Dobesedni zapisi razprav

Ponedeljek, 22. september 2008 - Bruselj

20. Odločitve odbora za peticije (2007) (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je poročilo (A6-0336/2008) Davida Hammersteina v imenu Odbora za peticije glede odločitev Odbora za peticije, sprejetih v parlamentarnem letu 2007 (2008/2028(INI)).

  David Hammerstein , poročevalec. − (ES) Gospa predsednica, rad bi se zahvalil vsem članom Odbora za peticije, zlasti pa vsem poročevalcem v senci in našemu predsedniku Marcinu Libickemu za njihovo sodelovanje in vsakodnevno obravnavanje peticij.

Bolj kot kdaj koli prej potrebujemo peticije državljanov, da Evropo približamo življenju navadnih ljudi in njihovim vsakdanjim problemom. Bolj kot kdaj koli prej potrebujemo peticije državljanov, da zagotovimo, da se pravo Skupnosti spoštuje in izvaja.

Peticije državljanov potrebujemo, ker otipljivo dokazujejo, za kaj se Evropa zavzema, da Evropa ni toga ustanova, ampak da vpliva na vsakdanje življenje vseh ljudi in da lahko s tisočimi državljani vzpostavi dialog.

In v tem uspevamo. V letu 2007 je Odbor za peticije obravnaval 50 % več primerov kot v letu 2006. Ta uspeh odraža naše delo; je uspeh, ki utira pot evropskim ustanovam na splošno.

Moja država, Španija, je država z najvišjim številom peticij, obravnavanih na Odboru za peticije. Ena tretjina peticij na temo okolja v Evropski uniji prihaja iz Španije. To je odraz zaupanja Španije v evropske ustanove in odraz dela, ki smo ga opravili v Španiji. Vendar pa je vedno več primerov iz novih držav članic Evropske unije, kot sta Romunija in Poljska.

Uspeh Odbora za peticije in vedno večje število peticij pa povzročata tudi celo vrsto administrativnih in političnih problemov. Odboru primanjkuje sredstev. Število primerov nenehno narašča, vendar pa na sekretariatu še vedno dela enako število ljudi in prav tako na Evropski komisiji, kjer peticije obravnavajo.

Ustanove se morajo na probleme državljanov odzvati z ustrezno občutljivostjo; potrebujemo zadostna sredstva, da lahko peticije obravnavamo hitro in ustrezno. Včasih se postopki peticij vlečejo leta in leta; če peticij ne obravnavamo, izgubijo svojo vrednost in evropske ustanove nimajo več možnosti posredovanja.

Včasih primanjkuje visoko strokovni pravni in administrativni pristop k obravnavi peticij s strani Evropske komisije. Seveda dobivamo peticije, ki jezijo vplivneže. Seveda dobivamo peticije, ki jezijo organe oblasti. In seveda dobivamo tudi peticije, ki so neprijetne, ker v Evropski parlament pripeljejo stotine ali tisoče ljudi. Vendar pa bo na ta način Evropa močnejša.

Lani smo opravili šest raziskovalnih obiskov v Nemčiji, Španiji, na Irskem, Poljskem, v Franciji in na Cipru, in za vsakega posebej izdelali poročilo. Posebno pozornost smo posvetili peticijam, ki odražajo skrbi državljanov zaradi okolja in njegovega varstva, ter peticijam, ki zadevajo direktive o vodah, lastninske pravice in manjšinske pravice.

V vseh teh letih smo izboljšali sodelovanje s Komisijo, varuhom človekovih pravic in ustanovami, kot je SOLVIT, in tako pospešili svoj odziv na peticije.

Peticije pogosto zahtevajo izvensodno posredovanje in ni dovolj le rešitev v smislu vložitve tožbe na eno od evropskih sodišč.

Eden najpomembnejših primerov v zadnjih letih, v letu 2007 in prej, je bila peticija o avtocesti Via Baltica, ki poteka preko območja, zaščitenega s pravom Skupnosti; Evropska komisija in Sodišče sta ukrepala zgledno in tako preprečila nepopravljivo škodo v okolju.

Drugi zelo pomemben primer (in na tem mestu bi se rad zahvalil komisarju McCreevyju, ki je danes z nami) je bil zakon o razvoju mest v Valencii, kjer je gospod McCreevy s svojo skupino ukrepal in učinkovito zaščitil Direktivo o javnih naročilih. Ostali primeri so še Equitable Life, Loiret v Franciji, zaščita kakovosti voda v Franciji in občutljivo vprašanje skrbništva nad otroki v Nemčiji.

Trenutno se ukvarjamo s celo vrsto peticij, med njimi je tudi peticija za enoten sedež Evropskega parlamenta, ki jo je podpisalo milijon in pol državljanov: zahtevamo pravico do obravnave te peticije, pravico, ki je predsedstvo Parlamenta še ni priznalo.

Nazadnje pa ponujamo nekaj predlogov, vključno s predlogom za spremembo imena „Odbor za peticije“ v „Odbor za peticije državljanov“, da izpostavimo bistveno funkcijo in vlogo evropskih državljanov v odboru. Z enakim namenom zahtevamo, da se Parlament na internetu odpre v vseh pomenih besede ter da spletni sistemi Parlamenta postanejo interoperabilni; trenutni spletni sistemi zapirajo vrata tisočim ali milijonom Evropejcev, ki nimajo ustreznih računalniških programov za dostop do spleta, kjer se ravnokar predvaja tudi moj govor v Parlamentu.

PREDSEDSTVO: MAREK SIWIEC
Podpredsednik

  Charlie McCreevy, član Komisije. − Gospod predsednik, v to razpravo se vključujem v imenu svoje kolegice Margot Wallström.

Delo Odbora za peticije ponuja izredno zanimiv vpogled v skrbi in težave državljanov, ki zadevajo Evropo. Peticije se nanašajo na različna področja politik, čeprav so tudi vprašanja glede prostorskega načrtovanja in okoljevarstva precej pogosta; prihajajo praktično iz vseh držav članic in vključujejo širok presek civilne družbe, od posameznega državljana do večnacionalne nevladne organizacije. Menim, da ima vaš poročevalec prav, ko podčrtuje pomen dela, opravljenega pri obravnavi tisoč in več peticij, ki jih prejmete vsako leto.

Vendar pa bi rad izpostavil dva vidika poročila in sklepa. Prvi je ta, da bi morali povečati obiske odbora prizadetih krajev, saj imajo lahko velik vpliv v medijih in bo zaradi tega vaše delo nedvomno vidnejše v javnosti. Na podlagi teh misij se poleg poročanja v tisku in drugih medijih pripravijo tudi izčrpna poročila, ki so po mojem mnenju zelo kakovostna. Mislim, da predstavljajo pomemben zapis vašega delovanja in si zato zaslužijo več publicitete. Gre za velik vložek vašega časa in sredstev, vendar pa sem prepričan, da se splača.

Drugi vidik, ki ga želim izpostaviti, je usmerjen v prihodnost. Ponovno vam zagotavljam, da je namen Komisije vzpostaviti s Parlamentom najboljše možno sodelovanje. To sodelovanje krepi obe strani; redno sodelovanje izboljšuje izmenjavo informacij in rezultat tega je boljši vsesplošni standard storitve za naše državljane. Zaradi povečanja obsega dela na področju obravnave peticij v zadnjih časih, kot ga opisujejo v poročilih, je tudi potreba po dobrem in učinkovitem medinstitucionalnem sodelovanju še toliko pomembnejša. Želim, da se zavedate, da se bomo potrudili po svojih najboljših močeh, da nam to uspe.

  Simon Busuttil , v imenu skupine PPE-DE. – (MT) Hvala, gospod predsednik. Najprej bi želel čestitati poročevalcu, gospodu Hammersteinu, za njegovo poročilo in opravljeno delo. Zadnja raziskava mnenja Eurobarometer na ravni EU kaže, da je Evropska unija ustanova, ki ji evropski državljani najbolj zaupajo. Dejansko kar 52 % Evropejcev zaupa Evropskemu parlamentu, kar presega odstotek ljudi, ki zaupajo Evropski komisiji (47 %), svojemu nacionalnemu parlamentu (le 34 %) in svoji vladi (le 32 %). Mislim, da bi morali zaupanje do Evropskega parlamenta še povečati. Dejstvo ostaja, da je Evropski parlament ustanova, ki ji državljani EU najbolj zaupajo. Menim, da je to posledica dejstva, da so člani tega Parlamenta neposredno izvoljeni od ljudi in da Pogodba priznava pravico državljanov do pritožbe oziroma do vložitve peticije v obravnavo Parlamenta. To dejansko predstavlja delo Odbora za peticije, ki je zelo pomemben odbor, saj ljudem daje glas in je med vsemi 20 odbori v Parlamentu ljudem najbliže. Kako lahko še izboljšamo situacijo? Mislim, da bi morali povečati seznanjenost državljanov s tem odborom in možnostjo pritožbe z vložitvijo peticije. V tej točki se ne strinjam s poročevalcem, da so ljudje dovolj ozaveščeni; menim, da je 1 500 peticij malo, če upoštevamo, da predstavljamo celino s pol milijarde prebivalcev. Poleg tega moramo povečati ozaveščenost državljanov in razširiti možnosti pritožb oz. vlaganja peticij. Poenostaviti moramo nekatere zadeve, da je postopek pritožbe državljanov enostavnejši. Zato v tem poročilu zahtevamo, da se generalni sekretar Evropskega parlamenta dogovori z Evropsko komisijo o poenostavitvi postopka peticije. Prav tako zahtevamo večjo učinkovitost, saj menimo, da pri obravnavi pritožb nastajajo prevelike zamude. Nenazadnje, vzamemo si kar tri mesece za registracijo peticij ali pritožb ljudi – ta rok je nesprejemljiv. Čisto na koncu pa še to – zahtevamo učinkovita pravna sredstva. Več sodelovanja je potrebno še pred začetkom pravnih postopkov, poleg tega pa zahtevamo, da so na zaslišanjih v zvezi s pritožbami državljanov prisotni predstavniki zadevnih držav. Hvala lepa.

  Victor Boştinaru, v imenu skupine PSE. – Gospod predsednik, sprva želim poročevalcu čestitati za odlično opravljeno delo in konkretne predloge. Besedilo, ki ga imamo danes pred sabo, odraža potrebo po tem, da bi bilo to poročilo več kot le preprosto naštevanje glavnih aktivnosti, ki jih je Odbor za peticije izvajal v letu 2007.

Vesel sem, da so vključene točke, na katerih smo vztrajali. Namen peticij je razkriti nepravilno izvajanje ali odsotnost izvajanja zakonodaje Skupnosti. Namen peticij je zagotoviti pravice, ki jih Evropska unija podeljuje svojim državljanom. Vseeno pa se ne morem zadržati, da ne bi z vami delil občutka, da ta edinstveni institucionalni instrument ni vedno učinkovit oz. vsaj ne toliko, kot bi lahko bil ali moral biti. Poročevalec Hammerstein je primerno izpostavil nekatere slabosti in pomanjkljivosti, ki jih je potrebno odpraviti.

Prvič, težko je ugovarjati dejstvu, da se število peticij, ki jih prejema odbor, vztrajno povečuje. Predlagatelji peticij morajo včasih na odgovor ali na učinke postopkov čakati izredno dolgo časa. Instrumenti za pritiskanje na države članice niso vedno zadostni. Sprašujem se, kaj lahko storimo, da bomo učinkovitejši. Kako lahko zagotovimo učinkovitost in obenem tudi hiter odgovor? Potrebujemo boljša pravila in strožje časovne okvire. Izboljšati moramo lastne neodvisne preiskovalne zmogljivosti odbora, zato moramo sekretariatu zagotoviti več sredstev in pravnih strokovnjakov. Število predlagateljev peticij vztrajno raste. To je glas evropskih ljudi in ne moremo kar odmahniti z roko.

Drugič, institucionalizirani komunikacijski kanali z nacionalnimi organi oblasti ne zadostujejo. Število nesprejemljivih peticij ni majhno. Postaviti moramo dodatne usklajevalne strukture z ustreznimi organi oblasti na parlamentarni in vladni ravni v vsaki državi.

Ponovno čestitam poročevalcu za opravljeno delo in se njemu in njegovim kolegom iz drugih skupin zahvaljujem za sodelovanje. Pri peticijah gre za možnost državljanov, da se borijo za svoje pravice, evropske pravice. Biti moramo pripravljeni, da jih zaščitimo. To je tudi institucionalna vloga in dolžnost odbora. To tudi dolgujemo svojim evropskim sodržavljanom in prepričan sem, da se boste strinjali, da ni primernejšega trenutka, da jim pokažemo svojo zavezanost k izpolnjevanju njihovih zahtev.

Komisar, pri tem odboru ne gre samo za prepoznavnost in večjo učinkovitost v očeh evropskih medijev. Tu bi želel spomniti – tudi če ne zadeva poročila za 2007 –, kako zelo učinkovito je Odbor za peticije, v sodelovanju z evropskim komisarjem Lászlóm Kovácsom, zaščitil pravice evropskih državljanov v moji državi, Romuniji, za kar se jim iskreno zahvaljujem.

  Predsednik. − Hvala lepa. Žal mi je, a čas je potekel.

  Marian Harkin, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, najprej želim pohvaliti poročevalca Hammersteina za zelo celovito in obširno poročilo.

V njem sem z zanimanjem prebrala, da je poleg drugih odborov, ki nosijo veliko odgovornost na področju zakonodajnih dejavnosti, tudi Odbor za peticije pokazal, kako bistveni sta njegova vloga in funkcija. Pravzaprav se v celoti strinjam s tem pogledom in sem z vsakim sestankom odbora vedno bolj prepričana, da je tako.

Naša poglavitna vloga v Parlamentu je zakonodajna, vendar pa se moramo zavedati učinkov naše zakonodaje in izboljšati svoje prispevke v Parlamentu, če želimo biti dobri zakonodajalci.

Menim, da mora vsaka zakonodaja, ki nastane v Parlamentu, na kakršen koli način izboljšati kakovost življenja državljanov, v Odboru za peticije pa ugotavljamo, da to ni vedno tako. Pogosto je to posledica neizvajanja zakonodaje ali neustreznega izvajanja ali pa posebnih okoliščin oziroma situacij, ki jih zakonodaja ne ureja. Mislim, da je to dobra lekcija za vse nas, zato moramo prisluhniti in se odzvati.

Zame je srčika tega poročila način, kako se odbor odzove na pritožbe državljanov. Že prej sem povedala, da se moramo postaviti v vlogo predlagateljev peticije, da bi se lahko učinkovito odzvali. Soočajo se z veliko ustanovo; pogosto nimajo nobenega pravnega ali političnega ozadja; odvrača jih birokracija in so verjetno zelo prizadeti zaradi situacije, v kateri so se znašli. Za marsikaterega predlagatelja peticije smo zadnje zatočišče, zato je izjemno pomembno, da se odzovemo ustrezno in učinkovito.

Menim, da se ta postopek začne z jasnimi in razumljivimi informacijami, ki jih posredujemo državljanom. Mi, kot poslanci EP, mnogokrat nismo najbolj primerni za presojanje. Odbori državljanov bi po mojem mnenju morali testirati vsako informacijo, ki jo dobijo pri nas, vsako spletno stran, ki jo izdelamo, in vsako brošuro, ki jo natisnemo.

Paziti moramo na to, da državljanom ne obljubimo več, kot lahko storimo, da ne bodo na koncu popolnoma razočarani in bodo za neuspeh obtoževali bruseljsko birokracijo.

Ko uporabim besedo „obljubiti“, imam v mislih naslednje: razumeti moramo, da državljani ne vedo ničesar o zaviranju postopkov s strani nacionalnih organov oblasti in ne poznajo delovanja sistema, zato je naša dolžnost, da jim to pojasnimo. Seveda se lahko in tudi moramo truditi za vsakršno spremembo, kar s tem poročilom nedvomno tudi počnemo, ne moremo pa dovoliti, da državljani obtičijo nekje vmes, v sendviču.

Šele ko državljani pridobijo ustrezne in točne informacije in so seznanjeni s svojimi možnostmi ukrepanja, jim lahko ponudimo storitev, ki jo potrebujejo. To poročilo podrobno opredeli, kaj potrebujemo: zadostna sredstva, da se lahko sekretariat odzove pravočasno; večjo vključenost Sveta in držav članic ter najvišjo možno stopnjo usklajevanja z varuhom človekovih pravic in centri SOLVIT.

Ne glede na vse pa poročilo jasno kaže, da moramo sistemske pomanjkljivosti še naprej raziskovati. To se zgodi takrat, ko predlagatelji peticij ne dobijo pravičnega povračila in ko države članice zavlačujejo z izpolnjevanjem svojih obveznosti vse dokler so globe še izvršljive, nato pa se izogibajo odgovornosti za pretekle namerne kršitve.

Kot zakonodajalci smo skupaj s Komisijo nedvomno odgovorni za ukrepanje v takšnih primerih.

  Marcin Libicki, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, najprej bi se rad zahvalil poročevalcu, Davidu Hammersteinu. Zelo sem zadovoljen, da je gospod Hammerstein pripravil to poročilo, saj je med najbolj predanimi in zaslužnimi člani Odbora za peticije. Je eden tistih, s katerimi sem v preteklih štirih letih zares z veseljem sodeloval. Zahvalil bi se še drugim članom Odbora za peticije ter tudi tistim, ki so danes že razpravljali na to temo oziroma še bodo. Prav tako hvala tudi sekretariatu Odbora za peticije, ki zelo dobro opravlja svoje delo. Kot lahko vidimo v poročilu gospoda Hammersteina, se je število peticij izredno povečalo. To delo ostaja na plečih sekretariata.

Odbor za peticije je poseben odbor, ker – kot je že bilo omenjeno – na področju zakonodaje ne deluje na enak način kot drugi odbori; namreč, njegova glavna naloga je vzpostavljati komunikacijo med evropskimi ustanovami, zlasti Evropskim parlamentom, in državljani. Kot nas je opomnil že gospod Busuttil, Evropski parlament uživa veliko zaupanje, ki med drugim temelji tudi na delu našega odbora. Teh 1 500 peticij ne predstavlja le 1 500 ljudi. Za vsako od teh peticij lahko stoji več sto tisoč ljudi. Spomnil bi vas, da je pri vprašanju glede enega sedeža Parlamenta svoj podpis oddalo več kot milijon ljudi. Pri vprašanju glede navajanja boga in krščanstva v ustavi je bilo več kot milijon podpisov. Za radio COPE v Barceloni jih je bilo 700 000. Več deset tisoč podpisov je bilo oddanih v peticijah glede prostorske ureditve Španiji in glede Equitable Life in Lloyds. Milijoni državljanov EU vedo, da je Odbor za peticije del Evropskega parlamenta in da smo pogostokrat njihova zadnja možnost. Žal ni dovolj časa, da bi lahko še kaj več povedal o tej temi. Še enkrat bi se rad zahvalil vsem, ki so pripomogli k odlično opravljenem delu Odbora za peticije.

Naj povem še to, da je konferenca predsednikov političnih skupin zavrnila poročilo evropskega varuha človekovih pravic na temo nepravilnega upravljanja v Evropskem uradu za boj proti goljufijam. To je velika škoda!

Konferenca voditeljev je zavrnila tudi poročilo o diskriminaciji otrok iz ločenih družin v Evropi, ki smo ga poimenovali Jugendamt, oziroma poročilo o Jugendamtu. Gre za diskriminacijo otrok iz ločenih družin, kjer je en starš Nemec, drugi pa druge narodnosti. Zelo obžalujem, da konferenca voditeljev državljanom Evropske unije ni pomagala zagotoviti pomoči Evropskega parlamenta.

  Predsednik. − Gospod predsednik, prejmite to priznanje v zahvalo za odlično opravljeno delo. Nadaljujemo z razpravo.

  Eva Lichtenberger, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, govorim kot nečlanica odbora. Peticije dajejo prebivalcem vse Evrope neposreden glas; v času, ko se že v marsikateri državi članici krepi evroskepticizem, se mi zdi to zelo primerno in pomembno.

Peticije se kot take jemljejo z vso resnostjo in priznanjem. To se odraža v povečanju njihovega števila. Zato menimo, da je bistvenega pomena, da se vse zadeve iz peticij ustrezno obravnavajo, da se tako ohranja zaupanje javnosti v ustanovo Evropskega parlamenta. Na to moramo biti posebno pozorni.

Naj navedem tri primere. Prvič, peticijo za enoten sedež Evropskega parlamenta je podpisalo ogromno ljudi. Vendar pa je pri nas slutiti nekakšno upiranje ideji, da bi o tem konkretno razpravljali in ponudili jasen odgovor. Javnost si zasluži odgovor in mi ji ga moramo dati.

Drugi primer je avtocestni projekt Via Baltica z vsemi pripadajočimi okoljevarstvenimi problemi. V tej zadevi smo podali ustrezen odgovor, ki so ga predlagatelji peticije sprejeli.

Tretji primer pa je opozorilo, da se peticije včasih nanašajo na cilje, ki jih Evropska unija razglaša, a nedosledno zasleduje, in tu mislim na pobudo Odprti Parlament. Peticija zahteva, da ljudje ne bi bili primorani kupiti točno določenega računalniškega programa za ogled gradiva iz Evropskega parlamenta ter odgovarjati v edinem možnem formatu. Odprt Parlament pomeni odprte standarde. Dolžni smo ukrepati.

  Kathy Sinnott, v imenu skupine IND/DEM. – Gospod predsednik, menim, da je Odbor za peticije najpomembnejši v tem Parlamentu. Predstavlja forum, kjer nam državljani povedo, kako številni zakoni, s katerimi se ukvarjamo v drugih odborih, vplivajo nanje ali ne vplivajo. Brez te povratne informacije bi bilo tako, kot da delamo v vakumu. Vendar pa v njegovih prizadevanjih za zaščito evropskih državljanov nekaj manjka v postopku, in sicer prisotnost Sveta in stalnih predstavnikov držav članic. Kako lahko v imenu državljanov posredujemo v sporu z njihovo lastno državo, če ta država ni prisotna na sejah Odbora za peticije?

Irski državljani so na Odbor za peticije naslovili tri peticije v zvezi z njihovim najvrednejšim in najobčutljivejšim arheološkim najdiščem: Tara, ki je sedež irskih kraljev in dom sv. Patrika. Odbor za peticije se je zagnano lotil reševanja in je zahteval ustavitev vseh del na tem najdišču ter pozval Komisijo, da ukrepa proti irskim oblastem, vendar se ni doslej še nič spremenilo. Dela pa so že skoraj pri koncu. Kmalu bo na mestu, kjer je včasih stal sedež visokih kraljev, cestninska postaja. Irci pa, razumljivo, ne bodo zlahka preboleli svojega razočaranja.

  Frank Vanhecke (NI). – (NL) Gospod predsednik, z mešanimi občutki sem prebral poročilo Odbora za peticije za leto 2007. Najmočnejši so bili pozitivni občutki, saj se samo po sebi razume, da imajo naši državljani pravico do pravilnega izvajanja zakonodaje. Seveda nisem proti temu, da se ljudje obrnejo na katero koli organizacijo, vključno z Evropskim parlamentom, da zagotovijo izvajanje zakonov, ko njihovi državni ali lokalni organi oblasti zatajijo. Poročilo za leto 2007 je polno primerov, ko je Odbor za peticije storil, kar je prav, torej ukrepal.

Mešane občutke sem imel, ker sem po drugi strani zaskrbljen zaradi naraščajočega kršenja evropskega prava in naraščajočega evropskega vmešavanja in posredovanja v stvareh, ki so po mojem mnenju stvar subsidiarnosti in bi jih morali prepustiti državam članicam. V moji domači regiji, Flandriji, je vedno več vmešavanja Evrope v zadeve, ki so za nas zelo pomembne. Tu imam zlasti v mislih zaščito nizozemskega jezika, naše kulture in identitete v Bruslju in tudi v pokrajini okrog glavnega mesta, Vlaamse Rand. Ob takih vprašanjih se pri nas pojavijo evrokrati, ki o zadevi vedo zelo malo, in nam pridigajo zelo na splošno ter nam govorijo, kaj naj naredimo. To nas zelo jezi in se nam zdi nesprejemljivo.

Prav tako opažam, da se poročilo vztrajno sklicuje na postopke iz Lizbonske pogodbe. Zato moram ponovno poudariti, da je po izglasovanem „ne“ na Irskem ta Lizbonska pogodba postala mrtva raca. V Odboru za peticije moramo, morda še bolj kot drugi poslanci Parlamenta, spoštovati pravno stvarnost in demokratično izraženo voljo ljudi, v tem primeru Ircev, ki so Lizbonsko pogodbo poslali na smetišče zgodovine.

  Marie Panayotopoulos-Cassiotou (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, naš kolega Hammerstein ima vedno pred očmi zadeve, ki so za državljane pomembne, in imel sem priložnost to tudi sam doživeti, ko sem sodeloval v delegacijah v Odboru za peticije. Obenem pa skuša delo Odbora za peticije v poročilu predstaviti z veliko mero občutljivosti. Upam si reči, da to poročilo orje ledino, saj ni več takšno, kot smo ga bili vajeni v preteklih letih; skuša izpostaviti nekatere primere, ki jih je odbor obravnaval. Cilj teh prizadevanj je prav gotovo izboljšati učinkovitost Odbora za peticije, da bi lahko ugodili pričakovanjem evropskih državljanov. S temi prizadevanji želimo zagotoviti, da državljani zaupajo v način, na katerega se njihovi primeri obravnavajo, in razlikujejo med pravico do predložitve peticije v Evropski parlament in vložitvijo pritožbe na Evropsko komisijo in druge organe.

Zelo pomembno je, da državljani razumejo razlike med postopkoma. Ne želimo si še več peticij. Želimo si peticij, ki imajo vsebino in so apolitične. Zato želimo sekretariat z integriteto, ki se ne bo spuščal v politične spore ali se v postopkih peticij odločal na osnovi trenutnih političnih dogajanj v državi.

Podobno tudi v primerih odločitev sodišč ne želimo, da se Odbor za peticije vključuje v pravne dogodke, in želimo, da spoštuje odločbe Evropskega sodišča. Nobene koristi ni od tega, da smo število članov odbora povečali s 25 na 40. Poglejte samo rezultate glasovanj. Koliko članov glasuje? Vedno samo 25 tistih, ki so bili že od začetka člani Odbora za peticije.

Izvensodni postopki so koristni za državljane in na srečo imamo za primere, ki zadevajo notranji trg, tudi centre SOLVIT, ki bi jih državljani morali znati izkoristiti. Navsezadnje pa, če želimo biti svoji nalogi resnično kos, moramo vse izvajati pregledno in neodvisno.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (PSE). – (PL) Gospod predsednik, leta 2007 je Evropski parlament prejel preko 1 500 peticij, kar je 50 % več kot prejšnje leto. To nedvomno kaže, da se naši državljani vedno bolj zavedajo, da lahko svoje pravice uveljavljajo tudi na evropski ravni.

Na sejah Odbora za peticije so obravnavali več kot 500 peticij, 159 v prisotnosti predlagateljev peticije. Poleg tega je bilo v letu 2007 opravljenih 6 raziskovalnih obiskov v Nemčiji, Španiji, na Irskem, Poljskem, v Franciji in na Cipru in na njihovi podlagi so bila pripravljena priporočila za vse vključene strani.

Kot lahko sklepamo iz peticij, skrbi, s katerimi se soočajo državljani EU, zadevajo predvsem naslednje: okolje in njegovo varstvo, lastninske pravice, pravice na področju prostega gibanja in zaposlovanja, priznavanje poklicnih kvalifikacij in diskriminacija. Postopek predložitve peticije lahko pozitivno vpliva na zakonodajni postopek, zlasti tako, da na podlagi zadev, ki jih peticije izpostavljajo, ugotavljamo, katera so tista področja, kjer je evropsko pravo še vedno šibko ali neučinkovito. Iz tega razloga bi morali pristojni zakonodajni odbori pri oblikovanju in usklajevanju nove zakonodaje ali pa njenemu posodabljanju posvetiti posebno pozornost problemom, izpostavljenim v peticijah.

Z upoštevanjem dejstva, da države članice ne kažejo vedno politične volje za praktično rešitev problemov, opisanih v peticijah, bi se moral Odbor za peticije usmeriti na povečanje učinkovitosti svojega dela, da bi bolje služil državljanom in izpolnil njihova pričakovanja. Boljša medinstitucionalna usklajenost bi pospešila postopek obravnave pritožb, prav tako pa tudi sistem posredovanja nesprejemljivih peticij pristojnim organom oblasti v zadevni državi. Dejstvo, da so dejavnosti Odbora za peticije učinkovite, je za državljane znamenje, da se njihovi utemeljeni problemi učinkovito preiskujejo, to pa gradi prave vezi med državljani in Evropsko unijo.

  Inés Ayala Sender (PSE). - (ES) Gospod predsednik, to je še eno poročilo o zglednem delovanju Odbora za peticije in resnici na ljubo moramo priznati, da od enega poročila do drugega ugotavljamo, da sta odbor in evropski varuh človekovih pravic odlični orodji, s katerima evropski državljani opozarjajo na nepravilno rabo evropskega prava in zahtevajo rešitve. Zato je pomembno, da naši predlogi evropskim državljanom še naprej priznavajo vodilno vlogo, čeprav se včasih stvari ne odvijajo tako gladko, kot bi se morale.

Včasih, še posebej pa v zadnjih časih – in priznati moram, da sem ravno toliko kriva kot ostali – je vodilna vloga poslancev EP in naših političnih razprav, celo na nacionalni ali lokalni ravni, preveč vplivna v postopkih, ko nacionalna pravna sredstva zatajijo, in to državljanom daje lažno upanje, da lahko Evropska unija reši čisto vse; zato moramo postaviti zgled, da je načelo subsidiarnosti bistveno pri zagotavljanju, da organi, naj si bo na državni, lokalni, regionalni ali celo evropski ravni, prevzamejo vse svoje odgovornosti.

Zato bi si želela, da lahko državljani ponovno prevzamejo svojo vodilno vlogo, to pa tako, da so bolje in obširneje seznanjeni z vsemi možnostmi, ki jih ponuja pravica do peticije, da se zavedajo dejstva, da obstajajo in da jih je vedno več, ter da so seznanjeni, kako delujejo druga pravna sredstva, naj si bo na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni, tako da je priziv pri Evropskem parlamentu, torej možnost predložitve peticije, resnično ustrezen in učinkovit in ne vodi v razočaranje.

Menim, da je nekaj nasprotujočih si dejstev v predlogih poročevalca. Pravite nam, da so sredstva nezadostna, da prihaja do zamud, površnih odgovorov in podvojevanja primerov, vendar pa je med predlogi na primer tudi prenos registra peticij na sekretariat. Verjamem, da bi to poslabšalo profil peticij in …

  Predsednik. − Na seznamu za postopek „catch the eye“ trenutno ni nikogar. Pravilo je pravilo. Zato lahko nadaljujete s svojim govorom!

  Inés Ayala Sender (PSE). – (ES) Hvala, gospod predsednik; če je to še en dokaz prilagodljivosti, sem vam zanj hvaležna.

Menim, da bi morali register peticij obdržati v predsedstvu; po mojem mnenju ne smemo poslabšati statusa peticij in, če register obdržimo v predsedstvu, to zagotavlja in ohranja vidnost peticij v Parlamentu, saj niso omejene le na Odbor za peticije.

Skrbijo me tudi – zanima me mnenje Komisije oz. gospoda McCreevyja, ki je prisoten tu – poročevalčevi predlogi glede revizije postopka ugotavljanja kršitev. Želela bi njegovo pojasnilo.

Nazadnje pa sem zaskrbljena tudi zaradi vloge ugotavljanja dejstev in trdnih dokazov, o katerih smo razpravljali. Menim, da je vloga našega Odbora za peticije in njegovih nalog podpreti politike in državljane, da zahtevajo, da drugi organi oblasti in ustanove delujejo, kot bi morali.

  Charlie McCreevy, član Komisije. − Gospod predsednik, zahvaljujem se gospodu Hammersteinu za njegovo poročilo in tudi predsedniku odbora, gospodu Libickiju, ter podpredsednikom, za delo, ki so ga v sodelovanju z nami opravili v vseh teh letih. Verjamem, da bodo v duhu sodelovanja nadaljevali svoje delo do konca mandata tega zakonodajnega telesa.

  David Hammerstein , poročevalec. − (ES) Gospod predsednik, rad bi se zahvalil za vse prispevke, ki sem jih skušal vključiti v poročilo.

Komentarji o počasnosti postopkov so upravičeni. Eden od razlogov je register peticij: ni prav, da mora predlagatelj peticije čakati tri ali štiri mesece na to, da njegova peticija pridobi številko. To je razlog, zaradi katerega smo želeli peticije prenesti v Bruselj, v predsedstvo, in s pomočjo sekretariata v Odbor za peticije, ki peticije registrira tu; absolutno ne gre za degradacijo peticij.

Kar nekaj komentarjev je bilo glede ohlapnega izvajanja prava Skupnosti ali v mnogih primerih njegovega nespoštovanja. Na Odboru za peticije spremljamo to neizvajanje. Lastnega delovanja v nobenem primeru ne vidimo kot vmešavanje. Dejstvo, da predsednik Komisije, ki je Poljak, obišče Španijo, ni vmešavanje; je stvar evropskega prava.

Odbor za peticije državljanom ponuja sredstvo za izvajanje prava Skupnosti, ko so vsa sredstva v njihovi lastni državi že izčrpana. Vsekakor se ne strinjam, da je bil kateri koli od primerov pod vplivom političnih pritiskov, niti slučajno. V pomembnih primerih, ki so prišli pod lupo Odbora za peticije, so kršitve prava Skupnosti beležili več let zapored, zato so ti primeri prispeli na pravi kraj, na Odbor za peticije.

Sredstva, ki jih ima na voljo sekretariat Odbora za peticije, so pomembna, če naj ohrani svojo samostojnost in neodvisnost. Naj ponazorim, če predvidevamo, da je postopek javnega naročanja računalniškega programa, ki ga Parlament ali Svet in Komisija ne morejo uporabljati, nepravilen, kako naj potem prosimo Evropsko komisijo za mnenje o lastnih postopkih javnega naročanja, če nimamo sredstev za izpeljavo samostojne in neodvisne preiskave? Enostavno ne moremo.

Zato potrebujemo večje zmogljivosti, vsem članom Odbora za peticije pa je jasno, da ima sekretariat preveč dela in potrebuje več sredstev.

  Predsednik. − Razprava se je zaključila.

Glasovanje bo potekalo v torek, 23. septembra 2008.<BRK>