetovni ravni.

Te izzive je treba obravnavati še naprej. Dejstvo je, da zavrnitev ni rešila težav, ki jih pogodba poskuša obravnavati.

V zadnjih šestih letih smo si zelo prizadevali v zvezi z institucionalnimi vprašanji. Ob upoštevanju številnih današnjih vprašanj, v zvezi s katerimi je treba ukrepati, to prizadevanje ne sme biti zaman, saj se svet ne more ustaviti in čakati na Evropo.

Kot sem že povedal prejšnji teden, Komisija v celoti spoštuje izid irskega referenduma. Na enak način je treba spoštovati vse nacionalne postopke ratifikacije,

(Ploskanje.)

ne glede na to, ali se država članica odloči za referendum ali parlamentarno ratifikacijo. V zvezi s tem postopkom je do zdaj odločitev sprejelo 19 držav članic, pri čemer jih je 18 glasovalo za, ena pa proti. Odločitev mora sprejeti še osem držav članic.

Irska vlada je jasno izrazila svoje spoštovanje pravice do nadaljevanja postopkov ratifikacije v drugih državah. Menim, da je to samoumevno. Vse države v Evropi so enakopravne in imajo pravico, da izrazijo svoje mnenje.

(Ploskanje.)

Medtem ko je jasno, da lizbonska pogodba ne more začeti veljati, dokler ne bo soglasja v zvezi z njeno ratifikacijo, je jasno tudi to, da irski referendum izraža mnenje Irske in ne more določati mnenja drugih držav. Od držav članic, ki niso ratificirale lizbonske pogodbe, pričakujem, da bodo nadaljevale s postopki ratifikacije.

(Ploskanje.)

Zasedanje Evropskega sveta nam omogoča, da pozorno prisluhnemo besedam predsednika vlade gospoda Cowena. Nato moramo z irsko vlado zelo tesno sodelovati, da bi pomagali rešiti to težavo. Jasno poudarjam, da ima Irska odgovornost, da prispeva k iskanju rešitve. Kadar vlade podpišejo pogodbo, imajo odgovornost, da jo ratificirajo. Vendar jasno poudarjam tudi to, da je skrajni čas, da solidarnost vzamemo resno. Pogodbo je podpisalo 27 držav članic, zato si moramo čim bolj prizadevati, da zagotovimo, da teh 27 držav članic stori naslednji korak. Med državami članicami velja načelo enakega dostojanstva, kar je treba jasno poudariti.

To bo od Ircev in tudi od vseh nas zahtevalo veliko časa in prizadevanja. Menim, da se v zvezi z odločitvijo o naslednjem koraku ne smemo prenagliti. Vzeti si moramo čas, da bi dosegli pravo soglasje in preučili možnosti Irske. Vendar hkrati tudi ne smemo zavlačevati. Vem, da ta parlament želi še pred evropskimi volitvami volivcem pojasniti, kaj je naslednji korak.

Evropska komisija je pripravljena prispevati, pri čemer sem prepričan, da enako velja tudi za Parlament, vendar se ne moremo izogniti dejstvu, da imajo vlade pomembno odgovornost v zvezi s podpisom pogodbe, zagotovitvijo njene ratifikacije ter spodbujanjem evropskega projekta v okviru nacionalnega javnega mnenja. V zvezi s spodbujanjem evropskega projekta mi dovolite splošno pripombo, ki bo po mojem mnenju koristila današnji razpravi. Večletno valjenje krivde na evropske institucije je omogočilo pojav populističnih kampanj.

(Ploskanje.)

Kot sem že velikokrat povedal, vlade ne morejo ves čas kritizirati Bruselj ali Strasbourg in hkrati pričakovati, da bodo državljani na koncu glasovali za Evropo.

(Ploskanje.)

Evropski svet bo jutri tudi poudaril, da zavrnitev lizbonske pogodbe ne sme biti razlog za to, da se Evropska unija zateče k institucionalni ozkoglednosti. V zadnjih nekaj letih smo dosegli pomemben napredek, pri čemer smo si odločno prizadevali za oblikovanje politik, ki so v interesu evropskih državljanov. V času, ko državljani nestrpno pričakujejo ukrepe v zvezi s povečanjem cen nafte in hrane, si ne smemo privoščiti, da bi s tem prizadevanjem prenehali. Zato odločno podpiram odločitev predsednika vlade gospoda Janeza Janše in slovenskega predsedstva, da se razprava o lizbonski pogodbi omeji na delovno večerjo, ki bo potekala v četrtek zvečer, medtem ko se preostali del zasedanja Evropskega sveta nameni razvoju našega političnega programa.

Danes vsi čutimo posledice povečanja cen hrane in goriva, vendar je nekatere to še bolj prizadelo. Revnejša gospodinjstva za te stroške namenijo večino svojega proračuna, zato se s povečanjem cen toliko težje soočajo. Enako velja za nekatere industrije, za katere je gorivo zelo pomemben del njihove gospodarske dejavnosti.

Komisija je v dveh sporočilih o cenah hrane in nafte temeljito analizirala, zakaj so se cene povečale, na katerih področjih so se najbolj povečale ter kaj lahko storimo in kaj moramo storiti.

Evropska unija mora dokazati, da izvaja vse ukrepe, ki so na voljo na evropski in nacionalni ravni. Dinamično in domiselno je treba preučiti orodja, ki so nam na voljo ter katera bodo kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno imela pravi učinek. Ne smemo pozabiti na povečanja cen nafte v preteklosti, iz katerih se Evropa dolgoročno ni ničesar naučila. Upamo, da se preteklost, v kateri smo po povečanju cen nafte poslovali brez sprememb, tokrat ne bo ponovila. Upam, da tokrat res imamo priložnost, da spremenimo sami sebe ter vzorec porabe energije v Evropi in svetu.

Da bi zmanjšali težave v zvezi s hrano v Evropski uniji, bomo predložili predloge v zvezi s širitvijo sheme za razdeljevanje hrane najbolj prikrajšanim, preden bomo zahtevali dvotretjinsko povečanje proračuna za to posebno področje.

Poleg tega ima Evropska unija na voljo orodja, ki se lahko uporabijo in ki se bodo uporabila za nadzor cen, uporabo novih pristojnosti na področju konkurence za pregled verige preskrbe s hrano, povečanje zalog ter zagotavljanje skladnosti skupne kmetijske politike s trenutnimi razmerami na kmetijskem trgu.

V zvezi s cenami nafte so takojšnji ukrepi za pomoč gospodinjstvom, ki so najbolj v stiski, upravičeni. Vendar bi bilo zaman, če bi vlade uporabile javna sredstva kot nadomestilo za povečanje cen energije, ki se najverjetneje ne bodo zmanjšale. Poleg tega moramo preučiti tudi vse možnosti, ki so na voljo na področjih, kot sta konkurenca in obdavčevanje. Komisija bo predložila predloge v zvezi s povečanjem preglednosti varnostnih in komercialnih zalog nafte. Predložili bomo tudi predloge v zvezi z obdavčevanjem, da bi na področju energetske učinkovitosti podprli in spodbudili prehod na gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika. Poleg tega bomo podprli tudi srečanje proizvajalcev ter potrošnikov nafte in energije iz fosilnih goriv na visoki ravni.

Na področju ribištva bomo predložili paket nujnih ukrepov, da bi obravnavali težave v zvezi z gospodarsko in socialno stisko, s čimer bomo državam članicam omogočili dodeljevanje kratkoročne nujne pomoči, pri čemer bomo ponovno preučili pravila o državni pomoči na nizki ravni. V zvezi s tem izpostavljam tri točke. Prvič, ti ukrepi morajo biti usklajeni, kajti moramo se izogniti prenagljenim nacionalnim pobudam, ki bodo težave le prestavile nekam drugam v Uniji. Drugič, prizadevati si moramo za odpravo težav na najbolj prizadetih delih ribištva. Tretjič, poiskati moramo strukturne rešitve za preseženo zmogljivost v ribiški industriji.

Stiska, s katero se Evropejci danes soočajo, dokazuje, da so cilji Evropske unije v zvezi z varnostjo preskrbe z energijo, energetsko učinkovitostjo in podnebnimi spremembami zelo pomembni za blaginjo evropske družbe, zato so tudi najnujnejši do zdaj. Ker je povpraševanje večje od ponudbe nafte in plina, cilji, o katerih smo se lani dogovorili, predstavljajo temelj za zmanjšanje ranljivosti Evrope in gospodarske stiske zaradi povečanja cen v prihodnosti. Glavni vidiki paketa predlogov, ki smo jih predložili in ki jih zdaj preučuje ta parlament, bodo odločilno prispevali v zvezi s tem.

Osnovna zamisel temelji na predpostavki, da cene energije najverjetneje nikoli več ne bodo na isti ravni kot prej, zato se v zvezi s tem soočamo s strukturno težavo. Za najbolj ranljive člane družbe lahko poiščemo in moramo poiskati kratkoročne rešitve. Vendar strukturna težava zahteva strukturno rešitev in odziv. Na to strukturno težavo smo se odzvali s paketom o podnebnih spremembah in obnovljivih virih energije, s katerim želimo postati neodvisni od fosilnih goriv ter spodbuditi obnovljive vire energije in povečati energetsko učinkovitost. To je osnovno načelo, ki ga moramo upoštevati.

(Ploskanje.)

Zato upam, da bodo tisti državljani Evrope, ki še vedno dvomijo v to, kako pomembna je sprememba vzorca porabe energije in kako nujen je boj proti podnebnim spremembam, končno dojeli, da vsaj zaradi povečanja varnosti preskrbe z energijo in naše gospodarske konkurenčnosti nujno moramo izpolniti svoje obveznosti v zvezi s podnebnimi spremembami in obnovljivimi viri energije.

Strukturni odziv na strukturne težave, s katerimi se soočamo, v bistvu temelji na načelu varčevanja in raznovrstnosti. V zvezi z varčevanjem je treba povečati energetsko učinkovitost na območjih z velikim neizkoriščenim potencialom. Raznovrstnost zadeva vire in geografsko poreklo energije. Cilj varčevanja in raznovrstnosti je povečati varnost preskrbe z energijo v Evropi. Zato je treba naš paket o podnebnih spremembah in varnosti preskrbe z energijo nujno sprejeti. Naloga Evropskega sveta je, da to odobri in pripravi vse, kar je potrebno za sklenitev političnega sporazuma, pri čemer upamo, da se bo to zgodilo najkasneje do naslednjega decembra.

Menim, da Evropski svet mora pokazati, da zavrnitev lizbonske pogodbe ni izgovor za pomanjkanje ukrepov. Zaradi tega se Evropa ne sme ustaviti. Pokazati moramo, da lahko poiščemo pravi način, kako zagotoviti učinkovito in demokratično Evropo, ki je določena s pogodbo.

Zaključujem z bolj politično pripombo. Menim, da se tisti, ki smo podprli in še vedno podpiramo lizbonsko pogodbo, tj. ta parlament in Komisija, ne smemo opravičevati zaradi zavrnitve lizbonske pogodbe, kajti konkurenca zunaj Evropske unije je najmočnejša do zdaj. Potrebujemo Evropsko unijo, ki deluje v večjo korist naših državljanov in obravnava resnične izzive, s katerimi se soočamo. Ti izzivi, kot so na primer težave v zvezi z varnostjo preskrbe z energijo, podnebnimi spremembami, mednarodnim terorizmom, povečanjem konkurenčnosti rastočih sil in preseljevanjem, so še vedno prisotni. Te izzive moramo učinkoviteje obravnavati.

Zato ne smemo valiti krivde na Evropsko unijo. Bodimo odkriti. Res je, da smo bili na referendumih pogosto priča zavrnitvi predloga v zvezi z Evropo. Vendar bodimo povsem odkriti. Če bi potekal referendum o večini naših nacionalnih politik in pobud, nikoli ne bi bili priča soglasni odobritvi. Zato ne smemo vedno valiti krivde na Evropsko unijo ali evropske institucije. Resnica je, da je sprejemanje političnih odločitev na evropski, nacionalni ali regionalni ravni dandanes zelo težko.

Zato v zvezi s tem moramo biti razumni, preudarni in resni. Ne smemo vedno valiti krivde na Evropsko unijo. Ravno nasprotno, moramo si prizadevati, da jo izboljšamo, zato moramo biti odkriti glede neuspehov, razumeti, kaj nas ovira, to izboljšati ter še naprej izpolnjevati svoje obveznosti. Menim, da to lahko najboljše storimo tako, da se izognemo pesimizmu in nepotrebni paniki. S pesimizmom te težave ne bomo rešili. Res je, da se soočamo z resno težavo, vendar je treba to težavo rešiti in se na ta način rešiti iz krize.

Svojo zavezanost k projektu lahko najboljše pokažemo s konkretnimi ukrepi na najpomembnejših področjih, na katerih Evropska unija lahko skupaj z državami članicami pomaga rešiti tiste težave, glede katerih so naši državljani najbolj zaskrbljeni, pri čemer podpiram namere francoskega predsedstva v zvezi s tem. Upam, da nam to ne bo vzelo poguma in da si bomo v zvezi s tem prizadevali še naprej. Potrebujemo seveda ukrepe za ugodne razmere kot tudi za neugodne. Menim, da moramo naš projekt izvajati še naprej, tako da bo potreba po Evropi še večja.

(Ploskanje.)

  Joseph Daul, v imenu skupine PPE-DE. – (FR) Gospod predsednik, gospod predsedujoči Svetu, gospod predsednik Komisije, gospe in gospodje, večina Ircev, ki se je udeležila referenduma, je izrazila svoje nasprotovanje lizbonski pogodbi. Naša skupina spoštuje to odločitev ter tudi odločitev 18 držav članic, ki so do zdaj izrazili svojo podporo pogodbi in jo ratificirali.

Evropska unija temelji na svobodi izražanja in demokraciji. Zato kot demokrati tudi želimo, da vse države članice izrazijo svoje mnenje o ratifikaciji pogodbe. Šele na koncu tega procesa se bo Evropski svet lahko odločil o naslednjem koraku, zato je treba ob upoštevanju odločitve Irske poudariti, da nobena država članica ne sme drugim odvzeti pravico do izražanja svojega stališča.

Upamo, da bo Evropski svet ta teden opravil preudarno, odgovorno in konstruktivno analizo razmer, ki so posledica te zavrnitve. Poslanci skupine PPE upamo, da bo Evropski svet pozval države članice, ki še niso ratificirale lizbonske pogodbe, da ustrezno nadaljujejo s postopki ratifikacije.

Gospe in gospodje, državljani Irske so izrazili svoje mnenje. Izrazili so svojo zaskrbljenost glede pomena evropskega združevanja, načina upravljanja Evrope, prihodnosti kmetijske politike, pogajanj v okviru Svetovne trgovinske organizacije ter davčne politike. Zavrnitev lizbonske pogodbe na irskem referendumu tudi izraža dejstvo, da veliko ljudi ne razume zapletenosti Evropske unije in se pogosto ne zaveda njenega pomena. To je dokaz, da veliko državljanov dvomi v sam namen evropskega združevanja. Mojega prizadevanja in prizadevanja moje generacije v zvezi z zagotavljanjem miru na naši celini mlajše generacije več ne razumejo.

Zavrnitev pogodbe na Irskem je poziv k boljši opredelitvi evropskih ciljev in jasnejši obrazložitvi pomena dodatnega združevanja. Evropski parlament, ki sprejema besedila, ki so pogosto težko berljiva, mora imeti pomembno vlogo v zvezi s tem. Vendar ali so Irci z zavrnitvijo želeli povedati, da se v zvezi s podnebjem in energijo, novo porazdelitvijo hrane, zasebno varnostjo, priseljevanjem ali zunanjo politiko naše države lahko same enakopravno kosajo z Združenimi državami, Kitajsko, Indijo ali Brazilijo? Mislim, da ne. Ali so Irci z zavrnitvijo želeli povedati, da solidarnost z najrevnejšimi državami, od katere so v preteklih desetletjih imeli znatne in upravičene koristi, ni več pomembna in da so od zdaj naprej vse države odvisne same od sebe? Mislim, da ne. Nazadnje, ali so Irci z zavrnitvijo želeli začeti novo poglavje v zvezi z evropskim združevanjem in izraziti nasprotovanje pristopu držav, kot je Hrvaška? Mislim, da ne.

Poslanci skupine PPE odločno menimo, da je lizbonska pogodba, o kateri so potekala dolgotrajna pogajanja in ki jo je podpisalo 27 držav članic, pomemben korak naprej v primerjavi s pogodbo iz Nice. Lizbonska pogodba Evropi omogoča boljše delovanje ter ji zagotavlja orodja, ki jih potrebuje, da bi odločneje izrazila svoje mnenje na svetovni ravni. Želim si le to, da se obdobje pregleda notranjega delovanja Evrope čim prej konča. Čas je, da naše države prenehajo z ozkoglednostjo, če se lahko tako izrazim, ter da med seboj sodelujejo pri reševanju resničnih težav in obravnavanju resničnih izzivov. Ti izzivi nas morajo spodbuditi k ukrepanju, vendar so tudi razlog za resno zaskrbljenost in včasih tudi vznemirjenost, pri čemer bomo vznemirjenosti tistih, ki so zaradi trenutnih razmer ogroženi, lahko priča v četrtek v Bruslju.

Gospod predsedujoči Svetu, pozivam vas, da jutri na zasedanju Sveta upoštevate resnične težave v zvezi z blaginjo naših evropskih državljanov in odločno obravnavate vsa povečanja, glede katerih so naši državljani zaskrbljeni.

V tej sporni razpravi poslanci skupine PPE pozivamo k umirjenosti in razumnosti. Prisluhniti moramo Ircem in se od njihove odločitve nekaj naučiti, poleg tega pa moramo na enak način spoštovati tudi druge evropske narode.

(Ploskanje.)

  Martin Schulz, v imenu skupine PSE. – (DE) Gospa predsednica, že osem let stalno ratificiramo neke pogodbe. To počnemo do onemoglosti. V teh osmih letih je bila Evropska unija priča obdobju pregleda notranjega delovanja in je pozornost posvečala lastnim institucionalnim reformam, ki so bile večinoma neuspešne. To je ista Evropska unija, ki od držav kandidatk za pristop zahteva spremembe, vendar se sama očitno ne more spremeniti. Ali je ta Unija sploh še verodostojna?

Gospod predsednik Komisije, upravičeno ste povedali, da ne smemo valiti krivde na evropske institucije ali dovoliti, da nekdo vedno vali krivdo na njih. Popolnoma prav imate, vendar me zanima, kdo pravzaprav vali krivdo na njih? V evropskih prestolnicah je veliko ljudi, ki se ob četrtkih v Bruslju udeležujejo zasedanja Sveta, in ko pridejo domov, se v primeru uspešnega zasedanja pohvalijo, da je bila odločitev v njihovih rokah, tj, v rokah voditeljev držav in vlad, vendar v primeru neuspešnega zasedanja krivdo valijo na Bruselj. To, kar ste danes povedali nam, morate povedati Svetu. Parlamentarna razprava, ki ste se je danes udeležili, je sicer javna, vendar bodo voditelji držav in vlad v četrtek ponovno zasedali za zaprtimi vrati. Tudi to se mora končati. Za to so odgovorne države članice.

(Ploskanje.)

Soočamo se z negativnim in nevarnim trendom. Proces evropskega združevanja je ogrožen. Irci so izvedli svoj referendum, katerega izide moramo spoštovati, vendar me je nekaj v zvezi s tem zelo zmotilo.

Z izjemo stranke Sinn Féin, o kateri ne bom izgubljal besed, so vse irske stranke, skupina PPE-DE, liberalci in naša skupina pozivali k sprejetju lizbonske pogodbe, medtem ko so jo irski državljani zavrnili. To je opozorilo za vse nas, vključno s poslanci tega parlamenta, ki čutimo posledice krize v zvezi z zaupanjem v nacionalne in celo nadnacionalne institucije. Ni potrebno ploskati. Menim, da je vprašljivo, ali ideologija Neodvisne stranke iz Združenega kraljestva zastopa irsko suverenost. Irci ne potrebujejo vaše zaščite. Jasno poudarjam, da se moramo s skupnimi močmi odzvati na to krizo v zvezi z nezaupanjem in jo resno obravnavati.

Gospod predsednik Komisije, spraševal sem se, ali boste v svojem današnjem govoru končno omenili komisarja McCreevyja.

(Ploskanje.)

On je namreč odgovoren za politiko notranjega trga v Evropski uniji, pri čemer vedno več državljanov ta notranji trg zaradi njegove socialne neenakosti upravičeno obravnava kot grožnjo in ne priložnost. Komisar za notranji trg je na obisku na Irskem izjavil, da ne bere lizbonske pogodbe, zato tega ne pričakuje niti od volivcev. Kako lahko to poveča javno zaupanje?

(Ploskanje.)

Menim, da bi bilo za evropsko socialno politiko najboljše, če bi 3. julija predlagali odvzem pristojnosti gospodu McCreevyju, saj očitno ni kos tej nalogi. Ne morem podpirati komisarja za notranji trg, ki zagovarja tako izkrivljen pristop k politiki. Gospod McCreevy želi deregulirati notranji trg do kritične točke, ne glede na stroške ter brez kakršnih koli spremljajočih socialnih ukrepov na ravni EU ali držav članic, pri čemer posledice te krize čutijo evropski državljani. V zvezi s tem komisarjem je treba ukrepati.

(Ploskanje.)

Želel bi, da bi v svojem govoru omenili tudi krizo na finančnih trgih. O tem namreč še niste povedali ničesar. Gospoda Daula opozarjam na to, da je v Evropski uniji 21 liberalnih voditeljev vlad, pri čemer je takšnih tudi veliko število komisarjev. Z veseljem priznam, da je parlamentarna skupina PPE-DE v zvezi z nekaterimi ukrepi socialne politike nepristranska. Pozivam vas, da se končno pogovorite z voditelji vlad in svojimi kolegi v Svetu.

Evropa potrebuje usklajene ukrepe na področju socialne politike. V Evropi, Svetu, Komisiji in tudi v tem parlamentu imate večino. Končno lahko pokažete socialno odgovornost, h kateri ste pravkar pozivali. Pozivam vas, da to storite med drugim tudi v zvezi s poročilom mojega kolega gospoda Poula Nyrupa Rasmussena o nadzoru mednarodnih finančnih trgov. Pozivam vas, da v skladu z vašimi veličastnimi izjavami o socialni odgovornosti tudi ukrepate. Dobrodošli, gospod Daul.

(Ploskanje.)

Prepričan sem, da se bomo rešili iz te krize. Podporo Irske bomo na takšen ali drugačen način zagotovo spet dobili. Vendar nam to ne bo pomagalo. Priznati moramo, da je proevropsko gibanje nekoč imelo srce in dušo. Kot je povedal gospod Daul, je to bilo po vojni, kadar je vzpostavljanje miru v Evropi združilo ljudi. Danes je protievropsko gibanje tisto, ki ima srce in dušo, pri čemer lahko sami vidite, kako zelo so dejavni. Gradivo za svojo kampanjo so delili po celotni Irski. Prisotni so bili povsod. Kje so bili zagovorniki Evrope? Kje je gibanje, ki si prizadeva za evropsko združevanje? Kam je izginila naša strast? Preselila se je na drugo, desno stran, ki nasprotuje Evropi. Preselila se je k tistim, ki Evropi nasprotujejo le zato, ker jih je strah. Zaradi poslabšanja razmer in strahu se je v preteklosti v Evropi pojavil fašizem.

Zato pozivam vse konstruktivne demokratične sile v Evropi, da to gibanje resno obravnavajo. Združiti moramo moči, da bi se spomnili, da do zdaj še nikoli ni bilo tako uspešnega projekta v zvezi z ohranjanjem miru v Evropi in svetu, kot je nadnacionalno, medkulturno in medversko gibanje, ki temelji na ravnovesju socialnih interesov ter ki ga imenujemo Evropska unija. Za ta projekt si je treba prizadevati, kajti ne smemo dovoliti, da ti ljudje prevladajo.

(Ploskanje.)

  Graham Watson, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, ko se bo irski predsednik vlade jutri odpravljal v Bruselj, naj preuči besedilo pesmi irske pop skupine U2 z naslovom „Where did it all go wrong (Kje se je zataknilo)“.

Tudi drugi voditelji držav in vlad morajo preučiti, zakaj se pred začetkom novega francoskega predsedstva vračamo nazaj k pogodbi iz Nice.

Obstajajo jasni dokazi, da večina državljanov katere koli države članice podpira Evropsko unijo. Le malo dokazov obstaja, da večina državljanov katere koli države članice podpira dodatno širitev. Zato ne moremo zagotovo reči, da bo večina državljanov katere koli države članice podprla pogodbo. Zaupanje v institucije upada.

Zato nam nič ne pomaga, da si poslanci iz Berlina veselo žvižgajo tisto drugo uspešnico skupine U2 z naslovom „With or without you (Z vami ali brez vas)“ ali da poslanci iz Pariza Irsko silijo k ponovnemu referendumu. Kot je napisal Brecht, ljudstva ni mogoče razpustiti. Čeprav je na referendumu, v zvezi s katerim je bilo veliko laži, manj kot milijon državljanov volilo proti, ljudje niso prepričani.

Zakaj? Prvič, ker smo si premalo prizadevali, da bi jih prepričali o spremembah, ki jih zagovarjamo. Komisija ima načrt D za dialog, vendar vlade naših držav članic nimajo ničesar podobnega. Pojasnjevanje Evropske unije je seveda vloga Parlamenta in Komisije, vendar tudi vsake nacionalne vlade, pri čemer si za to morajo prizadevati ves čas in ne le v času ratifikacije najnovejše pogodbe. V zvezi s tem imajo odgovornost tudi politične stranke na evropski ravni in ravni držav članic.

Drugič, ker je EU ustvarila veliko bogastva, ki pa je nepravično nakopičeno in razdeljeno. Naši politični in poslovni voditelji se morajo soočiti z veliki etičnimi vprašanji. Gospod Schulz, žal mi je, da trenutno imate le pet voditeljev držav ali vlad, vendar te težave niso nič manj pomembne v državah, ki jih vodijo socialisti, kot v kateri koli drugi državi.

(Ploskanje.)

Tretjič, ker Unija kljub svoboščinam v zvezi z blagom in kapitalom ter celo s storitvami ni znana po svoboščinah svojih državljanov. Poštni predali poslancev Parlamenta so polni primerov v zvezi s čezmejnimi kršitvami civilnega prava, skrbništvom otrok po ločitvi ter težavami z lastnino v tujini. Zaradi pomanjkanja zaščitnih ukrepov v primerih čezmejnega kriminala in vzvišenega pristopa k varstvu podatkov so razmere le še slabše. To, kar EU obljubi v teoriji, prepogosto ne zagotovi v praksi.

To je treba upoštevati pri našem odzivu na odločitev Irske. V tem parlamentu želimo novo pogodbo. Vemo, da bomo s pogodbo rešili te težave. Vendar zunaj te sejne dvorane premalo ljudi to razume.

Zato naša skupina priporoča Svetu, naj nadaljuje z ukrepi na evropski ravni, in sicer v zvezi s povečanjem trgovine, bojem proti podnebnim spremembam ter bojem proti povečanju cen hrane in goriva. Naj dovoli nadaljevanje ratifikacije pogodbe v državah, ki to želijo storiti. Naj se sprijazni s pogodbo iz Nice, če je to potrebno. Naj uporabi premostitveno klavzulo, da bi spodbudil zmogljivost Evrope v zvezi z reševanjem težav. Naj pozabi na stalnega predsednika, dokler ne doseže dogovora v zvezi s šestmesečnim predsedovanjem. Naj začne celostno kampanjo, da bi ljudem pojasnil, zakaj EU obstaja, kako deluje in zakaj je koristna.

Večini ljudem je Evropa preveč pomembna, da bi dovolili, da jo ta kriza ovira pri delovanju.

(Ploskanje.)

  Monica Frassoni, v imenu skupine Verts/ALE. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, vedno smo opozarjali na to, da Evropska unija potrebuje kratko ustavo, ki vključuje listino o zavezujočih pravicah, demokratične in pregledne postopke sprejemanja odločitev, omejene, vendar resnične pristojnosti ter potrebna gospodarska sredstva. Gospe in gospodje, takšno ustavo bi moral pripraviti ta parlament ali parlamentarna skupščina, pri čemer bi jo bilo treba odločno in brez hinavščine podpirati ter ratificirati po parlamentarni metodi ali na evropskem referendumu.

Zelo spoštujem želje irskih državljanov, vendar me nihče ne more prepričati, da je referendum, ki se ga je udeležila le polovica volivcev, bolj demokratičen kot parlamentarna ratifikacija. Če večina ljudi in držav glasuje za, je treba nadaljevati, tisti, ki so glasovali proti, pa lahko mirne volje izstopijo in se dogovorijo o sistemu novih, manj tesnih odnosov, kot so bili na primer določeni v Spinellijevi pogodbi iz leta 1984.

Kaj se je zgodilo v zadnjih nekaj letih? Države članice in Komisija so se odločili za zapleteno, nasprotujočo si pogodbo, ki jo je težko sprejeti ter ki je bila v zaključnih fazah pripravljena naskrivaj in v naglici, pri čemer je zaradi svojih izjem in protokolov še bolj neberljiva. Medtem so se odločili, da je treba to pogodbo soglasno ratificirati.

Poleg tega pa Evropska unija še naprej sprejema zgrešene in šibke politike, kot sta na primer včerajšnje poročilo gospe Jackson in današnje poročilo gospoda Webra, ki nam ne zagotavljajo nobenih pozitivnih možnosti ali upanja. To je Unija, v kateri se vedno manj upoštevajo pravice delavcev in priseljencev ter varstvo okolja, v kateri so industrijski lobiji pomembnejši od državljanov, v kateri je evropski interes izgubljen zaradi pritožb ene ali druge vlade, v kateri so svobodno odločanje in posamezne svoboščine ali pristop novih evropskih držav obravnavani kot resen napad na identiteto prebivalstva, kot sta na primer italijansko in irsko, katerega priseljenci se nahajajo po vsem svetu.

Države članice, ki pogodbe še niso ratificirale, bodo najverjetneje to storile, kar je tudi zaželeno. Morda bo irska vlada predložila odličen predlog. Vendar diplomatska rešitev ni dovolj. Še nikoli doslej ni bilo tako pomembno, da jasno in glasno poudarimo, da je bila nejasna in zapletena Evropa vlad tista Evropa, ki je bila neuspešna, ki je zavrnila pogodbo ter ki še naprej izvaja zgrešene, konzervativne, omejene nacionalistične in sebične politike ter ki je podprla duh evropske konvencije iz leta 2003, namesto tega pa sklenila sporazum o pozitivnem, vendar brezdušnem besedilu.

Vendar zaradi vsega tega bolj demokratična, proaktivna in združena Evropa ni nič manj potrebna. Potrebujemo pobudo, ki izvira iz naše politične moči ter iz tistih držav članic, ki so prepričane v potrebo po učinkovitejši, bolj demokratični in skladnejši Evropi, ob upoštevanju dejstva, da več ni potrebno ali mogoče nadaljevati s pogodbo iz Nice. Takšna pobuda ne bo imela pomena za tiste, ki ne želijo napredka.

  Brian Crowley, v imenu skupine UEN. – Gospa predsednica, zahvaljujem se gospodu predsedujočemu, gospodu predsedniku Komisije in svojim kolegom za dosedanje prispevke.

Tega, kar se je zgodilo, očitno nismo pričakovali. Zavrnitev pogodbe na Irskem je velika sprememba v primerjavi z mnenjem nekaterih volivcev o projektu Evropske unije. Zaradi raznolikosti tistih, ki so na referendumu na Irskem glasovali proti pogodbi, ter različnih vidikov, ki so si politično in ideološko pogosto nasprotujoči, je težko natančno ugotoviti, zakaj so ljudje glasovali proti.

Zahtevali smo čas, da preučimo in analiziramo te izide, poiščemo možnosti za napredek in ugotovimo, kaj je mogoče storiti. To namreč ni bila odločitev proti Evropi, kar trdijo celo tisti, ki so glasovali proti, čeprav so nekateri od teh tako glasovali na vsakem evropskem referendumu, odkar je Irska leta 1972 pristopila k EU. Kljub temu trdijo, da to ni bila odločitev proti Evropi. Hkrati tudi trdijo, da s to odločitvijo niso želeli ovirati delovanja Evrope. Vendar so v okviru svojega velikega slogana med kampanjo pozivali h „glasovanju proti močnejši Evropi“. Morda bi nam tisti, ki so glasovali proti, zdaj lahko povedali, kakšno vrsto Evrope si želijo ter katere rešitve predlagajo v zvezi z napredkom pri obravnavanju svetovnih izzivov in težav, s katerimi se soočamo.

Danes smo v Bruslju priča kmetom in prevoznikom, ki nasprotujejo visoki ceni goriva. Lani ob tem času je sodček nafte znašal 48 USD, medtem ko danes znaša 140 USD. Lani ob tem času je bila cena hrane na Haitiju dostopna tudi za najrevnejše ljudi, medtem ko smo danes na ulicah Haitija priča izgredom zaradi pomanjkanja hrane in težav, ki jih to pomanjkanje povzroča. Na te izzive in težave se moramo odzvati ter jih obravnavati.

Ne smemo pozabiti, da svet zaradi zavrnitve še ne bo propadel. S tem že imamo izkušnje, saj so Francozi in Nizozemci zavrnili prejšnjo pogodbo, vendar smo kljub temu poiskali mehanizem za organizacijo in napredek evropskega projekta.

Zdaj ni čas za medsebojno obtoževanje ali valjenje krivde. Ne glede na mnenje nekaterih nasprotnikov v tem parlamentu, je zdaj namreč čas za spoštovanje irskih volivcev, ki so v zvezi s to pogodbo izrazili svoje demokratično mnenje, ter drugih držav in njihovih posameznic pravic v zvezi z njihovim delovanjem in načinom ratifikacije pogodbe. Nikomur ne smemo ukazovati, kateri ukrepi se lahko sprejmejo in kateri ne.

Tistim, ki v tem parlamentu nosijo majice, poudarjam, da s tem izražajo nespoštljivost do tega parlamenta in njegovih poslancev ter da sploh ne predstavljajo ali zastopajo irskih državljanov ali irskega naroda.

(Ploskanje.)

Poudarjam, da smo te iste ljudi, ki tu na moji levi mahajo z zastavami in trdijo, da zagovarjajo pravice irskih državljanov, lahko videli na irski televiziji, kako v bruseljskem lokalu praznujejo zavrnitev pogodbe na Irskem. Kakšno spoštovanje imajo ti ljudje do irskih državljanov in irske zastave, če jo uporabljajo kot namizni prt za alkoholne pijače, ki so jih uživali? Na takšen način ta skupina izraža nespoštljivost do teh državljanov.

(Ploskanje.)

Dovolite nam, da gremo naprej. Evropski projekt je treba obvarovati. Ne gre le za mir ali blaginjo, ampak tudi za solidarnost. Pred več leti je irski dramatik Sean O’Casey v svojem delu Junona in pav zapisal: „[…] večkrat [sem se] ozrl v nebo in se vprašal: kje so zvezde […] kje je mesec?“ Morda se mora naša generacija vprašati, kje se Evropska unija dejansko nahaja in v katero smer želimo, da gre.

(Ploskanje.)

  Francis Wurtz, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospa predsednica, gospod predsednik Komisije, gospod predsedujoči Svetu, gospe in gospodje, Evropski svet ne sme prikazati kakršne koli predrznosti do državljanov Irske, ki so zgolj uveljavili eno od demokratičnih pravic, ki jih določa njihova ustava. Namesto da pozivamo k nadaljevanju postopka ratifikacije in s tem poskušamo izolirati novega krivca, bi bilo bolje opraviti temeljito analizo razmer. Največ Ircev, ki so glasovali proti, je bilo iz delovnega razreda, pri čemer opozarjam, da je bila volilna udeležba najvišja doslej, kar po mnenju naše skupine dokazuje, da je kriza v zvezi z legitimnostjo trenutnega evropskega modela vedno hujša. Ta kriza je bila tudi razlog za zavrnitev prejšnje pogodbe v Franciji in na Nizozemskem, kar dokazuje, da je to osnovna težava, čeprav se v različnih državah kaže na različne načine.

Spomnimo se množičnih protestov proti Bolkesteinovi direktivi ter razprave, ki jo je povzročila sodba v zadevi Laval in Viking, zlasti v skandinavskih državah, ali v zadevi Rüffert v Nemčiji. V zvezi s tem se v celoti strinjam s tem, kar je kolega gospod Martin Schulz povedal o gospodu McCreevyju. Težava je v tem, da v zadevah, ki sem jih prej omenil, odločitve ni sprejel gospod Mccreevy, ampak Sodišče Evropskih skupnosti na podlagi posebnih členov (členov 43 in 49 sedanjih pogodb, ki so vključene v lizbonsko pogodbo). Spomnimo se tudi političnih posledic množične stavke v romunski Dacii, kjer so ljudje protestirali proti „poceni Evropi“. Prisluhnimo kmetom in malim ribičem, ki se pritožujejo zaradi hudih težav. Glavni razlog za te razmere je predvsem trenutni evropski gospodarski in socialni model, ki ne zagotavlja varnosti, ampak povzroča še večjo negotovost. To je glavna težava.

Eden od dejavnikov je tudi način delovanja Unije. Odločitve se sprejemajo brez posvetovanja ali upoštevanja ljudi. Namesto da se z njimi posvetujemo, smo zadovoljni s tem, da jim ponujamo le razlage. Namerna odločitev v zvezi s predstavitvijo lizbonske pogodbe v obliki, ki je za laika povsem neberljiva, je po mojem mnenju odličen primer nedostopnosti birokracije. To ima resne posledice za naše državljane, zlasti za države z manjšim številom prebivalstva, ki menijo, da se o njih razpravlja samo za to, da bi zadovoljili interese močnejših držav.

Nazadnje, v številnih državah, vključno z Irsko, se vedno bolj sprašujejo o vlogi Evrope na svetovni ravni, na kateri se od Evrope pričakuje, da bo zagotovila veliko večji poudarek na moči politike in ne na politiki moči. Če se bomo izogibali tem razpravam, se bodo razmere še poslabšale, medtem ko bi s preglednim izvajanjem teh razprav lahko storili prvi korak na poti do rešitve.

  Nigel Farage, v imenu skupine IND/DEM. – Gospa predsednica, nihče še ni čestital Ircem, zato bom to storil jaz.

(Ploskanje poslancev z nekaterih strani dvorane.)

Vendar je gospod Barroso še pred objavo uradnega izida v Bruslju sklical tiskovno konferenco, na kateri je kljub pravilom bolj prebrisano in nepošteno kot kdor koli drug izjavil, da pogodbo ni mrtva in da bomo z njo nadaljevali. Odkrito povedano sem bil zgrožen nad to izjavo, ki predstavlja žalitev demokracije. Popolnoma jasno je, da se morata ratifikacija in izvajanje pogodbe takoj prekiniti.

Po izidih v Franciji in na Nizozemskem sem bil mnenja, da ste v zanikanju, vendar zdaj vidim, da se za tem skriva nov pojav, ki ga imenujemo „nacionalizem EU“, pri čemer je to najnevarnejši politični pojav v Evropi po letu 1945. Ne upoštevate volivcev in uničujete demokracijo, poleg tega pa ste dokazali, da se ne boste ustavili pred ničemer. Vprašati se morate, zakaj so poslanci danes tako nepriljubljeni. Gospod Barroso, pozneje bomo v tem parlamentu glasovali o odobritvi imenovanja novega komisarja za pravosodje, pri čemer je verjetno, da bo po današnji razpravi novi komisar za pravosodje v Evropski uniji nekdanji obtoženi goljuf.

Pravzaprav sploh ne potrebujete Neodvisne stranke iz Združenega kraljestva. Uničujete mnenje volivcev o Evropski uniji. Čestitam vsem.

(Ploskanje poslancev z nekaterih strani dvorane.)

  Ashley Mote (NI). - Gospa predsednica, opozarjam poslance tega parlamenta, da je pravna država pomembnejša kot sama zakonodaja.

(Glasno ugovarjanje.)

Lizbonska pogodba zahteva soglasje. Če to zanemarimo, s tem zanemarimo tudi pravno državo. Irci ne predstavljajo le 10 % državljanov EU, ampak 100 % tistih, ki imajo volilno pravico, pri čemer vsi vemo, da bi tudi drugi glasovali proti, če bi imeli to možnost.

(Glasno ugovarjanje še naprej.)

Lizbonska pogodba je bila nerazumljiva in Irci poznajo razlog za to. Tudi drugi bi glasovali proti, če bi imeli to možnost. Nadaljevanje postopka ratifikacije ter načrtovanje prebrisanih načinov obnovitve lizbonske pogodbe kljub nasprotovanju javnosti je velika predrznost, ki smo ji bili že priča. Avstrijski zunanji minister se je v tem parlamentu po zavrnitvi prejšnje pogodbe hvalil glede 36 projektov in institucij, ki so se izvajali še naprej, pri čemer zaradi neuspeha v zvezi z lizbonsko pogodbo še vedno ne morejo doseči soglasja.

Opozarjam vas na besede Edmunda Burka, da so ljudje tisti, ki so gospodarji, vendar vi to dejstvo na lastno odgovornost zanemarjate, s čimer zanemarjate tudi pravno državo.

(Ploskanje poslancev z nekaterih strani dvorane.)

PREDSEDUJOČI: GOSPOD COCILOVO
Podpredsednik

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. − (FR) Gospod predsednik, ob tej priložnosti poudarjam odlično soglasje v tem parlamentu v zvezi z naslednjimi koraki, ki jih je treba storiti. Razen nekaterih izjem, ki le popestrijo razpravo, nas večina meni, da bi bilo smiselno, da vse države članice dokončajo postopke ratifikacije. Takšnega mnenja so tudi irska vlada in poslanci, zlasti gospod Crowley, ki je tudi sam Irec in ki je izjavil, da imajo vse države enako pravico, da izrazijo svoje mnenje. Dokončanje postopka nam bo omogočilo, da v zvezi s tem vprašanjem z irskimi kolegi izvedemo konstruktivno razpravo v duhu solidarnosti, kajti brez solidarnosti unija ni mogoča. Menim, da bomo s tem utrdili soglasje, pri čemer upam, da ga bo utrdila tudi jutrišnja razprava in vse prihodnje razprave v Evropskem svetu. V vsakem primeru je to stališče, ki ga bo Komisija predstavila Evropskemu svetu.

Kot so številni poslanci, vključno z gospodom Watsonom in drugimi, izpostavili, je hkrati pomembno, da se ne osredotočimo le na preučevanje institucionalnega vprašanja. Demokratično legitimnost Evropske unije lahko najbolje utrdimo tako, da dosežemo uspehe in prikažemo, da si prizadevamo za interese državljanov, kajti svet nestrpno pričakuje, da Evropa sprejme svoje institucionalne odločitve. Številna nujna vprašanja, kot so podnebne spremembe, varnost preskrbe z energijo in preseljevanje, zahtevajo odziv Unije ne glede na trenutni institucionalni okvir.

Še ena točka, ki jo izpostavljam svojemu dobremu kolegu gospodu Schulzu, je ta, da ne smemo preprosto valiti krivde na druge. Seveda nisem bil preveč zadovoljen z izjavami svojega kolega gospoda komisarja McCreevyja. Vendar bi lahko omenil tudi nekatere pripombe nacionalnih politikov, ki niso koristile temu postopku, in celo poslancev tega parlamenta, ki ne povedo zmeraj tistega, kar želimo slišati.

Bodimo realni. V volilnem okrožju, v katerem je potekala kampanja gospoda McCreevyja, je večina volivcev glasovala za pogodbo, zato menim, da obsojanje irskega komisarja ni najboljši način za zagotovitev uspešnega dialog z našimi irskimi kolegi. Osredotočiti se moramo na pozitivne vidike in ne le valiti krivde na druge, kar ne bi bilo pravično. Če bomo sodelovali s svojimi institucijami, se osredotočili na vprašanja, v zvezi s katerimi državljani pričakujejo ukrepe, in če bomo ustvarili najugodnejše razmere za dialog, menim, da bo to težavo mogoče rešiti. To je resna težava, vendar jo je mogoče rešiti. Te težave ne bomo rešili z medsebojnim obtoževanjem, pesimizmom, nepotrebno paniko ali govorom o poslabšanju razmer. To težavo bomo rešili tako, da si bomo prizadevali za doseganje uspehov, s katerimi bomo okrepili svojo demokratično legitimnost, ter priznali, da moramo sprejeti ukrepe tako na ravni evropskih institucij kot tudi na ravni nacionalnih vlad in da imamo skupno odgovornost v zvezi z ohranitvijo evropskega ideala.

(Ploskanje.)

  Philip Bushill-Matthews (PPE-DE). - Gospod predsednik, EU, kot jo poznamo danes, temelji na štirih svoboščinah, in sicer na prostem pretoku oseb, blaga, kapitala in storitev. Prva od teh svoboščin zadeva ljudi. Pred več leti je Jean Monnet v zvezi s svojo vizijo o Evropi povedal, da „Nous ne coalisons pas des États, nous unissons des hommes (ne povezujemo držav, združujemo ljudi)“, pri čemer se kolegom poslancem opravičujem za svojo okorno francoščino.

EU je namenjena ljudem in ne politikom, zato se morajo prepričati, da jo vodijo oni. Prejšnji četrtek smo slišali mnenje ljudi ter njihovo jasno in preprosto odločitev proti pogodbi.

Spomnim se političnega ozadja v zvezi s prvo ustavno pogodbo. EU se je vedno bolj oddaljevala od ljudi, zato je bilo treba v zvezi s tem nekaj storiti. Kot rešitev se je predlagala priprava pogodbe, na podlagi katere bi EU postala preprostejša, preglednejša in bližja ljudem. Vendar ko so se politiki lotili priprave, so ustvarili pogodbo, ki je bila še bolj zapletena in nepregledna ter še bolj oddaljena od ljudi. Takšno je zagotovo tudi mnenje ljudi o tej najnovejši pogodbi.

Ne smemo se odzvati tako, kot da se ni nič zgodilo. Če ljudje menijo, da se EU oddaljuje od njih, bo v primeru, da bodo politiki kljub temu nadaljevali s to pogodbo, ta težava le še hujša. Ne smemo razpravljati o hitrosti napredka EU, ampak o njeni usmeritvi. Prisluhniti moramo ljudem.

Nadaljevanje postopka ratifikacije bo dokazalo, da se voditelji EU niso ničesar naučili in da so politiki še vedno prepričani v to, da vedo bolje kot ljudje.

Že po opredelitvi imajo ljudje vedno prav. To imenujemo demokracija. Želimo EU, ki je usmerjena v ljudi in ki zagotavlja to demokracijo. Zato ne smemo zanemariti irske zavrnitve, ampak na njej graditi. Postopek ratifikacije se mora prekiniti. Začeti je treba upoštevati mnenje ljudi.

(Ploskanje.)

Za konec izpostavljam odličen in eleganten govor gospoda Martina Schulza, ki je povedal, da smo priča krizi v zvezi z zaupanjem. Strinjam se z njim. Ljudje so izgubili zaupanje v politike. Priložnost imamo, da to priznamo in dokažemo, da smo jim prisluhnili, s čimer bi si lahko povrnili njihovo zaupanje. Ni dovolj, da vsi postanemo veliki govorniki, dokazati moramo namreč tudi to, da znamo prisluhniti.

(Ploskanje.)

  Poul Nyrup Rasmussen (PSE). – Gospod predsednik, s tem se ne strinjam. To, kar je kolega poslanec pravkar opisal, ni demokracija. V skladu z demokracijo bi morali spoštovati odločitev Irske tako, kot spoštujemo odločitve katere koli druge države članice. Zato se strinjam z gospodom predsednikom Komisije, ki je povedal, da smo si v zvezi s postopkom v Parlamentu enotni, da je treba spoštovati tako Irsko kot tudi vse ostale države članice S postopkom je treba nadaljevati.

Drugič, dovolj je bilo premorov, obdobij za razmislek in puhlosti. Osredotočimo se moramo na resnične težave.

Gospod predsednik Barroso seveda mora braniti svoje komisarje, vključno z gospodom McCreevyjem. Kritika proti gospodu McCreevyju ni osebne narave. Predsednik naše skupine gospoda McCreevyja omenja zaradi njegove politike, ki je hkrati tudi politika gospoda Barrosa.

Današnji govor gospoda Barrosa je bil zelo razumen, vendar ko je govoril o pristojnostih na področju konkurence, ni omenil ničesar o špekulacijah na finančnih trgih v zvezi s cenami hrane. To bi želel slišati od gospoda predsednika Komisije in gospoda McCreevyja. Ko je gospod Barroso govoril o gospodarstvu, ni omenil, da nam v Evropi primanjkuje delovnih mest. Ob upoštevanju finančne krize bi želel, da bi to omenil. Želel bi, da Komisija pripravi nov načrt za oživitev gospodarstva, ki ne bo le teoretičen, ampak bo vseboval ukrepe za usklajene naložbe.

Tretjič, gospod McCreevy trenutno poskuša pojasniti, da so za finančno krizo odgovorni agencije in uradi, kot so na primer Standard & Poor's, FTSE in drugi, ter da jih je treba urediti. Vendar s tem ne bomo rešili težave. Odločno menim, da bi moral gospod predsednik Komisije danes izraziti svoje strinjanje s tem, da smo soočeni s finančno krizo in da je potrebna univerzalna ureditev, ki je boljša od sedanje ter s katero bi lahko ustvarjali nova delovna mesta in boljše razmere ter se osredotočili na proizvodnjo in zaposlovanje, namesto da se osredotočamo na denar in na ustvarjanje dobička iz ničesar. Tako boste prepričali nas in tudi običajne državljane.

  Marian Harkin (ALDE). - Gospod predsednik, kot irska poslanka zastopam 54 % Ircev, ki so glasovali proti, in 46 % Ircev, ki so glasovali za. Pravi demokrati ne upoštevamo le izida, ampak si prizadevamo, da bi zastopali vse državljane.

Zastopam irsko suvereno državo, vendar ne morem podpirati suverenosti lastne države članice, ne da bi pri tem podpirala suverenost vseh držav članic. Če se torej druge države članice odločijo, da bodo uveljavile svojo suverenost in ratificirale lizbonsko pogodbo, temu noben pravi demokrat ne more upravičeno nasprotovati, pri čemer imam v mislih tudi tiste demokrate, ki mahajo z zastavami in se imajo za Irce. Irska govori v imenu Irske, tako kot Slovenija govori v imenu Slovenije. To sta resnična demokracija in suverenost.

Eno od glavnih vprašanj razprave o lizbonski pogodbi na Irskem je bilo načelo soglasja. Za ratifikacijo lizbonske pogodbe je potrebno soglasje. Soglasje vseh 27 držav članic je ključno. To je prvi pravi izziv v zvezi s soglasjem v okviru lizbonske pogodbe. Ta izziv moramo uspešno rešiti. Kot politiki moramo biti kos temu izzivu, poleg tega pa moramo prisluhniti državljanom, poiskati rešitve in si še naprej prizadevati za ustvarjanje boljše Evrope. Nekateri Irci, ki so glasovali proti, so govorili o boljši ureditvi. Bodimo optimistični in poiščimo boljšo ureditev za vse državljane. Irci potrebujemo nekaj časa in prostora za razmislek in odziv, da bi poiskali rešitve. Irska je naklonjena Evropi.

Kdo bi lahko leta 1945, ko je bila Evropa v ruševinah, napovedal, da bomo leta 2008 praznovali 50 let miru? Naj bo to naš navdih. Evropa je v postopku razvoja, ki je sicer težaven, vendar vsekakor koristen. Zato smo tudi tu. Evropski državljani želijo Unijo, ki deluje. To želijo tudi irski državljani. V to sem stoodstotno prepričana. Ne razočarajmo jih.

  Johannes Voggenhuber (Verts/ALE). - (DE) Gospod predsednik, gospod predsedujoči, sporočilo, ki ga dobivam od vlad, je, da je to irska težava. Kadar se pogovarjam z državljani, dobivam sporočilo, da je to evropska težava in spor z Evropo. Vlade nam pravijo, da je to diplomatski spor. Državljani nam pravijo, da to izpodbija njihovo suverenost; počutijo se izključene in prizadete. Vlade nam pravijo, da tega negativnega izida glasovanja ne morejo razumeti. Ko poslušam državljane, nam pravijo, da ne morejo razumeti Pogodbe in procesa. Vlade nam pravijo, da morajo slediti dejanskemu dnevnemu redu. Državljani nam pravijo, da so leta opozarjali na dejanski dnevni red, pri čemer naj predsedniku Komisije povem, da s tem ne mislijo na vojsko, policijo in notranjo varnost: mislijo na socialno odgovornost in evropski odziv na globalizacijo. Mislijo na več demokracije in preglednosti.

Gospod predsedujoči, vlade nameravajo na irsko vlado nasloviti vprašanje, kaj je spodbudilo negativen izid glasovanja. Namesto tega bi se vlade morale vprašati: kdo je v resnici odgovoren? Vlade so spregledale slabo znamenje, ki ga je dal negativni izid glasovanja v Franciji in na Nizozemskem. Ali vlade dejansko obravnavajo resnična vprašanja? Ali so se po pregledu Pogodbe resnično odzvale na neizpolnjena pričakovanja? Ali Francozi niso bili dovolj jasni v svojih pozivih k novi družbeni ureditvi, večji socialni odgovornosti in pravičnosti? Ali zahteve po večji demokraciji preprosto niso bile dovolj jasne? In kaj ste storili vi? Pogodbe sploh niste spremenili, ste pa ustvarili neberljivo zmešnjavo opomb, navzkrižnih sklicevanj in sobesedila, zdaj pa se sprašujete, zakaj so jo državljani zavrnili.

V tej žalitvi suverenosti je ena velika nevarnost. Ne gre le za žalitev Ircev, ker obstaja velika nevarnost, da se bo ta občutek krivice razširil in bodo vsi Evropejci skupaj dejali: Irci so glasovali za nas. Za to ste odgovorni vi, ki ste v vladah. Resnično je prišel čas…

(Predsednik je prekinil govornika.)

  Konrad Szymański (UEN). - (PL) Gospod predsednik, ta razprava je zelo napeta. Vendar svetujem previdnost, veliko previdnost pri izjavah po irskem referendumu. Vsako namigovanje, da bi se Irska morala sramovati ali celo izključiti iz Unije, je veliko škodljivejše za Evropo, kot izid referenduma samega. Na žalost je gospod Schulz, ki je kakor ponavadi nekoliko razburjen, to dejansko predlagal. Ne smemo pozabiti, da je očetovski odnos, ki ga je vzpostavil Bruselj, na Irskem sprožil ogorčenje in je bil eden od razlogov za glasovanje Ircev proti Pogodbi.

Ni res, da bo Evropa brez nove Pogodbe prikrajšana. Evropa bo prikrajšana zaradi različnih interesov in sebičnosti držav članic. To nima nobene zveze z Irsko. Zunanja politika Evrope bo na primer prikrajšana zaradi Nemčije. Nemčija želi vzpostaviti dobre lastne odnose z Rusijo na račun držav Srednje Evrope. Odgovorna je tudi Francija, ki si zatiska oči pred neoimperialistično politiko Rusije v tej regiji, medtem ko besediči o tem, kako Evropa, vključno s Poljsko, postaja vodilna. Pogodba se ne sme uporabiti kot poskus prikrivanja naših lastnih neuspehov. Prav tako se odločitev, ki so jo sprejeli na Irskem, ne sme uporabiti za prikrivanje naših lastnih neuspehov.

(Ploskanje.)

  Bairbre de Brún (GUE/NGL). – (GA) Gospod predsednik, državljani Irske so izrazili mnenje. Njihovo glasovanje prejšnji četrtek proti lizbonski pogodbi ni bilo glasovanje proti EU. Irska spada v EU. S svojim članstvom je Irska pridobila socialne in gospodarske koristi na severu in jugu, čeprav obstajajo tudi nekatere težave.

Vprašanje je bilo: Ali je lizbonska pogodba koristna za Irce, za ostalo Evropo ali za države v razvoju? Lizbonska pogodba se je predložila državljanom Irske in bila je zavrnjena. Z lizbonsko pogodbo je konec. Irski državljani, kakor že prej francoski in nizozemski, želijo boljšo ureditev.

Zdaj imamo priložnost, da ponovno začnemo razpravo o prihodnosti Evrope. To priložnost moramo izkoristiti.

Za voditelje EU ne bi bilo sprejemljivo, da iskali načine, s katerimi bi se izognili upoštevanju demokratično izraženih želja ljudstva ali preprečili njihovo izpolnitev. Proces ratifikacije se mora ustaviti, kakor se je tudi po zavrnitvi ustave EU. Ampak tokrat moramo upoštevati Irce, upoštevati moramo ljudstvo. Na Irskem se je pojavilo veliko istih skrbi, ki so se prej izrazile v Franciji in na Nizozemskem. Tem skrbem je treba prisluhniti. Te skrbi je treba obravnavati.

Skozi celotno referendumsko kampanjo na Irskem se je vedno znova pojavljalo veliko ključnih vprašanj: demokratični primanjkljaj, izguba vpliva Irske v Evropi, nevtralnost in nemilitarizacija, pravice delavcev in javne storitve ter vpliv Pogodbe na države v razvoju. Ta vprašanja moramo obravnavati.

Z odzivom na izid glasovanja na Irskem se zdaj preizkuša demokratičnost evropskega projekta. Ali prisluhne ljudem, ali spoštuje njihove demokratične želje, ali namesto tega svoje državljane odtujuje od sebe?

Menim, da demokracija mora prevladati. Ircem moramo prisluhniti. Ne smemo več govoriti, da jih bomo pustili ob strani ali da bomo nadaljevali brez njih ter jih osamili ali krivili. Zelo natančno in umirjeno moramo prisluhniti Ircem in težavam, ki so jih izpostavili glede nevtralnosti ter celotnega vprašanja militarizacije EU, glede demokracije in upoštevanja Irske ter drugih manjših narodov v Evropi, glede pravic delavcev in javnih storitev ter socialne Evrope.

Temu moramo prisluhniti. Zdaj moramo izkoristiti priložnost, da se pogovorimo z irsko vlado, da prisluhnemo Ircem in začrtamo pot naprej ter oblikujemo besedilo, s katerim bodo v prihodnosti vsi zadovoljni.

  Kathy Sinnott (IND/DEM). – Gospod predsednik, v tej kampanji sem zaznala dve močni mnenji. Na splošno je vladal občutek, da se je odločanje še bolj oddaljilo od državljanov v korist oddaljene birokracije. Morda še globlji pa je bil občutek, da gre za izgubo vrednot. Natančneje, da se te vrednote spreminjajo.

Irska je ponosna na svoje krščanske vrednote, vendar je začela postajati materialistični narod. Od petka je bilo veliko podcenjevanj moje države. Zdi se, kot da se počutite užaljene. V resnici je Irska odločni „ne, hvala“ dejala lizbonski pogodbi.

Če je odziv na demokratično voljo ljudstva, ki sem ga poslušal zadnjih pet dni, ogorčenje, potem je nekaj narobe. Da ne bo pomote: Irska je proevropska država. Menimo pa, da je ta projekt zašel s poti, s čimer se vi očitno ne strinjate. Zanemarja tisto, kar najbolj potrebuje, in sicer demokracijo, pri čemer pozablja, da so državljani edini, ki so pomembni.

Zato se, preden poskušate zanemariti našo demokratično odločitev, vprašajte dvoje. Prvič: ali resnično verjamete, da bi se ta Pogodba podprla na referendumih v ostalih 26 državah? In drugič: ali je groziti državi, ker je demokratična, dejanje demokracije?

(Ploskanje.)

  Frank Vanhecke (NI). – (NL) Gospod predsednik, dlje, kot gremo, bolj se evropski vladarji obnašajo kot leglo političnih avtistov, popolnoma ločenih od realnega sveta in državljanov, za katere sicer še vedno trdijo, da jim služijo. Zdaj pravijo, da majhna država Irska nima pravice nasprotovati evropski pogodbi, ki jo bo verjetno kmalu ratificiralo 26 od 27 držav članic. Kakšna predrznost. Konec koncev je le Irska rekla „ne“, ker je le Irska imela priložnost reči „ne“. Vsi vedo, da bi lizbonsko pošast, ki se je ustvarila iz propadle evropske ustave, kakor Frankensteinova pošast, množično zavrnili volivci skoraj vseh drugih držav članic, če bi ti volivci imeli možnost glasovati. V imenu demokracije se izidu demokratičnih volitev posmehuje in se ga ne upošteva. S tem smo na dobri poti k totalitaristični nacistični Evropi.

  Alojz Peterle (PPE-DE). - Odločitev Ircev je bila demokratična in jo spoštujemo in k spoštovanju nas demokratov ni treba pozivati. O tem ni dvoma, vendar ni dovolj, da jo spoštujemo, zavedati sem moramo posledic in razumeti moramo v irskem in v evropskem okviru, zakaj se je večina v eni od najuspešnejših držav članic Evropske zveze obrnila proti pogodbi, ki so jo lani predsedniki držav, tudi Irske, ali vlad podpisali z namenom, da bi skupaj učinkovito odgovarjali na zahtevne nove izzive, naj gre za okolje, energijo, migracije ali zdravje.

Strinjam se, da je treba vzeti čas za premislek, kar pa ne velja za nadaljnje ratifikacije. Nadaljnje ratifikacije ne potrebujejo nobenih dodatnih refleksij, s procesom je treba nadaljevati. In ne gre samo za Irsko in za celotno sedanjo Evropsko zvezo, gre tudi za prihodnost Evrope, ki še ni povsem združena. V tem smislu čestitam slovenskemu predsedstvu za vse uspehe pri približevanju držav Zahodnega Balkana, zlasti za stabilizacijsko-asociacijska sporazuma s Srbijo in Bosno in Hercegovino. Tam moramo biti veseli vsakega koraka naprej v duhu evropske perspektive in tam je treba odpraviti vse vire konfliktnega razvoja, kar evropska perspektiva omogoča. In tukaj ne priporočam nobene utrujenosti.

Upam, da bo zmaga proevropskih sil v Makedoniji pomagala Svetu do odločitve glede začetka pogajanj s to državo, ki je že kandidatka in že dolgo čaka v čakalnici. Upam pa tudi, da bo nova makedonska oblast, ki je dobila visok mandat, izkoristila to novo zaupanje za politiko, s katero bo okrepila razvoj v smeri odprtja pogajanj.

  Jo Leinen (PSE). - (DE) Gospod predsednik, od Evropskega sveta jutri pričakujem nekaj jasne samokritike: samokritike za skrajno neuspešno komunikacijo in obveščanje ljudi o tej novi evropski pogodbi. Res je presenetljivo, da se predstavniki vlad pogajajo o pogodbah in celo natančno pripravijo slavnostne podpise, nato pa se vrnejo v svoja glavna mesta in o tem ne razmišljajo več. To je glavni vzrok razburjenja, ki smo mu bili priča v preteklosti in s katerim se zdaj srečuje Irska.

(Ploskanje.)

Želim, da se kdo iz tega kaj nauči: Svet mora končno opustiti svojo zavirajočo taktiko ter spodbuditi skupno sporočanje ali strategijo za odnose z javnostmi s Komisijo in Parlamentom, tako da bomo na svojem potovanju v Evropo državljane lahko dejansko upoštevali, namesto da jih puščamo ob strani. Zdaj se te institucije vedejo kot starši, ki imajo otroka, nato pa ga pustijo na ulici in pozabijo nanj. To je preprosto nesprejemljivo. Soočiti se moramo s posledicami, kar pomeni oblikovanje skupne politike sporočanja in obveščanja, ki je tudi del demokratičnega procesa. To je osnova demokracije, tako da ljudje razumejo, za kaj v Evropi gre, in se čutijo del tega procesa.

Z veseljem bom prisluhnila sporočilom, ki so nam jih poslali Irci, vendar se ob besedah gospe Sinnott, ki je včeraj dejala, da je v nekem mestu večina volivcev glasovala proti lizbonski pogodbi zato, ker se tam gradi tovarna za sežiganje odpadkov, pri čemer evropska zakonodaja zahteva sežiganje odpadkov, resnično sprašujem, kaj ima to skupnega z lizbonsko pogodbo. Slišali smo že veliko takšnih argumentov, pri čemer bodimo odkriti: niso vsi med njimi na mestu in vsi si ne zaslužijo obravnave.

Domisliti se moramo nove rešitve za ratifikacijo evropskih pogodb. Vsaka država mora imeti možnost izraziti svoja mnenja in upam, da bo danes popoldne zgornji dom ratificiral Pogodbo in poslal jasno sporočilo, da se proces nadaljuje.

  Andrew Duff (ALDE). – Gospod predsednik, danes popoldne bo britanski parlament v Westminstru zaključil proces ratifikacije lizbonske pogodbe. Prav prijetno bo jutri končno prebrati v tisku, da je Velika Britanija rekla „da“ Evropi. S tem se bo precej okrepila moralna avtoriteta in politična verodostojnost Združenega kraljestva, kar bi Ircem moralo pomagati pri iskanju novega soglasja, ki bo manj temeljil na svoboščinah in bolj na resnici.

Nenavadno je, da gospod Farage in njegova desničarka skupina pri tem raje vidijo, da se v imenu in namesto britanskega suverenega parlamenta odločitev sprejme na referendumu v tuji državi. To potrjuje moje mnenje, da je plebiscit oblika demokracije, ki po možnosti ustreza revolucionarnim okoliščinam, vendar nikakor ni primerna za utemeljene in namenske odločitve glede revizije zapletene pogodbe. Zato mora ta parlament pomagati Svetu pri vsebinskem oblikovanju lizbonske pogodbe.

  Ian Hudghton (Verts/ALE). – Gospod predsednik, lizbonska pogodba je neveljavna. Brez soglasnosti je le pravno dejstvo. Volivci, ne samo na Irskem, ampak tudi v Franciji in na Nizozemskem, so rekli „ne“ besedilu Pogodbe ali njeni drugi različici.

Da ponovno pridobimo zaupanje naših narodov, moramo storiti več, kot le ponovno označiti in preimenovati lizbonsko besedilo ter ga poskušati uveljaviti. Nova pogodba je bila zlahka tarča posmeha, bila je preobsežna in prezapletena za razlago, zaradi česar bi se bilo na referendumu v kateri koli državi težko strinjati s tistimi, ki so sodelovali v kampanji.

Resda je bilo veliko sprememb, ki so se zagotovile v tej Pogodbi, dobrih in celo nujnih, vendar so bile izražene v tako zapletenem in nerazumljivem jeziku, da jih skoraj nihče ni razumel.

Ali naj se ratifikacija nadaljuje in na kakšen način, je stvar odločitve ostalih osmih držav članic, vendar menim, da bi bilo zelo koristno, če bi se na primer Združeno kraljestvo odločilo za to izvesti referendum, s čimer bi se pokazalo, ali imamo zaupanje ljudi, da nadaljujemo s tem procesom.

  Mario Borghezio (UEN). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, če je irski referendum nepomemben in brez posledic, zakaj se je izvedel? Zakaj se je sprejela odločitev, da se ponudi ta možnost plebiscita, kot smo slišali?

Če parlament ne upošteva, da je treba in da je pomembno ljudem dovoliti, da popolnoma svobodno izrazijo svoje mnenje, kakor so to storili Irci, je to resna zadeva. Izid tega glasovanja je zgolj lep nagrobnik s keltskim križem na vrhu v spomin na možnost evropske superdržave, ki jo naši narodi tako zavračajo. Zavračajo politično in tudi monetarno suverenost, ki sta le navidezni.

Torej, razmere so takšne, da tistim med nami, ki, kakor Irci, trdno verjamemo v Evropo narodov in regij, omogočajo upanje. Zato tudi v Padski nižini pozivamo k referendumu, čeprav je bila v pravnem smislu seveda pogodba zdaj zavrnjena, uničena. Uničil jo je neverjetni postopek, po katerem se je pogodba, ki vpliva na prihodnost naših narodov, odobrila s parlamentarnim glasovanjem, pri čemer so bili narodi in državljani izključeni.

Na srečo obstaja svoboden narod, ki ima občutek lastne svobode vgrajen v svoji DNK. Morda ta moč izvira iz dejstva, da so se morali za svobodo boriti. Zdaj je čas, da se izrazi dejanski pomen tega glasovanja: bruseljskim evrokratom, ki želijo zgraditi superdržavo, daleč od interesov in duše naših državljanov, sporoča „dovolj je dovolj“. V Padski nižini se danes vsi počutimo Irce.

  Vladimír Železný (IND/DEM). - (CS) Gospod predsednik, po irskem referendumu nas, ki smo državljani majhnih držav članic, zlasti Irske in Češke republike, gospod Schulz, predsednik skupine socialdemokratov, graja s tipično nemško ošabno predrznostjo. Kadar takšne male države zavirajo reformni proces, jih moramo po njegovem mnenju vprašati, ali želijo ostati članice Unije ali ne. Zagotavljam vam, gospod predsednik (in to lahko posredujete gospodu Schulzu), da bodo Čehi zdaj, ko so Irci uničili ta nezdrav produkt nemškega predsedstva, ki se imenuje lizbonska pogodba, z veseljem pozabili na vse in bo Češka še naprej država članica. Pozabili bodo na to, ker vsebuje Listino, s čimer se prvič po 60 letih naši državi zagotavlja odškodnina za naše ozemlje Sudete ter revizija pravičnega izida druge svetovne vojne, namesto tako imenovanih odlokov predsednika Beneša. Prav tako bodo na to pozabili, ker manjšim državam članicam odvzema pravico do veta in povečuje nemško volilno moč iz 9 glasov na 18 glasov. Gospod Schulz bi se moral raje vprašati, kakšen bi bil izid v Nemčiji, če bi Nemci o lizbonski pogodbi glasovali na referendumu. Čestitam Ircem in vsem nam.

  Jana Bobošíková (NI). - (CS) Gospe in gospodje, edina demokratična in prava rešitev je, da priznamo konec lizbonske pogodbe ter da je bila ta pogodba slepa ulica. Jutri morajo voditelji držav končno priznati, da se v demokratičnih ureditvah politika ne oblikuje ob gosji pašteti v dvoranah s klimo, poleg tega morajo nehati s poskusi, da bi iz Bruslja nadzorovali druge narode. Irski referendum je jasno pokazal, da ljudje niso pripravljeni trpeti odločitev, ki prihajajo le z vrha, in predrznosti elite, ki ima oblast v Uniji. Svet mora zagotoviti, da bo proces odločanja dostopen javnosti, pri čemer mora nehati z zavajanjem državljanov. Ali se ne znamo učiti iz svoje zgodovine? Ali politična elita po vseh krvavih dogodkih 20. stoletja resnično želi, da se velike države ponovno odločajo namesto manjših? Ali ni bilo dovolj, da je nekaj predsednikov vlade in predsednikov moralo velik del svojega življenja preživeti v totalitarnem režimu?

Gospe in gospodje, jutri mora Svet natančneje opredeliti osnove pojmov: zakaj se je Unija ustanovila in na kakšnih vrednotah je zgrajena. Spoštovati mora zakonodajo in predpise ter takoj razglasiti, da je nadaljnje ratificiranje zdaj neveljavne lizbonske pogodbe popolnoma nesmiselno početje.

  Avril Doyle (PPE-DE). – Gospod predsednik, če pri iskanju smisla irskega glasovanja o lizbonski pogodbi gledate mene, poglejte stran: jaz ne morem. Vendar sem kljub globokemu razočaranju nad izidom prepričana glede ene stvari: sprejeti ga moramo kot demokratično voljo ljudi in ga spoštovati.

Kako nepričakovan dogodek za zgodovinske knjige, ko danes pogledam tukaj za sabo in vidim pestro zbirko ekstremno desničarskih britanskih kolegov, vključno z Jimom Allisterjem in čudaškim britanskim večkratnim zapornikom, ki je tam kot dodatek, pri čemer so vsi oblečeni v zelene obleke ter zahtevajo spoštovanje irskega glasovanja.

(Nasprotovanje nekaterih članov skupine IND/DEM.)

Kako drugače bi lahko bile napisane zgodovinske knjige, če so britanski kolegi vedno spoštovali irski glas. Kako drugačne bi lahko bile stvari. Koliko življenj bi se lahko rešilo. Podpiram ga, čeprav zelo pozno. Vsi moramo spoštovati irski glas.

(Nasprotovanje iz ozadja.)

Imel je veliko časa, da je vadil v zaporu, mogoče bi zdaj lahko utihnil za trenutek…

(Ploskanje.)

Ena irska poslanka v tem parlamentu, ki je danes dopoldne že imela besedo, je med kampanjo delila letake z brizgo. Morda bi lahko temu parlamentu povedala, kje v lizbonski pogodbi se določa evtanazija, kje v lizbonski pogodbi se navajajo splav, prostitucija, sklep o obdavčitvi pravnih oseb, nevarnost za irsko nevtralnost. Čakam resnico.

Irska vlada mora izid glasovanja preučiti umirjeno, da bo natančno ugotovila, kaj se je zgodilo v besedilu Pogodbe, ki so jo naši volivci zavrnili, poleg tega mora zagotoviti odgovore, ki bodo sprejemljivi za nasprotnike na Irskem in tudi vse vlade ostalih držav članic ter njihovih državljanov, ki so po mojem mnenju prav tako upravičeni do mnenja in izražanja svojega stališča, kar moramo tudi spoštovati.

Poziva se k premišljenemu odzivu na resnično zaskrbljenost irskih volivcev, vendar ne smemo ugoditi ekstremistom. Ko se prah poleže, upam, da se bodo kolegi strinjali z mano, da Evropa dveh hitrosti ni odgovor, ampak začetek konca naše Unije, najuspešnejšega demokratičnega mirovnega projekta našega časa.

Vedno je bilo lažje širiti strah kot pa upanje. Slavni irski politik, eden od naših, James Dillon, je nekoč dejal: „Resnica ne bo nikoli imela takšne moči, kot dobro in dovolj pogosto povedana laž“. Res je ni imela. Ni nam uspelo prepričati zadostnega števila naših volivcev, da bi ločili dejstva od neresnic, kljub temu, da so si naš volilni vodja Gay Mitchell in moji kolegi za to močno prizadevali. Zdaj mora rešitev poiskati naš nov predsednik vlade, ki na začetku ni imel sreče.

(Ploskanje.)

  Richard Corbett (PSE). - Gospod predsednik, dejansko moramo irski izid poleg tega, da ga upoštevamo, tudi obravnavati in preučiti. Vendar, kot je bilo rečeno, moramo prav tako upoštevati drugih 26 držav, njihove izide in tudi skrbi, ki so jih morda izrazile med svojo ratifikacijo. Nato se moramo soočiti z ogromnim izzivom premoščanja vrzeli.

V primeru 26 ratifikacij in ene zavrnitve ni niti nerazumno niti nedemokratično, da te edine nasprotnike prosimo, če bi lahko razmislili o možnosti prilagoditve reformnega paketa, njegove spremembe, boljše obrazložitve, morda iskanja novega soglasja, namesto, da se prepreči celotna reforma. Pri tem ni nič nerazumnega ali nedemokratičnega. Konec koncev je celo nekaj nasprotnikov na Irskem priznalo, da je bil njihov namen v kampanji doseči ponovno pogajanje in poiskati boljši sporazum.

Nekateri, in to smo slišali z nekaterih delov tega parlamenta, želijo prisluhniti le eni strani, odgovoru, ki jim je všeč in ki je „ne“. Jaz želim prisluhniti obema stranema in nato poiskati rešitev, ki bo sprejemljiva za vseh 27 držav. S tem izzivom se moramo vsi spoprijeti.

  Marielle De Sarnez (ALDE). - (FR) Gospod predsednik, jasno je, da kadar ljudje na vprašanje o prihodnosti Evrope odgovorijo z „ne“, to ni drugotnega pomena in tega „ne“ ne moremo niti ne smemo zanemariti. Nasprotno, soočiti se moramo z njim in se nanj poskušati odzvati.

Menim, da moramo obravnavati dve vprašanji. Prvo vprašanje zadeva demokracijo. Državljani pričakujejo, da bo Evropa zagotovila čitljivost, vidnost, razumljivost, obrazložitve, izobraževanje, podporo. To vprašanje vpliva na vse, ne samo na nacionalne vlade. Prav tako velja za evropske institucije, zlasti Komisijo in Svet. To je prvo vprašanje.

Drugo vprašanje zadeva smisel Evrope, njeno dušo in, kot se je ravnokar izrazil Martin Schulz, njeno bistvo obstoja. Zakaj smo zgradili Evropo? To ne more zadevati zgolj tržne zadeve. Evrope nismo zgradili le zaradi konkurenčnosti; združeni smo zaradi vrednot, imamo projekt za družbo, imamo model družbe, ki je gospodarski, socialni, trajnostni, človeški, pri čemer je ta model vreden obravnave, napredka in zaščite. To pričakujejo naši sodržavljani.

Svet se je od rimske pogodbe zelo spremenil. Vrniti se moramo na začetek in postaviti nove temelje za evropski projekt, tako da se bo lahko ustrezno odzival na krize, s katerimi se trenutno srečujemo, tj. finančna kriza, kriza glede hrane, energetska kriza, vendar tudi na precej velike težave, ki jih moramo rešiti. Kako lahko ustvarimo, kako lahko oblikujemo rast, ki je kakovostnejša, bolj trajnostna in pravičnejša? Kako lahko zmanjšamo neenakosti? Kako lahko dosežemo novo globalno ravnovesje? Kako lahko ponovno preučimo vprašanje držav v razvoju in zlasti njihovo samozadostnost?

To so vprašanja, na katera moramo odgovoriti in menim, da je zdaj bolj kot kadar koli prej končno čas, da se Evropa spet posveti politiki.

  Mogens Camre (UEN). – (DA) Gospod predsednik, ugledni in priljubljeni danski poslovnež je v včerajšnjem časopisu Berlingske Tidende zapisal naslednje: „Evropejci v celoti podpirajo mednarodno politično sodelovanje in globalno odgovornost. Ko državljani EU izrazijo svojo podporo demokraciji na nacionalni ravni, seveda tudi podpirajo demokracijo v evropskem kontekstu, to pa je točno tisto, kar nimajo zagotovljenega“. Večkrat so nam zagotovili, da lizbonska pogodba ne more postati veljavna, če jo zavrne le ena država, vendar kaj je gospod Pöttering napisal v svoji izjavi 13. junija?

(DE) Zavrnitev besedila Pogodbe s strani ene države Evropske unije ne more pomeniti, da ratifikacije, ki jih je že izvedlo 18 držav EU, postanejo neveljavne.

– (DA) V dobi absolutizma so se kralji in cesarji na srečanjih dogovarjali o medsebojni delitvi moči. To se ponovno dogaja. Princ Pöttering, cesar Barroso in vladarji njunih satelitskih držav so sklenili, da državljani Evrope niso pomembni. Šestindvajset držav ni smelo glasovati in edina država, ki je glasovala, Irska, je ugotovila, da s tem ni dosegla ničesar. Unija nima nobene podpore ljudstva.

  Hanne Dahl (IND/DEM). – (DA) Gospod predsednik, prejšnji petek so Irci z glasovanjem zavrnili lizbonsko pogodbo, slabo kopijo ustave, ki sta jo prav tako zavrnili Francija in Nizozemska. Vseeno predsednik Komisije pravi, naj se ratifikacija nadaljuje. Govorijo nam, da skeptičnost ene države ne more ustaviti razvoja. To je predstavljeno tako, kot da je težava v Ircih. Vendar ni. Prepada ni med Irci in Evropo, ampak je med ljudmi in voditelji držav ali vlad Evrope. Prepad ni med določenimi evropskimi državami in ostalo Evropo. Francija, Nizozemska in Irska ne želijo ustaviti razvoja, ampak želijo drugačen razvoj. Zakaj je to tako težko razumeti? Gospodu Schulzu pa bi dejal, da ga je lahko sram. Čemur pravite „antievropejci“, primerjate s fašisti, vendar je fašističen vaš govor. Pravite, da so antievropejci delovali zmedeno in nato začeli izvajati predvolilno kampanjo. Ni potrebno veliko zgodovinskega znanja, da se spomnimo, kaj se je govorilo o črncih v prejšnjem stoletju. To je sramota. Sramujte se.

  Andreas Mölzer (NI). - (DE) Gospod predsednik, Irci so Pogodbi rekli „ne“ in odziv veljakov EU je bil razjeziti Irce s pozivom predsednika vlade v Evropski svet, da bi utemeljil njihovo „kršitev“. To je otročje in nevredno evropske vizije ustanovnih očetov. Vendar je še bolj omejeno zahtevati izključitev Irske ali poskušati uveljaviti Pogodbo. Če glasovanje ponavljamo, dokler se ne doseže željen izid, bo to dejansko povzročilo nepopravljivo škodo podobi Evrope.

Od leta 1990 smo v Evropi izvedli 290 referendumov in vendar še vedno ni referendumov o temeljnih odločitvah, ki so izredno pomembne, kot je pristop Turčije ali uvedba evra, pri čemer zdaj nimamo besede niti o nečem tako pomembnem, kot je lizbonska pogodba. Kar Bruselj pojmuje kot vsebino demokracije, pri čemer se od državljanov preprosto pričakuje, da bodo sprejeli sklepe EU ali glasovali za stranke, ki jih podpira EU, dejansko spominja na Sovjetsko zvezo. Namesto zamere bi EU morala sprejeti irski „ne“ takšnega, kot je: priložnost za novo usmeritev k politikam, ki upoštevajo ljudi in državljane Evrope.

  Elmar Brok (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, kot je poudaril Martin Schulz, je dejansko veliko voditeljev vlad iz skupine PPE-DE, kar pomeni, da je ta skupina bližje državljanom in zato zmaga na več volitvah. Dejstvo pa ostaja, da veliko stvari kaže na to, da moramo doseči ravnovesje med razumno gospodarsko politiko in socialno politiko.

Izid irskega referenduma v celoti spoštujem. Vendar pa ne spoštujem kampanj laži, ki so jih izvajali določeni ljudje na levi in na desni ter tako poskušali zavesti ljudi in jih obrniti proti tej združeni Evropi: združeni Evropi, ki je najuspešnejši pojem v zgodovini te celine, pojem, s katerim so se dosegli mir, svoboda in blaginja.

(Ploskanje.)

Prepoznati moramo, da ta Evropa zlasti koristi manjšim narodom. Sedijo z nami za mizo, imajo sedeže v tem parlamentu in v Evropi se brez njihove pritrditve ne more sprejeti nobena odločitev, medtem ko so pred tem veliki narodi lahko preglasili manjše. To je razlika. V naši Evropi so vsi narodi enakopravni in to je tisto, kar poskušate uničiti, gospod Farage, s svojimi britanskimi imperialističnimi nazori.

To Pogodbo potrebujemo, da lahko širitev poteka učinkovito in da lahko dosežemo več demokracije, kar bomo dosegli s premostitvijo demokratične vrzeli in okrepitvijo nacionalnih parlamentov. To Pogodbo potrebujemo, da zaščitimo klavzulo subsidiarnosti in da bomo lahko obvladali izzive prihodnosti, od energetske krize do organiziranega kriminala, ter si zagotovili zmožnost odzivanja na cene hrane in nafte ter druge podobne spremembe. Vse to se bo uničilo, če se ne opremimo z instrumenti, ki jih zagotavlja lizbonska pogodba, zlasti v zvezi s socialnimi pravicami, t.j. listina o temeljnih pravicah in „socialna klavzula“, ki določa, da se morajo pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik upoštevati socialna vprašanja.

Šestindvajset držav članic lahko zdaj ratificira Pogodbo in vsaka je to storila. Združeno kraljestvo me je naučilo, da lahko Parlament v reprezentativni demokraciji govori v imenu ljudi in ne bom dovolil, da Neodvisna stranka Združenega kraljestva uniči, kar sem se naučil od Združenega kraljestva. Teh 26 držav članic lahko ratificira Pogodbo s parlamentarnim procesom in če se ta proces uspešno zaključi, lahko Irci nato ponovno razmislijo. Od Irske bomo pričakovali nekaj predlogov, da se ohrani kohezija naše Skupnosti 27 držav, ker ne želim videti razdeljene Evrope in ne želim videti ogrodja Evrope. Videti želim Evropo, ki bo še naprej enotnost enakih in jo bo sestavljalo 27 držav, zato podpiram lizbonsko pogodbo.

  Proinsias De Rossa (PSE). - Gospod predsednik, nisem tako diplomatski kot večina mojih kolegov v tem parlamentu. Dejstvo je, da so laži, preklete laži in statistika premagale resnico na irskem referendumu.

Lizbonska pogodba ni mrtva. Vendar je izbira na Irskem suverena odločitev Ircev. Edini, ki lahko spremenijo takšno odločitev o tej pogodbi, so Irci.

Ali se bo to zgodilo ali ne, je odvisno od razprav, ki se bodo začele jutri med irsko vlado in ostalimi 26 voditelji držav. Nobene čarobne palčke ni. Za dosego zaključkov bo potreben čas.

Predlagam nov rok za ratifikacijo lizbonske pogodbe. Menim, da je določitev roka pred evropskimi volitvami razumen cilj.

Če bodo Irci še naprej nezadovoljni z lizbonsko pogodbo v kakršni koli obliki se bo na koncu sprejela med nami in ostalo Evropo, potem Irska ne bo imela druge možnosti, kot da se ponovno pogaja o svojem odnosu z Unijo.

To bi bilo za našo državo katastrofalno. Evropa z izgubo Irske izgubi zelo malo, vendar Irska z izgubo Evrope izgubi vse.

Globalni izzivi, s katerimi se vsi srečujemo v tem stalno spreminjajočem se in medsebojno povezanem svetu, so jasni: podnebne spremembe, demografske spremembe, migracije in energetska kriza, lakota in revščina, zaradi katerih umirajo milijoni ljudi, pomanjkanje človeške varnosti, mednarodni kriminal, po vrhu vsega pa kriza identitete v praktično vsaki od naših držav članic. Teh izzivov nobena država članica ne more rešiti z zatiskanjem oči in upanjem, da bodo izginili sami od sebe.

Ali lahko na koncu pozovem Evropo, da pokaže resnično zmožnost zagotavljanja spodobnih življenjskih in delovnih pogojev? To bo okrepilo našo enotnost in našo solidarnost ter zagotovilo pozitivno rešitev te krize.

(Ploskanje.)

  Gunnar Hökmark (PPE-DE). – Gospod predsednik, pomislite: če bi Irci glasovali za, ali kdor koli tukaj meni, da bi na naših zelenih majicah pisalo „spoštujte irski glas“? V resnici ne spoštujejo ne Ircev ne demokracije. Spoštujejo le „ne“ in to je precej edinstveno.

Ko je Švedska vstopila v Evropsko unijo, je bilo v njej 12 držav članic. To je bilo leta 1995. Danes je 27 držav članic. To je precejšnja sprememba in menim, da le redki dvomijo, da je Evropa postala veliko, veliko boljša zaradi te širitve in velikega razvoja. Danes, ko razpravljamo o irskem referendumu, lahko rečemo, da so se tisti, ki so ves čas govorili „ne“, ves čas motili, pri čemer se je izkazalo, da smo mi, ki smo zagovarjali prihodnji razvoj Evropske unije, imeli prav.

Zato nadaljujmo na enak način, s katerim smo dosegali te rezultate, torej z vztrajnostjo, vizijo, demokracijo in spoštovanjem za vsako državo članico. Nadaljujmo z demokracijo v vsaki državi članici s procesom ratifikacije, vendar tudi spoštujmo odločitev vsake države članice, pri čemer ne pozabimo na vztrajnost. Več moramo storiti v zvezi z energetskim trgom, notranjim trgom in načinom za doseganje boljših rezultatov na vseh področjih, pri čemer pa moramo tudi razumeti, da pogodba iz Nice ni dovolj, če želimo nadaljevati z enakim razvojem in enakimi vizijami, s katerimi smo tako veliko dosegli. Torej nadaljujmo in bodimo Evropa, ki pravi „da“. Ne pozabimo, da ljudje, ki so rekli „ne“, v tej Evropi niso dosegli ničesar.

(Ploskanje.)

  Borut Pahor (PSE). - Ta diskusija ni nova diskusija. Mi smo podobno razpravo že opravili, ko so volivci v Franciji in na Nizozemskem zavrnili ustavno pogodbo in takrat sta Komisija in Svet zagotavljala, da bo šel postopek ratifikacije naprej, pa sta se potem oba, skupaj z našim parlamentom, uklonila skušnjavi, da sta ta proces ratifikacije prekinila.

Jaz bi se danes zavzel za to, da kljub spoštovanju odločitve irskih volivcev tega procesa ratifikacije tokrat ne prekinemo in da ga izpeljemo do konca. Mislim, da bo v tem primeru lažje iskati rešitve za sprejem lizbonske pogodbe, kot če se znova uklonimo skušnjavi in zaradi enega referenduma ta proces prekinemo.

In drugič, nekaj nam mora biti kristalno jasno: obstoji globoka vrzel v videnju pomena Evropske unije med politično elito doma, v nacionalnih krogih, in v Evropskih uniji in med večino naših državljanov. In tukaj se moramo vprašati, ali Parlament, Svet in Evropska komisija lahko naredijo kaj več za to, da zapolnijo to komunikacijsko vrzel in znova navdušijo naše ljudi za evropsko idejo.

Jaz mislim, da ob pozdravljanju načrtov slovenskega predsedstva za jutrišnji Svet med drugim predlagam, da diskutira tudi o tem – o novi komunikacijski strategiji za dialog med državljani in Evropsko unijo – ne samo v luči zaključka ratifikacije lizbonske pogodbe, ampak tudi sicer.

(aplavz)

  Íñigo Méndez de Vigo (PPE-DE). - (ES) Gospod predsednik, danes se tukaj govori o spoštovanju in nobenega dvoma ni, da moramo spoštovati izid referenduma na Irskem, na katerem so nekateri glasovali „da“ in nekateri „ne“.

Menim, da se vsi strinjamo, da moramo spoštovati ostale države in zato nadaljevati z ratifikacijo. Vendar želim govoriti o spoštovanju demokracije in želim jasno povedati, da ima odobritev ljudstva enako veljavo kot odobritev parlamenta, popolnoma enako veljavo. Zapomniti si moramo prvi pojem: spoštovanje.

Drugi pojem je razmislek. Preučiti moramo vzroke, ki so pripeljali do negativnega izida glasovanja na Irskem, prizadevati si moramo razložiti, zakaj je lizbonska pogodba boljša od veljavnih pogodb, kar moramo storiti s ponazoritvijo dejstev in številk.

Razložiti moramo ljudem, da je, kakor irski konj z imenom Nov pristop, ki je zmagal na dirki Epsom Derby pred nekaj dnevi, tudi lizbonska pogodba „nov pristop“, s katerim mora Evropa zagotoviti dodano vrednost svojim državljanom.

Takšnemu razmisleku sledi tretji pojem, resolucija. Najti moramo rešitev in v zvezi s tem naj bom popolnoma jasen: nekaj podpornikov zavrnitve je uporabilo smrtonosni in sramotni argument. Dejali so: „Glasujte proti, nato pa bomo s ponovnim pogajanjem dosegli lizbonsko pogodbo, ki bo Irski zagotavljala prednosti.“

Tukaj želim jasno povedati, da je Evropa skupnost pravic, kjer vlada družba in se odločitve morajo spoštovati. V Evropskem parlamentu jasno izražamo, da v zvezi z lizbonsko pogodbo ne bo ponovnih pogajanj. Evropejci in ta parlament so prepričani, da je ta točka ključna za Evropo, da gre naprej. Tisti, ki podpiramo Pogodbo, želimo graditi na tem, kar imamo.

Zanima me, kakšno nadomestno možnost predlagajo tisti, ki želijo, da se glasuje proti? Rad bi, da mi jo obrazložijo.

  Bernard Poignant (PSE). - (FR) Gospod predsednik, danes je 18. junij in kot Francoz sem zasut s pozivi iz Londona: upreti se, nadaljevati, vztrajati in nikoli obupati. Beseda „veto“ se napiše z istimi štirimi črkami, kot beseda „vote“ (glas), vendar za druge ni veta, zato moramo nadaljevati. Gre za šesti „ne“ na devetih referendumih od padca berlinskega zidu. To sproža vprašanja.

Rečeno je, da Evropa ni dovolj socialna; nikoli ne bo dovolj socialna. Ni dovolj demokratična; ostala bo nepopolna. Ima preveč birokracije; vedno bodo tehniki, ki se jim reče tehnokrati. Menim, da gre skozi strašansko krizo identitete. Prej so bile stvari enostavnejše. Danes je nekoliko preveč navzoča; ni več tako prepričana o svojem pomenu, svoji zgodovini, svoji usodi, in to moramo obravnavati. Za to potrebujemo dobro vodstvo in s tega vidika smo nekoliko odvisni sami od sebe.

(Ploskanje.)

  Stefano Zappalà (PPE-DE). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zdi se mi, kakor sta dejala predsedujoči Svetu in predsednik Barroso, da ima jutrišnje srečanje Evropskega sveta dejansko veliko točk na dnevnem redu, ne le izid referenduma na Irskem.

Vendar je jasno, da se je praktično skozi vso današnjo dopoldansko razpravo obravnavalo to vprašanje. To je pomembna zadeva. Podali in preučili so se različni razlogi, zakaj so se Irci odzvali, kot so se. Dejansko je le majhna večina premagala glasove podpore.

Veliko je bilo rečenega, vendar menim, da se moramo na praktičen način vprašati, zakaj je bil irski odziv takšen, kot je bil, in se nato odločiti, kako bomo nadaljevali. Ponavljam, veliko je bilo rečenega, vendar menim, da je odgovor v dejstvu, da državljanom Evrope primanjkuje informacij. Vsak je odgovoren: krivdo si delimo; krive so vlade. Na splošno je bilo rečeno, in s tem se strinjam, da si vlade pripisujejo zasluge, kadar se stvari odvijajo pravilno, vendar ko gredo stvari narobe ali obstaja upravičena kritika, je vedno kriva Evropa. To popolnoma drži.

Vendar, gospod predsednik Sveta, gospod predsednik Komisije, nihče nikogar ne sili, da ostane v Evropi. Menim, da moramo spoštovati izid irskega referenduma. Pri tem pa moramo prav tako spoštovati želje drugih 26 držav članic; za zdaj 18, ampak kmalu 26. Nikogar se ne sme prisiliti, da ostane v kletki, ki mu ni všeč. Evropa mora naprej; Evropa ne sme obstati na mestu.

Zaključujem, gospod predsednik. Menim, da mora Evropski svet jutri doseči jasen sklep o novi strategiji, kar lahko storijo voditelji držav in vlad, novi strategiji, pri čemer bodo tisti, ki želijo ostati, lahko ostali, vendar mora Evropa v splošnem interesu naprej.

  Gary Titley (PSE). – Gospod predsednik, domnevam, da obsedenost voditelja Neodvisne stranke Združenega kraljestva z goljufi izvira iz zaupnega odnosa njegove lastne stranke z goljufijami in goljufi.

Če se vrnem h glavni temi razprave: jasno je, da lizbonska pogodba ne more postati veljavna 1. januarja, kot smo upali. Počakati moramo, da nam irska vlada pove svoje mnenje o tem, kako naj ukrepamo naprej. Vendar morajo medtem druge države izvajati svojo suvereno pravico do ratifikacije te pogodbe. Moja država članica bo svojo ratifikacijo končala danes v skladu s svojo dolgoletno in zelo spoštovano parlamentarno tradicijo.

Medtem se globalizacija hitro širi in z njo negotovost, ki jo povzroča, kar se je precej dokazalo na irskem referendumu. EU je politični proces, ustvarjen, da obravnava ta vprašanja, zato bi morali početi naslednje: preučevati razvojne cilje novega tisočletja, podnebne spremembe, migracije. Kakšni ukrepi? Zato se bom izognil preveč vase usmerjeni institucionalni ozkoglednosti in razmislil o ukrepih za izboljšanje usode naših državljanov.

Vendar imam eno vprašanje za slovensko predsedstvo: ali mi lahko poveste, kakšne so posledice irskega glasu za pristop Hrvaške k Evropski uniji?

  Jerzy Buzek (PPE-DE). - (PL) Gospod predsednik, razpravljamo o pripravah na Evropski svet. Seveda dejansko menim, da imajo vsi člani, ki so imeli besedo, s stališča neke večje ali manjše skupine Evropejcev prav. Vendar moramo upoštevati, da bi bila ta razprava, če bi se odvijala prejšnji teden v sredo, precej drugačna. Zagotovo ne bi razpravljali o težavah v zvezi z lizbonsko pogodbo. Namesto tega bi razpravljali o vsakdanjih težavah prebivalcev Evrope.

Za zdaj državljani Evropske unije niso posebej zaskrbljeni glede zavrnitve Pogodbe s strani Ircev. Veliko bolj jih skrbi cena bencina na črpalkah in druge težave, ki se pojavljajo vsak dan. Ne bi bilo prav, če bi se danes v naših razpravah in v izidu vrha osredotočili zgolj na lizbonsko pogodbo.

Zavedati se moramo, da smo kot politiki trenutno pozvani k obravnavanju dveh pomembnih vprašanj. Eno je, kako se odzvati na vsakdanja pričakovanja naših državljanov, drugo pa je lizbonska pogodba in njeno izvajanje. To zadnje bo določilo našo prihodnjo zmožnost obravnavanja skrbi prebivalcev Evrope. Zato moramo poskušati ločiti ta vprašanja in poleg lizbonske pogodbe razpravljati tudi o vprašanjih, ki trenutno zanimajo naše državljane.

Državljanom moramo razložiti, zakaj bo sprejetje te pogodbe in njeno izvajanje olajšalo reševanje njihovih vsakdanjih težav. Razložiti moramo, zakaj so institucionalne rešitve, ki jih predlagamo, dobre za Evropsko unijo. Predlagani dogovori bodo omogočili večjo solidarnost in skrb drug za drugega ter tudi večje spoštovanje do tega, kar zastopamo v vsaki od naših držav.

  Jan Andersson (PSE). - (SV) V celoti se strinjam, da ima vsaka država članica pravico izraziti svoje mnenje. To je demokratična pravica. Prav tako menim, da je lizbonska pogodba v več vidikih boljša od trenutno veljavne pogodbe. To velja za obseg stalne širitve in večjo odprtost, vendar tudi za pravice zaposlenih.

Ko sem obiskal Irsko in se srečal s predstavniki sindikatov med kampanjo, je obstajala upravičena skrb, da med trgom in socialnimi pravicami trenutno ni ravnovesja. Tudi na Irskem so bila sklicevanja na sodbe Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Laval in Rüffert. Najresnejši posledici sta: prvič, po sodbah enako obravnavanje ne velja več. Tisti, ki prihajajo iz držav članic z nižjimi plačilnimi stopnjami, morajo biti zadovoljni z minimalno plačo in ne dobijo enakega plačila. Drugič, pravica do stavke se je omejila na popolnoma nesprejemljiv način.

Svet in Komisija se morata soočiti s temi vprašanji. Gre za vprašanje ravnovesja med socialno Evropo in tržno Evropo. Če tega ravnovesja ne vzpostavimo pravilno, bodo naši državljani EU obrnili hrbet. Tukaj smo odgovorni vsi, vse tri institucije, in ukrepati moramo hitro.

  Tunne Kelam (PPE-DE). - Gospod predsednik, v zvezi s spoštovanjem irskih volivcev ni nobenih težav, vendar moramo enako spoštovati odločitve 18 demokratično izvoljenih nacionalnih parlamentov, poleg tega moramo pokazati enako spoštovanje do ostalih osmih držav članic in tudi njim dovolimo, da se svobodno odločijo o reformni pogodbi. Irski glas v celoti spoštujem, vendar 27 držav EU ne more biti politični talec omejenega števila nasprotnikov lizbonske pogodbe. Reforma EU nima nobene nadomestne možnosti. Da, Evropa se lahko ustavi, vendar se svet okoli nas ne bo ustavil zaradi nas, in najbolj dramatična žrtev tega glasovanja bo solidarnost Evrope: naša skupna zunanja in varnostna politika ter energetska solidarnost.

Obravnavati moramo tudi etično razsežnost. Ta referendum opozarja na verodostojno zavezanost našim glavnim vrednotam. Naši državljani morda ne bodo nikoli popolnoma obveščeni o podrobnostih Pogodb, vendar bodo zagotovo lahko vedno razlikovali med celovitostjo in resnično zavezanostjo na eni strani ter polresnicami in realpolitiko na drugi. Namesto, da živimo od enih nacionalnih volitev do drugih, namesto zatekanja v potrošniško demokracijo, ki si od Evrope prizadeva dobiti vedno več denarja, potrebujemo voditelje, ki lahko pozivajo naše državljane: „Prvo vprašanje je, kaj lahko storite za Evropo?“ In verjemite mi, če bomo imeli takšne voditelje, bomo našli državljane, ki nas bodo podprli.

  Libor Rouček (PSE). - (CS) Gospe in gospodje, pred šestimi meseci se je 27 evropskih voditeljev držav ali vlad zavezalo k ratifikaciji reformne pogodbe s podpisom zadevnega dokumenta. Želim, da se Evropski svet spomni na to na svojem srečanju v četrtek. Zlasti želim, da se češkega predsednika vlade, gospoda Mireka Topoláneka, spomni na dolžnost, da izvede ratifikacijo. Podobno kakor češki predsednik, tudi on trdi, da je lizbonska pogodba mrtva in da nadaljevanje ratifikacije nima smisla. Zlasti pozivam predsednike vlad, ki so člani skupine Evropske ljudske stranke, da češkega predsednika vlade spomnijo na njegovo dolžnost in odgovornost, s katero se sooča država, ki bo morala prevzeti predsedstvo. Ko bo Češka republika 1. januarja 2009 prevzela predsedstvo EU, bo zadnje poglavje procesa ratifikacije, rešitev celotnega problema lizbonske pogodbe, v rokah natančno te države. Ponavljam, da naj Evropska ljudska stranka češkega predsednika vlade spomni na njegovo dolžnost.

  Monica Maria Iacob-Ridzi (PPE-DE). - (RO) Evropski svet, ki ga danes pripravljamo, bo odločilen za prihodnost Evrope. Ena od najuspešnejših evropskih držav, ki je dosegla gospodarsko uspešnost z izvajanjem evropskih postopkov vključitve, je lizbonski pogodbi rekla „ne“. Hkrati je 18 evropskih držav ta dokument sprejelo, večina med njimi je istih 18 držav, ki so rekle „da“ tudi evropski ustavni pogodbi.

Tudi sama sem, kakor veliko prejšnjih govornikov, prav tako razočarana nad izidom referenduma na Irskem. Vendar mora Evropska unija nadaljevati z reformami, ki so zanjo nujne. Evropa z več stopnjami hitrosti, za katere veljajo postopki celo od amsterdamske pogodbe, in z natančno določenimi možnostmi izključitve je v tem trenutku edini način za pot naprej. Možnost razvoja, kot jo je imela Irska, se mora zagotoviti tudi državam, ki so se na novo pridružile EU, kot je Romunija. V današnjih časih ne smemo pozabiti na tisto, kar nas združuje in nam daje razlog, da gremo naprej, ter moramo to spet postaviti v svoje središče.

V svojem slavnem govoru v podporo Združenih držav Evrope je Sir Winston Churchill dejal, da, če bo Evropa nekoč združena v delitvi svoje skupne dediščine, ne bo nobenih omejitev za srečo, blaginjo in slavo, ki jih bodo lahko uživali njeni državljani. Verjamem v to vizijo in se hkrati zavedam, da so za njeno uresničitev potrebni veliki napori. Vendar nam to ne sme preprečiti, da gremo naprej.

  Othmar Karas (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, potrebujemo izboljšave, ne upravičevanja. Vendar je treba zelo jasno poudariti, da največjo odgovornost za javno mnenje o EU v naših država članicah nosijo nacionalne vlade. Izid na jutrišnjem in pojutrišnjem vrhu EU mora biti naslednje: opravičilo voditeljev držav ali vlad državljanom v svojih državah članicah, ker so bili nepošteni v odnosih do odločitev Skupnosti, ker niso uspeli zagotoviti ustreznih informacij, ker so neuspešno komunicirali z njimi ter ker so bili premalo pogumni in celoviti glede svojega deleža odgovornosti pri odločitvah v Evropi.

Evropska politika je notranja politika. Zato mora biti celosten element v vladni informacijski in komunikacijski politiki. Nepošteno, neodgovorno in varljivo je, da se namesto soočanja s svojo odgovornostjo Evropska unija označi za grešnega kozla pri vsaki težavi, nato pa se državljane dva tedna pred referendumom poziva, naj izrazijo podporo. Gospe in gospodje, tukaj je treba stvari izboljšati.

  Ioan Mircea Paşcu (PSE). – Gospod predsednik, irski „ne“ pomeni, da je do zdaj edinstven in uspešen poskus v svetovni politiki, EU, v težavah. Vendar se mora pred vsakim referendumom zagotoviti informacijska kampanja, da se resnično izrazi volja ljudstva. V primeru Irske lahko to ocenimo po stopnji komunikacije, oziroma njeni popolni odsotnosti, med lizbonsko pogodbo in argumenti proti njej.

Seveda nas demokracija obvezuje, da upoštevamo irski izid in tudi ga. Vendar se hkrati demokracija ne sme uporabljati na račun pravic drugih, tistih, ki so že ratificirali lizbonsko pogodbo, ter kar je najpomembneje, demokracija se ne sme zlorabiti tako, da manjšina izsiljuje večino.

Skrbi me, da bo irski „ne“ s podaljšanjem pravnega vakuuma, v katerem se je znašla EU ob zavrnitvi ustavne pogodbe, bolj opogumil kot pa odpravil obstoječe težnje po ponovni nacionalizaciji nekaj skupnih politik.

Na koncu naj povem, da kot poslanec iz nekdanje komunistične države, ki si je zelo prizadevala, da je bila sprejeta v Unijo, nikakor ne želim, da bo komunizem živel dlje kot Evropska unija.

  Mirosław Mariusz Piotrowski (UEN). - (PL) Gospod predsednik, zdi se, kot da so vsi sporazumi, doseženi v Lizboni, obsojeni na neuspeh. Lizbonska strategija in lizbonska pogodba sta bili obe polomija.

Prejšnji teden je Irska zavrnila lizbonsko pogodbo na referendumu. To pomeni, da je ta dokument zdaj mrtev. Prihodnji vrh bo moral določiti, ali je kaj upanja za ponovno oživitev Pogodbe. Evropski parlament mora poslati jasno sporočilo, da sprejema pravila demokracije, čeprav nekateri člani niso zadovoljni z izidom. Žaljenje in preganjanje Ircev ni sprejemljivo. En način izvajanja sprejemljivega pritiska bi bil nadaljevanje procesa ratifikacije Pogodbe v drugih državah. Ekstremistične in neodgovorne pripombe o možnosti izključitve države, ki naj bi bila tako zelo arogantna, iz Unije, vzbujajo skrb.

Upamo, da bo Evropski svet razmislil o novi in bolj demokratični rešitvi za Evropsko unijo.

  Marie Anne Isler Béguin (Verts/ALE). - (FR) Gospod predsednik, vsi vemo, da demokracija ni dolga mirna reka, vendar vemo tudi, da smo za organizacijo naše družbe izbrali demokracijo. Zato menim, da irski „ne“ ni nič drugačen od francoskega „ne“ ali nizozemskega „ne“, vendar, prav tako kot leta 2005, nismo bili sposobni razložiti, zakaj je Evropa koristna za naše državljane. Nismo jim bili sposobni dati zagotovila glede ekološke krize, ki jim neposredno grozi. Vendar se ne strinjam s špekuliranjem in menim, da moramo počakati do konca ratifikacij. Vseeno Svet pozivam, naj državljanom pošlje odločno sporočilo in jim pokaže, da resnično obstaja želja po preglednosti in krepitvi demokracije v zvezi z našimi sodržavljani. Svet pozivam, naj odpre svoja vrata, in pozivam, naj se Komisija in predsedstva Sveta imenujejo v času evropskih volitev. Da, to bi bilo odločno sporočilo in za takšno spremembo ne zahtevamo ratifikacije Pogodbe.

  Mairead McGuinness (PPE-DE). - Gospod predsednik, to živahno razpravo sem zelo pozorno poslušala. Da, Irci so izrazili svoje mnenje proti. Vendar sem zelo zaskrbljena, ker so tisti, ki so glasovali proti, mislili, da to ni tvegano dejanje: menili so, da bo prevladal status quo. Zdaj je iz te razprave jasno, da druge države menijo, da je njihov postopek ratifikacije prek parlamenta prav tako veljaven in da se bo to nadaljevalo.

Zato bodo Irska in njeni prebivalci v zadregi, če bo pogodbo ratificiralo 26 držav in bo moral predsednik vlade Brian Cowen v naslednjih nekaj dneh predstaviti svoje stališče in mogoče tudi predloge o nadaljnji poti.

Ali lahko nekaj sporočim Kathy Sinnott, ki je zagovarjala glasovanje proti z nekaterimi nesprejemljivimi argumenti? Naj ji glede te njene zaskrbljenosti v zvezi z izgubo vrednot na Irskem povem, da za to ne moremo kriviti Evrope. To smo povzročili sami in nehajmo kriviti Evropsko unijo ter raje razmislimo o svojih materialističnih vrednotah na Irskem in drugje.

  Genowefa Grabowska (PSE). - (PL) Gospod predsednik, trdno sem prepričana, da se bo postopek ratifikacije lizbonske pogodbe nadaljeval. Za države, ki so podpisale dokument, je to v skladu z dunajsko konvencijo o pogodbenem pravu mednarodna pravna dolžnost.

Pogodba zagotavlja priložnost za bistvene reforme v Uniji. Omogočila bo na primer oblikovanje skupne energetske politike v Evropi. Takšna politika je za Unijo in tudi za mojo državo, Poljsko, zelo pomembna. Zagotovila bi energetsko varnost za vse državljane. Predstavljam Šlezijo, ki ima pet milijonov prebivalcev. Za mojo regijo bi bila takšna politika priložnost za napredek in razvoj, ker je Šlezija bogata z energetskimi viri.

Zato sprašujem, ali bo vse to preprečil irski „ne“. Spoštujem rezultat referenduma na Irskem, vendar hkrati težko sprejmem možnost, da lahko glasovi 109 964 Ircev, ki predstavljajo razliko med glasovi „za“ in „proti“, odloči o prihodnosti moje države, moje regije in pravzaprav Evropske unije. Mislim, da se to ne bi smelo zgoditi.

  Tobias Pflüger (GUE/NGL). - (DE) Gospod predsednik, zahvaljujem se prebivalcem Irske in tudi kampanji proti ustavi Evropske unije CAEUC, ki so nasprotovali lizbonski pogodbi na Irskem. Do zdaj je bila ta pogodba trikrat zavrnjena: v Franciji, na Nizozemskem in zdaj se je zgodila še zavrnitev nekoliko spremenjene različice te pogodbe na Irskem. Končno moramo to res sprejeti. Spomnim se na Bertolta Brechta, ki je nekoč rekel: „Ali ne bi bilo vseeno bolj preprosto, če bi vlada razpustila ljudstvo, in si omislila drugo?“ Na ta način razumem številne tukajšnje izjave. O vsebini pogodbe so seveda razpravljali na Irskem, zlasti o njeni neoliberalni usmeritvi, njeni osredotočenosti na militarizacijo in predvsem njeni nedemokratičnosti.

Ta izid glasovanja bi res morali sprejeti. Pogodba je mrtva in potrebujemo drugačno. Mi bomo zagotovo pozorni na različne tukaj izražene nedemokratične izjave in jih bomo beležili.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Beseda, ki jo je bilo danes najpogosteje slišati v tem prostoru, pa tudi prebrati, je bila spoštovati – "respect". Mislim, da mi bo dovoljeno, da dodam, da moramo spoštovati tudi nekaj dejstev in rad bi izpostavil naslednja.

Prvič: ratifikacija nove pogodbe o Evropski uniji je izključna pristojnost držav članic. Izključna. Svet nima nikakršne vloge v teh postopkih, še manj predsedstvo.

Naslednje dejstvo: vsaka država članica ta postopek izvede v skladu z lastnimi pravili, ki jih samostojno in suvereno oblikuje sama. In s tem prehajam na morda bistveno poanto. Nekatere države članice so opravile parlamentarno ratifikacijo oziroma jo še bodo, ena je zavezana k referendumu. Ampak to še ne pomeni, da je kaj narobe s parlamentarno ratifikacijo. Odločno zavračam trditve tistih, ki menijo, da je parlamentarna ratifikacija nepopolna ali da je manj demokratična, kot referendum. To ni res, to ni res, prav nič ni narobe s parlamentarno ratifikacijo. Z vidika Evropske unije je povsem enakovredna drugim demokratičnim postopkom.

Tretje dejstvo: vsaka država članica se izreče zase. Irski volivci so se izrekli za Irsko, niso se izrekli za nobeno drugo državo članico. To pomeni, da ima enako pravico vsaka druga država članica. 18 držav članic je lizbonsko pogodbo že ratificiralo, ostale se še niso izrekle in stališče predsedstva je, da se morajo ratifikacije nadaljevati. Tisti, ki trdijo, da je lizbonska pogodba mrtva, tisti, ki zahtevajo ustavitev postopka ratifikacije odslej, odrekajo pravico državam članicam, da se izrečejo, isto pravico, kot jo tako vehementno branijo v primeru Irske. (aplavz)

Četrto dejstvo: bili smo že v tej situaciji in našli smo rešitev. Tudi tokrat jo bomo na podlagi razlogov, zaradi katerih je prišlo do tega razpleta, vendar o njih predsedstvo ne želi špekulirati. Predsedstvo se ne želi spuščati v to, ali je bila morda pogodba prezapletena, ali je bilo kaj narobe s komunikacijo, ali je bilo morda, kot je gospod De Rossa poudaril, veliko laži v tej zadevi. Ne, to bomo prepustili našim irskim kolegom, da analizirajo razloge za takšen izid in tudi, da predlagajo svoje videnje možnega izhoda. Vendar ta izhod, o tem sem prepričan, bomo našli. Bomo našli. In zasedanje Evropskega sveta z jutrišnjim dnem je začetek te poti iskanja izhoda.

In še zadnje dejstvo: točka na dnevnem redu današnjega dopoldanskega zasedanja ni izid irskega referenduma, temveč priprave na Evropski svet. Predsedstvo bo vodilo razprave na Evropskem svetu na ta način, da bo jasno, da se Evropa ni ustavila, da Evropa deluje naprej, in zato bomo obravnavali tudi številne druge teme v skladu s predvidenim dnevnim redom.

Obravnavali bomo problem cen hrane in nafte, obravnavali bomo ekonomske, socialne in okoljske teme, obravnavali bomo mednarodne razvojne izzive, obravnavali bomo vprašanje Zahodnega Balkana. In tukaj tudi odgovarjam gospodu Titleyu – ni neposrednih implikacij na širitveno politiko Evropske unije, ta se bo nadaljevala in prav tako se bo nadaljevala evropska sosedska politika in druge politike.

Hvala vsem, predvsem tistim, ki ste svoja stališča podali tudi na te ostale teme in računam, da bo Evropski svet potekal uspešno. (aplavz)

  Margot Wallström, podpredsednica Komisije. − Gospod predsednik, poslancem se zahvaljujem za zelo zanimivo sodelovanje v razpravi. Seveda je to pravi prostor za razpravo o demokraciji in spoštovanju glasovanja.

Irci so glasovali proti, zakaj se torej s tem še vedno ukvarjamo? Zakaj EU ne izjavi, da pogodba ni veljavna in da je treba nadaljevati z obravnavo drugih vprašanj? Zakaj nekateri ljudje in nekatere države članice vztrajajo pri izvajanju svojih postopkov ratifikacije? Zakaj vztrajamo pri ponavljanju razlogov za začetek celotne razprave o novi pogodbi za Evropsko unijo?

Upam, da mi boste dovolili govoriti o tem, ker ne smemo pozabiti, da so evropski voditelji v ta postopek vložili veliko političnega kapitala. Veliko časa je bilo potrebnega za razpravljanje o temeljnih vprašanjih in težavah zaradi potrebe po novi pogodbi, da se oblikuje nov mehanizem za Evropsko unijo, ki se je v tako kratkem obdobju tako zelo spremenila.

Naj omenim tri razloge za novo pogodbo.

Prvič, listina o temeljnih pravicah bi postala pravno zavezujoča. Pri Evropi ne gre le za notranji trg, kot je nekdo rekel, ampak tudi za pravice oseb in delavcev.

Drugi razlog je seveda, da želimo v svetu predstavljati močno enotno skupnost, želimo, da bi bili v mednarodnem prostoru močnejši ter da bi to uresničevali na podlagi svojih vrednot. V mednarodnem prostoru se želimo boriti za trajnostni razvoj, razpravljati o cenah nafte, preprečevanju sporov in drugih pomembnih vprašanjih. To je eden od razlogov za razpravo o novi pogodbi.

Tretji razlog je seveda, da bi Evropska unija postala bolj demokratična. Za tiste, ki govorijo, da je treba spoštovati glasove „proti“ in izid glasovanja, je ironično, da bi pogodba dejansko dodelila več pooblastil neposredno izvoljenemu Evropskemu parlamentu. To bi pomenilo večjo vključenost nacionalnih parlamentov in tudi to, da mora Svet voditi javne razprave na pobudo državljanov kot enega od pomembnih elementov poglavja o demokraciji sodelovanja, ki je nova izboljšava zadevne pogodbe.

Vidim, da člani ene od strank nosijo majice z napisom „Spoštujte „ne““. Menim, da bi morali vedeti, zakaj so Irci zaskrbljeni. Razumljivo je, zakaj so glasovali „proti“. Stvari so si razložili na svoj način, vendar menim, da je zelo pomembno, da lahko irski parlament s pomočjo naših javnomnenjskih raziskav Eurobarometra bolje razume, zakaj so ljudje zaskrbljeni in ali lahko v zvezi s tem ukrepamo.

Ali ni to demokratičen pristop? Napredovali bomo, če bomo razumeli njihove argumente, sodelovali z drugimi državami članicami in tudi upoštevali težave, ki jih lahko rešimo skupaj. Kot po negativnem izidu glasovanja na referendumih v Franciji in na Nizozemskem, smo tudi v tem primeru izvedli raziskavo Eurobarometra, ki bo prav tako pripomogla k boljšemu razumevanju izzivov v zvezi s kakršnim koli referendumom. Izvajanje referenduma vključuje prednosti in slabosti ali z demokratičnega vidika – izzive. Glede na tako zapleteno in obsežno besedilo, kot je nova mednarodna pogodba, je izide mogoče razlagati na različne načine.

Bolje moramo razumeti, kaj so Irci povedali, česa se bojijo in na kaj upajo. Že predhodni rezultati kažejo, da to ni vsesplošen „ne“ Evropi. Gre tudi za razumevanje in spoštovanje njihove vloge v Evropski uniji.

Prednost izvedbe referenduma je tudi, da je treba državljane obveščati in z njimi komunicirati, kar vključuje tudi številne izzive. Menim, da je očitno, da je treba proučiti, kaj lahko izboljšamo v smislu komunikacije in obveščanja državljanov. Vedno sem trdila, da je komunikacija orodje za demokracijo. To mora temeljiti na pravici državljanov do tega, da vedo, kaj se dogaja na evropski ravni, katere odločitve so bile sprejete in kako lahko državljani uveljavijo svoje mnenje. Tovrstno delovanje je treba okrepiti in zato bo Komisija nadaljevala s t. i. planom D, torej planom razprave, dialoga in demokracije, s katerim je začela pred nekaj leti. To bo temeljilo na zamisli, da državljani odločajo o ukrepih EU…

  Predsednik. − Gospa komisarka, gospe in gospodje, vidim, da nekateri kolegi še prihajajo v dvorano, zato jih prosim, da ob prihodu ne klepetajo, ker želijo številni kolegi slišati sklepe komisarke.

  Margot Wallström, podpredsednica Komisije. − Gospod predsednik, poskušala bom povzeti, da moramo oblikovati ukrepe EU, pri katerih bodo imeli besedo tudi državljani, da bodo ukrepi razumljivi in koristni ter da bodo institucije EU odgovorne tistim, ki jim služijo, in da se bodo državljani nanje lahko zanesli.

O prihodnosti Evropske unije moramo redno poglobljeno razpravljati z demokratičnimi institucijami v EU in državljani, na nacionalni ravni in na ravni EU; državljanom moramo omogočiti dostop do informacij, da bodo lahko natančno razpravljali o Evropski uniji. Predlagali smo že, da bi za to oblikovali okvir, kot je že poudaril Jo Leinen, za kar se mu zahvaljujem. Gospodu Lenarčiču se zahvaljujem za prizadevanja za rešitev tega vprašanja.

Parlamentu se zahvaljujem za podporo na področju učinkovitejše komunikacije z državljani, ker nas to zavezuje k resni obravnavi tega področja ter dodelitvi virov zanj in opredelitvi njegovega okvira, kar potrebujemo tudi za sodelovanje z državami članicami ter seveda za to, da bodo naša besedila in odločitve čim bolj berljivi.

Razpravljali smo o prečiščeni pogodbi. Svet je potreboval preveč časa za sprejetje in objavo prečiščene pogodbe, vendar je to na koncu vseeno storil, kar je seveda orodje, s katerim lahko na boljši način stopimo v stik z državljani.

Še naprej moramo sprejemati sklepe in se tudi iz primera Irske kaj naučiti, vendar spoštovati glasove proti. Pri tem je najbolje, da vemo, zakaj so zaskrbljeni, da skupaj najdemo rešitve in državam članicam omogočimo, da imajo pri tem besedo. Upam, da bo ta razprava prispevala tudi k vsebini srečanja voditeljev, ki bo potekalo jutri in v petek. Najlepša hvala za dobro in konstruktivno razpravo.

(Ploskanje.)

  Predsednik. − Hvala, gospa komisarka.

Razprava je končana.

Parlament obveščam, da je gospod Hans-Peter Martin prosil za osebno izjavo v skladu s členom 145 poslovnika. Kot določa člen 145, bom gospodu Martinu dal besedo, ko se bomo z zapisnikom strinjali tako, da bomo lahko glasovali o njegovem sprejetju.

Pisne izjave (člen 142)

  Jim Allister (NI), v pisni obliki. – Iskreno čestitam volivcem Republike Irske, ker so odločno zavrnili preoblikovano ustavo. S tem so zadali udarec več milijonom demokratom v Evropi, ki niso imeli besede zaradi totalitarnega poskusa elite EU, da bi nam vsilila lizbonsko pogodbo. Zdaj predstavlja izziv vprašanje, ali je katera od elit dovolj iskrena in poštena, da bo priznala, da je pogodba mrtva. Lizbonska pogodba si je sama določila preskus obstoja: soglasno ratifikacijo. Na tem preskusu je bila presenetljivo neuspešna. Kot njena predhodnica – ustava, je naletela na težave pri demokraciji. Bojim se, da se bomo namesto z realnostjo ponovno soočili z zaroto Bruslja, ki hoče zavesti ljudi. Če naredite to, bo takšna na koncu tudi vaša usoda. Zato se izognite težavam ter priznajte, da je pogodba mrtva in da je ni mogoče oživiti.

  Costas Botopoulos (PSE), v pisni obliki. – Mislim, da moram v tem obdobju krize in institucionalne negotovosti pohvaliti lizbonsko pogodbo. Ne vem, če bo kdaj začela veljati, ampak če se želimo izogniti populizmu, moramo reči, da je to dobra pogodba. Seveda v smislu sestave in razpravljanja v zvezi z njo ni tako demokratična kot ustavna pogodba. Seveda ni popolno besedilo, saj popolno besedilo ne obstaja. Seveda je preveč zapletena, ampak vse evropske pogodbe so zapletene. Ljudje, ki govorijo, da je ne razumejo, dejansko izražajo nezaupanje v svoje voditelje. Vendar je to besedilo, ki pospešuje demokracijo v Evropi. Evropa bi s tem besedilom postala bolj odprta, učinkovitejša in občutljivejša za socialna vprašanja. Naj navedem enostaven primer: če bi veljala, bi veljala listina o temeljnih pravicah in Sodišče Evropskih skupnosti ne bi odločilo o zadevah Viking in Laval, ki tako škodita delavcem. Zato potrebujemo več Evrope, ne manj. Več demokracije. Več politike. Kot socialisti moramo ljudem razložiti, kakšno novo in drugačno Evropo želimo.

  Alexandra Dobolyi (PSE), v pisni obliki. – (HU) Menim, da stanje v Evropi ne bo več takšno, kot je bilo pred glasovanjem Ircev proti. Izida irskega referenduma zagotovo ne moremo prezreti. Vendar verjamem tudi, da moramo nadaljevati postopek ratifikacije; vse države članice imajo enako pravico do izražanja mnenja o skupni prihodnosti Evrope.

To zapleteno situacijo moramo rešiti tako, da po eni strani prisluhnemo irskim državljanom, po drugi pa ustrezno upoštevamo položaj vseh ostalih držav članic, ki želijo na evropski ravni napredovati.

Izenačitev je težko vzpostaviti in izkoristiti moramo vsako priložnost za ocenjevanje. Za to potrebujemo vseh 27 držav članic. Menim, da mora 27 držav članic najti skupno rešitev in se skupaj odločiti, kako nadaljevati.

Komisar Barroso je dejal, da je pogodbo podpisalo 27 držav članic, zato si moramo čim bolj prizadevati, da zagotovimo, da teh 27 držav članic ustrezno nadaljuje svojo pot. Najti moramo rešitev, način, da prekinemo ta zastoj.

  Titus Corlăţean (PSE), v pisni obliki. – (RO) Evropski proces se mora nadaljevati.

Glasovanje državljanov Irske za zavrnitev lizbonske pogodbe je treba spoštovati.

Hkrati moramo upoštevati večje interese državljanov Evropske unije pri zagotavljanju večje učinkovitosti evropske strukture in nadaljevanju procesa širjenja Unije.

Državljani Irske v EU nimajo le pravic, ampak tudi dolžnosti. Zavedati se morajo posledic zavrnitve lizbonske pogodbe.

Irski državljani se bodo morali z novim referendumom odločiti, ali bodo Evropsko unijo zapustili ali bodo ostali v EU, ki temelji na lizbonski pogodbi.

Ustavitev evropskega procesa s sklicevanjem na „nedotakljivo suverenost“ Ircev dejansko pomeni ustavitev prizadevanj državljanov Hrvaške, Republike Moldavije itd. za pristop k EU.

Prav tako kot imajo irski politični predstavniki pravico do boja za prizadevanja svojih državljanov, je Romunija upravičena do boja za pristop Republike Moldavije k Evropski uniji.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Po zmagovitem glasovanju proti na irskem referendumu o lizbonski pogodbi so voditelji Evropske unije ugotovili, kar je bilo očitno: da lizbonska pogodba ni uspešna. Vedo, da za preprečitev vstopa zadevne pogodbe v veljavo zadostuje že, če pogodbe ne ratificira ena država članica. To so pravila. Prav tako je treba upoštevati, da sta t. i. Evropsko ustavo, ki je bila predhodnica lizbonske pogodbe, zavrnili Francija in Nizozemska

Vendar je predsednik Evropske komisije priznal le, da bo za reševanje težave, ki je nastala zaradi irskega referenduma, potrebnega veliko časa in prizadevanj. Skuša kriviti Irsko in ne prizna, da težave izhajajo iz globoke krize legitimnosti neoliberalne, militaristične in federalistične politike.

Zato mora Evropski svet ta teden odgovoriti na temeljno vprašanje: opustiti postopek ratifikacije lizbonske pogodbe, ker ni uspešna, ali začeti razpravljati o realnih razlogih za nezadovoljstvo ljudi ter opraviti nujne politične spremembe za reševanje sedanje krize, to pomeni, spodbujati večjo socialno pravičnost in večjo varnost pri delovnih mestih s pravicami, se boriti proti špekulativnim dobičkom in cenam ter se prednostno posvetiti boju za socialno vključenost.

  Petru Filip (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Nedavni izid glasovanja Ircev se je v Evropski skupnosti razlagal na različne načine in govori v Parlamentu potrjujejo težave, ki naj bi jih povzročil ta izid.

Na kratko želim spregovoriti o težavah, ki jih je glasovanje irskih državljanov morda povzročilo v okviru javnega mnenja držav, ki so se nedavno vključile v EU, zlasti vzhodnoevropskih držav. Državljani teh držav bodo zelo težko razumeli, da je zavezujoče, če se prevzamejo evropske norme, za katere se je treba v nacionalnem okviru žrtvovati v gospodarskem smislu, in številne javne politike, za katere državljani mislijo, da so preveč omejevalne glede na gospodarsko fazo, v kateri so zdaj te države.

Želim poudariti, da bodo posledice kakršnega koli poskusa izjemnega obravnavanja v okviru Skupnosti zagotovo vidne na političnih volitvah leta 2009, kar je lahko razlog radikalizacije volivcev, ki so zelo navdušeno glasovali za pristop teh držav k EU.

  Gyula Hegyi (PSE), v pisni obliki. – (HU) Irski referendum je mogoče razlagati na več načinov. To je zmaga suverenosti ljudstva: tega enostavnega dejstva ne moremo zanikati. Vendar hkrati večina volivcev ni vedela, za kaj glasuje, kar je nakazovalo dejstvo, da so se privrženci kampanje „proti“ sklicevali na zgodovinske zamere, ki jih je dejansko rešilo članstvo v Evropski uniji. To, da lahko 53 % volivcev relativno majhne države šestindvajsetim drugim državam prepreči poglobitev sodelovanja in izpolnitev evropskih sanj, lahko razumemo kot krivico. Vendar je jasno, da moramo v prihodnosti razpravljati o združevanju državljanov Evropske unije na pametnejši, prepričljivejši in razumljivejši način. Zato odbor Evropskega parlamenta za kulturo in izobraževanje začenja s pripravo poročila z delovnim naslovom Dejavni dialog z državljani Evrope. Za pripravo tega poročila so prosili mene. Poslance prosim, naj podprejo naše delo s svojimi zamislimi, združimo misli, da ne bomo le razumeli in z veseljem obravnavali teme sodelovanja in združevanja, ampak da bomo zagotovili vzgojo evropskih državljanov v tej smeri od otroštva.

  Mieczysław Edmund Janowski (UEN), v pisni obliki. – (PL) Danes razpravljamo o prihodnosti Evropske unije. To počnemo zaradi čustev, ki jih je spodbudil izid referenduma na Irskem. Vse, ki jih to zadeva, poslance Evropskega parlamenta in predstavnike Sveta pozivam, naj ne grajajo Ircev in jim grozijo s številnimi povračilnimi ukrepi, vključno z izključitvijo iz Unije. Dejstvo je, da Unija obstaja in glas irskega naroda ni glas proti Uniji. Menim, da je izraz nasprotovanja dokumentu z naslovom Lizbonska reformna pogodba. Irci so zavrnili posebno različico reforme, ki jim je bila predstavljena.

Če bi isto vprašanje zastavili na referendumu državljanom v drugih državah, bi bil njihov odgovor zelo verjetno popolnoma enak. Nenazadnje pogodbe ne razumejo celo izobraženi državljani Evropske unije. Dobro bi bilo, če bi ugotovili, ali je to nov znak, ki nakazuje, da si mora t. i. elita prizadevati za premostitev velike vrzeli, ki je zdaj prisotna med državljani držav članic in voditelji političnih skupin na nacionalni ravni in na ravni Unije.

Zadevne določbe mednarodnega prava dejansko določajo, da tudi če le ena od držav pogodbenic ne sprejme mednarodnega sporazuma, sporazum zanjo v tej obliki ni zavezujoč. To je jasno ne glede na naša mnenja o celotnem dokumentu. Prebivalci Irske so se svobodno odločili. Njihovo odločitev moramo spoštovati in iskati pozitivne rešitve za prihodnost Evrope. Kot pravi rek, vox populi, vox dei.

  Anneli Jäätteenmäki (ALDE), v pisni obliki. – (FI) Kriza. Kriza. Ljudje spet govorijo o tem, da je EU v krizi, ker so Irci na referendumu v četrtek, 12. junija, zavrnili lizbonsko pogodbo. Pogodba lahko postane veljavna le, če jo ratificirajo vse države članice. Voditelji EU pozivajo k novim rešitvam, vendar so le redki kakšno našli.

Obstajata vsaj dve težavi. Lizbonska pogodba je tako nejasna, da jo je skoraj nemogoče razumeti. Bi jo bili vi pripravljeni podpisati? Poleg tega želi elita EU očitno napredovati prehitro.

Zdaj morajo ukrepati majhne države članice. Vztrajati morajo pri tem, da ima vsaka država članica svojega komisarja. Najprej so to želele Finska in številne druge države.

Če bi bila lizbonska pogodba uspešna, bi omogočila, da bi bila od leta 2014 dalje vsaka država članica tretjino časa brez komisarja. Besedilo pogodbe je tako nejasno, da se zdi, da bi bile v praksi majhne države članice brez komisarja več časa kot velike. Nekateri mislijo, da je Irska zavrnila pogodbo tudi zaradi določb v zvezi s komisarjem.

Finski komisar je zlasti pomemben za majhne države članice, čeprav je dolžnost komisarjev, da podpirajo interese celotne EU. Na Finskem je vsaka regija zadovoljna, če ima v vladi svojega „lastnega“ ministra.

Voditelji EU morajo zdaj natančno razmisliti, kaj je vzrok za vedno večje nezaupanje javnosti v EU. Ali je Unija ukrepala v interesu vseh državljanov na najboljši možen način? Ali je prehitro povečala sodelovanje na različnih področjih in se razširila?

  Filip Kaczmarek (PPE-DE), v pisni obliki. – (PL) Zaradi odločitve Ircev se je Evropa znašla v težavnem položaju. Ta odločitev dokazuje tudi, da Evropa temelji na dejavni demokraciji. Usoda lizbonske pogodbe ni očitna. Podobne situacije so bile prisotne v preteklosti. Leta 1993 se je Danska po negativnem izidu ratifikacije Pogodbe o Evropski uniji odločila za izvedbo dodatnega referenduma. Tudi na Irskem so se po katastrofi v zvezi z ratifikacijo pogodbe iz Nice leta 2001 odločili za še en referendum. Trdno sem prepričan, da moramo tudi v tem primeru spoštovati izid irskega referenduma kot suvereno odločitev. Unija temelji na spoštovanju pravice vseh držav članic, da izrazijo svojo voljo. Jasno je treba navesti, da zavrnitev pogodbe ne pomeni, da Irci nasprotujejo Uniji.

Prihodnji Evropski svet je priložnost za razmislek o vzrokih in posledicah sedanjih razmer. Takšen razmislek ne pomeni le grajanja in obsojanja Irske. Svet, Komisija in Parlament morajo razmisliti o tem, kaj je mogoče narediti, da se Evropejcem omogoči boljše razumevanje pogodbe in namer elite. Nasprotujem ponovnemu odprtju pogajanj o reformi pogodbe. Evropa ne sme postati Evropa dveh ali več hitrosti. Svojim državljanom mora dokazati, da je to skupen projekt, prežet s solidarnostjo. Verjamem, da bo Svet našel rešitev, ki bo sprejemljiva za države, ki so pogodbo že ratificirale, za Irsko in tudi za države članice, ki se o nadaljnji poti še niso odločile.

  Bogusław Liberadzki (PSE), v pisni obliki. – (PL) Izid irskega referenduma je ogrozil postopek ratifikacije reformne pogodbe. Z referendumom se je poudarilo, koliko se je treba posvečati našemu velikemu evropskemu projektu, da se oblikuje Evropa miru in solidarnosti, glavna naloga katere sta zagotavljanje dobrobiti državljanov in uveljavljanje njene izrazite vloge v globalnem gospodarskem in političnem prostoru. Zdaj imamo dokaz za to, da zavrnitev dialoga z našimi družbami v zvezi z združevanjem zahteva visoko ceno.

Postopek ratifikacije se mora nadaljevati in verjamem, da si bo Irska za rešitev tega težavnega položaja zelo prizadevala. Strinjam se s stališčem gospoda Schulza, voditelja skupine socialdemokratov v Evropskem parlamentu, da je način ukrepanja Evropske komisije in Evropskega sveta eden od temeljnih vzrokov za sedanje razmere. Povečanje pristojnosti Evropskega parlamenta kot demokratične institucije bi lahko bolj prispevalo k ureditvi Unije kot pa večje deklaracije in programi, ker državljani slednjih dejansko ne upoštevajo.

  Marianne Mikko (PSE), v pisni obliki. – (ET) Gospe in gospodje, dublinska zavrnitev lizbonske pogodbe ni bila pričakovana, ker je Irska s podporo EU zgradila konkurenčno gospodarstvo, utrdila trg dela in oblikovala družbo blaginje. Irci bi lahko glasovali za močnejšo, bolj konkurenčno Evropsko unijo, ki bi bolj kot doslej upoštevala interese držav članic.

Osebno menim, da se je odločitev, da se o lizbonski pogodbi odloča na referendumu, zdela demokratična, ampak varljiva. Notranje težave, v katere EU ne posega, so nedvomno povzročile napetost, ki se je morala sprostiti. Zato je lahko nekomu omogočiti, da izrazi svoje nezadovoljstvo, če se pri tem ne upoštevajo sredstva. Na lažno demokracijo in napetost so kazale tudi javnomnenjske raziskave pred referendumom, iz katerih je bilo razvidno, da ljudje, ki so glasovali proti, niso poznali dejanske vsebine ali pomena lizbonske pogodbe.

Na vprašanje „zakaj“ morajo odgovoriti irski politiki. Irska je bila ena od najuspešnejših uporabnikov subvencij EU. Irci so znani po svoji proevropski drži. To je še bolj ironično, ker bomo morali zaradi Irske ustaviti oblikovanje močnejše skupne prihodnosti.

Estonija je ratificirala lizbonsko pogodbo dan pred irskim referendumom. To pomeni, da je Tallinn pomagal graditi skupno prihodnost, Dublin pa ne. Odločno podpiram postopek ratifikacije in verjamem, da bo Irska 500 milijonom državljanom Evrope ponovno poskusila zagotoviti, da bodo ponosni na to, da so Evropejci. Očitno je, da je Dublin Evropi hvaležen.

  Toomas Savi (ALDE), v pisni obliki. – Gospod predsednik, čeprav je bil rezultat irskega referenduma za Evropsko unijo veliko razočaranje, ni čas za paniko in iskanje krivca. Evropski svet bo pripravil srečanje 19. in 20. junija v Bruslju. Najprej moramo slišati razlago predsednika vlade Briana Cowena in njegove predloge v zvezi z nadaljnjo potjo Irske.

Menim, da mora ostalih osem držav članic kljub irskemu negativnemu izidu referenduma nadaljevati z ratifikacijo, kot je bilo načrtovano.

Za uspešno nadaljevanje evropskega projekta je lizbonska pogodba nepogrešljiva. Ker se je Evropska unija zadnjih devet let ukvarjala s pogajanji v zvezi s svojo prihodnostjo, si ni mogoče predstavljati, da bi zdaj začela z novimi pogajanji. Lizbonska pogodba zagotavlja bolj razumljivo, bolj demokratično, bolj učinkovito Evropsko unijo in teh ciljev ne moremo še opustiti.

  Esko Seppänen (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FI) Demokracija dobesedno pomeni moč ljudi. Brez ljudi demokracija ni mogoča in za ljudi ni dobro, če so brez demokracije. Na Irskem so ljudje lahko glasovali o novi ustavi, lizbonski pogodbi. To je bila demokracija in Irci so glasovali proti v imenu vseh ostalih narodov. Proti je glasovalo 53,4 %, za pa 46,6 % volivcev. Na Irskem niso želeli, da bi se EU razvijala v smeri zvezne države, militarizacije ali da bi pridobila dodatna pooblastila v zvezi z velikimi državami.

Zamisel o zvezni državi podpirajo moški in ženske, ki so ubogi demokrati in poraženci. Organ so začeli ponovno uveljavljati na nasilen način. Pravijo, da majhne države niso potrebne, če se ne bodo prilagodile resnični oblasti velikih držav. Na ta način povzročajo, da si ljudje napačno predstavljajo demokracijo EU.

Nekateri obsojajo Irce zaradi načina, s katerim so izvajali svoje pristojnosti, vendar se nihče ne posmehuje Madžarom, čeprav je tamkajšnji parlament glasoval za še preden mu je bila predložena neberljiva pogodba. Odločitev Ircev predstavlja demokracijo, odločitev madžarskega parlamenta pa ne.

Želja po ustavi EU ne izvira iz potreb ljudi, ampak iz stremljenja k večji moči elite. Brez referendumov bo to uspešna poteza v majhnih in velikih državah.

  Adrian Severin (PSE), v pisni obliki. – Medtem ko odlašamo s pristopom držav, kot so Hrvaška, Turčija, Ukrajina in Moldavija, ki si prizadevajo, da bi postale države članice, se trudimo zadržati države, ki so negotove glede tega, ali je vredno biti član močne unije. Nepravično, neproduktivno in nevzdržno je, da se z evroskeptiki ravna bolje kot z evronavdušenci.

Enako spoštovanje vseh narodov pomeni, da se vsi narodi soočijo s svojo odgovornostjo. Če bi poskušali goljufati in zavajati z varljivimi protokoli in ugodnostmi, ne da bi pri tem spremenili prepričanja, bi bila to žalitev in znak pomanjkanja demokratičnega spoštovanja.

Irci si morajo za razmislek o svoji evropski prihodnosti vzeti toliko časa, kot ga potrebujejo. Morda bi bile zgodnje volitve najboljši okvir za takšen demokratičen razmislek. Vendar morajo Irci za to rabiti svoj čas in ne časa drugih. Zato je treba razmisliti o vmesnem statusu Irske v EU in tako omogočiti napredovanje evropskega združevanja z manjšim številom vključenih držav.

Navsezadnje bodo Irci na vprašanje, ali želijo ostati v Evropski uniji v skladu z lizbonsko pogodbo ali se želijo boriti proti nemirom na področju svetovne ureditve, odgovorili z novim referendumom.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE), v pisni obliki. – (PL) Ker so Irci zavrnili lizbonsko pogodbo, je ugasnilo vsakršno upanje za hitro institucionalno reformo Evropske unije. To je že druga zapravljena priložnost. Delo je v preteklosti zaustavil negativni izid zgodnejših referendumov v Franciji in na Nizozemskem.

Menim, da se za to, kar se je zgodilo, ne sme kriviti prebivalcev Irske. Dejstvo, da so glasovali proti pogodbi, ne pomeni, da so negativno nastrojeni proti celotni Evropski uniji. Pogodba je bila na Irskem zavrnjena zaradi neprimernega načina ravnanja evropskih institucij in vlad držav članic v zvezi z vprašanjem ratifikacije pogodbe in vključenosti državljanov v ta postopek. Menim, da Irska ne bi bila edina, ki bi glasovala proti, če bi se referendum izvedel v vseh državah članicah.

Takšen odziv državljanov je v večji meri posledica napačnih informacij kot pa njihove dejanske volje za ali proti.

V zvezi z lizbonsko pogodbo mora Unija ukrepati na podoben način kot takrat, ko sta ustavno pogodbo zavrnili Nizozemska in Francija.

Na srečo lahko Unija še vedno učinkovito deluje na podlagi pogodbe iz Nice in drugih še veljavnih pogodb. To pomeni, da si lahko vzamemo čas za temeljit razmislek glede tega, kako popraviti storjene napake.

  Marek Siwiec (PSE), v pisni obliki. – (PL) Glede na odločitev Ircev, izraženo na zadnjem referendumu, je za Poljsko še pomembneje, da dokonča ratifikacijo lizbonske pogodbe. Če bo predsednik Poljske ustavil postopek na podlagi argumenta v zvezi s končnim podpisom, bo s tem našo državo izenačil z državami, ki se s pogodbo ne strinjajo, v nasprotju z veliko večino držav, ki so jo sprejele.

To nam ne bi koristilo. V preteklosti smo se zatekli h grožnjam, nekateri bi celo rekli k izsiljevanju, vendar smo privolili v iskanje kompromisnih rešitev. Upoštevati moramo posledice slednjega, zlasti po izidu irskega referenduma. Poljska ima dejansko priložnost, da pomembno prispeva k oblikovanju močne Evrope. Hitra ratifikacijia pogodbe ne bo rutinski korak, ampak pomembna politična poteza.

Prepričan sem, da se bo prej ali slej, z Irsko ali brez nje, vsebina pogodbe izvajala. Zato je pomembno, da smo ob pravem času na pravi strani.

  Theodor Dumitru Stolojan (PPE-DE) , v pisni obliki. – (RO) Evropski parlament in druge evropske institucije morajo spoštovati glasovanje Ircev na referendumu. Naj zelo jasno povem: irski državljani niso glasovali proti Evropski uniji, ampak proti lizbonski pogodbi. Imamo jasne znake, da vsebina in temeljne zamisli te pogodbe niso bile razumljene; nekatere politične skupine so strah Ircev v zvezi z davčnim sistemom in ohranjanjem nevtralnosti še povečale.

Evropski parlament mora jasno pokazati, da podpira postopek ratifikacije v drugih državah članicah. Hkrati moramo irskim državljanom in irski vladi predstaviti učinkovite rešitve za ta težaven položaj. Nenazadnje je lizbonska pogodba nujen korak naprej, da bodo sistemi evropskih institucij delovali učinkoviteje v še težjih svetovnih razmerah, na katere se morajo odzvati vse države članice: gospodarska konkurenčnost, podnebne spremembe, višje cene naravnih virov in veliko drugih pojavov, ki vplivajo na vse nas.

  Daniel Strož (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Lizbonska pogodba je postala mrtev dokument, tako kot ko so Francozi in Nizozemci zavrnili osnutek ustave EU. Čeprav je predsednik Evropskega parlamenta, gospod Pöttering, izjavil, da je cilj te pogodbe doseči večjo demokracijo, večjo politično učinkovitost, večjo jasnost in preglednost, ter da se mora postopek ratifikacije nadaljevati v tistih državah članicah, ki je niso še ratificirale, so to le fraze brez pomena.

Če bi referendumi potekali tudi v drugih državah, pogodbe zagotovo ne bi zavrnila le Irska. „Evropska elita“ je na primer zavajala tako, da je za ratifikacijo predstavila le spremenjen osnutek ustave EU. Javnomnenjske raziskave kažejo, da bi poleg Ircev tudi Francozi in Nizozemci ponovno glasovali proti. Tisti, ki vodijo politiko EU, se morajo končno začeti zavedati, da večina državljanov zavrača Unijo kot militaristični in neoliberalni projekt, ki uspešno izraža svoj antisocialen značaj.

Izid irskega referenduma ni katastrofa za Evropo, kar bi nekateri želeli, da verjamemo. To je priložnost, da začnemo nov proces razprave, v katerega morajo biti v veliki meri vključeni običajni državljani. Navsezadnje Irci niso glasovali proti Evropski uniji. Glasovali so proti vsebini lizbonske pogodbe, ki bi uničila do zdaj dosežene socialne standarde in Unijo spremenila v militaristični konglomerat. T. i. evropske zamisli ne ogrožajo tisti, ki zavračajo lizbonsko pogodbo. Ogrožajo jo tisti, ki zdaj pozivajo k nadaljevanju ali razmišljajo o uvedbi Evrope „dveh hitrosti“.

  Margie Sudre (PPE-DE), v pisni obliki. – (FR) Od jutri dalje bo moral Evropski svet sprejeti odločitve na podlagi izida irskega referenduma o lizbonski pogodbi. Irska mora prek svojega predsednika vlade zagotoviti analizo tega glasovanja in ponovno izraziti svojo željo po napredovanju evropskega združevanja.

Upam, da se bo EU-27 strinjala z nadaljevanjem postopka ratifikacije v državah članicah, ki se niso še odločile, tako da bomo končno spoznali točno stališče vseh držav glede tega besedila.

Slovensko in nato francosko predsedstvo morata z Irsko sodelovati na področju iskanja pravno sprejemljive rešitve, ki bi enkrat za vselej končala več kot 15 let trajajoča prizadevanja za spremembo delovanja razširjene Evrope.

Odgovornost francoskega predsedstva bo zagotovo večja, ker je evropski prostor neuravnovešen in ker se cene na svetovnih trgih s surovinami, živili in gorivi hitro višajo.

Prebivalci Evrope so negotovi. Evropski svet jim mora pokazati, da Evropa pomaga pri izpolnjevanju njihovih pričakovanj tako, da se odloča o temeljnih zadevah. Čeprav to mogoče ne bo takoj rešilo institucionalnega vprašanja, se lahko s tem Ircem na najboljši način pokaže, da jih upoštevamo.

  Csaba Sándor Tabajdi (PSE), v pisni obliki. – (HU) Lizbonsko pogodbo je zavrnila prav država, ki je do zdaj predstavljala zgled, kako v celoti izkoristiti prednosti evropskega združevanja. To ponazarja tudi velika kriza zaupanja v politiko. Pri tem neuspehu je imela veliko vlogo tudi slaba komunikacija v smislu dokazovanja prednosti lizbonske pogodbe. Irska se ni odločala o pogodbi; o izidu referenduma so odločala vprašanja v zvezi z notranjo politiko. Referendum je kot institucija dokazal, da je neprimeren instrument za odločanje o zapletenih vprašanjih, kot je to. Lizbonska pogodba ne zadeva le institucionalne reforme v Evropski uniji; zadevna pogodba ter listina o temeljnih pravicah omogočata Evropi status prave politične skupnosti in skupnosti vrednot. V smislu kakovosti je to nova stopnja razvoja evropskega združevanja.

Irski referendum je velika težava, vendar je od nas odvisno, ali bo Evropska unija tokrat ponovno zašla v krizo ali se bo odzvala hitro in odločno. Glede na sedanje razmere bi bila največja napaka, če bi se začeli ponovno pogajati za to, kar smo dosegli z veliko prizadevanji; zato moramo ohraniti lizbonsko pogodbo takšno, kakršna je. Pogodbo sta sprejeli približno dve tretjini držav članic, vključno z Madžarsko, ki je to storila prva. Postopek ratifikacije se mora nadaljevati. Irska se mora čim prej odločiti, ali želi še naprej sodelovati pri združevanju; ena država ne more ovirati 26 drugih, ki želijo napredovati.

Prepričan sem, da se bo na jutrišnjem zasedanju Evropskega sveta našla rešitev za ta položaj. Delo na področju oblikovanja Evrope se mora nadaljevati in za to potrebujemo lizbonsko pogodbo.

  Silvia-Adriana Ţicău (PSE), v pisni obliki. – (RO) Evropska unija po pogodbi iz Nice potrebuje nov institucionalni okvir in lizbonska pogodba je, čeprav manj ambiciozno zastavljena kot evropska ustava, dobro besedilo.

18 držav članic je ratificiralo lizbonsko pogodbo v svojih nacionalnih parlamentih. Irska se je odločila za ratifikacijo z referendumom in irski državljani so pogodbo zavrnili. Leta 2001 je Irska glasovala tudi proti pogodbi iz Nice in leto pozneje jo je ratificirala.

Glasovanje Ircev kaže, da prebivalstvo te države meni, da je institucionalna gradnja Skupnosti zapletena. Naša dolžnost je, da evropskim državljanom razložimo, kako pomembna je ta pogodba in kakšne so njene določbe. Ta pogodba obravnava vprašanje podnebnih sprememb, opredeljuje evropsko gospodarstvo kot socialno tržno gospodarstvo, poudarja potrebo po skupni energetski politiki in zlasti določa pravno veljavo Evropske listine o temeljnih pravicah. Reformna pogodba poudarja stopnjo demokracije tako, da povečuje moč Evropskega parlamenta in polovici nacionalnih parlamentov omogoča, da zavrnejo zakonodajni projekt, če velja za takšnega, ki krši načelo subsidiarnosti.

Glasovanje Ircev kaže, da potrebujemo odgovornost in več dialoga, da moramo evropskim državljanom obširneje ter boljše razložiti določbe te nove pogodbe in tudi vzroke, zakaj je to nujno.

  Witold Tomczak (IND/DEM), v pisni obliki. – (PL) Evropski narodi, ki hrepenijo po svobodi in suverenosti, se zdaj lahko zahvalijo irskemu narodu. Mala Irska je posredovala glasno in jasno sporočilo svobode in upanja. To sporočilo mora biti opozorilo za sovražnike demokracije, ki ne upoštevajo volje ljudi in kršijo predhodno dogovorjena pravila.

Sprašujemo se, kako nadaljevati. Predlagam, da začnemo razpravljati o pravicah narodov, namesto da sanjamo o nedosegljivi evropski superdržavi. Najprej se moramo dogovoriti glede listine, ki obravnava pravice narodov, in to uporabiti kot podlago za opredelitev načel evropskega združevanja.

Gospe in gospodje, Evropsko unijo oblikujete vi. Pozivam vas, da ustavite manipulacijo in dovolite, da ljudje sami odločajo o svoji prihodnosti tako, da jih postavite v takšen položaj, da bodo odgovorni za resnico. Pozivam vas, da narodom omogočite, da živijo v svojih suverenih državah, ki bodo same odločile, kako in s kom bodo sodelovale ter kako in s kom se bodo združevale.

  Georgios Toussas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Zaradi odmevnega negativnega rezultata glasovanja Ircev je lizbonska pogodba postala neizvršljiva.

To predstavlja pomemben neuspeh za Svet, Evropsko komisijo in Evropski parlament ter tudi za desnosredinske in levosredinske vlade v državah članicah EU (Nova demokracija (ND) in Panhelensko socialistično gibanje (PASOK) v Grčiji). Za predstavnike kapitalizma na splošno, ki so imeli vodilno vlogo pri preprečevanju glasovanja ljudi na Nizozemskem in v Franciji proti ustavi EU ter pri oviranju vedno močnejšega gibanja v EU za nasprotovanje lizbonski pogodbi in njeno zavrnitev, to pomeni nazadovanje.

Te iste politične sile predstavljajo veliko zavezništvo v Svetu, Evropski komisiji in Evropskem parlamentu: skupina Evropske ljudske stranke (Krščanski demokrati) in Evropskih demokratov, skupina socialdemokratov v Evropskem parlamentu in skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze ter drugi zagovorniki evropskega „monolita“ v sodelovanju s poslanci Nove demokracije in PASOK. Na plenarnem zasedanju Parlamenta dne 20. februarja 2008 so vsi glasovali proti predlogu za spoštovanje odločitve Ircev in proti referendumom v zvezi z lizbonsko pogodbo v državah članicah.

Stroga politika Sveta in Evropske komisije v zvezi s postopkom ratifikacije lizbonske pogodbe pomeni avtokratsko ravnanje, s katerim se prezira volja Ircev in narodov na splošno.

PREDSEDUJOČI: GOSPOD ONESTA
Podpredsednik

3. Čas glasovanja

  Predsednik. – Naslednja točka je glasovanje.

(Za rezultate glasovanja in druge informacije v zvezi z njim: glej zapisnik.)

3.1. Odobritev novih pooblastil podpredsednika Evropske komisije Jaquesa Barrota (glasovanje)

3.2. Odobritev imenovanja Antonia Tajanija za člana Evropske komisije (glasovanje)

3.3. Pogrešane osebe na Cipru - nadaljevanje (A6-0139/2008, Ewa Klamt) (glasovanje)

3.4. Skupni standardi in postopki v državah članicah za vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU (A6-0339/2007, Manfred Weber) (glasovanje)

– Po glasovanju o predlogu spremembe 74:

  Konrad Szymański (UEN). - (PL) Opozoriti želim na dejstvo, da nekateri poslanci v levem delu dvorane razkazujejo zastave. Danes zjutraj so nas obvestili, da je bilo razkazovanje zastav v desnem delu dvorane v nasprotju z našimi postopki.

  Predsednik. - Načeloma ni treba prepovedati ničesar, kar ne ovira našega dela neposredno, vendar če Parlament meni, da ti plakati motijo naše delo… Mislim, da tako ne meni večina. Zato bomo nadaljevali.

4. Dobrodošlica

  Predsednik. - Kot predsednik danes pozdravljam 10 poslancev zakonodajne skupščine južnega Sudana, ki jih vodi govornik, gospod Wani Igga, in ki so pripotovali vse do Strasbourga, da bi obiskali Evropski parlament.

(Ploskanje.)

Zakonodajna skupščina južnega Sudana je bila ustanovljena kot posledica celovitega mirovnega sporazuma, podpisanega leta 2005 po dolgi in kruti državljanski vojni. Skupščina ima pomembno vlogo pri spremljanju izvajanja zakonodaje in izvajanja mirovnega sporazuma. V imenu Evropskega parlamenta želim povedati, da podpiramo vašo skupščino, ki se mora soočati s sedanjimi izzivi v Sudanu, zlasti zaradi volitev, ki so predvidene naslednje leto. Upamo, da bo vaš obisk pripomogel k mirni rešitvi sudanskih spopadov ter da bo spodbudil politični dialog med Evropskim parlamentom in vašo skupščino o procesu obnove po spopadih v vaši državi. Zato vas pozdravljam v Evropskem parlamentu.

PREDSEDUJOČA: GOSPA KRATSA-TSAGAROPOULOU
Podpredsednica

5. Slavnostna seja - 2008, evropsko leto medkulturnega dialoga

  Predsednica. – Gospe in gospodje, v imenu predsednika Evropskega parlamenta mi je v veliko čast in zadovoljstvo, da v tem evropskem letu medkulturnega dialoga v Evropskem parlamentu pozdravim posebno poročevalko ZN za svobodo veroizpovedi ali prepričanja dr. Asmo Jahangir.

Temu letu medkulturnega dialoga naš parlament pripisuje poseben pomen. Naš parlament s številnimi dogodki in pobudami omogoča izmenjavo zamisli med državljani različnih kultur in skupnosti ter med državljani različnih veroizpovedi in prepričanj.

V tem letu smo k sodelovanju že povabili politike in verske voditelje z vsega sveta. Upamo, da bo naš parlament tudi središče komunikacije za širjenje skupnega sporočila in spodbujanje resnično svobodnega dialoga ter boljšega medsebojnega poznavanja.

V veliko veselje mi je, da vas lahko pozdravim v Parlamentu, dr. Jahangir, ter da na plenarnem zasedanju obravnavamo teme, ki so ključnega pomena za svetovni mir in razvoj.

Kot del naše skupne misije za spodbujanje demokracije in človekovih pravic smo natančno opazovali dogodke v vaši državi, Pakistanu, in med vašim pridržanjem lani je Evropski parlament sprejel resolucijo, ki poziva k vaši takojšnji izpustitvi. Zlasti zaradi tega razloga smo posebej zadovoljni, da ste danes tu z nami.

Vaš obisk je v tem času posebej pomemben še zaradi enega razloga. Letos praznujemo 60. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki jo je 10. decembra 1948 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov. Ta deklaracija je napovedala novo obdobje v svetu takoj po najhujši vojni v zgodovini, vojni, ki se je začela v Evropi. Deklaracija je določila prvo mednarodno, uradno obveznost v zvezi z dostojanstvom in enakostjo vseh ljudi ne glede na barvo kožo, prepričanje ali pripadnost. 18. člen deklaracije določa: „Vsakdo ima pravico do svobodne misli, vesti in veroizpovedi; ta pravica zajema svobodo spreminjati prepričanje in vero kakor tudi nujno svobodno, javno ali zasebno izražanje, bodisi posameznika ali v skupnosti z drugimi, s poučevanjem, v praksi, z bogoslužjem in opravljanjem obredov.“

Vaša naloga posebne poročevalke ZN je, da opredelite obstoječe ovire ali možne prihodnje ovire za izvajanje te pravice ter da predlagate metode in ukrepe za preprečevanje in odpravo teh ovir.

V svojih poročilih poudarjate pomembnost sedanjega okrepljenega dialoga s skupnostmi, ki sprejmejo drugačne veroizpovedi ali prepričanja. Tovrsten dialog mora biti prisoten na vseh ravneh z vsemi družbenimi skupinami. Zlasti poudarjate potrebo po obsežnejši udeležbi žensk na področju spodbujanja večje strpnosti, večjega spoštovanja in medsebojnega razumevanja.

V številnih svojih resolucijah je Evropski parlament poudaril dejstvo, da imajo ženske pri spodbujanju dialoga in miru pomembno vlogo, kot je bilo poudarjeno tudi na konferenci, ki je bila organizirana ob mednarodnem dnevu žena. Vi ste se udeležili številnih konferenc o spodbujanju dialoga, na primer v okviru Zveze civilizacij, in prevzeli veliko pobud za večjo vlogo žensk.

Poudarili ste tudi vlogo izobraževanja kot najpomembnejšega dejavnika za preprečevanje spopadov. Z izobraževanjem se lahko naučimo spoštovanja ter sprejemanja pluralizma in raznolikosti v smislu veroizpovedi in prepričanj. Tako izobraževanje prispeva k širjenju in krepitvi človekovih pravic v vseh družbah.

Kar zagovarjate, je v skladu s sloganom evropskega leta medkulturnega dialoga „povezani v različnosti“. Dopolnjuje vodilno vlogo dejavnosti, ki spodbujajo znanje, spoštovanje in strpnost v zvezi z drugačnimi prepričanji.

Današnje srečanje je velika priložnost. Za tiste, ki želijo nadaljevati razpravo z vami, pododbor za človekove pravice jutri zjutraj organizira posebno srečanje.

Dr. Jahangir, z velikim veseljem vas zdaj vabim, da nagovorite Evropski parlament.

(Ploskanje.)

  Asma Jahangir, posebna poročevalka Združenih narodov za svobodo veroizpovedi ali prepričanja. − Gospa predsednica, spoštovani poslanci v Evropskem parlamentu, gospe in gospodje, dragi prijatelji, v čast in veliko veselje mi je, da sem danes tukaj z vami. Iskreno bi se rada zahvalila predsedniku, gospodu Hans-Gertu Pötteringu, ki me je povabil, naj nagovorim Parlament. Prav tako se vam zahvaljujem za podporo, ki ste mi jo dali kot posebni poročevalki ZN in tudi meni osebno, ko sem prejšnje leto bila v zaporu.

Vaša odločitev, da leto 2008 proglasite kot evropsko leto medkulturnega dialoga ter v zvezi s tem razvijete različne pobude, je pravočasna in pomembna. Zgodovino Evrope je oblikovalo več pozitivnih primerov medkulturnega dialoga. Vendar je opazno tudi pomanjkanje tako konstruktivnega dialoga, na primer v verskih vojnah ali nastajanju verskih getov v srednjem veku.

V svojem govoru bi z vami rada delila nekaj misli, zlasti glede medverskega dialoga, ki temeljijo na mojih izkušnjah, ki sem jih v zadnjih štirih letih pridobila kot posebna poročevalka Združenih narodov za svobodo veroizpovedi ali prepričanja. Izpostavila bom štiri vprašanja, ki se nanašajo na medkulturni dialog, in sicer kaj, zakaj, kdo in kako.

Začnimo s prvim vprašanjem, in sicer kaj pomeni medkulturni dialog? Že sama terminologija je zavajajoča: ali „medkulturni“ vključuje tudi „medverski“ dialog? Ker so vere del kulture, bi na to vprašanje seveda odgovorila pritrdilno. Hkrati je treba ustrezno obravnavati tudi napetosti „znotraj ver“. Tako bi medkulturni dialog moral vključevati vernike različnih veroizpovedi različnih ver ter upoštevati njihova prepričanja.

Kaj pa dialog med teisti, neteisti in ateisti? Vse te vernike varujeta mednarodno pravo človekovih pravic in pravica do tega, da ne izpovejo nobene vere ali prepričanja. Zato bi po mojem mnenju te dimenzije morale biti vključene v pobude mednarodnega dialoga.

Na ravni Združenih narodov obstaja še več izrazov, kot je Zavezništvo civilizacij ali „Mednarodno leto približevanja kultur 2010“. Ti nazivi se izogibajo pogosto spornemu izrazu „vera“, vendar so oblikovani tudi zato, da spodbujajo medverski in medkulturni dialog, razumevanje ter sodelovanje za mir.

Tako se „medkulturni dialog“ lahko obravnava kot celovit izraz, ki vključuje različne, že omenjene dimenzije, tj. medverski dialog in pristope znotraj vere, tudi v zvezi s ateističnimi neverniki. Menim, da sta Evropski parlament in Svet v odločitvi št. 1983/2006/ES na dober način opisala cilje medkulturnega dialoga, v okviru katerih je evropsko leto ustanovljeno „z namenom krepitve spoštovanja kulturne raznolikosti in spopadanja s kompleksno stvarnostjo v naših družbah ter s sobivanjem različnih kulturnih identitet in prepričanj. Hkrati je pomembno, da se poudari prispevek različnih kultur k dediščini in načinu življenja držav članic in se prizna, da sta kultura in medkulturni dialog ključnega pomena za to, da se naučimo, kako živeti ubrano drug z drugim.“

Bolj pomembno je to, da država vztraja pri politikah in razvije svoje sposobnosti upravljanja ter s tem vključi različne interese. Tako vlada kot civilna družba imata vlogo pri tem, da ustvarjata okolje, v katerem lahko ljudje različnih ver in prepričanj brez težav delujejo vzajemno. Tak koncept medkulturnega dialoga je potrebno širiti.

Tako pridemo do drugega vprašanja, in sicer zakaj je medkulturni dialog pomemben? Prepričana sem, da je vzdrževanje medkulturnega dialoga izredno pomembno zato, da preprečimo sektaško in nedopustno vedenje ter po vsem svetu okrepimo versko strpnost. Medkulturni dialog poleg izobrazbe predstavlja enega temeljnih načinov za preprečevanje nesporazumov, sporov in kršitev na področju svobode veroizpovedi ali prepričanja. Z uspešnim vodenjem lahko dejansko spodbuja strpnost, spoštovanje in razumevanje.

Čeprav so kulture in vere dokaj različne, ni opravičljivo reči, da zaradi tega nimajo enakega statusa. Čeprav se velika večina ljudi drži univerzalnih vrednot ne glede na svojo veroizpoved ali prepričanje, so zmeraj obstajali posamezniki, ki poskušajo dokazati, da so njihova kultura, vera, jezik ali njihova zgodovina najboljši. Moj predhodnik, profesor Abdelfatah Amor iz Tunizije, se je kot posebni poročevalec Združenih narodov že spraševal, ali obstaja še kaj, česar ljudje v zgodovini „v imenu vere“ še niso storili. Kljub temu je veram skupnih mnogo moralnih vrednot, ki naj bi in ljudem morajo omogočiti skupno razumevanje spoštovanja.

Med obiski v moji državi sem videla, kako koristna so lahko prizadevanja za izvajanje medverskega dialoga. Hkrati je lahko odsotnost takega dialoga zgodnje opozorilo za prihajajoče medverske napetosti in spopade. Očitno je, da sam dialog ne rešuje osnovnih težav, ampak je le prvi korak k pravi odločitvi. Medverski dialog ni le intelektualna in teološka domena, ampak lahko prav tako aktivira večino ljudi, da poiščejo skupno strategijo za iskanje usklajenosti in miru. Obstajajo resnične zgodbe o uspehu tega dialoga, vendar, v nasprotju z medverskim nasiljem, mediji o lokalnih prizadevanjih redko poročajo.

Naj vam opišem dve izkušnji iz mojih nedavnih misij za ugotavljanje dejstev, ki dokazujeta, da sogovornikom za vodenje smiselnega dialoga ni potrebno storiti veliko. Med svojim obiskom Izraela in Zasedenega palestinskega ozemlja sem bila obveščena o številnih medverskih srečanjih izraelskih in palestinskih prebivalcev, ki ne dovolijo, da bi nedavni politični dogodki ovirali njihov dialog. Ena od nevladnih organizacij je poročala: „Tako Izraelci kot Palestinci so govorili o razočaranjih in obupu v skrajnih vedenjih obeh družb in nepripravljenosti večine za skupno delo, s katerim bi na nenasilen način našli rešitev. Obe strani sta govorili o potrebi po tem, da druga stran prizna izvajanje nasilja in izrazi obžalovanje.“

Ob tem sem bila priča potrebi po medverskem dialogu v soseščinah na Severnem Irskem, saj v Belfastu obstajajo številne lokalne pobude, ki združujejo ljudi iz različnih političnih in verskih okolij, med katerimi nekateri živijo drug ob drugem, vendar so ločeni s t. i. „mirovnimi linijami“.

To nas pripelje do tretjega vprašanja, in sicer kdo naj bo vključen v medkulturni dialog? Svetovnega mirovnega vrha tisočletja, ki je potekal avgusta 2000 v New Yorku, se je udeležilo 1 000 verskih in duhovnih voditeljev. V njihovi dokončni Zavezi k svetovnemu miru so poudarili, da tega ni mogoče doseči, če ne bodo vse skupnosti priznale kulturne in verske raznolikosti človeštva v duhu vzajemnega spoštovanja in razumevanja.

Takšna srečanja verskih voditeljev so pomembna, vendar bi bilo treba spodbujati in ohranjati tudi medverski dialog na lokalni ravni. Menim, da bi v izmenjave mnenj, če je le mogoče, morali biti vključeni tudi verniki, ki so glede svoje vere nepristranski, ateisti in neteisti ter pripadniki verskih manjšin. Za kakršen koli dialog bi prav tako bilo koristno, če bi upoštevali še stališča žensk, v zvezi s katerimi se zdi, da so v večjih dogodkih glede medverskega dialoga odrinjene na rob. Ženske so med tistimi, ki najbolj trpijo zaradi verske nestrpnosti, vendar sem opazila, da so v primerih napetosti na lokalni ravni skupine žensk v zvezi z vero ene izmed najbolj učinkovitih zagovornikov človekovih pravic.

Včasih je lahko koristna tudi prisotnost ljudi iste veroizpovedi, ki imajo nasprotujoča si mnenja. Eden od dobrih primerov iz mojega nedavnega obiska v Združenem kraljestvu je bila okrogla miza v Londonu, na kateri je bila obravnavana tudi zakonodaja proti diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in z zakonom določenih izjem v organizacijah, ki so povezane z vero ali prepričanjem. Ta razprava bi bila popolnoma drugačna, če ne bi bili prisotni člani krščanskega gibanja gejev in lezbijk.

Pri povezovanju različnih skupnosti in v zvezi z versko strpnostjo lahko imajo pomembno vlogo tudi umetniki. Dober primer za to je orkester West-Eastern Divan, ki ga sestavljajo mladi izraelski, palestinski, libanonski, sirijski, jordanski in egiptovski glasbeniki. Ustanovitelj in dirigent Daniel Barenboim je o tej humanitarni zamisli o orkestru povedal, da se člani ne vidijo kot politični projekt, ampak kot skupina ljudi iz Izraela in vseh arabskih držav, v kateri se lahko svobodno in odkrito izražajo ter hkrati poslušajo tudi druge. Ni nujno, da gre za vprašanje sprejemanja pripovedovanja drugih ali le strinjanja s tem, ampak za nujno potrebo po sprejemanju legitimnosti.

Vendar je moj zadnji obisk v Indiji prav tako pokazal, kako so v zvezi s pritiski tolp na ulicah občutljivi tudi umetniki. Industrija vizualne umetnosti ima tam v javnem šolstvu v zvezi z versko strpnostjo pomembno vlogo. Vendar so nedržavni akterji z ustrahovanjem dosegli prepoved nekaterih bollywoodskih filmov. Žal strokovnjaki v industriji avdiovizualnih umetnosti neprestano iščejo odobravanje samooklicanih skrbnikov verskih čustev, preden nadaljujejo s filmi, ki vključujejo vprašanja skupnosti. To kaže, kako pomemben je prispevek umetnika k medkulturnemu dialogu, oziroma kako pomemben bi lahko bil. Prav tako bi lahko imeli vpliv tudi novinarji in odvetniki, zlasti takrat, kadar se njihove izjave in dejanja nanašajo na vero. Obstajajo številni primeri, v katerih so si posamezniki ne glede na veroizpoved med seboj pomagali.

Ob tem je pomembno, da politiki skupaj razmislijo o tem, kako obravnavati nove izzive v svetu, ki postaja vedno bolj globalen. Tak razmislek bi sčasoma lahko privedel do konkretnih dejanj v zvezi z različnimi prevladujočimi usmeritvami, na primer v stanovanjskih projektih, šolskih učnih načrtih in imenovanjih v z zakonom določene organe.

Končno bi rada izpostavila še četrto vprašanje, tj. kako se medkulturni dialog lahko učinkovito izvaja? Obstajajo različne stopnje medkulturnega dialoga, in sicer mednarodne in regionalne organizacije, kot so ZN, EU in Organizacija islamske konference, ki lahko imajo pomembno vlogo pri lajšanju razprav v okviru medkulturnega dialoga. Ob tem je predlog nevladnih organizacij trenutno ta, da kultura miru napreduje z dialogom in sodelovanjem med posamezniki ter skupnostmi z različnimi veroizpovedmi in prepričanji, tj. z desetletjem medverskega dialoga in sodelovanja za mir ZN, ki naj bi potekalo od leta 2011 do 2020. V zvezi s tem je treba imeti številne dobre pobude na globalni, regionalni, nacionalni ali lokalni ravni. Naj izpostavim, da je za vzpostavitev cenovno ugodnega medkulturnega dialoga prav tako mogoče uporabiti stara, nova in ustvarjalna sredstva za komunikacijo, na primer programe dopisovanja ali internetne pogovore o različnih temah v šolah, ulično gledališče in lutkovne igre.

Program vseživljenjskega učenja EU lahko in že služi kot učinkovita podlaga za medkulturni in medverski dialog. Številni programi so dejansko primeri dobre prakse, in sicer cilj Comeniusa je, da z izmenjavami in sodelovanjem med šolami iz različnih držav razvije razumevanje številnih evropskih kultur in povezav med njimi; več kot 1,5 milijona študentov je že sodelovalo v visokošolskem programu za izmenjave Erasmus; program Leonardo da Vinci vlaga v nadnacionalno mobilnost ter poklicno izobraževanje in usposabljanje; Program Grundtvig zagotavlja nove priložnosti za učenje, zlasti za starejše, ki so ogroženi zaradi socialne izključenosti ter za starejše delavce; ter končno, mreža Jean Monnet, ki spodbuja poučevanje, raziskovanje in razmišljanje o evropskem vključevanju v visokošolskih institucijah v svetu. Dovolite mi, da poudarim, kako pomembno je, da se Evropska unija v okviru medkulturnega dialoga poveže s svetom.

Vloga izobraževalnih institucij je ključna. Te lahko širijo strpnost ali spodbujajo napetosti tudi v zgodnjih stopnjah. Zato mora biti poudarek na razsvetljenem poučevanju, ki otroke uči spoznati obstoječo raznolikost. Prostovoljne šolske izmenjave z drugimi evropskimi ali ostalimi državami imajo velik potencial. V zvezi s tem bi rada omenila mednarodno posvetovalno konferenco o šolskem izobraževanju v zvezi s svobodo veroizpovedi ali prepričanja, strpnostjo in nediskriminacijo, ki je potekala leta 2001. Na njej je bil soglasno sprejet končni dokument iz Madrida, ki je priporočal, naj so učiteljem in učencem zagotovljene prostovoljne priložnosti za srečanja in izmenjave z njihovimi kolegi drugačne veroizpovedi ali prepričanja.

Tudi v družini se lahko odprtost ovira ali ohranja, kar je zelo odvisno od vzgajanja posameznika. Ob tem seveda mešani zakoni dajejo novo perspektivo in lahko omogočijo medkulturni ali medverski dialog. Menim, da je s spoznavanjem pristopov svojih sosedov ali drugih religij pomembno pričeti zgodaj. Ni nujno, da to vključuje dolga potovanja, ampak na primer obisk lokalne cerkve, mošeje, sinagoge, templja ali drugih obrednih prostorov. Velikost skupin, zlasti na lokalnih medverskih srečanjih, naj ne bi bila prevelika zato, da imajo sogovorniki tako priložnost, da med seboj govorijo in se tako tudi osebno spoznajo.

Vendar v zvezi z medkulturnim dialogom obstaja nekaj možnih tveganj, in sicer z neprimernim izvajanjem se lahko izkaže kot površen, nejasen in neučinkovit. Ob tem se prav tako lahko uporablja kot orodje za poudarjanje slabih strani „tistega drugega“. Udeležence lahko premami, da sogovornike prepričajo v večjo moč svoje religije ali kulture.

Glede na možno vsebino dialoga je potrebno odgovoriti na temeljno vprašanje, ali naj udeleženci prav tako sprašujejo po njihovih verah in teoloških pristopih, ali bi to bilo nevarno? Pozitiven vidik bi bil, da se sogovorci seznanijo s podobnimi pristopi in tudi z razlikami. Vendar se te razlike lahko obravnavajo kot občutljive ali žaljive. Zamislite si razpravo o spornih vprašanjih, kot so: kdo je bil zadnji prerok? Ali je Bog imel sina? Ali so verski voditelji nezmotljivi? Kaj je človeku dovoljeno jesti in kaj ne? Ali obstaja reinkarnacija?

Druga vabljiva možnost je izbrati le nesporne teme, ki s teologijo niso povezane, kot na primer razprava o skupnih okoljskih vprašanjih. Vendar je take teme težko najti in so lahko dokaj dolgočasne, tak pristop pa bi končno izničil namen pravega medkulturnega in medverskega dialoga. Menim, da ne bi bilo koristno obstoječemu pristopu politične korektnosti dodati še „versko korektnost“.

Diplomati včasih govorijo, da ne smemo kritizirate nobene druge vere razen svoje. Vendar me zanima naslednje: ali ta dialog izključuje možnost kritiziranja načel drugih ver? Menim, da bi s pravim dialogom ena od možnosti bila tudi ta, da sogovorniki kljub nestrinjanju še naprej spoštujejo mnenja in pristope drugih.

(Ploskanje.)

Če nekdo želi kritizirati vero svojega sogovorca, je priporočljivo, da je o temi poučen in da previdno izbira svoje besede. Ob tem je prav tako lahko v pomoč medsebojno zaupanje, ki med različnimi skupinami že obstaja. Vendar resnično verjamem, da ne bi bilo prav izvajati pristopa zaščite ver kot takih, ampak posameznikov ali skupin vernikov, kot je bilo potrjeno v mednarodnih standardih človekovih pravic.

(Ploskanje.)

Večkrat sem že izrazila skrb, da je kriminalizacija t. i. obrekovanja ver lahko neučinkovita, saj lahko povzroči nestrpnost in strah ter poveča možnosti protinapadov. Obtožbe obrekovanja vere lahko uničijo upravičeno kritiko ali celo raziskave postopkov in zakonov, ki naj bi kršili človekove pravice, ki so, ali naj bi bile, sankcionirane z vero.

Končno menim, da sta pravna država in delovanje demokratičnih institucij predpogoja za vzpostavitev ugodnih razmer, ki bi bile koristne za pravi dialog ter razumevanje. Da bo raznolikost v institucijah lahko prispevala k vzpostavitvi takega okolja, morajo ljudje zaupati v sistem. Medkulturni dialog ne sme biti vsiljen ali oblikovan na popustljiv način. Državne politike bi v zvezi s tem morale dati več svobode različnim veram in prepričanjem, ter tako ustvariti pristne priložnosti za povezovanje in razumevanje.

To so bile moje zamisli o vprašanjih kaj, zakaj, kdo in kako v zvezi z medkulturnim dialogom. Skrbi me, da sem namesto izčrpnih odgovorov zastavila številna nova vprašanja.

V svojih opazovanjih sem posredno že omenila potencial in tudi možne nevarnosti medkulturnega dialoga. Bistveno je, da se medkulturni dialog institucionalizira v pravi obliki na različnih stopnjah in z mnogo udeleženci ter ob tem omogoča pravo izmenjavo mnenj. Skupne izjave in mnenja verskih voditeljev so pomembna, vendar bi ob tej priložnosti rada poudarila pomembno vlogo lokalnih pobud, konkretnih srečanj in skupnih ukrepov. Prav tako menim, da so besedne vojne manj škodljive kot dolgo trajajoče napetosti. Na srečanjih povprečnih, teističnih, ateističnih in neteističnih vernikov, med katerimi se jih nekateri udeležijo prvič, se ti eden od drugega učijo, četudi se na koncu o nekaterih bistvenih vprašanjih ne strinjajo.

Univerzalne vrednote naj povezujejo različne vere in prepričanja, ne sprejemam pa dejstva, da so človekove pravice lahko in naj bi bile podrejene družbenim ali verskim normam.

(Ploskanje.)

To končno lahko okrepi univerzalne človekove pravice glede spodbujanja in varovanja teh pravic ter svoboščin.

Na koncu bi rada citirala nekdanjega generalnega sekretarja OZN, Butrosa Butrosa Galija, ki je rekel: „Človekove pravice, obravnavane iz univerzalnega vidika, nas silijo k soočanju z najbolj zahtevno dialektiko, tj. dialektiko identitete in drugačnosti, tj. „sebe“ in „tistega drugega“. Na najbolj neposreden način nas učijo, da smo hkrati enaki in drugačni.“

(Poslanci so navdušeno ploskali govornici.)

  Predsednica. – Dr. Jahangirjeva, zahvaljujem se vam za vaš nagovor. Pozorno smo poslušali vaš govor, ki je temeljil na vašem spoštovanju človekovih pravic, vaših bogatih izkušnjah in na smislu vašega pomembnega dela.

Upam, da nam bo vaš obisk Evropskega parlamenta dal priložnost za širše sodelovanje pri našem skupnem cilju za demokracijo, mir in razvoj.

PREDSEDUJOČI: Gospod ONESTA
Podpredsednik

6. Čas glasovanja (nadaljevanje)

6.1. Notranji trg z električno energijo (A6-0191/2008, Eluned Morgan) (glasovanje)

– Pred glasovanjem:

  Eluned Morgan, poročevalka. − Gospod predsednik, to je prvo poročilo v svežnju ukrepov, ki obravnavajo energetski trg v EU. Pri tem svežnju so vsi poročevalci in poročevalci v senci tesno sodelovali in Svetu želimo sporočiti, naj se to obravnava kot sveženj in ne kot posamezna poročila.

Obstaja vidik direktive o električni energiji, ki je povzročil večja razhajanja mnenj v Parlamentu. Nenavadno je, da so ta razporejena glede na države in ne glede na politične stranke. Vendar kolege pozivam, naj poročilo obravnavajo kot celoto. To vključuje obravnavanje pomanjkanja energije, boljše pravice potrošnikov in ukrepe za boljše delovanje trga.

– Pred glasovanjem o predlogu spremembe 169:

  Anni Podimata (PSE). – (EL) Gospod predsednik, dovolite mi, da v skladu s členom 150(5) poslovnika zaprosim, naj predlog spremembe ostane na seznamu glasovanja, saj ga je podprlo 40 poslancev.

  Predsednik. - To bi lahko storili, če predlog spremembe ne bi potekel zaradi prejšnjega glasovanja. Prestavili bi ga lahko sami, vendar ga zato, ker je potekel, žal ne morete vložiti sami.

6.2. Pogoji za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije (A6-0228/2008, Alejo Vidal-Quadras) (glasovanje)

– Pred glasovanjem o členu 2e:

  Alejo Vidal-Quadras, poročevalec. − – (ES) Gospod predsednik, členu 2e bi želel dodati sledeče. Prebral bom v angleščini:

„Evropsko omrežje upravljavcev prenosnega omrežja za električno energijo zbere vse pomembne informacije glede izvajanja kodeksov omrežja in jih predloži Agenciji v vrednotenje;“.

(Parlament se je strinjal, da sprejme ustni predlog spremembe.)

6.3. Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev (A6-0226/2008, Giles Chichester) (glasovanje)

– Pred glasovanjem:

  Silvia-Adriana Ţicău (PSE). - (FR) Gospod predsednik, prosim za ločeno glasovanje o predlogu spremembe 18, saj obravnava sedež Agencije. Zato pozivam k ločenemu glasovanju.

  Giles Chichester, poročevalec. − Gospod predsednik, tej prošnji nasprotujem. To poročilo je sveženj, kakor je bilo dogovorjeno med skupinami. Menim, da po preteku roka ni primerno izražati zahteve ter odpirati svežnja na tak način, zato kolege pozivam, naj to zavrnejo.

(Parlament je to prošnjo zavrnil.)

6.4. Zaščita pešcev in drugih izpostavljenih udeležencev v cestnem prometu (glasovanje)

6.5. Prilagoditev nekaterih aktov regulatvinemu postopku s pregledom, uredba „Omnibus“, prvi del (A6-0088/2008, József Szájer) (glasovanje)

– Pred glasovanjem:

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Dovolite mi, da ob tej priložnosti izrazim zadovoljstvo v imenu Sveta ob dobrih rezultatih dolgotrajnega in obsežnega dela v zvezi s tem tehničnim dosjejem. Ta dosje je bilo mogoče zaključiti predvsem po zaslugi tvornega sodelovanja vseh treh institucij in ob tej priložnosti bi se želel zahvaliti za sodelovanje in opravljeno delo predvsem poročevalcu gospodu Józsefu Szájerju.

Zdaj ko je ta del prilagajanja zaključen, bosta lahko obe zakonodajni veji, zlasti Evropski parlament, izvajali nadzor nad izvršilnimi pooblastili Komisije pri številnih zakonodajnih aktih s pomembnih področij. Želel bi za konec, da bi se tovrstno tvorno sodelovanje nadaljevalo tudi v času prihodnjega francoskega predsedstva.

  József Szájer, poročevalec. − Gospod predsednik, s pravkar zavrnjenim glasovanjem je Parlament prvič izkoristil pravo pravico do nadzora in veta v zvezi z normativnim podzakonskim aktom Evropske komisije, ki je enakovredna pravici Sveta.

S sprejetjem dveh paketov „omnibus“ smo naredili pomemben korak k odpravljanju demokratičnih primanjkljajev Unije. Kolege želim prav tako opomniti, da naša nova moč nadzora nad izvajanjem EU od nas zahteva več dela. Parlament se mora pripraviti na nove naloge postopka komitologije.

Svetu, zlasti slovenskemu predsedstvu, in Komisiji se zahvaljujem zato, ker sta se odpovedala pomembnim in doslej izključnim pravicam ter jih predala Parlamentu, ob čemer sta oba izgubila svojo izključno moč. Prav tako se zahvaljujem našim kolegom v zadevnih odborih, ki razumejo pomembnost novih krepitev moči Evropskega parlamenta. V zvezi s tem dosjejem so ukrepali hitro in prilagodljivo. Naše današnje glasovanje bo pomembno prispevalo k boljši, bolj demokratični in bolj pregledni Evropski uniji. Hvala za vašo podporo.

(Ploskanje.)

6.6. Prilagoditev nekaterih aktov regulatvinemu postopku s pregledom, uredba „Omnibus“, tretji del (A6-0086/2008, József Szájer) (glasovanje)

6.7. Avtonomne tarifne kvote Skupnosti za uvoz nekaterih ribiških proizvodov na Kanarske otoke (A6-0213/2008, Gerardo Galeote) (glasovanje)

6.8. Statut evropskega varuha človekovih pravic (A6-0076/2008, Anneli Jäätteenmäki) (glasovanje)

– Pred glasovanjem o predlogu spremembe 8:

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Predsedstvo želi v imenu Sveta potrditi odobritev sprememb statuta varuha človekovih pravic, ki so predmet glasovanja v tem cenjenem zboru.

Ob tej priložnosti bi se želel zahvaliti Evropskemu parlamentu in Evropski komisiji za tvorno sodelovanje. Na podlagi tega tvornega sodelovanja smo v relativno kratkem času dosegli dogovor glede sprememb statuta. Še posebna zahvala gre v imenu Sveta poročevalki gospe Jäätteenmäki, predsedujočemu odboru AFCO gospodu Leinenu in poslancu Méndez de Vigu.

Svet pozdravlja ta pomemben dosežek. Verjamemo namreč, da bodo spremembe statuta povečale zaupanje državljanov v dobro delovanje evropskih institucij in Evropske unije kot celote.

PREDSEDUJOČI: Gospod DOS SANTOS
Podpredsednik

7. Obrazložitev glasovanja

Ustne obrazložitve glasovanja

– Potrditev novih obveznosti podpredsednika Komisije Jacquesa Barrota (B6-0306/2008)

  Urszula Gacek (PPE-DE). - (PL) Gospod predsednik, v današnjem glasovanju sem podprla kandidaturo komisarja Barrota. Komisar se je zavezal, da bo zavzel trdno stališče v pogajanjih z Združenimi državami glede turističnih potovanj brez viz za državljane vseh držav Evropske unije. Poleg tega je predlog komisarja v zvezi z obravnavanjem težav glede prosilcev za azil v duhu solidarnosti in zlasti zagotavlja pomoč državam, kot je Poljska, ki morajo zavarovati zunanje meje schengenskega območja, zaradi česar sem prepričana, da komisar Barrot dobro razume težave znotraj pristojnosti generalnega direktorata za pravosodje, svobodo in varnost.

– Poročilo: Manfred Weber (A6-0339/2008)

  Jean-Luc Bennahmias, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, najprej se opravičujem za svojo odsotnost od tega pomembnega glasovanja. Ker je vlak iz Pariza do Strasbourga zamujal uro in četrt, skupaj z nekaj kolegi nisem mogel glasovati o tej direktivi in resoluciji. Tako kot moja skupina, bi glasoval proti sprejetju te resolucije in direktive v celoti.

Želim izraziti svoje globoko nestrinjanje. Dostojanstvo tega parlamenta in širše Evropske unije ni v centrih za pridržanje, v katerih je po deset, sto ali celo tisoč naših sodržavljanov, ki so priseljenci ali potomci priseljencev. Vse to omogoča samozaščito Evropske unije, kar sam in moja skupina ne sprejemamo.

Seveda je danes treba sprejeti ukrepe za nadzor migracijskih tokov, vendar obrambni ukrepi, o katerih se je pravkar glasovalo, niso pravi odziv na gospodarske migracije ali migracije zaradi podnebnih sprememb, ki se bodo sčasoma pojavile. Na tak način bi se lahko odzvali le, če bi Evropska unija, Evropski parlament in Svet zagotovili razvojno pomoč, ki je tako zelo potrebna, vendar do tega še ni prišlo. Dejansko stanje je tako, da imamo zagotovljenega 0,38 % proračuna namesto 0,42 %, medtem ko smo načrtovali 0,7 %.

Naj vam zelo resno povem, da se sramujem našega Parlamenta in Evropske unije, ki jo želimo zgraditi, saj bi morala bila odprta in gostoljubna Unija, ki sprejema vse državljane sveta.

  Sylvia-Yvonne Kaufmann, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, kompromis, ki so ga sklenili poročevalec Evropskega parlamenta, gospod Weber, in ministri za notranje zadeve o t. i. direktivi o vračanju, je slab, saj na področju človekovih pravic ogroža verodostojnost Evropske unije. Zato moja skupina to direktivo odločno zavrača.

Parlament je kot sooblikovalec zakonodaje imel pravno in moralno dolžnost, da z delom doseže sprejemljive in predvsem s človekovim dostojanstvom združljive predpise. Svojo odgovornost bi moral izpolniti v celoti in se za take predpise boriti. Namesto tega je večina v Parlamentu Svetu dovolila, da naloži lastne predpise zgolj zato, da bi direktiva lahko bila sprejeta na prvi obravnavi. Čeprav direktiva lahko izboljša pravni položaj v nekaterih državah članicah zato, ker državna zakonodaja ne določa zgornje meje obdobja pridržanja, je ključna celotna vsebina.

Direktiva legitimira, da so ljudje, katerih edini „zločin“ je ta, da so v Evropi iskali boljše življenje zase in za svoje družine, pridržani do 18 mesecev. Menimo, da sedanji izgoni v državah članicah ne opravičujejo obravnavanja revnih kot kriminalcev in jih prav tako ne bodo v prihodnosti. Namesto tega, da so države članice tudi na evropski ravni odobrile trenutno prakso, ki krši človekove pravice „državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU“, bi morale iskati dolgotrajne rešitve v zvezi s težavami glede migracij.

Za našo skupino to pomeni predvsem končno določitev skupne politike zakonitega priseljevanja, ki varuje človekove pravice migrantov in nudi upanje ljudem v stiski, ki pridejo v Evropo ter ob tem pogosto ogrozijo svoja življenja.

Evropski parlament pri tem ni ukrepal v skladu s svojo odgovornostjo in se soočil s Svetom. Vztrajni ugovori številnih organizacij za človekove pravice in ugovori cerkva žal niso bili upoštevani.

  Kinga Gál (PPE-DE). - (HU) Tudi jaz želim pojasniti svoje glasovanje v zvezi s poročilom gospoda Webra. Kot poslanka v tem parlamentu menim, da je pomembno sprejeti to poročilo, ki predstavlja prvi korak k oblikovanju politike priseljevanja v Evropski uniji. Hkrati sem kot odvetnica za človekove pravice in pravice manjšin prepričana, da je moje glasovanje upravičeno. Poročilo gospoda Webra je rezultat težkega kompromisa, v okviru katerega je Parlament lahko zagotovil, da je v besedilo vključenih veliko vidikov humanitarnih in človekovih pravic. Na področju brez uredb to pomeni napredek. Tam, kjer širše uredbe že obstajajo, pa višjih standardov ne more odstraniti. Tako kot vsi kompromisi tudi to besedilo vsebuje nekaj šibkih točk. Zato razumem zadržke verskih organizacij in laikov ter se z njimi strinjam, da uporabe zakonodaje za oviranje obravnavanja humanitarnih in človekovih pravic ne smemo dovoliti. Prav tako ne smemo dovoliti, da bo to besedilo vir novih tragedij ali ločevanja družin, saj so priseljenci, ki pri nas iščejo bolj humano življenje, pretrpeli dovolj. Hvala.

  Philip Claeys (NI). – (NL) Gospod predsednik, glasoval sem za sprejetje poročila gospoda Webra, vendar z nekaterimi pomisleki. Levica in skrajna levica sta to direktivo ostro zavrnili. Predstavili sta jo, kot da očitno zavrača človekove pravice nezakonitih migrantov, čeprav je resnica ravno nasprotna. Zakonska ureditev nezakonitih migracij z evropsko direktivo bo kmalu uveljavljena kot sprejemljiva politična možnost. Države članice bodo prav tako morale zagotoviti brezplačno pravno pomoč tistim nezakonitim migrantom, ki bodo to zahtevali.

Ni sprejemljivo, da ljudje, ki so v nezakonitem položaju, pridobijo pravice. Poleg tega je veliko elementov te direktive popolnoma nezavezujočih. Direktiva nekaterim državam članicam omogoča pridržanje nezakonitih migrantov za dalj časa, in sicer zaradi izgona. Še eden od pozitivnih predpisov je petletna prepoved ponovnega vstopa po izgonu, da se tako prepreči vstop v preostali del Evrope. Težave glede priseljevanja zahtevajo bolj radikalne ukrepe, kot so jih podprli v tem poročilu, vendar predstavljajo korak v pravo smer.

  Frank Vanhecke (NI). – (NL) Gospod predsednik, poglejmo številke. Čez približno sto let se bo svetovno prebivalstvo povečalo približno sedem krat, tj. iz 1 milijarde na 7 milijard. Tak porast prebivalstva se ne more nadaljevati brez posledic za uspešen evropski kontinent, ki se prav tako spopada z zelo velikim demografskim primanjkljajem. Težave, povezane s priseljevanjem, s katerimi se danes soočamo, so dejansko zelo resne, vendar so še zmeraj rešljive v primerjavi s tem, kar bo sledilo v prihajajočih desetletjih. Iz tega vidika so ukrepi iz te domnevne direktive o vračanju pravzaprav nepomembni in vsekakor nezadostni. Morali bomo zagotoviti veliko več kot le te polovične ukrepe, ki pri zmanjševanju nezakonitega toka predstavljajo dva koraka naprej in enega nazaj. Čeprav brez navdušenja, sem za poročilo gospoda Webra glasoval zato, ker je manjši znak za politiko o vračanju nezakonitih migrantov boljši kot nobeden.

  Romano Maria La Russa (UEN). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, danes smo z glasovanjem za sprejetje poročila gospoda Webra morda naredili pomemben korak k oblikovanju celovitega okvira ukrepov proti nezakonitemu priseljevanju, tj. ukrepom, ki bodo ustrezali varnostnim zahtevam velikega števila evropskih državljanov, med katerimi je veliko žrtev kaznivih dejanj državljanov tretjih držav.

Veseli me, da je Parlament kot garant za splošno svobodo in pravice končno podprl skupno politiko za izpolnjevanje potreb držav članic v boju proti nezakonitemu priseljevanju. Jasno smo povedali, da cilj ni le odkrivanje nezakonitih prebivalcev, ampak tudi vzpostavitev jasnih, preglednih in hitrih postopkov vračanja. Zato ne gre le za omejevanje pojava, na primer s prepovedjo ponovnega vstopa …

(Predsednik je prekinil govornika.)

  Ignasi Guardans Cambó (ALDE). - (ES) Glasoval sem za sprejetje nekaterih predlogov sprememb, natančneje štirih, ki izboljšujejo direktivo. Vendar sem prav tako glasoval za sprejetje končne direktive, čeprav ti predlogi sprememb niso bili sprejeti.

Menim, da ta direktiva v mnogih državah članicah bistveno izboljšuje pravice nezakonitih priseljencev. Tega ne moremo zanikati že, če primerjamo veljavne zakonodaje v Uniji.

Če bi nekateri izmed nas imeli priložnost za oblikovanje te direktive, tj. če bi jo vsak od nas lahko pripravil sam, ta direktiva očitno ne bi bila takšna, kot je obstoječa. Vendar v postopku soodločanja mora obstajati ravnovesje med legitimnostjo Evropskega parlamenta in legitimnostjo vseh nacionalnih parlamentov in vlad.

Tako so parlamenti odgovorni za izvajanje te direktive, za nadzorovanje izvajanja pa sta odgovorna Evropska komisija in Sodišče Evropskih skupnosti. Od zdaj naprej omejevanje pravic v državah članicah upošteva evropsko zakonodajo in ne gre več zgolj za nacionalne odločitve.

  Carlo Fatuzzo (PPE-DE). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, veseli me, da me kolegi še zmeraj spoštujejo in se jim seveda zahvaljujem, ker so počakali, da bi slišali, zakaj sem glasoval za sprejetje poročila gospoda Webra.

Gospod predsednik, menim, da se današnje razmere ne razlikujejo od barbarskih napadov na rimski imperij pred več kot 2 000 leti. Takrat so v rimski imperij vdrli oboroženi vojaki in Rimljani so se hoteli braniti, vendar, kot vsi vemo, so podlegli v tragičnih okoliščinah.

Ker v Evropo potujejo prebivalci vseh drugih držav sveta, in sicer upravičeno, saj si želijo boljše življenje, prav tako kot so si ga želeli barbari, ki so se v Rimu želeli okrepiti, se ima Evropa pravico braniti ter tiste, ki pridejo na naše ozemlje nezakonito, spremljati nazaj do mej.

  Jean-Claude Martinez (NI). – (FR) Gospod predsednik, če je v Boeingu prostora za 300 potnikov, bi za deset milijonov nezakonitih priseljencev v Evropi potrebovali več kot 30 000 takih letal, da bi tako izpolnili predpise direktive o postopku vračanja. To pomeni, da bi v treh letih iz vsake od 27 evropskih prestolnic vzletelo 1 000 Boeingov.

Glede številk bi to vsekakor bil nesmiseln in nenavaden predlog. Vendar obstaja nekaj, kar je še bolj nesmiselno. Ker priseljevanje ni nič drugega kot družbeni odraz gospodarske globalizacije, v kateri delavci med seboj tekmujejo zaradi svetovnega kapitalizma, to pomeni, da ustvarjamo direktivo, ki obravnava odraz težave. Ne vem, ali gre za hinavščino ali slabo šalo, vendar je to vsekakor kratkoročno. Nomadi se po planetu premikajo zato, ker želijo hrano in pijačo, želijo skrbeti zase in se učiti. Hrana in pomanjkanje hrane, voda in distribucija vode, pandemije in način, na katerega se širijo, so zdaj skupni vsem narodom sveta. Ko bomo naše skupne težave na politični ravni obravnavali in reševali skupaj, bomo lahko …

(Predsednik je prekinil govornika.)

  Bruno Gollnisch (NI) . – (FR) Gospod predsednik, zagovorniki priseljevanja so sprožili dezinformacijsko kampanjo proti direktivi o vračanju nezakonitih priseljencev, ki jo imenujejo „sramotna direktiva“. To ni nič drugega kot dobro organizirano politično pretvarjanje levice in desnice. Levica protestira, da bi tako obdržala dodatne pravice za priseljence in takrat, ko ji to uspe, se pretvarja, da je celoten proces trden in neusmiljen.

Spremenjeni dokument pravzaprav varuje pravice priseljencev, ki se morajo vrniti, in njihovo nadaljnje bivanje v Evropi v večji meri, kot zagotavlja njihovo vračanje. Zadrževanje ljudi v centrih za pridržanje je zelo omejevalen ukrep in je zadnja rešitev ter 18 mesečno obdobje pridržanja je absolutna zgornja meja, ki naj se uporablja le v izjemnih primerih. Tiste države, v katerih so pravne omejitve nižje kot je ta, bodo svoje omejitve obdržale. Rok za prostovoljno vračanje je rešitev za tiste, ki so zaskrbljeni zaradi prepovedi ponovnega vstopa na območje Evropske unije in države članice so pozvane, da pod rahlo pretvezo to uredijo. Povedano drugače, Francija, ki ima najbolj popustljivo zakonodajo v Evropi, ne bo prisiljena v to, da jo spremeni ali poostri. Gospod Sarkozy morda želi prepričati ljudi v nasprotno, pri čemer mu pomaga položaj levice. Le zaradi nekaterih pozitivnih vidikov tega dokumenta …

(Predsednik je prekinil govornika.)

  Daniel Hannan (NI). - Gospod predsednik, zjutraj smo bili priča simbolični razpravi. Govorniki so eden za drugim vstajali in govorili, da bodo spoštovali odločitev Irske. Takoj za tem smo v glasovanju sprejeli to poročilo, ki je prvi korak k oblikovanju skupne politike priseljevanja in politike o azilu, ki bi bila velik del lizbonske pogodbe.

Če bi ljudje resnično spoštovali glasovanje Ircev in ne bi nadaljevali s tem prikritim izvajanjem predpisov navedenega besedila, bi pričeli razveljavljati tiste dele, ki so bili uvedeni v pričakovanju odobritve, vključno z Evropsko službo za zunanje delovanje in Listino o temeljnih pravicah.

Gospa Wallström je povedala, da je pomembno ugotoviti, zakaj so ljudje glasovali proti. Vprašala je, proti čemu so glasovali. Naj ji odgovorim, da so po mojem mnenju glasovali proti lizbonski pogodbi. To sklepam na podlagi glasovnic za sprejetje lizbonske pogodbe.

Gospod Cohn-Bendit je rekel, da ni prav, da milijon ljudi odloča o usodi pol milijarde Evropejcev. S tem se vsekakor strinjam. Tudi pol milijarde ljudi naj o tem odloča na referendumu. Pactio Olisipio censenda est (o lizbonski pogodbi je treba glasovati).

(Ploskanje.)

– Poročilo: Eluned Morgan (A6-0191/2008)

  Richard Seeber (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, to poročilo sem zavrnil, saj ne vključuje ciljev treh pomembnih točk. Prvič, ni bilo mogoče zagotoviti sprejetja predlogov sprememb 170 in 171, ki so še zlasti pomembni glede regionalnih omrežij in bi ustvarili izjeme, ki so upravičene zaradi svoje velikosti.

Drugič, prav tako ni bil sprejet tretji način. Predvidljivo načrtovanje v energetskem sektorju je pomembno, vendar je Komisija žal prevladala s svojim pravnim in popolnim ločevanjem. Menim, da nas to ne bo pravilno usmerilo.

Tretjič, ni nam uspelo zagotoviti, da jedrska industrija v primeru nesreč prevzame odgovornost. Zaradi vseh teh razlogov Avstrijska ljudska stranka (ÖVP) nasprotuje poročilu in ni glasovala za sprejetje tega svežnja.

  Tomáš Zatloukal (PPE-DE). - (CS) Glasoval sem za sprejetje poročila kolegice poslanke gospe Morgan, saj se strinjam, da je potrebno zagotoviti varno oskrbo s plinom in električno energijo, tj. trajnostni energetski trg z nizko vsebnostjo ogljika ter svetovno konkurenčnost. O tem, kako ta cilj doseči, se je razpravljalo na včerajšnjem plenarnem zasedanju tukaj. Ni jasnih dokazov za to, da popolno ločevanje lastništva samodejno vodi do povečanja naložbe in izboljšanja delovanja omrežja. V zvezi s tem menim, da obstaja še nekaj možnosti pri iskanju rešitve, ki bi bila koristna za potrošnike in druge strani, ki bi morda želele vstopiti na trg. Da bi ustvarili vseevropski trg z električno energijo, je potrebno bolj intenzivno regionalno sodelovanje na področju čezmejnega prenosa ter usklajevanja naložbe in operativnih dejavnosti. Zato podpiram načelo krepitve mehanizmov usklajevanja regionalnega sodelovanja.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). - (PL) Gospod predsednik, skupni trg pomeni večjo konkurenco in posledično višje standarde. Udeleženci na trgu so zato zavezani k primernim naložbam in izboljšanju zmogljivosti svojih distribucijskih omrežij. To se odraža v bolj varnih zalogah in manjšem številu težav pri oskrbi z energijo. Nastanek notranjega trga z energijo je zelo pomemben, saj je nenehno povečevanje potrebe po energiji očitno. Ta trg predstavlja pomemben korak v pravo smer, vendar to še zmeraj ni dovolj, da se v Evropi zagotovi varna oskrba z energijo. V duhu solidarnosti moramo oblikovati skupno energetsko politiko. Pripraviti je treba primerne mehanizme, ki bodo državam članicam omogočili medsebojno podporo v primeru energetskih kriz. Vendar je še bolj pomembno, da se Evropa končno uskladi v zvezi z zunanjo energetsko politiko. Varna oskrba z energijo se lahko doseže le z usklajeno, učinkovito in predvsem skupno politiko.

  Syed Kamall (PPE-DE). - Gospod predsednik, glasoval sem za poročilo gospe Morgan. Menim, da vsebuje nekaj pomembnih elementov. Za zagotovitev tega, da bi v Evropi vsi imeli korist od boljše konkurence, očitno potrebujemo bolj konkurenčno industrijo, nižje cene in večjo vrednost kakovostnih storitev.

Še posebej podpiram odstavek o decentralizirani proizvodnji, v katerem je navedeno, da „S podporo lokalni in mikroproizvodnji […] moramo zagotoviti, da ljudje spet dobijo nadzor nad upravljanjem z energijo.“ Tisti, ki na ravni lokalizma podpiramo neposredno demokracijo, bi se vprašali: „Zakaj bi se ustavili pri energiji?“ Zakaj ne bi prenesli več pristojnosti na več področjih, in sicer ne le nacionalnim vladam, ampak tudi lokalnim skupnostim, tj. ljudem, ki so vprašanju, ki ga pravno urejamo, najbliže? Tukaj sta tudi moja kolega, Daniel Hannan in Chris Heaton-Harris, ki sta prav tako člana pomembne organizacije, in sicer gibanja za neposredno demokracijo. Če resnično verjamete v moč ljudstva, bi ljudem morali vrniti moč in jih vprašati, kaj želijo. Če bi jih, tako kot na Irskem, vprašali, ali želijo sprejeti lizbonsko pogodbo, bi odgovorili „ne“.

  Christopher Heaton-Harris (PPE-DE). - Gospod predsednik, tudi jaz sem podprl poročilo gospe Morgan, saj sem prepričan, da je v tem sektorju potrebno popolno ločevanje lastništva in izkušnje držav članic kažejo, da tako ločevanje vodi do povečanja naložbe in izboljšanja delovanja omrežja.

Vendar želim izpostaviti tudi lokalno proizvodnjo, saj menim, da je to pomemben korak naprej, ampak le, če lokalno prebivalstvo lokalne projekte podpira in ima od tega korist tudi lokalno območje.

V moji regiji, tj. v volilni enoti Daventry, obstajajo številni nezaželeni predlogi za polja vetrnih elektrarn. Nekateri so se uveljavili, nekateri ne, vendar nobeden ne bo koristil lokalnemu območju. Vsi temeljijo na neke vrste „subvencioniranem kmetijstvu“, ki ga določa direktiva britanske vlade, ki navaja, da moramo upoštevati le to posebno obliko obnovljive energije. To je zelo kratkoročen vidik tega, kar bi morali storiti.

Če želimo, da lokalna območja za nas proizvajajo energijo, bi lokalnim prebivalcem seveda morali omogočiti, da prevzamejo rešitve, ki jih potrebujejo.

– Poročilo: Alejo Vidal-Quadras (A6-0228/2008)

  Richard Seeber, v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospod predsednik, glasoval sem za to poročilo. Menim, da je evropski notranji trg v energetskem sektorju potreben, zato potrebujemo omrežje upravljavcev prenosnega omrežja. Vendar moramo v zvezi z izvajanjem zagotoviti, da hkrati ustvarimo enake konkurenčne pogoje in regionalnim izjemam omogočimo več odklona. Omogočiti je treba navzkrižno financiranje med različnimi energetskimi sektorji, da se tako zagotovi oskrba z energijo v oddaljenih regijah in dolinah ter na otokih v Evropi. Domnevamo, da je na teh območjih oskrba z energijo veliko dražja in zato za podjetja finančno manj privlačna, zato moramo vzpostaviti primerno ravnovesje.

Imam kratko pripombo za britanske kolege, in sicer, če prav razumem, je v Združenem kraljestvu doslej bil izvedel le en referendum, tj. o pristopu k Skupnosti. Morda bi morali spremeniti vašo državno ustavo in tako dovoliti uveljavitev tega instrumenta neposredne demokracije. To bi z veseljem pozdravila.

  Syed Kamall (PPE-DE). - Gospod predsednik, opravičujem se zaradi svojega počasnega vstajanja. Ploskal sem prejšnjemu govorcu, ki je v svojem govoru izpostavil zelo pomemben sklep.

Moje pripombe se nanašajo tudi na poročilo gospoda Chichesterja, zato bom pripombe združil in ne bom prosil za dva ločena časa za govor. To poročilo na nek način izpostavlja pomanjkljivosti mišljenja evrokratov in ljudi, ki so pogosto v tem parlamentu, in sicer, da mora Evropa v primeru kakršnih koli težav zmeraj biti rešitev. Seveda pozdravljam agencijo evropskih regulatorjev, v kateri sodelujejo nacionalni regulatorji, vendar ne pozabimo, da so pogosto nacionalni regulatorji tisti, ki najbolj razumejo lokalne okoliščine.

Ne smemo dovoliti, da ta organ postane nadregulator. Zagotoviti moramo, da bo regulator razumel lokalne različice in bo resnično odgovoren lokalnim prebivalcem. V tem primeru bi prebivalci imeli priložnosti, da glasujejo proti ustavi.

– Poročilo: József Szájer (A6-0086/2008)

  Christopher Heaton-Harris (PPE-DE). - Gospod predsednik, razmišljam o svojem sporočilu za javnost in mislim, da bom najprej naslovil „popolnoma zaseden Parlament“, čeprav bi morda moral reči, da bom govoril „popolnoma zasedenim kabinam za tolmačenje“. Tolmačem se zahvaljujem, ker so ostali dlje, zamudili svoje kosilo in ker poslušajo vse, kar govorimo.

Sem angleški nogometni sodnik in zato se bojim vsakega poljskega politika v tem parlamentu, ki želi taki osebi škoditi. Vendar sem po včerajšnji nogometni tekmi, zlasti med Francijo in Italijo, razmišljal o tem, da bi francosko moštvo morda moralo storiti enako kot njihovi politiki, tj. prezreti rezultat v celoti, in vseeno sodelovati v četrt finalu, saj bomo v tem primeru v zvezi z lizbonsko pogodbo storili enako.

Gospod predsednik, verjetno se, prav tako kot jaz, sprašujete, kako se bom lotil poročila, v katerem je naveden razlog, zaradi katerega ne potrebujemo lizbonske pogodbe. EU brez te pogodbe ne bo obtičala. Danes smo tukaj uspešno glasovali o pomembni spremembi v institucionalni organizaciji in za to nismo potrebovali dodatne pogodbe.

Pisne obrazložitve glasovanja

– Potrditev novih obveznosti podpredsednika Komisije Jacquesa Barrota (B6-0306/2008)

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE-DE), v pisni obliki. −

(RO) Zelo spoštujem odločnost in neomajnost, s katerima je gospod Barrot v ponedeljek na glavni obravnavi podprl pravice, povezane z evropskim državljanstvom in zlasti prostim pretokom.

Pravice in svoboščine evropskih državljanov so najpomembnejša korist evropskega povezovanja in iz nobenega razloga v nobenih okoliščinah ne bi smele biti ogrožene.

Državljani, ki jih v tem parlamentu zastopam, tj. Romuni, pozorno in zaskrbljeno spremljajo razprave o prostem pretoku iz nekaterih držav članic.

Romunski državljani v tujini, med katerimi je večina sposobnih in trdih delavcev, nesporno prispevajo h gospodarstvu držav, v katerih delajo.

Prepričan sem, da niso edini, ki od Evropske komisije pričakujejo, da bo imela pomembno vlogo pri varovanju prostega pretoka v celoti.

Resnično upam, da bo gospod Barrot v svojem mandatu še naprej zavezan k varovanju pravic evropskih državljanov.

– Poročilo: Ewa Klamt (A6-0139/2008)

  Carlos Coelho (PPE-DE), v pisni obliki. − (PT) Soočamo se s humanitarnimi težavami, v katerih družine ne trpijo le zaradi tega, ker so njihovi sorodniki pogrešani, ampak tudi zato, ker že desetletja živijo v negotovosti, saj ne vedo za njihovo usodo.

Zato je ključnega pomena, da vpletene strani še naprej konstruktivno sodelujejo, da bi se čim prej zaključile ustrezne preiskave glede usod vseh pogrešanih oseb na Cipru.

Pri identifikaciji najdenih človeških ostankov je prav tako pomembna vloga odbora za pogrešane osebe.

Ker finančni prispevek EU za projekt odbora za pogrešane osebe krije le obdobje do konca leta 2008, podpiram dodelitev dodatne finančne podpore temu odboru, da bo tako s svojim delom lahko nadaljeval tudi leta 2009. Ta prispevek bi mu prav tako moral omogočiti, da poveča svoje zmogljivosti, zlasti na terenu, najame več znanstvenikov in financira več opreme, kjer je to potrebno.

  Hélène Goudin in Nils Lundgren (IND/DEM), v pisni obliki. − (SV) Ne nasprotujeva temu, da se ciprskemu odboru za nadaljnje delo dodelijo dodatna podpora in finančni prispevki, vendar meniva, da bi denar moral biti dodeljen Rdečemu križu, ki ima na tem področju strokovno znanje in izkušnje. Zato glasujeva proti predlogu.

  Ewa Klamt (PPE-DE), v pisni obliki. − (DE) Kot poročevalka pozdravljam veliko podporo, ki jo je Evropski parlament dal resoluciji o pogrešanih osebah na Cipru. Vsak sorodnik pogrešanih oseb ima pravico izvedeti o njihovi usodi, in sicer z izkopom in identifikacijo posmrtnih ostankov. Iskanje posmrtnih ostankov njihovih sorodnikov, ki so pogrešani že desetletja, in dostojni pogreb sta edini način, na katerega lahko grški in turški Ciprčani s tem težkim obdobjem zaključijo, saj tako končno spoznajo usodo svojih bližnjih. Prepričana sem, da to lahko znatno prispeva k pozitivnim ukrepom za ponovno združitev Cipra.

EU z zagotavljanjem financiranja aktivno podpira delo odbora za pogrešane osebe na mestih izkopa, v antropološkem laboratoriju in pri družinah pogrešanih oseb. V zvezi s tem je pomembno, da ta odbor izvede vse potrebne preiskave in analize, dokler očividci še lahko pričajo o tej humanitarni težavi glede pogrešanih oseb.

Zato menim, da je bistveno zagotoviti dodatni znesek 2 milijonov EUR v splošnem proračunu Evropske unije za leto 2009 ter Svet in Evropsko komisijo pozivam, naj dosežeta sporazum o tej dodatni finančni podpori.

– Poročilo: Manfred Weber (A6-0339/2007)

  Gerard Batten (IND/DEM), v pisni obliki. − Glasoval sem proti temu poročilu, saj nacionalnim državam otežuje vračanje nezakonitih priseljencev. Če nezakoniti priseljenci dobijo dovoljenje za bivanje, bodo lažje prišli v Veliko Britanijo in tako prispevali k težavam v zvezi z nezakonitim priseljevanjem v Združenem kraljestvu. O politiki priseljevanja in politiki o azilu bi morale odločati demokratične nacionalne države in ne Evropska unija.

  Alessandro Battilocchio (PSE), v pisni obliki. − (IT) Hvala, gospod predsednik. Po zavrnitvi predlogov sprememb skupine PSE sem glasoval proti sprejetju poročila gospoda Webra.

Potreba po zakonodaji na tem zelo občutljivem področju nedvomno obstaja, zlasti v zvezi s samovoljnimi razlagami, ki jih pogosto uporabljajo države članice. Vendar kljub temu sedanji predlog vsebuje neupravičene pomanjkljivosti. Predvidena obravnava za mladoletnike brez spremstva je na primer nesprejemljiva, prav tako je nesprejemljivo, da se ne vključi poroštva za osebe v težavah, kot so žrtve trgovine z ljudmi, nosečnice, starejši ljudje in invalidne osebe.

Absurdna je tudi določba, po kateri se lahko obdobje pripora podaljša, če ne obstaja zadostno „administrativno“ sodelovanje z matično državo. Položaj sudanskih beguncev bo na primer odvisen od učinkovitosti mestnih matičnih uradov. Potrebujemo trdna pravila za zagotavljanje varnosti naših državljanov, ne nadlegovanja, ki je žalitev človekovega dostojanstva. Evropa je danes napisala grdo stran v svoji zgodovini.

  Michael Cashman (PSE), v pisni obliki. − Laburistična stranka Evropskega parlamenta se je vzdržala glasovanja o zakonodajnem predlogu zaradi dejstva, da Združeno kraljestvo ni obvezano k izpolnjevanju te direktive, saj ima pri merilih Sveta za pravosodne in notranje zadeve glede imigracije in azila možnost izbire. Vendar je bilo zelo pomembno, da smo natančno upoštevali našo odgovornost, saj bi imela neposreden vpliv na tiste države, ki jih ta direktiva pravno zavezuje.

Poročilo gospoda Webra je zahtevalo sklop predlogov, ki bi izboljšali poročevalčev osnutek. Pomembno je bilo, da bi poročilo moralo vsebovati posebne predloge sprememb, kot jih je predlagala skupina PSE. Ker ti predlogi sprememb niso bili sprejeti, smo se vzdržali glasovanja o tem poročilu. Ti predlogi sprememb so naslednji:

predlog spremembe 98, ki zagotavlja zaščito mladoletnikov brez spremstva;

predlog spremembe 103 v zvezi s trajanjem in pogoji pridržanja;

predlog spremembe 95 o opredelitvi tveganja za pobeg.

Na splošno laburistična stranka Evropskega parlamenta meni, da to poročilo ni okrepilo zmožnosti držav članic za učinkovito in človeško spopadanje z vračanjem državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU, ampak je namesto tega že tako zapletenemu in čustveno nabitemu vprašanju naložil dodatno breme.

  Maria da Assunção Esteves (PPE-DE), v pisni obliki. − (PT) Direktiva o nezakonitem priseljevanju predstavlja nemogočo dilemo. Po eni strani pomanjkanje pravil omogoča številne primere nečloveškega ravnanja v zvezi s priseljenci. Po drugi strani pa obstaja malo pozitivnega konsenza o tej direktivi, ki temelji na številnih ohlapnih konceptih in referencah, ki so prepuščeni presoji držav članic. Z drugimi besedami, ta direktiva je šibka. Kompromisni sporazum ne dosega cilja evropske Evrope. Parlament ima zdaj nemogočo nalogo, da izbere med kaosom, ki vodi k barbarizmu, ter slabimi ali nepopolnimi pravili, pri čemer pa ni dvignil dovolj prahu, kot bi ga moral pravi parlament. Zaradi nesrečnega naključja od Sveta ne moremo pričakovati ničesar več, medtem ko Komisija zaostaja pri ustanavljanju evropskega solidarnostnega sklada z matičnimi državami nezakonitih priseljencev in državami članicami iz južne Evrope, ki jih beda neposredno zadeva. Ironično je, da iskreno glasovanje danes pomeni glasovanje z zaprtimi očmi.

  Nigel Farage (IND/DEM), v pisni obliki. − Glasovali smo za zavrnitev poročila, ker ne želimo nikakršne skupne evropske politike priseljevanja. Menimo, da bi se morale posamezne države odločiti, koga bodo izločile iz svojega ozemlja in v kakšnih okoliščinah.

Medtem ko skoraj nikoli ne glasujemo za sprejetje zakonodaje, izpostavljamo, da smo glasovali za sprejetje predloga spremembe 75, ki je zavrnil predlog Komisije za skupno politiko izgona, vendar ne zaradi razlogov ali pojasnil, ki jih je podala skupina, ki je predlog spremembe vložila. Imeli smo lastne razloge za zavrnitev.

To se je zgodilo ne glede na dejstvo, da se direktiva ne uporablja v Združenem kraljestvu. Našo odločitev pri glasovanju je spodbudilo načelo, ki stoji za tem.

  Patrick Gaubert (PPE-DE), v pisni obliki. – (FR) Veseli me, da je bilo poročilo gospoda Webra o direktivi vračanja nezakonitih priseljencev sprejeto z veliko večino.

To glasovanje je odraz dejstva, da se Evropski parlament ni vdal populistični in volilni kampanji, ki je bila sprožena proti temu predlogu za direktivo, ampak se je namesto tega odločil za odgovornost in pragmatičnost.

Parlament je s sprejetjem dokumenta, ki bo nedvomno povečal zaščito državljanov tretjih držav, ki živijo v državah članicah, kjer je takšna zaščita na zelo nizki ravni ali celo ne obstaja, pokazal zrelost in občutek vesti.

To glasovanje ima dvojni učinek, ker ne izpodbija tistih nacionalnih določb, ki že omogočajo zadostna zagotovila, kot na primer v Franciji, hkrati pa na bolj človeško raven dviga tiste države članice, ki imajo najbolj omejevalne in najmanj varovalne sisteme.

To besedilo, ki ne zadeva prosilcev za azil, je šele prva poteza proti oblikovanju in temeljnemu usklajevanju pravil o priseljevanju. Ne sme se ga sprejeti samostojno, ampak se ga mora obravnavati kot del globalne politike EU za spodbujanje zakonitega priseljevanja, ki ga Evropa potrebuje.

  Robert Goebbels (PSE), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem proti sprejetju direktive o vračanju nezakonitih priseljencev. Bil sem pripravljen podpreti direktivo, ki bi kljub pomanjkljivostim zagotovila uporabne smernice za tiste evropske države članice, ki nimajo svojih zakonov o priseljevanju, ali za tiste, ki imajo prestrogo zakonodajo.

Ker je večina desno usmerjenih strank in liberalcev zavrnila 10 predlogov sprememb socialdemokratov, skupaj s tistimi, ki se nanašajo na boljšo zaščito mladoletnikov, sem na koncu skupaj z večino moje politične skupine glasoval proti. Še naprej sem prepričan, da čeprav ne more poskrbeti za vse težave sveta, bi morala Evropa ostati odprta za priseljevanje, ki je pozitivno in nadzorovano.

Z nezakonitim priseljevanjem, s človeško tragedijo in bedo, ki sta povezani z njim, ter s kaznivimi dejanji, ki so povezani z nezakonitimi mrežami te vrste, se je treba spopasti. Državljane tretjih držav, ki so vstopili nezakonito, bi morali vrniti v domovino, vendar mora biti to storjeno s postopki, vrednimi pravno sestavljene države.

Pripravljen sem bil podpreti direktivo, ki bi kljub nepopolnostim zagotovila uporabne smernice za tistih devet evropskih držav članic, ki nimajo svojih zakonov o priseljevanju, ali za tiste, ki imajo prestrogo zakonodajo.

  Hélène Goudin in Nils Lundgren (IND/DEM), v pisni obliki. − (SV) Junijska lista se glede tega poročila in kompromisa, ki ga podpirajo nekatere politične stranke, opredeljuje zelo kritično. Begunska politika je strogo nacionalna zadeva in o njej se je treba odločati znotraj okvira pravne kulture države. S tem poročilom EU dela velik korak proti vsiljevanju evropske politike priseljevanja, ki je zelo stroga do nezakonitih priseljencev. Predvideva samovoljno in sistematično pridržanje oseb, ki niso storile kaznivega dejanja, ampak so samo prečkale mednarodno mejo. Poročilo predlaga, da bi morali biti ljudje popolnoma izključeni iz evropskega ozemlja za obdobje petih let, ne glede na njihov položaj, kar dejansko pomeni, da bo Evropa postala utrdba.

EU bi morala biti unija vrednot, ki človekove pravice in vrednote obravnava s častjo, vendar ta predlog zanika vse to. Organizacije, kot sta UNHCR in pisarna komisarja Združenih narodov za begunce, že delujejo za ohranjanje človekovih pravic ranljivih oseb in določajo sprejemljiva pravila in standarde za človeško obravnavanje.

Junijska lista to poročilo zavrača in upa, da bodo tako storili tudi drugi poslanci.

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Na žalost je predlog, ki smo ga vložili za zavrnitev te nizkotne direktive, večina v tem parlamentu zavrnila zaradi zaveze socialdemokratov in desno usmerjenih političnih skupin.

Z našim glasovanjem smo želeli preprečiti napredovanje sporazuma Sveta, saj je njegov cilj politika priseljevanja Skupnosti, ki je omejevalna, izbirna in kriminalizirana ter ne spoštuje človekovih pravic priseljencev.

Številni nesprejemljivi vidiki te direktive vključujejo: možnost pridržanja priseljencev za največ 18 mesecev; pridržanje družin, tudi družin z mladoletniki; izgon mladoletnikov, pri čemer jih ni treba izročiti družinskemu članu ali pravno določenemu skrbniku; ter omejitev vstopa v države članice EU za obdobje do petih let za priseljenca, ki je bil izgnan.

Če želijo institucije EU sprejeti ukrepe za priseljence, potem bi morale predlagati, da države članice ratificirajo konvencijo ZN o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in njihovih družinskih članov.

Dostojanstvo ljudi ne sme biti vprašljivo. Njihove pravice morajo biti zaščitene in priznane, ne glede na stanje njihovih dokumentov. Ne smemo uvesti politik, ki kršijo človekove pravice in kriminalizirajo ljudi, ki si prizadevajo za delovno mesto in v številnih primerih za temeljno pravico do življenja.

  Erna Hennicot-Schoepges (PPE-DE), v pisni obliki – (FR) O človekovih pravicah se ne pogaja.

Odvzem prostosti, kot jo določa ta dokument, je resno dejanje, čeprav gre za odvzem prostosti za omejeno obdobje. Zakaj se namesto o centrih za pridržanje raje ne pogovarjamo o sprejemu tistih, ki pridejo na ozemlje Evrope, ter o zmogljivostih za njihov sprejem? Že desetletja vemo, da imajo tihotapci kriminalne interese v zvezi s trgovanjem z ljudmi ter da za te nezakonite delavce pogosto skrbijo tudi soudeleženci, pri čemer so nezakoniti delavci slabo plačani ter so nastanjeni v slabih pogojih.

Menim, da so nujno potrebni pravni ukrepi za boj proti dejavnostim teh tihotapcev in trgovcev z ljudmi. Podpora politiki prostovoljnega vračanja s politiko usmerjenega sodelovanja bi bila znatno boljša od zapiranja tistih, ki niso ničesar krivi. Nismo lastniki zemlje, nimamo pravice, da se obravnavamo kot gospodarji celine, in celo pravno sestavljene države, kot je naša, niso upravičene do nasprotovanja pravici do osebne integritete.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. − Glasoval sem proti poročilu gospoda Webra in obsojam pogoje iz predlagane direktive o vračanju nezakonitih priseljencev. Direktiva bo državam članicam omogočila, da priseljence pridržijo do 18 mesecev, tudi zaradi vzrokov, na katere ne morejo vplivati. Tako ravnanje ni znak civilizirane politike priseljevanja in kaže na pomanjkanje standardov, ki bi jih morali pričakovati od EU.

  Mikel Irujo Amezaga (Verts/ALE), v pisni obliki. − (ES) Glasoval sem proti sprejetju tega poročila: gre za zelo občutljivo temo, ki vpliva na vse več ljudi, in dejstvo, da jo obravnavamo kot logistično težavo namesto kot človeško težavo, je nesprejemljivo. Številne določbe so preprosto nesprejemljive: uvedba prepovedi o ponovnem vstopu na evropsko ozemlje za obdobje do petih let, možnost pridržanja družin in mladoletnikov brez spremstva, možnost vračanja ljudi preko tranzitnih območij, nizka raven zaščite ljudi, občutljivih za ločitve, dejstvo, da ne preprečujejo pridržanja prosilcev za azil in pomanjkanje znatnih zagotovil v zvezi z vračanjem in odločitvami o skrbništvu.

Poleg tega je priseljevanje tesno povezano z razvojno politiko. EU mora vzpostaviti ukrepe in pomoč, ki so potrebni za zagotavljanje pravega razvoja v tretjih državah. Priseljenci in nezakoniti priseljenci, ki nimajo dokumentov, niso sami izbrali tega položaja: v svojih matičnih državah ne morejo ostati, ker v številnih primerih ni poskrbljeno za njihove osnovne potrebe. V 21. stoletju je to dejstvo, zaradi katerega bi se morali sramovati.

  Jaromír Kohlíček (GUE/NGL), v pisni obliki. − (CS) Vračanje nezakonitih priseljencev v njihove matične države je zelo kontroverzna tema. Širša razlaga Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1950, konvencija ZN o statusu beguncev iz leta 1951, kot jo spreminja protokol iz leta 1967, ter konvencija ZN o otrokovih pravicah iz leta 1989 večinoma prepoveduje takšna dejanja. Če poleg zgoraj navedenih besedil upoštevam kritike odborov (na primer odbora LIBE), moram reči, da direktiva, ki omogoča pridržanje ljudi za 18 mesecev, ter tudi pogoji, ki so jih poslanci izkusili med obiski v centrih za pridržanje, še bolj očitno izpostavljajo kontroverznost. Vsaka oseba, ki zagreši kaznivo dejanje, bi morala biti kaznovana, skupaj s tistimi, ki nezakonito in pod slabimi pogoji zaposlujejo državljane tretjih držav. Skupina GUE/NGL nikakor ne more podpreti te direktive.

  Romano Maria La Russa (UEN), v pisni obliki. − – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, danes smo z glasovanjem za sprejetje poročila gospoda Webra morda naredili pomemben korak k oblikovanju celovitega okvira ukrepov proti nezakonitemu priseljevanju, tj. ukrepov, ki bodo ustrezali varnostnim zahtevam velikega števila evropskih državljanov, med katerimi je veliko žrtev kaznivih dejanj državljanov tretjih držav.

Veseli me, da je Evropski parlament kot garant za splošno svobodo in pravice končno podprl skupno politiko za izpolnjevanje potreb držav članic v boju proti nezakonitemu priseljevanju. Jasno smo povedali, da cilj ni le odkrivanje nezakonitih prebivalcev, ampak tudi vzpostavitev jasnih, preglednih in hitrih postopkov vračanja.

Ne gre le za omejevanje pojava, na primer s prepovedjo ponovnega vstopa, ampak tudi za zagotavljanje pomoči mladoletnikom. Ti ukrepi so prilagojeni natančnemu spoštovanju človekovih pravic v sprejemnih centrih. V boju proti nezakonitemu priseljevanju si je treba predvsem prizadevati za sporazume z državami izvora, ki ne morejo samo čakati, da nastane ne le nacionalna, ampak tudi evropska tragedija, ter poslati jasno sporočilo tistim, ki se pripravljajo, da bodo nezakonito vstopili v Evropo. Naša celina nikakor ni zemlja, ki jo je treba osvojiti; treba je spoštovati dolžnosti in pravice.

  Carl Lang (NI), v pisni obliki. – (FR) Levica je imela veliko za povedati, skrajna levica pa je poskušala stigmatizirati poročilo gospoda Webra, razlago Parlamenta v zvezi z direktivo o vračanju, ki ni popolnoma kos potrebam, kar zadeva politiko priseljevanja.

Komaj si upamo povedati očitno, in sicer, da je nezakonito prečkanje meje brez vizuma ali dovoljenja za bivanje prepovedano in da ga je treba tako obravnavati.

Če nezakoniti priseljenci namerno izgubijo svoje dokumente ali nočejo povedati, od kje prihajajo, da jih ne bi vrnili v njihove države izvora, so sami krivi za obdobje pridržanja, za katerega nekateri napačno menijo, da je predlogo.

Govorjenje o človekovih pravicah le prikriva dejanske razmere: Evropo je preplavilo nezakonito priseljevanje, ki ga dejansko ni mogoče nadzirati in do katerega prihaja poleg zakonitega preseljevanja, ki ga spodbujajo nacionalni in evropski organi.

Poročilo gospoda Webra je korak v pravo smer, čeprav je pomanjkljivo za ta namen. Upam, da je to le prva faza. Ali so se nacionalne vlade in Evropski parlament končno začeli zavedati resnosti problema? Je že precej pozno …

  Roselyne Lefrançois (PSE), v pisni obliki. – (FR) Besedilo, ki smo ga danes sprejeli, predstavlja ponovno preučitev dela, opravljenega v odboru LIBE, ki je omogočil bistveno izboljšanje prvotnega predloga Komisije.

Ta tako imenovani kompromis dejansko ne bo prinesel nobenih sprememb, ki bi lahko izboljšale zaščito oseb v državah članicah, ki imajo najmanj sprejemljive politike priseljevanja. Prvi razlog za to je omejeno področje uporabe dokumenta: prosilci za azil in osebe, ki so pridržane na mejnih kontrolah, so izključeni, čeprav predstavljajo velik del nezakonitih priseljencev. Drug pomembnejši razlog je, da državam članicam dopušča preveč svobode glede ključnih vprašanj, kot so pravice mladoletnikov in dolžina obdobja pridržanja. V nasprotju s šestimi meseci, ki jih je predlagala skupina socialdemokratov v Evropskem parlamentu, je bilo slednje podaljšano na 18 mesecev.

Sramujem se, da je večina v tem parlamentu podprla zamisel, da se za tako dolgo obdobje zapre ljudi, katerih edini zločin je, da so v iskanju boljših življenjskih pogojev prišli sem, in ki so pogosto zelo ranljivi.

Po svojem prepričanju sem glasovala proti temu dokumentu. Če so nekatera osnovna skupna pravila zares potrebna, potem jih je treba oblikovati v okviru odgovornega in človeškega pristopa do nezakonitega priseljevanja ter nikakor ne smejo biti uvedena na račun žrtvovanja temeljnih pravic in vrednot, ki jih cenimo.

  Marine Le Pen (NI), v pisni obliki. – (FR) Medijsko izpostavljeno direktivo o vračanju, kot jo je predlagala Komisija v Bruslju ter sta jo levica in skrajna levica popolnoma napačno označili kot „direktivo sramote“, ki krši človekove pravice, je v njuno veliko nezadovoljstvo Evropski parlament pravkar sprejel.

Vendar ta direktiva, ki naj bi predvidevala vračanje nezakonitih priseljencev, sploh ni represivna. Priseljencev, ki so nezakonito vstopili v Evropo, ne kriminalizira. Še več, daje jim možnost izbire med legalizacijo in prostovoljno vrnitvijo, vse to pa je podprto s privilegiji in jamstvi, ki varujejo bistvene človekove pravice.

Kaj pa pravica ljudi, da se zaščitijo in da jih ne preplavi svetovno priseljevanje? Nič.

Evropska trdnjava, ki jo vsi mediji v Franciji in drugje obsojajo, ne obstaja. To je fantazija, ki je ustvarjena za olajšanje zakonodaje, ki je naklonjena priseljevanju in priseljencem, pod pretvezo represije.

To ni dobra direktiva. To je pesek v oči. Vendar ima eno dobro stran, tj. predstavlja prvi korak k politiki, ki bo manj imigracijska. Ne sme zakriti dejstva, da se pripravljajo tudi druge določbe, kot je sistem evropske modre karte, ki zagotavlja zakonito priseljevanje za namene zaposlovanja, in da je naveden cilj teh ukrepov zgolj spodbujanje dodatnega priseljevanja v Evropo.

  Astrid Lulling (PPE-DE), v pisni obliki. − (DE) Glasovala sem za poročilo gospoda Webra, ker verjamem, da se lahko Evropska unija bori proti nezakonitemu priseljevanju in ga preprečuje le s strogimi, vendar poštenimi skupnimi pravili. Ta direktiva o vračanju je uspešen začetek skupne evropske politike priseljevanja.

Evropa je lahko za zakonito priseljevanje odprta le, če je nezakonito priseljevanje jasno opredeljeno in se lahko učinkovito obravnava na podlagi skupnih pravil.

Po mojem mnenju direktiva ustrezno upošteva humanitarno skrb glede postopka izgona, zlasti z uvedbo najdaljšega obdobja pridržanja šestih mesecev. Glede na to, da devet držav članic, vključno z Luksemburgom, prej najdaljšega obdobja pridržanja ni omejevalo, je to velik korak naprej.

Osebe, vključene v postopek izgona, bodo imele tudi možnost pravnega sredstva pred sodiščem, v okviru katerega se bodo lahko pritožile zoper postopek, kar kot zadnjo možnost vključuje Sodišče Evropskih skupnosti. Zagotavlja tudi, da je osebam, ki nimajo zadostnih finančnih sredstev, na voljo brezplačna pravna pomoč. To bo odpravilo samovoljno politiko izgona, ki jo vodijo nekatere države članice, in okrepilo pravno državo.

Rada bi tudi pojasnila, da se lahko najdaljše obdobje pridržanja 18 mesecev, ki se lahko naloži s podaljšanjem šestmesečnega obdobja za nadaljnjih 12 mesecev, uporabi le v izrednih in izjemnih primerih. To je predvideno le, če oseba predstavlja grožnjo javni varnosti ali da se prepreči neizbežno tveganje za pobeg.

  Ramona Nicole Mănescu (ALDE ), v pisni obliki. − (RO) Predlog direktive, o katerem smo razpravljali včeraj in glasovali danes, prvič neposredno pristopa k evropski politiki priseljevanja z oblikovanjem standardov in postopkov za izgon priseljencev, ki nezakonito prebivajo na ozemlju držav članic. Poleg cilja pravne uskladitve položaja priseljencev je bil pravi izziv te direktive doseči kompromis, ki bi spoštoval človekove pravice in prosti pretok oseb ter hkrati upošteval potrebo po individualni in zlasti kolektivni varnosti.

Večina držav članic se srečuje s pojavom priseljevanja, ukrepi, ki so jih sprejele njihove vlade, pa se razlikujejo glede na pritok priseljencev. Zato menim, da poročilo gospoda Webra ureja te razlike med politikami priseljevanja držav članic, tako da upošteva načela vseh pravnih sistemov ter uvaja skupne standarde in postopke za izvajanje. Lahko torej rečem, da sem za to poročilo glasovala ravno zaradi celostnega pristopa k priseljevanju.

Ukrepi, kot so prostovoljno vračanje v državo izvora, začasno pridržanje in namenjanje posebne pozornosti zaščiti mladoletnikov brez spremstva ter dostop do zdravstvenih in izobraževalnih storitev, ne predstavljajo kršitve evropske konvencije o človekovih pravicah, ampak so dokaz, da je Evropska unija naredila še en korak k oblikovanju skupne politike na področju nezakonitega priseljevanja.

Svetu in gospodu Webru čestitam za kompromis, dosežen s pogajanji.

  Erik Meijer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (NL) Vojne, diktatorstva, diskriminacija, naravne nesreče in revščina silijo ljudi iz Afrike in Azije, da bežijo v Evropo. Za mnoge begunce to ni odločitev, da bodo izboljšali okoliščine, ampak zgolj želja po preživetju. Vrhu v Tampereju je leta 1999 poskušal zmanjšati pritok beguncev v številne države članice EU. To ni bilo storjeno s pozivanjem k vzajemni solidarnosti, da se begunci bolje porazdelijo po ozemlju držav EU, ampak le s še strožjim omejevanjem vstopa v Evropo na zunanjih mejah. V zadnjih letih se pojavlja vedno več strašnih primerov. Mnogo ljudi se utopi v morju; če dosežejo kopno, jih za nekaj časa zaprejo, prisiljeni so v nezakonitost ali pa so nasilno poslani nazaj v državo, v kateri ne morejo preživeti.

Poročilo gospoda Webra in poskus, da se doseže sporazum s Svetom na prvi obravnavi, sta stanje še poslabšala. Z dobrim razlogom na mnogih straneh prihaja do vse več nasprotovanj. Če bo to kljub nasprotovanjem sprejeto, bo mogoče ljudi brez sodnega postopka zapreti za šest mesecev, lažje bo izgnati otroke in tistim, ki bodo izgnani, bo pet let prepovedano potovati v EU ne glede na to, ali se bodo v tem času razmere v njihovih državah stalnega prebivališča poslabšale.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. − (DE) Večino od števila beguncev, leta 2007 ocenjenih na 42 milijonov, so predstavljali gospodarski begunci, ki so se ujeli v past članov organizirane gangsterske tolpe in tvegali svoja življenja, da bi dosegli boljše življenje. Posledica tega niso samo številne človeške tragedije, ampak tudi obremenitev socialnih sistemov namembnih držav in preobremenjenost njihovih sodišč z brezupnimi zadevami v zvezi z azilom, kar otežuje življenje tistim, ki lahko resnično zaprosijo za azil.

V preteklosti so nekatere države članice privabljale dodatne milijone nezakonitih priseljencev z množičnimi legalizacijami ali kratkim pridržanjem, ki mu je sledila samodejna odobritev dovoljenja, da ostanejo. Čeprav so ukrepi, predlagani v direktivi o vračanju, preveč popustljivi, so vsaj korak v pravo smer, zlasti če je predlagano najkrajše obdobje pridržanja strožje, kot je zdaj predvideno v nekaterih državah članicah, zaradi česar sem glasoval za poročilo.

  Cristiana Muscardini (UEN), v pisni obliki. − (IT) Rada bi čestitala kolegom iz odbora LIBE za kompromis, ki so ga dosegli s Svetom. Unija je prvič uspela oblikovati skupna pravila za vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU. Hvalevredno je, da je pri določanju skupnih in preglednih postopkov vračanja cilj direktive zagotoviti humano obravnavanje vseh vpletenih ter izboljšati sodelovanje z nacionalnimi organi migrantov in med državami članicami, vključno z vzpostavitvijo prepovedi ponovnega vstopa, ki velja v celotni Uniji in traja največ 5 let.

Prostovoljno vračanje, trajanje začasne omejitve prostosti z nadomestnimi možnostmi za nekatere primere, organizacija objektov omejitve prostosti, prepoved skupinskih vračanj, zlasti obravnavanje mladoletnikov in ranljivih oseb pri sprejemanju odločitev o vrnitvi ter ohranjanje enotnosti družine: vse to so pozitivni elementi predloga direktive, kot tudi brezplačna pravna pomoč, če se zanjo zaprosi, pri pritožbi zoper odredbo o odstranitvi.

Glasujem za ta ukrep, ker vem, da bo s skupnimi in preglednimi pravili boj proti nezakonitemu priseljevanju učinkovitejši. Ta pravila bodo pripomogla k večji varnosti naših državljanov, kar ponovno potrjuje, da mora Evropa pri skupnih problemih, kot so problemi na področju priseljevanja, nastopati enotno ter potrditi, da sta pojma sprejema in zakonitega ravnanja neločljiva.

  Robert Navarro (PSE), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament je danes z večino sprejel predlog direktive o vračanju. Ta predlog direktive, katerega cilj je oblikovanje minimalnih skupnih standardov za obravnavo nezakonitih priseljencev, je bil prvotno namenjen odzivu na pogosto tragične razmere v približno 224 centrih za pridržanje po Evropi. To je občutljiva pobuda, ker vemo, da nekatere države nimajo nobenih pravil ali omejitev glede pridržanja tujcev, ki v njih prebivajo nezakonito. Med glasovanjem v odboru so socialistični poslanci dosegli pomemben napredek pri določitvi osnovnih jamstev človekovih pravic, ki jih v prvotnem predlogu ni bilo. Te sta Svet in poročevalec iz skupine PPE zdaj umaknila, ker se zdi, da dajeta prednost represivnejšemu paketu v upanju, da bo to odvračalo tiste, ki so že obupani. Rezultat je direktiva, ki podpira postopek kriminalizacije migrantov, dolgotrajno stiskanje v nesprejemljivih pogojih in ločitev mladoletnikov od njihovih staršev, medtem ko bosta tako imenovani jamstvi pravice do pravne pomoči in do pritožbe prepuščeni presoji držav članic. To je enostavno nesprejemljivo in v nasprotju z vrednotami, ki naj bi jih Evropa predstavljala. Zato sem se odločil, da glasujem proti temu besedilu.

  Dimitrios Papadimoulis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Konservativna večina v Evropskem parlamentu ponovno ni upoštevala mnenja državljanov in zdravega razuma. Sprejetje „direktive sramote“, da bi se ustvarila evropska trdnjava, priseljencem odvzema osnovne človekove pravice in jih obsoja na nezakonitost. Nesprejemljiv in nečloveški spravni sporazum Sveta je v nasprotju z veljavnim mednarodnim pravnim okvirom. Zagotovila za večjo zaščito priseljencev v Evropi so v popolnem nasprotju s krutimi podobami „sprejemnih“ centrov.

Evropa se ne more skrivati za to nesprejemljivo zakonodajo in zapreti vrata priseljencem.

Vlada Nove demokracije in njeni poslanci Evropskega parlamenta, ki so dejavno podprli današnjo odločitev, so v veliki meri odgovorni. Kar je gospod Karamanlis povedal pred televizijskimi kamerami, ko je pred nekaj dnevi obiskal sprejemni center za priseljence na otoku Samosu, so dejanja Nove demokracije ovrgla.

  Tobias Pflüger (GUE/NGL), v pisni obliki. − (DE) Moji razlogi za glasovanje proti direktivi o vračanju so naslednji.

Direktiva, ki so jo notranji ministri EU dosegli s pogajanji, uvaja možno 18-mesečno obdobje pridržanja pred izgonom za tako imenovane „državljane tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU“; poleg tega predvideva petletno prepoved ponovnega vstopa za tiste, ki so bili izgnani. Zaradi direktive okoli osmim milijonom državljanov držav nečlanic EU, ki nimajo veljavnega dovoljenja za bivanje, grozita pridržanje in izgon v njihove „matične države“.

Poleg tega direktiva omogoča pridržanje in odstranitev mladoletnikov brez spremstva, kar je jasna kršitev konvencije ZN o otrokovih pravicah. Načrtuje se izgon migrantov v tranzitne države, ki niso njihove matične države. Mnoga postopkovna jamstva in zakonite pravice migrantov do pritožbe zoper izgon so izginile iz končnega besedila, kar bi lahko ogrozilo tudi pravice tistih migrantov, ki lahko zaprosijo za azil.

Na kratko, direktiva ustvarja podlago za stigmatizacijo in kriminalizacijo migrantov, ki jim bo odvzeta svoboda in ki bodo pridržani v objektih za pridržanje v pogojih, ki niso vredni človekovega dostojanstva, brez da bi zagrešili kaznivo dejanje. Direktiva z dodatnim slabšanjem življenjskih razmer migrantov spodkopava evropske in mednarodne standarde človekovih pravic. Ta nov ukrep je v skladu z logiko politike priseljevanja in azila držav članic EU, ki se izvaja od leta 1990 in ki je znana po ukinitvi pravic migrantov. Zdaj je treba nasprotovati izvajanju direktive.

  Lydie Polfer (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Cilj predloga direktive o vračanju državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU, je Evropski uniji zagotoviti skupno politiko priseljevanja z določitvijo meril za najdaljše obdobje začasne omejitve prostosti, s podpiranjem postopka prostovoljnega vračanja in z zagotavljanjem prepovedi ponovnega vstopa v Evropsko unijo tistim, ki so bili izgnani.

Predlagano besedilo je kompromis in se lahko kot vsak kompromis izboljša. Najdaljše obdobje pridržanja šestih mesecev, ki je lahko podaljšano na 12 mesecev, je veliko daljše od najdaljšega obdobja omejitve prostosti, ki je predvideno v moji državi Luksemburgu (trije meseci).

Po drugi strani dokument določa nekatera jamstva za družine in dojenčke ter navaja pogoje, ki urejajo nevračanje v državo izvora.

Ker ta zadeva spada v postopek soodločanja, je Parlament enakovreden Svetu ministrov in bi glasovanje proti povzročilo zamude, ki bi bile škodljive za to občutljivo vprašanje.

Zato sem kljub nekaterim zadržkom glasovala za predlog direktive.

  Luís Queiró (PPE-DE), v pisni obliki. − (PT) Na območju s skupnimi zunanjimi mejami in brez notranjih mej morajo biti nekatera pravila o vstopu, gibanju, prebivanju in odhodu državljanov tretjih držav usklajena. Uspešno gospodarstvo in socialna država z visoko stopnjo zaščite v primerjavi s sosednjimi državami mora določiti pravila in pogoje za vstop državljanov tretjih držav.

Zato sta urejanje in doseganje določene usklajenosti pravil na različnih območij s skupno mejo bistvena. Pri tem je treba upoštevati, da je priseljevanje za namembne države prednost in korist ter za države izvora potencialna korist, če je urejeno in zakonito. Treba je tudi upoštevati, da je humanost, ki jo pokažemo s sprejemom tistih, ki imajo težave, znak civilizacije, ki ji ne moremo obrniti hrbta.

Podpiram bistvo tega poročila, ker nas ne sili v zmanjšanje naših jamstev, ampak jih pravzaprav uvaja tam, kjer jih ni, čeprav nezadostno.

Menim, da smo v razpravi o tej temi na nekaj pozabili. Namembni kraj priseljevanja se vsaj pri priseljevanju znotraj Evrope spreminja. Glede na to, da so migracijski tokovi eden od najboljših gospodarskih kazalcev, si ta tema zasluži več pozornosti.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Čeprav se mi besedilo zdi pomanjkljivo v zvezi z nekaterimi točkami, zlasti glede pridržanja mladoletnikov in zdravstvenih vprašanj, ta kompromis, ki je bil z vztrajnostjo dosežen v nekaterih državah članicah, zdaj, po treh letih pogajanj s Svetom, končno uvaja pravila za tiste države, ki jih do zdaj niso imele, drugim pa ne prepoveduje, da obdržijo svojo zakonodajo ali da uvedejo še prožnejšo zakonodajo, kar je ključno.

Ne podpiram lova na čarovnice, ki ga nekateri danes tukaj ponovno izvajajo proti tistim, ki poskušajo postaviti meje priseljevanju v Evropo. Ne, Evropa ni trdnjava. Vsako leto pride na zakonit način sem skoraj dva milijona priseljencev. Ne, direktiva ne uvaja 18-mesečno pridržanje: Splošno pravilo je največ šest mesecev z zelo strogimi izjemami v tistih devetih državah, ki imajo neomejeno obdobje pridržanja, na kar je treba opozoriti. V Belgiji je na primer povprečno obdobje pridržanja 22 dni.

Lažje in bolj privlačno za medije je danes glasovati proti, vendar sem prepričana, da v tem primeru to ne bo koristilo tistim, ki jih to najbolj zadeva, in sicer migrantom, ki jim je treba pomagati in jih v nekaterih primerih prepričati.

  Luca Romagnoli (NI), v pisni obliki. − (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, glasujem za poročilo gospoda Webra. Evropa je končno začela reševati problem nezakonitega priseljevanja na odgovoren in učinkovit način. Direktiva o vračanju je začeten korak k ustrezni politiki za boj proti temu pojavu. Čeprav je treba spoštovati minimalne standarde, ki zagotavljajo človeško ravnanje z nezakonitimi priseljenci, morajo ti zapustiti Evropo. Kot smo vedno trdili, je nezakonito priseljevanje zelo resen problem in odgovornost za njegovo reševanje je treba prepustiti posameznim državam. Kljub temu je to pogosto evropski problem, zato ne morejo biti vse obveznosti in stroški preloženi na nekatere države, predvsem Italijo.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) Predolgo obdobje pridržanja je eden od najpomembnejših razlogov za moje glasovanje. Možnost zapiranja odraslih in celo otrok za nič manj kot 18 mesecev gre predaleč, zlasti ker bodo pridržani tudi, če njihova država izvora ne bo sodelovala in predložila pravih dokumentov. Pogosto sami niso nič krivi, da se ne morejo vrniti. Prav tako ni rešitev dejstvo, da se lahko ljudi, ki so na ozemlju nezakonito, pošlje nazaj v državo, prek katere so potovali. Prepoved ponovnega vstopa za največ pet let je nezdružljiva z zamislijo, da je treba ljudem v Evropi nuditi zaščito, če jo potrebujejo. Ta ukrep bo povzročil tudi nezakonito trgovino z ljudmi in tihotapstvo. Unija nujno potrebuje sporazume o tem, kdo lahko vstopi, vendar zdaj vsa svoja prizadevanja usmerja v izgon. Zato je predlog enostranski in zelo neuravnotežen. Sporazumi, kot je ta, so sprejemljivi le, če nudijo pravno varstvo ljudem brez veljavnih dokumentov. Žal ta kompromis tega ne nudi v zadostni meri. Če bi glasoval za to, ne bi naredil nič dobrega za evropsko politiko priseljevanja.

  Catherine Stihler (PSE), v pisni obliki. − Umik predloga spremembe 98 o obravnavi mladoletnikov brez spremstva, tj. otrok, in predloga spremembe 103 o pogojih, trajanju in zakonitosti pri pridržanih migrantih je zelo zaskrbljujoč za tiste, ki verjamemo v človekovo dostojanstvo.

  Daniel Strož (GUE/NGL), v pisni obliki. − (CS) Po mojem mnenju predlog direktive o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU, ni dobro besedilo. Z upravnimi in represivnimi metodami poskuša „rešiti“ resen problem, ki dejansko poziva k politični rešitvi, katere cilj bi bil odstraniti razloge za nezakonite migracije. Osnutek poročila, ki ga je gospod Manfred Weber Evropskemu parlamentu predstavil na plenarnem zasedanju, vsebuje le (bolj ali manj) lepotne spremembe, ki ne obravnavajo bistva zadeve.

Uvedba represivnih ukrepov proti tako imenovanim nezakonitim priseljencem, kot so tako imenovana začasna omejitev prostosti in pridržanje v nesprejemljivih pogojih, kakršni veljajo v nekaterih centrih za pridržanje (glede na odbor LIBE), pomeni kršitev mednarodno priznanih konvencij za varstvo človekovih pravic.

Poleg tega se temeljna težava pojavlja v obrazložitvi, ki vpliva na celoten koncept dokumenta. Čeprav ponuja drugo možnost – možnost odobritve zakonitega dovoljenja za bivanje tako imenovanim nezakonitim priseljencem – predlog Komisije in poročilo, ki ga bo sprejel Evropski parlament, temeljita na enem samem načelu: da morajo nezakoniti priseljenci zapustiti Evropo. Če upoštevamo zgornja dejstva, priporočam, da se poročilo zavrne.

  Silvia-Adriana Ţicău (PSE), v pisni obliki. − (RO) Unija je zgrajena na skupnih vrednotah in varuje človekove pravice. Glasovala sem za predloge sprememb evropskih socialistov, ker od držav članic zahtevajo, da resno bolnim osebam zagotovijo nevezano dovoljenje za bivanje ali drugačno dovoljenje, ki jim podeljuje pravico do bivanja.

Namen tega je, da jim omogočijo ustrezen dostop do zdravstvenega varstva, razen v primerih, ko je mogoče dokazati, da lahko zadevne osebe dobijo ustrezno zdravniško oskrbo in zdravstveno varstvo v svoji državi izvora. Prav tako se mi zdi bistvenega pomena, da je državljan tretje države takoj izpuščen, če je bila omejitev prostosti nezakonita. Mladoletniki, ki jim je bila omejena prostost, morajo imeti možnost sodelovanja pri zabavnih dejavnostih, vključno z igro in rekreacijskimi dejavnostmi, ki so primerne za njihovo starost, ter dostopa do izobraževanja.

Otrokom brez spremstva mora biti zagotovljeno bivanje v ustanovah, ki imajo na voljo osebje in opremo, s katerimi se upoštevajo potrebe oseb njihove starostne kategorije. Pri omejitvi prostosti mladoletnikom, ki čakajo na izgon, se največ pozornosti posveča največjim koristim otroka. Obžalujem, da ti predlogi sprememb niso bili sprejeti. Menim, da brez teh predlogov sprememb poročilo gospoda Webra ni v skladu z evropskimi vrednotami, zato sem glasovala proti temu poročilu.

  Jeffrey Titford (IND/DEM), v pisni obliki. − Glasovali smo za zavrnitev poročila, ker ne želimo nikakršne skupne evropske politike priseljevanja. Menimo, da bi se morale posamezne države same odločiti, koga bodo izločile iz svojega ozemlja in v kakšnih okoliščinah.

Medtem ko skoraj nikoli ne glasujemo za sprejetje zakonodaje, izpostavljamo, da smo glasovali za sprejetje predloga spremembe 75, ki je zavrnil predlog Komisije za skupno politiko izgona, vendar ne zaradi razlogov ali pojasnil, ki jih je podala skupina, ki je predlog spremembe vložila. Imeli smo lastne razloge za zavrnitev.

To velja ne glede na dejstvo, da se direktiva ne uporablja v Združenem kraljestvu. Našo odločitev pri glasovanju je spodbudilo načelo, ki stoji za tem.

– Poročilo: Eluned Morgan (A6-0191/2008)

  Konstantinos Droutsas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Za dopolnitev prevladujočega položaja trgov EU z električno energijo in zemeljskim plinom z obsežnimi interesi kapitala Komisija zdaj pripravlja paket petih predlogov za tretji zakonodajni sveženj. Cilj je spremeniti družbeno dobrino v tržno blago ter spodbuditi kapitalistično prestrukturiranje energetskega sektorja prek masovne privatizacije proizvodnje in distribucije energije.

Predlog vzpostavlja ostro konkurenco, zlasti pri veleprodajnem trgu z električno energijo. Prispeva k popolnemu ločevanju omrežij (prenosna omrežja ali omrežja za upravljanje s prenosom) od dobave in proizvodnje. Načeloma torej ne bo diskriminacije med javnim in zasebnim sektorjem, zaradi česar bodo javna podjetja izgubila svoje primerjalne prednosti in bodo konkurenti, ki bodo vstopali na trg, zaščiteni.

V času, ko se mednarodne cene nafte hitro zvišujejo, so delavci v stiski; EU daje prednost interesom kapitala ter ohranjanju in povečevanju svojega dobička.

Žrtve te politike so delavci v energetskem sektorju in na splošno delavski razredi. Soočali se bodo z višjimi cenami in upadanjem storitev, kar se pri privatizaciji energetskega trga vedno zgodi.

Množična mobilizacija delavcev in glasovanje proti na referendumih kažeta vedno večje ogorčenje med ljudmi nad to politiko ter odpirata pot njeni razveljavitvi.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) Zanimivo je, kako se v temu tretjemu paketu za liberalizacijo elektroenergetskega sektorja še vedno uporabljajo enaki argumenti kljub dejstvu, da imamo vedno manj nadzora nad dejanji gospodarskih in finančnih skupin, ki delujejo na trgu, uvajajo svoja pravila, zvišujejo cene, odpuščajo delavce, povečujejo negotovost zaposlitve ter vedno manj izpolnjujejo svoje obveznosti glede javnih storitev.

Čeprav je res, da bo Evropska unija brez učinkovitega trga z električno energijo in plinom vedno težje zagotavljala zanesljivost oskrbe, trajnost energetskega trga z nekaj viri premoga in svetovno konkurenčnost, je tudi res, da bo ta trg mogoč le, če bo javni sektor močan.

Vendar je predlagano ravno nasprotno. Poziva se k večji liberalizaciji in uničenju tega, kar je v nekaterih državah ostalo od tega javnega sektorja. Potem se v neuspešnih poskusih, da bi se to prikrilo, predlaga listina o varstvu odjemalcev. Počakali bomo, da vidimo, kako se bo to uporabljalo. V vsakem primeru je osnovno vprašanje liberalizacija sektorja, zato smo morali na koncu glasovati proti temu poročilu.

  Neena Gill (PSE), v pisni obliki. − Gospod predsednik, v razpravi sem govorila o poročilu gospe Morgan, nisem pa imela priložnosti govoriti o predlogu spremembe 159. Ta predlog spremembe bi državam članicam prepovedal odobritev izgradnje novih elektrarn, ki sprostijo več kot 350 g ogljikovega dioksida na proizvedeno kilovatno uro. Rada bi pojasnila stališče stranke EPLP, katere člani so prejeli več pisem v zvezi s tem predlogom spremembe.

Čeprav priznavamo, da so podnebne spremembe resnične in prisotne ter da imamo obveznost, da jih obravnavamo, smo glasovali proti predlogu spremembe 159, ker bi preprečil razvoj vseh novih plinskih elektrarn, elektrarn na nafto in termoelektrarn na premog. To bi škodilo zanesljivosti oskrbe Evrope in zagotavljanju elektrike v Evropi.

  Robert Goebbels (PSE), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem proti poročilu gospe Morgan in energetskemu paketu, ker menim, da je to napačna pot. Predlagana agencija bo še eno birokratsko telo. Mreža nacionalnih regulatorjev z razširjenimi pooblastili bi bil učinkovitejši način, da se majhnim proizvajalcem zagotovi dostop do omrežij. Ločevanje je postalo neke vrste čarobni napoj, medtem ko izkušnje tistih držav, ki so ga uporabljale, gotovo ne govorijo v prid takšnemu liberalnemu ukrepu. Energetski trg je svetovni trg. Konkurenca Gazpromu in državam, ki so proizvajalke nafte, ne bodo zadruge, ki proizvajajo bioplin, ampak velika evropska podjetja.

  Małgorzata Handzlik (PPE-DE), v pisni obliki. − (PL) Evropski parlament je, ko je glasoval za obvezno ločevanje lastništva energetskih koncernov v Evropski uniji, naredil odločen korak k oblikovanju skupnega trga z električno energijo. Delitev teh koncernov na podjetja, odgovorna za proizvodnjo energije, in podjetja, odgovorna za njen prenos, je edini način za oblikovanje odprtega in konkurenčnega trga brez navzkrižja interesov.

Predlagane spremembe morajo najbolj koristiti odjemalcem. Sprejeti predlog znatno izboljšuje pravice odjemalcev. Med drugim daje odjemalcem pravico do odstopa od pogodbe z dobaviteljem električne energije brez dodatnih stroškov. Odjemalci imajo tudi pravico, da v zelo kratkem obdobju zamenjajo dobavitelja energije.

Treba je upoštevati, da na trgu z električno energijo zdaj prevladujejo monopoli, ki zlorabljajo svoj položaj na nekonkurenčnih trgih. Menim, da bodo zgornje meje cen zaščitile uporabnike energije pred izkoriščanjem energetskih koncernov, brez da bi nova podjetja odvračale od vstopa na trg.

Jasno je, da predlagane rešitve ne bodo rešile vseh težav, ki so povezane z energijo in s katerimi se zdaj soočamo, kot je dvig cen nafte. Kljub temu so te rešitve ustrezni koraki k razvoju bolj konkurenčnega trga. Razprava se bo nadaljevala v Svetu. Vendar je žal malo verjetno, da bodo vsi predlogi Evropskega parlamenta sprejeti. Kot je poročevalka pravilno opozorila, želijo mnoge države članice zaščititi svoje nacionalne interese.

  Jacky Hénin (GUE/NGL) , v pisni obliki. – (FR) Ta tretji energetski paket dogmatično vztraja pri popolnemu ločevanju med proizvodnjo energije in distribucijskimi omrežji.

Njegov cilj je cel energetski sektor podrediti zgolj zakonom prostega trga in temu, da vsak z vsakim tekmuje.

Ker enaki vzroki povzročijo enake učinke, bo to v Evropski uniji povzročilo še večjo katastrofo, kot jo je doživela Kalifornija leta 2000.

Ta politika je slaba za odjemalce, zaposlene v industriji, mala in srednja podjetja, male in srednje industrije, delovna mesta, varnost ter okolje. Trg in zasebni sektor nista sposobna izpolniti potreb Evropejcev po energiji ter odgovoriti na izzive globalnega segrevanja in obdobja po fosilnih gorivih. Njun glavni cilj je čim več plačati delničarjem in ne delovati v splošnem interesu naroda.

V Evropi potrebujemo pravi notranji trg z energijo in to se bo doseglo le na podlagi sodelovanja. Energetski sektor mora usmerjati usklajeno delovanje držav članic v imenu javnosti in ne le dejavnosti na finančnih trgih. EU mora sprejeti ukrepe za zagotovitev, da se energija prizna kot globalni javni vir ter ne le kot blago, ki se ga kupi in proda.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. − Razočaran sem bil, da predlog spremembe moje skupine o odgovornosti za jedrsko nesrečo ni bil sprejet. Kljub temu končno poročilo gospe Morgan vsebuje veliko stvari, ki so vredne pohvale, in podpiram dodana sklicevanja na predlagano listino o pravicah odjemalcev energije. Ob upoštevanju navedenega sem torej lahko glasoval za poročilo.

  Tunne Kelam (PPE-DE), v pisni obliki. − (ET) Odločno podpiram te predloge sprememb, ker krepijo svobodno konkurenco v Evropski uniji, prispevajo k ohranjanju cen na razumnih ravneh in hkrati omogočajo odjemalcem, da uveljavljajo pravico do zamenjave dobavitelja električne energije, kadar koli to želijo. Poleg tega to spodbuja čezmejno souporabo električne energije ter s tem tudi varuje države in odjemalce pred nenadnimi primanjkljaji elektrike. Pozivam k hitremu ukrepanju na tem področju za odstranitev nepotrebne birokracije in obremenitev, da se elektroenergetskim podjetjem EU omogočita prosto delovanje v Uniji in krepitev svobodne konkurence ter da bodo lahko odjemalci sprejemali premišljene odločitve.

  Roselyne Lefrançois (PSE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem proti temu poročilu, ki naj bi določalo skupna pravila za notranji trg z električno energijo, pa pravzaprav predlaga odpravo dediščine tradicionalnih omrežij Evrope.

Ločevanje proizvodnje električne energije in distribucije električne energije po mojem mnenju ne bo zagotovilo nobenih dodatnih jamstev glede učinkovitosti, zanesljivosti ali dostopnosti omrežja, zlasti v sedanjih razmerah nenehnega povečevanja svetovnega povpraševanja po električni energiji in velike negotovosti glede virov.

Slednji dejavnik poziva k še več strukturnim naložbam, da se zaščitijo naše zaloge ter spodbujajo raziskave in inovacije, kar je vidik, ki se zdi v veliki meri nezdružljiv s filozofijo močne konkurence in kratkoročne donosnosti, ki je temelj za izbiro popolne deregulacije tega sektorja.

„Tretja pot“, ki jo podpirajo francoski socialisti in ki žal ni bila sprejeta, se zdi veliko razumnejša rešitev, ker nam omogoča ohranitev patrimonialne celovitosti velikih energetskih skupin Evrope in hkrati prepušča organizacijo distribucije električne energije neodvisnim regulatorjem.

Kljub temu podpiram napredek, ki ga to poročilo predstavlja glede varstva odjemalcev, zlasti z uvedbo pravil o boju proti pomanjkanju energije ter zagotavljanju preglednosti in dostopnosti informacij za končnega uporabnika.

  Erik Meijer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (NL) Dobava električne energije ni trgovina, ampak storitev energetskega omrežja. Ta storitev mora biti zagotovljena vsem zainteresiranim stranem brez prekinitve in z najmanjšim vplivom na okolje. Ta zahteva je neskladna s tveganji pri konkurenčnih podjetjih, ki so povezana z mednarodno trgovino. Električna energija bo tudi v prihodnosti redek in občutljiv izdelek, še posebej zdaj, ko fosilnih goriv zmanjkuje in se globalno segrevanje nadaljuje.

Zato je dobro, da so v mnogih državah članicah EU elektrarne in elektroenergetska omrežja razvili država ali lokalni organi. Privatizacija teh storitev energetskega omrežja je nezaželena in tvegana. Njihova prodaja ustvarja nove lastnike in monopol nad prenosnim omrežjem. To omrežje je neprofitni vir med proizvodnjo in prodajo, njegovo lastništvo pa se lahko zlorabi za uvedbo visoke pristojbine za potrošnike in konkurente. Določanje cen električne energije prek borze vodi k cenam za odjemalce, ki so precej višje od proizvodnih stroškov.

Države članice EU imajo prav, ko preučujejo, kako se je treba boriti proti tem tveganjem. Razmere so v posameznih državah članicah zelo različne. Najbolje je, da se ta vprašanja obravnavajo tam. Strinjam se, naj imajo države članice čim več svobode, kar je tretja pot, ki jo omenja predlog spremembe gospoda Glanteja, vendar sem proti tej evropski direktivi kot celoti.

  Lydia Schenardi (NI) , v pisni obliki. – (FR) Jasno je, da pravi cilj tega tretjega energetskega paketa ni zanesljivost oskrbe, kakovost storitev, dostopnost cene ali možnost potrošnikov, da prosto izbirajo svojega dobavitelja, ampak trajna odprava tega, kar je ostalo od starih javnih monopolov na področju električne energije.

Odločnost, ki so jo pokazali Komisija in mnogi poslanci tega parlamenta z željo po uvedbi „ločevanja“, to pomeni prisilo, da se „zgodovinski“ operaterji, kot je EDF, odpovedo lastništvu svojih omrežij, je popolnoma nesprejemljiva. Dejavnosti, ki so jih obtožena ta podjetja, in sicer omejevanje dostopa konkurentov do omrežja in namerno omejevanje naložb v projekte infrastrukture, niso bile nikoli dokazane. Prav tako ni jasno, kako lahko zaupanje nadzora nad omrežjem enemu operaterju, ki ni dobavitelj električne energije, zagotavlja ustrezno in zadostno stopnjo naložb, nezlorabo ključnega položaja ali boljše uravnavanje prezasedenosti.

Zato bomo kljub temu, da smo vedno branili izključno primarnost držav članic na področju energije, ki je preveč pomembno strateško področje, da bi se ga prepustilo evrokratom, kot manjše zlo podprli rešitev „učinkovitega ločevanja“, ki jo med drugim predlagata Francija in Nemčija. Glasovali bomo tudi proti tistim besedilom, katerih stališča v osnovi zavračamo.

  José Albino Silva Peneda (PPE-DE) , v pisni obliki. − (PT) To poročilo sem moral podpreti. Podpreti vse sile liberalizacije trga električne energije pomeni podpreti pravičnejši, konkurenčnejši in preglednejši trg.

Vendar me ni pritegnila samo korektnost tega poročila, ki potrošnika postavlja v bistvo vprašanja. Z višanjem cen energije in pomanjkanjem konkurence na nacionalnih trgih se pojavlja nevarnost povečanja števila državljanov, izključenih iz dostopa do energije. Zato se strinjam z izpostavljenimi socialnimi skrbmi, pri čemer je bil prvič opredeljen pojav „revščine zaradi visokih stroškov porabe energije“, ki je opozoril na pomembnost tega, da države članice razvijejo nacionalne načrte, ki zajemajo vse državljane.

Glede na sedanje razmere na nacionalnih energetskih trgih v EU je nesprejemljivo, da ima ena družba v lasti omrežje električne energije in je tudi odgovorna za prenos električne energije ter ima tako dejanski monopol, ker lahko prepreči dostop do trga novim upravljavcem, ki so v veliko primerih konkurenčnejši.

Ta dokument torej odločno opredeljuje potrebo po povečanju ravni preglednosti in konkurenčnosti v energetskem sektorju ter učinkoviti zaščiti potrošnika pred posledicami zaprtega in neprilagodljivega trga.

  José Albino Silva Peneda (PPE-DE) , v pisni obliki. − (PT) To poročilo sem moral podpreti. Podpreti vse sile liberalizacije trga električne energije pomeni podpreti pravičnejši, konkurenčnejši in preglednejši trg.

Vendar me ni pritegnila samo korektnost tega poročila, ki potrošnika postavlja v bistvo vprašanja. Z višanjem cen energije in pomanjkanjem konkurence na nacionalnih trgih se pojavlja nevarnost povečanja števila državljanov, izključenih iz dostopa do energije. Zato se strinjam z izpostavljenimi socialnimi skrbmi, pri čemer je bil prvič opredeljen pojav „revščine zaradi visokih stroškov porabe energije“, ki je opozoril na pomembnost tega, da države članice razvijejo nacionalne načrte, ki zajemajo vse državljane.

Glede na sedanje razmere na nacionalnih energetskih trgih v EU je nesprejemljivo, da ima ena družba v lasti omrežje električne energije in je tudi odgovorna za distribucijo električne energije ter ima tako dejanski monopol, ker lahko prepreči dostop do trga novim upravljavcem, ki so v veliko primerih konkurenčnejši.

Ta dokument torej odločno opredeljuje potrebo po povečanju ravni preglednosti in konkurenčnosti v energetskem sektorju ter učinkoviti zaščiti potrošnika pred posledicami zaprtega trga.

– Poročilo: Alejo Vidal-Quadras (A6-0228/2008)

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) To je še en del tretjega paketa ukrepov za liberalizacijo energetskih trgov v Evropski uniji, ki izhajajo iz priporočil, ki jih je Evropski parlament sprejel leta 2007. Poročevalec se strinja z vključitvijo trdnejših in neodvisnejših pooblastil regulatorjev; večjimi zahtevami po preglednosti na trgu; izboljšanim okvirom za sodelovanje na evropski ravni med nacionalnimi regulatorji in med upravljavci prenosnih omrežij; večjim poudarkom na nadaljnjem razvoju zmogljivosti medsebojnega povezovanja med državami članicami ter predlogom o lastniškem ločevanju podjetij, kot najučinkovitejšem, vendar ne edinem, načinu za spodbujanje naložb in preprečevanje diskriminacije novih konkurentov.

Z drugimi besedami, Evropska unija je izsilila privatizacijo sektorja, ki ima strateški pomen za gospodarski razvoj, in si zdaj prizadeva za sprejetje ukrepov za obravnavo resnih težav, ki so jih povzročile gospodarske skupine, ki so prevzele sektor. Zato tudi sam poročevalec izpostavlja nekatera vprašanja o prostovoljnem izvajanju kodeksov in pravil, pri čemer trdi, da bi morali biti obvezni.

Nihče pa ne priznava, da bi resnična rešitev bila ohranitev trdnega javnega sektorja na področju energije, zato smo glasovali proti temu poročilu.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. − (DE) Družbi E.ON in RWE svojih prenosnih omrežij nista prodali le zaradi pritiska Komisije; zaradi izvedenega ločevanja se je v veliki meri izgubil strateški dejavnik dostopa do omrežja, in sicer izključitev novih konkurentov. V Evropi je velika potreba po naložbah v stare elektrarne in infrastrukturo omrežij, ki so že desetletja stare. Kot so pokazale izkušnje z radikalno privatizacijo železniških storitev v Združenem kraljestvu, se vlagatelji le malo zanimajo za posodobitev infrastrukture. Zelo verjetno je, da bodo imele nove določbe o dostopu do omrežja, za katere se prizadeva, enak učinek. Zato sem glasoval proti poročilu Vidal-Quadrasa.

  Andrzej Jan Szejna (PSE), v pisni obliki. − (PL) Poročevalec je pripravil zelo dobro in temeljito poročilo.

Prepričan sem, da bo predlog Evropskega parlamenta v svoji sedanji obliki omogočil nadaljevanje dela v zvezi z vključevanjem energetskega trga Unije. Prepričan sem, da bo mogoče skleniti sporazum glede vseh čezmejnih vprašanj.

– Poročilo: Giles Chichester (A6-0226/2008)

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) To je še en del energetskega paketa. Zadeva vzpostavitev Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev, ki je del globalne strategije za liberalizacijo in ureditev energetskega trga, ki sta jo oblikovala Evropska komisija in Svet ter poimenovala „energetski paket“.

Strategija je vedno enaka. Najprej se izvede privatizacija javnega sektorja. Nato se pojavijo težave in vzpostavijo se regulatorji, nova birokracija ter večji nadzor pristojnosti nad dogodki v posamezni državi članici.

Po mnenju poročevalca (iz skupine PPE-DE), moramo preseči predloge Komisije ter tej agenciji omogočiti večjo neodvisnost in več pristojnosti odločanja. Ponavlja se argument, da je treba uvesti standarde, kodekse, tržna pravila in tudi odločbe višjih organov v interes gospodarskih skupin. Agencija bo nadnacionalna institucija s pristojnostmi na strateškem področju, tj. področju energije, kar vpliva na vse dele družbe.

Posledice poseganja v politično strategijo in gospodarstvo posamezne države članice so lahko resne. Zato zavračamo poročilo.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. − Energetski trgi so vedno bolj vseevropske narave in predlagana Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev bo imela pri razvoju trgov pomembno vlogo. Agencija mora imeti ustrezne pristojnosti za uresničevanje svojih nalog in lahko sem podprl poročilo, ki predvideva te pristojnosti, hkrati pa zagotavlja neodvisnost nacionalnih regulatorjev.

  Andrzej Jan Szejna (PSE), v pisni obliki. − (PL) Poročevalec je pripravil zelo dobro in temeljito poročilo.

Prepričan sem, da bo predlog Evropskega parlamenta v svoji sedanji obliki omogočil nadaljevanje dela v zvezi z vključevanjem energetskega trga Unije. Omogočil bo tudi okrepitev pristojnosti agencije v zvezi z vsemi čezmejnimi vprašanji. S tem se bo spodbudilo učinkovito sodelovanje med državami članicami.

– Poročilo: Francesco Ferrari (A6-0081/2008)

  Adam Bielan (UEN) , v pisni obliki. − (PL) Število nesreč, ki vključujejo pešce, se je lani na Poljskem povečalo za 5,7 %, število nesreč, ki vključujejo kolesarje, pa za 16,8 %. Podpiram poročilo gospoda Ferrarija in prepričan sem, da je treba povečati varnostne zahteve. Kljub temu, moramo tudi upoštevati, da s tem povezanih stroškov ne smejo v večini kriti lastniki vozil.

Zastopam vojvodstvo Male Poljske, ki ima najnižje število nesreč v državi, in sicer 7/100. Kljub temu je veliko črnih točk zaradi prekomerne gostote prometa in neustrezne cestne infrastrukture.

  Francesco Ferrari (ALDE), v pisni obliki. − Menim, da je to poročilo še en pozitiven korak naprej pri zmanjševanju števila pešcev v EU, ki se v avtomobilskih nesrečah poškodujejo ali smrtno ponesrečijo. Vsako leto umre 40 000 državljanov.

Izboljšana oblika vozila in izboljšani avtomobilski sistemi, vključno z delom za ublažitev udarca na prednjem delu vozila, so pozitivni ukrepi, ki jih je treba spodbujati. Odstranitev varnostnega loka z vozil, na katerih niso potrebni ali zanje niso namenjeni, na primer z nekmetijskih delovnih vozil, je še en primer doslednosti EU v zvezi s pešcu prijaznimi izboljšavami.

Podprl bom ta vprašanja v tem glasovanju in menim, da so za pešce v EU zelo pomembna nadaljnja prizadevanja za izboljšanje njihove varnosti.

  Neena Gill (PSE), v pisni obliki. − Glasovala sem za to poročilo, ker podpiram razvoj sistemov za pasivno in aktivno varnost, ki bi zmanjšali posledice prometnih nesreč, ki vključujejo pešce in druge ranljive udeležence v cestnem prometu. Čeprav nesreče povzročajo različni dejavniki (hitrost, človeška napaka), je treba samo vozilo tako prilagoditi, da se zmanjša udarec pri nesreči. Podpiram obveznosti iz poročila o določitvi minimalnih zahtev za konstrukcijo in delovanje vozil ter prednjih zaščitnih sistemov.

Vendar menim, da v tem poročilu manjka velika priložnost za sodelovanje z državami v razvoju in hitro rastočimi državami. To pa zato, ker je večina smrtnih žrtev na cestah, približno 70 %, v državah v razvoju. 65 % smrtnih žrtev je pešcev, od tega je 35 % otrok. Samo v Indiji se zgodi 10 % vseh prometnih nesreč s smrtnim izidom na svetu.

EU mora z državami v razvoju deliti svoje znanje in izkušnje na področju zbiranja podatkov in analiz o prometnih nesrečah ter razvoja sistemov za aktivno in pasivno varnost. Odločno se zahteva prenos tehnologij iz EU v države v razvoju, s čimer bi se lahko zmanjšalo število prometnih nesreč in njihove posledice za udeležence v cestnem prometu.

  Genowefa Grabowska (PSE), v pisni obliki. − (PL) Poudarila bi pomen tega poročila in čestitala poročevalcu za rezultat. Dejstvo je, da v Evropski uniji vsako leto umre 8 000 udeležencev v cestnem prometu. Veliko žrtev je pešcev in kolesarjev. Dodatnih 300 000 ljudi utrpi poškodbe. Te razmere vključujejo osebne tragedije ter imajo tudi pomembne družbene in gospodarske posledice. Zato je treba posebej pozdraviti ukrepe Unije, usmerjene v zagotavljanje boljše zaščite pešcev in drugih ranljivih udeležencev v cestnem prometu pred poškodbami, ki izhajajo iz trčenj z motornimi vozili.

Od oktobra 2005 in v skladu z veljavnimi določbami morajo nekatera vozila opraviti več preskusov delovanja na podlagi priporočil skupnega raziskovalnega središča. Poleg tega predlaga Unija uvedbo bistveno strožjih zahtev glede preskusov za motorna vozila, dana na evropski trg po letu 2010. Poročilo pred nami zagotavlja povezavo ukrepov za aktivno in pasivno varnost ter predvideva prihodnjo uvedbo sistemov za preprečevanje trkov. Do danes na trgu še ni na voljo učinkovit sistem, ki bi ščitil pešce pred trkom, zato Komisija industrijo upravičeno spodbuja k razvoju takšnega sistema. Prav tako se strinjam s poročevalcem, da je treba stalno spremljati tehnične možnosti zagotavljanja višjih standardov pasivne varnosti in tudi možnosti zahtev po večji varnosti.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. − V Evropi je v prometnih nesrečah vsako leto poškodovanih ali ubitih več tisoč pešcev in kolesarjev. Evropska zakonodaja je imela pomembno vlogo pri zmanjševanju števila smrtnih primerov in primerov poškodb, vendar vso pomembni tudi posodobljeni standardi. Predloge na tem področju je treba pozdraviti, zato sem glasoval za poročilo gospoda Ferrarija.

  Zita Pleštinská (PPE-DE), v pisni obliki. − (SK) Statistični podatki o prometnih nesrečah v EU so zaskrbljujoči. Ocenjeno je, da je vsako leto ubitih 8 000 ranljivih udeležencev v cestnem prometu, pešcev in kolesarjev, 300 000 pa je poškodovanih. Do 80 % se zgodi v mestih in vaseh, kjer je omejitev hitrosti med 40 in 60 km/h. To kaže, da vzrok prometnih nesreč ni le prehitra vožnja, ampak so to lahko tudi kakovost cestne infrastrukture in zlasti varnost vozila.

Pozive k uporabi javnega prevoza, pešačenju in kolesarjenju namesto uporabe avtomobilov je treba izravnati z ukrepi za zmanjšanje števila primerov poškodb. Zdaj ni na trgu nobenih sistemov za preprečevanje trkov, ki lahko učinkovito in pravočasno zaznajo pešce ali druge ranljive udeležence v prometu.

Pozdravljam in podpiram poročilo gospoda Francesca Ferrarija glede predloga uredbe o zaščiti pešcev in drugih ranljivih udeležencev v prometu. Cilj evropske avtomobilske industrije mora biti prodaja avtomobilov, ki niso le tehnološko zelo napredni in ekološki, ampak tudi zelo varni.

Da se zagotovi visoka raven varnosti v vseh razmerah, obvezna vgradnja aktivnih sistemov pomoči za zaviranje v vsa nova vozila od leta 2009 naprej, kot predvideva predlog Komisije, ne sme nadomestiti sistemov pasivne varnosti na visoki ravni, ampak jih mora dopolnjevati.

Prepričana sem, da bo ta uredba pripomogla k izboljšanju varnosti vseh udeležencev v cestnem prometu.

  Luís Queiró (PPE-DE), v pisni obliki. − (PT) Varnost v cestnem prometu je prednostna naloga evropske prometne politike, resnična skrb nosilcev političnih odločitev in steber vseh državljanov v boju proti tragedijam, ki so na evropskih cestah žal vse prepogoste. Namen poročila gospoda Ferrarija je okrepiti zahteve Skupnosti na področju varnosti in s tem izboljšati varnost pešcev. Zato se ne smemo obotavljati pri zahtevah po čim večji pozornosti in najboljših razpoložljivih instrumentih za zagotovitev varnosti na naših cestah. Zlasti je pomembno, da je izvajanje zakonodaje še naprej čim bolj strogo ter da se sprejeti ukrepi ustrezno spremljajo in ocenjujejo za zagotovitev, da so potrebne izboljšave pravočasne pri preprečevanju nadaljnjih tragedij. Pozdravljamo poskus tega poročila za opredelitev načinov nadoknadenja izgubljenega časa in zagotovitev, da so predlagani sistemi za preprečevanje trkov najpravilnejši in najustreznejši za žrtve trkov z motornimi vozili.

Končno in ker so največje težave včasih povezane s podrobnostmi, je naša naloga tudi na bolj tehničnih področjih zagotoviti, da zakonodaja, ki jo oblikujemo, vedno zagotavlja najboljše načine zaščite naših državljanov.

  Luca Romagnoli (NI), v pisni obliki. − (IT) Glasujem za poročilo gospoda Ferrarija. Podpiram cilj tega predloga, ki je okrepiti zahteve Skupnosti glede izboljšanja varnosti pešcev in drugih ranljivih udeležencev v cestnem prometu v primeru poškodb zaradi trčenja z motornim vozilom.

Prepričan sem, da je s časovnega in tehničnega vidika mogoč hiter napredek na področju oblikovanja in izvajanja ustreznih načinov prilagoditve vozil. Pozdravljam zlasti uvedbo obveznosti, da se vozila opremijo s sistemom pomoči pri zaviranju, ki bo pripomogel k zmanjšanju števila trkov vozil s pešci.

  Brian Simpson (PSE), v pisni obliki. − Ti poročilo podpiram, ker krepi veljavno zakonodajo in si ponovno prizadeva za izboljšanje varnosti v cestnem prometu, zlasti na področju varnosti kolesarjev in pešcev. Vsako leto je na cestah EU ubitih 8 000ljudi – pešcev in kolesarjev – 300 000 pa je poškodovanih.

Veliko število teh nesreč je mogoče preprečiti z boljšim usposabljanjem voznikov ali izboljšano konstrukcijo motornih vozil. Z uvedbo sistemov pomoči pri zaviranju, strožjih preskusov delovanja in krajšega obdobja izvajanja se bo zmanjšalo vsakodnevno prelivanje krvi na naših cestah.

Predvsem sem zadovoljen, da bodo morali ubijalci, znani kot varnostni loki, prestati enake preskuse delovanja na vozilih, na katera se namestijo, čeprav še vedno odkrito podpiram kampanjo za prepoved varnostnih lokov.

Poročevalcu čestitam za poročilo in se veselim hitrega sklepa Sveta v zvezi s tem vprašanjem.

  David Sumberg (PPE-DE), v pisni obliki. − Rad bi obrazložil svoje glasovanje v zvezi s poročilom Francesca Ferrarija glede zaščite pešcev in drugih ranljivih udeležencev v cestnem prometu.

Čeprav podpiram pomembne cilje tega poročila, saj si vsi želimo zmanjšati pretresljivo število smrtnih primerov in poškodb na naših cestah, pa poročilo zahteva zelo hiter časovni razpored izvajanja, ki po mojem mnenju ni uresničljiv.

Predlaganih je nekaj precej radikalnih zahtev, zato bo obremenitev industrije prevelika, če se predlogi uvedejo prehitro.

V času recesije moramo upoštevati, da morajo naši volivci zavarovati svoja delovna mesta, prenagljena zakonodaja pa lahko pogosto ogrozi za cilj.

  Andrzej Jan Szejna (PSE), v pisni obliki. − (PL) Glasoval sem za poročilo o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti pešcev in drugih izpostavljenih udeležencev v prometu (2007/0201).

Zdaj ni na trgu nobenih sistemov za preprečevanje trkov, ki lahko učinkovito zaznajo pešce in druge izpostavljene udeležence v prometu ter so usklajeni z vsemi potrebnimi pogoji. Strinjam se s poročevalcem, da je treba prednost dati uvedbi ukrepov za zmanjšanje števila primerov poškodb in predvsem števila smrtnih primerov med pešci in drugimi izpostavljenimi udeleženci v cestnem prometu. Treba je poudariti, da je namen predlogov sprememb poostritev določb uredbe, kjer je to mogoče. Glasoval sem za poročilo, ker sem prepričan, da je treba spremljati razvoj tehnologije za zagotavljanje aktivne varnosti, vendar tudi preučiti možnost uvedbe strožjih določb na področju pasivne varnosti v zvezi s konstrukcijo vozil.

  Bernard Wojciechowski (IND/DEM), v pisni obliki. − (PL) Pešci in kolesarji so pogosto udeleženi v prometnih nesrečah. Zaščita njihovih življenj je velik izziv za industrijo motornih vozil.

Elektronski sistem za zaščito pešcev je odlična rešitev. Ta sistem zmanjša učinek posledic trka z vozilom. Prednji del avtomobila absorbira silo trka, s čimer zmanjša resnost poškodb žrtve.

Druga uspešna metoda zagotavljanja varnosti pešcev je z aktivnim prednjim pokrovom vozila, ki je vgrajen v C6. V trenutku trka s pešcem se pokrov motorja samodejno dvigne. S pomočjo senzorja za zaznavanje udarca in sprožitvenega mehanizma se pokrov dvigne za 65 milimetrov v 0,4 sekunde. Ločen mehanizem zadrži pokrov v dvignjenem položaju kljub sili udarca, s čimer se absorbira nastala energija. V primeru manjšega udarca zagotavlja zaščito tudi del, opremljen z blažilcem sunkov.

Za vsa vozila je treba opraviti vse potrebne preskuse za namene izboljšanja varnosti na cestah Evropske unije.

– Poročilo: József Szájer (A6-0088/2008)

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. − (PT) To poročilo zadeva nekatere pozitivne spremembe običajnega postopka med Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom. Člen 5a spremenjenega Sklepa 1999/468/ES uvaja nov regulativni postopek s pregledom za splošne ukrepe, katerih namen je spremeniti nebistvene elemente osnovnega instrumenta, sprejetega v skladu s členom 251 Pogodbe, med drugim s črtanjem nekaterih od teh elementov ali z dopolnitvijo instrumenta z dodatkom novih nebistvenih elementov.

Po pregledu veljavne zakonodaje in postopkov, ki se izvajajo, je Evropska komisija predložila ta predlog, ki vključuje 59 zakonodajnih aktov, ki jih je treba prilagoditi novemu regulativnemu postopku s pregledom.

V sklepu z dne 12. decembra 2007 je konferenca predsednikov imenovala odbor za pravne zadeve za glavni odbor pri obravnavi tega usklajevanja komitologije, specializirane odbore pa za svetovalne odbore. Na konferenci predsednikov odborov dne 15. januarja 2008 so bili sprejeti načini sodelovanja med odborom za pravne zadeve in drugimi vpletenimi odbori. To poročilo torej vsebuje omejeno število predlogov sprememb, ki so jih v svoja mnenja vključili drugi odbori in jih predložili v obliki pisem.

– Poročilo: Gerardo Galeote (A6-0213/2008)

  Andrzej Jan Szejna (PSE), v pisni obliki. − (PL) Glasoval sem za poročilo gospoda Galeota Queceda glede predloga uredbe Sveta o odprtju in upravljanju avtonomnih tarifnih kvot Skupnosti za uvoz nekaterih ribiških proizvodov na Kanarske otoke.

Poročilo zagovarja odpravo skupne carinske tarife za uvoz nekaterih ribiških proizvodov na Kanarske otoke za obdobje 2007-2013. Omeniti je treba, da so določbe, na katere vpliva predlog, prenehale veljati 31. decembra 2006. Predlog o vzpostavitvi brezcarinskih kvot in določb za njihovo upravljanje je v skladu s členom 299(2) Pogodbe o Evropski uniji, ki predvideva posebne ukrepe za pomoč najbolj oddaljenim regijam.

Zato sem glasoval za to poročilo, ker menim, da edinstven geografski položaj Kanarskih otokov v zvezi z viri oskrbe nekaterih ribiških proizvodov, ki so bistveni za domačo porabo, povzroča dodatne stroške v tem sektorju. Eden od načinov reševanja naravnih težav zaradi geografskega položaja je začasna opustitev uvoznih dajatev za zadevne proizvode iz tretjih držav.

– Poročilo: Anneli Jäätteenmäki (A6-0076/2008)

  Alessandro Battilocchio (PSE), v pisni obliki. − (IT) Glasoval sem za poročilo gospe Jäätteenmäki o statutu evropskega varuha človekovih pravic.

Kot član parlamentarnega odbora za peticije sem sam videl, da veliko in vedno večje število državljanov na institucije Skupnosti vlagajo pritožbe zaradi neusklajenosti držav članic s predpisi EU.

Peticije, ki so predložene Evropskemu parlamentu in ki jih preuči odgovorni odbor, se zelo pogosto ne morejo šteti za sprejemljive. V zvezi s tem izpostavljam ključno točko: urad evropskega varuha človekovih pravic mora povečati in izboljšati svoja prizadevanja na področju zunanjih komunikacij z državljani. Povprečen državljan se pogosto sploh ne zaveda obstoja varuha človekovih pravic, ki je lahko način vzpostavitve bolj funkcionalne in učinkovitejše povezave z institucijami EU. Statut, o katerem danes glasujemo, določa nove mehanizme za večjo učinkovitost dela varuha človekovih pravic. Izid bomo morali spremljati mi, poslanci.

  Lydie Polfer (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Podpiram samoiniciativno poročilo gospe Jäätteenmäki o dostopu evropskega varuha človekovih pravic do informacij in potrebi po jasnejšem sklopu predpisov, ker si prizadeva za določitev natančnejših pravil na tem področju.

Glede na besedilo morajo različni organi in institucije Evropske unije varuhu človekovih pravic predložiti vse zahtevane informacije, medtem ko se je lahko do zdaj dokument zavrnil na podlagi zaupnosti.

Podobno se bo odpravila obveznost uradnikov, da pričajo „v skladu z navodili svojih uprav“, medtem ko se bo od zadevnega uradnika zahtevalo, da iskreno pove vso resnico.

Namen predlogov gospe Jäätteenmäki je okrepiti zaupanje javnosti v dejavnosti evropskega varuha človekovih pravic, zato jih je treba izvajati.

8. Popravki in namere glasovanja: glej zapisnik.

(Seja je bila prekinjena ob 13.30 in se je nadaljevala ob 15.00.)

PREDSEDUJOČA: GOSPA ROURE
Podpredsednica

9. Sprejetje zapisnika predhodne seje: glej zapisnik

10. Sestava Parlamenta: glej zapisnik

11. Ukrepi proti večanju cen nafte (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je razprava o izjavah Sveta in Komisije o ukrepih za nadzor večanja cen nafte.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Svet se zaveda posledic naraščajočih cen za evropske državljane, zaveda se negativnega učinka teh cen na evropsko gospodarstvo. To pereče vprašanje je bilo obravnavano že na več nedavnih zasedanjih Sveta. O njem bodo razpravljali tudi voditelji držav in vlad na zasedanju, ki se začenja jutri. Analiza vzrokov visokih cen nafte kaže, da gre za strukturne vzroke. Ni pričakovati, da bi proizvodnja nafte lahko sledila trajno povečanemu povpraševanju. Vzroke visokih cen nafte je zelo dobro predstavila Evropska komisija v svojem nedavnem sporočilu, zato o tem ne bom podrobneje govoril.

Posledice takšnega gibanja cen nafte se v Uniji kažejo v višji inflaciji, višjih stroških gospodinjstev in v težavah v mnogih sektorjih: v kmetijskem, ribiškem, na področju prometa ter v različnih industrijah. Ob oceni, da so razlogi za naraščajoče cene nafte strukturne narave ter da se bo ta trend po vsej verjetnosti še nadaljeval, moramo v Uniji poiskati dolgoročne rešitve: spodbujanje konkurenčnosti na energetskih trgih, večja preglednost naftnega trga in predvsem izboljšanje energetske učinkovitosti in diverzifikacija oskrbe z energijo.

V zvezi z energetsko učinkovitostjo naj spomnim, da je Evropski svet marca lani postavil cilj, da bi do leta 2020 dosegli 20-odstotni prihranek v porabi energije. K uresničitvi tega cilja prispeva tudi direktiva o učinkovitosti končne rabe energije in energetskih storitvah, ki je bila sprejeta že leta 2006. Vendar samo z zakonodajo ne moremo doseči vsega. Veliko lahko dosežemo z racionalnejšim ravnanjem gospodinjstev, podjetij. K temu z rednim osveščanjem lahko vzpodbujata tudi Svet in Parlament.

Drugi omenjeni ukrep se nanaša na diverzifikacijo oskrbe z energijo. Naj spomnim, da je s tem v zvezi spomladanski Evropski svet lani sprejel akcijski načrt Energetska politika za Evropo. Ta med drugim določa cilj 20-odstotnega deleža energije iz obnovljivih virov do leta 2020. Vse to omenjam zato, ker želim poudariti, da je Unija že v preteklih letih sprejela nekatere potrebne ukrepe, s katerimi bi lahko na daljši rok zmanjšali občutljivost evropskega gospodarstva na naraščajoče cene nafte. Seveda pa bo treba te obstoječe politike v prihodnje še nadgrajevati.

Svet za gospodarske in finančne zadeve, ECOFIN, je na svojem zadnjem zasedanju med drugim potrdil dogovor iz Manchestra leta 2005, v skladu s katerim bi se morali pri odzivih na visoke cene nafte izogibati posegom davčnih in drugih politik, ki izkrivljajo konkurenco, gospodarskim subjektom pa onemogočajo ustrezne tržne prilagoditve. Ukrepi, s katerimi naj bi omilili posledice višjih cen nafte za revnejše sloje prebivalstva, morajo biti kratkoročni in ciljno naravnani, da ne bi povzročali motenj v delovanju trga. O naraščajočih cenah nafte so prejšnji teden govorili tudi finančni ministri skupine G8. Med drugim so poudarili, da gre za svetovni problem in zato je treba rešitve iskati na globalni ravni.

Želel bi omeniti še, da smo na zasedanju Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose ta teden, ta ponedeljek, potrdili 18-mesečni program naslednjih treh predsedstev in med prednostnimi nalogami v tem programu je tudi učinkovito spopadanje z visokimi cenami hrane in nafte.

Naj sklenem: pri reševanju teh izzivov potrebujemo usklajene politike, tako znotraj Evropske unije kot tudi na mednarodni ravni. Ukrepe moramo sprejemati premišljeno, da ne bi z njimi povzročili novih neravnotežij in težav. Seveda pri nadaljnjem reševanju teh žgočih vprašanj računamo na tvorno sodelovanje tega parlamenta, zlasti pri obravnavi zakonodajnih predlogov.

  Andris Piebalgs, komisar. − Gospa predsednica, vsak dan začnem z rutinskim pregledom cen nafte in v zadnjem času so novice bolj ali manj enake: cene nafte se vedno bolj večajo. V zadnjih treh letih so se cene nafte v ameriških dolarjih več kot potrojile. EU, katere 37 % delež porabe energije predstavlja nafta, brez težav razume dejanski in možen vpliv visokih cen nafte na naše gospodarstvo in državljane.

Naša proizvodnja se še vedno bistveno zmanjšuje, kar se je začelo že v poznih devetdesetih letih 20. stoletja. Zaradi stalnega večanja uvoza je naša odvisnost od nafte visoka in znesek, ki ga plačujemo za nakup virov energije, stalno narašča.

To neposredno vpliva na naše državljane in podjetja. Večanje cen nafte ustvarja inflacijo in ta vpliv je že opazen. Prispevek energije k večanju indeksa cen je bil v četrti četrtini leta 2007 na euroobmočju v povprečju 0,8 %. To pomeni neposreden, konkreten vpliv na gospodinjstva in veliko gospodarskih sektorjev, ne nazadnje na tiste, ki cen energije ne morejo posredovati končnemu potrošniku.

Večanje cen motornih goriv in goriv za ogrevanje gospodinjstev med aprilom 2007 in aprilom 2008 je močno preseglo splošno rast maloprodajnih cen. Cene motornih goriv so se na primer v povprečju povečale za 12,7 % v primerjavi z inflacijo, ki je povprečno 3,6 %. Naši najranljivejši državljani so ponovno med najbolj prizadetimi.

Septembra 2005 sem vam že govoril o večanju cen nafte in predstavil načrt v petih točkah. Od takrat smo oblikovali že celo vrsto novih predlogov za obravnavanje izziva visokih in naraščajočih cen nafte: o energetski učinkovitosti, avtomobilih, kakovosti goriv in obnovljivih virih energije. Zaradi teh politik lahko v naslednjih letih pričakujemo postopno zmanjšanje porabe nafte v EU. V zadnjih treh letih je bila poraba bolj ali manj stabilna ter začel se je prehod k čistejšemu in učinkovitejšemu prevozu, ki uporablja obnovljive vire energije.

Medtem ko je potrebno še veliko dela, pri čemer gotovo ne smemo podcenjevati težav, ki jih visoke cene energije povzročajo našim državljanom, zlasti najobčutljivejšim gospodinjstvom in veliko podjetjem, je to tudi dobra podlaga za nadaljnji razvoj najboljšega možnega političnega načina obravnavanja izziva. To, da so se cene nafte še naprej večale, še ne pomeni, da so bile naše politike neuspešne. Prepričan sem, da bi bile brez naših visoko zastavljenih ciljev na področju podnebnih sprememb in energetike razmere še slabše. Najnovejši trendi pa jasno kažejo, da moramo dodatno okrepiti svoja prizadevanja.

Naj torej preučim dolgoročne dejavnike, ki vplivajo na naftni trg. Preprosto povedano, končuje se obdobje poceni nafte in poceni energije na splošno. Svetovno povpraševanje po energiji narašča in mednarodna agencija za energijo ocenjuje, da se bo do leta 2030 lahko povečalo za več kot 50 %. Zlasti hitro rastoča gospodarstva porabljajo vedno več energije.

Na drugi strani pa še zdaleč ni jasno, ali bo proizvodnja nafte tolikšna, da bo zadovoljila svetovno povpraševanje. Strokovnjaki pravijo, da je z geološkega vidika še vedno dovolj podzemnih virov za naslednjih 40–50 let. Kot je navedla mednarodna agencija za energijo, še zdaleč ni gotovo, ali so države proizvajalke sposobne in pripravljene povečati proizvodnjo za zadovoljitev očitno neizbežnega in dolgoročnega stalnega večanja svetovnega povpraševanja po nafti.

Obdobje poceni energije se je končalo in v vsakem primeru imamo zdaj zaradi podnebnih sprememb absolutno dolžnost do prihodnjih generacij, da se usmerimo v čiste vire energije brez ogljika za ogrevanje, električno energijo in prevoz. To je izziv pred nami. Potreben je jasen odziv. Preden začnemo z obravnavo dolgoročnih in srednjeročnih ukrepov, pa bi rad omenil nekatere kratkoročne korake, ki blažijo vpliv na potrošnike.

Učinke na najranljivejše skupine je treba kratkoročno zmanjšati, po potrebi s socialnimi ukrepi. Pomoč najrevnejšim gospodinjstvom je lahko upravičena in potrebna, vendar mora biti ciljno usmerjena. Hkrati pa moramo biti zelo previdni v zvezi s spremembami režima obdavčevanja. Izkušnje so pokazale, da takšni ukrepi, medtem ko so z veliko vidikov politično zelo privlačni, dejansko samo otežujejo dolgoročni prehod k obvladovanju visokih cen energije in varčevanju z emisijami ogljika. Veliko bolje je pomoč osredotočiti tam, kjer je resnično najbolj potrebna.

Z vidika nadaljnjega razvoja dolgoročnega pristopa EU do obravnavanja izziva naše obstoječe energetske politike številni štejejo za vodilne v svetu. Komisija je vedno vztrajala, da njen nedavni paket o podnebnih spremembah in energiji združuje cilje trajnosti, varnosti oskrbe in konkurenčnosti, dejstvo, ki je vsak dan bolj očitno.

Naj podrobneje opozorim na najpomembnejše elemente teh politik, ki se že izvajajo ali jih ta parlament preučuje: osnutek direktive, ki zagotavlja 20 % obnovljivih virov energije v naši končni porabi energije do leta 2020; nova pravila o razširitvi in okrepitvi sistema trgovanja z emisijami EU, ki zagotavljajo uresničitev cilja o 20-odstotnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov do leta 2020 in sistem trgovanja z emisijami določajo za gonilo sprememb; predlog o zmanjšanju emisij CO2 iz avtomobilov in direktiva o kakovosti goriva, ki bo vse dobavitelje zavezala k postopnemu zmanjšanju emisij CO2 in porabe energije v proizvodih, ki jih prodajajo, ter najpomembneje, akcijski načrt za energetsko učinkovitost ki vključuje vse sektorje na vseh ravneh, od mednarodnega partnerstva za sodelovanje na področju energetske učinkovitosti do združenja županov na lokalni ravni in posebnih ukrepov, kot so označevanje življenjskih potrebščin ali zahteve po energetski učinkovitosti zgradb.

Praktično vsi ukrepi, navedeni v akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost, so cenovno učinkoviti po ceni 60 ameriških dolarjev na sodček nafte.

To je začetek, vendar moramo narediti več. Komisija bo zato nadaljevala delo na mednarodni ravni, predvsem konstruktiven dialog med glavnimi državami proizvajalkami in porabnicami nafte, kot je srečanje v mestu Jeddah, ki bo sklicano ta teden v Saudovi Arabiji, ali dialog med EU in OPEC naslednji teden. Natančno se bo pregledalo delovanje naftnih trgov v Evropski uniji in oblikovali se bodo predlogi za morebitno nadaljnje politično ukrepanje v drugem strateškem pregledu energetske politike pozneje v tem letu. Državam v razvoju, ki uvažajo nafto, bo v pomoč pri blažitvi kratkoročnih učinkov visokih cen goriva in živil ter omogočanju strukturnih izboljšav v njihovi energetski učinkovitosti in uporabi alternativnih goriv. Spodbudila se bodo prizadevanja za večjo energetsko učinkovitost.

To ostaja moja prva prednostna naloga. To pomeni boljšo zakonodajo znotraj EU. Pomeni tudi prizadevanje za uspešnejše mednarodno partnerstvo na področju energetske učinkovitosti, ki je bilo sklenjeno prejšnji teden na ministrskem srečanju o energiji skupine G8 na Japonskem na pobudo Evropske unije.

Veljavna zakonodaja o energetski učinkovitosti in predlogi izboljšav, ki jih bom predložil v naslednjih mesecih, o zgradbah, označevanju in minimalnih standardih proizvodov so resnično pomembni, vendar jih je treba obravnavati kot le enega od številnih potrebnih ukrepov. Pravi izziv je učinkovito izvajanje politike o energetski učinkovitosti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni po vsej Evropski uniji. Komisija bo državam članicam bolj pomagala pri obravnavanju tega izziva.

Omenil bom biogoriva, ker se o tem vprašanju pogosto razpravlja. V osnutku direktive o obnovljivih virih energije smo v prakso prenesli zavezo Evropskega sveta glede zagotovitve, da se bo do leta 2020 10 % prevoznih sredstev v EU poganjalo na obnovljiva goriva. Omeniti je treba, da lahko teh 10 % vključuje biogoriva ali električno energijo iz obnovljivih virov ali večjo energetsko učinkovitost v voznem parku.

Prepričan sem, da EU lahko in mora proizvajati biogoriva, ki jih uporablja, na trajnosten in odgovoren način ter ne sme vplivati na svetovne ravni proizvodnje hrane. To je mogoče na trajnosten način doseči z uporabo prejšnjih zemljišč v prahi v EU, trajnostnim izboljšanjem donosa zemljišč, naložbami v tehnologijo za biogoriva druge generacije in sodelovanjem z državami v razvoju za zagotovitev, da biogoriva dopolnjujejo proizvodnjo živil in je ne zamenjujejo. S takšnim pristopom mora biti razvoj alternativnih čistih motornih vozil del odziva EU na izziv cen nafte in podnebnih sprememb.

Evropska unija bo morala nadaljevati s svojimi mednarodnimi prizadevanji in dialogom z glavnimi partnerji. Srečanje skupine G8 prejšnji teden in srečanje v mestu Jeddah v zvezi s cenami nafte, ki bo ta vikend, kažeta, da se to vprašanje uvršča na vrh političnega dnevnega reda. Uporabiti moramo verodostojnost, ki jo gradimo, in voditi mednarodno ukrepanje za izkoriščanje potenciala energetske učinkovitosti in proizvodnje čiste energije po svetu ter omogočiti delovanje svetovnih učinkovitih in zanesljivih blagovnih borz.

Vendar se začnejo ukrepi izvajati doma in ponovna spodbuda k obnovljivim virom energije in energetski učinkovitosti je ugodna za podnebne spremembe ter tudi za naše gospodarstvo.

Vse nas čaka energetska prihodnost. Ta prihodnost bo najverjetneje organizirana okrog različnih vzorcev proizvodnje, porabe in vedenja. Tako kot pri podnebnih spremembah je treba ukrepati takoj in Komisija pri tem v celoti sodeluje.

  Jean-Pierre Audy, v imenu skupine PPE-DE. – (FR) Gospa predsednica, gospod predsedujoči Sveta, gospod komisar Pieblags, gospe in gospodje, uporabimo domišljijo. Vse zamisli, ki si prizadevajo omejiti najvišjo stopnjo DDV, vključno s tisto, ki jo je predlagal francoski predsednik Sarkozy, so dovolj dobre in jih je treba preučiti, prav tako pa bom eno tudi sam predlagal.

Nafta je fosilno gorivo z omejeno življenjsko dobo, visoke cene nafte pa so nepopravljiv in dolgoročen trend. Vendar poleg večanja cen težave povzroča tudi nenaden in dramatičen pojav velikih nihanj svetovnih cen za sodček surove nafte, ki vplivajo na naše gospodarstvo. Zato se sprašujem, ali ne bi lahko Evropska unija, brez zakrivanja realnih razmer dejanskega večanj cen, zagotovila stabilnosti cen glede na letni cikel, da bi lahko bili oddelki javnega proračuna ter zlasti tisti, ki jih države vodijo za svoje davčne sisteme, in tisti, ustanovljeni na ravni lokalne vlade, skupaj z družbami in podjetji, ki so v pogodbenih razmerjih, vezanih na ceno nafte, ter, bolj splošno, običajni državljani, ki morajo oblikovati svoje družinske proračune, bolje pripravljeni na glavne spremembe v energetskem sektorju, ne da bi jih bremenili dnevni pritiski, ki jih povzročajo nenadna nihanja cen nafte, ki izhajajo iz svetovnih deviznih tečajev, špekulacij in paritete euro/dolar.

Na podlagi tega, gospod komisar, predlagam, da se preuči možnost oblikovanja instrumenta Skupnosti, katerega namen bi bil zagotavljati ceno za sodček surove nafte v skladu s splošno sprejetim proračunskim ciklom enega leta. Takšen instrument bi lahko uporabil finančno metodo možnosti nakupov in prodaje na svetovnem trgu ter bi se izkazal za uporabnega v boju proti špekulacijam.

Leta 2005, ko je bila cena 50 dolarjev za sodček, sem vas, gospod komisar Piebalgs, vprašal za mnenje v zvezi s tem in odgovorili ste, da je to zanimiva zamisel, če upoštevamo, da Komisija ni imela pristojnosti za nadzor cen surove nafte, zlasti ker je naftni trg svetovni trg. Vseeno moram vztrajati pri tem, ker bi takšen instrument Skupnosti, ki bi dolgoročno deloval kot igra z ničelno vsoto in praktično ne bi zahteval financiranja, dopuščal vsaj preiskavo, vendar – ponavljam – ne kot način nasprotovanja zakonom svobodnega trga, ki jih moramo upoštevati, ampak kot način nadzora njihovega nenadnega uvajanja ter zmanjšanja učinka večanja cen nafte vzdolž celotne cenovne verige v zadevnih sektorjih. Razmere v ribiški industriji, o katerih bomo kmalu razpravljali, so pomemben primer.

  Hannes Swoboda, v imenu skupine PSE. – (DE) Gospa predsednica, osebno zelo spoštujem govornika iz Sveta in Komisije. Vendar menim, da so predlogi, ki smo jih slišali danes in v zadnjih dneh nezadostni in prepozni. V dokumentu Komisije na primer sploh ni omenjen izraz „špekulacija“. Ne pravim, da so špekulacije glavni vzrok večanja cen, vendar objaviti danes dokument, ki špekulacij sploh ne omenja – celo skupina G8 je v zvezi s tem naprednejša od Komisije.

V zvezi z znatnim dobičkom, ki seveda tudi ni omenjen, sem komisarja večkrat pozval, da glede na to, da očitno ni mogoče uvesti mehanizmov nadzora, s prostovoljnimi sporazumi zagotovi vsaj, da se nekaj tega dobička vloži v ukrepe za varčevanje z energijo, razvoj alternativnih virov energije in raziskave. O tem se zdaj razpravlja na primer v Franciji. Komisar pa tega danes ni komentiral in izvajajo se ne nobeni ukrepi.

Načeloma podpiramo vprašanje varčevanja z energijo in varstva potrošnikov, vendar so bili predlogi Komisije zelo šibki. Potreben je bil ta parlament in današnji sklep, v kontekstu poročila gospe Morgan, za bistveno razširitev pravic potrošnikov v zvezi s tem, zlasti glede varčevanja z energijo z inteligentnimi števci itd. V zvezi s socialnimi ukrepi, ki jih je predlagal komisar, pa lahko rečem le, da je že nekaj časa jasno, da so potrebni.

Danes smo razpravljali o Irski. Če sem odkrit: državljane zelo vznemirja, ko iz Bruslja ne dobijo nobenih povratnih informacij o specifičnih in resničnih skrbeh. Ne glede na to, ali so zadevni državljani ribiči v sektorju malih in srednje velikih podjetij ali socialno prikrajšani potrošniki, si želijo iz Bruslja nekakšno sporočilo, ki jim bo pomagalo obvladati težak položaj. Od Komisije in Sveta pričakujemo nekaj jasnih sporočil v zvezi s tem, zlasti v naslednjih dneh.

  Marco Cappato, v imenu skupine ALDE. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, menim, da se ne smemo odločiti za pristop, ki ga je predlagal gospod Audy. Menim, da določanje ukrepov za nadzor cen ni naša naloga. Komisar je določil pristop, ki ga mora Evropska unija upoštevati, in sicer je to naš model razvoja, ki vključuje obnovljive vire energije in nujno potrebo po pregledu zastavljenih ciljev – zmanjšanje za 20 % v zvezi z energijo in 10 % v zvezi s prevozom – da bodo še bolj ambiciozni in da se bodo obravnavali v še krajšem roku.

Žal pa, kot je jasno na podlagi primera politike v zvezi s plinom, o kateri smo glasovali danes, so nacionalne vlade tiste, ki nasprotujejo resnični evropski konkurenčni politiki in mešanici energetskih virov. To je težava. Jasno je, da je treba obravnavati vprašanje špekulacije. Resnica je, da tu in drugje nacionalne vlade nočejo Evropski uniji prepustiti nobenih resničnih regulativnih pooblastil nad finančnimi trgi, vendar na tej stopnji Evrope ne bomo pozivali k iskanju bližnjic za odpravo škode, ki so jo povzročile nacionalne politike. Pozivamo k obnovljivim virom energije in dolgoročnemu strateškemu načrtovanju, in sicer hitreje, kot je bilo načrtovano.

  Claude Turmes, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospa predsednica, predlagati želim tri ukrepe.

Prvič, obdavčite špekulacije. To je neverjetno. Bremenijo nas stroški, medtem ko je dobiček družb Total, Eon, Exxon in špekulantov tak, kot še nikoli. Osebno si želim, da bi gospod Juncker, predsednik skupine Eurogroup, svoje besede udejanjil. Ta dobiček lahko brez težav obdavčimo na nacionalni ravni, potem pa to uskladimo po vsej Evropi, in na ta prihodek, ki bo znašal milijone eurov, se osredotočam v drugi točki.

Drugič, vsaka država bo ta prihodek uporabila za oblikovanje sklada, iz katerega se bo zagotovila odškodnina tistim v hudih težavah, kot so ribiči, vozniki tovornjakov in veliko število gospodinjstev, ki imajo težave s plačevanjem računov; in sicer ne z neposrednim subvencioniranjem energije, ampak s pomočjo zadevnim osebam pri iskanju denarja za plačilo energije ter zlasti s povezovanjem tega vprašanja z energetsko učinkovitostjo. Prav najrevnejši v naši družbi so tisti, ki si ne morejo privoščiti nakupa energetsko učinkovitejših hladilnikov. Tu so potrebni naši ukrepi.

Tretjič, kot politično vplivne osebe moramo biti odkriti z ljudmi, ki jih zastopamo. Sedanje izredne razmere niso manjša politična težava v zvezi z nafto. Gre za strukturno krizo. Uporabljamo gospodarski model, ki je bil oblikovan za 1 milijardo ljudi srednjih razredov Združenih držav Amerike, Japonske in Evrope. Ta gospodarski model se zdaj širi na milijone ljudi srednjih razredov na Kitajskem, v Indiji, Nigeriji, Južni Afriki, Mehiki in Braziliji. Težava tega modela je, da ne vključuje virov in okoljskega onesnaževanja. Zato, gospod komisar, vam želim povedati, da moramo biti v zvezi z energetsko učinkovitostjo bolj ambiciozni, vprašanje, ki vam ga želim zastaviti, pa je: Ali ne bi moral Svet pozvati Komisije, da septembra predloži celoten paket ukrepov, usmerjenih v pomembno evropsko pobudo za naložbe v energetsko učinkovitost?

  Gintaras Didžiokas, v imenu skupine UEN. – (LT) Politika EU glede obdavčitve energetskih proizvodov je bila uvedena leta 1993. Takrat je bila cena za sodček nafte 16 USD. Danes, ko se je cena nafte dvignila do 140 USD, se pojavlja vprašanje, ali je sedanja politika EU glede obdavčitve energetskih proizvodov utemeljena. Državljani in podjetja v EU plačujejo za gorivo veliko več kot državljani in podjetja drugod po svetu.

Razlog je, da poleg DDV plačujejo tudi trošarino, ki jo želi EU dejansko še povečati; znašli smo se torej v resnično paradoksnem položaju– dražje kot je gorivo, več denarja zahtevajo vlade od državljanov. Val demonstracij, ki je zajel Evropo, jasno kaže naraščajoče nezadovoljstvo državljanov z razmerami, pri čemer se na ravni EU ne sprejemajo nobeni ukrepi. To je dejansko zelo jasen znak. Ali ga je sploh mogoče spregledati ali prezreti?

Ali se Komisiji in Svetu ne zdi, da je skrajni čas za pregled politike EU glede obdavčitve energetskih proizvodov, zlasti v zvezi s trošarinami, DDV in uvoznimi dajatvami? Kako lahko Komisija utemelji sporočilo, ki ga pošilja ljudem, da se morajo naučiti živeti s stalno naraščajočimi cenami goriv? Ali je Komisija upoštevala možnost, da lahko stalno naraščajoče cene goriv ogrozijo zaupanje državljanov v EU, ker se zdi, da slednja posega v poskuse vlad njihovih držav, da bi sprejele skrajne ukrepe? Dejstva, na katerih temeljijo izgovori za neuspešno ukrepanje ali nepripravljenost ukrepanja v zvezi z obdavčitvijo, pa so pod vsako kritiko.

Mnenje, da se z zmanjšanjem davkov razmere ne bi izboljšale ali bi se celo poslabšale, ni tehtna utemeljitev. S svetovnega vidika nafte in naftnih derivatov ne kupujejo samo evropske države. Ne obstaja razlikovanje med nafto za Evropo in nafto, ki ni za Evropo. Cene nafte so svetovne, gre le za to, da ima Evropa višje davke na naftne derivate, kar močno obremenjuje evropske državljane. Uvozne dajatve pa omejujejo konkurenco.

Spremembe davčne politike morda ne bi rešile vseh težav, vendar bi nam omogočile hitrejši odziv na razvoj na trgu in nam olajšale preživetje v težkih časih. Ali to ni dovolj pomembno? Nedvomno potrebujemo še druge dolgoročne ukrepe in podpiram njihovo sprejetje, vendar mora biti ukrepanje odločno. Državljani EU ne potrebujejo lepih besed. Potrebujejo pravilne odločitve, ki omogočajo hiter odziv na kakršne koli težave. Davčna politika, zlasti politika o DDV, ni od boga in jo je treba spremeniti, ko ni več v skladu s sedanjimi razmerami.

  Dimitrios Papadimoulis, v imenu skupine GUE/NGL. – (EL) Oprostite, gospa predsednica, vendar sta me stališči Sveta in Komisije razočarali. V obeh primerih smo slišali samo besede in nobenih konkretnih ukrepov. Naj vas potem ne preseneti negativen izid glasovanja na referendumih na Irskem, v Franciji in na Nizozemskem. Naj vas ne preseneti, da je v državah, kot je Belgija, kjer so demonstracije redke, na tisoče ljudi vznejevoljenih.

Niti predsedujoči Svetu niti komisar nista omenila dobičkarstva. Kaj lahko storimo v zvezi s tem? Zakaj ne uvedete davkov? Zakaj ne predlagate nacionalne obdavčitve, ki bi se usklajevala na ravni EU, pri čemer bi se del prihodka namenjal podpori obnovljivih virov energije, čiste energije in programov za varčevanje z energijo?

Poleg tega, gospe in gospodje Komisije in Sveta, večanje cen nafte koristi državnim skladom, ker se v skladu s tem večajo davki, ki jih pobirajo države članice. Zato najrevnejše družbene sloje najbolj prizadenejo inflacija in visoke cene. Inflacija revnih je 40–50 % večja od splošnega indeksa inflacije. Zato je treba del povečanih davčnih prihodkov držav članic nameniti kot neposredno pomoč najranljivejšim družbenim slojem. Potrebno je ukrepanje in ne le besede.

Pričakujem, da nam boste v zaključnih govorih pojasnili, zakaj ste tako hitro zavrnili predloge desničarskih vlad, kot je vlada gospoda Sarkozyja, ne pa tudi levičarskih vlad. Ali menite, da je gospod Sarkozy prevelik komunist? Če bo ta kriza špekulacij s cenami živil in nafte kar koli pokazala, bo to, da je to lahko izkoristil omejeni neoliberalizem. Čakamo, da dojamete tudi to.

  Pervenche Berès (PSE). – (FR) Gospa predsednica, gospod predsedujoči Svetu, gospod komisar, današnjo razpravo začenjamo na podlagi sporočila, ki je pravzaprav obvestilo Komisije o nepredvidljivem primeru, ki je bilo pretvorjeno v sporočilo zaradi nemirov v javnem mnenju, ki jih je povzročila realnost razmer, v katerih morajo Evropejci živeti vsak dan.

Skupina G8 je izpostavila vprašanje špekuliranja na naftnih trgih. Še predobro poznamo resnične razmere, s katerimi se zdaj soočamo, če resnično želimo to razčistiti in tega se je dotaknil Claude Turmes. Naftna kriza, o kateri razpravljamo in ki tako obremenjuje naše državljane, je ena od elementov, ena od pokazateljev druge dobe globalizacije, v katero smo zdaj vstopili, dobe, v kateri so svetovna ravnovesja, ki nas zdaj bremenijo in nam jemljejo moč, vznemirila sistem, to pa se je najprej pokazalo v finančni krizi v Združenih državah Amerike, ki se je zelo hitro razširila na naše trge, vznemirila špekulativni mehurček, s čimer je opustošila trg nepremičnin in nato zajela blagovno borzo ter vplivala predvsem na cene nafte in cene živil. Obstoječe ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem na tem specifičnem trgu je poskrbelo za ostalo.

V teh razmerah je Evropska unija lani precej pravilno napovedala dogodke, ko je oblikovala strategijo, ki bi jo jaz opisala kot strategijo štirikrat 20 za leto 2020: 20 % zmanjšanje porabe energije, 20 % povečanje energetske učinkovitosti in 20 % povečanje obnovljivih virov energije.

Vendar, kot ponavadi najdemo enake pomanjkljivosti takoj pod površjem. Pri vzpostavljanju enotnega trga pozabljamo, da mora imeti takšen notranji trg tudi socialno razsežnost, če naj bo sprejemljiv. Pri tem, ko želimo oblikovati enotni evropski trg za blago in storitve, pozabljamo, da moramo morda upoštevati dejanske socialne razmere v državah članicah, in ko si prizadevamo za ustrezno dolgoročno strategijo Evropske unije na področju energetike, pozabljamo, da bodo s tem nastali stroški za prehod, če uporabim izraze ekonomistov, na vprašanje, katera kategorija potrošnikov bo najbolj prizadeta, pa lahko odgovorimo, da tisti iz najrevnejših slojev skupnosti, tisti, ki najbolj občutijo povečanje cen goriv.

Danes je bilo pogosto omenjenih več kategorij, in sicer poklicev, ki so najbolj izpostavljeni z vidika vsakdanjega delovnega življenja, kot so ribiči in cestni prevozniki blaga, za njimi pa so tudi vsa tista gospodinjstva z nizkimi prihodki, ki so z vidika dnevnega proračuna prve žrtve, ker na stanovanjske stroške in prevozne stroške teh družin neposredno vpliva povečanje dajatev za gorivo, in jih, gledano sorazmerno, to prizadene veliko bolj kot špekulante, ki si kopičijo denar na podlagi večanja cen nafte.

  Jelko Kacin (ALDE). - Hitro rastoči stroški goriva ustavljajo promet po Evropi in po svetu. Prevozniki ogorčeno demonstrirajo, ribiči zahtevajo nadomestila, promet oziroma transport pa je vse dražji in dražji. Stroški dobesedno ustavljajo prevoz dobrin. Največja groza pri tem pa je, da so proizvodni stroški za nafto ob teh cenah pravzaprav minimalni. Proizvodni stroški so dobesedno zanemarljivi.

Osebni promet je bistvo prostega pretoka ljudi in predpogoj prostega pretoka blaga. Stroški goriva drastično ogrožajo predvsem letalski promet, ki je stroškovno najbolj ranljiv. Še posebej to velja za nizko cenovne prevoznike, ki so omogočili odkrivanje Evrope in sveta novim kategorijam državljanov. Kriza nizko cenovnih prevoznikov, ki nas lahko doleti jeseni, ne bo prizadela le turizma, prizadela bo letalsko industrijo, finančno industrijo in posledično celotno gospodarstvo.

Evropska unija mora v takih razmerah dokazati, da razume izzive in da se nanje operativno odziva. V teh razmerah lahko z ustreznim usklajenim delovanjem ugled inštitucij Evropske unije okrepimo in umirimo razmere na trgih. Trenutek finančne in gospodarske krize je priložnost, da se Evropska unija dokaže kot koristen, potreben in učinkovit okvir za naša gospodarstva, in predvsem, da so evropske inštitucije pravo in učinkovito orodje za naša gospodarstva.

  Charles Tannock (PPE-DE). - Gospa predsednica, visoke cene nafte in plina se ne bodo zmanjšale in zelo dvomim, da bo cena še kdaj veliko nižja od 80 USD za sodček. Zahod je bil ujet nepripravljen in je podcenjeval povečanje porabe na Kitajskem in v Indiji, premajhna vlaganja v tehnologije raziskovanja in pridobivanja, nezmožnost ali morda nepripravljenost Saudove Arabije, da bi sprostila svoje presežne zaloge nafte, ter geopolitična tveganja držav, kot so Venezuela, Nigerija ali Irak.

Kaj je po mojem rešitev? Zmanjšati moramo porabo, vlagati v obnovljive vire energije in nove tehnologije, kot so avtomobili na vodikove gorivne celice, ter preučiti, ali so biogoriva na splošno dobra ali slaba z vidika globalnih emisij in inflacije cen hrane v državah v razvoju.

Tisti v tem parlamenti, zlasti levica, ki verjamete, da je vse povezano s špekulacijo, se motite, ker kot špekulant ne morete kopičiti velikih količin fizične nafte in prevzeti naročilo. To lahko storijo le Združene države Amerike.

Končno, podpiram odločitev Italije o gradnji jedrskega reaktorja in upam, da bodo temu zgledu sledile tudi druge države članice EU.

  Csaba Sándor Tabajdi (PSE). - (HU) Moramo se sprijazniti, da bodo cene nafte dolgoročno ostale visoke. Evropska unija in države članice morajo biti pripravljene na vse možnosti. Kot je dejal komisar Piebalgs, več moramo vlagati v razvoj okolju prijaznih tehnologij z majhno porabo, v obnovljive vire energije in v ustanavljanje obratov za pridobivanje bioplina, kot je navedeno v poročilu, ki sem ga predložil kot poročevalec. Pomembna so tudi osredotočena prizadevanja za varčevanje z energijo, vključno z na primer izboljšanjem izolacije stanovanj. Nimamo čudežnih rešitev in ne moremo zadrževati energije na svojih mejah, hkrati pa moramo iskati tudi kratkoročne rešitve. Pozivam Evropsko komisijo, da državam članicam, vključno z Madžarsko, omogoči, da začasno zmanjšajo trošarino za dizelsko gorivo, ker imajo Združene države Amerike v zvezi s tem zelo veliko konkurenčno prednost. Hvala za pozornost.

  Danutė Budreikaitė (ALDE). – (LT) Nedvomno lahko težavo dejansko rešimo le z dolgoročnimi ukrepi. Vendar nekateri morda ne bomo živeli tako dolgo, da bi videli rezultate teh ukrepov. V zvezi s kratkoročnimi ukrepi je bila predlagana samo pomoč revnim družinam. Vendar bodo kratkoročni ukrepi nujni za veliko ljudi, če trgovina, prometni sistem, ribištvo, mala in srednje velika podjetja ter kmetijstvo propadejo.

Leta 1992 je bila uvedena trošarina na gorivo in mineralno olje. Leta 2004 je bil uveden davek na celoten energetski sistem. Ali to pomeni, da obdavčevanje nima nikakršnega vpliva? Obdavčevanje ima velik vpliv, pri čemer je po mojem mnenju zelo pomembno, da zmanjšamo trošarine, dokler ne začnemo izvajati dolgoročnih ukrepov.

Poudarjam tudi, da vodik, kot nov (ali obnovljiv) vir ni bil niti omenjen. Znano je, da Kitajska in Kanada uporabljata vodik za pogon avtomobilov, Japonska pa za ogrevanje stavb.

  Pedro Guerreiro (GUE/NGL). – (PT) Zaradi naraščajočih cen goriv in ob upoštevanju uničujočih posledic za ljudi ter gospodarstvo, promet, ribištvo, kmetijstvo in industrijo, ne smemo pozabiti, da se je zaradi izvajanja špekulacij s cenami, ki temelji na špekulativnem vrednotenju poceni pridobljenih zalog nafte, povečal dobiček velikih naftnih družb.

Glede na te dogodke so potrebni ukrepi za boj proti tej nesprejemljivi špekulaciji, pri čemer imam v mislih zlasti predloge, ki smo jih predložili, da bi v vsaki državi članici uvedli davek, ki bi veljal le za špekulativne dobičke iz vpliva zalog in s katerim bi ti dobički postali državni prihodki. Ta dobiček je treba nato v vsaki državi članici razdeliti med najbolj prizadete gospodarske sektorje.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). – (PL) Gospa predsednica, Evropa in ves svet sta se znašla v položaju, v katerem lahko cene nafte določajo gospodarsko rast in globino krize, ki se kaže na trgu, v hrani in ribiškem sektorju. Težave v prometnem sektorju se bodo verjetno pojavile zelo kmalu.

H kakšnim ukrepom pozivamo? Dolgoročno je treba razviti stabilno energetsko politiko, ki bo razumljiva ljudem. V zvezi s tem se je veliko razpravljalo v Uniji in tem parlamentu. Kratkoročno je treba nameniti pomoč posebnim sektorjem. Kot primer navajam usmerjeno pomoč za kmete, ribiče in prevoznike. Pomoč mora biti na voljo v drugi polovici tega leta. Poudariti moram, da govorim o usmerjeni specifični pomoči v posebnem času v letu. Prav tako je treba sprejeti ukrepe za omejitev špekulacije in monopolističnih praks.

Končno moramo priznati, da je potreben pregled davčne politike na ravni Unije in posameznih držav članic.

  José Ribeiro e Castro (PPE-DE). – (PT) Čestitam gospodu komisarju za izjave, ki poudarjajo pomembnost jedrske energije in njene popolne preglednosti.

Številke ne zavajajo: cene nafte in plina bodo še naprej rasle; pritisk, ki ga ustvarja svetovna poraba energije se bo še naprej ustvarjal, naše lastne potrebe po energiji se bodo še naprej razvijale in vendar moramo hkrati prevzeti naše odgovornosti, zlasti nujno potrebo po boju z emisijami CO2.

Zato moramo jedrsko energijo uvrstiti na dnevni red, temu se ne moremo izogniti. Iz energetske mešanice ne moremo izključiti nobenega pomembnega vira energije, zlasti kjer je to čisto in varno. Jasno je, da potrebujemo obnovljive vire, vendar to ni dovolj. Da, potrebujemo energetske učinkovitosti, vendar to ni dovolj. Da, potrebujemo dobra biogoriva, vendar to ni dovolj.

Zato se moramo odločiti, ali je jedrska energija slaba in jo moramo prepovedati, če pa je ne prepovemo, ker je varna in ker sta tehnologija in znanost napredovali, morajo vsi imeti koristi od njene proizvodnje.

Imeti moramo vizijo za prihodnost ali pa bomo iz slabega prešli na slabše in iz slabšega na popolno katastrofo.

  Theodor Dumitru Stolojan (PPE-DE). – (RO) Posledice povišanja cen nafte in zemeljskega plina se že kažejo v vseh gospodarskih dejavnostih in socialnih programih, pri čemer bodo najvišjo stopnjo dosegle naslednjo zimo. Evropska komisija z dobrim razlogom razpravlja o strukturnih rešitvah za reševanje in spreminjanje energije. Vendar so potrebne temeljne spremembe v evropski ekonomiji, pri čemer pravzaprav razpravljamo o novi tehnološki strukturi evropske strukture, ki jo moramo doseči srednjeročno in dolgoročno. Zato menim, da mora Evropska komisija pregledati in ponovno preveriti finančno napoved za 2007-2013, da bi povečala prizadevanja za nove tehnologije in naložbe na področju energetike.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Že v svojem uvodnem nastopu sem omenil ugotovitev pristojnih instanc, da so razlogi za višje cene nafte strukturne narave. To je pomembna ugotovitev.

V tej razpravi je bil nekajkrat omenjen vpliv špekulacij. Ne želim ga ne zanikati ne minimizirati, poudarjam pa, da špekulacije same po sebi ne vodijo v višje cene energije, če niso za to podani strukturni razlogi. In ti so podani. Ti zahtevajo dolgoročnejše ukrepanje.

Obdobje poceni energije, vsaj tiste iz fosilnih virov, je verjetno končano za nekaj časa, verjetno za dolgo časa. In to terja od Evropske unije dolgoročno ukrepanje, ki sem ga že omenil in ki gre predvsem v dve smeri. Prvo, povečanje energetske učinkovitosti in s tem med drugim zmanjševanje naše porabe. In s tem zmanjševanje odvisnosti Evrope in evropskega gospodarstva od uvožene energije iz fosilnih virov. In drugič, diverzifikacija, predvsem usmeritev v obnovljive vire energije. In tukaj se strinjam z gospodom Papadimoulisom, da je treba več investirati v obnovljive vire energije, ampak več investicij spodbujajo ravno višje cene energije iz fosilnih virov. Če bo ta spet poceni, če jo bomo s takimi in drugačnimi rokohitrskimi ukrepi pocenili, bomo zmanjšali motiviranost za financiranje, za investiranje v obnovljive vire.

Ne glede na to, da obstaja široko soglasje o potrebi po dolgoročnih ukrepih, seveda ne smemo pozabiti na kratkoročne probleme, s katerimi se soočamo. Bili so omenjeni, jaz bi jih še enkrat poudaril tukaj. Visoke cene energije so poseben problem za revnejše sloje v naši Uniji, so poseben problem za ribiče, o tem bo debata v naslednji točki na dnevnem redu, so poseben problem za prevoznike. Tu je seveda smiselno preučiti in razmišljati in sprejeti ustrezne ukrepe.

Med njimi seveda ne izključujemo revizije obdavčitve v Evropski uniji. Lahko rečem, da bo Svet tukaj izrazil pričakovanje, da dobi v kratkem od Evropske komisije predloge glede tega vprašanja, glede obdavčitve energentov.

Naj končam z naslednjo mislijo. Mislim, da ta razprava poteka v zelo primernem času, dan pred začetkom zasedanja Evropskega sveta, na katerem bo ena od poglavitnih točk razprave, prav vprašanje visokih cen nafte.

  Andris Piebalgs, komisar. − Gospa predsednica, razprava je bila zanimiva in žal mi je, da je čas minil tako hitro.

Ker tako zahteva moje delo, sem bil tam, kjer proizvajajo nafto, in sicer v Kaspijskem morju, Barentsovem morju in Saudovi Arabiji. Menim, da delamo napako, ker mislimo, da je ta proizvodnja lahka. Stane milijarde in poteka v težkih razmerah. Stroški so prekoračeni, na okolju se kaže lokalna škoda in ljudje so nesrečni zaradi veliko projektov. Zato je jasno, da pri razpravah o naftnih vprašanjih ne smemo iskati odgovorne, ampak moramo v Evropski uniji poskušati najti primerne ukrepe. Če verjamemo, da lahko isti pristop pomaga vsem, mu moramo slediti.

Čarobnih ukrepov ni. Energetska učinkovitost je najpomembnejši ukrep. Brez nje bodo cene po svetu veliko višje. To je zelo jasno.

(Vzkliki iz dvorane.)

No, storili smo kar veliko. Obnovljivi in alternativni viri energije, kot so jedrski, so pomembni tudi za zmanjševanje težav. Potrebujemo novo investicijsko tehnologijo, pri čemer je za sektorje pomembna obravnava strukturnih ukrepov in ne le subvencij, saj gre denar za subvencije iz enega žepa v drugega. V zvezi z nocojšnjo razpravo o ribištvu me na primer zanima, zakaj ribiči zaradi višjih cen goriv ne morejo povišati cen rib, pri čemer me zanima predvsem kaj se zgodi in kaj to preprečuje. To pomeni, da moramo obravnavati sektorske ukrepe.

Na globalni ravni je po mojem mnenju zelo jasno, kaj želimo narediti, in sicer, da želimo odstraniti politiko OPEC, ki omejuje oskrbo trga in v številnih primerih preprečuje, da bi zahodna podjetja s svojo tehnologijo in znanjem prispevala k proizvodnji nafte in na ta način zagotovila boljšo oskrbo. Ker živimo v razvitih državah, bi morali voditi v energetski učinkovitosti, pri čemer je moje predloge za mednarodno partnerstvo sprejela skupina G8. Čeprav so vsi pričakovali, da bodo cene nafte padle na 9 USD za sodček, je svet reagiral prepozno in zdaj vemo, da bi morali slediti tej politiki.

Glede varstva potrošnikov menim, da je bila Komisija v zvezi s tem vedno zelo dosledna. V številnih postopkih za ugotavljanje kršitev države niso niti obvestile Komisijo o obveznostih javnih služb, čeprav je to njihova dolžnost, kar pomeni, da pravni dokumenti, sprejeti po predlogu Komisije, vsebujejo vse potrebne elemente, zato jih je treba izvajati.

Verjamem, da sta odziva Komisije in Sveta izmerjena in prava. Vsako mesto na trgu ima svojo vlogo. Vem, da noče nihče zagovarjati špekulantov, vendar kakšna je prihodnja vloga trga? Kaže gibanje cen in dovoljuje naložbe. Torej, lahko bi rekel „Obdavčimo vse še bolj”, saj lahko davke za vse zvišamo na 100 %, vendar bomo tako izgubili motivacijo za naložbe. Namesto tega raje spodbudimo naložbe in omogočimo pozitivne načine zanje. To je torej tisto, kar potrebujemo.

(Vzkliki iz dvorane.)

Podjetij Saudove Arabije, kot sta Saudi Aramco in Gazprom, ne smemo obdavčiti, ker imajo nacionalno zakonodajo o obdavčevanju. Danes ni evropskega podjetja, ki bi zaradi nafte in plina ustvarilo nepričakovane dobičke.

(Vzkliki iz dvorane.)

Vlagati so morali tudi v druge projekte in če ta podjetja poznate, jih navedite. Če poznate ta podjetja, ki tako lepo živijo …

(Vzkliki iz dvorane.)

E.ON se ne ukvarja z nafto. Eni se ukvarja z nafto, vendar vlaga milijarde v projekte, na primer za južni plinovod, za projekte v Kašaganu in Libiji. Vsako podjetje ima vlogo na trgu.

Gospa predsednica, to je odlična razprava. Vesel sem, da se bomo lahko k tej razpravi vrnili, saj odgovori niso preprosti. Vendar menim, da je naš predlog izmerjen in pravi.

  Predsednica. – Ta razprava je končana.

Pisni izjavi (člen 142)

  Ivo Belet (PPE-DE), v pisni obliki – (NL) Visoka cena nafte prizadene vse, vendar zagotovo najbolj prizadene najobčutljivejše skupine prebivalstva z nizkimi dohodki. Evropski vrh mora jutri poslati odločno sporočilo, da so ukrepi za najobčutljivejše v družbi res upravičeni in nujni.

Zmanjšanje DDV-ja ali trošarine ni takoj očitna rešitev, kar je razumljivo, saj lahko spodbudi proizvajalce nafte k zaračunavanju še višjih cen.

Vendar morda lahko to storimo drugače. Morda bi lahko spremenili dolžnosti, tako da bi z dajatvami podražili letalske vozovnice (na primer od jeseni), pri čemer bi s tem iztržkom zmanjšali stroške ogrevanja za ljudi z nizkimi ali srednjimi dohodki.

S kakršnimi koli presežki prihodkov bomo zagotovili pomoč pri izolaciji domov. Ob upoštevanju vsega je to najcenejša in najučinkovitejša rešitev.

Srednjeročno moramo vlagati v obnovljivo energijo in z energijo varčevati. Vendar moramo medtem najdi rešitve za vse, ki so v stiski. Evropa jih ne sme prezreti.

  James Nicholson (PPE-DE), v pisni obliki. – Nedavna hitra rast cen nafte in posledično visoke cene goriv negativno vplivajo na podjetja in industrije po EU. Seveda ta položaj resno vpliva tudi na povprečnega potrošnika. Državljani so v stiski zaradi naraščajočih cen hrane in goriva ter zmanjšane kupne moči.

Strinjam se s Komisijo, da si moramo prizadevati za zmanjšanje naše porabe in odvisnosti od nafte ter se osredotočiti na spodbujanje energijske učinkovitosti in razvoja obnovljivih virov energije.

Vendar je to dolgoročna rešitev. Zdaj moramo praktično in jasno ukrepati, da bi zmanjšali pritisk na skupine, kot so kmetje, ribiči in člani družbe, ki jih povišanje cen najbolj prizadene. Čeprav kratkoročni ukrepi, kot je znižanje davkov, niso v pristojnosti EU, mora Unija voditi in spodbuditi nacionalne vlade k izvajanju rešitev. Sedanji položaj je nevzdržen, zato se moramo truditi, da ga rešimo.

12. Kriza ribiškega sektorja kot posledica povečanja cene dizelskega goriva (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je razprava o:

– vprašanju za ustni odgovor, ki ga je za Svet vložil Philippe Morillon, v imenu odbora za ribištvo o krizi ribiškega sektorja kot posledici povečanja cene dizelskega goriva (O-0063/2008 – B6-0162/2008) in

– vprašanju za ustni odgovor, ki ga je za Komisijo vložil Philippe Morillon, v imenu odbora za ribištvo o krizi ribiškega sektorja kot posledici povečanja cene dizelskega goriva (O-0064/2008 – B6-0163/2008).

  Philippe Morillon, avtor. – (FR) Gospa predsednica, počakal bom, da se gospod komisar Borg usede. Pobudo za to vprašanje za ustni odgovor so dale skupine, ki sedijo v odboru, ki mu imam čast predsedovati, pri čemer sem vesel, da o njem razpravljamo po tej odlični razpravi, ki je obravnavala številna splošna vprašanja.

Gospa predsednica, gospod predsedujoči Svetu, gospod komisar, moj oče je bil pred več kot enim stoletjem rojen v vasi Saint–Malo, ki je bila v času moje mladosti polna življenja in prebivalci so bili v osnovi odvisni od kmetijstva in ribištva. Danes vas izumira zaradi počitniških domov, pri čemer izumirajo tudi dejavnosti, zaradi katerih je včasih vas živela več kot le šest poletnih tednov.

To ni edini pojav, vendar nekaj, kar se dogaja skoraj po vsej evropski obali, zato čestitam gospodu komisarju Borgu, ki smo ga spodbudili, da predlaga celostno pomorsko politiko, ki bi nam omogočila obnovo, ohranitev in oživitev skupnosti na evropski obali. Čeprav se je moral zaradi te odločitve DG FISH preoblikovati v DG MARE, to ne pomeni, da si Evropska unija prizadeva za ukinitev tistih virov, ki jih morajo naši ribiči še naprej izkoriščati v morjih in oceanih.

Zakaj ima Evropska unija le dve skupni politiki, in sicer skupno kmetijsko politiko in skupno ribiško politiko? Odgovor preprost, če o njem razmislimo. Zato, da bi naši celini pri obdelavi zemlje in ribolovu v morjih omogočila pridobivanje zadostnih količin hrane. Zato bi znatno povišanje cen nafte zelo prizadelo prav ta dva sektorja, pri čemer to velja predvsem za ribiško industrijo. Ta poklic je zelo prizadelo že zmanjšanje sredstev, pri čemer mu danes grozi še izumrtje, kar pojasnjuje, vendar ne opravičuje tega, da nekateri predstavniki poklica v določenih krajih svoj obup izražajo nasilno.

Zato sem, gospod komisar, vesel, da je vaš izvršilni odbor predlagal številne ukrepe za takojšnjo rešitev industrij, ki so najbolj prizadete, pri čemer je prav tako pooblastil države članice za posebno začasno opustitev pravil, ki so bila uvedena za izvajanje Evropskega sklada za ribištvo v skladu s postopki, o katerih bomo, gospod predsedujoči Svetu, razpravljali 24. junija na naslednjem Svetu ministrov za kmetijstvo in ribištvo.

Ne pozabimo na dejstvo, da morata Evropska unija in planet na splošno za pridobitev prehrambenih virov, ki jih potrebujeta, še naprej uporabljati morja in oceane. Nesmiselno je ohranjati in ščititi ribe, če nimamo več ribičev, ki bi jih lovili. Menim, da to jasno dejstvo opravičuje podrobne kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne predloge, za katere si skupaj prizadevamo komisar in odbor za ribištvo in jih bodo pozneje za vas pripravili moji kolegi, ter predloge v osnutku resolucije, o katerem bomo glasovali jutri.

PREDSEDUJOČI: GOSPOD SIWIEC
Podpredsednik

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Najprej bi se želel zahvaliti spoštovanemu poslancu gospodu Morillonu za njegovo vprašanje, ki ga je postavil v imenu odbora za ribištvo. Naj uvodoma poudarim, da se slovensko predsedstvo popolnoma zaveda resnosti problema rastočih cen goriv in tudi v tem okviru negativnih posledic, ki jih ima ta pojav na ribištvo v Evropski uniji.

Lahko vam povem, da se je prav včeraj predsednik Sveta za kmetijstvo in ribištvo minister Jarc na to temo sestal z nekaterimi svojimi kolegi ministri in z njimi razpravljal o možnih predlogih za izboljšanje trenutnih težkih razmer v ribiškem sektorju in o teh se bo razpravljalo tudi v naslednjih dneh. Naj tukaj spomnim, da takšno stanje ni specifično samo za ribiško industrijo. Visoke cene goriv škodijo praktično vsem panogam nasploh, vključno s kmetijstvom, prometom in industrijo.

Kriza je povzročila težke razmere v vseh sektorjih. Gre torej za vprašanje, ki je horizontalne narave in vsebuje raznolike elemente, povezane s konkurenčno politiko, z ukrepi državne pomoči, davčnimi in drugimi ukrepi. Kakor koli, prav zaradi izredne resnosti te problematike in pa negativnega vpliva na ribiški sektor se je slovensko predsedstvo odločilo, da to temo uvrsti na dnevni red zasedanja Sveta za kmetijstvo in ribištvo, ki bo potekalo v začetku naslednjega tedna, kot je tudi omenil že gospod Morillon.

To bo vsekakor dobra priložnost, da ministri podajo svoje poglede na trenutno situacijo in z gospodom komisarjem Borgom izmenjajo mnenja o najprimernejših rešitvah. Poleg tega se je predsedstvo odločilo tudi spremeniti temo neformalnega srečanja ribiških direktorjev – to bo, kot je znano, potekalo konec meseca v Sloveniji – in tako se bodo tudi direktorji držav članic za ribištvo posvetili obravnavi te pereče problematike. Vse to prihaja po tem, ko je Svet nedavno na svojih številnih zasedanjih v različnih formacijah obravnaval vprašanje naraščajočih cen energije in o čemer smo govorili pod prejšnjo točko dnevnega reda.

Še enkrat bi želel v tem kontekstu omeniti sklepe zasedanja Sveta za gospodarske in finančne zadeve. Ta je v zvezi s cenami nafte izrazil zaskrbljenost in razpravljal o mnogih načinih, kako se soočati z družbenimi in gospodarskimi posledicami visokih cen. Ugotovil je, da je treba spodbujati energetsko učinkovitost, z rabo alternativnih virov energije, povečati preglednost naftnih trgov, spodbujati konkurenco na energetskih trgih in okrepiti dialog z državami, ki proizvajajo nafto.

Svet je na istem zasedanju tudi vzpodbudil Komisijo, naj preučuje blagovne borze in razmisli o drugih odgovorih na nestanovitnost cen. Kot je predsedstvo že poudarilo v dopoldanski razpravi danes, bo to vprašanje tudi predmet razprav na zasedanju Evropskega sveta, ki se začenja jutri.

  Joe Borg, komisar. − Gospod predsednik, zahvaljujem se predsedniku odbora za ribištvo, gospodu Morillonu, za vprašanje, ki mi daje možnost, da obravnavam krizo v zvezi z gorivi.

Že na začetku želim povedati, da sem vesel, da so obstoječi odnosi med Komisijo in odborom za ribištvo Evropskega parlamenta vedno trdnejši.

V zvezi s posebnim vprašanjem se zavedam težav, s katerimi se sooča ribiški sektor in so nastale zaradi prekomernega povečanja cen goriv. Zaradi tega nastane strukturna in dolgoročna kriza s posebno, morda celo edinstveno razsežnostjo v zvezi z ribištvom. Naj pojasnim zakaj.

Flote EU so več let trpele zaradi začaranega kroga presežene zmogljivosti, prekomernega ribolova in upadanja donosnosti. Hkrati pa ribiči niso imeli koristi od zmanjšane oskrbe in povečanja maloprodajnih cen za ribške proizvode. Zato so dobički v številnih segmentih zelo nizki in sektor je še bolj izpostavljen velikemu povišanju stroškov, kar je bilo očitno pri cenah nafte.

Komisija razume potrebo po usklajenem ukrepanju na ravni EU, da bi preprečili resne krize, ki grozijo industriji in zagotovili, da se težave dejansko obravnava in ne le prestavi. To pomeni, da moramo zagotoviti nujno pomoč in si prizadevati za to, da bomo končno obravnavali temeljno vprašanje v zvezi s preseženo zmogljivostjo, ki ogroža vse naše poskuse, da bi bila industrija znova trajnostna in donosna.

Zato je, kot je poudaril gospod Morillon, kolegij včeraj načelno odobril vsebino paketa nujnih ukrepov za obravnavo takojšnje socialne in gospodarske stiske, ki jo je povzročilo veliko povečanje cen nafte, ter obravnavo temeljnih strukturnih težav evropske flote. Po mojem mnenju je bistveno, da pomoč usmerimo na flote, ki so najbolj odvisne od goriva in jih je zato sedanja presežena zmogljivost tudi najbolj prizadela.

Zato predlagamo, da države članice vzpostavijo FAS (Fleet Adjustment Schemes), v skladu s katerim se odpravi vse omejitve glede dostopa do premij za prekinitev ribolovnih dejavnosti, tj. razstavljanja. Dodatna pomoč za začasno ukinitev je na voljo plovilom, ki so vključena v FAS, pri čemer bo delna pomoč za umik plovil dodeljena upravljavcem, ki večja stara plovila nadomeščajo z manjšimi in energijsko bolj učinkovitimi. Prav tako bodo določbe dopuščale začasno zmanjšanje prispevkov zaposlenih za plačila socialne varnosti.

Natančneje, pomoč za začasno ukinitev bo za največ tri mesece, in sicer vse do konca leta 2008, na voljo za vsa plovila, pod pogojem, da so zadevna plovila vključena v načrt za prestrukturiranje. Takšna pomoč bo prilagojena, da bi zagotovila podporo obnovi virov in/ali tržnih pogojev, kadar je to mogoče.

Na podlagi nadaljnjih gospodarskih analiz bomo obravnavali možne spremembe režima de minimis za ribištvo, da bi se uveljavila mejna vrednost 30 000 EUR za tri leta na plovilo in ne na podjetje, čeprav bi bila skupna omejitev za podjetje 100 000 EUR.

Predvidene so številne posebne pobude za spodbujanje vrednosti rib v prvi prodaji, pri čemer Komisija prav tako načrtuje, da bo poleg Evropskega sklada za ribištvo namenila 20–25 milijonov proračuna skupne ribiške politike za financiranje začasnih projektov na tem območju. Načrtujejo se nadaljnji ukrepi za spodbuditev prehoda na energetsko varčne tehnologije, za ublažitev socialno-ekonomskih vplivov na krizo in za lajšanje reprogramiranja in razdelitve sredstev Evropskega sklada za ribištvo.

Navedeni ukrepi bodo začasno odstopali od pravil Evropskega ribiškega sklada, da se bo flota EU hitreje prilagodila sedanjim razmeram in da se bo med prehodnim obdobjem zagotovila začasna rešitev.

Ta sveženj bom 24. junija v Luksemburgu predstavil Svetu ministrov za ribištvo, z namenom, da bi se v zvezi s tem že julija sprejel formalen predlog. Glede na izjemne razmere, s katerimi se sooča ribiški sektor, verjamem, da lahko pri hitrem sprejemanju omenjenih ukrepov računam na podporo Sveta in Parlamenta.

  Carmen Fraga Estévez, v imenu skupine PPE-DE. – (ES) Gospod predsednik, v skupini Evropske ljudske stranke smo to razpravo spodbudili zato, ker menimo, da naše ustanove ne smejo biti še naprej ravnodušne glede resnosti krize.

Menim, da smo imeli prav, glede na to, da je Komisija včeraj prvič in edinkrat napovedala vrsto ukrepov, ki jih je Parlament zahteval več let, pri čemer so nekateri enaki tistim, ki jih vsebuje skupni predlog resolucije.

Kot je navedeno v resoluciji so cene goriv za ribiče v zadnjih petih letih narasle za več kot 300 % in od januarja za več kot 38 %, medtem ko se cene rib zadnjih 20 let niso spremenile, ampak so se v nekaterih primerih zaradi velikega uvoza proizvodov, največkrat iz nezakonitega ribolova, zmanjšale za 25 %.

Moja skupina je poudarila, da ne obstaja sektor, ki bi v takšnih pogojih lahko preživel, zato sem želela danes združiti vse, tudi Svet in Komisijo, da bi o tej zadevi izvedeli še več in razpravljali o svežnju ukrepov.

Zlasti nas veseli, da ukrepi končno vključujejo povečanje pomoči de minimis na 100 000 EUR, čeprav menimo, da bi bilo bolje, če bi bila pomoč razdeljena na plovila in ne na podjetja, kot je predlagal ta parlament in določa skupna resolucija.

V celoti podpiramo zmanjšanje socialnih stroškov in razglasitev večje prilagodljivosti Evropskega sklada za ribištvo (EFF), da bodo lahko vsi, ki tako želijo, prestrukturirali svoja podjetja, zamenjali goriva z učinkovitejšimi ali, kot ste navedli, prejeli dodatno pomoč za začasno ukinitev.

Gospod komisar, kljub temu menimo, da obstaja še en sklop ukrepov, ki je prav tako pomemben in bi ga morali prav tako podrobno razviti, kot smo tiste v zvezi s prestrukturiranjem sektorja. In sicer govorim o tržnih ukrepih, kot je reforma skupne tržne ureditve, ki ribičem zagotavlja večjo vlogo pri določanju cen, o bolj posebnih ukrepih v zvezi z označevanjem in zlasti o ukrepih, ki jasno kažejo, da se želita Svet in Komisija boriti proti nezakonitem ribolovu.

Zato pozdravljamo nekatere ukrepe, ki so ustrezni, vendar se sprašujemo ali bi lahko s hitrejšim odzivom preprečili kritične razmere v sektorju.

  Rosa Miguélez Ramos, v imenu skupine PSE. – (ES) Gospod predsednik, tudi jaz sem zadovoljna z ukrepi, ki jih je predstavila Komisija, in jih podpiram. Zdi se, da ukrepi v nekaterih primerih presegajo tiste, ki jih je v svojem predlogu resolucije predlagal Parlament. Glede na to, da nam je med tem natrpanim delnim zasedanjem uspelo najti čas za razpravo o tem vprašanju, je jasno, da ta parlament tej zadevi namenja veliko pozornost.

Menim, da mora Evropa v tem nekoliko negotovem času krizo obravnavati skupaj, pri čemer mora uporabiti učinkovit in nepristranski mehanizem v obliki zahtevanega povečanja prilagodljivosti Evropskega sklada za ribištvo, s katerim bomo lahko sprejeli nujne ukrepe na ravni Skupnosti.

Nacionalne rešitve, kot so tiste, ki so jih predlagale nekatere države članice, lahko vodijo k neravnovesju.

Gospod komisar, upamo, da bomo na zasedanju Sveta ministrov še bolj pojasnili vprašanja in s Svetom ministrov dosegli sporazum v zvezi s tem, kako lahko Evropski sklad za ribištvo pomaga najbolj prizadetim segmentom flote.

Prav tako je treba enkrat za vselej preučiti mehanizem za določanje cen.

  Elspeth Attwooll, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, poudariti je treba, da velik delež naših ribičev vodi mala podjetja Njihova pravica do ribolova je omejena. Če želijo uveljavljati te pravice morajo vlagati v ladje, ribolovna orodja in varnostno opremo. To lahko vključuje povračilo znatnih posojil. Prav tako morajo plačati za dovoljenja, pri čemer lahko v nekaterih primerih plačajo tudi za kvote. Nastanejo lahko znatni tekoči stroški za delo, popravila in seveda gorivo.

Včasih morajo zaradi pravil za kvote in dneve na morju potovati na dolge razdalje, da lahko svoj ulov dobro prodajo. To jim zlasti v slabem vremenu lahko ne uspe. In čeprav jim uspe, še vedno nimajo nadzora nad ceno ujetih rib. V večini primerov so odvisni od dražb. Zato preprosto nimajo nadomestila za rast cen.

Resolucija določa različna praktična sredstva pomoči, in sicer s pravilom de minimis in njegovo naraščajočo revizijo. Pozivam vse države članice, da izkoristijo priložnosti, ki jim jih omogoča pravilo, da bi vzdrževale enake konkurenčne pogoje.

Nujni so tudi ukrepi za omejevanje ribolova IUU, ne samo za ohranjanje cene zakonito ulovljenih rib, ampak tudi za ohranjanje staleža. To drži tudi za izboljšanje zahtev po označevanju. Drugi predlagani ukrepi, kot so prestrukturiranje in zlasti energetska učinkovitost in alternativni energetski viri, prav tako prispevajo k okolju. Z njihovim sprejetjem bomo koristili ogroženim ribičem in planetu.

  Marie-Hélène Aubert, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, kot ste opozorili, je strukturna kriza globoka in trajna. Zato moramo najti rešitve, ki bodo prav tako trajne, vendar ne le za ribiško industrijo ampak za vse zadevne sektorje.

Poudarjam, da je sedanja kriza posledica tega, da smo si dolga leta zatiskali oči pred odvisnostjo ribiškega sektorja od goriva, pri čemer imam v mislih poceni gorivo, in nepremišljeno hiteli z nakupovanjem močnih plovil, ki lahko gredo še dlje in se vrnejo s še večjimi količinami rib. Obravnavati moramo še nekatera vprašanja.

Težava v zvezi z dragim dizelskim gorivom je neločljivo povezana z drugimi vprašanji, ki zadevajo ribiški sektor, kot so upravljanje ribjih staležev, cenovna politika, svetovna trgovina ter nadzor nad nezakonitim ribolovom, pri čemer je to vprašanje težko obravnavati ločeno od drugih.

Zagotovitev subvencij in pomoči, ki jo predlaga Komisija in ki je po mojem mnenju ustrezna, bo, zlasti kar zadeva javnost, sprejemljiva le, če bodo subvencije in pomoči odvisne od natančne preusmeritve ribiških politik in praks. Obžalujemo, da skupna kompromisna resolucija dejansko ne določa pogojev za pomoč in subvencije, ki se jih dodeli pri tej preusmeritev, ter za dolžnosti, ki bi preprečile preseženo zmogljivost flot, spodbudile boljše upravljanje staležev rib in boljšo zaščito morskih ekosistemov. Poleg tega je to pogoj, od katerega je odvisen gospodarski in socialni obstoj ribištva. Končno pozivamo države članice, da v celoti prevzamejo lastno odgovornost in preprečijo demagoško prakso obljubljanja denarja, ki ga nimajo, ne da bi pri tem predlagale kakršne koli trajnostne politike za ribiško industrijo.

  Pedro Guerreiro, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Ta razprava poteka zaradi ribičev, vključno s portugalskimi ribiči, ki so se zbrali, da bi zahtevali ukrepe, ki so bili predlagani že pred nekaj časa, in sicer v odgovor na naraščajoče cene goriv, tako bencina kot dizla, in na socialnoekonomsko krizo v sektorju zaradi brezbrižnega odnosa zlasti Evropske unije.

Naša skupina je predložila lasten predlog resolucije, v katerega smo vključili naše predloge, pri čemer je nekatere že pred tem sprejel Evropski parlament, in predlagala nove ukrepe, ki bi se odzvali na potrebe sektorja.

Ti ukrepi bodo plovilom na bencin zagotovili podobno podporo kot jo imajo plovila na dizel, vzpostavili najvišjo raven cen ali dodaten popust za gorivo, ki znaša 40 centov na liter, izboljšali cene v prvi prodaji, brez posledic za končne kupce ter zagotovili, da se bo pri določanju okvirnih cen upoštevalo proizvodne stroške in da bodo prihodki za posadko pošteni.

Zaradi rasti cen goriva in procesa oblikovanja cen za ribe v prvi prodaji potrebujemo sklepe. To sta dva glavna dejavnika v središču stopnjevanja krize v sektorju.

  Jeffrey Titford, v imenu skupine IND/DEM. – Gospod predsednik, veliko povišanje cen dizelskega goriva, o katerem govorimo danes, bo zelo obremenilo veliko britanskih ribičev. Njih in njihove industrije so uničila že neskončna pravila in zmanjšanje kvot, ki jih je podala ta ustanova.

Njihov položaj je zdaj krivičen, saj jim plovba, s katero lahko iztovorijo le skromno število rib, zaradi stroškov goriva ne prinese dobička. Britanska vlada jih je več let zanemarjala, kar je ponovila tudi na področju subvencij za goriva, ki bi jim pomagala prebroditi sedanjo krizo.

Nekateri ribiči na mojem območju so morali zahtevati pravni pregled njihovega položaja, ker naj bi jim skupna ribiška politika zagotavljala, da se lahko preživljajo z ribištvom.

Neodvisna stranka iz Združenega kraljestva meni, da je skupna ribiška politika popolna katastrofa, iz katere se mora Velika Britanija izvleči, da bi znova prevzela nadzor nad svojimi vodami, dokler je ostalo še kaj ribičev.

  Struan Stevenson (PPE-DE). – Gospod predsednik, veseli me, da je gospod komisar danes obravnaval veliko obsežnejšo krizo v tem sektorju, ki jo je povzročila strma rast cen dizla. Kot je dejal gospod Titford, s katerim se ponavadi ne strinjam, je v nekaterih ribolovnih narodih vzpostavitvi zmanjšanih kvot in zmanjšanju cen rib sledila visoka cena goriva. Razmere so tako slabe, da nekatero osebje v Združenemu Kraljestvu danes zasluži manj kot 100 GBP na teden, zaradi česar jih več sto zapušča industrijo prav takrat, ko bi potrebovali več mladih kandidatov, ki bi se industriji pridružili. Kot vemo vsi v tem parlamentu, številna plovila ne morejo več pluti po morju. Denar zgubijo z vsako plovbo. Jezni ribiči blokirajo pristanišča in stavkajoči vozniki tovornjakov nočejo prevažati tovora, zaradi česar so trgi rib v celoti izkrivljeni v najuspešnejšem času leta.

Vendar so me zelo spodbudile določbe in predlogi, ki nam jih je gospod komisar Borg predstavil to popoldne. Tiste države članice, ki so predložile predloge za FAS ali za celotno prestrukturiranje njihovega ribiškega sektorja lahko prejmejo pomoč od Evropskega sklada za ribištvo, pri čemer bo za zmanjšanje akutne krize, ki zdaj vpliva na sektor, treba storiti še marsikaj.

Sram me je, da britanska vlada noče sprejeti ali zaprositi za to sofinancirano pomoč. Kruto je, da bodo naši ribiči na koncu v isti vodi ribarili za istimi vrstami rib kot ribiči iz sosednjih narodov, ki bodo prejemali to pomoč. To bo še bolj izkrivilo trg.

Zato moramo podpreti oblikovanje manjše, gorivno učinkovitejše flote, ki bo bolj ustrezala ribolovnim možnostim. Menim, da bomo to dosegli s predlogi Komisije.

  Paulo Casaca (PSE). – (PT) Menim, da moramo v tej krizi razumeti, da bo naraščanje cen goriva spodbudilo razmere, ki že prej niso bile zdrave in so vzbujale veliko skrbi.

Poudariti je treba, da je to tudi kriza evropskih razsežnosti, zato ni prav, da se trudimo in se nanjo odzivamo na nacionalni ravni.

Poleg tega čestitam komisarju in Komisiji v zvezi z načrtom, ki je bil pravkar predstavljen. Menim, da so ukrepi primerni, čeprav morda niso dovolj obsežni, vendar bodo pomagali rešiti temeljne vzroke in strukturne dejavnike, ki povzročajo to težavo.

Upam, da bomo lahko nadaljevali v tej smeri, ki je po mojem mnenju pravilna.

  Jacky Hénin (GUE/NGL). – (FR) Gospod predsednik, vsako ribiško pristanišče v Evropski uniji nujno poziva k dvema stvarema, in sicer k dizelskem gorivu po vseevropski standardni ceni 40 centov na liter in k usklajenem upravljanju kvot.

Te zakonite zahteve so ključne za ribiško industrijo in za delovna mesta, ki jih zagotavlja. Visoka rast cen nafte in ohranjanje staleža rib sta resna problema. Prosti trg je neuspešen pri nadzorovanju vpliva naraščanja cen goriva. Naftne družbe, ki imajo vedno več dobička, v odgovor špekulirajo glede povečane zahteve po njihovih proizvodih v razvijajočih se narodih, pri čemer upajo, da bodo tako pretentali banko. Z zmanjšanjem davka na gorivo, ki vedno narašča, in z obdavčitvijo ogromnega dobička naftnih družb, bi lahko brez težav izpolnili zahteve ribičev, pri čemer subvencije niso potrebne, zlasti ne tiste, ki so izplačane slučajno.

Poleg tega se ribiči ne bodo več sprijaznili s tem, da jih Komisija obravnava kot prestopnike morja ter hkrati skriva prave goljufije, kot so zastave ugodnosti in kartelni sporazumi ribiške industrije. Nihče ni bolj predan ohranitvi morskih staležev kot ribiči. Sistem je treba v celoti preoblikovati, pri čemer mora Komisija demokratično sodelovati s poklicnimi strokovnjaki iz ribiške industrije in ne sme izvajati diktatorstva z lažnimi strokovnjaki.

  Ioannis Gklavakis (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, pozdravljam gospoda komisarja in gospoda predsedujočega Svetu.

V zadnjih petih letih je ribištvo utrpelo posledice naraščajočih cen goriv. Od leta 2004 se je cena goriv zvišala za 240 %. Komisija in Evropski parlament sprejemata ukrepe za odpravljanje te težave, vendar se razmere do zdaj niso izboljšale. Ravno nasprotno, razmere so se poslabšale.

Od začetka leta 2008 se je cena v regiji povečala za 40 %. Številni francoski, italijanski, portugalski, grški in španski ribiči so začeli privezovati svoje ladje. Zakaj? Ker so stroški ribištva višji od denarja, ki ga dobijo za svoje ribe.

Skrbi me, da bo zelo lepa družbena skupina propadla. To je skupina, ki vzdržuje tradicijo, pri čemer govorim o naših ribičih. Rešiti jih moramo pred neizbežno katastrofo. Podpiram ponudbo, da okrepimo vse ukrepe za boj proti nezakonitem ribištvu in z njimi povezanimi težavami, ki jih je predlagal kolega poslanec. Vendar bi rad dodal pomembno točko. Evropski sklad za ribištvo se mora aktivirati, da bi zagotovil sredstva, s katerimi bomo pomagali ribičem, da preživijo. V nasprotnem primeru se bomo soočali s krizo.

  Stavros Arnaoutakis (PSE). – (EL) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, z nenadzorovano rastjo cen goriv narašča tudi število glasnih protestov in znakov obupa ribičev številnih držav članic. Ne smemo več le opazovati teh aktivnih protestov. Bistveno je, da EU sprejme takojšnje ukrepe za zagotovitev olajšanja tistim, ki opravljajo to dejavnost. Ti so v stiski in nimajo možnosti ali sredstev za izboljšanje razmer.

EU ne zagotavlja takojšnjih rešitev, pri čemer bomo soočeni s politično težavo v zvezi z učinkovitostjo Unije pri obravnavi izrednih razmer, kot so te, ki jih doživljamo zdaj. Prelaganje odgovornosti iz Komisije na države članice in obratno se mora enkrat za vselej končati. Kakor koli že, nekdo mora prevzeti odgovornost in pobudo, pri čemer je, glede na evropsko vizijo, to delo EU. Evropske politike, gospod komisar! Menim, da so vaši predlogi korak v pravo smer.

  Cornelis Visser (PPE-DE). – (NL) Gospod predsednik, ribiška industrija se je zaradi visokih cen goriva znašla v težavah. Leta 2008 se je samo cena dizla povečala za več kot 38 %. Za zdaj ni nobenih znakov, da bi se rast cene končala. V moji državi, Nizozemski, je bilo do zdaj iz prometa izvzetih že okrog 15 plovil, saj je vsaka ribolovna plovba prinesla izgubo. Vendar za te dramatične razmere ni kriva le velika rast cen. Zanje je delno kriv tudi uvoz velikih količin rib po nizkih cenah iz držav zunaj Evropske unije. Na Nizozemsko se uvaža velike količine rumenorepih limand in pacifiških morskih listov, ki jih potem včasih prodajo kot morske liste in morske plošče. Tako nepravično tekmujejo z morskimi listi in ploščami, ki jih ulovijo nizozemski ribiči. Uporabo imen teh vrst rib je treba še bolj nadzorovati.

Nizozemska flota se mora prav tako preoblikovati. Obstoječe ladje so prevelike in preveč odvisne od fosilnih goriv. Dejansko bi morale vse ladje nadomestiti manjše večnamenske ladje s trajnostnimi metodami ribolova.

Na žalost je Komisija izdala le začasna dovoljenja za pet ladij, ki uporabljajo metodo ribolova morskih listov z električnim dražljajem. Radi bi videli več.

Industrija potrebuje finančna sredstva, da bi preživela in v zvezi s tem moramo kratkoročno ukrepati. Zadovoljna sem s komisarjevimi predlogi. Ribiška industrija bo imela možnosti tudi s prihranki CO2. Dobro bi bilo, če bi to še enkrat obravnavali. Nizozemska ribiška flota je odgovorna za okrog 1 % skupnih emisij CO2. To želimo zmanjšati za 20 %. Če pogledate ceno CO2 za 25 EUR na tono, imamo možnosti. Zagotovo če se spomnite, da s prestrukturiranjem izginjajo flote, pri čemer se emisije CO2 v celoti zmanjšajo. Preračunali bi lahko na podlagi zapisov iz sedmih let. Upam, da bo Komisija sprejela te predloge še naprej. Parlament jih bo zagotovo podprl, vendar lahko morda iz tega tudi kaj pridobite.

  Avril Doyle (PPE-DE). Gospod predsednik, skupna ribiška politika je bila neuspešna in je prispevala k strmem upadanju staleža rib. Ni učinkovita.

Nedavno zvišanje cen ladijskega goriva, ki so se v letu 2004 povečale za več kot 240 % in v zadnjih mesecih po mnenju Komisije za več kot 30 %, je samo poslabšalo dobro dokumentirano opustošenje našega ribištva in ribiške industrije v Evropi.

Čeprav ko se vsi strinjamo, da je treba na ravni EU in držav članic sprejeti določene nujne ukrepe, da bi ublažili težak položaj ribičev, kapitanov in njihove posadke, kot so ustrezne ravni državne pomoči, morda zmanjšanje davka na gorivo preko določene cene, finančna pomoč za omejevanje in večji nadzor nad uvažanjem zalog nezakonitega ribolova, moramo kot oblikovalci politike misliti tudi na prihodnost. Čas je, da preučimo nove možnosti v katerem koli srednjeročnem ali dolgoročnem načrtu prestrukturiranja in nujne ukinitve donacij, da bi se zmogljivost flote ujemala z razpoložljivimi viri.

Namesto da nadaljujemo s prakso gospodovalne ureditve, ki je sočasno oslabila ribiško industrijo in pospešila upadanje staleža rib, bi se lahko raje odločili za tržno usmerjen pristop s tržnim sistemom kvot. Sedanja skupna ribiška politika spodbuja nemoralno in netrajnostno prakso, da se je treba znebiti naključnega prilova in nedoraslih rib, saj jih je prepovedano iztovarjati. O tem smo nedavno razpravljali v poročilu Schlyter. Kot smo razpravljali na zadnjem delnem zasedanju, težavo povzročajo nezakoniti uvozi ter neprijavljen in nereguliran ribolov.

Po mnenju nekaterih strokovnjakov, kot je gospod Thorvaldur Gylfason, profesor ekonomije na Univerzi na Islandiji, bi lahko svobodna tržna politika, ki jo določa neodvisni organ, zagotovila vrednost vsakemu kilogramu trajnostnih rib, kar bi pripomoglo k temu, da se ne bi spodbujalo zavržkov in nezakonitega iztovarjanja. Ali se Komisija in Svet strinjata, da bi lahko s tržnim sistemom kvot, ki ga oblikuje gospodarska in okoljska utemeljitev z upravljanjem in temelji na zaščiti ekosistemov, ohranili dragocene morske vire za sedanje in prihodnje generacije in nudili olajšanje uspešnim in učinkovitim ribičem, ki nujno potrebujejo reformo?

Da, za sedanjo krizo ladijskega goriva potrebujemo kratkoročne izredne ukrepe ter dolgoročno in srednjeročno prestrukturiranje, ki ga oblikuje gospodarska in okoljska utemeljitev, namesto da v kriminalce spreminjamo naše najuspešnejše in najučinkovitejše ribiče, ki ne morejo spati, ker se, kot je dejal predstavnik irskih ribičev, sprašujejo ali bodo morali najprej prodati ladjo ali hišo?

  Daniel Varela Suanzes-Carpegna (PPE-DE). – (ES) Gospod predsednik, na pobudo moje skupine in s podporo vseh razpravljamo o resni krizi v ribiškem sektorju, pri čemer v razpravo nismo vključili splošne krize z gorivi, saj cena goriv, ki je sicer poslabšala krizo, ni glavni in edini krivec zanjo.

Kriza je globlja, zato jo moramo nujno obravnavati. Če želijo rešiti sektor, morajo Komisija, Svet in države članice skupaj sprejeti program, ki izpolnjuje naslednjih 10 zahtev, ki sem jih izbral iz današnje razprave.

Prvič: več nadzora nad nezakonitim uvažanjem. Drugič: več nadzora nad zakonitim uvažanjem. Tretjič: reforma skupne tržne ureditve z večjim poudarkom na cenah za ribiče v prvi prodaji. Četrtič: preusmeritev pomoči iz Evropskega sklada za ribištvo. Petič: reprogramiranje nacionalnih operativnih programov. Šestič: izplačilo in povečanje zneska za pomoč de minimis na plovilo, pri čemer Komisija to na srečo razume, vendar je predlog treba izboljšati, saj ne predstavlja točno tega, česar si želimo. Sedmič: sprejetje davčne pomoči. Osmič: sprejetje socialne pomoči. Devetič: izboljšana preglednost in varnost potrošnika, označevanje ter sledljivost. Desetič: potrošniške oglaševalske kampanje in področna pomoč.

Teh 10 zahtev lahko povzamemo v dveh: Višja plačila in pomoč za naše ribiče ter sankcije za kršitelje.

Gospod komisar, gospod predsedujoči Svetu, če ne bomo ukrepali zdaj, bomo morali ribiški sektor Evropske unije dobesedno podpirati. Vem, da se gospod komisar Borg zaveda teh vprašanj in poskuša storiti vse, kar lahko, vendar menim, da moramo pomagati izboljšati ta predlog. Upam, da bo naslednji teden enako storil tudi Svet in da bomo lahko izkoristili prednosti francoskega predsedstva, ki je spodbudil to reformo, da jo v celoti izvedemo.

Izkoristiti moramo možnosti, ki so na voljo, saj je čas bistven.

  Duarte Freitas (PPE-DE). – (PT) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, prihodnost ribolova se sooča z dvema izzivoma, in sicer najprej s trajnostjo virov in nato še s preživetjem ribičev. Zato moramo prihodnost zagotoviti na dva načina, in sicer moramo omejiti ribištvo in pomagati ribičem, da preživijo in bolje ribarijo.

Zdi se, da se Komisija končno zaveda teh težav, pri čemer so se nekatere vlade, kot je portugalska vlada, ki so v celoti prezrle ta vprašanja, začele zavedati katastrofe.

Prav tako je treba poudariti, da je v nekaterih državah, kot je Portugalska, 85 % flote predstavlja flota za mali priobalni ribolov, pri čemer je skoraj polovica od teh plovil na bencin. Zato moramo upoštevati to vprašanje ter opredeliti ukrepe, ki lahko enakopravno veljajo za vse, pri čemer vlade ne bodo imele izgovorov.

Prav tako moramo razmisliti o tem, da bi na to področje razširili del podpore za trgovinsko mornarico, kot v odnosu do celostnih prispevkov za socialno varnost. Strukturni ukrepi namreč ne bodo imeli smisla in nimajo prihodnosti, če ne zagotovimo obstoja ribiške dejavnosti. To je tisto, kar je ogroženo.

  Chris Davies (ALDE). – Gospod predsednik, večanje cen nafte zadeva vse. Zakaj torej ribiški sektor obravnavamo posebej? Zakaj ne subvencioniramo kar vseh?

Lokalni priobalni ribiči bodo zaradi tega povečanja cen najmanj trpeli in globokomorski ribiči najbolj. To so ljudje, ki pljujejo z velikimi plovili in na dolge razdalje ter zaposlujejo razmeroma malo ljudi, vendar lovijo v velikih količinah in prispevajo k množičnemu izumiranju rib v morjih.

Zaradi večanja cen goriva bi morali oblikovati prosti trg in pustiti, da zakoni dobave in povpraševanja začnejo učinkovati. Zadnja stvar, ki jo moramo narediti je, da zagotovimo subvencije, ki bodo pripomogle k izumrtju rib. To je politika norosti. Ko bodo izumrle vse ribe, se moramo spomniti, da smo storili vse, da je do tega prišlo.

  Seán Ó Neachtain (UEN). – (GA) Gospod predsednik, podpiram sveženj, ki ga je predlagala Komisija. Vendar bi rad poudaril, da Irska, od kjer prihajam, ni nikoli prejela ustreznega deleža od skupne ribiške politike, kar je bilo prejšnji teden razvidno iz glasovanja.

Skrajni čas je, da Evropska unija pokaže, da ribiški industriji lahko zagotovi pomoč, ko jo potrebuje, saj je ta industrija zares v težavah. V zvezi s tem so mali ribiči v najslabšem položaju.

Irska ima 11 % evropskega morja, vendar manj kot 4 % kvot. Politika ni uspešna. Vendar je pomembno, da se Evropska unija zdaj združi in pokaže, da lahko pomaga ribičem, kadar to potrebujejo. Pozivam vas, da naredite vse kar je v vaši moči, da bi spodbudili ta sveženj in njegovo izvajanje.

  Jim Allister (NI). – Gospod predsednik, v komisarjevem svežnju je več stvari, s katerimi se strinjamo, vendar je zame ključno vprašanje dostava. Kako lahko po EU in državah članicah določite skupne standarde, če nekatere države, kot je moja država, Združeno kraljestvo, niso nikoli naklonjene temu, da bi sprejele ukrepe za finančno pomoč, tudi ko so dovoljeni.

Ali lahko danes prosim komisarja, naj ne bo nevtralen, ampak naj izrecno pozove vse države članice, naj storijo, kar jim ta sveženj dovoljuje in to podprejo.

V nasprotnem primeru bomo nadaljevali s še manj skupno ribiško politiko, ki bo sestavljena iz neenakosti in bo sektorju prinesla še večjo katastrofo.

Ker nekateri radi prenašajo odgovornost iz nacionalnih vlad na Komisijo in obratno, bi lahko komisar v zvezi s tem v svežnju točno določil, kateri ukrepi so v celoti odvisni od prispevkov držav članic in kateri, če sploh kateri, ne.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, ribištvo je zelo poseben sektor našega gospodarstva. Gospodarski subjekti znotraj njega so razdrobljeni in na široko razpršeni. Pogosto so to lokalna družinska podjetja. Njihova ribolovna zmogljivost je omejena, zato ne morejo povečati proizvodnje, da bi ne glede na višje stroške zaslužili dovolj. Lahko bi trdili, da se morajo s povečanjem stroškov povečati tudi cene rib, vendar je ta proces omejen. Koliko je pripravljen plačati potrošnik? Kdo ima pri vsem tem prav?

Predlagam, da ribičem izplačamo posebne prejemke za gorivo, da bi jim pomagali pri soočanju s težkimi razmerami, v katerih so se zdaj znašli. Ti prejemki bi bili povezani s ceno dizelskega goriva. Ribiči in njihove družine nimajo možnosti, da bi z drugimi dejavnostmi zaslužili dodaten prihodek. Če povzamem, potrebujemo nov pristop glede ribiške politike.

  Colm Burke (PPE-DE). – Gospod predsednik, julija 2007 sem potoval v Castletownbere v zahodnem Corku, ki leži na jugozahodu Irske, kjer sem spoznal ribiško skupnost. Takrat so bili v hudih težavah. Od takrat so cene nafte zelo narasle. Dejansko so se cene nafte na Irskem v zadnjih petih letih povečale za več kot 300 %. Hkrati pa se cene rib niso povečale.

Ne gre se le za ljudi, ki delajo na plovilih z vlečnimi mrežami in za ljudi, ki imajo ta plovila v lasti, ampak za obalne skupnosti. To so ljudje, ki so prizadeti, kar je zelo pomembno.

Podpiram predloge Komisije, vendar prav tako menim, da so potrebni nadaljnji predlogi v zvezi z obravnavo celotnega vprašanja zavrženih prilovov, pri čemer menim, da tega nismo obravnavali, vendar bi nujno morali.

Zagotoviti moramo večjo učinkovitost, tudi stroškovno, vendar se moramo prepričati, da bodo ljudje od tega lahko živeli, in sicer ne samo ljudje, ki so vključeni v industrijo, ampak tudi ljudje, ki živijo v obalnih skupnostih.

  José Ribeiro e Castro (PPE-DE). – (PT) Pozivam vas, da 24. junija zagotovite dobre novice tudi za priobalni in obalni ribolov na Portugalskem.

Kot je že omenil moj kolega, Duarte Freitas, je bilo veliko govora o dizlu, o podpori za dizel, vendar 85 % plovil na Portugalskem deluje v malemu ribiškemu sektorju, več kot polovica od teh na bencin. To so pametna plovila brez zunanjih motorjev. Ne prejemajo nobene pomoči v zvezi z bencinom, pri čemer smo nanje v celoti pozabili. Bistveno je, da se vzpostavijo sheme za bencin v ribištvu, ki so podobne in enake shemi za dizel

Prejšnji petek sem šel na ribolov z ribičem iz Esposende in lahko potrdim, da se zelo žrtvujejo. Komisija ne bo pomagala tem ribičem, razen če 24. junija sprejme tudi ukrepe za male ribiče.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Tudi v svoji sklepni izjavi bi želel poudariti dejstvo, da se Svet zaveda težavnega položaja ribiškega sektorja v Evropski uniji, vendar je treba ločiti dva vidika: eno so specifične značilnosti ribiškega sektorja in drugo so visoke cene goriv, ki, kot je bilo že rečeno, prizadenejo številne, praktično vse sektorje, seveda tudi ribiškega.

Svet je zelo aktiven pri iskanju rešitev: potekajo intenzivna posvetovanja, ki bodo kulminirala naslednji teden na zasedanju Sveta za kmetijstvo in ribištvo, iščejo se kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni ukrepi, katerih cilj je ohranitev evropskega ribištva, premostitev sedanje težavne faze, ohranitev tako obalnega kot ribištva na odprtem morju.

Lahko vam zagotovim, da sem pozorno spremljal to razpravo in da bo predsednik Sveta za ribištvo podrobno seznanjen s stališči, ki so bila podana v tej razpravi, vključno s prvimi vašimi odzivi na predloge in načrte, ki jih je predstavil komisar.

  Joe Borg, komisar. − Gospod predsednik, najprej se zahvaljujem vsem za komentarje, izpostavljene točke in splošno podporo paketu, ki ga namerava predložiti Komisija.

Poudariti želim, da to ni konec procesa, ampak šele njegov začetek. Še vedno morata sprejeti te predloge Svet in Parlament, pri čemer ponavljam, da potrebujemo vašo podporo v celoti, da se ti predlogi čim hitreje sprejmejo, zlasti na področjih, ki zahtevajo zakonodajne spremembe.

Menim, da sem predstavil meje prožnosti pri obravnavanju kratkoročne krize, pri čemer je treba vzpostaviti srednje- in dolgoročen vidik prestrukturiranja, da se ponovno pridobita trajnost virov ter donosnost sektorja. Strinjam se, da teh ukrepov ne smemo obravnavati posamezno, ampak v okviru tekočih razprav v zvezi z nezakonitim, neprijavljenim in nereguliranim ribolovom, zavržki, okoljskim označevanjem ter številnimi ostalimi ukrepi, ki jih zdaj sprejemamo.

V zvezi z nezakonitim, neprijavljenim in nereguliranim ribolovom na primer upam, da bomo naslednji torek v Svetu dosegli sklep o predlagani uredbi za učinkovit boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu, ki jo je v celoti podprl Evropski parlament.

Gospodu Daviesu želim povedati, da ne predlagamo rešitve tega vprašanja z denarjem, ampak predlagamo zagotovitev pomoči z namenom prestrukturiranja, kot sem dejal, da se ponovno pridobi trajnostno in donosno ribištvo. Gospoda Daviesa vabim, da preuči naše predloge in izrazi svoje pripombe, če jih ima, pri čemer jih bomo obravnavali. Da, prizadevali si bomo za delovanje primernih tržnih mehanizmov in ne bomo več dopustili nekaterim velikim upravljavcem, da pri določanju cen rib obvladujejo trg.

V odgovor gospodu Allisterju, paket na bolj privlačen način omogoča državam članicam, da uporabijo Evropski sklad za ribištvo, zato upamo, da si bodo prizadevale države članice za to v celoti. O tem bomo razpravljali na srečanju Sveta naslednji teden, da se bodo učinkovito izvajali ukrepi, ki jih predlagamo.

Zdaj bom na hitro razložil načrtovane ukrepe.

Najprej bomo obravnavali nujne ukrepe, pri katerih predlagamo začasno ukinitev ribolovnih dejavnosti (tudi to je usmerjeno k trajnosti), ki lahko traja največ tri mesece, in sicer poleg določb v okviru Evropskega sklada za ribištvo, pri čemer to ni izrecno povezano z biološkimi vzroki. Tak ukrep lahko financira stroške plovbe in fiksne stroške za plovila. Ta ukrep se bo uporabljal le v primerih, kadar se bodo izrecno zavezala in vključila v načrt prestrukturiranja za obdobje 6 mesecev podjetja, ki imajo od tega koristi.

Druga določba zadeva večjo intenzivnost pomoči Evropskega sklada za ribištvo za opremo za varčevanje z gorivom. Predlagamo, da se zniža raven obvezne zasebne finančne udeležbe na 40 % sedanje ravni.

Prav tako predlagamo dodatno razširitev nekaterih socialno-ekonomskih ukrepov, ki so upravičeni v okviru Evropskega ribiškega sklada. Glede pomoči de minimis preučujemo uvedbo določb, da lahko v primeru, če se pri gospodarski analizi dokaže njena izvedljivost, naš predlog razširi pomoč de minimis iz 30 000 EUR za podjetje na 30 000 EUR za plovilo, vendar se določi meja 100 000 EUR za posamezno podjetje.

Dolgoročni ukrepi zadevajo premije Evropskega ribiškega sklada za prekinitev ribolovnih dejavnosti flot v obdobju prestrukturiranja, da se odpravi vse omejitve glede dostopa do premij za prekinitev ribolovnih dejavnosti; in dodatno pomoč za začasno ukinitev ribolovnih dejavnosti, pri čemer bomo predlagali po prvih treh mesecih, ki sem jih omenil, še dodatne tri mesece, ki se jih lahko uporabi za obdobje prestrukturiranja, ker bodo v tem obdobju plovila nujno vzeta iz prometa zaradi postopka prestrukturiranja. To velja do 1. januarja 2010 in še za dodatne tri mesece, če se prestrukturiranje ne konča do 1. januarja 2010. Tako bomo imeli največ šest dodatnih mesecev poleg treh mesecev, določenih za nujno pomoč.

Poleg tega zagotavljamo povečano intenzivnost pomoči za načrte za posodabljanje. Danes znaša zasebna finančna udeležba 60 % in 80 % za opremo in zamenjavo ladijskih strojev. Predlagamo, da se zasebna finančna udeležba zmanjša na 40 %. Za to si prizadevamo, ker se zavedamo, da zasebni sektor, tj. zasebni podjetniki ter ribiči niso zmožni v večji meri sami financirati kakršnega koli prestrukturiranja. Za ribiče poskušamo na čim enostavnejši način omogočiti udeležbo pri prestrukturiranju, pri čemer zagotavljamo večji del stroškov, ki bodo pri tem nastali.

Prav tako omogočamo delno ukinitev ribolovnih dejavnosti. To pomeni, če imamo skupino plovil in ta skupna plovil predstavlja na primer 100 000 ton, pri čemer se iz ribolovnih dejavnosti umakne 50 000 ali 60 000 ton, v ribolovnih dejavnostih pa ostane 40 000 ton, s pomočjo katerih se namerava izgraditi nova plovila, potem bi za delno ukinitev ribolovnih aktivnosti, tj. 50 000 ali 60 000 ton prejeli pomoč za prekinitev ribolovnih dejavnosti. Očitno to pomeni, da se tako zmanjša obseg flote. Tako bi imeli novejšo floto, vendar to pomeni, da bi nadomestilo prejeli za količino, za katero je bila flota zmanjšana.

Prav tako predlagamo socialno pomoč v obliki manjših prispevkov za socialno varnost. To pomeni, da predlagamo možnost, da so opravičeni prispevkov ribiči in ne podjetja, ki jih zaposlujejo, pod pogojem, da se nadomestila ribičem ne zmanjšajo in da ostanejo opravičeni ribiči v okviru katere koli obstoječe sheme do enakih socialnih storitev.

V zvezi z ukrepi na trgu, ki jih je omenila gospa Fraga, želim izjaviti, da predlagamo različne ukrepe: izboljšanje pogajalskega položaja ribičev prek predelovalne industrije ter distributerjev z združevanjem z večjimi javnimi družbami ali lokalnimi tržnimi družbami; oblikovanje nadzornega sistema za cene za boljše razumevanje dejavnikov, ki določajo cene na trgu; izboljšanje predvidljivosti virov za proizvode EU za industrijo; spodbujanje kakovostnih pobud, kot so označevanje, boljša uporaba in predelovanje: spodbujanje informiranja potrošnikov; zdravje ter prehrana; odgovorno ribištvo, ocena revizije trga; razvoj orodij za analizo vrednostne verige in cen; preverjanje pravilnega izvajanja nadzora za ukrepe na področju označevanja ter nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova.

Prav tako zagotavljamo iz lastnih skladov, tj. iz ostalih ribiških skladov, 20–25 milijonov EUR za prvo leto za začetek ostalih projektov v sodelovanju s sektorji na področju nadzora trga, označevanja itd. Pripravljeni smo ponovno začeti razprave z državami članicami, čeprav smo jih ravnokar zaključili, o obstoječih operativnih programih, da se zagotovi usmerjenost evropskih ribiških skladov predvsem v programe za prestrukturiranje. Omogočamo uporabo Evropskega sklada za ribištvo. Če na primer dodatno omenim eno točko, predlagano je, da se podvoji znesek predfinanciranja Evropskega sklada za ribištvo, ki ga plača Komisija po sprejetju operativnih programov iz sedanjih 7 % do 14 % celotnega prispevka Evropskega sklada za ribištvo.

Še dve zadnji točki. Gospa Fraga je poudarila, da bi lahko v preteklosti naredili več. Predstavil vam bom le del tega. V preteklosti bi lahko ukrepali drugače. Lahko bi se izognili spodbujanju in hrabrenju presežka zmogljivosti ter ne bi namenili dragocenih javnih sredstev za neupravičena velika povečanja zmožnosti, ki so presegala dejanske zmožnosti staležev naših rib.

Glede pripomb gospe Doyle, da je skupna ribiška politika neuspešna, moram poudariti, da se s tako trditvijo ne strinjam. Skupna ribiška politika nam omogoča predložitev skupnih rešitev, kot to počnemo zdaj, v nasprotnem primeru bi bili priča nazadovanju posameznih držav članic, ki bi postopoma povzročilo propad ribištva.

  Predsednik. − Prejel sem šest predlogov resolucij⁽¹⁾ v skladu s členom 108(5) Poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek.

Pisne izjave (člen 142)

  Sylwester Chruszcz (NI), v pisni obliki. – (PL) Ta razprava je zelo pomembna tako za vse obalne države in tudi za potrošnike. Kot so izpostavili prejšnji govorniki, smo vsi živeli v zmoti, da se cena nafte ne bo nikoli zvišala. Jasno je, da so se te razmere pojavile kot posledica številnih let zanemarjanja in pomanjkanja domišljije zadevnih institucij. Zdaj je celo plovba ribiških plovil postala neekonomična. Cena rib ne nadomesti naložbe. Številni ribiči bodo mogoče zapustili ta poklic, kar bo povzročilo neravnovesje v celotnem gospodarskem sektorju. Menim, da se je v preteklosti premalo upoštevalo pritožbe ribičev. Šele ob zadnji krizi so se prebudile vesti številnih, čeprav se je znašel sektor v težavah že pred mnogimi leti. Do zdaj še ni bilo obširne in odkrite razprave o tem sektorju. Takoj moramo rešiti to globoko krizo in zagotoviti prihodnosti ribiškega sektorja.

  Sebastiano (Nello) Musumeci (UEN), v pisni obliki. – (IT) Cene dizelskega goriva so se zaradi močnih špekulacij naftnih družb v štirih letih povečale za 240 %. Te razmere ribiški floti in zlasti malim upravljavcem preprečujejo ne le opravljanje njihove dejavnosti, ampak celo poravnavo visokih stroškov upravljanja. Evropski morski sektorji so na robu propada, pri čemer visoka cena dizelskih goriv ogroža majhne gospodarske dobičke ribičev.

Francija in Italija sta napovedali skupno pobudo v zvezi s prijavo za dodatna sredstva Evropske unije. Glavni namen je podvojiti nacionalni prag za pomoč de minimis za sektor. Vendar tak ukrep ne bo zagotovil preprečitve resnih težav v ribiškem sektorju, ki se večinoma že sooča s krizo.

Evropski komisar za ribištvo gospod Joe Borg meni, da je pri tem ena od možnosti hitra pomoč, čeprav hkrati poudarja, da lahko dolgoročno krizo rešimo le s prestrukturiranjem flote, pri čemer bi le-ta postala manjša in manj energetsko-intenzivna.

Čeprav se lahko strinjamo s predlogom za uporabo plovil, ki porabijo manj nafte, je še vedno nujno potrebno poiskati pravičen način za pomoč ribičem v tej resni krizi in rešiti številne družine pred grožnjo strašne revščine.

(1) Glej zapisnik.

13. Priprave na vrh EU/Rusija (26. in 27. junij 2008) (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka so izjave Sveta in Komisije o pripravah na vrh EU/Rusija (26. in 27. junij 2008).

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Zelo sem vesel, da vam danes lahko predstavim priprave na vrh EU-Rusija, že enaindvajseti vrh EU-Rusija, ki bo potekal konec tega meseca, 26. in 27. junija, v mestu Hanti-Mansisk, v zahodni Sibiriji.

Predsedstvo ocenjuje, da je ta prihajajoči vrh velika priložnost, predvsem za obe strani, Evropsko unijo in Rusko federacijo, da odpreta novo poglavje v svojih medsebojnih odnosih. Predvsem moramo biti pripravljeni izkoristiti morebitni pozitivni zagon, ki bi ga lahko v odnose med Evropsko unijo in Rusijo prinesel novo izvoljeni ruski predsednik Medvedev.

Osrednji cilj vrha (govor prekinjen s strani predsedujočega zaradi hrupa v dvorani) Osrednji cilj vrha je seveda začetek pogajanj z Rusko federacijo o novem okvirnem sporazumu. Predsedstvo je zelo veselo, da je Svet 26. maja sprejel pogajalski mandat za nov sporazum. Predsedstvo si je namreč v preteklih mesecih skupaj s Komisijo na najvišji ravni močno prizadevalo za razrešitev preostalih problemov na strani Evropske unije.

Med pogajanji, ki bodo zdaj sledila, pogajanji za novi sporazum, si bo Evropska unija prizadevala še bolj poglobiti sodelovanje z Rusko federacijo na vseh področjih, ki so v skupnem interesu, in se hkrati, obenem, soočiti tudi s tistimi vprašanji, kjer se naša stališča, stališča Evropske unije in ruska stališča, razlikujejo. Poleg omenjenega bo srečanje na vrhu, kot ponavadi, tudi priložnost za oceno napredka pri izvajanju štirih skupnih prostorov. Dovolite mi, da zelo na hitro izpostavim trenutne glavne značilnosti pod posameznih prostorih.

Kar zadeva prvi, skupni gospodarski prostor, se bomo na vrhu zavzeli za uporabo mehanizma zgodnjega opozarjanja na področju energije. Ponovno bomo izpostavili, da je za tuje naložbe v Rusiji izredno pomembna vzpostavitev predvidljivih in ustaljenih pravil. Poleg tega namerava Evropska unija poudariti, da se uradna pogajanja o poglobljenem in celovitem sporazumu o prosti trgovini lahko začnejo takoj, ko bo Rusija dokončno pristopila k Svetovni trgovinski organizaciji.

Kar zadeva dolgotrajni problem zaračunavanja taks za prelete čez Sibirijo, se bo Evropska unija še naprej zavzemala za podpis obstoječega sporazuma.

V okviru drugega skupnega prostora, ki se nanaša na območje svobode, varnosti in pravice, namerava Evropska unija izraziti zaskrbljenost zaradi stanja na področju človekovih pravic, demokracije in pravne države v Rusiji, zlasti ob izvedbi nedavnih volitev. Naj dodam, da tukaj predsedstvo v celoti deli svojo zaskrbljenost z Evropskim parlamentom. Vrh bo tudi priložnost za oceno napredka pri izvajanju sporazumov o vizumskih olajšavah in o ponovnem sprejemu.

V okviru tretjega skupnega prostora, to je zunanje varnosti, bo Evropska unija prednostno izpostavila, da so za nadaljnje sodelovanje znotraj skupnega sosedstva potrebna konkretnejša dejanja. Še zlasti bomo poudarili, da si mora Rusija prizadevati za rešitev spora v Pridnestrju in v Gruziji. Ob tem želimo pozdraviti sodelovanje Rusije v operaciji EUFOR v Čadu ter se dogovoriti o nadaljnjem sodelovanju v okviru evropske varnostne in obrambne politike.

Kar zadeva četrti skupni prostor, raziskave, izobraževanje in kulturo, pa bomo na vrhu lahko pozdravili prvo srečanje stalnega partnerskega sveta za raziskave, ki je potekalo maja v Sloveniji. Nenazadnje bo vrh, poleg vsega omenjenega, tudi priložnost za preučitev aktualnih mednarodnih vprašanj, kot so zamrznjeni konflikti, Bližnji vzhod, Iran, Afganistan in drugo.

Spoštovane poslanke in poslanci, naj zaključim z naslednjim: pomemben poudarek na vrhu bo posvečen tudi prizadevanju obeh strani za stabilen in demokratičen razvoj držav v skupni soseščini. Za reševanje problemov, ki so v evropskem in ruskem interesu in ki zadevajo obe strani, zlasti glede zamrznjenih konfliktov, je konkretno sodelovanje med Evropsko unijo in Rusijo v okviru skupnega sosedstva bistvenega pomena.

S tem bom končal in bom z zanimanjem prisluhnil vaši razpravi.

(aplavz)

  Benita Ferrero-Waldner, komisarka. − Gospod predsednik, z novim ruskim predsednikov, kot je bilo ravnokar povedano, in končno tudi z našim mandatom za pogajanje o novem sporazumu z Rusijo menim, da imamo priložnost ponovno opredeliti to ključno partnerstvo z našo največjo sosedo, ki bo temeljilo na številnih skupnih interesih. Pravilen odnos med EU in Rusijo je eden od največjih izzivov evropske zunanje politike: tega se vsi zavedamo.

Začetek pogajanj bo v središču prvega vrha EU/Rusija s predsednikom Medvedevom v Hanti-Mansisku ob koncu junija. Po tem vrhu bodo začeli pogajalci prvo zasedanje.

Novi sporazum med EU in Rusijo omogoča priložnost za posodobitev zakonodajnega okvira, na katerem temelji naš odnos, da bo odražal znatne spremembe tako v Rusiji in tudi v Evropski uniji, ker smo se od sporazuma o sodelovanju, ki je bil dosežen s pogajanji leta 1990, zelo spremenili. Menim, da bomo s tem zagotovili potencial našega odnosa, ker dejansko obstaja velik potencial, pri čemer bomo na ta način lahko odločneje uresničevali interese naših držav članic.

Značilnosti morajo biti: politično sodelovanje, usmerjeno k rezultatom, poglobljena gospodarska vključenost, enaki konkurenčni pogoji za naše energetske odnose, ki bodo vključevali vsaj načela pogodbe o energetski listini, še tesnejši odnosi na področju svoboščin, varnosti in pravic ter tudi postopno vzajemno odpiranje izobraževalnih in znanstvenih sistemov.

Hkrati moramo nadaljevati s sodelovanjem z Rusijo v okviru štirih skupnih področij, ki jih je ravnokar omenil predsedujoči Svetu, ter njihovimi časovnimi načrti. Dejansko sestavljajo širok obseg ukrepov, ki temu strateškemu partnerstvu zagotavljajo konkretno izraznost.

Prav tako mora zagotoviti novi sporazum zakonodajni okvir, ki bo upošteval te ukrepe v prihodnosti.

Ob vrhu bomo imeli priložnost osebno prisluhniti predsedniku Medvedevu, ki bo govoril o prednostnih nalogah Rusije glede Evropske unije. Menim, da moramo vedno pomisliti na njegove izjave, kot je tista iz pomembnega intervjuja v reviji Financial Times, v katerem je povedal, da si želi v Rusiji boljše pravne države in sodobnejšega ruskega gospodarstva. Seveda ga bomo sodili glede na njegova dejanja.

Čeprav bo Rusija vsaj v začetku zagotovo nadaljevala z obstoječimi politikami, je novi predsednik poudaril, da je zavezan k pravni državi in posodobljenju ruskega gospodarstva, zato menim, da ga moramo spodbuditi, da svoje besede podpre z jasnimi čim prejšnjimi ukrepi.

Medtem ko sledimo skupnim interesom z Rusijo, moramo ohraniti jasno in odločno stališče o demokraciji ter človekovih pravicah. Rusijo bomo še naprej opozarjali na zaveze, ki smo jih sprejeli skupaj, tj. na primer s Svetom Evrope in tudi z OVSE.

Pri obravnavanju mednarodnih izzivov pogosto tesno sodelujemo z Rusijo, na primer kot člani kvarteta za Srednji Vzhod, pri čemer se bomo najverjetneje spet srečali naslednji teden v Berlinu, vendar potrebujemo tudi, kot je rekel gospod kolega, Rusijo, ki sledi pozitivnemu programu s svojimi ostalimi sosedami; zato je res, da smo zaskrbljeni, da bi lahko ogrozile nedavne poteze Rusije v Gruziji stabilnost v tej regiji. Zato sem imela med mojim obiskom Moskve pred približno 10 dnevi dolgo razpravo z zunanjim ministrom gospodom Lavrovom, v kateri sva obravnavala to pomembno vprašanje.

Postopoma moramo vzpostaviti z Rusijo stalen nenasprotujoč dialog na visoki ravni, ki bo vključeval vse vidike reševanja konflikta, vključno z vidiki mirovništva in mirovnih mehanizmov, ker bo očitno ostala Rusija ključna akterka pri vseh prizadevanjih za mir v zvezi z zamrznjenimi konflikti.

Po drugi strani je normalna zaskrbljenost Tbilisija glede ohranjanja svoje ozemeljske celovitosti, pri čemer bomo na razpravi vrha o zamrznjenih konfliktih zagotovo odločno poudarili potrebo po spoštovanju suverenosti in ozemeljske celovitosti Gruzije ter Ukrajine; vendar menim, da moramo biti v zvezi s tem stvarni, realni in moramo upoštevati tudi širši pristop Gruzije.

V svojih rednih stikih z Gruzijo in Rusijo resnično pozivam k stvarnosti in prekinitvi določanja medsebojno izključujočih si pogojev: ti ne bodo učinkoviti.

Končno, vrh EU/Rusija je priložnost za oblikovanje konstruktivnega odnosa z novo vlado, zagovarjanje naših vrednot in spodbujanje naših skupnih interesov. Veselim se vaših prispevkov in razprave v Parlamentu.

(Ploskanje.)

  Charles Tannock, v imenu skupine PPE-DE. – Gospod predsednik, odnos EU/Rusija predstavlja za EU enega od največjih izzivov, pri čemer se mnenja v tem parlamentu glede načina obravnavanja Rusije z novim predsednikom Medvedevom znatno razlikujejo.

Vendar moramo kljub svojim dvomom verjeti besedam gospoda Medvedeva glede izboljšanja pravne države, človekovih pravic in boja proti korupciji, pri čemer je EU bolj vključena v strateško partnerstvo ter novi sporazum o partnerstvu s še vedno največjo državo na svetu, ki zdaj kaže obnovljeno samozavest zaradi njenega trilijonskega gospodarstva, ki ga podpirajo mineralni viri.

Prednostne naloge vrha morajo vključevati varnost oskrbe z energijo kot zanesljive partnerice pri trgovanju z nafto in plinom ter ob upoštevanju bližnjega pristopa Rusije k STO tudi pravno gotovost za podjetja z naravnimi viri na Zahodu, ki neposredno vlagajo v Rusijo.

Rusija se mora opreti na spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti svojih bližnjih sosed ter v okviru ZN pomagati rešiti vprašanja na Srednjem Vzhodu in tudi širjenje jedrskega orožja v Iranu ter Severni Koreji.

Rusija ima ključno vlogo na zahodnem Balkanu, vključno pri reševanju vprašanja Kosova, pri čemer se ne sme bati širjenja Nata ter njegove vključitve Ukrajine in Gruzije, pomaga lahko izboljšati celo represivno politično ozračje v sosednji Belorusiji.

Na vrhu v Hanti-Mansisku bomo razpravljali o številnih temah. Upajmo, da bo nov tandem Putin–Medvedev na vrh prišel z iskreno željo po spravi z Evropsko unijo in ne v upanju, da negativen rezultat glasovanja na Irskem pomeni razpad skupnega stališča EU ter njenih 27 držav članic glede Rusije.

  Jan Marinus Wiersma, v imenu skupine PSE. – Gospod predsednik, komentiral bom izjavi gospoda predsedujočega Svetu in gospe komisarke. Upamo tudi, da bomo z novim predsednikom Rusije in končno mandatom za pogajanje o novih pogodbenih ureditvah z Rusijo vstopili v bolj pozitivno obdobje sodelovanja z Rusijo.

V zadnjih desetih letih smo bili priča velikemu napredku na področju soodvisnosti med Evropsko unijo in Rusijo. Zato menim, da je z njimi pravilno sodelovati v okviru jasnega mandata, da se natančneje določi delo, ki ga želimo opraviti na štirih področjih skupnih prostorov, ki smo jih razvijali v preteklih letih. Seveda si želimo, da bi se te nove možnosti glede partnerstva na mednarodni ravni nadaljevale in morda še dodatno okrepile.

Prav tako si moramo prizadevati za varen in pregleden okvir za odnose na področju energetike, vključno s trgovino, vendar je treba izboljšati tudi razmere na področju naložb v Rusiji, pri čemer lahko znatno pomaga vključitev v STO.

Menim, da si moramo skupaj prizadevati za rešitev vprašanj v skupni soseščini. Razpravljali smo že o Pridnestrju ter Kavkazu, vendar je treba čim prej poiskati tudi kompromis glede vprašanja Kosova.

Prav tako moramo oblikovati potrebne in učinkovite mehanizme za obravnavanje kršitev človekovih pravic ter tudi, kar je bolj pozitivno, spodbujanje pravne države v Rusiji.

Navedel bom še dve končni pripombi. Poudariti želim, kot sem že storil, da moramo za uspešnost teh pogajanj nastopiti enotno. Prav tako želim izpostaviti, kot sem že storil, da moramo ostati nekoliko pragmatični. Naš vpliv je omejen: Rusija ni država kandidatka; ne želi se vključiti v Evropsko unijo; izbrala si je svojo pot. Želi sodelovati, ne želi se vključiti. Menim, da moramo to upoštevati v prihodnjih letih pri naših stikih in razpravah z njimi.

  Janusz Onyszkiewicz, v imenu skupine ALDE. – (PL) Prihajajoči vrh EU/Rusija bo prva priložnost za voditelje držav članic EU, da spoznajo nove ruske organe, ki so bili izbrani na nedavnih volitvah. Zato bo vrh odlična priložnost, da se bolje seznanimo z usmeritvijo ruske politike ter načinom njenega izvajanja.

Določene informacije glede te politike lahko razberemo iz govora predsednika Medvedeva v Berlinu. Vključeval je številne obetajoče navedbe glede boja proti korupciji in upravljanja v okviru pravne države. Težava je v tem, da je predsednik Putin, predhodnik gospoda Medvedeva, ob začetku svojega mandata zagovarjal podobne zamisli, vendar se vsi zavedamo, kako so se razmere razvile in kakšne so sedaj. Prav tako je prej omenjeni govor vključeval svetovni nazor, ki se znatno razlikuje od tega, kar bi si želeli slišati. V viziji sveta, kot ga je predstavil gospod Medvedev, je degradirana na vlogo gospodarske partnerice Rusije Evropska unija ali bolj točno države članice Unije. Slednji si želi vključitve v politične dejavnosti na znatno širšem območju, ki se razteza od Vancouvra do Vladivostoka.

Izpostavil bom še eno vprašanje. To vprašanje je bolj določno, vendar nujno, pri čemer zadeva odnos med Rusijo in Gruzijo. V skladu s sporazumom, sprejetim v letu 1994, imajo ruske čete mandat nad ozemljem Skupnosti neodvisnih držav, tj. zvezo držav nekdanje Sovjetske zveze, in so nastanjene v Abhaziji. Abhazija je del Gruzije. Zelo verjetno te čete ne izpolnjujejo mirovniške naloge in so dejansko del konflikta med abhazijskimi separatisti in gruzijsko vlado, kot je očitno iz sestrelitve brezpilotnega gruzijskega letala, ki ga je sestrelilo rusko letalo. V skladu z nedavno enostransko odločitvijo, ki so jo sami sprejeli ruski organi, so se te sile znatno okrepile.

Zelo drugače bi bilo, če bi se Evropska unija vključila v reševanje tega konflikta ter prevzela pri tem vlogo zanesljive in verodostojne strani.

  Rebecca Harms, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, moti me, da se v govorih, ki smo jih slišali o pogajanjih in prihajajočih razpravah zelo malo omenja dejstvo, da Evropa nima skupnega ali soglasnega stališča o številnih vprašanjih, ki se bodo izpostavljala v teh pomembnih pogovorih s predsednikov Medvedevom. To velja zlasti za področje energetske politike. Menim, da je to resno vprašanje: pogosto omenjamo našo odvisnost od uvoza nafte in plina iz Rusije, vendar še nismo oblikovali v zvezi s tem vprašanjem skupne strategije. Namesto tega velike države članice, posamezne države članice sledijo lastnim strategijam na tem področju, pri čemer nimamo resnično skupne evropske strategije o varnosti oskrbe v zvezi s sporazumi z Rusijo.

Enako velja tudi za še eno zelo občutljivo področje. Podpiram dejstvo, da se poleg vprašanja Gruzije omenja tudi ostale konflikte, da pri obravnavanju Gruzije v razprave vključujemo tudi Abhazijo in Osetijo. Menim, da ni bila omenjena v uvodnih izjavah Sveta in Komisije še ena zadeva, in sicer nekatere pripombe glede načina obravnavanja teh zamrznjenih konfliktov z Rusijo po sklepu o Kosovu. Kot Parlament potrebujemo več informacij o tem in kot del delegacije, ki je nedavno obiskala Moskvo, me tudi zelo zanima usoda nevladnih organizacij v Rusiji, saj jih resno ogroža obupna zakonodaja, zato menim, da je treba na dnevni red dodati tudi to vprašanje.

  Adam Bielan, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, že nekaj časa se zavedamo, da rusko podjetje Gazprom zaskrbljujoče zbira pretekle voditelje držav Evropske unije. Najboljši primer za to je gospod Schröder, nekdanji nemški kancler. Gospod Schröder je prvi podpisal sporazum z Rusijo o izgradnji plinovoda Nord Stream, nato pa prevzel mesto v upravnem odboru podjetja Gazprom. Podobno se dogaja na jugu Evrope v zvezi z naslednjim podvigom Gazproma, tj. plinovodom South Stream. Poudariti želim, da ni nobeno energetsko podjetje na Zahodu tako tesno povezano s svojo domovino kot je Gazprom s Kremljem. Pri načrtih Gazproma se soočamo s hladnim političnim izračunom. Običajna tržna načela pri tem ne veljajo.

Unija mora končno razumeti in si prizadevati za preprečitev razmer, v katerih lahko uporablja podjetje, ki ga podpira država, plinovode za izvajanje političnega pritiska. Ruski nadzor energije bo nedvomno povzročil dodatna zvišanja cen energije v Evropi. Prav tako bo lahko Rusija pridobila še večje politične koncesije v zamenjavo za oskrbo s plinom in nafto.

Jasno je, da mora oblikovati Evropska unija dobre odnose z Rusijo. Vendar mora za učinkovito delovanje pokazati enotnost, ki je zdaj še nimamo. Iskreno upam, da bo prihajajoči vrh EU/Rusija priložnost, da pokaže Evropa svojo solidarnost glede ruske prevlade v energetskem sektorju.

  Vladimír Remek, v imenu skupine GUE/NGL. – (CS) Gospe in gospodje, veseli me, da smo končno premagali ovire, ki so jih nekatere države članice izkoristile za preprečitev začetka razprav z Rusijo o novemu sporazumu o partnerstvu in sodelovanju. Po 18 mesecih je pred začetkom vrha končno prejela Komisija mandat za pogajanje z Rusijo. To lahko koristi obema stranema, vendar ne smemo biti preveč optimistični. Če bodo temeljile naše razprave o zapletenih vprašanjih, kot so na primer energetsko sodelovanje, spremembe podnebja ali vprašanja varnosti na ukoreninjenih stališčih, prek katerih se bomo glasno napadali z različnimi (pogosto nerealnimi) zahtevami, ki se bodo stopnjevale v ultimate, potem ne bomo dosegli napredka. Kljub temu so med nami osebe, ki tega še vedno ne razumejo. Logični rezultat bo potem pat položaj, kot pri šahu. Vendar potrebujemo novo raven odnosov, ki ustreza 21. stoletju, pri čemer imamo zdaj priložnost, da jo dosežemo. Menim, da bomo z izkoriščanjem te možnosti najbolj ugodili interesom državljanov EU.

  Bernard Wojciechowski, v imenu skupine IND/DEM. – Gospod predsednik, Churchill je nekoč rekel, da je „Rusija uganka, skrita v skrivnosti znotraj zagonetke.“ Evropska unija se je sporazumela o svojih zahtevah v zvezi z Rusijo. Zdaj je vprašanje, kako hitro želimo doseči napredek v zvezi s tem.

Zaradi energetske politike Nemčija ne upošteva zahtev Poljske in Litve. Nord Stream, Depal – zdi se, da vsi plinovodi iz Rusije vodijo prek voditeljev osrednjih evropskih držav. To ni prazen up, kot je rekel gospod Gorbačov. Časopis The Economist priznava, da je bil Baltski plinovod načrtovan v tajnosti. Zahteve Litve po strožjih pogojih na področju energetike se zato zdijo smiselne. Številni evrokrati se v zvezi s tem razburjajo in krepijo stališče nevrotičnih nekdanjih komunističnih držav.

Po drugi strani grozi nemški minister za gospodarstvo, da Nemčija ne bo dovolila Komisiji EU, da narekuje odločitve iz ozadja v Bruslju. Menim, da pri tem zagotovo ni mislil na človekove pravice.

Pobuda „vzhodno partnerstvo,“ ki sta jo sprožili Poljska in Švedska, je lahko odlična. Pogum je dober, vendar je pamet pomembnejša.

Partnerstvo med EU in Rusijo je togo. To partnerstvo ne more biti uspešno brez Poljske, ki je soseda Rusije po kopnem, morju in zraku. To je dejstvo, ki ga morajo upoštevati vse strani, zlasti danes, ko se je podrla lizbonska pogodba in lahko njeni padajoči deli poškodujejo vse in vsakogar, ki se postavi na njeno pot. Dobre resolucije se izkažejo za nekoristne poskuse, če posegajo v suverene države.

„Morda obstaja ključ za Rusijo. Ta ključ je ruski nacionalni interes,“ je dodal Churchill. Mnenje, da „v Rusiji razen reforme ni nič nemogoče“ ne velja več. EU mora sodelovati z Rusijo in obratno, pri čemer način pristopa ni pomemben.

  Bruno Gollnisch (NI) . – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, kot je omenil gospod Wojciechowski, so odnosi z Rusijo zelo občutljivi in polni negotovosti. Razumem odnos naših kolegov poslancev iz Srednje in Vzhodne Evrope ter zlasti baltskih držav, ki so veliko pretrpeli pod oblastjo Rusije v okviru Sovjetskega nadzora in strogega ter krutega sistema, ki je zdaj odpravljen. Menim, da moramo to priložnost izkoristiti za oblikovanje bolj prijateljskih odnosov z velikim ljudstvom Rusije, ki je nedvomno evropsko in na nek način predstavlja varuha Evrope. Rusija se sooča z enakimi vprašanji kot mi: z zmanjševanjem stopnje rodnosti, medtem ko hkrati pomenijo velika odprta območja Sibirije privlačno možnost za eno in pol milijarde Kitajcev, ki menijo, da jim je bil odvzet del njihovega ozemlja.

Menim, da smo za nesporazume, ki obstajajo z Rusijo in za katere upamo, da se bodo razjasnili na vrhu EU/Rusija na dan 14. november, delno odgovorni tudi sami. Pridružili smo se ameriškemu političnemu stališču in se v odgovor varšavskemu paktu vrnili k Severnoatlantski zvezi, pri čemer govorim za Francijo. Ko je izginil varšavski pakt je Rusija po mojem mnenju povsem upravičeno razvila dvome o naših namenih, zato si želim, da se ti nesporazumi razjasnijo na obeh straneh.

  Elmar Brok (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospod predsedujoči Svetu, ob upoštevanju, da so številni kolegi poslanci, ki nasprotujejo lizbonski pogodbi, pozvali k enotni politiki v zvezi z Rusijo, želim osvežiti vaš spomin: po rezultatu Irskih volitev so v Moskvi odprli steklenice šampanjca, ker je bil ta rezultat razumljen kot dodaten dokaz evropske šibkosti in je Rusiji omogočil vrnitev k „običajnemu poslovanju“ s posameznimi državami.

Veseli me, da se zdaj lahko pogajamo o sporazumu o partnerstvu in sodelovanju, v katerem obravnavamo nujna vprašanja, kot je varnost oskrbe z energijo. Lizbonska pogodba nam bo zagotovila skupaj s človekovimi pravicami pristojnost za obravnavanje tega vprašanja.

Prepričan sem, da bo kot gospa kanclerka Merkel tudi slovensko predsedovanje predstavljajo interese Evrope in da bo zagovarjala gospa kanclerka Merkel v Sochiju človekove pravice ter politične interese. Prepričan sem, da bomo uspešni, pri čemer moramo gospoda Medvedeva opozoriti na njegove besede, tj. da je treba države ocenjevati glede na razvoj demokracije in pravne države. Njegove izjave je treba resno obravnavati.

Vendar je treba jasno poudariti, da imamo z Rusijo skupne interese, ne le na področju energetike, na katerem moramo zagotoviti varnost oskrbe. Končno je Rusija članica Varnostnega sveta. Kako lahko brez Rusije ob strani preprečimo širjenje orožja za množično uničevanje ali obravnavamo vprašanja, kot so Iran, Bližnji Vzhod in številna druga področja? To moramo jasno poudariti. Vendar hkrati Rusija ne sme zagotoviti prevelikega vpliva prek Gazproma. Za Ruse morajo veljati enaka pravila konkurenčnosti kot za vse ostale.

Na koncu želim poudariti: če želimo potrditi naše skupne interese z Rusijo prek strateškega partnerstva, potem mora biti jasno, da se pri tem ne sme več upoštevati politika „post-sovjetskega prostora“ in njen vpliv. V Evropi neodvisnih držav mora imeti v skladu s Helsinškim sporazumom vsaka država pravico, da se pridruži ali zavrne zavezništvo. Nobena druga država nima pravice do veta v zvezi s samostojnimi odločitvami posamezne evropske države. Tudi to je treba jasno poudariti.

  Hannes Swoboda (PSE). – (DE) Gospod predsednik, številni kolegi poslanci v tem parlamentu prihajajo iz držav, ki so imele s Sovjetsko zvezo slabe izkušnje. Skupaj z gospo komisarko prihajava iz države, ki je imela tako dobre in tudi slabe izkušnje z nekdanjo Sovjetsko zvezo. Sedanja Rusija je v nekaterih pogledih podobna stari ZSSR. Vendar je to nova Rusija z novim potencialom.

Zdaj si moramo čim bolj prizadevati, da dosežemo novo Rusijo, ki nas ne bo več spominjala na nekdanjo Sovjetsko zvezo. Za to sta potrebni dve zadevi: jasna in nedvoumna drža ter pripravljenost sodelovati v dialogu s to novo Rusijo. Glede vprašanja Kosova na primer je naše stališče drugačno od stališča Rusije, vendar moramo o tem razpravljati z Rusijo, da se lahko tudi taka vprašanja rešijo. Sosedska politika je še en primer tega: za sosednje države imamo drugačno ponudbo, medtem ko Rusija v zvezi s „post-sovjetskim prostorom“ še vedno zavzema imperialistično držo.

Če želimo pomagati tem državam, potem moramo jasno podpreti države, kot je na primer Gruzija, vendar moramo prav tako razpravljati z Rusijo o načinih doseganja mirne rešitve teh konfliktov, ne glede na to, ali govorimo o Abhaziji ali Južni Osetiji.

Ko govorimo o energetskih vprašanjih moramo zagotoviti lastne vire, potrebujemo na primer plinovod Nabucco, da bomo lahko zavzeli pri pogajanjih z Rusijo močnejši pogajalski položaj. Kljub temu se moramo z Rusijo pogajati o energetiki in ostalih vprašanjih. Zato skupaj z mojo skupino ne izključujemo možnosti, da potrebujemo oboje, tj. jasno in nedvoumno stališče ter neodvisno politiko, da se bomo lahko s tega močnega položaja lotili pogajanj in pogovorov z Rusijo. Upam, da bomo lahko dosegli naš cilj.

PREDSEDUJOČI: GOSPOD DOS SANTOS
Podpredsednik

  Henrik Lax (ALDE). – (SV) Na vrhu bo pomembno energetsko vprašanje. EU potrebuje plin iz Rusije in Rusija potrebuje dohodke od izvoza iz Evrope. Vrh bo ključen za odločitev, ali bo plinovod Nord Stream iz Rusije v Nemčijo prek Baltika postal realnost.

Ta projekt lahko resno ogrozi ranljiv ekosistem Baltskega morja, vendar je najresnejša grožnja za projekt pomanjkanje zaupanja med Rusijo in državami ob Baltiku. Če naj plinovod postane realnost, potem so nujni ukrepi za graditev zaupanja z dveh strani, Rusije in Nemčije. Med drugim mora Rusija ratificirati Espoo konvencijo, ki določa distribucijo odgovornosti pri nadnacionalnih projektih, ki lahko vplivajo na okolje v sosednjih državah, Rusija mora tudi prenehati poudarjati možnost, da bosta pri izgradnji plinovoda sodelovali ruska mornarica in vojska. To ne bo nikoli odobreno, vsaj v finskih teritorialnih vodah ne. Nemčija mora najprej priznati, da projekt vpliva na vse države članice EU ob Baltskem morju ter je skupna zadeva EU. Nemčija mora pokazati solidarnost do Poljske in treh Baltskih držav ter jih prepričati, da zaradi projekta ne bodo diskriminirane v zvezi z oskrbo z energijo. Nemčija mora spoštovati resolucijo, o kateri razpravljamo, ki navaja, da mora biti EU enotna v svojih ukrepih v zvezi z velikimi energetskimi projekti Rusije. Plinovod ne sme ogroziti notranjega trga EU. EU in ne Gazprom v Rusiji mora določiti pravila trgovanja z energijo na notranjem trgu.

  Ģirts Valdis Kristovskis (UEN). – (LV) Gospe in gospodje, glede na govor gospe komisarke Ferrero-Waldner lahko sklepamo, da je resolucija Parlamenta odličen primer politične korektnosti; mogoče predstavlja celo nekakšen poklon novemu predsedniku Rusije gospodu Medvedevu. Vendar moramo upoštevati dejstvo, da sta predsednik vlade gospod Putin – tj. predsednik ter gospod Putin – dejansko ena sama oseba, ki izvaja politiko „delitve in osvojitve,“ ki je usmerjena neposredno k državam članicam EU. V tem okviru je uspešnost partnerskega sporazuma zelo pomembna. Evropska unija ne sme pokazati šibkosti. V pogajanjih mora pokazati enotnost držav članic in svojo solidarnost. Zmanjšati mora nedoslednosti Rusije in spodbujati celostni trg ter prost dostop do infrastrukture in naložb v Rusiji. Zahtevati mora pripravljenost Rusije za uskladitev z zahtevami Svetovne trgovinske organizacije. Okrepiti moramo skupno stališče Evropske unije glede strateških vprašanj v zvezi z državami v nedemokratičnih režimih. Evropska unija mora potrditi, da ostaja zagovornica demokracije in skupnih vrednot.

  Sylwester Chruszcz (NI) . – (PL) Gospod predsednik, srečanje predstavnikov Evropske unije in Rusije v Sibiriji bi moralo biti srečanje med prijatelji, ki si prizadevajo za resnično razumevanje. Če želimo izboljšati naše odnose, potem moramo obravnavati našo partnerico resno. V Parlamentu sem slišal, da bo želela učiti Evropska unija Rusijo o pravilih demokracije. Vendar nam v Bruslju zdaj primanjkuje demokracije. Prav tako sem slišal, da prav ta parlament dvomi o rezultatih irskega referenduma.

Poleg tega je bilo v Parlamentu povedano, da so poslanci zaskrbljeni glede razmer v Gruziji. Ali ni to največja hinavščina? Enkrat je ozemeljska celovitost Srbije kršena s priznavanjem Kosova, drugič spet je prebivalcem Abhazije zanikana možnost neodvisnosti, pri čemer se poudari, da za njihovo državo veljajo drugačna pravila. Gospe in gospodje, razumeti morate, da je Stalin premagal Abhazijo in jo priključil Gruziji. Danes se ne smemo vplesti v svet, ki ga ne razumemo. Če želimo sodelovati z Rusi, potem menim, da moramo razumeti ne le njihovo zgodovino, ampak tudi njihovo miselnost. Jasno je, da je Rusija zdaj dobro upravljana. Za ruske ljudi se življenje izboljšuje in Rusija postaja demokratična država. Ni razloga za učiteljski pristop uradnikov Unije. Tak pristop spodbuja le prezirljive poglede v Moskvi.

  Ria Oomen-Ruijten (PPE-DE). – (NL) Gospod predsednik, gospa komisarka, le s pogovorom se lahko izognemo nesporazumom. Zdaj se bodo začele intenzivne razprave, ker s pogajanji o sporazumu o partnerstvu in sodelovanju začenjamo dialog z Rusko federacijo. Dobro je, da se bodo zdaj začela pogajanja. V zadnjih desetih letih so se zgodile številne spremembe, tako v Rusiji in tudi v Evropski uniji, vendar smo zdaj še bolj odvisni eden od drugega. Zato so za obe strani nujni dobri zavezujoči sporazumi o energetiki in tudi o podnebnih spremembah. Gospod predsednik, pri teh sporazumih ne smemo pozabiti na številne ključne točke. Čeprav mogoče številni poslanci dvomijo o tem, si moramo prav zdaj močno prizadevati za vrednote Skupnosti, kot so krepitev pravne države, boj proti korupciji in poudarjanje pomembnosti neodvisne družbene razprave v sami Rusiji.

Gospod predsednik, pogajanja ne bodo lahka. Menim, da novi sporazum ne sme biti vsesplošen, ampak mora vključevati številne resnično ključne zavezujoče dejavnike za obe strani.

Gospod predsednik, ne smemo čakati na predložitev sporazuma, ker potrebujemo iz Kremlja zdaj pozitivne odzive na številna ostala vprašanja, zelo sem zaskrbljena tudi glede določenih razvijanj: Čečenija, zadeva TNK proti BP in Abhazija. Gospoda predsednika pozivam, naj razjasni, kaj točno meni s skupnimi ukrepi.

  Kristian Vigenin (PSE). – (BG) Gospod predsednik, gospa komisarka, kolegi, na začetku želim poudariti, da je danes svet zelo drugačen in meje med bloki so stvar preteklosti. Tudi Rusija se je zelo spremenila. Rusija v juniju 2008 je zelo drugačna od na primer Rusije v juniju 2000. Evropska unija se sooča z izzivom zgraditi in razviti novo vrsto odnosov, ki se jih ne da primerjati z vrstami odnosov v preteklosti. Te odnose moramo razviti z jasnim razumevanjem, da nas povezuje veliko več stvari, kot nas stvari ločuje. Veliko vprašanj lahko rešimo le prek sodelovanja z Rusijo. Taka so tudi vprašanja, kot so podnebne spremembe, boj proti lakoti in pandemijami, boj proti terorizmu. Obstajajo še ostala regionalna vprašanja, ki so za Evropsko unijo zelo pomembna: varnost oskrbe z energijo, trgovina in gospodarske povezave, odnosi s skupnimi sosedami. Prav tako obstajajo vprašanja, ki nas delijo: človekove pravice, svoboda govora, naše razumevanje demokracije in demokratičnih sistemov. Vendar moramo biti dovolj pragmatični, da razvijemo svoj dialog, ki se ne bo osredotočal na primerjavo, ampak na skupne cilje.

Dejstvo je, da se je v zadnjih letih gradilo nezaupanje, vendar imamo zdaj priložnost, da začnemo dialog z novimi prebivalci Kremlja. Vašo pozornost želim usmeriti k vlogi Rusije na zahodnem Balkanu. Menim, da potrebujemo zelo dejaven dialog, da se vključi Rusijo v iskanje rešitev za vprašanja te regije in da se jo prepriča v podporo prizadevanj Evropske unije za zagotovitev dolgoročne stabilnosti, vključno prek misije EULEX na Kosovu. Želim si, da bo prihajajoči vrh obravnaval tudi vlogo Rusije v črnomorski regiji in poudaril, da bomo mi odločali, ali se bo uporabljala politika „deli in vladaj“ ali ne.

  István Szent-Iványi (ALDE). – (HU) Gospod predsednik, gospa komisarka, v svojem nastopnem govoru je predsednik Medvedev izrazil svojo predanost demokraciji, pri čemer je poudaril, da je njegova najpomembnejša dolžnost obnova pravne države. Če to niso bile le prazne besede in si bo za to dejansko prizadeval, potem imamo realno možnost, da se lahko naši odnosi z Rusijo znatno izboljšajo. Naša pričakovanja so skromna, vendar ostajamo odprti in optimistični. V našem temeljnem interesu je Rusija kot stabilna in zanesljiva partnerica, ki pomaga pri reševanju konfliktov, ki so ostali na mrtvi točki ter pomaga preprečevati širjenje jedrskega orožja. Rusijo obravnavamo kot partnerico, vendar se mora tudi Rusija odločiti, ali nas bo obravnavala kot partnerico ali bo na države članice EU gledala kot na vrsto tekmic, ki jih je treba obrniti drugo proti drugi. Podpiramo namen oblikovanja novega partnerskega sporazuma EU/Rusija, pri čemer je treba ta sporazum razširiti, da bo vključeval tudi energetska vprašanja in temeljna načela energetske listine. Evropa mora pri pogajanjih zavzeti odločno in enotno stališče, če želi doseči prave rezultate.

Menim, da je pozitivno, da se bo vrh odvil v glavnem mestu Hanti-Mansiska. Hkrati se bo tam zgodil tudi svetovni ugrofinski kongres. Upam, da to ni le enkratna poteza Rusije za ugrofinsko ljudstvo in da si resnično prizadevajo za izboljšanje razmer ter zagotavljanje pravic ugrofinskega ljudstva. V zvezi s tem želim pozvati gospo komisarko Ferrero-Waldner in Komisijo, da pohitijo z izvajanjem „pripravljalnih ukrepov“ za pomoč ugrofinskemu ljudstvu, ker se nam zdi, da obstajajo na tem področju veliki primanjkljaji. Hvala.

  Inese Vaidere (UEN). – (LV) Gospe in gospodje, rusko ministrstvo za zunanje zadeve je oblikovalo celostno strategijo za izkoriščanje svojih sodržavljanov v Evropski uniji, zlasti v Baltskih državah, da se okrepi politični in gospodarski vpliv Rusije. Predsednik Medvedev je ravnokar podpisal uredbo, ki odpravlja vstopne vizume za Rusijo za nedržavljane Latvije in Estonije, pri čemer jih dejansko priznava kot ruske državljane. Tako bodo imeli nedržavljani, ki se morajo sicer naučiti za pridobitev državljanstva v Latviji ali Estoniji le malo lokalnega jezika, veliko večje privilegije kot državljani Rusije in bodo zato manj nagnjeni k pridobitvi državljanstva za ti dve državi. To dejanje, kot tudi poziv k zagotavljanju pravice do glasovanja na volitvah lokalne uprave, predstavlja resnično oviro za vključevanje nedržavljanov. „Upravljana demokracija“ Rusije razglaša vedno večje omejitve glede svobode tiska, izražanja in zbiranja. Pravi ruski demokrati so nas ob različnih priložnostih prosili za podporo, tako v svojih pozivih pododboru za človekove pravice in ob obisku v Moskvi. Vendar nam je načrtovani pragmatizem resolucije omogočil, da smo pozabili na naša načela, čeprav dejansko temelji vsa gospodarska rast Rusije na naših plačilih za energetske vire.

  Jana Bobošíková (NI). – (CS) Gospe in gospodje, Evropska unija, pri čemer mislim na Svet, mora jasno opredeliti svojo predstavo o odnosih z Rusijo. Razjasniti je treba, ali bodo izvajale pogajanja na primer glede zalog plina, Kosova, svobode govora in človekovih pravic posamezne države članice ali obstaja možnost za dosego soglasja, vsaj na osnovni ravni, glede nekaterih skupnih interesov. Menim, da je v interesu državljanov, da nastopi enotno Unija v pogajanjih z Rusijo. Žal ni tako. Prizadevati si moramo za oblikovanje stabilnejših poslovnih in političnih razmer v Rusiji, ki bi vključevale manj uvoznih ovir ter zagotavljale večjo svobodo vlagateljem iz Unije. Temu bi zagotovo pomagalo članstvo Rusije v Svetovni trgovinski organizaciji. Seveda bi morali vsi mi odločno vztrajati pri spoštovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin v okviru takega partnerstva. Unija, ki je močna mnogovrstna entiteta in Rusija, ki predstavlja velesilo, se morata prenehati obnašati, kot da ju povezujeta le ozka pot ter plinovod. Obe si morata prizadevati za večjo vzajemno gospodarsko vključenost, pri čemer mora biti njuno partnerstvo poroka iz koristi in ne ljubezenska vez.

  Tunne Kelam (PPE-DE). – Gospod predsednik, ob podpiranju besed predsednika Medvedeva o pomembnosti državljanskih pravic in pravne države mora jasno poudariti EU, da se verodostojnost njegovih izjav lahko dokaže le z izražanjem popolnega spoštovanja sodb Evropskega sodišča za človekove pravice in prispevanjem k reformi tega organa.

Najpomembnejša izhodiščna točka pri prizadevanju za boljše odnose je enotnost med državami članicami. Zlasti poudarjamo potrebno po prednostnem obravnavanju dolgoročnih koristi skupnega stališča v primerjavi s kratkoročnimi prednostmi dvostranskih sporazumov o posameznih vprašanjih.

Te prednostne naloge so zlasti pomembne na področjih gospodarstva in energetike, na katerih predstavljata načeli preglednosti ter vzajemnosti le podlago za dolgoročno sodelovanje, skupaj z enakopravnim dostopom do trgov, infrastrukturo in naložbami.

  Reino Paasilinna (PSE). – (FI) Gospod predsednik, gospa komisarka, pred seboj imam letošnjo študijo o ruskih poslovnežih. Presenetljivo razmišljajo na podoben način kot mi. Kakšno Rusijo si želijo v letu 2020? Med 50 % in 70 % vprašanih si želi, da bi bili Rusi svobodni; drugič izobraženi; tretjič vključeni; četrtič, da bi spoštovali zakone; in petič, da bi bili zdravi. Dejansko to nikakor niso slabe namere. Le 30 % od teh poslovnežev si želi obogateti. Zato tu ne moremo več govoriti o oligarhiji, ki se je vsi spominjamo.

Rusija se želi posodobiti, pri čemer je ta cilj skupen tako voditeljem države in tudi državljanom. Skrbi poslovnežev, ki so bili intervjuvani, so nam znane: 70 % jih je zaskrbljenih zaradi starajočega se prebivalstva, enako kot tudi mi. Glede korupcije na visokih položajih jo je tu manj, pri čemer je v Rusiji običajna. Več kot 50 % vprašanih meni, da so pomembni neodvisno pravosodje in državljanske pravice. Zaskrbljujoče so tudi nizke ravni izobraženosti. Dati moramo zgled in zagotoviti pomoč na področjih slabe infrastrukture ter toge birokracije. Zato menim, da imamo zdaj, ko smo od Rusije odvisni v zvezi z energijo priložnost, da ji ponudimo naše znanje in spodbudimo posodabljanje države, kar je njihov cilj.

  Christopher Beazley (PPE-DE). – Gospod predsednik, gospa komisarka Ferrero-Waldner je govorila o pomembnosti pravilnega odnosa med EU in Rusijo.

Področje, ki se mi zdi zlasti pomembno, je vprašanje civilne družbe. Ali načrtuje gospa komisarka možnost spodbujanja nekaterih posebnih programov ali projektov v smislu univerzitetnih izmenjav, kulturnih in umetniških izmenjav, in če, kakšnih?

Menim, da moramo v tem smislu ponovno izpostaviti naše razočaranje. Pisarne Britanskega sveta v Sankt Peterburgu in Ekaterinburgu so bile zaprte, kar je v nasprotju z običajno diplomatsko prakso.

Prav tako je smiselno razmišljati o odnosu na področju energije. Kot dobra stranka smo v močnem položaju. Gazprom v odboru za zunanje zadeve, odboru za industrijo, raziskave in energetiko ter v odboru za peticije očitno ni uspel prepričati tega parlamenta. Ponovno morajo razmisliti o tem. Potrebujemo dober odnos, v katerem ne bomo naivni, se ne bomo zanašali le na želje in v katerem naši ruski partnerji ter kolegi ne bodo nezaupljivi in se ne bodo počutili ogrožene ali pozvane k izkazovanju agresije.

  Adrian Severin (PSE). – Gospod predsednik, prihodnji vrh EU/Rusija se bo zgodil med vzpenjajočo se Rusko federacijo, četudi le začasno in EU, ki jo je zelo prizadel ne le Irski „ne“ lizbonski pogodbi, ampak tudi pomanjkanje jasne vizije, kako se rešiti iz te krize.

Rusija sama predstavlja vprašanje, ki razdvaja Evropsko unijo. Dejansko nas je to vprašanje razdelilo na ideologe in pragmatiste, v nasprotujoče si geo-stratege ter spravljivce, v stare borce hladne vojne in nove utilitaristične oportuniste.

Po drugi strani je velika težava v tem, da Rusija nima politike o Evropski uniji, ampak raje posamezno obravnava vsako državo članico Unije. Teh razmer ne moremo spremeniti, preden sami ne predložimo resnične evropske politike o Rusiji. Rusiji moramo povedati, da potrebuje za dobro poslovanje z nami in koristi od skupnega odprtja trgov institucionalno ter politično interoperabilnost, ki zagotavlja ločenost med gospodarskimi politikami in geo-političnimi strategijami.

Zato je nujen skupen prostor za pravičnost, svobodo in varnost, za katerega so značilne preglednost, odgovornost ter odprtost.

  Francisco José Millán Mon (PPE-DE). - (ES) Gospod predsednik, odnos med Evropsko unijo in Rusijo bi moral biti konstruktiven ter tudi zahteven. Kot mi je tudi Rusija članica Sveta Evrope, pri čemer mora spoštovati njegova načela in vrednote.

Pozdravljam dejstvo, da je predsednik Medvedev pred kratkim poudaril pomembnost človekovih pravic in pravne države.

Evropska unija in Rusija bi lahko imeli trden odnos, pri čemer se zdaj soočamo z izzivom pogajanj v okviru novega sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, ki nam bo omogočil hitrejši napredek glede t. i. „štirih skupnih prostorov“.

Želim poudariti pomembnost enega od teh prostorov: gospodarskih odnosov. Več kot polovica trgovinskih poslov Rusije se sklene z Unijo. Oblikovanje združenega trga s preglednimi in nediskriminatornimi pravili bo izboljšalo ter zagotovilo raznolikost gospodarskih in trgovinskih odnosov med Rusijo ter Evropsko unijo. Bistvena je tudi večja pravna gotovost v Rusiji.

Gospe in gospodje, Moskva ima ključno vlogo na mednarodnem prizorišču. Je stalna članica Varnostnega sveta, pri čemer je njeno sodelovanje bistveno za doseganje miru in stabilnosti v Evropi ter po vsem svetu.

V zvezi z EU mora 27 držav članic sprejeti enotno stališče v svojih odnosih z Rusijo. Vsi analitiki poudarjajo, pri čemer je to pred kratkim storil Mark Leonard v zanimivi študiji, da je odsotnost skupnega stališča škodljiva za Unijo …

(Predsednik je prekinil govornika.)

  Csaba Sándor Tabajdi (PSE). - (HU) Gospod predsednik, bližajoči se vrh rešuje zastoj, ki traja več kot leto in pol, pri čemer upamo, da bo vodil v znaten napredek v odnosih med Evropsko unijo in Rusijo. Evropska unija potrebuje Rusijo, pri čemer naj bo jasno, da Rusijo potrebuje Evropo vsaj tako zelo kot gospodarsko partnerico in odjemalko energije. Drug od drugega smo odvisni na področju energije in pri veliko drugih zadevah. Zaradi tega razloga menim, da so strahovi, povezani z vse večjim ruskim vplivom, pretirani, čeprav številne izjave ruskega vodstva te strahove navidezno upravičujejo. V interesu prihodnjega razvoja strateških odnosov med EU in Rusijo je bistveno vzpostaviti vzajemni režim potovanj brez vizumov; to je ključno za napredek v odnosih EU-Rusija. Za konec želim kot predsednik ugro-finskega foruma v Evropskem parlamentu ponoviti prošnjo svojega kolega poslanca gospoda Szent-Ivánjiya, naslovljeno na predsednike držav EU, ki sodelujejo na vrhu: prosim, podprite ugro-finske narode. Hvala za vašo pozornost.

  Bernd Posselt (PPE-DE).

– (DE) Gospod predsednik, tudi jaz menim, da se lahko plinovod med Nemčijo in Rusijo zgradi le s privolitvijo drugih zadevnih držav članic EU.

Vendar se tiste države članice v tem primeru ne bi smele pogajati z drugo pomembno velesilo, tj. z Združenimi državami, o izstrelkih ali vizumih. Evropa bo lahko pokončno stala ob boku Združenih držav in Rusije le, če bo končno sprejela enotno stališče.

Naj nekaj pojasnim: naša naloga je, da povemo Rusom, da je v njihovem osnovnem interesu zgraditi dobro partnerstvo z Evropo. Vendar to pomeni, da ne morejo govoriti v imenu drugih držav, ki jih je Rusija v preteklosti zasedla, kot sta Ukrajina in Gruzija. Te države so suverene države, pri čemer so upravičene do lastnih odločitev o lastni usodi.

Gospod Medvedev je v Berlinu izjavil, da želi videti izboljšanje v odnosih. V tem primeru lahko začne na dveh področjih. Prvi je pravna država, kar pomeni, da je potrebno ukrepati v zvezi z zapornikoma iz družbe Jukos. Drugo zelo pomembno področje je: gospod Medvedev, prosim, nehajte ovirati največjo mirovno misijo v zgodovini EU, to je misija na Kosovu.

  Andrzej Jan Szejna (PSE). - (PL) Gospod predsednik, zapleten odnos med Evropsko unijo in Rusijo poziva k dobro vodenemu in skladnemu diplomatskemu ukrepanju. Prihajajoči vrh med Evropsko unijo in Rusijo je vzbudil močna čustva, pri čemer se bo tam pogajalo o zelo pomembnih sporazumih za Evropsko unijo in Rusijo. Med drugimi vprašanji si mora Unija prizadevati zagotoviti varnost oskrbe z energijo za Evropo. V času, ko cene goriva in energije vztrajno naraščajo, je varnost oskrbe z energijo strateško pomembna za gospodarstvo celotne Evropske unije in tudi za domača gospodarstva držav članic.

Pred začetkom vrha EU-Rusija moramo razumeti, kako pomembno je za prihodnost Unije, da smo enotni na mednarodnem prizorišču. V zvezi s tem je obžalovanja vredno, da je začetek veljavnosti lizbonske pogodbe zdaj negotov. Ta vsebuje določbe, zaradi katerih bi postala Evropska unija močna partnerica v mednarodnih odnosih. Vesel sem, da je Unija podprla Poljsko v sporu z Rusijo glede izvoza naših proizvodov. Prepričan sem, da bo Poljska v prihodnjih letih pomagala razviti pozitiven odnos med Rusijo in Evropsko unijo.

  Josef Zieleniec (PPE-DE). - (CS) Ta vrh EU-Rusija bo prvi za ruskega predsednika Dmitrija Medvedeva. Unija bi morala izkoristiti začetek njegovega mandata ter si prizadevati za spremembo v medsebojnih odnosih za pragmatično, stvarno in strateško partnerstvo. Dejansko je to partnerstvo dolgoročno pomembnejše za Rusijo. Prednostna naloga predsednika Medvedeva je spoštovanje pravne države, kot trdi sam, in posodobitev gospodarstva. Za doseganje tega potrebuje Evropo. Na področju mednarodnih in trgovinskih odnosov tudi Rusija potrebuje partnerja, ki je stabilnejši in zanesljivejši od Kitajske ali Irana. Evropska unija ne predstavlja grožnje Rusiji. Nasprotno, Unija lahko Rusiji pomaga ohranjati status ključne udeleženke, ki bi jo sicer sčasoma izgubila zaradi elementov, povezanih z njenim enostranskim gospodarstvom in demokracijo. Vendar se strateško partnerstvo lahko zgradi le na temelju simetričnega dialoga med enakovrednima partnerjema. V tem okviru mora Rusija pokazati pot, nehati s poskusi ločevanja Evrope in Unijo obravnavati kot kolektivni subjekt. Kratkovidni besedni boji in izzivanje nepotrebno odlagajo nastanek pravega partnerstva z EU. Med razpravami o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU ter Rusijo bi se morali osredotočiti na vprašanja, ki so dolgoročno pomembna.

  Zita Pleštinská (PPE-DE). - (SK) Strateško partnerstvo med EU in Rusijo je pomemben dejavnik na področju diverzifikacije in varnosti uvažanja energetskih virov v EU. Hkrati si moramo zapomniti, da je to sodelovanje ravno tako pomembno za Rusijo kot za EU, pri čemer se v EU uvaža do 60 % ruske surove nafte.

Mislim, da morajo evropski voditelji Rusiji dopovedovati, da država ne bi smela uporabljati svoje oskrbe z energijo kot orodje političnega zatiranja v zvezi z državami članicami EU ali državami nekdanje Sovjetske unije, zlasti Ukrajine.

Zdaj so pogajanja držav članic o oskrbi z rusko nafto in plinom dvostranska. Med obiskom državne dume Ruske federacije aprila leta 2007 sem se lahko prepričala, da tudi Rusijo zelo zanimajo pogajanja v zvezi z energetskimi vprašanji z EU kot celoto.

Končno želim kot tudi kolega gospod Elmar Brok izraziti strah, da se bo po neuspelem referendumu na Irskem glede lizbonske pogodbe položaj EU kot strateške partnerice oslabil glede na to, da je lizbonska pogodba dokument, v katerem so določene pristojnosti EU na področju skupne energetske politike.

  Anneli Jäätteenmäki (ALDE). - (FI) Gospod predsednik, upam, da bomo kmalu dosegli sporazum o sodelovanju med Evropsko unijo in Rusijo. Pomembno je, da imata EU in Rusija enostaven, delujoč ter odkrit odnos. Partnerstvo mora biti zdravo in koristno za obe strani.

Kljub pragmatičnemu pristopu EU ne bi smela pozabiti na človekove pravice in jih tudi ni, pri čemer bi morala stremeti k aktivnemu dialogu z Rusijo o tej temi.

Varnost oskrbe z energijo je pomembno vprašanje v vsej Evropi, in ko govorimo o energiji, seveda govorimo tudi o Rusiji ter sodelovanju med EU in Rusijo. EU želi ohraniti varnost oskrbe, pri čemer hkrati zmanjšuje svojo odvisnost od zunanje oskrbe z energijo. Upam, da bo razprava na vrhu odprta, odkrita in predvsem plodna.

  Milan Horáček (Verts/ALE). - (DE) Gospod predsednik, med govorom gospoda Swobode sem se spomnil, da je „svoboda“ ruska beseda za „svobodo“, pri čemer sem spoznal, da je svoboda seveda nekaj, kar vsi potrebujemo. Človekove pravice in svoboda sta najpomembnejša stebra EU, pri čemer morata krepiti tudi naš dialog z Rusijo.

Prav zato, ker bo naslednji dialog potekal v Sibiriji, sem spoznal, da je Čita, prostor za pridržanje, kjer zadržujejo zapornika iz družbe Jukos Mihaila Hodorkovskega, Platona Lebedeva in druge, tudi v Sibiriji. Zato vas naprošam, da se na vso moč potrudite, da jih bodo izpustili, in tudi, da vzpodbudite Rusijo, da uresniči svobodo mnenja in tiska ter omogoči neovirano delo nevladnih organizacij, pri čemer je vse to zelo pomembno za našo skupno evropsko prihodnost.

  Hanna Foltyn-Kubicka (UEN). - (PL) Gospod predsednik, smo Skupnost, ki spoštuje pravno državo kot eno od temeljev, na katerih smo zgradili svojo identiteto. Enako bi morali pričakovati od naših političnih in gospodarskih partnerjev. Pozivam predstavnike Evropske unije na vrhu, da spregovorijo o popolnem upoštevanju Rusije, kar zadeva sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.

To sodišče se ni ustanovilo zato, da bi bilo lažna institucija, pri čemer bi njegove sodbe upoštevali le tisti, ki so zagrešili manjše in včasih vprašljive prekrške na področju človekovih pravic. Ustanovilo se je, da bi zagotovilo, da se mučitelje, posiljevalce in morilce odvrne od nadaljnjih kaznivih dejanj, ker bi se zavedali, da bi dobili primerno kazen.

Ruska federacija mora zato tesno sodelovati s tem sodiščem in spoštovati njegove sodbe. Seveda se država, ki se ne drži sklenjenih sporazumov, ne more obravnavati kot zanesljiva partnerica. Dejanja Rusije so v velikem nasprotju z njenimi izjavami, da je zanesljiva dobaviteljica virov energije. To je ena od trditev, ki so priljubljene med ruskimi diplomati. Če se bo Rusija izkazala za tako zanesljivo, kot se je v zvezi s Čečenijo, gospo Politovsko ali gospodom Litvinenkom, se bo Evropska unija v zgodovino napisala kot najbolj naivna institucija, kar je kdaj obstajala.

  Gerard Batten (IND/DEM). – Gospod predsednik, spregovoril bom v imenu gospe Marine Litvinenko, ki so ji moža Aleksandra Litvinenka umorili v Londonu decembra leta 2006. Umorjen je bil s polonijem 210, radioaktivno snovjo, pri čemer jo 97 % proizvede jedrski obrat Avangard v Rusiji. Umor ima vse značilnosti zelo naprednega umora, kot so tisti, ki jih izvajajo ruske varnostne službe. Glavni osumljenec v primeru je gospod Andrej Lugovoj, poslanec ruskega parlamenta, pri čemer se ga v skladu z rusko ustavo ne more izročiti.

Neposredno želim nagovoriti gospo Ferrero-Waldner: gospa Litvinenko prosi, da Svet in Komisija med vrhom predsednika Medvedeva opozorita na vprašanje umora gospoda Litvinenka. Gospa Litvinenko želi, da se reši umor njenega moža ter kaznuje njegove morilce. Vrh je popolna priložnost za napredovanje pri tem. Prosim, pomagajte ji.

(Ploskanje.)

  Vytautas Landsbergis (PPE-DE). – Gospod predsednik, nadaljujem s podobnimi pripombami kot prejšnji govornik. Ruska vlada bi morala storiti vse v svoji moči, da bi dokazala, da ni naročila terorističnega umora britanskega državljana, torej tudi evropskega državljana, Aleksandra Litvinenka. Ker ruski vladi ni uspelo dokazati, da ni dala tovrstnih navodil, pri čemer je celo zavrnila ustrezno sodelovanje z britanskimi preiskovalnimi organi, to posledično kaže, da je uradna vpletenost Rusije v umor politično dokazana.

Nova Rusija, kot pravijo mnogi, se pogosto obnaša kot teroristična država, pri čemer mora na vrhu v Hanti-Mansisku EU pozvati predsednika Medvedeva, naj ustavi tako prakso.

Mater iz Beslana, ki skušajo izvedeti, kdo je naročil napad na šolo ter streljanje z raketnimi metalci in težkimi mitraljezi na vse, tudi na njihove otroke, ne bi smeli sodno preganjati. EU mora podpirati vsaj šibkejše od sebe, britansko vlado in matere iz Beslana.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Zelo bom kratek glede na pozno uro. Mislim, da je gospod poslanec Severin rekel, pri čemer citiram v angleščini: „Russia is a divisive issue in the European union“. Ne glede na to mislim, da sem v današnji razpravi v tem parlamentu slišal predvsem dva elementa zelo širokega soglasja, zelo širokega.

Prvič, da potrebujemo dobre odnose med Evropsko unijo in Rusko federacijo. S tem se seveda lahko samo strinjam. Ruska federacija, kot je bilo rečeno nekajkrat, je svetovna sila, ena od ključnih igralk na mednarodnem prizorišču, kot je rekel gospod Millán Mon, in poleg tega tudi naša soseda. Skratka, obsojeni smo na sobivanje z Rusko federacijo, pri čemer bo to sobivanje kakovostno le, če bo temeljilo na partnerstvu in sodelovanju. To predsedstvo je odločeno gojiti dialog v smeri poglabljanja tega partnerstva in sodelovanja, dialog, ki vključuje vsa vprašanja, ki zanimajo obe strani, tudi tista, glede katerih se ne strinjamo in o čemer sem govoril v svojem uvodnem nastopu.

Drugi pomemben element zelo širokega soglasja, ki ga zaznavam tukaj v tem prostoru, je pomen, ki ga poslanke in poslanci pripisujete skupnim stališčem Evropske unije. Tukaj se ne bi mogel bolj strinjati. Področje, kjer je bilo to še posebej in največkrat izpostavljeno, je področje energetike. Dejstvo je, da nobena posamezna država članica v ločenih pogovorih z dobavitelji, kot je Ruska federacija, ne more doseči tako dobrega dogovora, kot ga lahko dobi Unija kot celota. In zato je skrajni čas, da v resnici zaživi skupna zunanja evropska energetska politika.

V tem kontekstu so bili omenjeni tudi plinovodi in naftovodi. Naj rečem samo to: če bi mi v Evropski uniji bili sposobni doslej že vzpostaviti pravi, resnični notranji energetski trg, bi bilo popolnoma vseeno, kje poteka kakšen plinovod ali naftovod.

Naj končam z naslednjim: slovensko predsedstvo se zelo veseli dejstva, da se naše predsedovanje končuje ravno z vrhom EU-Ruska federacija, z vrhom, ki tokrat zaradi določenih novih okoliščin, novega predsednika v Rusiji in mandata, ki ga je po dolgotrajnih pogajanjih vendarle uspela doseči, vrha, ki torej zaradi teh novih okoliščin veliko obeta, pri čemer upamo, da se bodo ta pričakovanja uresničila.

  Benita Ferrero-Waldner, komisarka. − Gospod predsednik, mislim, da je v našem odnosu ključna medsebojna soodvisnost, ki jo je omenilo veliko govornikov. Na eni strani je v našem interesu imeti dober odnos z Rusijo, strateško partnerico in sosedo, kot je pravilno povedal predsednik. Vendar je pomembno tudi, da je Rusija partnerica v iskanju rešitev za težave in ne partnerica za težave, kar je drugi del tega.

Zelo pazljivo sem poslušala in si zapisovala vse vaše pripombe. Ne bom sposobna takoj odgovoriti na vsa vaša vprašanja in pripombe, a dovolite mi, da podam nekaj splošnejših in podrobnejših pripomb.

Prvič, Rusija je danes zelo pomembna energetska partnerica, pri čemer imamo zaradi pogajalskega mandata za nov sporazum že skupno stališče EU o energiji, ker imamo skupen mandat. Ni bilo lahko doseči mandata, a zdaj ga imamo, pri čemer služi kot okvir za naša pogajanja. Zato je bilo zelo pomembno, da ga dosežemo. Kot sem rekla, želimo vključiti načela energetske listine v nov sporazum. Odnos med EU in Rusijo temelji na tem, pri čemer ne gre za enosmerno ulico. Mi predstavljamo pomemben trg in vir naložb, pri čemer je tudi Rusija zelo pomembna dobaviteljica za nas. Spet je tu soodvisnost, pri čemer moramo imeti enaka načela: vzajemnost, preglednost in nediskriminacija.

Eden od ciljev energetske politike Evropske unije je doseganje raznolikosti poti oskrbe in virov energije, pri čemer bi se povečali konkurenca ter varnost na energetskem trgu EU. To ni protiruska politika. Mislim, da bo Rusija ostala ključna dobaviteljica za nas, vendar kateri koli razumen potrošnik širi tveganje, zlasti ob naraščanju cen energije. Glede na našo naraščajočo soodvisnost na področju uvoza, zlasti plina, bo količina ruskega plina, ki ga želimo kupiti, najbrž zrasla, pri čemer potrebujemo jasno politiko raznolikosti.

Naj spregovorim o trgovini na splošno. Zelo pomembno je, da Rusija postane članica STO. To ni pomembno le za Rusijo, ampak tudi za nas. Zato bomo nadaljevali z aktivnim delom v Ženevi in dvostransko, da bi dosegli dogovor. Mislim, da Rusija potrebuje članstvo v STO, da bi posodobila svoje gospodarstvo, pri čemer sem prepričana, da je s tem predsednikom to mogoče, kar velja tudi za predsednika Putina, ki je podpiral to vprašanje.

Naj hitro omenim nevladne organizacije in vprašanje človekovih pravic: v rednem stiku smo z ruskimi nevladnimi organizacijami, pri čemer njihove skrbi izražamo v naših pogovorih z ruskimi organi. Pripravljeni smo opozoriti na posebne primere, ko je to potrebno, pri čemer jih še vedno finančno podpiramo s pomočjo evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice.

Glede vprašanja človekovih pravic na splošno: z Rusi se posvetujemo glede človekovih pravic. Zares govorimo o posebnih primerih, zagovornikih človekovih pravic in včasih o sodnih primerih. Zlasti nas skrbi položaj na severnem Kavkazu. Na voljo imam le pet minut, pri čemer bi lahko obširno govorila o severnem Kavkazu, Gruziji, Abhaziji, Južni Osetiji in tudi o Gorskem Karabahu ter Moldaviji. To bo in je zelo pomembno.

V zvezi z Britanskim svetom sem hotela povedati tudi, da je EU podpirala vlado Združenega kraljestva v sporu z Rusijo glede pisarn Britanskega sveta v Sankt Peterburgu in Ekaterinburgu. Mislim, da imamo zdaj z Rusijo dober dialog o kulturnem sodelovanju, pri čemer upam, da bo ponudil priložnost, da se poudari vrednost teh stikov. Seveda bomo premislili o tem, ali bi lahko storili še več.

Glede ugro-finskih manjšin: kot veste, se ukvarjamo z izvajanjem pripravljalnih ukrepov za 2,5 milijarde EUR, ki jih je Parlament vključil v letošnji proračun, pri čemer v ta okvir spada izvajanje Konvencije o pravicah manjšin Sveta Evrope, v kateri je udeležena tudi Rusija. Mislim, da bi morala obravnavati tudi nacionalne manjšine v Rusiji.

Glede univerzitetnih izmenjav: Želim povedati le, da spodbujamo take izmenjave z Rusijo, ki po eni strani potekajo prek programov Erasmus Mundus in Tempus. V naslednjih letih bomo povečali naše sodelovanje v teh programih. Poleg tega je Rusija pokazala tudi veliko zanimanje za članstvo v sedmem okvirnem programu za raziskave in razvoj, ki bo v prihodnosti mogoče zelo pomemben znak za program SIGMA. Imamo Inštitut za evropske študije, pri čemer bomo morda mi, Rusija in Evropska unija, sodelovali z njim in podvojili naš prispevek.

Pred koncem še nekaj splošnih besed: uradna uvedba tega novega sporazuma je, pri čemer mislim, da se vsi prisotni strinjajo, zelo pomemben dogodek in priložnost. Obstaja velik potencial, pri čemer se v celoti strinjam z našim predsedstvom, da bo to zelo pomemben dogodek.

Vemo, da pogajanja ne bodo lahka. Morajo biti razumljiva in prav zaradi tega, ker imamo obsežen mandat, bodo do določene mere zapletena ter se ne bodo kmalu zaključila. Vendar ta trden mandat kaže tudi, da obstaja enotnost. Obstaja enotnost mandata. Težko ga je bilo doseči, a zdaj, ko ga imamo, nam dovolite napredek, pri čemer vas pozivam za vašo podporo.

Končno, kot vsi vemo, mora biti ta odnos strateški. Oddaljimo se torej od dnevnih vznemirjenj in novic ter si oglejmo širši zgodovinski okvir Evrope in Rusije ter tudi mnoge naše skupne interese. Poiskati moramo način za obvladovanje naših razhajanj in hkrati omogočiti dialog. Obstaja priložnost. Izkoristiti jo moramo, pri čemer sem prepričana, da bomo posledično skupaj dosegli trdno partnerstvo.

  Predsednik. − Prejel sem šest predlogov resolucij⁽¹⁾v skladu s členom 103(2) Poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri.

Pisne izjave (člen 142)

  Ramona Nicole Mănescu (ALDE ), v pisni obliki. – (RO) Vrh EU-Rusija, ki bo potekal 26. in 27. junija v Hanti-Mansisku v Sibiriji, predstavlja dvojni začetek: na eni strani je to prvi stik Evropske unije z novim ruskim predsednikom Dmitrijem Medvedevem, na drugi strani se načrtuje pogajanje za nov sporazum o partnerstvu, ki bi določil okvir za razvoj odnosov med Evropsko unijo in Rusijo.

Ker 40 % zemeljskega plina, ki ga uvozijo evropske družbe, prihaja iz Rusije, mora slednja olajšati naložbe EU s sprejetjem pregledne zakonodaje in odprtjem sistema plinovodov, pri čemer bi se evropskim družbam omogočilo, da plin kupujejo neposredno od proizvajalcev v srednji Aziji.

Evropska unija ne sme ostati ravnodušna do usode tistih, ki živijo v konfliktnih regijah; skupaj z Rusijo in drugimi vpletenimi stranmi moramo poiskati način za rešitev „zamrznjenih“ konfliktov ter tudi konfliktov v Moldaviji in na Kavkazu.

Upam, da bo sporazum o partnerstvu okvir, znotraj katerega se bodo razvijali odnosi med Evropsko unijo in Rusijo; vseeno ne bi smeli pozabiti, da naš cilj ni podpisati sporazuma o partnerstvu, ampak v sporazum vključiti klavzule, ki bi lahko vodile k demokraciji, varnosti in povečanju življenjskega standarda v Evropi, od Kavkaza do Atlantika.

  Katrin Saks (PSE), v pisni obliki. – (ET) Gospod predsednik, ta teden v Hanti-Mansisku poteka redno srečanje na vrhu med Evropsko unijo in Rusijo, pri čemer mu bo na istem mestu sledil peti svetovni kongres ugro-finskih narodov. Med ugro-finske narode spadajo prvotni prebivalci te regije, pastirji severnih jelenov iz plemen Hanti in Mansi, po čemer je ta kraj, ki leži med sibirskimi močvirji in tundro, tudi poimenovan.

Tega svetovnega kongresa se bo udeležila tudi petčlanska delegacija iz Evropske unije; Madžari, Finci in Estonci spadajo med ugro-finske narode, pri čemer izvirajo iz Sibirije. Upam, da bomo na ta način uspešno opozorili na majhne narode, saj njihovemu jeziku grozi izumrtje in njihovo tisoče let staro kulturo nadomeščajo poslovni dogodki.

Evropska unija bi morala ostati zvesta svojim vrednotam in jih braniti, pri čemer ne sme postati zaslepljena v regiji, od koder izvira največ energetskih virov Rusije. Tamkajšnje reke nafte so vodile v konflikt med tradicionalnim načinom življenja prvotnih prebivalcev in vse večjo potrebo človeštva po nafti.

(1) Glej zapisnik.

14. Čas za vprašanja (vprašanja Svetu)

  Predsednik. − Naslednja točka dnevnega reda je čas za vprašanja (B6-0161/2008).

Na Svet so naslovljena naslednja vprašanja.

Vprašanje št. 1 predložil Robert Evans (H-0342/08)

Zadeva: Potniki z omejeno mobilnostjo

Na kakšen način je Svet ukrepal in spremljal položaj, da bi zagotovil, da se določbe iz mojega poročila v zvezi s pravicami oseb z omejeno mobilnostjo med potovanjem z letalom⁽¹⁾, ki je bilo sprejeto prejšnje poletje, ustrezno izvajajo v vseh državah članicah?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Pravila za zaščito in zagotavljanje pomoči invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo v zračnem prometu ureja Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo. Ta uredba je bila sprejeta leta 2006, deli uredbe so se začeli že uporabljati julija leta 2007, preostali del pa se bo uporabljal od julija letos.

Naj poudarim, da je za nadzor nad pravilnim izvajanjem te uredbe zadolžena Evropska komisija, pri čemer lahko sprejme ustrezne ukrepe. Ti lahko vključujejo tudi pravna sredstva, s katerimi se zagotovi, da se zakonodaja Skupnosti na tem področju pravilno uporablja. Zato Svet skratka ni pristojen za odgovor na to vprašanje.

Kljub temu poudarjam, da se Evropska unija zaveda pomembnosti področja zaščite in zagotavljanja pomoči invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo. Kot je zaznati v praksi, se uredba, ki sem jo omenil, že izvaja ter predstavlja pomembno olajšanje pri potovanju invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo.

  Robert Evans (PSE). - Hvala predsedstvu, a se seveda zavedam vse zakonodaje, ker sem bil jaz poročevalec, ki je to vodil v tem parlamentu.

Pravzaprav so odgovorne nacionalne agencije. Ne poznam položaja v vseh državah, a v Združenem kraljestvu je to uprava za civilno letalstvo. To so nacionalne agencije, pri čemer so odgovorne nacionalne vlade, zato sem vprašanje zastavil Svetu.

V tednu, ko se Evropa očitno trudi, da bi vse svoje prebivalce, ki jih je pol milijarde, prepričala v resnično vrednost Evropske unije, je to pobuda, ki je vredna truda. To je zelo pomembna zakonodaja, ki bo podprla invalide in potnike z zmanjšano mobilnostjo, pri čemer pozivam ministra, naj se vrne v Svet ter vsem 26 kolegom v svetu za promet in poslancem pove, da bi morali izvajati to zakonodajo.

  Emanuel Jardim Fernandes (PSE). – (PT) Izhajam iz vprašanja kolega Roberta Evansa in sprašujem Svet, če je pripravljen okrepiti pravice potnikov z zmanjšano mobilnostjo v pomorskem sektorju. To sprašujem, ker je Komisija že zagovarjala to možnost, na primer v sporočilu iz leta 2005 o pravicah potnikov, pri čemer se je Parlament že zavzemal za to zlasti znotraj pristojnosti in razprav o paketu Erika III.

  Jörg Leichtfried (PSE). - (DE) Imam vprašanje za ministra. Slišal sem, da pri načinu, kako letalske družbe obravnavajo potnike z zmanjšano mobilnostjo, resnično prihaja do razlik, pri čemer tako imenovane „nizkocenovne“ družbe postavljajo dober primer, ki si ga lahko le želimo za druge družbe. Zelo me zanima, ali ima Svet v zvezi s tem vprašanjem na razpolago prepričljiva dejstva ali gre le za posamezno dojemanje položaja.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Glede dodatnega vprašanja gospoda Fernándeza: seveda ne morem izključiti možnosti, da bi se nekaj podobnega uvedlo tudi za potovanje invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo na morju. Seveda je to stvar, ki jo mora predvsem preučiti Komisija, ki bi morala potem priti s predlogom. Vendar je ta ideja seveda vredna razmisleka. To bi bil moj spontani odziv tako na pamet.

Gospod Leichtfried je omenil nizkocenovne prevoznike. Naj poudarim, da se uredba, ki sem jo omenil in ki se nanaša na olajšanje potovanja invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prometu, nanaša na vse prevoznike, pri čemer tu ni nobene razlike. Kršitve se bodo seveda obravnavale enakovredno, ne glede na to, ali gre za nizkocenovne ali druge vrste prevoznikov.

  Predsednik. −

Vprašanje št. 2 predložila Marie Panayotopoulos-Cassiotou (H-0346/08)

Zadeva: Skupna politika priseljevanja in delo na črno

Kako predsedstvo ocenjuje napredek v obdobju šestmesečnega mandata glede skupne politike priseljevanja, da bi se onemogočilo delo na črno?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Glede politike priseljevanja in dela na črno je v tem mandatu, se pravi v času našega, slovenskega predsedstva, predsedstvo nadaljevalo pogajanja v Svetu in z Evropskim parlamentom o osnutku direktive, ki določa sankcije proti delodajalcem državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v Evropski uniji.

Ta direktiva prepoveduje zaposlovanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v Uniji, pri čemer to seveda predstavlja enega od načinov boja proti nezakonitemu priseljevanju. V ta namen direktiva določa minimalne skupne sankcije in ukrepe, ki jih morajo uporabljati države članice proti delodajalcem, ki zaposlujejo državljane tretjih držav, ki so na ozemlju držav članic nezakonito.

Pristojni organi Sveta v tem času nadaljujejo s preučevanjem predloga, vzpostavljeni so bili tesni stiki z Evropskim parlamentom z namenom, da bi obe instituciji dosegli skupno stališče. Delo še ni končano, ampak lahko rečem, da je predsedstvo zadovoljno z napredkom, ki je bil dosežen doslej.

  Marie Panayotopoulos-Cassiotou (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, predsedujoči Svetu, zahvaljujem se vam za odgovor. Vseeno vemo, da državljani tretjih držav, ki na evropsko ozemlje vstopijo brez zakonitih dokumentov, dejansko delajo za različne delodajalce po koncu svojega pridržanja. Zaslužijo lahko dovolj za prevoznino in odpotujejo v evropske države, kjer se jim prizna pravica do bivanja. Kako naj urejamo področje dela na črno, ko pa se ga delno upravičuje in ščiti?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Ko bo omenjena direktiva sprejeta, bo verjetno možno tudi ukrepati v omenjenih primerih, pri čemer upamo, da bo to čim prej. Gre vsekakor za ravnanje, ki meri na to, da se zaposluje osebe, ki so na ozemlju držav članic Evropske unije nezakonito, pri čemer to bo seveda v nasprotju z direktivo, ko in če bo ta sprejeta. Ponavljam, Svet pričakuje, da bo to čim prej, pri čemer ocenjujemo tudi, da je bil v tem polletju dosežen znaten napredek.

  Predsednik. −

Vprašanje št. 3 predložila Marian Harkin (H-0350/08)

Zadeva: Varnost bolnikov

Ob upoštevanju, da ima EU že več desetletij aktivno vlogo v zagotavljanju mobilnosti delavcev, ali se Svet strinja, da je varnost bolnikov pomembno vprašanje, ki se ni zadostno obravnavalo v direktivah EU? Ali se Svet strinja zlasti, da se mora zagotoviti sistem za izmenjavo informacij med državami članicami in njihovimi ureditvenimi organi za zdravstvene sodelavce, pri čemer bi se zagotovila varnost bolnikov v EU?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Hvala lepa za vprašanje spoštovani poslanki gospe Harkin. Gre za pomembno vprašanje, kar je potrjeno tudi v 18-mesečnem programu predsedovanja, ki smo ga pripravili skupaj z Nemčijo in Portugalsko. V njem smo poudarili, da je področje varnosti bolnikov pomembno področje.

V ta namen je delovna skupina za varnost bolnikov pri skupini na visoki ravni za zdravstvene storitve in zdravstveno varstvo pripravila priporočila za izboljšanje varnosti bolnikov v Evropski uniji. V okviru teh priporočil je kot eno izmed glavnih področij izpostavila izobraževanje in usposabljanje zdravstvenega osebja.

V priporočilih je navedeno tudi, da je potrebno spodbujati multidisciplinarno izobraževanje o varnosti bolnikov in to na vseh ravneh izobraževanja zdravstvenih delavcev. Omenjena delovna skupina je priporočila tudi, da se kot ena od poti za doseganje varnosti bolnikov uporabi ena sama združena krovna mreža, to je tako imenovani EUNetPass, ki bo podpirala države članice in omogočala sodelovanje na področju varnosti bolnikov na ravni Evropske unije.

Komisija je financirala dva projekta na evropski ravni, ki naj bi pripomogla k boljšemu razumevanju stanja in oblikovanju smernic za prihodnje delo na področju varnosti bolnikov. Gre za projekta MARQuIS – "Methods of Assessing Response to Quality Improvement Strategies" – in SIMPATIE – "Safety Improvement for Patients in Europe".

Varnost bolnikov je bila tudi na dnevnem redu Sveta ministrov v juniju. Ta mesec, 10. junija, je Svet sprejel sklepe s področja protimikrobne odpornosti. V teh sklepih podpira razvoj strategij za odgovorno uporabo protimikrobnih dejavnikov. Razširjenost bakterij, odpornih na protimikrobna zdravila, je namreč največkrat posledica neustrezne uporabe v celotnem zdravstvenem sistemu.

Pomembne so tudi dejavnosti v zvezi s preprečevanjem nadaljnjega pojavljanja odpornih patogenov. Te dejavnosti zajemajo vzpostavitev učinkovitega sistema nadzora med državami članicami, pri čemer je poleg tega treba o tem bolje ozaveščati zaposlene v zdravstvu.

Na zadnjem zasedanju ministrov za zdravje, na omenjenem zasedanju junija, je Komisija podala informacijo o svežnju na področju varnosti bolnikov. Gre za "Pacient Safety Package", pri čemer je v zvezi s tem Komisija sporočila, da namerava do konca leta 2008 predložiti posebno sporočilo o varnosti bolnikov ter predlog priporočila o varnosti bolnikov in preprečevanju ter nadzoru okužb. Takoj ko bodo ti dokumenti na voljo, bo predsedujoča država članica seveda opozorila Svet nanjo.

Na koncu naj še omenim direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o priznavanju poklicnih kvalifikacij. Ta zelo natančno ureja področje poklicnih kvalifikacij zdravstvenih delavcev zaradi zaščite državljanov Evropske unije in opredeljuje področje sodelovanja med državami članicami na tem področju.

  Marian Harkin (ALDE). - Zahvaljujem se predsedujočemu Svetu za njegov odgovor. Vesela sem za napredek v zadnjih šestih mesecih, zlasti v zvezi z delovno skupino za varnost bolnikov.

Zlasti me je skrbelo, da kljub mobilnosti zdravstvenih delavcev nimamo priznane strukture na ravni EU, ki bi zagotavljala uradno sodelovanje med zakonodajalci za zdravstvene sodelavce in zdravstvene storitve.

Ali se minister ne strinja, da se mora na ravni EU vzpostaviti priznano strukturo, ki bi zagotavljala uradno sodelovanje med temi zakonodajalci? Brez te skladnosti in strukture posamezni zakonodajalci namreč ne morejo zagotoviti varnosti bolnikov, pri čemer me zanimajo vaše pripombe glede tega.

  Mairead McGuinness (PPE-DE). - Dodajam še nekaj: tu je tudi mobilnost bolnikov v vsej Evropski uniji, ljudi, ki gredo na počitnice in prestanejo operacije z nekaterimi grozljivimi posledicami.

Kako se bomo spopadli s to težavo, da se bodo predvsem ljudje zavedali težav, in poskrbeli, da se bodo te težave preprečile s primerno usposobljenimi zdravstvenimi sodelavci, ki se jih spremlja v sistemu?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Glede organizacije na ravni EU sem omenil mrežo EUNetPass, ki je eno od priporočil, ki jih je podala omenjena delovna skupina za varnost bolnikov, in sicer, da bi bila ta mreža EUNetPass ena od poti, ki jih je lahko več, za doseganje varnosti bolnikov.

Za kaj gre pri tej mreži? Gre za mrežo za izmenjavo informacij, pri čemer se nudi podpora priporočilom o varnosti bolnikov na različne načine, gre predvsem za podlago za sodelovanje in mreženje med državami članicami in mednarodnimi organizacijami na področju varnosti bolnikov. Ta mreža razvija pozitivno kulturo varnosti, uvaja izobraževanja in usposabljanja zdravstvenih delavcev ter poročevalske mehanizme in učenje na primerih. To je ena od poti, pri čemer so seveda možne druge, tudi takšne, kakršne ste omenili vi.

  Predsednik. −

Vprašanje št. 4 predložil Bernd Posselt (H-0352/08)

Zadeva: Subsidiarnost in članstvo v EU

V številnih državah članicah, predvsem v državah kandidatkah, politične stranke in mediji neprestano trdijo, da so uvedba „istospolnih porok“ ali civilnih partnerstev ali liberalizacija zakonov o splavu ter evtanaziji obvezni na podlagi zakonodaje EU in/ali pravnega reda.

Ali lahko Svet jasno pove, ali in do kakšne mere so te trditve točne ter ali so vsa ta vprašanja izključno nacionalna zadeva in/ali jih zajema načelo subsidiarnosti?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Naj povem, da Skupnost, in verjamem, da gospod poslanec Posselt to ve, ni pristojna, da bi državam članicam naložila obveznost, da morajo v nacionalno zakonodajo uvesti tako imenovane istospolne zakonske zveza oziroma registrirana partnerstva. Skupnost lahko zgolj sprejme predpise, ki urejajo sodelovanje med pravosodnimi organi držav članic, recimo predpise o sodnih odločbah, ki jih priznava oziroma uveljavlja ena država, sprejete so bile pa v drugi državi.

Skupnost lahko sprejme tudi predpise o reševanju kolizije zakonov v primerih s čezmejnimi elementi. Obstoječi predpis Skupnosti – gre za Uredbo Bruselj 2A – se sicer ne nanaša na urejanje istospolnih partnerskih skupnosti. Kot je znano, imajo države članice zelo različno urejene zakonodajne rešitve v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz istospolnih partnerskih skupnosti, nekatere pa tovrstnih skupnosti sploh nimajo zakonsko urejenih.

Glede na to, da uvedba istospolnih zakonskih zvez ali registriranih partnerstev v skladu s pravnim redom Skupnosti ni obvezna, bi države članice težko dosegle konsenz za spreminjanje obstoječih predpisov v smeri, da bi se ti nanašali tudi na istospolne partnerske skupnosti. Prav tako naj pojasnim, da Skupnost ni pristojna za urejanje vprašanj na področju splava in evtanazije.

  Bernd Posselt (PPE-DE). – (DE) Zahvaljujem se Svetu za to pomembno razjasnitev, saj je ta zadeva v veliki meri prisotna tudi na Irskem. Imam še kratko in jasno dodatno vprašanje glede Hrvaške. Ali drži tudi, da državam prosilkam ni treba popravljati svoje zakonodaje v zvezi s tem, ampak še naprej ostajajo suverene, ker tudi to ni področje pristojnosti EU, kar zadeva države prosilke?

  Marian Harkin (ALDE). - Svetu se zahvaljujem za odgovor, pri čemer se strinjam, da morajo vsa ta vprašanja, istospolne poroke, civilna partnerstva itd., ostati znotraj pristojnosti samih držav članic. Vendar je ena od težav, ki se je pojavila med razpravo o lizbonski pogodbi na Irskem, vprašanje Listine o temeljnih pravicah. Ministra želim vprašati le, ali ima stališče v zvezi z Listino o temeljnih pravicah, ki je bila priložena lizbonski pogodbi. Takrat se je na Irskem trdilo, da bi listina lahko olajšala uvedbo istospolnih porok, splava, evtanazije … Zanima me le, ali ima minister stališče o tem.

  Gay Mitchell (PPE-DE). - Moje vprašanje je sorodno vprašanju Marian Harkin. Ena poslanka tega parlamenta je razposlala letak, ki navaja, da bi se ob sprejetju lizbonske pogodbe na Irskem uvedla evtanazija in splav, pri čemer je ta letak celo vseboval brizgo. Prav ta članica si je danes upala vstati pred tem parlamentom ter spregovoriti o resnici in poštenosti.

Hočem, da minister temu parlamentu jasno pove, da v primeru sprejetja lizbonske pogodbe ta seveda ne bo uvedla splava in evtanazije v nobeno državo članico.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Hvala lepa za ta dodatna vprašanja. Najprej odgovarjam na vprašanje gospoda poslanca Posselta, ali vse to pomeni, da državam kandidatkam, naj gre za Hrvaško ali katero koli drugo državo, ni potrebno spreminjati svoje zakonodaje na področju istospolnih skupnosti, splava ali evtanazije, in sicer je odgovor DA. Ni jim potrebno. Ni jim potrebno, ker ne gre za področje, ki bi sodilo v pristojnost Skupnosti. V teh primerih se torej ne preverja zakonodaje države kandidatke, ker ne gre za pristojnost Skupnosti, kateri se kandidatka želi pridružiti.

Glede listine o temeljnih pravicah na dodatno vprašanje gospe Harkin in gospoda Mitchella je moj odgovor naslednji:

Lizbonska pogodba vsebuje člen, ki uvaja pravno zavezujočo naravo Listine o temeljnih pravicah, ki je sicer poseben dokument. Ampak ne glede na to lahko tukaj na tem mestu javno zatrdim, da uveljavitev lizbonske pogodbe ne bi prinesla nobeni državi članici nobenih obveznosti glede vprašanj, kot so splav, evtanazija in istospolne skupnosti. Gre za zadeve, ki niso v pristojnosti Skupnosti, pri čemer se to z uveljavitvijo lizbonske pogodbe ne bi spremenilo. Še vedno bi te zadeve, ta vprašanja, ta področja, ostala v pristojnosti posamične države članice.

  Predsednik. −

Vprašanje št. 5 predložil Dimitrios Papadimoulis (H-0358/08)

Zadeva: Svetovna kriza oskrbe s hrano

Naraščajoče cene osnovne hrane, kot so žito, riž, koruza itd. so povzročile krizo oskrbe in socialne nemire v veliko državah v razvoju, pri čemer so tudi v Evropi cene hrane močno narasle.

Kakšni so po mnenju Sveta razlogi za visok porast mednarodnih cen osnovne hrane? S kakšnimi ukrepi bo spodbudila proizvodnjo osnovne hrane ali mogoče zmanjšala proizvodnjo drugega blaga (npr. biogoriv)?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Svet se v celoti zaveda pomembnosti vprašanja cen kmetijskih proizvodov in hrane na svetovnih trgih. Predsedstvo meni, da je za reševanje tega problema potreben celovit pristop, takšen, ki bo vključeval vse zadevne sektorje, da bi se zagotovil učinkovit in dolgoročen politični odziv Evropske unije. Glede na različne vidike tega vprašanja smo v zadnjem času, v zadevnih sestavah Sveta, organizirali številne razprave z namenom, da bi prispevali k takšnim celovitim rešitvam.

Tako je recimo Svet 19. maja podrobno razpravljal o dejavnikih, ki vplivajo na sposobnost kmetijskega sektorja, da zagotovi zadostno oskrbo s hrano. Pri tem je opozoril, da je treba preučiti dolgoročne trende na področju ponudbe in povpraševanja. Razprava, katere cilj je bil prispevati k skupnemu in trajnostno usmerjenemu političnemu odzivu Evropske unije, se je dotaknila vseh glavnih vidikov, ki so pomembni za kmetijski sektor in skupno kmetijsko politiko.

Svet je že sprejel odločitev o številnih ukrepih za blažitev pritiska na cene hrane na trgih Evropske unije. Ti ukrepi bodo predvidoma ugodno vplivali tudi na mednarodne trge. Svet je sprejel tudi nekaj hitrih ukrepov, kot so recimo odprava zahteve po obvezni prahi za leto 2008, povečanje mlečnih kvot in začasna opustitev uvoznih dajatev za žita.

V okviru zdravstvenega pregleda skupne kmetijske politike bo Svet poleg tega razmislil o nadaljnjih ukrepih. Ti so na primer trajna odprava zahteve po obvezni prahi, postopno ukinjanje sistema mlečnih kvot, odprava sedanjih premij za energetske rastline in njihovo nadomestitev za spodbujanje proizvodnje biogoriv druge generacije, tj. biogoriva, ki so proizvedena iz stranskih proizvodov in ne tekmujejo s proizvodnjo hrane.

Svet se je konec maja osredotočil na razvojno razsežnost tega vprašanja in ugotovil, da takšne razmere, sedanje razmere, močno obremenjujejo države v razvoju, zlasti najšibkejše družbene segmente teh držav.

Na svoji seji 3. junija je Svet preučil tudi finančne posledice in morebitne rešitve na področju visokih cen hrane. Opozoril je na kratkoročne ukrepe, ki jih je že sprejel, zlasti na področju kmetijstva, poudaril je pomen krepitve tržne naravnanosti kmetijstva, zagotovitve trajnostne proizvodnje biogoriv, povečanje rasti srednjeročne in dolgoročne produktivnosti v kmetijstvu tako v Evropi kot v državah v razvoju.

Na zasedanju Evropskega sveta, ki se začenja jutri, bodo obravnavane tudi politične posledice visokih cen hrane. Skratka, naj zaključim, vprašanje, ki ga je zastavil spoštovani gospod Papadimoulis, je v zadnjih mesecih in tednih redno na dnevnem redu Sveta.

  Dimitrios Papadimoulis (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, predsedujoči Svetu, prebrali ste diplomatsko besedilo, ki je izraženo z običajnim posploševanjem in lesenim jezikom diplomatov. Sprašujem vas: ali boste na jutrišnji konferenci na vrhu izgovarjanja lepih besed sprejeli kakšne posebne ukrepe, in kakšni so ti ukrepi v zvezi s pravili in predpisi, da bi se zmanjšalo ugibanje glede goriva in hrane? Boste podprli nižji socialni dohodek? Ali boste ponovno premislili o stalni politiki krčenja, ki je bila vsiljena kmetijstvu? Končno, ali mislite, da irski „ne“ pred nekaj dnevi ni povezan z visokimi cenami in vsakdanjim življenjem?

  Mairead McGuinness (PPE-DE). - To je globalno vprašanje, pri čemer so naši ukrepi pri zdravstvenem pregledu kmetijstva v Evropi pomembni, a majhni. Kakšne vrste dialog imamo z Združenimi državami, kjer se 25 % njihove koruze nameni avtomobilom in ne živini? Seveda je to pomembno vprašanje, ki ga je treba obravnavati.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Gospodu Papadimoulisu želim pojasniti, da Evropski svet ne sprejema konkretnih ukrepov. Evropski svet podaja smernice za delovanje. Konkretni ukrepi se sprejemajo na ravni Sveta, pri čemer je Svet aktiven in deluje. Omenil in naštel sem vrsto ukrepov, ki jih je Svet že sprejel. Naštel sem tudi vrsto ukrepov, ki jih bo Svet predvidoma obravnaval, a jih še ni. Zaradi tega razloga ne morem sprejeti očitka, da so to samo besede, ker sem govoril o konkretnih ukrepih, že sprejetih in tistih, ki še bodo obravnavani na ravni Sveta, predvsem znotraj odbora za kmetijstvo ter odbora za ekonomske in monetarne zadeve.

Kar zadeva vprašanje Združenih držav Amerike in njihovega načina pridobivanja biogoriv, je to seveda predmet dialoga med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike. Vprašanje biogoriv je tudi eno od vprašanj, ki so redno obravnavana. Stališča so seveda različna in širokega razpona. Dejstvo je, da je treba upoštevati, da so nadomestna možnost za biogoriva fosilna goriva. Zdaj je treba tudi s tega vidika presojati, kaj je bolj problematično in kaj ne.

Evropska unija se zaveda možnega vpliva proizvodnje biogoriv na cene hrane. Prav zato je Svet nedavno sprejel ukrepe za spodbujanje uporabe oziroma proizvodnje biogoriv druge generacije, pri čemer gre za tista biogoriva, katerih proizvodnja ne tekmuje s proizvodnjo hrane.

Obenem je v teku izdelava trajnostnih meril za proizvodnjo biogoriv, ki bodo, ko bodo sprejeta, veljala tako za proizvodnjo biogoriv v sami Uniji kot tudi za uvožena biogoriva.

  Predsednik. −

Vprašanje št. 6 predložil Jim Higgins (H-0359/08)

Zadeva: Izboljšave na področju varnosti cest

Eden od glavnih ciljev sedanjega predsedstva Sveta je izboljšava varnosti cest. Ker se sedanje predsedovanje izteka, ali lahko Svet imenuje področja, na katerih se je doseglo največ napredka, področja, kjer se je doseglo manj napredka in zakaj?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − V okviru zakonodaje o varnosti v cestnem prometu je slovensko predsedstvo nadaljevalo obravnavo predloga direktive Parlamenta in Sveta o izboljšanju varnosti cestne infrastrukture. Organiziralo je tudi vrsto tehničnih sestankov s poročevalcem Evropskega parlamenta v želji, da bi z Evropskim parlamentom lahko dosegli dogovor v prvi obravnavi naslednji mesec.

Med prizadevanji slovenskega predsedstva za večjo prometno varnost na cestah želim omeniti tudi delo, ki je bilo opravljeno v zvezi s predlogom uredbe o zaščiti pešcev in drugih izpostavljenih udeležencev v cestnem prometu. Ta predlog prinaša izboljšave sprednjih avtomobilskih delov, ki jih morajo upoštevati proizvajalci, da bi bile ob morebitnem trčenju vozila s pešcem poškodbe pešca čim manjše.

Slovensko predsedstvo je začelo z obravnavo omenjenega predloga v delovnih organih Sveta in uspešno izvedlo sestanke s poročevalcem Evropskega parlamenta. V okvir prizadevanj za večjo varnost na cestah lahko uvrstimo tudi napredek v zvezi s sprejetjem cestno-prometnega paketa. Naj omenim, da je odbor za promet 13. junija 2008 dosegel politično soglasje glede omenjenega paketa.

V okviru tega paketa želim izpostaviti zlasti predlog uredbe o skupnih pravilih glede pogojev za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika. Zelo pomembno se nam zdi, da ta predlog opredeljuje med drugim tudi seznam najtežjih cestno-prometnih prekrškov. V primeru, ko takšen prekršek stori prevoznik, to lahko privede do izgube dovoljenja za opravljanje dejavnosti. Na ta način se bo preko posebnih nacionalnih registrov, ki bodo uvedeni s to uredbo, olajšal tudi nadzor nad temi prevozniki in postal bo bolj učinkovit, pri čemer bo to gotovo imelo pozitiven vpliv na varnost v cestnem prometu.

Naj omenim še predlog uredbe o pravilih za dostop do trga, ki je tudi del tega paketa. Ta uvaja zmanjšanje števila prevozov s praznimi tovornimi vozili, višjo raven poklicne usposobljenosti voznikov, racionalizacijo trga, zvišanje kakovosti storitev in s tem tudi posredno vpliva na povečanje varnosti v cestnem prometu.

Ta mesec je predsedstvo začelo tudi z obravnavo predloga direktive o lažjem čezmejnem pregonu na področju varnosti v cestnem prometu. Gre za predlog, ki ga je Komisija predložila aprila letos.

Glede na razpoložljiv čas in število predlogov Komisije na področju varnosti v cestnem prometu, tj. število predlogov, ki so trenutno v obravnavi v Svetu, ocenjujemo, da je bil na področju varnosti cestnega prometa dosežen znaten napredek. Seveda bo pa celovita ocena rezultatov mogoča šele po končanem obdobju našega predsedovanja.

  Jim Higgins (PPE-DE). – (GA) Gospod predsednik, izražam pohvalo slovenskemu predsedstvu, ker je poudarilo varnost na cestah. Povečalo je ozaveščenost med organi v državah članicah glede potrebe po sprejemanju različnih korakov za sprejetje praktične politike, pri čemer bi se doseglo zmanjšanje nesreč na cestah, števila nesreč s smrtnih izidom in tudi števila ljudi, poškodovanih na naših cestah.

Strinjam se na primer s poročilom Ferrarija, ki je bilo včeraj sprejeto v Parlamentu ter ponuja večjo zaščito za pešce in kolesarje. Svet sprašujem, ali bi lahko ukrenili še kaj in sprejeli nadaljnje korake za izboljšanje varnosti na cestah?

  Reinhard Rack (PPE-DE). - (DE) Gospod predsedujoči, navezujem se na to vprašanje. Ta teden so se na našem dnevnem redu pojavila številna poročila, ki se nanašajo na varnost na cestah: že je bilo omenjeno Ferrarijevo poročilo, pri čemer jutri sledita poročilo gospe Gurmai in nocoj poročilo Markova. Ali predsedstvo meni, da je izid našega dela zadovoljiv, ali je pričakovalo, da se bo doseglo več?

  Gay Mitchell (PPE-DE). - Gospod predsednik, ministra sprašujem, ali je zadovoljen z dejstvom, da v primeru vožnje pod vplivom alkohola obstajajo ustrezne in napredne metode testiranja, pri čemer enako napredno testiranje ni na voljo v primeru vožnje pod vplivom prepovedanih drog. Ali bi lahko poskusil zagotoviti ponovno zanimanje za to posebno vprašanje, ker je videti, da to postaja vse pogostejša praksa?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Vprašanje gospoda Higginsa: Kaj bi lahko še naredili? Glavna stvar, ki jo lahko naredita tako Svet kot Parlament, je, da pospešita postopke, ki so že v teku, in sprejmeta že pripravljene odločitve vsekakor še v tem mandatu Evropskega parlamenta. Prva stvar, ki bo prišla na dnevni red, pri čemer upamo, da bo to že julija, je omenjena direktiva o izboljšanju varnosti cestne infrastrukture. Obstaja še več drugih ukrepov, ki sem jih naštel in ki so že v postopku, pri čemer si želim, da bi dobro sodelovanje med Evropskim parlamentom in Svetom privedlo do hitrega sprejetja.

Vprašanje gospoda Racka po mojem mnenju zahteva bolj političen odgovor. Ne bomo zadovoljni, vse dokler bodo v cestnem prometu v Evropski uniji ljudje umirali. Dokler bo to tako, bomo morali iskati nove, dodatne ukrepe, da se število smrtnih žrtev in poškodovanih zmanjša, pri čemer je idealno število nič.

Droge so seveda podobna težava kot alkohol. Mislim, da zaslužijo enako obravnavo kot alkohol. Gre za sposobnost upravljanja z vozili, pri čemer mislim, da ne bi smele države članice delati kakršnih koli razlik med eno ali drugo vrsto droge, kar alkohol v bistvu tudi je, le da gre v tem primeru za zakonito drogo.

  Predsednik. − Vprašanje št. 7 je nesprejemljivo.

Vprašanje št. 8 predložil Jörg Leichtfried (H-0365/08)

Zadeva: Novi sistem cestninjenja v Sloveniji

Slovenija je uvedla nov sistem cestninjenja, ki začne veljati 1. julija 2008. V okviru tega sistema morajo uporabniki cest, ki želijo enkrat potovati skozi Slovenijo v osebnem avtomobilu, pri čemer so včasih morali plačati okoli 7 EUR, zdaj kupiti šestmesečno vinjeto, ki stane 35 EUR (petkrat toliko kot prej) ali dvanajstmesečno vinjeto za 55 EUR. To se zdi diskriminatorno in v jasnem nasprotju z evropskimi načeli.

Ali se Svet zaveda tega? Kako namerava Svet posledično ukrepati in kako je lahko sploh prišlo do tega položaja?

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Ponovno moram poudariti, da sem na tem mestu kot predstavnik Sveta, pri čemer Svet ni obravnaval vprašanja, ki ga postavlja gospod Leichtfried. Kot sem že rekel na prejšnjem zasedanju Evropskega parlamenta, če se ne motim, ko sem dobil podobno vprašanje, lahko odgovorim glede na dejstvo, da zadevno državo članico nekoliko bolje poznam, vendar s tem ne želim tvegati očitkov, da prestopam meje svojih pristojnosti, v okviru katerih stojim tu pred vami.

Poskusimo torej, pri čemer mi dovolite nekaj dodatnih pojasnil. Novi sistem cestninjenja v Sloveniji, ki bo začel veljati 1. julija, se pravi nakup vinjet, se nanaša le na vozila z največjo dovoljeno maso pod tri tisoč petsto kilogramov. To je kategorija vozil, za katero veljavna zakonodaja Skupnosti o cestnih pristojbinah ne določa skupnih pravil, kot na primer pri vozilih, katerih največja dovoljena masa presega tri tisoč petsto kilogramov. Torej ta sistem cestninjenja, ki ga uvaja Republika Slovenija, ne sodi na področje uporabe zakonodaje Skupnosti, ki sem jo omenil.

Morda še pomembnejši poudarek: vinjetni način cestninjenja, ki ga uvaja Republika Slovenija, je začasen. Veljal bo le za prehodno obdobje do uvedbe elektronskega oziroma satelitskega cestninjenja, ki bo predvidoma začelo veljati leta 2009, najprej za tovorna vozila in nato za osebna vozila.

Vzemite, prosim, gospod poslanec, moj odgovor kot gesto, željo, da vam podam pojasnila. Moj odgovor vseeno ne spreminja dejstva, da sem tu v neki drugi vlogi, ne v vlogi predstavnika Republike Slovenije.

  Jörg Leichtfried (PSE). - (DE) Očitno si drugače razlagava zakonodajo. Menim, da ta sistem diskriminira državljane, ki ne prihajajo iz Slovenije. Ministra sprašujem, ali je možno, da Evropska komisija začne postopek za ugotavljanje kršitev proti Sloveniji. Menim, da so bili prvi koraki že sprejeti. Sprašujem vas naslednje: ali bi kot predsedujoči Svetu Sloveniji svetovali, naj morda uvede desetdnevne vinjete, pri čemer bi ponovno vzpostavila mir in se izognila možnosti postopka za ugotavljanje kršitev?

  Reinhard Rack (PPE-DE). - (DE) Minister, prejšnjikrat ste v zvezi s tem povedali, da govorimo o prehodnem sklopu pravil. Ponavadi ta veljajo en, dva ali tri mesece. Tukajšnje dogajanje zajema obdobje nekaj let, pri čemer gre za očitno diskriminacijo ne-Slovencev in torej drugih državljanov EU. Komisar Tajani je včeraj zvečer izrecno potrdil, da že obstaja pismo generalnega direktorata za promet, ki skuša razjasniti to vprašanje diskriminacije.

Mar ne menite, da je prišel čas za sprejetje hitrih ukrepov, da bi turisti imeli priložnost, da se to poletje skozi Slovenijo peljejo po zmerni ceni? To je država, ki jo vsi radi obiskujemo.

  Janez Lenarčič, predsedujoči Svetu. − Zaenkrat ni ugotovljeno, da bi v tem primeru šlo za diskriminacijo. Če bo, bo nastal nov položaj, o katerem pa ne želim ugibati. Zdaj ni videti, da bi bili očitki o diskriminaciji upravičeni, ker je sistem vinjet identičen tako za državljane Republike Slovenije kot tudi za vse ostale. Pri tem resnično želim končati, pri čemer poudarjam, da sem tu med vami kot predstavnik Sveta, ki o tem ni razpravljal. Vzemite to kot gesto dobre volje, da se vendarle spustim v to razpravo in vam skušam dati ta pojasnila v najboljši veri.

  Predsednik. − Na vprašanja, ki zaradi pomanjkanja časa niso bila obravnavana, bo odgovorjeno pisno (glej Prilogo).

Preden prekinem sejo, želim povedati še nekaj. Minister Janez Lenarčič se je zadnjič pojavil pred nami kot predsedujoči Svetu. Seveda bo prisoten med izrednim delnim zasedanjem v Bruslju, pri čemer bo spremljal predsednika vlade svoje države in torej ne bo govoril kot predsedujoči Svetu. Zahvaljujem se ministru Janezu Lenarčiču in slovenskemu predsedstvu za sodelovanje z Evropskim parlamentom, zlasti med časom za vprašanja Svetu, ki sem mu predsedoval.

Zavedam se tudi, da bo julija minister Janez Lenarčič zasedel vodilno funkcijo v mednarodni organizaciji za človekove pravice s sedežem v Varšavi. Pri tem mu čestitam in se zahvaljujem ter mu želim vse najboljše. Menim, da bo v okviru tega morda ponovno imel priložnost za občasno sodelovanje z Evropskim parlamentom, zlasti v zvezi s spremljanjem volitev glede na to, da je zadevna organizacija povezana z OVSE. Zato želim gospodu Lenarčiču vse dobro v prihodnje in se mu ponovno zahvaljujem za prisotnost tu, pripravljenost na odgovarjanje in kakovost njegovih odgovorov.

S tem se zaključuje čas za vprašanja.

(Seja je bila prekinjena ob 19.00 in se je nadaljevala ob 21.00.)

PREDSEDUJOČI: GOSPOD MAURO
Podpredsednik

(1) http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//NONSGML+REPORT+A6-2005-0317+0+DOC+PDF+V0//EN&language=EN.

15. Sestava odborov in delegacij: glej zapisnik

16. Notranji prevoz nevarnega blaga (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je priporočilo za drugo obravnavo (A6-0227/2008) v imenu odbora za promet in turizem o skupnem stališču Sveta za sprejetje direktive Evropskega parlamenta in Sveta o notranjem prevozu nevarnega blaga (06920/3/2008 – C6-0160/2008 –2006/0278(COD) (poročevalec: Bogusław Liberadzki).

  Bogusław Liberadzki, poročevalec. − (PL) Gospod predsednik, ob tej priložnosti želim izreči dobrodošlico komisarju Tajaniju v Parlamentu v njegovi novi vlogi. Glasoval sem za vas, komisar, pri čemer sem prepričan, da sem imel prav.

Direktiva o notranjem prevozu nevarnega blaga posodablja štiri odločbe Komisije in jih združuje v eno samo zakonodajno besedilo. Njeno področje uporabe vključuje prevoz nevarnega blaga po celinskih plovnih poteh, ki doslej še ni bil urejen z zakonodajo EU. Predlog tudi vključuje mednarodne predpise za prevoz nevarnega blaga v zakonodajo Skupnosti in razširja njihovo uporabo na notranji prevoz. Upamo lahko, da se bo posledično zagotovila visoka raven varnosti in obenem izboljšala intermodalnost v prevozu nevarnega blaga.

Rad bi opomnil na dejstvo, da je Parlament na prvi obravnavi sprejel 42 predlogov sprememb. V osnovi ti predlogi sprememb za države članice, ki nimajo železniškega sistema, predvidevajo oprostitev obveznosti prenosa in izvajanja te direktive. Predlogi sprememb so uvedli tudi prehodno obdobje največ dveh let za pripravo na učinkovito izvajanje teh določb. Poleg tega se je uvedlo načelo, da države članice lahko določijo specifične zahteve za nacionalni in mednarodni prevoz nevarnega blaga na svojem teritoriju za vozila, vagone in plovila za plovbo po celinskih plovnih poteh. Države članice lahko tudi predpišejo določene poti ali specifične načine prevoza ter določijo posebna pravila za prevoz nevarnega blaga na potniških vlakih.

Svet in Komisija sta odobrila te predloge sprememb. Svet je menil, da je treba vključiti dve nadaljnji spremembi. Prvič, za člen 1 je predlagal dodatni odstavek. Ta državam članicam omogoča urejanje ali prepoved prevoza nevarnega blaga na njihovem ozemlju, in sicer izključno iz razlogov, ki niso povezani z varnostjo med prevozom. Drugič, Svet predlaga, da se členu 8 doda nov odstavek, ki določa, da Komisija zagotovi finančno podporo državam članicam za prevod evropskega sporazuma o mednarodnem prevozu nevarnega blaga po cesti, pravilnika o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga in evropskega sporazuma o mednarodnem prevozu nevarnega blaga po celinskih plovnih poteh v njihov uradni jezik.

Kot poročevalec podpiram obe spremembi Sveta in priporočam, da se ju odobri. Končno želim povedati, kako vesel sem bil učinkovitega, uspešnega in sprejemljivega pristopa Komisije ter Sveta.

  Antonio Tajani, komisar. − (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, preden spregovorim o direktivi, o kateri poroča gospod Liberadzki, se zahvaljujem temu parlamentu, ker mi je danes izkazal svoje zaupanje kot evropskemu komisarju s prometnim portfeljem. Hvaležen sem redkim poslancem, ki so še prisotni, pri čemer se tudi jaz pogosto nisem udeležil večernih srečanj. Hvala za vaše zaupanje vame in zlasti hvala članom odbora za promet za njihovo prisotnost.

Povedati moram, da sem precej ganjen. Prvič govorim z ne tako drugačnega mesta v dvorani, saj sem se premaknil naprej za štiri sedeže, a nedvomno je zame velika čast, da sem tu, saj mislim, da je za Parlament pomembno, da ima poslanca, pri čemer globoko v sebi še vedno tako mislim o sebi, ki sedi na sedežu komisarja.

Opravičujem se za ta odmik, gospod predsednik, a zdelo se mi je edino prav, da se pred začetkom govora znova zahvalim Parlamentu za vse, kar mi je ponudil v teh letih, in za zaupanje, ki mi ga je izkazal, pri čemer se je to zjutraj potrdilo.

(FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, žal bo moj prispevek k tej razpravi kratek. Na prvi obravnavi tega besedila je Parlament sprejel številne predloge sprememb, ki jih je Svet podprl v okviru skupnega stališča. Sedanje besedilo, ki omogoča sprejetje predloga na drugi obravnavi, izpostavlja le različne tehnične dodatke. Odbor za promet in turizem jih je soglasno podprl, pri čemer se je Komisija v celoti strinjala. Točke, ki bodo predstavljene na drugi obravnavi, bodo predstavljale končne popravke za predloge za prevoz nevarnega blaga. Besedilo je torej veliko jasnejše v podrobnostih, pri čemer to pozdravljam.

To priložnost izkoriščam tudi za zahvalo poročevalcu gospodu Liberadzkiju za učinkovito delo v zvezi s tem predlogom. Zahvaljujem se mu tudi za zaupanje, ki mi ga je danes izkazal, pri čemer upam, da bom lahko sodeloval z njim in resnično tudi z drugimi poslanci od danes do konca parlamentarnega mandata.

  Renate Sommer, v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospod predsednik, najprej se zahvaljujem poročevalcu za njegovo delo in neutrudno pripravljenost na razpravo o tej zadevi.

Predlagana direktiva o notranjem prevozu nevarnega blaga vključuje mednarodna pravila za prevoz nevarnega blaga v zakonodajo Skupnosti in razširja njihovo uporabo na nacionalni prevoz. Posodablja veljavne štiri direktive in štiri odločbe Komisije o prevozu nevarnega blaga ter jih združuje v enoten in poenostavljen zakonodajni dokument. To je dobrodošel primer evropske zakonodaje, ki resnično zmanjšuje birokracijo in pooseblja načelo boljšega oblikovanja zakonodaje.

Ureditev prevoza nevarnega blaga je pomembna za naš prometni sistem. Skupna količina nevarnega blaga, ki je bilo prepeljano v Uniji, vsako leto znaša približno 110 milijard ton/km, pri čemer je varen prevoz tega blaga bistven na podlagi prometne varnosti in okolja. Določbe zagotavljajo visoko raven varnosti v mednarodnem in nacionalnem prevozu z uporabo usklajenih pravil, pri čemer bodo ta pozitivno vplivala na notranji trg v prevozu. Hkrati enotna pravila olajšujejo delo prevoznikom in tako izboljšujejo intermodalnost. Spodbujajo se večnačinovni postopki prevoza.

Po mojem mnenju je zlasti dobrodošlo, da se je obseg uporabe razširil na celinsko pomorstvo. V prihodnosti bodo enotne varnostne določbe veljale za vse celinske plovne poti v EU. Tako se bodo izboljšali delovni pogoji na krovu in prometna varnost. Prav tako se bodo pokazale prednosti glede okoljske zaščite in zmanjšali stroški. Tako se bodo najbrž izboljšale priložnosti in obeti na trgu za celinsko pomorstvo, pri čemer se bodo razbremenile naše ceste in zaščitilo okolje.

Skupno stališče Sveta, ki ga je odbor za promet in turizem sprejel brez sprememb, vsebuje dva predloga sprememb stališča Parlamenta na prvi obravnavi. Prvič, skupno stališče uvaja določbo, ki državam članicam omogoča urejanje ali prepoved prevoza nevarnega blaga na njihovem ozemlju, in sicer izključno iz razlogov, ki niso povezani z varnostjo med prevozom. Ta določba je po naravi izključno pojasnjevalna in je vključena zaradi razjasnitve. O njej smo imeli različne razprave.

Drugič, skupno stališče zagotavlja finančno podporo državam članicam za prevod evropskega sporazuma o mednarodnem prevozu nevarnega blaga po cesti, pravilnika o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga in evropskega sporazuma o mednarodnem prevozu nevarnega blaga po celinskih plovnih poteh ter njihovih spremenjenih različic v njihov uradni jezik. Priznati moram, da sem imela na začetku pomisleke glede tega predloga spremembe. Vendar mi je Evropska komisija zagotovila, da je ta pristop bistven, da bi se zagotovila kakovost prevodov in s tem omogočilo primerno izvajanje določb. Poleg tega je tudi cenejši.

Na kratko, menimo, da so sprejemljivi vsi predlogi sprememb, pri čemer to pomeni, da lahko končno zaključimo to pomembno in na splošno nesporno zadevo.

  Nathalie Griesbeck, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, na vrsti sem, da vas pozdravim ta večer. To je na nek način vaš ognjeni krst, pri čemer kot Francozinja zlasti cenim dejstvo, da ste na obravnavi v ponedeljek zvečer in tudi nocoj spregovorili v tekoči francoščini. V tem sem resnično uživala. Zahvaljujem se tudi kolegu gospodu Liberadzkiju za razprave, ki jih je vodil v odboru za promet in turizem med pregledovanjem predloga direktive o prevozu nevarnega blaga.

Kot je bilo ravnokar razloženo, je Parlament že izrazil svoj pogled na ta predlog direktive septembra leta 2007, pri čemer v zameno pozdravljam dejstvo, da se je dosegel sporazum s Svetom in Komisijo, kar navsezadnje pomeni, da je nocojšnja razprava o besedilu v mnogo pogledih zgolj formalnost. Vseeno izkoriščam to priložnost, ker smo tu med prijatelji, da poudarim, da po mojem mnenju to besedilo predstavlja znaten napredek k boljšemu nadzoru prevoza nevarnega blaga znotraj naših meja in tudi, da je težava prevoza blaga, zlasti nevarnega, zelo zaskrbljujoča za naše sodržavljane in pomembno vprašanje za trajnostni razvoj.

Zdaj količina prevoženega nevarnega blaga znotraj Evropske unije predstavlja okoli 10 % vsega prevoženega blaga, kar je zares zelo visoka številka. To predstavlja 110 milijard ton na kilometer vsako leto, pri čemer se 58 % prepelje po cesti, kar je ogromna količina, 25 % z železnico in 17 % prek celinskih plovnih poti.

Ta direktiva, ki posodablja veljavne določbe, je toliko prepričljivejša v teh težkih časih, ker hkrati združuje štiri direktive v enotno zakonodajno besedilo. To predstavlja jasen korak k večji preglednosti, pri čemer je za vse Evropejce zelo pomembno, da se jim zdijo naše odločbe razumljive.

Končno, zadovoljna sem, da je tudi celinsko pomorstvo vključeno v direktivo.

Prevozu blaga prek plovnih poti je treba nameniti veliko več pozornosti, saj je to okolju prijazen način prevoza, ki lahko ponudi tudi odgovor na stalno povpraševanje po uravnoteženju prometnega sistema Evrope. Združevanje direktiv v enotno zakonodajno besedilo bo prineslo tudi večjo jasnost in preglednost za pravila, ki se uporabljajo v sedanjih razmerah, pri čemer upamo in molimo za večjo intermodalnost prevoza. Pozdravljam ta napreden korak, zlasti za tiste, ki delajo v prevoznem sektorju v času, ko delo Evropske unije ni vedno dovolj dobro razloženo, pri čemer ga naši sodržavljani včasih narobe razumejo.

  Eva Lichtenberger, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, tu notri ni ravno gneče. Mislila bi, da je to dovolj pomembna tema, da bo pritegnila več ljudi. Druga obravnava direktive o notranjem prevozu nevarnega blaga me znova spodbuja, da pozornost usmerim na veliko težavo, tj. da je katera koli direktiva dobra le toliko kot njen nadzor.

Prišlo je do rahlega povečanja obsega prevoza nevarnih snovi z vsemi načini prevoza. Žal vidimo tudi porast malomarnosti, kot trdijo inšpektorji, zlasti glede deklaracije blaga. Lažna deklaracija nevarnega blaga, ki se prevaža, ima lahko dobesedno smrtonosne posledice v primeru nesreče. Na primer, če gasilska enota ne more ugotoviti, katero sredstvo za gašenje potrebujejo za blago, ki se prevaža, ima to lahko usodne posledice. V Innsbrucku, ki je skoraj moje domače mesto, so se komaj izognili obsežni katastrofi preprosto zato, ker je bil glavni lekarnar regije tudi honorarni gasilec. Zato vas pozivam, da imejte v mislih tudi vprašanje nadzora in inšpekcije. To je glavno vprašanje; resnično je to najpomembnejše vprašanje, pri čemer izrekam enak poziv tudi državam članicam.

Vključitev celinskega pomorstva predstavlja izboljšavo. Nesreča, ki vključuje rečni prevoz kemikalij, ima lahko izredno dolgoročne in usodne posledice za okolje.

Mislim, da je pomembno ohraniti in krepiti določbe o predpisovanju določenih poti za prevoz nevarnega blaga. V primeru strmih hribov in naklonov, ki so morda združeni z zelo gostim prometom v določenih obdobjih leta ali na začetku počitnic, je bistvena obramba pred glavnimi tveganji. Po mojem mnenju bi bilo pravilno in primerno, da se zahteva po spremstvu razširi na zlasti nevarno blago, kot so korozivne snovi ali eksplozivi. V zvezi s tem vprašanjem moramo dodatno napredovati, ker bi bili lahko ogroženi tudi drugi uporabniki prevoza, pri čemer bi prišlo do velikih težav v primeru nesreče. Žal opravljeni inšpekcijski pregledi pogosto razkrijejo tudi, da stanje vozil v uporabi ni posebej dobro.

Zato zaključujem s pozivom Parlamentu: potrebni so inšpekcijski pregledi in nadzori za zaščito učinkovitosti te direktive.

  Jaromír Kohlíček, v imenu skupine GUE/NGL. – (CS) Pozdravljam novega komisarja. Gospod predsednik, gospe in gospodje, nevarno blago je treba prevažati znotraj Evropske unije kot katero koli drugo navadno blago, naj nam je to všeč ali ne. Danes nevarno blago predstavlja približno 8 % vsega tovornega prometa, pri čemer je dobro, da to poročilo združuje štiri veljavne direktive v skladu z uporabnimi mednarodnimi sporazumi. Usklajevanje prevoza blaga, zlasti ob upoštevanju večnačinovnega prevoza, je popolnoma ključen in logičen korak, ki bi moral pozitivno vplivati na notranji trg EU. Varnost prevoza se lahko najbolje doseže z združevanjem uredb. Te uredbe morajo jasno določiti označevanje blaga in uvrstiti blago, ki se prevaža, glede na stopnjo nevarnosti, ki je prisotna.

Vidim potrebo po tej tehnični direktivi, pri čemer se strinjam s kolegico poslanko gospo Lichtenberger, da jo je potrebno zelo previdno pregledati, da bi se prepričali, da vsebina ustreza opisu. Svet je prevzel vse predloge sprememb, ki jih je Parlament sprejel na prvi obravnavi. Skupno stališče uvaja le dve manjši spremembi. Ti vključujeta finančno podporo za države članice za prevod direktive v zadevne uradne jezike in omogočanje, da se države članice odločijo, ali bodo izvajale zahteve priloge III v posebnih primerih. Direktiva pomaga nuditi jasno razlago zakonodaje, pri čemer jo poenostavlja za železniški in cestni prevoz ter prevoz prek celinskih plovnih poti. Mislim, da je cestni prevoz pogosto najnevarnejši način prevoza, bolj kot prevoz po plovnih poteh. Skupina GUE/NGL bo zato glasovala za predlagano direktivo.

  Robert Evans (PSE). – Gospod predsednik, najprej se zahvaljujem svojemu prijatelju in kolegu Bogusławu Liberadzkiju za njegovo delo pri tem pomembnem dokumentu. Čestitam tudi našem novemu komisarju za njegov prvi nastop nocoj. Z gospodom Tajanijem bom odkrit: danes nisem glasoval zanj. Nisem glasoval proti njemu, nisem se vzdržal, enostavno nisem sodeloval v glasovanju. Rad bi, da gospod Tajani razume, da ni bilo osebno, šlo je bolj za protest proti sistemu in italijanskim postopkom.

Kljub temu spoštujem njegovo imenovanje ter sem prepričan, da bo v prihodnjih mesecih poskušal storiti vse, da mene in druge prepriča o svojih odlikah in kakovostih ter usposobljenosti za vlogo, ki jo prispeva k temu parlamentu.

Menim, da so nam v zadnjih nekaj dnevih irski volivci pokazali, da se vsi Evropejci ne strinjajo z vlogo in koristmi Evropske unije, evropskim sodelovanjem ter s tem, zakaj so sploh potrebni vseevropski predpisi, ali o tem niso čisto prepričani.

Vendar menim, da bodo vsi ti ljudje, tudi ljudje, ki so glasovali proti, od svojih nacionalnih vlad in Evropske unije pričakovali, da zanje skrbijo. Medtem ko morda notranji prevoz nevarnega blaga ni na vrhu seznama vprašanj, o katerih razmišljajo, je to pravzaprav pomembno vprašanje, pomembna odgovornost in prav je, da za to vsi skrbimo.

Šele zdaj s to direktivo imamo dejansko vseevropska pravila, ki zajemajo prevoz nevarnega blaga, ko po celini potuje iz ene države v drugo.

Gospod Liberadzki je imel prav, ko je opozoril, da v mnogih državah nimajo notranjih ali nacionalnih pravil. Zato bo to poročilo odgovornost preložilo na nacionalne vlade. Vendar je vsaka zakonodaja dobra le, če se izvaja. Zato upam, da bo gospod Tajani v prizadevanju, da pridobi moje zaupanje, z dobrim delom storil vse, kar je v njegovi moči, da spodbudi države članice k zagotavljanju, da se ta zakonodaja ustrezno spremlja, izvaja in po potrebi spremeni ter da se sprejmejo odločni ukrepi proti tistim, ki to direktivo kršijo.

  Silvia-Adriana Ţicău, v imenu skupine PSE. – (RO) Gospod predsednik, gospod komisar, tudi jaz vam čestitam in vam želimo veliko uspeha pri vašem delu ter vam želim povedati, da od vas veliko pričakujemo.

Čestitam našemu kolegu gospodu Liberadzkiju za njegovo poročilo, ki je del procesa poenostavitve zakonodaje ter pravzaprav združuje besedila štirih direktiv v enega in jih posodablja. Prejšnja evropska zakonodaja ni zajemala pomorskega prevoza nevarnega blaga, ki so ga urejala pravila, določena z različnimi večstranskimi sporazumi, ki so jih uporabljale države članice.

Zato je pomembno, da bomo imeli zakonodajo Skupnosti s skupnimi pravili za vse države članice v zvezi s prevozom nevarnega blaga, in sicer vsemi načini prevoza. Obstoj teh pravil omogoča premestitev nevarnega blaga med različnimi načini prevoza. Poleg določb te direktive lahko države članice v nacionalno zakonodajo uvedejo posebne zahteve za vozila, vagone in plovila za prevoz po celinskih plovnih poteh.

Predloga sprememb, ki ju je predlagal Svet, uvajata dva nova elementa: prvi uvaja in državam članicam omogoča urejanje ali strogo prepoved prevoza nevarnega blaga po celinskih plovnih poteh na njihovem ozemlju, in sicer iz razlogov, ki niso povezani z varnostjo. Drug predlog spremembe Komisiji nalaga odgovornost, da zagotovi finančno podporo državam članicam za prevod evropskih sporazumov o prevozu nevarnega blaga po cesti, železniških progah in morju v njihove uradne jezike.

Kljub temu menim, da morajo vse države članice izvesti tudi informativne kampanje, da se obvešča ljudi, ki jih zanimajo določbe nove direktive. Skladnost s tem pravili je bistvena. Odgovorni organi morajo zagotoviti, da se prevoz nevarnega blaga izvaja le v skladu z določenimi skupnimi pravili in omejitvami.

  Reinhard Rack (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, gospod podpredsednik Komisije, iskreno vam čestitam za vaš novi položaj. Nedvomno bomo v prihodnosti imeli veliko priložnosti, da bomo z vami razpravljali o vprašanju prevoza, in tega se zelo veselim. Zahvaljujem se tudi poročevalcu, da je zagotovil dobro pravno besedilo. Zdaj moramo poskrbeti za čim hitrejše izvajanje tega pravnega besedila v državah članicah ter, kar je še pomembnejše, kot je bilo danes že omenjeno, moramo zagotoviti, da se ustrezna nacionalna zakonodaja in pravila na lokalni ravni pravilno izvajajo. Za to potrebujemo zavezanost in natančen pristop ustreznih organih. Ne potrebujemo nepazljivosti ali zatiskanja oči tistih, ki so odgovorni za spremljanje.

Kot so povedali prejšnji govorniki, je prav tako pomembno, da je deklaracija nevarnega blaga takšna, da so lahko inšpekcije in spremljanje opravijo, kot je primerno. To bo izboljšalo varnost na naših cestah in celinskih plovnih poteh.

  Wiesław Stefan Kuc (UEN). - (PL) Gospod predsednik, pred skoraj enim letom sem potoval po avtocesti, ko sem videl, kako se je prevrnila cisterna z utekočinjenim plinom. Bilo je nemogoče zapustiti avtocesto in kmalu je nastala dolga vrsta. Vsi so zadrževali dih v strahu pred eksplozijo. Taki primeri se na cestnih omrežjih Unije dogajajo vsak dan. Dobro je, da končno sprejemamo zakonodajo o tej zadevi ter da bodo naša cestna in železniška omrežja tako varnejša. Direktiva, ki se obravnava, je nadaljnji ukrep, namenjen večji varnosti naših državljanov, zmanjšanju števila nesreč in uvedbi enotnih pravnih določb.

Zahvaljujem se gospodu Liberadzkiju za njegovo delo, ki nam bo vsem koristilo.

  Antonio Tajani, komisar. − (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, menim, da je bilo s sprejetjem zakonodajnega besedila, ki bo prispevalo k temu, da bodo ceste v Evropski uniji varnejše za državljane, opravljeno dobro delo.

Prevoz nevarnega blaga lahko predstavlja tveganja, kot se vsi zavedamo. Zato je prav, da se Evropska unija zaveže k zagotavljanju varnosti za vse svoje državljane. Naj ponovim, kar sem povedal na seji pred dvema dnevoma, da je zaščita pravic državljanov ena od mojih prednostnih nalog. Vsaka pobuda, ki jo sprejme Komisija, bo služila oblikovanju zaščitnih ukrepov za državljane in nudila praktične odgovore na njihove skrbi.

Med nocojšnjo razpravo sem začutil željo Parlamenta, da prispeva k sprejetju zakonodaje, ki državljanom omogoča varnejše potovanje po cestah. Komisija vsekakor obljublja, da bo spremljala izvajanje v državah članicah, kot to počne za vso ostalo zakonodajo. Komisija je varuh pogodb in jaz nameravam svoje naloge opravljati strogo v tem smislu. Zato bom glede direktive, ki jo zdaj sprejemamo, in drugih naredil vse, da se bodo izvajale, ter bom preverjal, da jo vse države članice EU izvajajo v interesu državljanov Evrope, ki je najpomembnejši.

Hvala, gospod predsednik, in še enkrat se zahvaljujem poročevalcu za njegovo odlično delo ter za to, da je lahko celo na drugi obravnavi prispeval k boljšemu in jasnejšemu zakonodajnemu besedilu.

  Bogusław Liberadzki, poročevalec. − (PL) Gospod predsednik, zahvaljujem se poročevalkama v senci, in sicer gospe Sommer in gospe Griesbeck, ter gospodu Evansu in gospe Ţicău za njune izjave, sodelovanje in podporo.

Zdaj bom podal dva odgovora na pripombe gospe Lichtenberger v zvezi s spremljanjem izvajanja določb. Zagotovljeno je dvoletno prehodno obdobje, da se državam članicam omogoči, da se pripravijo na učinkovito izvajanje novih ukrepov. Rad bi poudaril, da je do danes le osem od 27 držav članic istočasno sprejelo vse tri mednarodne akte, in sicer evropski sporazum o mednarodnem prevozu nevarnega blaga po cesti, pravilnik o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga in evropski sporazum o mednarodnem prevozu nevarnega blaga po celinskih plovnih poteh. Zato je dobro, da je cilj popolno izvajanje teh pravil, kar zadeva mednarodni prevoz in njihov prenos v nacionalni prevoz. Prepričan sem, da v zvezi s tem dobro napredujemo.

Gospod komisar, še enkrat se vam zahvaljujem za vaše razumevanje in vas prosim, da svoji ekipi sporočite mojo zahvalo. V veselje mi je bilo delati s Komisijo in Svetom.

  Predsednik. − Ta razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 19. junija 2008.

Pisna izjava (člen 142)

  Magor Imre Csibi (ALDE), v pisni obliki. – Ta prihodnja direktiva je velik napredek na področju zaščite naše varnosti in našega okolja, ker uvaja evropska pravila za prevoz nevarnega blaga ne samo po cestah in železnicah, ampak tudi po celinskih plovnih poteh.

Nesreče na celinskih plovnih poteh lahko imajo velik vpliv in resne posledice, kot so zastrupitev vode, izumrtje prostoživečih živali in rastlin ter zdravstvene težave ljudi. Zato je še toliko pomembnejše, da se tudi pri tem načinu prevoza poskuša zmanjšati tveganje z oblikovanjem skupnih pravil.

Poleg tega močno podpiram vključitev določbe, da lahko države članice urejajo ali prepovejo prevoz nevarnega blaga iz razlogov, ki niso povezani z varnostjo. V primeru cianida, zelo strupene snovi, je bilo 14 % izpustov te snovi v okolje povzročenih v nesrečah pri prevozu. Ti podatki izpostavljajo občutljivost prevoza cianida ter poudarjajo potrebo po odločnejših okoljskih in varnostnih standardih. Zato spodbujam države članice, da sprejmejo čim strožje ukrepe za urejanje prevoza cianida in da prepovejo prevoz cianida v razsutem stanju na njihovem ozemlju, kadar je potrebno. Včasih je čim večje zmanjšanje prevoza nevarnega blaga najvarnejši način za čim večje zmanjšanje tveganj.

17. Izboljšanje varnosti cestne infrastrukture (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je poročilo gospoda Helmutha Markova (A6-0050/2008) v imenu odbora za promet in turizem o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o izboljšanju varnosti cestne infrastrukture (KOM(2006)0569 - C6-0331/2006 - 2006/0182(COD)).

  Antonio Tajani, komisar. − (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, razpravljali bomo o drugi temi, povezani z varnostjo naših državljanov na evropskih cestah.

Menim, da je treba to vprašanje poudariti. To popoldne sem se srečal z uradniki iz mojega generalnega direktorata z namenom izboljšati in okrepiti prizadevanja Komisije na področju varnosti v cestnem prometu.

Podatki za zadnjih nekaj mesecev so žal zaskrbljujoči in lahko ogrozijo cilj, ki smo si ga določili, in sicer prepolovitev števila žrtev na cestah. Zato moramo nadaljevati z našim delom. Danes sem zadovoljen, da lahko zaključimo še eno direktivo v zvezi z varnostjo v cestnem prometu in torej varnostjo vseh državljanov Evrope.

V Beli knjigi o evropski prometni politiki iz leta 2001, ki jo je vodila gospa Loyola de Palacio, je Komisija predložila ambiciozen cilj prepolovitve števila žrtev na cestah do leta 2010. Parlament je to pobudo sprejel in jo je vedno podpiral.

Kot sem dejal, po vrsti zelo pozitivnih podatkov rezultati zadnjih nekaj let žal niso bili tako pozitivni, kot bi si želeli. Poleg tega se seveda vsi zavedamo, da se velika večina nesreč zgodi predvsem zaradi človeške napake ali nepazljivosti.

Vendar je stanje cestnega omrežja skupaj z naraščajočo količino prometa pogosto ključni dejavnik pri povzročanju nesreč. Pravzaprav se je pokazalo, da ima stanje cestne infrastrukture odločilno vlogo pri vsaki tretji nesreči. Zato mora biti poleg pobud za izboljšanje ravnanja cestnih uporabnikov in stopnje varnosti vozil infrastruktura tretji steber vsakega programa za varnost v cestnem prometu, ki temelji na načelu celostnega pristopa.

Predlog direktive o izboljšanju varnosti cestne infrastrukture nudi dobro kombinacijo preventivnih in popravnih ukrepov. Namen postopkov, ki jih direktiva uvaja, je zagotoviti, da je varnost vključena v faze načrtovanja, zasnove in gradnje ter v upravljanje in delovanje cestne infrastrukture. Namen direktive seveda ni učiti gradbenike, kako graditi ceste, in gotovo ne predstavlja pobude za gradnjo novih cest. Je bolj mehanizem, namenjen razširitvi postopkov, ki se včasih na različne načine že uporabljajo, na vse države članice. Dodana vrednost delovanja na evropski ravni je v razširitvi in prenosu najboljših praks na države članice, ki jih še ne uporabljajo.

Gospod Markov in njegovi kolegi v odboru za promet so pri pripravi tega predloga trdo delali in so prispevali k boljšem rezultatu. Osnutek besedila je bil med obravnavo v institucijah večkrat spremenjen. Odstranjene se bile mnoge administrativne obveznosti in zahteve, da je treba posredovati informacije, z namenom zmanjšati birokratske obremenitve. Priloge, ki naštevajo merila, ki jih je treba upoštevati za postopke, uvedene z direktivo, niso zavezujoče. Nekatere opredelitve so bile popravljene, da so usklajene s praksami, ki že obstajajo v nekaterih državah članicah. Kljub temu so glavni elementi prvotnega predloga ostali nespremenjeni, zato je sedanje besedilo za Komisijo sprejemljivo.

Ko bo direktiva enkrat sprejeta, bo to prva zakonodaja Evropske unije, usmerjena v cestno infrastrukturo kot celoto; to bo zelo pomembno in močno orodje. Dovolite mi, da še enkrat opozorim, da bo rešenih več kot 600 življenj in preprečenih okrog 7 000 nesreč vsako leto, če se bo ta direktiva uporabljala v vseevropskem cestnem omrežju.

Jasno je, da bo imela direktiva tudi pomemben socialni in gospodarski učinek. To bo dolgoročen proces. Naš cilj je spremeniti kulturni odnos do varnosti v fazah izdelave načrtov cest, gradnje in vzdrževanja. V tem okviru je to v prihodnost usmerjena direktiva, ki lahko ostane v veljavi naslednjih 50 let.

Gospod Markov, še enkrat hvala za delo, ki ste ga opravili, gospe in gospodje, vam pa hvala za pozornost.

  Predsednik. − Hvala, gospod komisar. Parlament se seveda zaveda, da želi Komisija prepoloviti število smrti in ne življenj.

  Helmuth Markov, poročevalec. − (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, po več kot letu in pol pogajanj so se vse parlamentarne skupine, Svet in Komisija končno sporazumeli o kompromisnem besedilu direktive o izboljšanju varnosti cestne infrastrukture v EU.

Najpomembnejši vidik tega sporazuma je, da vsi udeleženci priznavajo, da je varnost cestne infrastrukture bistvena za izboljšanje varnosti na evropskih cestah. Poleg temeljnega cilja modalnega prehoda s cestnega na železniški promet so ključni dejavniki seveda tudi obnašanje voznikov, varnost vozil, obzirna vožnja in spoštovanje prometnih predpisov.

Na teh področjih obstaja različna evropska zakonodaja, čeprav neenotna. Zdaj na primer ni skupnih pravil o načrtovanju in vzdrževanju infrastrukture. To je težko razumeti; ali se namreč ceste kdaj ustavijo na nacionalnih mejah? Prav gotovo morajo biti vsi vozniki, ki uporabljajo te ceste, pomirjeni, da uporabljajo dobro cestno infrastrukturo.

Kljub tem argumentom je odbor za promet in turizem z zelo majhno večino, o kateri je odločal le en glas, v celoti zavrnil prvotni predlog Komisije, pri čemer je opozarjal na pravice držav članic do subsidiarnosti. V Svetu in v Parlamentu so različna mnenja o tem, kako natančna in zavezujoča bi direktiva morala biti. Zato je bilo bistveno doseči kompromise, ki niso šli tako daleč kot prvotni predlog Komisije in moj začetni osnutek poročila.

Osebno bi raje videl, da bi se sprejela enotna, zavezujoča, vendar seveda ne izključna merila, ki bi urejala, kako se ceste v EU – ne samo vseevropska cestna omrežja – načrtujejo, gradijo, pregledujejo z vidika skladnosti s prometnimi predpisi in varnosti v cestnem prometu ter izboljšajo, če je potrebno. Po mojem mnenju bi to bilo koristno tudi v zvezi z oceno tveganja, pri čemer je ključna besedna zveza zbiranje podatkov o nesrečah.

Žal je sedanji predlog le začetni korak v pravo smer, vendar je to vsaj nekaj. Upam, da bodo države članice s temi priporočili pridobile pozitivne izkušnje in bodo morda kasneje izbrale bolj usklajen pristop. Zlasti v uvodnih izjavah je očitno, da bo to poskusna faza, ki nikakor ne izključuje možnosti tesnejšega sodelovanja v prihodnosti.

Kar zadeva glavno vsebino poročila, bo pozornost najprej namenjena varnosti v vseh fazah načrtovanja, izgradnje in vzdrževanja cest.

Drugič, cestni odseki, kjer se zgodi največ prometnih nesreč, morajo biti posebej temeljito pregledani in ustrezno označeni za voznike. Naslednji cilj je na primer uvedba podobnih prometnih znakov na območjih del na cesti, tako da vozniki podnevi in ponoči pravočasno opazijo te nevarnosti.

Tretjič, neodvisno osebje, ki je ustrezno in pravilno usposobljeno, mora imeti ključno vlogo pri načrtovanju in inšpekcijskih pregledih. Medtem ko natančna uskladitev usposabljanja v različnih državah članicah ni obvezna, si morajo države članice prizadevati za medsebojno združljive učne načrte za usposabljanje izvedencev za varnost v cestnem prometu.

Četrtič, tistim državam članicam, ki že imajo dobro delujoče sisteme izboljšanja varnosti cestne infrastrukture, mora biti dovoljeno, da še naprej uporabljajo obstoječe metode, če so zahteve iz direktive izpolnjene.

Petič, direktiva nudi mnogo uporabnih primerov metod in meril, ki se lahko uporabljajo za inšpekcijske preglede varnosti in analize tveganja/nesreč. Ponovno poudarja potrebo po zadostnem številu varnih parkiriščih.

Šestič, poudarja, da je treba razviti in uporabljati nove tehnologije, da se doseže nenehno izboljševanje varnosti v cestnem prometu.

Komisija lahko spodbuja izmenjavo najboljših praks v zvezi z izboljšanjem varnosti na cestah, ki niso vseevropska cestna omrežja, so pa bile zgrajene z evropskimi sredstvi. Kompromis zagotavlja, da bo Parlament ustrezno vključen v dopolnitev in nadaljnje spremembe določb direktive. Prepričan sem, da bo Parlament podprl dosežen kompromis, o katerem se bo glasovalo kot o sklopu 1.

Iskreno se zahvaljujem poročevalcem v senci ter predstavnikom Komisije in Sveta za njihovo intenzivno sodelovanje, čeprav mi to zadeve ni vedno olajšalo. Upam, da bo direktiva prinesla izboljšave, ki jih potrebujemo.

  Renate Sommer, v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, tudi jaz vam končno čestitam za novi položaj. Čestitam vam in vam želim vse najboljše, vendar bi rada izrazila tudi upanje, da v prihodnosti Komisija ne bo več pripravljala nesmiselnih osnutkov. Pred enim letom je odbor za promet in turizem zavrnil predlog Komisije o izboljšanju varnosti cestne infrastrukture, ker je bil preveč birokratski in po našem mnenju ni ustvaril nobene dodane vrednosti.

Še vedno verjamem, da je direktiva odveč in da je malo verjetno, da bo ustvarila dodano vrednost. Cestne infrastrukture so v državah članicah zelo različne in menim, da moramo podpreti le tiste države članice, ki zaostajajo, za kar ne potrebujemo direktive, ki velja za vse. Bolje bi bilo, če bi namesto direktive sprejeli smernice na podlagi obstoječih najboljših praks v državah članicah.

Glede na to bi raje videla, da bi direktivo v celoti zavrnili, vendar v Parlamentu ne bomo dosegli politične večine za to možnost, pa tudi Svet vztraja na pravilih brez vsebine, zato smo se zdaj na podlagi poročila odbora za promet sporazumeli o kompromisu. Ta kompromis v glavnem predstavljajo majhne spremembe, kot so jezikovne izboljšave in spremembe prilog, ki podrobneje določajo postopke izboljševanja varnosti.

Varnost v cestnem prometu je za nas seveda zelo pomembno vprašanje, vendar je bilo na ravni EU že veliko narejenega za izboljšanje varnosti v cestnem prometu, na primer v zvezi s časom vožnje in počitka, dodatnimi ogledali tovornjakov, varnostjo v predorih itd. Vse to so področja, na katerih je koristno imeti pravila na ravni EU. Tukaj bi se lahko naredilo še več, vendar le, če bi bila dodana vrednost varnosti v cestnem prometu. Zaradi načela subsidiarnosti to ne velja za varnost cestne infrastrukture, vendar se lahko kljub mojemu nasprotovanju strinjam s predlogom Komisije, ker ga je omilila.

Direktiva od držav članic zahteva le uvedbo štirih postopkov za izboljšanje varnosti cestne infrastrukture in zadeva le ceste, ki so del vseevropskih cestnih omrežij. Ker priloge niso zavezujoče, lahko države članice same določijo potrebne postopke. To pomeni, da imajo države članice dovolj manevrskega prostora, da obdržijo svoje obstoječe uspešne sisteme. Za tiste, ki že imajo dobre sisteme izboljšanja, ni nobenih obveznosti.

Izbrisali smo tudi obsežne zahteve po poročanju, ki jih je zahtevala Komisija, in preprečili razširitev področja uporabe na avtoceste, kot je želel poročevalec. Vsaka druga rešitev bi kršila načelo subsidiarnosti.

Konec koncev imamo zdaj smernice v obliki direktive. Prvič sem doživela nekaj takega. To je rezultat, ki ga moja skupina lahko podpre, saj smo že od začetka hoteli smernice.

Ali lahko prosim, da v zvezi s predlogom spremembe 70 kot osnovo uporabimo angleško različico, ker vsaj nemška vsebuje napake, in menim, da je morda treba pregledati tudi druge jezikovne različice.

  Bogusław Liberadzki, v imenu skupine PSE. – (PL) Gospod predsednik, na začetku bi rad povedal, kako me veseli, da je komisar nadaljeval s stališčem, ki ga je sprejel njegov predhodnik. Gospod Markov je tej direktivi posvetil veliko časa, vendar se je skupaj z vsemi nami zavedal, da je resno ogrožena, kot je dejala gospa Sommer. Ni bilo jasno, ali bo uspela ali ne. Jaz in moja politična skupina smo bili in še vedno smo med tistimi, ki so to direktivo želeli. Eden od razlogov, zakaj si jo tako želimo, je, da bi jo radi uporabili kot učinkovit instrument za spodbujanje ukrepov, zlasti v državah, ki so se Uniji pridružile v zadnjih dveh širitvah. V mislih imamo metodo, tehnologijo, hitrost in časovni razpored za posodobitev njihove infrastrukture, da se izboljša varnost. Razlogi za to so zelo pomembni. Če je število nesreč na Poljskem podobno tistemu v Nemčiji, pomeni, da so razmere na Poljskem slabe. Enako velja za druge nove države. Zato bomo podprli kompromise in vložene predloge sprememb. Pozivam k močni podpori. To ni le kompromis za ohranitev ugleda v zvezi s predloženo različico. Menim, da je to pomemben kompromis, ki bi moral biti sprejemljiv za vse zadevne strani.

Gospodu Markovu se še enkrat zahvaljujem za njegovo sodelovanje. V nasprotju s tem, kar ste vi povedali, gospod, z vami ni bilo težko delati. Veseli me, da lahko vzpostavimo pomemben instrument, ki bo izboljšal varnost cestnega prometa.

  Paweł Bartłomiej Piskorski, v imenu skupine ALDE. – (PL) Gospod predsednik, tudi jaz komisarju izrekam dobrodošlico ter verjamem, da bomo sodelovali in dobro delali skupaj.

Danes obravnavamo direktivo o varnosti v cestnem prometu. To je gotovo v skladu s temo, določeno za sedanjo sejo Parlamenta v Strasbourgu. Včeraj smo obravnavali vprašanje varnosti pešcev in kolesarjev. Danes smo že razpravljali o prevozu nevarnega blaga in zdaj razpravljamo o varnosti na cestah. Jutri bomo razpravljali o predlogu o inteligentnih avtomobilih.

Vse to so dobre novice za državljane Evropske unije, ker kaže, da Evropski parlament obravnava nekatera vprašanja, ki lahko izboljšajo njihovo varnost, ko potujejo po cestah. Te dobre novice seveda sprožajo celo vrsto vprašanj. Prvič, moramo se zavedati, da gre za zaporedje dogodkov in da nobena od teh direktiv ali drugih pravnih aktov ne bo sama rešila problema. Moramo razumeti, da je naša želja izboljšati sistem, da bo število nesreč vsako leto manjše in posledice teh nesreč vedno manj resne. Vendar je izvajanje teh ukrepov zelo pomembno. To še posebej velja za nove države, katerih cestna infrastruktura je zelo slaba. Ta direktiva bo za njih zelo pomembna. Mora biti popolnoma jasno, da to ni primer pretiranega urejanja v okviru evropske zakonodaje. To je direktiva, ki se lahko v zvezi s tem izkaže za koristno, tako da določa standard, ki ga bodo morale vlade izvajati.

Rad bi nekaj dodal temu, kar je povedal naš poročevalec gospod Markov. To je dober in pozitiven dokument. Kot sem prej izjavil, je del tekočega dela Evropskega parlamenta, namenjenega izboljšanju varnosti naših državljanov v cestnem prometu. Hvaležen sem za to in verjamem, da bo Parlament v prihodnosti nadaljeval z delom v zvezi s tem vprašanjem.

  Eva Lichtenberger, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, v vaših pripombah o direktivi ste omenili dejstvo, da statistični podatki kažejo poslabšanje razmer, kar zadeva smrtne žrtve v nesrečah, zlasti v zadnjem letu, medtem ko se je prej število smrti zmanjšalo. To verjetno ni povezano s samo infrastrukturo, saj ni verjetno, da bi se samo v enem letu stanje evropskih cest tako hitro poslabšalo, da bi naenkrat veliko več ljudi umiralo v prometnih nesrečah.

Iz mojih uvodnih pripomb lahko razberete, da imam nekaj pomislekov glede te direktive. Tudi jaz menim, da bi bile smernice popolnoma ustrezne. Še vedno mi ni popolnoma jasno glede dodane vrednosti, ki naj bi jo ustvarila ta direktiva, in zelo pozorno bom spremljala proces izvajanja, da vidim, kako natančno se to dosega.

Vedno me moti, ker po mojem mnenju ni ravnovesja v zvezi z varnostjo v cestnem prometu. Po eni strani glede tehničnih ukrepov zelo hitro predpisujemo sredstva, čeprav gre samo za to, da se stvari podražijo, in varnostne prednosti niso popolnoma jasne. Tudi ko gre za infrastrukturo zelo radi sprejemamo celovite preskriptivne ukrepe. Ko pa govorimo o ljudeh, ki so še vedno ključni dejavnik pri nesrečah, ta parlament o tem vprašanju zelo nerad govori.

Še vedno verjamem, da bo za voznika zelo težko, če se ne zna prilagoditi vremenskim razmeram, ker vremena v EU še ne moremo nadzirati in ima vedno velik vpliv na nesreče. Čakam, kaj se bo zgodilo med izvajanjem, in to bom zelo pozorno spremljala.

  Leopold Józef Rutowicz, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, prometne nesreče so glavni vzrok smrti in invalidnosti v državah z razvitim prevoznim sistemom. Direktiva o izboljšanju varnosti cestne infrastrukture v vseevropskem cestnem omrežju je dokument, ki bo zmanjšal število nesreč. Je potreben predpis in celovito obravnava izzive varnosti v cestnem prometu od načrtovanja do uporabe. Vloženi predlogi sprememb imajo trdno osnovo. Predlagal sem črtanje predloga spremembe k členu 5(1), ki je podaljšal časovno obdobje za preglede nevarnih odsekov cestnega omrežja z enega na tri leta. To podaljšanje bo nepotrebno, ko se bo direktiva enkrat izvajala. Gre za celovito direktivo in v skladu z določbami o boljšem nadzoru bi varnost obstoječih, grajenih, izboljšanih in načrtovanih cest do leta 2010 morala prepoloviti število smrtnih nesreč.

Države članice lahko pri organizaciji nadzora nacionalnih in regionalnih cest za zmanjšanje števila nesreč na cestah Evropske unije temeljijo na določbah direktive. Vsako leto približno 40 000 ljudi izgubi življenje v prometnih nesrečah, nesreče te vrste pa so glavni vzrok smrti pri ljudeh, mlajših od 45 let. Pomembno je tudi, da se sprejmejo ukrepi za zagotovitev boljšega stanja in boljše kakovosti vozil. Potrebni so ukrepi za izboljšanje infrastrukture in usposabljanja ter širjenje informacij o varni vožnji.

Poročevalcu gospodu Markovu čestitam za dobro poročilo in za prispevek k pripravi osnutka direktive. Podpiramo to direktivo.

  Jaromír Kohlíček, v imenu skupine GUE/NGL. – (CS) Eden od pomembnih ciljev, ki jih je leta 2001 Evropska unija določila v zvezi s cestnim prometom, je bil do leta 2010 zmanjšati število smrtnih žrtev v nesrečah na evropskih cestah za 50 %, tj. s 50 000 na 25 000 letno. Rezultati do zdaj niso zadovoljivi. Leta 2005 je bilo smrtnih žrtev 41 500. Zato potrebujemo nove ukrepe. Varnost v cestnem prometu ni odvisna samo od varnosti vozil in kakovosti usposabljanja voznikov, ampak tudi od stanja infrastrukture, kar pomeni varnosti gradnje cest in cestnih oznak. Večina obstoječih ukrepov se osredotoča na varnost vozil, medtem ko nekateri poskušajo vplivati na usposabljanje voznikov in izločiti tiste, ki bi lahko bili nevarni za druge uporabnike cest, na primer prek sistema točk.

Na ravni Evropske unije do zdaj ni bilo veliko storjeno glede metode izboljšanja cestne infrastrukture. Zato je treba čim hitreje razširiti tako imenovane najboljše prakse. Ker se ceste, vključene v omrežje TEN-T, obravnavajo kot najpomembnejše, poročilo preučuje tudi to vprašanje Menim, da so dolgoročno potrebne naložbe, usmerjene v vzdrževanje infrastrukture in cestnih oznak, vključno z uporabo informacijske tehnologije, in ne le na glavnih cestah in v novih državah. Poleg elementov pasivne in aktivne varnosti v novih avtomobilih ter sistema eCall je to vidik, ki lahko ima v prihodnosti največji vpliv na varnost v cestnem prometu. Skupina GUE/NGL močno priporoča, da se glasuje za poročilo.

  Michael Henry Nattrass, v imenu skupine IND/DEM. – Gospod predsednik, Komisijo je Združeno kraljestvo že premagalo, ko je poskušala uvesti usklajene merske enote, zasačilo kot vandale, ki rišejo grafite in spreminjajo prometne zanke v Združenem kraljestvu. Vendar ne poslušajo in gospod Markov bo standarde prometne varnosti zaupal nadzoru neizvoljenega komisarja.

Predlog spremembe 5 je dober: „Številne države članice že imajo dobro delujoče sisteme izboljšanja varnosti cestne infrastrukture, zato bi jim moralo biti dovoljeno, da še naprej uporabljajo obstoječe metode.“ Ali bodo nekatere države bolj usklajene kot druge? Katere države? Prosim, naštejte imena.

Ceste Združenega kraljestva imajo visoke varnostne standarde, na primer preveč merilnikov hitrosti. Zakaj se ti ne uskladijo? Prosim, odstranite jih, kolikor hočete. Predlog spremembe 53 zahteva usklajenost vidljivosti in čitljivosti prometnih znakov, predlog spremembe 49 pa zahteva usklajene prometne znake in označbe. Ali je namen te čitljivosti, da se voznike v Združenem kraljestvu zmede v 35 jezikih EU? Kaj je njen namen? Ali poročevalec predlaga ogromne prometne znake z veliko pisavo, da bodo vozniki lahko že od daleč poiskali svoj jezik? Ali morda parkirne prostore, da bodo vozniki lahko stopili iz avta in vse prebrali? Kaj pa potem? Razdalje se v Združenem kraljestvu merijo v miljah in zavorne poti v jardih. Bistvo EU je v usklajevanju in ne v ljudeh, zato bo neizvoljeni komisar prikrito odpravil imperialne merske enote in tradicije Združenega kraljestva, brez da bi vprašal ljudi.

Naslov tega dokumenta bi moral biti „EU ne zna brati znakov“. Vendar so glede tega znaki jasni. Ohranite razdaljo ter poslušajte ljudi in ne politikov. Če se želite vmešavati v imperialne merske enote, organizirajmo referendum o tem v Združenem kraljestvu in na Irskem, ali bi radi še več vozniškega besa? Združenemu kraljestvu bi bilo bolje zunaj.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). - (PT) Gospod predsednik, preden prispevam k razpravi, bi rad čestital komisarju za njegovo imenovanje.

S sprejetjem ustreznih ukrepov glede vozil in voznikov je bila na področju varnosti v cestnem prometu dosežena stopnja napredka. Vendar nas čaka še veliko dela, saj so statistični podatki zaskrbljujoči. Na cestah Evropske unije vsak dan umre približno 43 000 ljudi. Na svetovni ravni je število smrtnih žrtev v prometnih nesrečah še bolj strašno, saj znaša 1,2 milijona oseb. Nesreče so razlog za skoraj tretjino smrti med mladimi.

Pobuda, namenjena izboljšanju varnosti cestne infrastrukture, je zelo pomembna. To pa zato, ker fizično stanje cest odločilno prispeva k številu nesreč, do katerih na njih vsak dan prihaja. Večina obstoječega cestnega omrežja je bila zgrajena pred desetletji. Zaradi fizičnega stanja, vzdrževanja in današnjega obsega prometa ne izpolnjuje več veljavnih varnostnih standardov.

Strinjam se s poročevalcem, da se ta direktiva ne sme uporabljati le za vseevropska cestna omrežja: njeno področje uporabe mora biti širše. Po statističnih podatkih se le 7 % nesreč s smrtnim izidom zgodi na avtocestah. V prometnih nesrečah dve tretjini ljudi umre v nesrečah na cestah z enojnim voziščem zunaj strnjenih naselij in na podeželju. Varnostna vprašanja je treba upoštevati pri fazah načrtovanja in zasnove, vključno z načrtovanjem cestne infrastrukture, ter pri uporabi cesti.

  Silvia-Adriana Ţicău (PSE). - (RO) Gospod predsednik, gospod komisar, spoštovani kolegi, v Evropski uniji v prometnih nesrečah vsako leto umre približno 43 000 ljudi, približno 1,7 milijona ljudi pa je ranjenih. Poleg oblikovanja in izdelave varnejših vozil morajo države članice vlagati tudi v varnost cestne infrastrukture.

Ocene učinkov na varnost v cestnem prometu bi morale v fazi načrtovanja pokazati učinke različnih možnosti načrtovanja infrastrukturnega projekta na varnost v cestnem prometu in to bi moralo biti odločilno pri izbiri poti.

Odbor za promet in turizem je podprl predlog spremembe, v skladu s katerim lahko države članice izvajajo določbe te direktive kot sklop dobrih praks tudi za nacionalno cestno infrastrukturo, ki ni vključena v omrežje TEN-T in ki je bila deloma ali v celoti zgrajena z uporabo sredstev Skupnosti.

Da se spodbudi kolesarjenje, zlasti na urbanih območjih, morajo države članice v vsako gradnjo infrastrukture cestnega prometa vključiti posebne poti za kolesarje, s čimer bi se čim bolj izognili križanju glavnih voznih poti.

Menim, da morajo države članice zagotoviti ustrezno prometno signalizacijo, da se udeležence v prometu opozori na odseke cestne infrastrukture, ki se popravljajo in ki lahko ogrozijo njihovo varnost.

Menim tudi, da morajo v primeru, ko izvajanje določb iz te direktive ustvari nove obveznosti za uresničitev projekta cestne infrastrukture, Komisija in države članice zagotoviti ustrezno povečanje dodeljenih sredstev.

Na koncu bi poudarila potrebo po izgradnji varnejših parkirišč in upam, da bo komisar podprl spremembo proračuna za leto 2009, ki sem jo predložila v ta namen. Čestitam poročevalcu.

  Nathalie Griesbeck (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zahvaljujem se našemu poročevalcu za razprave, ki jih je dve leti vodil v odboru za promet in turizem, ko se je pripravljalo to besedilo, katerega cilj je izboljšati varnost v evropskem cestnem omrežju.

Ta pomembna in stalno ponavljajoča se tema je glavna skrb tega parlamenta, ki je pogosto pozvan, da poda svoje mnenje o številnih tehničnih vprašanjih v zvezi z varnostnimi standardi vozil. Nocoj lahko ponovno poudarimo, da smo odgovarjali na zelo konkreten način v korist prebivalcev Evrope. Varnostna vprašanja te vrste jih zadevajo in vplivajo nanje v vsakdanjem življenju, zato si ta zakonodajni predlog zasluži našo pozornost, če poskuša zmanjšati tveganje za prometne nesreče ter število mrtvih in ranjenih na naših cestah, tako da prispeva k zagotavljanju, da se varnost vključi v vse faze načrtovanja, zasnove in delovanja cestne infrastrukture v vseevropskem cestnem omrežju.

Sama bom podprla to pobudo, ker bo ta predlog direktive brez uvedbe prestrogih postopkov, ki ne bi upoštevali gospodarskih in strukturnih razmer v posameznih državah članicah, zagotovil jasnost z organizacijo ocene učinka pred vsakim novim gradbenim projektom, preverjanja varnosti v cestnem prometu, ki bo omogočilo razvoj obstoječih objektov, in postopka obvladovanja tveganj, ki bo zagotovil specifičen odziv na ciljna tveganja. Čeprav nisem tako optimistična kot komisar Tajani, upam, da se bo ocena učinka vseh teh ukrepov, ki jo je izvedla Komisija, izkazala za realistično.

Menim, da bo zelo dobro, če bomo z uvedbo teh ukrepov vsako leto preprečili skoraj 7 000 poškodb in približno 600 smrtnih žrtev na evropskih cestah, kot se ocenjuje.

  Wiesław Stefan Kuc (UEN). - (PL) Gospod predsednik, veseli me, da obravnavamo direktivo o izboljšanju varnosti cestne infrastrukture. Sedanje razmere so takšne, da nekatere države članice, kot so Nemčija, Danska, Francija, Švedska, Nizozemska, Avstrija, Španija in Združeno kraljestvo, imajo varno cestno omrežje, čeprav to ne pomeni, da se ne bi moglo še dodatno izboljšati. V drugih državah, kot so Češka republika, Italija in Portugalska, je cestno omrežje povprečno, spet v drugih, kot so Poljska, Romunija in Bolgarija, je slabo.

Cilj je v vseh državah članicah zagotoviti največjo varnost državljanov Unije. Zato je presenetljivo, da si v skladu z načelom subsidiarnosti, in da se ga v bistvu ne bi kršilo, prizadevamo, da se ne bi izvajale obvezne določbe. Mnoga vprašanja so prepuščena presoji držav članic, na primer širitev področja uporabe, da se vključijo nacionalne ceste, ki niso del vseevropskega cestnega omrežja.

Glede na to se postavlja vprašanje, kako nameravamo izboljšati stanje drugih cest, na primer na Poljskem. Kako bomo lahko vztrajali, naj se ne kopljejo več metrov globoki jarki ter naj se na avtocestah in podobnih nacionalnih cestah zgradijo varnostni vozni pasovi? Kako bomo lahko vztrajali, naj se na cestiščih uporabi barva, ki je vidna v dežju, ter naj se odstranijo nepotrebni prometni znaki in označbe? Vsega tega ne bo mogoče doseči, če ne bo izvajanje določb v predlogu direktive, ki jo zdaj obravnavamo, obvezno. Zato predlagam, da predstavniki odbora za promet in turizem obiščejo Poljsko. To bi jim omogočilo, da sprejmejo pravilno odločitev in prepričajo vse poslance, da jo podprejo.

Bolj sem bil naklonjen prejšnjemu dokumentu gospoda Markova, vendar verjamem, da ne bo podlegel pritisku in bo vztrajal pri svojih stališčih. Strinjam se, naj Priloge I, II in III postanejo zavezujoče. Na koncu čestitam poročevalcu.

  Reinhard Rack (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, varnost v cestnem prometu je pomembno vprašanje v Evropi. Veliko je treba še storiti za zagotovitev, da bomo dosegli visoko stopnjo varnosti uporabnikov cest in okolice ob naših prometnih poteh, ki si jo vsi želimo. Zato potrebujemo tudi pravila in predpise. Vendar, kot vemo, papir vse prenese in preveč papirja lahko škodi.

Poleg uvedbe velike količine nove birokracije je imel prvi osnutek, ki je bil predstavljen, prav to napako: imel je veliko besed in malo vsebine, zaradi česar smo ga na prvi obravnavi vrnili odboru. Zdaj se stvari zdijo precej drugačne in malo boljše – če sem previdno optimističen. Gospa Sommer je že govorila o osnovni vsebini tega besedila. Želeli bi nekaj, kar je bolj podobno smernicam in ni zavezujoče. Želimo izmenjevati dobro prakso, vendar nočemo predpisovati.

Zlasti nočemo, da bi bile priloge za države članice zavezujoče. Namenoma se omejujemo na vseevropska cestna omrežja. Mnogo naših kolegov poslancev je dejalo, da se veliko zgodi, in se lahko zgodi, tudi na drugih cestnih omrežjih, pri čemer poudarjam, da državam članicam nič ne preprečuje, da v zvezi s tem ukrepajo. Ravno nasprotno, veseli bi bili, če bi države članice opravljale svoje delo ter ne bi vedno samo sedele in čakale, da Evropa ukrepa.

Menim, da smo s tega vidika k temu vprašanju konstruktivno prispevali, če smo zmanjšali birokracijo, in to lahko počnemo še naprej. Še več, ker smo v neuradnem tristranskem pogovoru dosegli soglasje s Svetom, lahko to zadevo zaključimo na prvi obravnavi. Ostalo je samo še izvajanje, kar pa je naloga držav članic.

  Inés Ayala Sender (PSE). - (ES) Gospod predsednik, najprej bi rada pozdravila gospoda Tajanija v njegovi novi vlogi komisarja za promet. Upam, da bomo lahko uspešno sodelovali in zlasti izboljšali področje varnosti v cestnem prometu, kot upa tudi sam.

Drugič, iskreno čestitam gospodu Markovu ter se mu zahvaljujem za njegovo vztrajnost in potrpežljivost pri prizadevanju za ta dogovor in njegovem doseganju. Ni dvoma, da je še pomanjkljiv, vendar je vsekakor zadovoljiv glede na to, da je obstajala nevarnost, da se ga za stalno onemogoči. V tem smislu, gospod Markov, menim, da moramo biti zmerno zadovoljni, a vendarle zadovoljni.

Kot ste pravilno povedali, je to sicer majhen korak, a je vendarle prvi korak, in glede varnosti v cestnem prometu smo navajeni biti potrpežljivi ter počasi dosegati majhne zmage v imenu vseh žrtev prometnih nesreč in njihovih družin.

Že od začetka verjamemo, da potrebujemo to besedilo, ki poskuša prekiniti začaran krog boja proti prometnim nesrečam: po pravilih o omejitvah hitrosti in količini alkohola v krvi, je prišel čas za razprave o potrebi po spremembi odnosa voznikov in zaščiti v vozilih; zdaj je čas, da se izpostavijo nevarne točke evropskega cestnega omrežja.

Zato me veseli, da smo v ta postopek vključili vidik zadostnega števila varnih parkirišč, h kateremu smo pozivali v drugih besedilih in ki je po mojem mnenju v tem besedilu zelo pomemben.

Veseli me tudi, da smo uspeli zagotoviti, da besedilo izrecno navaja srednje ločilne pasove in odbojne ograje, ki preprečujejo poškodbe in smrti med ranljivimi uporabniki, kot so motoristi, ker povečanje njihovega števila dejansko pomeni več nesreč.

Na koncu tudi jaz podpiram dejstvo, da je bila posebna pozornost namenjena vsem ranljivim uporabnikom in poseben poudarek nivojskim prehodom, ker jih bo treba upoštevati pri preverjanju.

Na koncu bi rada povedala, da ima uvedba inteligentnih in interaktivnih prometnih znakov, ki se bodo razvili in ki bodo nedvomno pomembno vplivali na varnost v cestnem prometu v prihodnosti, v prihodnost usmerjeno razsežnost. Podpiram tudi dejstvo, da je bilo poudarjeno usposabljanje izvedencev. Po mojem mnenju je to pomembno strokovno področje za prihodnost.

  Marios Matsakis (ALDE). – Gospod predsednik, gospodu Markovu čestitam ne samo za kakovost njegovega poročila, ampak tudi za njegovo vztrajnost, da ga konča kljub oviram, ki so mu jih morda nenamerno postavljali predvsem nekateri člani odbora za promet.

Obžalovanja vredno je, da so pri obravnavi poročila, katerega edini cilj je rešiti več tisoč življenj državljanov EU, nekateri kolegi z legalističnimi izgovori, ki so jih morda motivirali nezaupljivost, britanski imperializem in nacionalizem, poskušali na podlagi subsidiarnosti preprečiti, da bi ta predlog Komisije napredoval. Morda bi morali nekateri med nami podrobneje razmisliti o stališču, da Evropa danes potrebuje enotnost in povezanost ter ne subsidiarnost. Vendar ima tudi povzročena zamuda koristi, ker je poročevalec dobil priložnost, da svoje poročilo izboljša, tako da med drugim vključi mnoge predloge sprememb, ki so bili vloženi k prvemu osnutku poročila.

To je zelo dobrodošlo. Kar zadeva vsebino poročila, se strinjam s poročevalcem, da bi morale biti Priloge I, II in III zavezujoče. Če ne bodo, se bo vrednost tega predloga gotovo zmanjšala.

Na koncu bi rad izkoristil to priložnost, da Parlament in komisarja opozorim na dve pomembni vprašanji o varnosti v cestnem prometu. Prvič, učinkovito cestišče z visokim koeficientom trenja lahko zmanjša zavorno pot vozila tudi za 50 %. To lahko pomeni veliko razliko pri zmanjševanju avtomobilskih nesreč na naših cestah.

Druga zadeva, ki jo želim omeniti, ni povezana s tem poročilom, vendar jo je treba ob vsaki priložnosti vedno znova ponoviti. To je: tretjina vseh avtomobilskih nesreč s smrtnim izidom je povezana z alkoholom. Za mnoge je kriva količina alkohola v krvi voznikov, ki je pod veljavnimi zakonsko dovoljenimi mejami. Ne smemo zavajati državljanov in samih sebe. Varna količina alkohola v krvi voznikov ne obstaja. Vsak vnos alkohola zmanjša vozniške sposobnosti. Če želimo bistveno zmanjšati število mrtvih na naših cestah, moramo razmisliti o izvajanju politike 0,0 promila alkohola v krvi voznika.

  Dieter-Lebrecht Koch (PPE-DE). - (DE) Gospod komisar Tajani, čestitam vam in vam želim veliko uspeha sprejemanju odločitev. Gospod predsednik, gospe in gospodje, kaj razlikuje avtomobilskega dirkača od voznika navadnega avtomobila, tovornjaka, avtobusa ali kolesarja? Avtomobilski dirkač prehodi dirkališče preden po njem vozi, da dobi občutek o njegovi kakovosti. Jasno je, da tega pri našem obsežnem vseevropskem cestnem omrežju ne moremo narediti. Ne glede na to, kje v Evropski uniji smo, moramo imeti možnost zanašati se na minimalno raven kakovosti naše cestne infrastrukture.

Izboljšanje cestne infrastrukture je torej za Evropo pomembna tema. Izboljšanje varnosti v cestnem prometu ima, kot je ta parlament večkrat povedal, vodoravno razsežnost. Temeljiti mora na celostnem pristopu, tako da se tesno povežeta izvajanje veljavne in nove zakonodaje ter širitev dobre prakse. Vozniki, vozila in infrastruktura vplivajo na varnost v cestnem prometu. Nekaj je bilo na tem področju že storjenega. Nekatere države že imajo metodologije in strategije za izboljšanje varnosti cestne infrastrukture ter morajo imeti možnost, da jih obdržijo. Iz tega vidika sta vzdrževanje in širitev cestnih infrastruktur v prihodnost usmerjeni temi natanko tako kot raziskave, izobraževanje in zaposlovanje.

Vendar bi se rad osredotočil na eno podrobnost.

Po mojem mnenju je zelo pomembno, da se izboljšajo parkirišča za težka tovorna vozila na vseevropski ravni; to je ključni element izboljšanja varnosti. Medtem ko lahko drugi delavci zajtrkujejo s svojimi družinami in končajo delo ob 17.00, so vozniki tovornjakov včasih cele tedne podnevi in ponoči na cesti, imajo slabo zdravstveno oskrbo in potrpežljivo trpijo, da so od doma, da ne omenjamo zelo različnih prostorov za osebno higieno v vseevropskih cestnih omrežjih, s katerimi se srečujejo. Za razliko od večine drugih ljudi morajo vozniki tovornjakov za to plačati visoke pristojbine. Predrago morajo plačati tudi, če ne najdejo ustreznih parkirišč, kjer se lahko ustavijo in upoštevajo počitek, ki ga določa evropska zakonodaja. Tudi zaradi tega potrebujemo to direktivo.

  Luís Queiró (PPE-DE). – (PT) To je razprava o varnosti v cestnem prometu. Vendar je ta predlog direktive na poti že doživel več nesreč. Najprej je odbor za promet in turizem zavrnil predlog Komisije, ker je menil, da je odveč in v nasprotju z načelom subsidiarnosti.

Ko je Svet pristal na splošno usmeritev predloga Komisije s ciljem odpraviti zavezujočo naravo prilog k direktivi in omejiti njeno uporabo na vseevropska cestna omrežja, je bilo zaradi predanosti poročevalca, ki mu čestitam, končno mogoče sprejeti poročilo v odboru za promet in turizem.

Poročilo ni samo prispevalo k temu, da je besedilo manj birokratsko, ampak tudi upošteva različne stopnje izboljšanja varnosti v cestnem prometu v različnih državah. Zato poročilo podpira zamisel izmenjave dobrih praks in si nenehno prizadeva za boljše usklajevanje ukrepov na ravni EU in med državami članicami.

Zato z veseljem ponovno obravnavamo to vprašanje, ki zdaj temelji na besedilu, ki nudi obnovljeno dodano vrednost, odraža zmožnost usklajevanja ukrepov znotraj Unije in nam nudi ustreznejše rešitve glede na to, da je resnično življenje, kot dobro vemo, zelo različno. Našim državljanom pošilja jasno sporočilo, da se kljub nekaj nesrečam na poti nismo zaustavili.

V tem okviru je predlagana opredelitev za usmeritve in najboljše prakse v vseh fazah izboljšanja cest, od ocen učinkov na varnost v cestnem prometu do preverjanja, izboljšanja varnosti omrežja in inšpekcijskih pregledov.

Treba je poudariti, da direktiva, kakor je bila spremenjena, ne bo določala sprejetja tehničnih pravil ali postopkov. Namesto tega države članice spodbuja, da prek smernic čim bolje izkoristijo opredeljene metodologije, ter jih celo poziva, da jih uporabijo za nacionalne ceste, ki niso vključene v vseevropska cestna omrežja.

Počasi zaključujem, gospod predsednik. Leta 2001 je Evropska unija določila ambiciozen cilj prepolovitve števila smrti na evropskih cestah do leta 2010. Pričakujemo, da bo lahko ta direktiva skupaj z mnogimi drugimi pobudami, o katerih smo v tem parlamentu že razpravljali in jih sprejeli, tudi pomagala rešiti mnoga življenja uporabnikov evropskih cest.

  Antonio Tajani, komisar. − (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, odgovoril bom na komentarje, ki so jih med to razpravo podali številni poslanci. Prisotnost takega števila poslancev kljub pozni uri poudarja izredno pomembnost teme in dejstvo, da vsi menimo, da je to prednostna naloga.

Najprej se želim zahvaliti gospodu Markovu za njegovo delo. Ni bilo lahko, vendar mora znati uporabiti vsak politik svoje znanje posredovanja. Zdi se mi, da ga je gospod Markov uporabil in dosegel rezultat, ki ga vsekakor lahko podpre Komisija.

Glede predlogov Komisije, ki jih je omenila gospa Sommer menim, da sem na nedavnem zaslišanju med svojo izjavo o politiki poudaril pomembnost zavezanosti Komisije in tudi Parlamenta k občutljivi temi varnosti v cestnem prometu. Varnost v cestnem prometu bi morali obravnavati prednostno, čeprav to ni v celoti v pristojnosti Komisije, ker menim, da nam naše vesti narekujejo oblikovanje velike pobude za drastično zmanjšanje števila smrti na cestah.

Zato ne želim spremeniti srečanja z mladino, ki ga Komisija načrtuje na dan 10. julij v Bruslju v uradno zadevo, ampak v posebno priložnost z visoko medijsko odmevnostjo, na katero bi bili povabljeni posamezniki iz prebivalstva, da opišejo tveganja, s katerimi se vsak dan soočajo na cestah in zlasti tveganja, s katerimi se sooča naša mladina.

Odgovoriti želim tudi na besede gospoda Matsakisa: z njim se strinjam glede alkohola. Alkohol in droge sta dejavnika, ki ogrožata življenja premnogih mladih ljudi na cestah v Evropi. Zato vas vabim, da se 10. julija udeležite dogodka za mladino. Nedvoumno jih moramo obvestiti o tveganjih, s katerimi se soočajo, zlasti ko zvečer zapuščajo diskoteke in ob vikendih odhajajo iz nočnih klubov.

Potem bodo mesta na dan 13. oktober obeležila evropski dan varnosti v cestnem prometu. Komisija izvaja priprave v Parizu in tudi v ostalih evropskih mestih. Skupaj s poslanci tega parlamenta moramo zagotoviti, da to ne bodo le bežni dogodki, ampak dnevi, ki bodo posredovali mladim ljudem pozitivna sporočila. Tudi če rešimo le eno človeško življenje, bo to dobro delo ostalo z nami do konca našega življenja. Zato se moramo k temu zavezati in zato sem tako zagret za to vprašanje, za katerega menim, da ga moramo v sektorju cestnega prevoza obravnavati prednostno ter je postalo tudi ključen vidik mojih dolžnosti.

(FR) Mogoče je prevajanje lažje, če govorim v francoskem jeziku. Zahvaljujem se gospe Griesbeck, ker je povedala, da jo veseli, da govorim v francoščini, vendar sem Pariz prvič obiskal, ko sem imel šest mesecev, francosko pa sem govoril, še preden sem znal italijansko. Vendar bom zdaj nadaljeval v italijanščini.

(IT) Gospa Lichtenberger je povedala, da so za to krive človeške napake. V svojem govoru sem omenil, da so človeške napake zagotovo glavni dejavnik, vendar pomislite samo na številne slabo zgrajene ceste, ki povzročajo nesreče: pomislite na akvaplaning. Slabo zgrajena cesta in nepopolni strukturni deli so pogosto dovolj, da povzročijo smrt osebe, ki sicer mogoče potuje z običajno hitrostjo. Strinjam se z gospodom Matsakisem in podpiram njegov tehničen nasvet v zvezi s potjo ustavljanja ter uporabo posebnih materialov za površine cestišč. Oddajati moramo pozitivna sporočila. Menim, da pri pozitivnih sporočilih ne smemo govoriti o vmešavanju Evropske unije.

Obžalujem, da je gospod Nattrass govoril in nato zapustil dvorano, ker je običajno dobro slišati odgovor na zastavljeno vprašanje, tudi če odgovarja komisar, ki se je udeležil že številnih volitev ter je bil že nekajkrat izvoljen v Evropski parlament; pri čemer vam zagotavljam, gospe in gospodje, da je v Evropski parlament težje priti prek italijanskega sistema volitev kot prek sistema volitev Združenega kraljestva. Vendar se ne želim vplesti v to polemiko; to je bila le majhna zbadljivka, zato upajmo, da nas gospod Nattrass posluša v svoji pisarni. Vendar mogoče ni bil dovolj pozoren pri branju zakonodajnega besedila, o katerem danes razpravljamo. To zakonodajno besedilo ne vključuje zahtev za Združeno kraljestvo ali Nemčijo, ker se postopki, vključeni v direktivo, zgledujejo po sistemih Združenega kraljestva in Nemčije. Zato menim, da bo lahko spremenil gospod Nattrass svoje stališče, če ponovno natančno prebere to besedilo.

Z zahtevo gospe Ticău, gospoda Kuca in gospe Ayala Sender za varna parkirišča se v celoti strinjam, pri čemer predstavlja pobuda iz Valenciennesa prvi korak, sam pa sem to vprašanje omenil med svojim govorom v odboru za promet. Za to si nameravam še bolj prizadevati, tudi zato, ker so bili rezultati očitno pozitivni. Številni poslanci, vključno z nekaterimi poslanci iz novih držav članic, so me pozvali k ukrepanju predvsem v zvezi z mejo z Rusijo, ker na tej meji prihaja do uničevanja tovornjakov. Zato menim, da so na tem področju potrebni ukrepi, nadaljevati je treba tudi s poskusnim projektom Komisije. Sam sem zavezan k nadaljevanju prizadevanj v tej smeri.

Končno moram povedati, da je včasih dobro sovražnik odličnega, pri čemer smo lahko zadovoljni, če uspemo doseči soglasje o zakonodajnem besedilu, glede katerega so nekateri mogoče zadržani. Ponovno se zahvaljujem gospodu Markovu. Direktiva nedvomno predstavlja pravičen kompromis. Nekateri bi sicer raje imeli uredbo, vendar z direktivo ne bodo obvezane države članice spremeniti postopkov, ki so jih že uvedle in o katerih razpravljamo, pri čemer to poudarjam, medtem ko bo koristila državam članicam brez izkušenj na tem področju izmenjava najboljših praks, ki jih spodbuja direktiva, česar do zdaj ni bilo dovolj. Poleg tega bodo na voljo državam članicam rezultati iz raziskovalnih projektov, da bodo lahko v celoti uvedle direktivo.

Gospod Markov, na koncu se vam ponovno zahvaljujem za vašo potrpežljivost in izkušnje pri posredovanju, ki ste jih pokazali. Očitno je, da ste dober politik. Hvala vam in hvala tudi vam, gospod predsednik.

  Helmuth Markov, poročevalec. − (DE) Gospod predsednik, ponovno se zahvaljujem vsem kolegom poslancem za to razpravo. Razjasnili smo vsaj dve zadevi. Prvič, vsi smo zaskrbljeni glede varnosti v cestnem prometu in drugič, kako bomo to obravnavali na evropski ravni, pri čemer glede slednjega obstajata dva različna pogleda.

Seveda me veseli, da tudi ostali kolegi poslanci pozivajo k zavezujočim prilogam. Žal v odboru za promet in turizem nisem dosegel razširitve te direktive na cestne infrastrukture izven vseevropskega cestnega omrežja. Ena od uvodnih izjav zdaj navaja, da je to mogoče, pri čemer seveda upam, da bo predložila Komisija v prihodnosti nov predlog, ker menim, da je to nujno.

To je potem prvi majhen korak naprej. Če bi ga primerjali z osebo, to ni velik korak naprej, ampak korak, ki ga lahko naredim sam. Mogoče je to korak, ki bi ga lahko naredil otrok pri šestih ali sedmih mesecih. Upajmo, da bo direktiva hitro zagotovila rezultate in zmanjšala število smrtnih žrtev na cestah, ker smo glede tega najbolj zaskrbljeni ter si za to tudi najbolj prizadevamo. Ponovno se zahvaljujem vsem in vam čestitam za vaše imenovanje, gospod komisar.

  Predsednik. − Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 19. junija 2008.

Pisne izjave (člen 142)

  Marian-Jean Marinescu (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Ta direktiva je nujna, zlasti za velike projekte cestne infrastrukture. Vendar ne smemo pozabiti, da so države članice glede na načelo subsidiarnosti skupno odgovorne za pomembne vidike varnosti.

Kot je bilo načrtovano in delno tudi doseženo, je vseevropsko cestno omrežje eno od najvarnejših na svetu. Velike težave, povezane s celotno varnostjo cestne infrastrukture in varnostjo na cestah se ne pojavljajo v omrežju TEN-T ali večinoma na avtocestah, ampak na običajnih cestah, zlasti izven mest.

Zato so nujne poglobljene analize, gradbeni projekti, ki se jih primerno načrtuje in dosega ter tudi učinkovite revizije, zlasti na področju regionalnih in lokalnih cestnih omrežij, zato menim, da bi morale prevzeti države članice vsa zdrava načela ter jih odgovorno izvajati ne le na področjih, na katerih so k temu zavezane, ampak zlasti na področjih, na katerih je to nujno potrebno.

Ker so predpisi v tej direktivi zlasti z upravnega vidika oblikovani kot neobvezujoči, bi jih morali uvesti kot vrsto dobrih praks za nadaljnje izboljšanje postopkov za upravljanje vseh cestnih infrastruktur v celotni Evropski uniji.

18. Prihodnost sektorjev ovčjereje in kozjereje v Evropi (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je poročilo (A6-0196/2008) Liama Aylwarda v imenu odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja o prihodnosti sektorjev ovčjereje in kozjereje v Evropi (2007/2192(INI)).

  Liam Aylward, poročevalec. − (GA) Gospod predsednik, sektorja ovčjereje in kozjereje sta zelo pomembna za gospodarstvo in okolje v Evropi. Ovčjereja in kozjereja sta še pomembnejši na oddaljenih ter gorskih območjih, ki so od njiju pogosto odvisne z gospodarskega in kmetijskega vidika. Ne škodujeta okolju in varujeta podeželsko pokrajino.

Vendar je prihodnost te industrije zdaj pod pritiskom Evropske unije. Proizvodnja na področju ovčjereje je upadla od leta 2000 za 12,5 %. Kmetje zaradi napornega dela in prenizkih dohodkov zapuščajo ta poklic. Poraba ovčjega mesa upada, ker nekateri menijo, da je predrago in prezahtevno za pripravo. To zlasti velja za mladino. Poleg tega je zaradi prisotnosti drugih držav na trgu konkurenca vedno večja.

Proizvodnja ovčjega mesa bo do leta 2015 upadla za 10 %, če ne ukrepamo zdaj. Ta dva sektorja je treba preučiti v okviru pregleda zdravstvenega stanja skupne kmetijske politike, pri čemer je treba takoj ukrepati.

Gospod predsednik, ker sem bil za poročevalca pri tem poročilu imenovan junija 2007, sem začel obsežno vrsto razprav z zainteresiranimi stranmi, vključno s kmetijskimi organizacijami, predstavniki sektorja predelovalcev jagnjetine in potrošniškimi organizacijami. Družba Ernst and Young je oblikovala zelo podrobno študijo o sektorjih ovčjereje in kozjereje, za katero se jim zahvaljujem. Posvetoval sem se s komisarko za kmetijstvo gospo Fischer Boel in različnimi evropskimi ministri za kmetijstvo, ki so me znatno podprli pri oblikovanju tega poročila. Pri predložitvi predlogov skušam vedno ostati realen.

Na hitro bom poudaril glavna priporočila poročila.

Prvič, uvedba novega okoljskega programa za ohranjanje ovčjereje, ki bo rejcem ovc omogočil plačilo glede na število ovc, pri čemer bodo ta sredstva povezana s pozitivnimi okoljskimi vplivi ovčjereje in jih bodo sofinancirale nacionalne vlade ter EU.

Drugič, dodatno plačilo za tradicionalne gorske pasme ovc z namenom ohranitve ovc na občutljivih območjih.

Tretjič, uredba EU za označevanje proizvodov iz ovčjega mesa z dovolj veliko oznako, ki bi potrošnikom omogočala razlikovanje med proizvodi iz EU in proizvodi iz tretjih držav; ta sistem bi moral upoštevati veliko meril, vključno s sistemom zagotavljanja kmetijskega gospodarstva in oznako države porekla, s čimer bi se zagotovilo popolno obveščanje potrošnikov o kraju porekla proizvoda.

Četrtič, pregled uvedbe obveznega sistema elektronske identifikacije za ovce, katerega začetek izvajanja je predviden 31. decembra 2009. V zvezi s težavami pri izvajanju, visokimi stroški in nepreverjenimi ugodnostmi predlagamo, naj se vsaki državi članici omogoči, da se prostovoljno odloči za uvedbo tega sistema.

Petič, povečanje sredstev sedanjega letnega proračuna za promocijo živil v EU, ki je ocenjen na 45 milijonov EUR za leto 2008, da bi se zagotovila sredstva za ovčje meso v EU, ter sprememba, poenostavitev in racionalizacija praktičnih pravil, ki urejajo izvajanje tega proračuna, da se proizvodom iz jagnjetine omogoči ustrezen dostop do proračuna.

Šestič, Evropska komisija naj pripravi predloge o preglednosti cen v sektorju za zagotovitev informacij potrošnikom in proizvajalcem.

Sedmič, Evropska komisija naj pregleda obstoječe ureditve upravljanja uvozne kvote, da v EU proizvedena jagnjetina ne bo izpostavljena nepošteni konkurenci in da bo v EU na voljo možnost statusa občutljivih proizvodov za proizvode iz ovčjega mesa.

Osmič, Evropska komisija naj podpre raziskave in razvoj v industriji drobnice, pri čemer naj se osredotoči na tehnične inovacije kmetijskih gospodarstev ter inovacije proizvodov.

Devetič, kot del postopka poenostavitve v okviru pregleda zdravstvenega stanja skupne kmetijske politike mora Komisija živinorejce 14 dni vnaprej obvestiti o inšpekcijskih pregledih navzkrižne skladnosti na kmetijskem gospodarstvu.

Končno, ustanovitev delovne skupine za izvajanje, ki jo sestavljajo evropski komisarji, predsedstvo in Svet. Ta delovna skupina za izvajanje EU bo nadzorovala praktične reforme, potrebne za učinkovit, konkurenčen in donosen evropski sektor ovčjereje.

Kolege poslance pozivam, da podprejo to poročilo, ker menim, da bo znatno pripomoglo k reševanju sektorjev ovčjereje in kozjereje v Evropski uniji.

  Antonio Tajani , komisar. − (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, govorim v imenu gospe komisarke Fischer Boel, ki seveda pozna ta sektor bolje od mene.

Vendar, kot se zaveda podpredsednik gospod Mauro, prihajam iz regije v Italiji, katere zgodovina in bistvo njenega obstoja izhajata iz ovčjereje ter kozjereje. Moje ime dejansko izhaja iz poimenovanja čevljev, ki so jih v preteklosti nosili pastirji. Zato me zlasti veseli, da lahko izrazim mnenje Komisije o tej temi.

Najprej se zahvaljujem gospodu Aywardu za pobudo pri predstavljanju tega poročila. Kot je nedavno izjavila gospa Fischer Boel ob predložitvi predlogov v zvezi s pregledom zdravstvenega stanja skupne kmetijske politike, so kmetje varuhi podeželja: varujejo našo skupno naravno dediščino in na številnih podeželskih območjih še naprej predstavljajo gonilno silo gospodarstva.

Dodati želim, da menim, da to zlasti velja za rejce ovc. Pri tem menim, da se vsi strinjamo, da si sektorja ovčjereje in kozjereje zaslužita posebno pozornost. Vendar je pomembno razlikovati med dvema zelo različnima vrstama okoliščin v teh sektorjih: na eni strani imamo ekstenzivno živinorejo, ki je dobra za okolje, vendar pogosto manj donosna za tiste, ki jo izvajajo, na drugi strani pa imamo sisteme intenzivne reje, ki so bolj konkurenčni, vendar manj okoljsko trajnostni.

V zvezi s tem se je pomembno spomniti, da je bil namen nedavnih reform skupne kmetijske politike v Evropski uniji ustvariti učinkovitejše in bolj konkurenčno kmetijstvo ter hkrati zagotoviti njegovo trajnost. Pregled zdravstvenega stanja bo zdaj potrdil veljavnost tega dvojnega cilja. Seveda ne smemo ohraniti umetnih omejitev, ki kmetom preprečujejo usklajevanje z vedno večjim povpraševanjem, vendar moramo hkrati spodbujati politiko varstva okolja.

Zato Komisija kot del pregleda zdravstvenega stanja skupne kmetijske politike predlaga močnejšo in bolj usmerjeno pomoč za okolju prijaznejšo proizvodnjo. Eden od predlogov, ki temeljijo na tem, je ohranjanje vezane pomoči za ovce in koze. Poleg tega predlagamo večjo prožnost v zvezi s členom 69, da se omogočijo koristi iz tega člena zlasti za sektor ovčjereje.

Končno predlagamo krepitev politike razvoja podeželja z namenom varovanja okolja in podeželske pokrajine, oblikovanja delovnih mest ter spodbujanja rasti in inovacij na podeželskih območjih, namenjanja posebne pozornosti oddaljenim ter neposeljenim regijam ali regijam, ki so v veliki meri odvisne od kmetijstva.

Gospe in gospodje, prepričan sem, da ti novi predlogi zagotavljajo številne priložnosti za sektorja ovčjereje in kozjereje. Po zaključku razprav ter sprejetju sklepov v Parlamentu in Svetu bodo odgovorni nosilci dejavnosti v sektorju za čim učinkovitejše izkoriščanje teh priložnosti.

  James Nicholson , v imenu skupine PPE-DE. – Gospod predsednik, najprej pozdravljam novega gospoda komisarja. Veselim se sodelovanja z njim v prihodnjih letih in mu želim vse dobro na njegovem delovnem mestu komisarja z veliko odgovornostmi. Zavedam se, da danes ne razpravljamo o njegovem področju in da gospod komisar govori v imenu gospe komisarke Mariann Fischer Boel, vendar ne dvomim, da je njegovo znanje na tem področju precej dobro, pri čemer sprejemam njegove besede.

Kot veliko politikov prihaja iz tega parlamenta. Veseli me, da imamo komisarja, ki je bil dejansko poslanec, zaradi česar pozna misli in občutke poslancev. Zato upam, gospod komisar, da nekaterih stvari, ki jih bom zdaj omenil, ne boste vzeli osebno, ampak jih boste posredovali gospe Mariann Fischer Boel ter ji sporočili, kaj dejansko menim o tej temi.

Poročilo o ovčjereji in kozjereji, o katerem razpravljamo v tem parlamentu je pravočasno ter celostno obravnava posebna vprašanja, s katerimi se sektorja zdaj soočata.

Sektorja ovčjereje in kozjereje sta bila številna leta nedobičkonosna. Industriji so pogum jemale nizke cene, poceni uvozi ter nizke cene za volno. Ovčjereja se običajno izvaja v gorskih in prikrajšanih območjih, v katerih ni drugih kmetijskih možnosti. Ko se mladi ljudje zazrejo v prihodnost razumejo, da ne morejo preživeti z dohodkom, ki ga sedaj zagotavljata sektorja. Zato se odvračajo od ovčjereje in kozjereje.

Vmesni pregled ni izboljšal finančne sposobnosti teh sektorjev. V okviru sedanjega pregleda zdravstvenega stanja morata prejeti sektorja posebno pozornost, pri čemer je treba preučiti, kako se lahko izboljša splošna sposobnost.

Povedati moram, da bo predlog Komisije v zvezi z uvedbo elektronskega označevanja uničil to industrijo. Če kdaj kakšen predlog ni bil premišljen, potem je to ta predlog. Industrija si ne more privoščiti takih stroškov. Dejansko bi bila vredna v večini primerov taka oznaka več kot sama žival.

Komisija lahko omili strahove s sprejetjem našega predloga spremembe, da se predlog odloži do leta 2012. To bi zagotovilo čas, da se preveri, ali se lahko tehnologija, povezana z označevanjem še dodatno izboljša in ali se lahko stroški v zvezi s tem zmanjšajo. Le takrat lahko dejansko izboljšamo sledljivost, ki jo zahteva Komisija.

Zdaj bom govoril o predlogu za delovno skupino, ki se ga očitno vedno predlaga kot rešitev za katero koli vprašanje, mednarodno ali evropsko. Kmetijska industrija je zasuta s poročili delovnih skupin, ki so se ponosno pojavile in takoj zatem izginile v pozabo, pri čemer niso nikoli izpolnile svojih navedenih ciljev.

Vedno so dobronamerna, vendar so brez izpolnjevanja obveznosti in finančne podpore taka poročila obsojena na neuspeh.

Bojim se, da tudi tokrat ne bo drugače. Nujno je treba razviti gonilno silo za tem poročilom. Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja bi moral vsakih šest mesecev predložiti poročilo o razmerah v industriji ter svojemu prizadevanju za razvoj in izboljšanje tega sektorja.

  Bernadette Bourzai, v imenu skupine PSE. – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, najprej se zahvaljujem poročevalcu gospodu Aylwardu za odlično delo, ki ga je opravil pri posvetovanju s strokovnjaki ter sektorjema ovčjereje in kozjereje ter za zelo celostno poročilo, ki ga je predložil.

Sektorji ovčjereje, jagnjetine in kozjereje so se v zadnjih desetih letih soočali s težavami, ki so bile posledica vrste kriz, vključno množičnih kužnih bolezni pri živalih, zlasti pa zaradi ločevanja pomoči, ki je povzročilo znaten upad populacij ovc ter jagenjčkov, ker so rejci zapustili to industrijo. Sektorja se zdaj soočata z resnimi težavami, ki jih moramo preučiti, ker lahko proizvajata ta dva sektorja visokokakovostno meso in mleko ter sta ključna za zagotavljanje naravnega vzdrževanja in izboljšanja lokalnega terena, kar pomeni tudi zmanjševanje tveganja za požare ter naravne katastrofe.

Podpiram predloge poročevalca ter odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja, ki obravnavajo finančno podporo za proizvodnjo ter spodbujanje kmetijskih proizvodov. Ob soočanju s tujimi uvozi, ki predstavljajo že skoraj eno četrtino evropske proizvodnje menim, da je pomembno razviti evropsko oznako kakovosti, ki se jo lahko uporablja poleg lokalnih in nacionalnih označevanj porekla.

Prav tako menim, da bo uvedba sistema elektronskega označevanja do datuma, ki so ga določile evropske institucije mogoča le v primeru, če Evropska unija najprej zagotovi potrebna sredstva, ker industrija v sedanjem položaju teh sredstev ne more zagotoviti. V nasprotju s prejšnjim govornikom menim, da je oblikovanje delovne skupine za izvajanje primeren ukrep, vendar tudi menim, da bi morala taka skupina vključevati predstavnike strokovnih organizacij, da se zagotovi tesen nadzor nad razvojem na tem področju.

Končno vas opozarjam, da moramo v zvezi s tem nujno ukrepati, vsaj do naslednjega leta, če želimo rešiti sektorja, ker se bojim, da bo kot pregled zdravstvenega stanja za sektorje v krizi uporaba člena 69, ki je zdaj postal člen 68, prepozna.

  Alyn Smith, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospod predsednik, tudi sam čestitam gospodu poročevalcu. To poročilo z veseljem podpiram, odkar sem ga prvič prebral, pri čemer ga danes podpiram tudi v imenu svoje skupine.

Jasno je, da se je gospod Aylward zelo široko posvetoval z industrijo, tj. z ljudmi, ki vedo, o čem govorijo, kar je očitno iz njegovega poročila, ki bi lahko služilo kot primer za najboljšo prakso za nekatere druge poročevalce.

Poudaril bom dve vprašanji. Predlog za delovno skupino za izvajanje je bistven. V Parlamentu redno sestavljamo „sezname božičnih želja“ in ti seznami dejansko tudi v realnosti ostanejo le na tej ravni. Rejci ovc na Škotskem in v Evropi potrebujejo boljše razmere, zato so nujne redne informacije glede razvoja te industrije ter potrebne pomoči.

Drugo vprašanje, ki kolegov poslancev ne bo presenetilo, je vprašanje identifikacije ovc in elektronsko označevanje. Gospodu komisarju, ki ga pozdravljam na novem delovnem mestu bi bil hvaležen, če bi lahko to zadevo razjasnil s svojega svežega stališča, ker tudi če to ni njegovo področje delovanja lahko razume, da je ta dobronameren, ampak zelo pomanjkljiv predlog nekaj, česar sektorja ovčjereje in kozjereje v Evropi zdaj nikakor ne potrebujeta.

Pomanjkljiv je zaradi treh razlogov: predlogi so nepraktični, ker nekaj, kar se zdi funkcionalno na predstavitveni tabli v Bruslju ne bo nujno delovalo sredi zime na hribu na Škotskem; niso dokazani: celo proizvajalci te tehnologije priznavajo, da je za to potrebnega še veliko truda; predlagani so ob neprimernem času, ker lahko gospodarske posledice povzročijo propad številnih kmetov.

Zato je poročilo gospoda Aylwarda odlično. Veseli me, da ga lahko podprem, vendar nas čaka še veliko dela.

  Zbigniew Krzysztof Kuźmiuk (UEN). – (PL) Gospod predsednik, govoril bom v imenu Skupine združenje za Evropo narodov, pri čemer želim izpostaviti štiri vprašanja.

Prvič, reforma skupne kmetijske politike leta 2003, ki je vključevala ločevanje neposrednih plačil iz proizvodnje, je povzročila stalno upadanje števila ovc in koz, vzrejenih na območju EU.

Drugič, tudi ostali dejavniki so prispevali k propadanju teh sektorjev. Ti vključujejo proizvodne stroške, ki so višji od običajnih in večinoma zadevajo gorivo, elektriko ter krmo. Poleg tega je bila iz tretjih držav uvožena neprimerna količina mesa, ker v teh državah kmetje niso zavezani k tako strogim predpisom glede živinoreje.

Tretjič, ta vrsta živinoreje je pomembna za varovanje naravnega okolja, vključno z naravnim vzdrževanjem manj rodovitnih območij in ohranjanjem biološke raznovrstnosti. Prav tako pomaga pri varovanju pokrajine. Poleg tega se ovce in koze redi na območjih, ki so v vseh pogledih neprimerna za katero koli drugo kmetijsko dejavnost.

Četrtič, nujno je treba ukrepati, da se zaščiti sektorja ovčjereje in kozjereje na ravni Evropske unije. Predvsem je treba pri tem uvesti sistem varstvenega dodatka proizvajalcev, da se jih spodbudi k razvoju te vrste proizvodnje.

  Ilda Figueiredo, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Dobro znano je, da sta ovčjereja in kozjereja zelo pomembni, zlasti na prikrajšanih ter gorskih območjih, ker ljudem omogočata, da ostanejo na teh območjih, naravno vzdržujeta manj rodovitna območja in ohranjata pokrajino ter občutljive ekosisteme. Prav tako pomagata na primer v moji državi pri preprečevanju gozdnih požarov.

Poleg tega proizvodnja v Evropski uniji ne zadovoljuje povpraševanja in število živali stalno upada. Zato je ključno, da sprejmemo ukrepe, ki bodo izboljšali dohodke proizvajalcev in povečali proizvodnjo mesa, mleka, sira ter ostalih proizvodov, da se privabi v sektor mlade kmete in podpre družinska mala ter srednje velika kmetijska gospodarstva.

Nujno je treba ukrepati prek vrste predvsem finančnih ukrepov podpore, pri čemer je treba upoštevati visoke proizvodne stroške, množične kužne bolezni, ki pogosto prizadenejo te živali in nezadostno tehnično podporo na različnih področjih, zlasti zdravniško ter veterinarsko podporo.

Preučiti moramo velike razlike med nizki cenami, ki jih posredniki in veleblagovnice plačujejo proizvajalcem ter visokimi cenami, ki jih plačujejo končni potrošniki. To pomeni, da morajo Komisija in države članice prednostno obravnavati vprašanje preglednosti cen v sektorju.

Vendar moramo zlasti spodbujati oblikovanje zvez, zagotoviti premik k pravičnim cenam za meso, mleko in sir, ki se proizvajajo v majhnem obsegu ter vzpostaviti lokalne trge, ki bodo združili proizvajalce in potrošnike.

Da se zaustavi upadanje proizvodnje ovčjega in kozjega mesa, ki se v Evropski uniji opaža od leta 2003, ko je bila izvedena reforma skupne kmetijske politike in uvedena shema enotnega plačila, pri čemer subvencije niso bile več vezane na proizvodnjo, mora revizija spremeniti te razmere s sprejetjem potrebnih ukrepov. Ti morajo vključevati izredno podporo za uvedbo sistema elektronske identifikacije, ki mora biti prostovoljna vsaj na tej ravni, kot je bilo že povedano, da se ne obremeni v preveliki meri proizvajalcev.

Poleg tega poudarjam pomembnost zagotavljanja dodatnega plačila za proizvajalce redkih avtohtonih, tradicionalnih in regionalnih pasem ovc ter koz. Ta vrsta proizvodnje se mora povečati na gorskih in ostalih posebnih območjih, da se ohrani biološka raznovrstnost ter se obdrži te živali na občutljivih območjih.

Končno ponovno poudarjam potrebo po podpori prek vrste ukrepov proizvodnje tradicionalnih sirov iz mleka teh živali. Obdržati moramo obrtne postopke, ki so se ohranili do danes in predstavljajo del naše kulturne dediščine ter zagotoviti, da obdržijo pastirji in ostali proizvajalci ovčjega ter kozjega mesa in mleka možnost nadaljevanja svoje proizvodnje sira ter neposredno prodajo le-tega potrošnikom na lokalnih trgih.

Poročevalcu se zahvaljujem za poročilo.

  Jean-Claude Martinez (NI). – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, obravnavamo resno temo, tj. postopno izginotje evropske ovce in evropskih pastirjev. Na svetu je milijardo ovc, vendar jih je v Evropi le 97 milijonov, to pomeni manj kot 10 %, v zvezi s samicami so razmere še slabše, ker jih je v Evropi zdaj le 67 milijonov. Domnevno se lahko Združeno kraljestvo pretvarja s svojimi 15 milijoni ovc, prav tako tudi Španija s svojimi 16 milijoni, medtem ko je Irska predsednika Parisha samozadostna pri 333 %. Vendar so v Franciji zabeležili upad iz skoraj 13 milijonov živali pred 25 leti na okoli 8 milijonov živali zdaj, pri čemer se bo to število še dodatno znižalo na le 5 milijonov do leta 2015. V Franciji je od dveh zaužitih jagnječjih stegen eno uvoženo iz tujine. Še huje je to, da izginjajo doječe samice.

Seveda vzroke dobro poznamo: veliko zvišanje cen krme, manjše ravni porabe, težko življenje rejcev ovc, kataralna mrzlica, vedno nižje cene, ločevanje pomoči in predvsem brezcarinski uvozi bravine ter jagnjetine iz Nove Zelandije. Vsako leto iz Nove Zelandije uvozimo okoli 227 000 ton, kar je dvakratna proizvodna raven Francije. To ni primer volkov, ki jedo ovce, ampak primer novozelandskih ovc, ki jedo evropske ovce. Pred 150 leti je bilo na Novi Zelandiji 1 milijon ovc; zdaj jih je 40 milijonov. V enakem obdobju se je število ovc v Franciji iz 30 milijonov zmanjšalo na 8 milijonov.

Kaj lahko storimo? Potrebujemo veliki evropski načrt za industrijo ovc in jagenjčkov, pripravljenost zagotoviti subvencijo 15 EUR za vsako doječo samico in subvencijo za ovce, ki znaša 125 % subvencije za živino, posojila za posodabljanje hlevov, primerne lokacije za klavnice, evropski zavarovalniški sklad za tveganje za živinorejce, program pomoči ter zakaj ne tudi štipendije Erazmus, da bi se lahko mladi pastirji svojega poklica izučili v Španiji ali Italiji. Hvala, gospod predsednik. Če imamo ovce, potem imamo civilizacijo.

  Neil Parish (PPE-DE). – Hvala, gospod predsednik. Gospod Martinez, vedel sem, da so novozelandske ovce krive za marsikaj, vendar se nisem zavedal, da jedo druge ovce, zlasti evropske.

Vendar se, če ostanemo resni, zahvaljujem poročevalcu za zelo dobro poročilo. Ponavljam besede gospoda Nicholsona, da vas je čudovito videti tukaj, gospod komisar in veseli me, da prihajate iz regije v Italiji, v kateri je prisotna ovčjereja, zato sem prepričan, da boste lahko razjasnili celoten projekt.

Ovčjereja je zelo koristna, ne le za kmetijstvo, ampak tudi za okolje, pri čemer danes veliko govorimo o odličnem okolju za kmetijstvo. Vendar so visoka, gorska in hribovita območja tista, na katerih se pokrajina ohranja z ovčjerejo, pri čemer mislim tudi na območje, ki ga predstavljam sam, tj. Exmoor, Dartmoor ter Bodmin Moor.

Ovčje meso in jagnjetina sta zelo zdravi vrsti rdečega mesa. Poleg tega je to meso, ki je proizvedeno s pomočjo trave, pri čemer zdaj živimo v času, ko ljudje pravijo, da potrebujemo za en kilogram proteinov osem kilogramov žita, zato ne smemo pozabiti, da je meso, proizvedeno s pomočjo trave, zelo dragoceno.

To je treba tržiti, ker je to zdravo meso, vendar ga je treba tržiti, zato želim poročevalcu tega poročila sporočiti: trženje je zelo pomembno.

Dejansko želim videti nekakšno plačilo v obliki pašnikov, ki bi se dodelilo rejcem ovc, da bi ovce obdržali na pobočjih. Ne podpiram ločenega plačila, ker menim, da bo to pomagalo vzdrževati več ovc, kot jih je v pokrajini potrebnih. Na teh območjih moramo zagotoviti pravilno število, da se ohrani pokrajina, hkrati morajo biti to ovce dobre kakovosti, da se lahko primerno tržijo.

Elektronsko označevanje: nanj nismo pripravljeni. Na pol poti do vrha gore pri močnem dežju poskusite prebrati te nove modne monitorje; povem vam, da jih ne boste mogli prebrati. Nimamo še sistema, ki bi lahko primerno zagotovil, da si številke na različnih ovcah ne bi bile v nasprotju. Ne pozabite, da govorimo o milijonih ovc v Evropski uniji. Nismo še pripravljeni, zato želim poudariti: počakajmo na leto 2012 ali še dlje.

  Rosa Miguélez Ramos (PSE). – (ES) Gospod predsednik, evropska sektorja ovčjereje in kozjereje se že številna leta soočata z resno krizo, ki ju je pripeljala na rob prepada, kot je bilo že omenjeno.

Običajno nizko donosnost teh sektorjev sta še poslabšala zvišanje cen krme in znatno nižja potrošnja teh proizvodov.

Poročilo gospoda Aylwarda pravilno opredeljuje sektorja in poudarja njuno ključno vlogo pri podpori prebivalstva na najbolj ranljivih območjih ter ohranjanju naravnega okolja na teh območjih.

Zdi se, da niti trg niti sedanja pomoč skupne kmetijske politike ne bosta zadostovala za ohranitev teh sektorjev, zlasti ker sedanji regulativni proizvodni stroški povzročajo izgubo konkurenčnosti v primerjavi z uvoženimi proizvodi, za katere ne veljajo enake zahteve.

Če ne bomo ukrepali, potem obstaja resno tveganje, da bodo te dejavnosti izginile in z njimi bo izginila tudi ena od najpomembnejših, če ne že najpomembnejša gospodarska dejavnost na številnih podeželskih območjih Evrope, kar bo povzročilo resne težave v smislu gospodarjenja z zemljišči.

Moja skupina podpira poročilo poročevalca, pri čemer smo predloge sprememb predložili le, da bi ga še dodatno izboljšali. Zaskrbljeni smo ne le v zvezi s tradicionalnimi pasmami, ki so očitno ogrožene, ampak tudi v zvezi s samo dejavnostjo živinoreje, ki je prav tako ogrožena.

Čeprav gospod Smith meni, da ima le Škotska ovce, jih imamo nekaj tudi v Španiji. Dejansko smo druga največja proizvajalka za Združenim kraljestvom, kot je bilo omenjeno, pri čemer menimo, da lahko le sistem elektronskega označevanja zagotovi sledljivost čred in je edini način, da se zagotovi popolna zanesljivost označevanja EU.

Moja skupina poziva k finančnim mehanizmom Skupnosti, ki lahko omogočijo uvedbo tega sistema do načrtovanega roka. Prav tako zahtevamo, da vključi Komisija v strategijo za ta sektorja obnovitev dejavnosti pastirjev, strokovnjakov za molžo in strižcev, ki izginjajo.

  Zdzisław Zbigniew Podkański (UEN). – (PL) Gospod predsednik, gospod komisar, razmere v sektorjih ovčjereje in kozjereje kažejo, da je skupna kmetijska politika v krizi. Sektorja zagotavljata dodatne dokaze, da kmetijska politika ne izpolnjuje pričakovanj in da bo njeno ohranjanje v sedanji obliki povzročilo izgubo varnosti oskrbe s hrano.

Doživeli smo krizo na trgu z žiti, ko se je izkazalo, da moramo nujno vzeti iz prahe 2 900 000 hektarjev. Potem smo imeli krizo na trgu mleka, ki sta jo povzročili omejevalna politika in uvedba kazni za kmete. Treba je bilo hitro povečati mlečno kvoto za 2 %, pri čemer to ovira pravilno uresničevanje zavez v prihodnosti.

Zdaj se zdi, da imamo krizo v sektorjih ovčjereje in kozjereje. Tudi razmere v zvezi s konji in številnimi poljščinami so resne. Na kratko, kmetijsko politiko moramo spremeniti, vendar ne pod pritiskom iz industrije. Ne smemo dovoliti dodatnih obremenitev za živinorejce in potrošnike. Pri tem mislim na primer na elektronsko označevanje ovc.

  Mairead McGuinness (PPE-DE). – Hvala, gospod predsednik, pozdravljam gospoda komisarja. Če še niste slišali, gospod komisar, Parlament zelo jasno sporoča, da je elektronsko označevanje slaba zamisel, ki jo je treba opustiti. Če lahko to poročilo kaj doseže, pri čemer čestitam gospodu Liamu Aylwardu za njegovo delo, potem upam, da bo doseglo nekaj realizma glede elektronskega označevanja ovc. Slišali ste razloge – to ni praktično, predrago je in rejci ovc tega ne bodo sprejeli.

Irski rejci ovc so zdaj jezni – kot veste, smo glasovali glede lizbonske pogodbe, – zato bi bilo precej praktično, če bi Komisija lahko rekla „poslušajmo jih in ne sprejmimo te zadeve.“ Te zadeve ne smemo sprejeti.

Povedala bom nekaj stvari o poročilu, ki natančno in zelo dobro obravnava težave v sektorju ovčjereje. Prava rešitev za rejce ovc so boljše tržne cene, in če teh ne moremo zagotoviti, večji delež od cene, ki jo mi, potrošniki, plačamo za ovco. Mlade ljudi moramo spodbuditi, da bodo začeli jesti to meso, ki je zelo zdravo, kot ste že slišali. Zato so ukrepi v smislu tržnih pobud za pomoč zelo pomembni.

Zaskrbljena sem v zvezi s členom 69. Izvajamo navzkrižno subvencioniranje med kmeti, pri čemer nisem prepričana, da bodo s tem zadovoljni kmetje, ki bodo zaradi tega izgubili sredstva.

Podpiram zamisel o z okoljem povezanimi plačili, vendar sem v zvezi s tem tudi zaskrbljena. Taka plačila smo imeli že v preteklosti, pri čemer so se na goratih območjih zaradi njih pojavile težave. Potem – uganite – smo uvedli ločevanje plačil v upanju, da se ta težava reši, zdaj pa ponovno poskušamo uvesti vezana plačila. Vendar potrebuje sektor ovčjereje dodatna plačila, da lahko kmetje nadaljujejo s svojo dejavnostjo, zlasti na občutljivih območjih.

Glede delovne skupine: nad delovnimi skupinami nisem preveč navdušena, vendar z veseljem podprem to zamisel poročevalca, ker je povedal, da bo v čim večji meri spodbujal to zamisel in zagotovil, da se v zvezi s tem začne delovati. Komisijo pozivam, da razjasni koliko ljudi, če sploh kdo, zdaj v Komisiji deluje na področju ovčjega mesa. Menim, da zelo malo. Menim, da na tem področju deluje ena oseba, vendar bi želela vedeti.

Na kratko, izkušnje na Irskem glede poročila o strategiji za ovčjerejo niso dobre. Pred letom in pol je bilo z velikim pompom Irskim kmetom obljubljenih 28 milijonov EUR. Vendar ne boste verjeli. Do zdaj so prejeli 9 000 EUR. Upam, da bo imelo to poročilo boljše posledice.

  Giovanna Corda (PSE). – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, najprej čestitam gospodu poročevalcu Aylwardu za delo, ki ga je opravil v zvezi s poročilom, ki si prizadeva za obnovitev sektorjev ovčjereje in kozjereje v Evropi. Ti industriji sta v resni nevarnosti, ker njune proizvodne ravni že mnogo let enakomerno upadajo.

Proizvajalci zdaj izbirajo drugačne vrste proizvodov, ker so cene znatno padle in več ne zagotavljajo primernega dohodka. Poleg tega so izgubili evropski potrošniki in zlasti mlajša generacija zanimanje za take vrste proizvode. Ta sektorja moramo obnoviti, ker so meso, mleko in sir naravni proizvodi naše pokrajine ter jih moramo spodbujati. Ta sektorja moramo spodbujati iz številnih razlogov.

Prvi razlog je, da sektor mleka, kot tudi sektor mesa predstavljata tradicijo in znanje, ki ga moramo še naprej ponujati našim potrošnikom. Drugič, ta dva sektorja zagotavljata delovna mesta za udeležene v proizvodnji, predelavi in prodaji teh proizvodov. Tudi ne smemo pozabiti, da se nahajajo kmetije z ovcami in kozami pogosto na osamljenih, gorskih ali otočnih območjih. Tega se zavedam, ker sem rojena na Sardiniji, ki jo zelo dobro poznam in na kateri so priložnosti za raznolikost zelo omejene. Poleg tega so ovce in koze ključne za varstvo okolja. Zato moramo zagotoviti, da se ohranijo te živinorejske kmetije in se obnovi trg ovčjih in kozjih proizvodov.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, gospod komisar, menim, da poročilo vključuje številne določbe, ki se lahko, če jih bomo sprejeli, izkažejo za koristne v zvezi s prihodnostjo sektorjev ovčjereje in kozjereje v Evropi. Menim, da je zlasti pomemben ukrep, ki zagotavlja uvedbo dodatne pomoči za rejo ovc na gorskih območjih in na območjih, na katerih je reja ovc edina oblika kmetovanja.

Ta sektor ni zelo donosen in se že nekaj časa sooča s težavami. Padec v proizvodnji in porabi spremljata tudi povečan uvoz ter večji proizvodni stroški. Poleg tega sta sedanji izbruh bolezni modrikastega jezika in posledično omejevanje pretoka živali ter trgovine povzročila dodatne socialno-gospodarske težave.

Poudariti je treba, da težave sektorjev med drugim izhajajo iz ločevanja plačil in proizvodnje. Predlagati je treba instrumente za podporo, ki bodo pomagali pri obnovi reje ovc in koz v Evropi. Ne morem si predstavljati razmer, v katerih bi ovce v celoti izginile iz gorske pokrajine: ovce so del te pokrajine.

Glede na finančni položaj sektorjev je težko opravičiti uvedbo elektronskega označevanja za ovce in koze. Ponovno, stroške za uvedbo novih čipov bi morali plačati kmetje EU. Menim, da se moramo osredotočiti na načine za povečanje porabe ovčjega in kozjega mesa. Obe vrsti mesa sta zelo koristni z vidika hranljive vrednosti.

  Marios Matsakis (ALDE). – Gospod predsednik, za rejce ovc v moji državi, tj. Cipru, so glavno težavo v lanskem letu predstavljali zavajajoči ter kot se je izkazalo napačni rezultati v zvezi z diagnozo slinavke in parkljevke, ki jo je predložil referenčni laboratorij za bolezni živali iz Združenega kraljestva. Ta laboratorij za bolezni živali uporablja Komisija kot referenčni laboratorij. Rezultati, ki jih je podal, so povzročili zakol več tisoč živali ter katastrofo za številne rejce ovc na otoku.

Ugotavljam, da je ta laboratorij tisti, iz katerega je pred nekaj meseci ušel virus in povzročil izbruh z uničujočimi posledicami za kmete v Združenem kraljestvu.

Komisijo pozivam, da ponovno in tokrat bolj kritično oceni standarde referenčnih laboratorijev za bolezni živali, ki jih uporablja, da se zagotovi najvišja raven njihove znanstvene verodostojnosti.

  Wiesław Stefan Kuc (UEN). – (PL) Gospod predsednik, žal ugotavljam, da obravnava to poročilo gospoda Aylwarda predvsem načine za rešitev sektorjev ovčjereje in kozjereje v Evropi ter ne zagotavlja njune prihodnosti.

Skoraj nihče ni opazil, ko so ovce in koze, kot tudi konji, dejansko izginili iz naše pokrajine. Nič več se ne sliši zvoka zvoncev ali lajajočih psov. Tudi proizvodi, narejeni iz lokalnih surovin izginjajo. Pri tem mislim na proizvode, kot so mleko, meso, volna in usnje.

Menim, da lahko na nekaterih območjih še rešimo rejo teh živali. Če nam ne uspe uvesti vsaj ukrepov, ki jih predlaga poročevalec, potem bodo živalski vrtovi v prihodnosti postali edina možnost za ogled teh bitij. Če proizvodnja ni donosna, potem lahko seveda kupimo zaloge iz Nove Zelandije, Avstralije in ostalih držav. Vendar si moramo prizadevati za rešitev lastne favne, katere del so ovce in koze. To si je treba zapomniti.

  Antonio Tajani , komisar. − (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zdi se, da danes v tej razpravi sodelujejo le poslanci, ki prihajajo iz regij, v katerih je prisotno pašništvo ter velik interes za sektorja ovčjereje in kozjereje. Zato moram in bom obvestil moji kolegici gospe Fischer Boel in Adroullo Vassiliou o vsem, kar je bilo povedanega v tem parlamentu ter o vseh zahtevah poslancev.

Gospa McGuinness, v celoti razumem stališče parlamenta o občutljivem vprašanju označevanja. Kot sem povedal, bom obvestil zadevno gospo komisarko o stališču, ki so ga nocoj izrazili številni poslanci. Razumem zaskrbljenost Parlamenta in upam, da bomo skupaj z gospo komisarko Fischer Boel poiskali pozitivno rešitev.

Menim in verjamem, da bo po zaključku razprave v Parlamentu ter Svetu zagotovil pregled zdravstvenega stanja primeren odziv na številne skrbi, ki jih je izpostavil poročevalec v zvezi s prihodnostjo sektorjev ovčjereje in kozjereje.

Rešitve za nekatera od teh vprašanj bodo na voljo v bližnji prihodnosti. Prizadevamo si za sporazum o kmetijskih vidikih razvojne agende iz Dohe, ki bo sprejet pred koncem poletja. Ta bo razjasnil vprašanje, ki ga je poročevalec izpostavil v zvezi z občutljivimi proizvodi.

Glede spodbujanja sprejemamo vse konstruktivne predloge, vendar smo, kot sem omenil, zavezani načelu usmerjene pomoči za proizvode Skupnosti z jasno označeno kakovostjo.

V zvezi s prihodnostjo tega sektorja se je pojavilo dodatno vprašanje, za katero osebno menim, pri čemer enako menijo tudi ostali komisarji, da je ključno za gospodarstvo Evropske unije in predvsem za določena gorska območja ter območja z zlasti težavnim hidrogeološkim sistemom.

Zato želim odgovoriti na predlog za oblikovanje skupine predstavnikov Komisije in držav članic, ki bi nadzirala razvoj v teh sektorjih. Glede oblikovanja take skupine vedno podpira Komisija komentarje in predloge držav članic ter udeleženih strani, pri čemer menim, da mora postati Komisija še bolj odprta za zahteve iz celotne Evropske unije. Vendar že obstajajo v Komisiji različni organi, ki so odgovorni za ta dva sektorja.

Upravljalni odbor za ovce in koze objavlja mnenja o zakonodaji, ki obravnava ta dva sektorja. Skupina za načrtovanje za sektorja ovčjereje in kozjereje je sestavljena iz strokovnjakov za trg ter se sestaja dvakrat na leto, da razpravlja o tržnih trendih in načrtih. Zaključki teh sestankov se izročijo svetovalni skupini za ovčje in kozje meso, ki se tudi sestaja dvakrat na leto in predstavlja celotna sektorja, od kmetije do krožnika. Slednja skupina razpravlja tudi o številnih temah, ki jih lahko njeni člani predlagajo za vključitev v agendo.

Zdi se mi, da bi oblikovanje še ene delovne skupine vključevalo veliko upravno obremenitev in bi v nekem smislu podvojilo naloge obstoječega sistema upravljanja: dejansko bi bilo v nasprotju s ciljem poenostavitve skupne kmetijske politike.

Vendar sem pripravljen, in menim da pri tem lahko govorim tudi v imenu gospe komisarke Fischer Boel, raziskati vse možnosti, ki jih omogoča sedanji okvir.

  Liam Aylward, poročevalec. − Gospod predsednik, nesprejemljivo je, da še nisem pozdravil novega gospoda komisarja, se mu zahvalil in mu zaželel vse dobro. Seveda se zahvaljujem tudi vsem nocojšnjim govornikom, zlasti poročevalcem v senci, za njihove prispevke.

Poleg tega se zahvaljujem slovenskemu predsedstvu za njihovo podporo v zadnjih šestih mesecih, med katerimi so se strinjali, da se uvrsti na dnevni red Sveta ministrov za kmetijstvo v marcu razvoj sektorja ovčjereje. S tem so dali priložnost ministrom za kmetijstvo v celotni Skupnosti, da razpravljajo o tej krizi.

Prav tako se zahvaljujem predsedniku odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja gospodu Neilu Parishu, ki je zagotovil znatno pomoč in podporo.

Na kratko želim obravnavati predloge sprememb in zadeve, ki so bile nocoj izpostavljene. Prisluhnil sem stališču Komisije v zvezi z delovno skupino za izvajanje. Zdaj se zavedam, da imam prav, ker ji nasprotujejo. Zelo težko se strinjam s predlogom spremembe 2. Predložili ste mi nekatere predloge. Če jih lahko primerno oblikujemo, potem temu ne nasprotujem, vendar ne bom omilil pomembnosti naših ciljev.

Ponovno, moje stališče glede elektronskega označevanja je jasno. Temu nasprotujem, nenazadnje tudi zaradi visokih stroškov, povezanih s tem, pri čemer so koristi nedokazane, izvajanje pa je težavno. Vendar sem vedno poudarjal, da se mora vsaka država članica prostovoljno odločiti za uvedbo tega sistema. Zato ne morem podpreti predloga spremembe 4, lahko pa podprem predlog spremembe 1, ki ga je predložila skupina PPE-DE in navaja, da se uvedba tega sistema odloži najmanj do leta 2012.

Vse ostale predložene predloge sprememb bom sprejel. Zdaj jih ne nameravam naštevati, vendar lahko sprejmem predloge sprememb 6, 7, 8, 9, 3 in 5.

Menim, da je smiselno izpostaviti, da bo prednostno obravnavan od leta 2003 v okviru pregleda zdravstvenega stanja skupne kmetijske politike vsak sektor v skupni kmetijski politiki, ki se sooča s težavami ali je v slabem položaju. V zvezi s prihajajočim pregledom pozivam komisarja za kmetijstvo, da zagotovi celostno obravnavanje interesov sektorjev ovčjereje in kozjereje.

Končno izkoriščam to priložnost, da zaželim v naslednjih šestih mesecih vse dobro francoskemu predsedstvu. To bo zelo pomembno za to poročilo. Srečal sem se s francoskim ministrom za kmetijstvo gospodom Barnierjem, ki se je na srečanju Sveta ministrov za kmetijstvo novembra že zavezal k razpravi o teh sektorjih. Prepričan sem, da si bo, ker dobro razume izzive, s katerimi se soočata sektorja ovčjereje in kozjereje, v največji meri prizadeval za zagotovitev vključitve potrebnih predlogov iz tega poročila o prihodnosti sektorjev ovčjereje in kozjereje v okvir pregleda zdravstvenega stanja skupne kmetijske politike.

  Predsednik. − Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 19. junija 2008.

Pisne izjave (člen 142)

  Andrzej Tomasz Zapałowski (UEN), v pisni obliki. – (PL) Ovčjereja je eden od sektorjev z majhno proizvodnjo, pri čemer je bila v zadnjem času deležna manj pozornosti od prašičereje ali govedoreje.

Vendar je ovčjereja zlasti pomembna za države s težavnimi geografskimi pogoji. Prav tako je pomembna za regije, v katerih sta zaradi zgodovinske tradicije vzreja in poraba jagnjetine zelo pomembni za prebivalstvo.

Poskrbeti je treba, da ta sektor ne propade. To je zlasti pomembno zdaj, ko cene hrane strmo naraščajo. Ne moremo si privoščiti omejevanja te proizvodnje.

V celoti podpiram predlog poročevalca, da se uvede dodatna plačila za tradicionalne gorske pasme, da se zaščiti ovce na občutljivih območjih. Prav tako podpiram predlog, da se označi z oznako EU ovčje meso in se ga tako loči od proizvodov iz tretjih držav. Zavezani smo, da pomagamo državljanom Evrope razlikovati med dobro hrano in hrano, ki mogoče ni usklajena z evropskimi standardi.

19. Dnevni red naslednje seje: glej zapisnik

20. Konec seje

(Seja se je končala ob 23.10)