Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 9. julij 2008 - Strasbourg

12. Strateški dokument Komisije o širitvi 2007 (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je razprava o poročilu gospoda Elmarja Broka v imenu odbora za zunanje zadeve o strateškem dokumentu Komisije o širitvi 2007 (2007/2271(INI)) (A6-0266/2008).

  Elmar Brok, poročevalec. − (DE) Gospod predsednik, gospod predsedujoči Svetu, gospod komisar, povedati moramo, da so bile prejšnje širitve Evropske unije politično in gospodarsko zelo uspešne. O tem ni dvoma. V primeru Romunije in Bolgarije, gospod komisar, bomo tu v prihodnjih tednih nedvomno imeli ločene razprave, pri čemer moja uvodna pripomba ostaja splošno veljavna.

Hkrati mora biti jasno, da pri pogajanjih z državami, pri čemer jim obljubljamo nadaljnja pogajanja, držimo te obljube in da državo, ko ji podelimo status države kandidatke, resnično tako obravnavamo. Tudi obljube, ki so bile dane v Solunu, se morajo spoštovati.

Hkrati mora biti vseeno jasno, da to nikakor ne zagotavlja samodejnega zaporedja dogodkov, ampak mora vsaka posamezna država izpolniti pogoje, tj. merila iz Københavna, za članstvo v Uniji, da je prehod uspešen z vidika pridruženih držav in celotne Evropske unije.

Premisliti moramo tudi, ali zdaj, ko obstaja 27 držav članic, pri čemer bo Hrvaška morda kmalu postala osemindvajseta, ne potrebujemo konsolidacijske faze, da bi se zagotovilo, da vse v Evropski uniji dejansko pravilno deluje. Prav tisti, ki vrtajo luknje v lizbonsko pogodbo in hkrati podpirajo širitev, se morajo zavedati, da ne delujejo politično skladno. Lizbonska pogodba naj bi bila dejansko osnovni pogoj za zadnji krog širitve in ne priprava na naslednjo. Tisti, ki se zavzemajo za širitev, pri čemer nasprotujejo lizbonski pogodbi, bodo dejansko dosegli ukinitev možnosti širitve. To je treba zelo jasno poudariti.

Še ena zelo pomembna točka, ki jo moramo spoštovati, je, da moč ni odvisna od same velikosti, ampak da je notranja kohezija, pri čemer mislim na pazljivost, da ne presežemo svoje sposobnosti, ključni dejavnik, kar smo se naučili iz zgodovine. Evropska unija, ki jo hočemo, ni območje proste trgovine, ampak politično učinkovita enota. To pomeni, da je naša sposobnost notranje reforme prav tako osnovni pogoj za širitev, kot je notranja reforma v državah prosilkah osnovni pogoj za njihov pristop. „Poglobitev in širitev“ je zdaj standardni opis tega dvoplastnega procesa.

Hkrati se moramo zavedati bistvenega pomena evropske perspektive za države zahodnega Balkana, Ukrajino in druge države, saj je ta perspektiva ključna za uspeh njihovega procesa notranje reforme, da bi se dosegli večja demokracija in pravna država, pri čemer se njihove težnje bolj osredotočajo na Bruselj kot kamor koli drugam.

A v opisanih okoliščinah ta pot ne bo v vsakem primeru vodila v takojšnje polnopravno članstvo, ker te države še niso pripravljene, pri čemer to velja tudi za Unijo. V veliko primerih polnopravno članstvo ne bo možno.

Zaradi tega razloga potrebujemo nove instrumente na področju med polnopravnim članstvom in sosedsko politiko, da evropska perspektiva tem državam ne daje le upanja, ampak je dejansko povezana z resničnim napredkom na področjih, kot sta prosta trgovina in schengenski sistem. Potrebujemo instrumente, oblikovane po vzoru evropskega gospodarskega prostora, znotraj katerega se ukvarjamo s prosto trgovino z državami EFTA, instrumente, ki bi partnerskim državam omogočili sprejetje 30, 50 ali 70 % uveljavljene zakonodaje in prakse Skupnosti.

To pomeni, da bodo pogajanja za polnopravno članstvo morda zelo kratka. Švedska, Avstrija in Finska so izbrale to pot, pri čemer so države, kot so Švica, Islandija in Norveška, izbrale drugačno. A kdo se danes zaveda, da je Norveška udeležena v schengenskem sporazumu in da Švica prispeva k strukturni politiki Unije v novih državah članicah?

Z drugimi besedami, razvijemo lahko zelo tesne odnose, pri čemer se nato lahko v vsakem primeru odločimo, ali si obe strani želita stalno nadaljevati to tesno sodelovanje ali hočeta, da je to prehodno obdobje na poti do polnopravnega članstva.

V skladu s tem bi lahko celo na zahodnem Balkanu, čeprav ne na Hrvaškem, kjer bi to zdaj bil popolnoma nelogičen korak, države, kjer bi bil pristop dolgotrajnejši proces, izkoristile to prehodno obdobje, če bi tako želele, in ga uporabile kot instrument. Imeti morajo izbiro.

Na tej osnovi, gospe in gospodje, menim, da bi morali biti sposobni okrepiti evropsko perspektivo, ki bi se uporabila kot instrument na področju med članstvom in sosedsko politiko, pri čemer bi se razširilo področje stabilnosti, miru ter svobode v Evropi, a se hkrati ne bi ogrožal razvojni potencial Evropske unije.

  Jean-Pierre Jouyet, predsedujoči Svetu. − (FR) Gospod predsednik, Svet se zahvaljuje Evropskemu parlamentu in zlasti gospodu Broku za njegovo poročilo o strateškem dokumentu Komisije o širitvi 2007, ter hkrati to priložnost izkorišča za podporo dejavni vlogi Parlamenta in njegovemu neprecenljivemu prispevku k procesu širitve.

Poročilo gospoda Broka kaže, da je bila zadnja širitev uspešna za Evropsko unijo in države članice, ki so se ji priključile.

Menimo, da je bil to uspeh za EU, ki je omogočil premagovanje delitve Evrope ter pomagal zagotoviti mir in stabilnost na celini. Navdihnil je reforme ter okrepil skupna načela svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravne države ter tržnega gospodarstva.

Širitev enotnega trga in gospodarskega sodelovanja je okrepila blaginjo in konkurenčnost, pri čemer je Evropski uniji omogočila izboljšati njen odgovor na izzive globalizacije ter tudi pospeševati izmenjave z našimi partnerji. Širitev je Evropski uniji nedvomno dala večji pomen v svetu in jo okrepila kot mednarodno udeleženko.

Naša politika širitve je dobro uveljavljena in je upoštevala lekcije iz prejšnjih širitev. Decembra leta 2007 se je Unija strinjala, da bo prihodnja strategija širitve temeljila na okrepitvi zavez, pravičnosti in nepopustljivosti pri izvajanju pogojev ter izboljšani komunikaciji. To ostaja podlaga za naš pristop k širitvi.

Unija je zaključila, da morajo biti, da bi Unija lahko ohranila sposobnost vključevanja, države članice pripravljene v celoti sprejeti zaveze, ki izhajajo iz pristopa, in da mora biti Unija sposobna učinkovito delovati in napredovati, kar je v govoru poudaril gospod Brok.

Ta dva vidika sta bistvena, če želimo pridobiti razširjeno in trajno podporo javnosti. Treba bi ju bilo mobilizirati z večjo preglednostjo in izboljšano komunikacijo o teh vprašanjih, pri čemer računam na Evropski parlament, da nam bo pri tem pomagal.

Evropska unija bo izpolnila svoje zaveze v zvezi s pogajanji, ki potekajo.

V zvezi s Turčijo se je pregled, tj. prva uradna stopnja vsakega poglavja, zaključil za 23 poglavij, pri čemer so se pogajanja začela za osem poglavij.

V zvezi s Hrvaško so se pogajanja začela za 20 poglavij, pri čemer so se začasno zaključila za dve poglavji.

17. junija so potekale medvladne konference na ministrski ravni s Turčijo in Hrvaško za začetek pogajanj s Turčijo glede poglavja 6, „Pravo družb“, in poglavja 7, „Pravo intelektualne lastnine“, ter s Hrvaško glede poglavja 2, „Prosto gibanje delavcev“, in poglavja 19, „Socialna politika in zaposlovanje“.

Naš cilj je napredovati v pogajanjih, pri čemer vas opominjam, da v zvezi z našimi odnosi s Turčijo hočemo nadaljevanje in pospešitev reformnega procesa. To bo zagotovilo, da je proces nepovraten in trajen, pri čemer bomo še naprej natančno spremljali napredek, dosežen na vseh področjih, zlasti kar zadeva skladnost z merili iz Københavna.

Seveda je treba napredovati tudi v ureditvi dvostranskih odnosov z republiko Ciper. V zvezi s Hrvaško pogajanja dobro potekajo, pri čemer so letos vstopila v odločilno fazo. Zdaj je glavni cilj še naprej spreminjati dosežen napredek v uspeh in pospešiti hitrost reforme.

Zato Evropska unija spodbuja Hrvaško k nadaljevanju prizadevanj za vzpostavitev dobrih odnosov s sosednjimi državami, vključno z delom, s katerim bi se poiskale dokončne rešitve, ki so sprejemljive za obe strani, in seveda, da bi se rešila preostala dvostranska vprašanja z njenimi sosedi.

Vendar bi ta govor rad izkoristil tudi, če mi dovolite, gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, da v imenu predsedstva ostro obsodim jutranje nasilne dogodke v Istanbulu, pri čemer so bile žrtve policisti na dolžnosti pred veleposlaništvom Združenih držav v Istanbulu. V imenu predsedstva obsojamo ta grozljiv napad, pri čemer smo zdaj seveda v tesnem stiku s turškimi organi.

(Ploskanje.)

  Olli Rehn, komisar. − Gospod predsednik, najprej se zahvaljujem Elmarju Broku in odboru za zelo zanimivo poročilo.

Vaša razprava poteka v času, ko EU premišljuje o položaju, ki ga je ustvaril irski „ne“. Hkrati nas dogodki v jugovzhodni Evropi spominjajo na našo takojšnjo odgovornost, da spodbujamo stabilnost in demokracijo na evropski celini.

Konsolidirani program širitve EU vključuje zahodni Balkan in Turčijo. Strinjam se s trdno zavezo poročila glede možnosti njihovega članstva. Komisija deli veliko točk poročila, vključno z sposobnostjo vključevanja, ki je nedvomno pomembno vprašanje, ki ga je treba upoštevati pri širitvi EU.

Z zanimanjem sprejemam predlog poročila o evropskem gospodarskem prostoru plus za odnose z državami, ki niso del sedanjega programa širitve. V okviru gospodarske globalizacije je smiselno razširiti evropski pravni in gospodarski prostor, pri čemer bo širša Evropa postala močnejša na področju mehkih regulativnih pooblastil.

A za zahodni Balkan in Turčijo, ki imata jasno težnjo po članstvu, EU ne sme vsiljevati novih vmesnih stopenj pred kandidaturo ali pristopom. To bi le ustvarilo dvome o zavezah EU, pri čemer bi se oslabila potrebna pobuda za demokratično reformo.

Na junijskem srečanju je Evropski svet prejšnji mesec ponovno potrdil svojo popolno podporo evropski perspektivi zahodnega Balkana. To je močno sporočilo: EU drži svojo besedo. To je tudi pomembno sporočilo za Turčijo. Pristopni proces k EU napreduje: še dve poglavji sta se odprli sredi junija.

V zvezi s Turčijo nam je lansko leto uspelo zaščititi proces v zelo težkih okoliščinah. Ta zmaga je zahtevala vizijo in vztrajnost.

Prizorišče je bilo pripravljeno za uspeh v letu 2008, da bi se letos obnovil pristopni proces Turčije k EU. Žal taki obnovi nismo bili priča zaradi razlogov, ki so večinoma notranji Turčiji.

Mi v EU hočemo nadaljevati s procesom v skladu s pogoji, ki so določeni v pogajalskem okviru. Turčija mora zdaj izboljšati demokratično delovanje svojih državnih institucij in delati za potrebne kompromise za nadaljevanje reform, povezanih z EU.

Iskreno upam, da bosta prevladali mirnost in razumnost, pri čemer se bo Turčija lahko izognila zastoju ter namesto tega napredovala in svoje evropsko potovanje nadaljevala z jasnim občutkom smeri ter odločenosti.

To priložnost izkoriščam za nekaj besed o današnjih dogodkih v Turčiji, pri čemer se bom pridružil ministru Jean-Pierru Jouyetu pri tej zadevi. Komisija ostro obsoja ugrabitev treh nemških turistov v vzhodni Turčiji, pri čemer pozivamo k njihovi takojšnji izpustitvi. Komisija ostro obsoja nasilen oborožen napad v Istanbulu to jutro. Družinam in prijateljem policistov, ki so bili ubiti, izrekam sožalje, pri čemer poškodovanemu policistu želim hitro okrevanje.

Če končam, širitev je bila vedno dolgotrajno prizadevanje, ki mora premagati politične nevihte v Ankari, Beogradu, Bruslju in veliko drugih prestolnicah Evrope. Ne moremo počivati v tem delu za mir in blaginjo, ki služi temeljnemu interesu Evropske unije ter njenih državljanov. Menim, da lahko računam na vaše sodelovanje v zvezi s tem.

  Marian-Jean Marinescu, v imenu skupine PPE-DE. – (RO) Strategija širitve Evropske unije bi morala temeljiti na do zdaj zbranih izkušnjah ter sedanjih političnih in gospodarskih razmerah. Prejšnje širitve so prinesle prednosti Uniji in državam članicam.

Vseeno moramo upoštevati, da države, ki so se priključile EU, niso imele enakih obdobij pogajanj, pri čemer je njihovo resnično vključevanje v Evropsko unijo potekalo na različne načine.

Evropske institucije so se s težavo prilagodile povečanju števila držav članic. Obstajajo argumenti za nadaljevanje širitve Unije. Menim, da bi Evropi škodovalo, če bi države, kot so tiste na Balkanu ali republika Moldavija, ostale zunaj Unije.

Državam Vzhodne Evrope koristijo zgodovinski in geografski vidiki za prošnjo po priključitvi k Evropski uniji. Zaradi gospodarskih zahtev, kot je na primer energetika, ne moremo odložiti širitve. Ukvarjati se moramo tudi z zunanjimi političnimi vplivi, ki imajo lahko nezaželene posledice.

Potrebujemo sosedske države, ki razvijajo močne demokracije, delujoča tržna gospodarstva in pravno državo. Sosedska politika se zdaj uresničuje v dogovorih o sodelovanju ali pridružitvenih dogovorih, ki izvajajo dejavnosti, podobne tistim v pogajalskem procesu, ampak na mnogo manj tehtni ravni. Menim, da bi morali ti sporazumi vključevati in uporabljati postopke, ki so enaki tistim v pogajalskih poglavjih.

Prepričan sem, da bi države, ki resnično hočejo postati del Unije, sprejele takšne pogoje, četudi niso podpisale predhodnega sporazuma za državo kandidatko, pri čemer bi bile prednosti zelo pomembne za obe strani. Zato bodo v trenutku širitve države v položaju, ki bi jim omogočil hitro vključevanje.

Vendar za usklajevanje Evropske unije in doseganje trenutka nove širitve obstaja obvezen pogoj: reformiranje evropskih institucij. Zaradi tega razloga je ratifikacija lizbonske unije zahteva, ki jo morajo razumeti in dosegati vse države članice.

Vsebina Brokovega poročila prinaša pojasnila v zvezi s koraki, ki jih bo sprejela Unija v naslednjem obdobju, ki jih mora upoštevati Evropska komisija.

  Predsednik. − Gospe in gospodje, upoštevajte, da moramo, ko nekoga prosimo za nagovor, počakati, da on ali ona konča, ker so nam tolmači povedali, da moramo počakati 10 do 15 sekund, da se govor prevede, preden besedo predamo naslednjemu govorniku.

Razumite, da se bo tako omogočilo, da bodo vsi pravilno slišali prevod.

  Jan Marinus Wiersma, v imenu skupine PSE. – (NL) V imenu svoje skupine ponavljam in podpiram besede predsednika Sveta in komisarja o dogodkih v Turčiji. Drugič, zahvaljujem se poročevalcu za način, na katerega je sodeloval z nami pri pripravi te razprave, in tretjič, v imenu svoje skupine ponavljam, da se je po našem mnenju, pri čemer je to povedal tudi predsednik Sveta, širitev zaenkrat izkazala kot uspeh ter pomembno prispeva k razvoju širše Evropske unije.

To dejstvo moramo poudariti na začetku govora, pri čemer to poudarja tudi poročilo gospoda Broka: stojimo za, kot je dejal komisar, obljubami, ki smo jih dali Turčiji in državam zahodnega Balkana v razpravi o strategiji širitve. Torej ni spremembe strategije v razmerju do teh držav, pri čemer se bo večja pozornost namenila načinu, na katerega se uporablja in upravlja pristopna merila med pogajalskim procesom.

Drugič, strinjamo se s poročevalcem, da je treba bolj upoštevati samo sposobnost Unije, da sprejme nove članice. Na eni strani od držav prosilk med pripravljalno fazo zahtevamo več, na drugi strani mora Evropska unija jasno narediti več za primerno obvladovanje prihoda novih članic. Mislimo, da to pomeni dokončanje potrebnih institucionalnih reform. Pogodba iz Nice ni zadostna osnova za uspešno nadaljnjo širitev.

Tretjič, kar se meni zdi najpomembnejše: to poročilo se ne osredotoča le na program sedanjih širitev, ampak tudi na države, ki niso na spisku morebitnih prosilk. Naša obstoječa evropska sosedska politika ne zadostuje. To drži za naše sosede na jugu, pri čemer je EU podala predlog za Sredozemsko unijo, a še bolj drži za naše sosede na vzhodu. Dosegli smo jasen zaključek, da mora Evropska unija nuditi več, več kot sosedska politika. Menimo, da mora obsegati tako odnose med temi državami in Unijo ter dvostranske odnose med državami. Črno morje bi bilo dober geografski okvir, pri čemer bi igrali vlogo Rusija in Turčija. Brez teh dveh držav se glavni izzivi in težave v tej regiji ne bodo razrešili. Turčija bi imela ključno vlogo med Črnim morjem in Sredozemljem, pri čemer bi se tako lahko izkazalo, kako pomembna je Turčija v Evropi ter kako dragocena je za Evropsko unijo.

  Bronisław Geremek, v imenu skupine ALDE. – (PL) Gospod predsednik, najprej želim podpreti stališče Sveta in Komisije glede dramatičnih dogodkov v Turčiji. To pomembno vprašanje je predmet naših današnjih razprav.

Poročilo gospoda Broka potrjuje občutek strategije širitve Evropske unije. To govorim kot državljan države, ki ji je ta strategija koristila. Poročilo navaja, da so bili novi pristopi k Evropski uniji uspešni. Poročilo navaja tudi, da bo EU podprla upe evropskih narodov, ki se želijo pridružiti Evropski uniji in so pripravljeni izpolniti njena pristopna merila. Koncept sposobnosti vključevanja, ki je pogoj za odločitev o pristopu, je bil pravilno določen v tem poročilu.

Morda bi bilo treba povedati tudi, da so bili tisti, ki so pričakovali, da bo Evropski parlament razglasil konec širitve EU in uvedel nekakšno nadomestno možnost za polnopravni pristop, razočarani. EU se širi in krepi. Zelo zadovoljen sem bil, ko sem komisarja Rehna slišal reči, da ne bi smeli ustvarjati novih čakalnic za države, ki si želijo vstopiti v Evropsko unijo, ampak bi jim morali omogočiti, da se prijavijo za neposreden dostop do dnevne sobe. Vendar moramo upoštevati dejstvo, da morajo prihodnjo širitev državljani Evrope razumeti in podpirati. To je osnovni del zmožnosti EU, da sprejme nove države članice, in tudi dejavnik pri povečanju zaupanja v Evropo med njenimi državljani. Vemo, da to zaupanje preživlja krizno obdobje. Vemo tudi, da se bo Evropa rešila te krize. Spadam k tistim, ki verjamejo v moč evropskih idej in institucij Skupnosti.

Namen strategije širitve, ki jo danes natančno preučuje Evropski parlament, je uskladiti notranjo moč EU in odgovoriti na pričakovanja evropskih državljanov. Odgovorila je na enak način kot na pričakovanja Srednje Evrope leta 2004.

  Adam Bielan, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, moj glavni ugovor glede poročila, o katerem danes razpravljamo, je odsotnost jasnega načrta za odprtje Evropske unije proti vzhodu. Tu bi rad opozoril na pomanjkanje skladnosti v delovanju tega parlamenta. Lansko leto smo sprejeli poročilo, ki ga je pripravil moj kolega gospod Michał Kamiński in je govorilo o tem, da se Ukrajini ponudi jasna možnost članstva. Vendar bo dokument, o katerem govorimo zdaj, z večjo verjetnostjo sprožil alarm v tistih državah, ki premišljujejo o pridružitvi Evropski uniji, zlasti v naši najbližji sosedi Ukrajini. Poročilo, ki priča o potrebi po okrepitvi sposobnosti EU, da sprejme nove države, dejansko zavira nadaljnjo širitev Evropske unije. Naravnim kandidatom, kot so evropski narod Ukrajinci, se ponuja nadomestna možnost dvomljive vrednosti namesto polnopravnega članstva.

Ob upoštevanju naših geostrateških interesov bi se nam moralo zdeti pomembno, da z Ukrajino čim tesneje sodelujemo. V tem položaju bi bilo Kijevu bolje pokazati odprta vrata v Evropsko unijo in ne zamegliti možnosti članstva, pri čemer se Ukrajince potiska bližje k Rusiji. To zlasti velja danes, ko Kremelj vse bolj ogroža Ukrajino.

  Gisela Kallenbach, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, zahvaljujem se tudi Elmarju Broku, ki je v tem poročilu upošteval koncept procesa. Vidim spremembo strategije med delovnim dokumentom ter sedanjim poročilom, kar je pravilno in primerno.

Pretekle širitve so bile uspešne za celotno Skupnost, čeprav je tu in tam potrebnih nekaj kritik. Tudi to je edino pravilno in primerno. Vseeno proces širitve še ni zaključen. Kot veliko drugih govornikov želim omeniti zahodni Balkan, ki ne sme postati črna luknja, ki jo obkrožajo države članice Unije. V našem interesu je, da se temu izognemo. Potrebujemo jasno strategijo širitve, ki se ne bo spreminjala glede na razmere.

EU mora biti zanesljiva in zaupanja vredna partnerica. To pomeni tudi, da moramo biti pripravljeni sami vplivati na reforme. Če zdaj obstajajo dvomi glede te pripravljenosti, je čas za kritično samoanalizo. Nepremišljeno in napačno je pripisati vsak znak evroskepticizma prejšnjim širitvam in utrujenosti. Prebudimo se. Delajmo za uravnotežen gospodarski, socialni in okoljski razvoj ter posredujmo obseg gospodarskega, kulturnega in zgodovinskega bogatenja, ki je vključeno v širitev. Prav tako povejmo ljudem, koliko bi stal še en izbruh spopadov na naših mejah ali v Evropi.

Treba je imeti jasne cilje, se o njih v celoti pogovoriti in odkrito ustvariti zaupanje. Unija prav tako neguje zaupanje z izpolnjevanjem svojih obljub, pri čemer pričakujem, da bomo tako ravnali z odobritvijo tega poročila.

  Erik Meijer, v imenu skupine GUE/NGL. – (NL) Gospod predsednik, po prvih valovih pristopov leta 2004 in 2007 širitev zdaj miruje. Hrvaška mora počakati do leta 2011, Makedonija ne bo pristopila pred letom 2014, ostalih pet držav zahodnega Balkana pa bo moralo čakati še dlje. Pogajanja potekajo s Turčijo, a obstaja možnost, da se Turčija ne bo mogla pridružiti še desetletja.

Zdaj, ko so se pridružile vse države, ki so bile prej pod sovjetskim vplivom, Evropska unija navidezno trpi zaradi širitvene utrujenosti. Za razpravo o širitvi in sosedski politiki obstajata dva različna načina razmišljanja. Eden je, da je Evropska unija svetovna sila in superdržava, ki postopno sprejema vse več odločitev, ki vplivajo na njene države članice. Ta superdržava hoče doseči, da sosednje države postanejo odvisne od nje, pri čemer jim noče podeliti vpliva enakovrednih partneric v Uniji. Države, ki niso poskrbele za potrebne spremembe ali imajo šibko gospodarstvo, se ne bodo smele pridružiti. Obdržati jih je treba izven Unije, vendar se jih mora vseeno nasilno pritegniti v območje vpliva EU, kjer nimajo besede. Moja skupina obsoja to taktiko.

Drugi vidik zahteva sodelovanje, ki vključuje raznolike in enakopravne partnerje. Unija je odprta za katero koli evropsko državo, ki se ji želi pridružiti in izpolnjuje potrebna merila, kot so demokracija in človekove pravice. Tovrstna Unija ne išče načinov vsiljevanja odločitev, ki nimajo podpore v državah članicah, ampak skuša rešiti čezmejne težave svojih državljanov s sodelovanjem. Tovrstna Unija je najbolj primerna za ta namen in ima največje možnosti za dolgoročno preživetje.

  Georgios Georgiou, v imenu skupine IND/DEM. – (EL) Gospod predsednik, prizadevanje gospoda Broka je hvalevredno, pri čemer se mu želim zahvaliti za njegov govor, v katerem je navedel nekaj zelo koristnih razlag.

Vendar je kljub hvalevrednemu prizadevanju naglica Evropske unije, da bi znova naključno vključila nove države članice, nerazložljiva.

V kakšno Unijo in Evropo bi se vključile? Bi se vključile v Evropo visokih cen nafte, visokih cen hrane, brezposelnosti, v Evropo bede, če želite? Kaj hočemo ustvariti? Bi morali ustvariti novo omrežje medcelinske bede?

To ne more biti v interesu Evrope. Menim, da bi bilo to lahko v interesu drugih. Ne smemo pozabiti na izid irskega referenduma, ki mogoče ne bi dopustil takih poenostavljenih širitev, kot so tiste, ki smo jih izbrali.

  Irena Belohorská (NI). – (SK) Zahvaljujem se poročevalcu za njegovo delo o tej tematski zadevi, ki je namenjena reševanju tako občutljivega vprašanja za današnjo Evropsko unijo.

Širitev na deset novih držav članic leta 2004 in na še dodatni dve leta 2007 je bila nedvomno uspešna za Evropsko unijo in zgoraj omenjene države, ki so se ji pridružile. Konkurenčnost in pomembnost Evropske unije rasteta zaradi izboljšanega človeškega in gospodarskega potenciala. Vendar lahko zagotovo trdim, da bo kljub temu 12 novih držav članic še vedno stalno opažalo razlike med njimi in 15 starimi državami članicami. Govorimo o diskriminaciji, ki jo povzroča pomanjkanje zrelosti, ki je lahko gospodarska ali socialna. Vendar me preseneča dejstvo, da je širitev predstavljena kot razlog, zakaj je treba ratificirati lizbonsko pogodbo.

Gospe in gospodje, pogodba iz Nice je mrtva. Ta dokument spada v zgodovino in ni uporaben v današnjem političnem življenju. Izgubil je svoj namen pri delovanju kot pogodba med 15 starimi državami članicami. Danes je držav članic 27, pri čemer je treba ratificirati lizbonsko pogodbo, a ne zaradi širitve. Širitev se lahko doseže z ločeno dvostransko pogodbo med Evropsko unijo in državo članico.

  Charles Tannock (PPE-DE). - Gospod predsednik, moja država Britanija je bila ena od treh držav, ki so se pridružile med prvim valom širitve leta 1973. Od takrat je moja stranka britanskih konservativcev dejavno podpirala proces širitve na sedanjih 27 držav članic.

Širitev širi enoten trg EU, pri čemer ustvarja več priložnosti za gospodarsko rast in trgovino. Ustvarja več delovnih mest, večjo socialno stabilnost in tudi večji glas EU na svetovnem prizorišču. Širitev usklajuje vrednote EU, to so demokracija, človekove pravice in pravna država, v novih državah članicah, kot smo bili v preteklosti priča pri nekdanjih diktaturah Španiji, Grčiji in Portugalski, ki so se nato pridružile, ter nekdanjih komunističnih državah varšavskega pakta, ki so se pridružile kasneje.

Za tiste, ki dvomite v približevanje EU k vse tesnejši Uniji, bi morala širitev teoretično voditi v širšo, ohlapnejšo in prožnejšo Evropo ter v več razprav o prihodnji usmeritvi EU. Predsednik Sarkozy je kot predsedujoči Svetu nedavno načel vprašanje širitve v okviru ohromitve lizbonske pogodbe po njeni zavrnitvi na irskem referendumu. Gospod Sarkozy je rekel, da do naslednje predvidene širitve na Hrvaško ne more priti brez lizbonske pogodbe. Menim, da je to napaka in poskus, da bi se pogodba ohranila pri življenju.

Prepričan sem, da se lahko poišče način, da bo Hrvaška vstopila v Evropsko unijo brez lizbonske pogodbe. Resnično nedvomno obstaja nekaj vidikov pogodbe, ki se jih bo skušalo izvajati brez dokumentov za ratifikacijo. Zdaj je jasno, da Evropejci hočejo manj poudarka na institucionalnem krpanju in več na potrditvi EU s ponovno povezavo z ljudmi.

Jaz podpiram prihodnjo širitev na države zahodnega Balkana ter postopno na Ukrajino, Moldavijo in upam, da tudi demokratično Belorusijo. To je oprijemljiv primer dobrega, ki ga EU lahko prinese svojim narodom.

  Hannes Swoboda (PSE). - (DE) Gospod predsednik, začel bom z iskreno zahvalo gospodu Broku za njegovo pripravljenost na zelo konstruktivno sodelovanje. Sporočilo je precej jasno: proces širitve ne bo prekinjen, a moramo vsi storiti še več, da se pripravimo. To velja za tiste, ki smo v Evropski uniji, in tiste, ki si želijo vstopiti v Evropsko unijo. Boljša pripravljenost seveda vključuje tudi institucionalne reforme in konsolidacijo Evropske unije. Še več, ni potrebno dodajati, da boljša pripravljenost pomeni tudi nedvoumen sprejem meril iz Københavna, ki jih je treba uporabiti in izvrševati, ne le vključiti v pravni red.

Gospodu Broku sem zelo hvaležen tudi za sprejetje naše ideje o Črnomorski uniji skupaj z Janom Marinusom Wiersmo, čeprav morda v previdnejši obliki. Bistveno je, da moramo Ukrajini in drugim državam črnomorske regije poslati jasna sporočila, ki so vključena v sosedsko politiko. Vendar je pri pomoči tem državam pomembno tudi, da se v to sodelovanje vključita Turčija in Rusija. Cenim ideje francoskega predsedstva glede Sredozemske unije, vendar ne smemo zapostaviti črnomorske regije. Tudi tam si moramo prizadevati, pri čemer mora Evropska unija predlagati ustrezne predloge za sodelovanje.

V zvezi z državami na Balkanu gospod Brok v svojem poročilu predlaga nekaj ponudb. Kot je danes jasno in natančno poudaril, so to poljubne ponudbe. „Malo počakajte s svojimi reformami, časa je dovolj“ je sporočilo, ki ga nihče ne bi smel prejeti od tu. Ne, reforme je treba pospešiti na Hrvaškem in seveda v drugih državah. Zlasti ko mandat prevzame nova vlada, kot se je zdaj zgodilo v Srbiji, mora biti naše sporočilo jasno. Glasiti se mora: „Čim prej vas hočemo v Evropski uniji, a ne moremo ponuditi nadomestne možnosti vašemu reformnemu procesu. Doseči ga boste morali sami, pri čemer boste morali uporabiti strategijo, naklonjeno Evropi.“

Unija je nepopolna brez držav Balkana jugovzhodne Evrope, pri čemer se mora delo opraviti v teh državah, in sicer čim hitreje, da lahko skupaj zgradimo novo Evropo.

  István Szent-Iványi (ALDE). - (HU) Dosedanja zgodovina EU je zgodovina stalne širitve, pri čemer je ta širitev tudi ena od najočitnejših dokazov uspeha in privlačnosti Evropske unije. Kljub temu se v javnem mnenju lahko vse pogosteje zazna neke vrste utrujenost in apatija glede širitve. To nam vsem daje dober razlog za realistično ukvarjanje z vprašanjem širitve.

Vendar realizem ne sme pomeniti skepticizma. Ne sme pomeniti ustavitve procesa širjenja, še manj pa sme pomeniti oblikovanje novih pristopnih pogojev, ki se jih ne more izpolniti, ali ponavljanje obveznosti, ki so se prevzele pred tem, pri čemer bi to spodkopalo našo verodostojnost. Od irskega referenduma je naša glavna temeljna skrb dokazati, da Evropska unija še vedno deluje ter da je širitev še vedno pomemben in resničen cilj Evropske unije. To je vsaj toliko v interesu držav članic kot držav, ki se hočejo pridružiti. Hvala.

  Konrad Szymański (UEN). - (PL) Gospod predsednik, akademski žargon se je začel grozeče dvigati nad politiko v naši strategiji širitve. Teorija sposobnosti širitve je le niz izgovorov za popolnoma samovoljno in politično odločitev za zaprtje Unije pred svetom. To je slaba in škodljiva odločitev za Evropo, saj je ta širitev okrepila EU na mednarodnem prizorišču ter Uniji omogočila, da razširi svoj socialni, politični in gospodarski model.

Če sprejmemo to poročilo, bomo poslali negativno sporočilo Kijevu in Tbilisiju ter oslabili tamkajšnje sile, ki podpirajo Zahod in Evropo. Da bi se dosegla podpora za reforme pogodbe, se je na Poljskem in v drugih državah razglasilo, da so reforme bistvene za širitev. Zato je še toliko bolj presenetljivo slišati, da moramo kljub sprejetju lizbonske pogodbe delati na dodatnih reformah pogodbe v okviru nadaljnje širitve.

Elmar, vaša predstavitev je bila nedvomno boljša od poročila, a povejte mi nekaj: koliko reformnih pogodb moramo sprejeti, preden bomo po vašem mnenju pripravljeni na sprejem Ukrajine v Evropsko unijo?

  Adamos Adamou (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, naše mnenje o širitvi je, da imajo narodi Evrope pravico, če tako hočejo in izpolnjujejo zahtevana merila, zahtevati pristop k Evropski uniji.

To načelo je tudi podlaga za naše mnenje v primeru Turčije, pri čemer njen pristopni proces vpliva tudi na rešitev vprašanja Cipra. Vseeno vztrajamo, da je izpolnjevanje zavez, ki jih je Turčiji naložila Evropska unija, osnovni pogoj za zaključitev njenega pristopa.

Medtem ko ne bi smelo biti opustitve obveznosti Evropske unije pri spoštovanju svojih zavez, mora Turčija v celoti uresničevati načela mednarodne zakonitosti, resolucije ZN in evropske zakonodaje za končanje okupacije Cipra, odprtje pristanišč in letališč za ciprske ladje in letala ter razveljavitev veta, da bo lahko republika Ciper sodelovala v mednarodnih forumih in sporazumih.

Zlasti zdaj po pobudi novoizvoljenega predsednika Demetrisa Christofiasa in prizadevanjih voditeljev teh dveh skupnosti bi morala Turčija izpolnjevati obveznosti in ne bi smela ovirati te nove faze v vprašanju Cipra.

  Gerard Batten (IND/DEM). – Gospod predsednik, v tem poročilu obstaja priznanje, da širitev ni bila popoln uspeh. Gospod Brok priznava, da lahko brez resne spremembe veljavnih politik EU širitev spodkoplje notranjo kohezijo EU.

EU je pristop omogočila državam, za katere je dobro vedela, da ne izpolnjujejo njenih pristopnih pogojev, kot se je zgodilo z Romunijo in Bolgarijo. To se bo morda ponovilo pri še več vzhodnoevropskih državah in Turčiji.

Države članice, kot je Združeno kraljestvo, so zelo obremenjene zaradi nenadzorovanega, neomejenega in nediskriminiranega priseljevanja zaradi nadaljnje širitve EU.

To je le eden od razlogov za naraščajočo sovražnost do Evropske unije med njenimi državljani. Za gospoda Broka je rešitev predlaganje obsežnega proračuna za propagando, ki bi ljudi prepričala v prednosti širitve. Rešitev za Veliko Britanijo je, da zapusti Evropsko unijo in znova prevzame nadzor nad svojimi mejami.

  Philip Claeys (NI). - (NL) Komisar Rehn je ravnokar ponovil, da ima Turčijo jasno perspektivo za polnopravno članstvo in da ji ne bi smeli postavljati novih zahtev. Predlagam, da si komisar dobro ogleda ankete Eurobarometra. Demokratična podpora za pristop Turčije ne obstaja. Razlika med politiko in ljudmi je vse večja, postaja širša in globlja. Dana je bila obljuba, da se bodo pogajanja prekinila, če Turčija ne bo očitno izpolnjevala svojih obveznosti. Te obljube se niso držali. Obljubljeno je bilo tudi, da bodo pogajanja potekala v skladu z reformnimi procesi v Turčiji. Tudi to se ne dogaja. Reformni proces v Turčiji se je dejansko ustavil, vendar se je pred dvema tednoma odločilo, da se bosta odprli dve novi poglavji v pogajanjih. To neskladje med besedo in dejanjem bo usodno za Evropsko unijo, če se naša politika in odnos ne bosta radikalno spremenila.

  Zbigniew Zaleski (PPE-DE). - (PL) Gospod predsednik, Evropska unija je danes že zelo velika, vendar še vedno ni popolna. Da bo združena Evropa povezovala, potrebuje skupne vrednote pri svojih temeljih ter dobro voljo svojih prebivalcev. Za izpolnjevanje ciljev, ki smo si jih postavili, kot so boljše gospodarstvo, večji politični vpliv na mednarodnem prizorišču, boljša demografska struktura ali kakovostnejše življenje, je treba izpolniti nekatere pogoje. V zvezi s točkami, ki jih je predstavil poslanec gospod Brok, je seveda pomembno večje notranje povezovanje. Tudi članice Unije si morajo želeti širitve, pri čemer morajo države kandidatke seveda izpolnjevati potrebna merila. Kakšna je strategija za to širitev? Preprosto spodbuditi kandidatke k prizadevanju, sodelovati z njimi in jih podpirati z različnimi instrumenti, vključno s sosedsko politiko.

Vzhodna razsežnost je za nas pomembna, ker je tam velik del Evrope, ki ni v Evropi v ožjem smislu in torej v Evropski uniji. Edina možnost je prizadevati si spoznati te vzhodne sosede in pripraviti temelje glede pravnih, gospodarskih in socialnih vprašanj. Pri vsem tem so pomembne skupne vrednote ali vsaj možnost zanje. Prepričan sem, da ima največji družbeni in politični poskus v celotni zgodovini, tj. dokončno oblikovanje unije Evrope, resnične možnosti za uspešnost.

  Véronique De Keyser (PSE). - (FR) Gospod predsednik, belgijski umetnik René Magritte je ustvaril slavno sliko, na kateri je pipa za tobak in pod njo napis „ceci n’est pas une pipe“. Čeprav je pipa sijajno naslikana, je nikoli ne bo mogoče kaditi.

Brokovo poročilo je takšno. Kljub svojemu naslovu to ni širitvena strategija, ker to ni stvar strategije ali tistih ključnih vprašanj, ki si jih postavljajo državljani. Zakaj širiti Evropsko unijo? V katero smer? Kaj tvegamo ali kakšne koristi imamo? Gospod Brok govori o metodi konsolidacije, tj. obrambni taktiki. Preprosto povedano je širitev pogodba med Evropo in državami kandidatkami. Slednje morajo izpolniti københavnska merila, pri čemer mora Evropa pokazati sposobnost, da jih vključi.

Tu je težava. Evropa ni pripravljena na nadaljnjo širitev, ker je ujeta v pogodbo iz Nice, ki je preveč ozka in iz katere ni mogoče pobegniti. Zato mora kriza v evropskih institucijah na širitev vplivati tako, da jo ustavi. Tako meni veliko evropskih državljanov, s čimer se delno strinjam.

Vendar moramo biti previdni, ker je, odkrito povedano, brez kakršne koli ambiciozne strategije to geslo nevarno. Odpira pot vsem tistim, ki so pripravljeni zavrniti novo pogodbo in, osredotočeni nase, zavrniti Turčijo ali celo balkanske države, tj. pot do vseh tistih nacionalistov, ki ne zaupajo tujcem, ki bi lahko nekega dne postali Evropejci. Zanje je to geslo le pretvarjanje, saj dejansko nočejo ne širitve in ne poglobljenosti.

Državljanom moramo dokazati, da postopne širitve ustvarjajo priložnost, da Evropa poudari, da je večkulturnost blagoslov in priseljevanje naša demokratična prihodnost. Premagati moramo institucionalno krizo. To ne sporoča zmage evroskeptikov ali levice, ampak razkriva nekoliko klavrno nezmožnost, zaradi katere vsi tvegamo trpljenje. Brokovo poročilo to nezmožnost dobro in inteligentno ureja, pri čemer mu čestitam, vendar nas žal ne pelje naprej.

  Inese Vaidere (UEN). – (LV) Gospe in gospodje, rezultati širitve EU so pozitivni, zato je bistveno, da ustvarimo prave razmere za njihov razvoj. Naše institucije in vlade morajo javnosti zagotoviti odkrite ter popolne informacije o koristih in tveganjih širitve. Državljani morajo biti prepričani, da jim po širitvi ne bo treba skrbeti glede možnosti za ohranitev in razvoj njihovih jezikov, kultur, ver in tradicij ter da njihova blaginja in vrednote ne bodo ogrožene. Če se sedanji narodi v državah počutijo doma v svojih državah, bo manj strahu, ki spremlja pritok priseljencev, pri čemer bomo celoten proces širitve videli v pozitivni luči. Prisluhniti moramo državljanom in razviti dialog. Podpiram različne oblike sodelovanja z morebitnimi državami članicami. Rezultat tega bi bila odkritejša drža do sposobnosti Evropske unije za vključevanje, ki je bila uspešno opredeljena v poročilu, in tudi jasen načrt za naše partnerje. Hvala.

  Doris Pack (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Evropska unija ne more opravljati svoje naloge kot zanesljiva in trdna globalna partnerica, če ne ostane sposobna ukrepati in si ne prizadeva za izboljšano strategijo, ki se odziva na posamezne potrebe različnih držav. Vseh sosed ne moremo priznati za članice, zaradi česar sprejemamo obveznost, čeprav le v njihovem interesu, da jim ponudimo privlačno nadomestilo, ki se izplača.

Oblikovati moramo učinkovito sosedsko politiko, vredno imena. Odprtje našega izobraževanja, kulture in mladinskih programov ter uvedba posebnega gospodarskega področja so primeri takšnega pristopa. Možnosti, naštete v odličnem poročilu gospoda Broka, je treba zato v celoti razviti ter čim prej razširiti. Le tako lahko spodbujamo stabilnost, mir, spoštovanje človekovih pravic in gospodarske reforme v državah, ki so naše sosede.

Vendar so v državah Zahodnega Balkana, ki že nekaj časa odkrito pričakujejo pristop, razmere drugačne. Bežen pogled na zemljevid zadostuje, da jasno vidimo, da so v osrčju Evropske unije, s čimer mislim, da jih obkrožajo države članice. Naša politika tam temelji na smiselnih korakih. Ena država se že pogaja o pristopu k EU, medtem ko so druge, dejansko vse, razen Kosova, podpisale stabilizacijsko-pridružitvene sporazume z EU. Naše politično delovanje tam je preizkus naše verodostojnosti na področju zunanje politike ter porok za trajni mir in stabilnost v EU.

Ni mi všeč, da se Turčija in Hrvaška vedno omenjata skupaj. Razmere in ozadja so popolnoma različni, pri čemer se moramo tega zavedati vsi. Hrvaška je prva od držav Zahodnega Balkana, ki bi lahko pristopna pogajanja končala leta 2009. EU mora pospešiti pristop Hrvaške ter s tem Makedoniji, Albaniji, Črni gori, Bosni in Hercegovini, Srbiji in Kosovu sporočiti, da so ključne ter pogosto naporne družbene in gospodarske reforme ter reforme sodstva vredne truda.

Vendar bodo za prihodnji pristop teh držav nato najprej odgovorni njihovi politiki, ki odgovarjajo volivcem v zadevnih državah.

  Libor Rouček (PSE). – (CS) Gospe in gospodje, poročevalec, Svet in Komisija menijo, da so bile prejšnje širitve na splošno zelo uspešne. S tem pogledom se popolnoma strinjam. Takšen primer je država, iz katere prihajam, tj. Češka Republika. Zaradi članstva ima veliko koristi, pri čemer hitro dohaja najbolj gospodarsko razvite države. Kljub temu v državi obstajajo ljudje, vključno s predsednikom Klausom, ki stalno izražajo dvome glede članstva EU in razloga za sam obstoj EU. V sosednji državi Avstriji se izražajo podobna stališča. Čeprav je bilo v tej državi z osmimi milijoni prebivalcev zaradi širitve ustvarjenih 150 000 delovnih mest, le 28 % Avstrijcev vidi članstvo v Evropski uniji kot nekaj pozitivnega. Zato izpostavljam en vidik poročila gospoda Elmarja Broka, in sicer potrebo po uvedbi celovite komunikacijske strategije za obveščanje javnosti o namenu širitve, njenih prednostih ter morebitnih prihodnjih pomanjkljivostih. Zame je to najpomembnejše vprašanje poleg ratifikacije lizbonske strategije in delovanja v skladu z obljubo, ki smo jo v Solunu leta 2003 dali zlasti državam Zahodnega Balkana.

  Mirosław Mariusz Piotrowski (UEN). - (PL) Gospod predsednik, v poročilu o širitveni strategiji, o kateri razpravljamo, je navedena določba iz rimske pogodbe, v skladu s katero lahko „vsaka evropska država zaprosi za članstvo v Skupnosti“. Z zadovoljstvom opažamo sporočila glede sprejetja poljske in švedske pobude za vzhodno partnerstvo, vključno s tesnejšim sodelovanjem z našimi vzhodnimi sosedi, med njimi Ukrajino in Belorusijo. Poudariti je treba, da Ukrajina pričakuje polno članstvo. V okviru prednostnih nalog francoskega predsedovanja, ki je osredotočeno na stike z južnimi sosedami Unije, moramo okrepiti tudi vzhodno partnerstvo, da preprečimo resno nesimetričnost v zunanji politiki. Eden od instrumentov je lahko sklic parlamentarnega zasedanja EU-Vzhod, tako imenovanega Euronesta. Postavitev takšnega predloga na vrh dnevnega reda bi okrepila sporočilo vzhodnim sosedam in njihovim pričakovanjem glede Skupnosti. Jasno je treba povedati, da se teh ne sme zatreti in povezati s preplahom v zvezi z lizbonsko strategijo, kot to zdaj počnejo nekateri starejši evropski politiki.

  Ioannis Varvitsiotis (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, gospodu Broku čestitam za poročilo, v katerem je veliko resnice. Osebno nisem preveč optimističen glede novih pristopov in nove širitve, vsaj v bližnji prihodnosti, z izjemo Hrvaške. Vendar želimo, da je svet okoli nas politično in gospodarsko stabilen. Želimo, da prevladata mir in blaginja. Želimo, da je svet okoli nas živ in zelo zdrav.

Kot priznava tudi gospod Brok, je orodje, ki nam lahko pri tem pomaga, evropska sosedska politika. Vendar evropska sosedska politika ne ustvarja partnerjev v skupnem delovanju. Temelji na dvostranskih razmerjih Unije z vsako od teh držav, kar je po mojem mnenju njena pomanjkljivost. Zato moramo oblikovati nekaj več od le sosed, vendar manj od držav članic. Moj predlog o ustanovitvi evropskega Commonwealtha je korak v to smer: to je vrsta okrepljenega sodelovanja, območje držav, ki mejijo na Evropsko unijo in bodo sprejele evropski pristop.

To bo okrepilo varnost in povečalo mednarodni ugled Evropske unije. To je nadomestno sredstvo za širitev, ki nam omogoča razširiti naš vpliv na zadevne sosede v času, ko so pripombe v zvezi z nadaljnjo širitvijo očitne.

Na koncu dodajam, da mora Evropska unija kljub temu, da je ta predlog morda zelo ambiciozen, končno okrepiti svoj ugled in razširiti vpliv, pri čemer je to eden od načinov za to.

  Adrian Severin (PSE). - Gospod predsednik, strategija ne more obstajati brez področja uporabe ali namena. Nejasnost namena Evropske unije v zvezi s politiko širitve je ovira, ki je ne more premagati noben poročevalec. To poročilo je žrtev takšne nejasnosti.

Naša dolžnost in glavni cilj sta zagotoviti varnost državljanom. Naši državljani se počutijo nezaščitene. Evropska unija potrebuje moč, da jih zaščiti. Da bo Evropska unija močna v globalnem svetu, potrebuje širitev in notranjo reformo. Ker državljanom nismo uspeli povedati, da že pridobljene pravice niso trajne, menijo, da lahko te pravice ohranijo, če nasprotujejo širitvi in reformi. V takšnih razmerah je prihodnost Evropske unije ogrožena.

Širitev ni popuščanje državam kandidatkam. Nekatere od njih, kot so Ukrajina, Srbija, Moldavija in Turčija, imajo nadomestne možnosti, ki so morda slabše, vendar nadomestne. V teh primerih tekmujemo z drugimi. Nekatere njihove notranje težave bi lahko bolje rešili v Evropski Uniji kot zunaj nje. Če jim ne ponudimo možnosti, našim državljanom ne ponujamo varnosti.

Države kandidatke ali nove države članice niso težko razumljive, ampak jih mi razumemo prepočasi. Če jih ne bomo hitro razumeli, bomo imeli težave.

  Anna Ibrisagic (PPE-DE). - (SV) Gospod predsednik, gospod komisar, prav je skleniti, da je bila širitev uspešna. Veseli me potrditev, da države, ki smo jim dali obljube in obete glede EU, te prednosti še vedno koristijo. Vendar me resnično skrbi, da se ozračje ohlaja vedno, kadar razpravljamo o širitvi. Vse pogosteje se uporabljajo besede, kot so „ustrezen“, „sposobnost vključevanja“, „politična konsolidacija“ ter „tveganja za družbeno in gospodarsko kohezijo“. To so besede, ki ne predstavljajo vizije ali cilja, ampak so bolj način za to, da ne sprejmemo obveznosti glede morebitnih prihodnjih širitev. Doma vedno večkrat razpravljamo o javnem mnenju v zvezi z utrujenostjo zaradi širitve, vendar ne naredimo dovolj, da bi ga spremenili.

Ni naključje, da sta celoten projekt EU začeli Nemčija in Francija, državi, ki sta se več stoletij bojevali druga proti drugi. Ni naključje, da so imeli voditelji Francije in Nemčije vizijo o prihodnosti Evrope. Razumeli so, da je bila Evropska unija predvsem projekt za mir in varnost, kar je veliko več kot le gospodarski projekt. V resnici iščem in tukaj pogosto pogrešam to vizijo ter to vrsto vodenja. Zato cenim neposrednost komisarja Rehna: ne smemo ustvariti čakalnice za države, ki si prizadevajo za članstvo, pri čemer ima širitev prihodnost. Komisarju se zahvaljujem zlasti za to.

  Vural Öger (PSE). - (DE) Gospod predsednik, menim, da je evropska politika širitve zgodba o uspešnosti. V petdesetih letih je EU ustvarila mirno, demokratično in uspešno celino. Vendar se mi zdi, da se to poročilo o širitveni strategiji EU osredotoča tudi na odnose med EU in državami, ki nimajo možnosti pristopa.

Ta poskus zmanjšanja učinkovitosti širitvene strategije in mešanja z evropsko sosedsko politiko predstavlja težave. Čeprav poročilo obravnava zelo veliko zanimivih in bistvenih vprašanj, pri čemer je v njem nekaj dobrih točk, to spada v poročilo o evropski sosedski politiki in ne v poročilo o širitvi. Mislim na primer na predloge glede sredozemske in črnomorske unije. Širitvena politika EU mora ostati ločena od evropske sosedske politike. Žal poročilo namesto tega vsebuje nekaj zelo nejasnih in celo zapletenih izjav, ki puščajo prostor za različne razlage.

  Francisco José Millán Mon (PPE-DE). - (ES) Gospod predsednik, Brokovo poročilo se nanaša na enega od najpomembnejših uspehov Evropske unije: proces širitve. Pripomnil bom tri stvari.

Najprej, širitev je izpostavila tako imenovano „sposobnost Unije za spremembe“. Želja po vključevanju je močna spodbuda za temeljito politično in gospodarsko spremembo v veliko evropskih državah. Te države so postale članice Unije, kar je prineslo koristi njim in starim državam članicam. Peta širitev je zadnji dokaz te uspešnosti.

Nato podpiram koncepte pogojevanja, vključevanja in komunikacije, ki jih zagovarja Komisija in ki jih obravnava tudi Brokovo poročilo. Podpiram tudi zahtevo, da mora Unija okrepiti svojo sposobnost vključevanja. Širitev dejansko zahteva, da je Unija sposobna vključevati in še naprej primerno delovati. Za to mora izvesti institucionalne reforme, če je to potrebno, ter na primer zavarovati svoja finančna sredstva. Širitve ne smejo ogroziti skupnih politik ali ciljev Unije. Poleg tega podpiram potrebo po ambiciozni komunikacijski politiki, ki je Uniji tako dolgo manjkala. Res je, da državljanom še nismo uspeli pojasniti koristi širitve.

Nazadnje Brokovo poročilo omenja možnost, da ustanovimo posebno področje Unije za vzhodne države, ki zdaj še nimajo možnosti članstva. Kot navaja odstavek 19 poročila, bi takšno področje ali območje temeljilo na skupnih politikah na različnih področjih, od pravne države in demokracije do izobraževanja in preseljevanja. Menim, da se veliko od teh skupnih politik ne sme izvajati le v zvezi z našimi vzhodnimi sosedami, ampak jih je treba razširiti tudi na države, ki mejijo na Sredozemlje. Slednje že več kot petdeset let tesno sodelujejo z Evropsko unijo. Evropska sosedska politika in tako imenovani barcelonski proces, zdaj Sredozemska unija, morata zagotoviti, da države na južni obali ne bodo imele občutka, da so obravnavane kot drugorazredni državljani.

  Luis Yañez-Barnuevo García (PSE). - (ES) Gospod predsednik, opozarjam: ena minuta je premalo za bistroumnost, zato govorim le v lastnem imenu.

Širitev ni bila vedno uspešna. Politične elite štirih ali petih držav iz zadnje širitve leta 2004 po mojem mnenju niso razumele ali upoštevale evropske politike ali pravnega reda Skupnosti. Njihova prednostna naloga so odnosi z Združenimi državami, pri čemer več pozornosti namenjajo NATO kot resničnemu in varnemu procesu vključevanja v Evropsko unijo.

Preden začne veljati lizbonska pogodba, ne sme biti več širitev.

Sedanja pogajanja z državami kandidatkami se morajo nadaljevati brez prekinitev, vendar sem trdno prepričan, da se pogajanja ne smejo končati, dokler ne bo sprejeta lizbonska pogodba.

Na koncu ne smemo preprečiti napredovanja tistim državam, ki to želijo, pri čemer jih ovirajo bolj evroskeptične in nacionalistične države ali države, ki hočejo suverenost.

  Hubert Pirker (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v Brokovem poročilu Evropski parlament zelo jasno pokaže, kaj se je naučil iz zadnje velike širitve, v kateri je pristopilo dvanajst novih držav članic, ter da je sposoben narediti seznam vseh težav, ki izhajajo iz tega, in hkrati učinkovito izpostaviti vse prednosti, ki jih je širitev prinesla novim in starim državam članicam.

Vendar je najpomembneje sprejeti primerne sklepe, kar je naredil zlasti na dveh pomembnih področjih. Najprej moramo pred katero koli prihodnjo širitvijo pregledati sposobnost Evropske unije za vključevanje, pri čemer morajo nato države kandidatke pred priznanjem resnično izpolnjevati merila.

Pri obravnavanju sposobnosti Evropske unije za vključevanje je treba upoštevati pomembne točke, kot je načelo, da nove pridružitve ne smejo ogroziti projekta evropskega združevanja. S tem mislim, da je treba s sprejemom novih držav članic okrepiti in ne zatreti spodbujanje razvoja Unije in izpolnjevanje ciljev. Najprej je treba ustvariti in konsolidirati institucionalni okvir Unije. Dejstvo je, da potrebujemo lizbonsko ali drugo ustrezno pogodbo, pri čemer mora biti širitev tudi dostopna za Evropsko unijo, sicer bo ogrozila projekt združevanja.

Naš splošni cilj je stalni napredek. Ne smemo izključiti postopnih pristopov dodatnih držav, vendar je treba vse storiti v skladu s pravili in pogoji.

  Roberta Alma Anastase (PPE-DE) . – (RO) Brez stalnih prilagajanj globalnemu okviru 21. stoletja je nemogoče okrepiti vlogo Evropske unije, ki jo ima kot igralec na mednarodnem prizorišču.

V tem smislu je geostrateški dejavnik širitev, pri čemer so prejšnje širitve, vključno z zadnjo leta 2007, dokazale nedvomne prednosti tega procesa. Zato je bistveno, da se ta proces nadaljuje, pri čemer se strinjam s ponavljanjem trdne zaveze Zahodnemu Balkanu v poročilu.

Kljub temu ni manj pomembno zagotoviti jasne možnosti članstva evropskim partnerjem v sosedski politiki, vključno z Republiko Moldavijo.

Naj vas opomnim, da govorimo o evropskih državah, ki so že izrazile svoj cilj, in sicer da se jim prizna možnost članstva, pri čemer rimska pogodba natančno določa, da lahko vsaka evropska država zahteva, da postane članica Skupnosti, če izpolnjuje københavnska merila.

Komisijo in Svet prosim, naj ...

(Predsednik je prosil govornico, naj se umakne.)

  Ioan Mircea Paşcu (PSE). - Gospod predsednik, irska zavrnitev lizbonske pogodbe je skeptikom v zvezi s širitvijo zagotovila nepričakovano priložnost: EU mora končati z razmišljanjem o novih članicah, ker zanje preprosto ni prostora. Dejansko je to v strogem pravnem smislu zdaj res, vendar moramo hkrati jasno ločiti med lizbonsko pogodbo in širitvijo. Najprej, ker utemeljitev pogodbe ni širitev kot taka, ampak prilagoditev EU globaliziranemu okviru, ter nato zato, ker je širitev politična in ne strogo pravna zadeva.

Širitev je pomembna sestavina, ki kaže privlačnost in ugled ter sposobnost vključevanja, kar so lastnosti, ki jih ob vsaki priložnosti pripisujemo naši Uniji. Zato se morajo strateško načrtovanje, dejanska pogajanja in nove pobude v zvezi z nadaljnjo širitvijo nadaljevati hkrati s prizadevanjem za ratifikacijo lizbonske pogodbe.

  Andrew Duff (ALDE). - Gospod predsednik, ali lahko gospod Jouyet pojasni in utemelji nenavadne razmere v francoskem parlamentu glede uporabe referendumov v zvezi s turškim pristopom? Ali se ne strinja, da je izbira takšnega populističnega sredstva popolnoma napačna za ratifikacijo mednarodne pogodbe?

  Nicolae Vlad Popa (PPE-DE). - (RO) Širitev je dokazano eno od najmočnejših političnih sredstev Evropske unije, ki služi strateškim interesom Unije v zvezi s stabilnostjo, varnostjo in preprečevanjem sporov. Prispevala je k večji blaginji, možnostim za rast ter k zagotovitvi bistvenega prometa in energetskih koridorjev.

Politika širitve Evropske unije je bila uspešna za Evropsko unijo in Evropo na splošno. V tem smislu je pomembno ohraniti politiko odprtih vrat za kandidatke ali morebitne države kandidatke ter za države s priznano možnostjo članstva na vzhodnem delu celine, tj. pristop, ki je seveda pogojen z izpolnjevanjem zahtevanih meril in obveznosti.

Vendar za nadaljevanje širitve potrebujemo učinkovito rešitev, da bo lizbonska pogodba začela veljati.

  Monika Beňová (PSE). – (SK) Slišali smo besede, kot so utrujenost zaradi širitve, kriza ali potreba po konsolidaciji. To so zelo skrb vzbujajoče besede in odnosi ter bolj pričanje o nemoči in elitizmu kot o sposobnosti za dejavno uresničevanje vizije združene Evrope.

Konsolidacija ni težava za tiste države, ki so se Uniji pridružile med zadnjima širitvama. To je predvsem težava starih držav članic. Vprašati se morajo, zakaj potrebujejo konsolidacijo. Glede utrujenosti zaradi širitve so nasprotujoči si pogledi in stališča zmedli nas in ne držav, ki so pripravljene izpolnjevati naše zahteve in pogoje, da postanejo članice EU.

Naše vedenje do Turčije je tragikomično, ker danes ne moremo povedati niti, ali smo jo pripravljeni sprejeti v elitni krog, ko bo izpolnila københavnska merila, ter nato vprašanje ali vsa vprašanja, ki ...

(Predsednik je prekinil govornico.)

  Marios Matsakis (ALDE). - Gospod predsednik, pomirjujoče je slišati, da francoski minister dejansko pravi, da mora Turčija z ureditvijo odnosov s Ciprom dokazati, da želi nadaljevati z evropskim prizadevanjem.

Dejansko je nepredstavljivo, da bo EU nadaljevala pristopna pogajanja z državo, ki še naprej ne priznava ene od držav članic ter zaseda del te države, pri čemer to nasprotuje vsakemu smislu. Razumem, da je treba v primeru države, v kateri demokracijo stalno napada vojska, uporabiti politiko nagrad in kazni, vendar sta naše potrpljenje in strpnost omejena.

Na Cipru potekajo pogovori med skupnostma. To je pravi čas, da Komisija in Svet odločno seznanita Turčijo s tem, da je nujno pokazati dobro voljo do Cipra in EU na splošno, tako da takoj odstrani okupacijske sile z otoka Cipra in nemudoma začne izvajati protokol iz Ankare. Takšne poteze bodo nedvomno spodbudile iskanje rešitve za ciprsko vprašanje.

(Predsednik je prekinil govornika.)

  Predsednik. − Povedali so mi, da nam primanjkuje časa, zato vsi ne bodo mogli govoriti.

Poudarjam, da lahko tisti, ki so prosili za besedo, svoje govore oddajo v pisni obliki, pri čemer jih bomo vključili v zapisnik zasedanja.