Dobesedni zapisi razprav

Ponedeljek, 22. september 2008 - Bruselj

24. Ukrepi po konferenci iz Monterreya iz leta 2002 o financiranju razvoja (kratka predstavitev)

  Predsednik. − Naslednja točka je poročilo (A6-0310/2008), ki ga je Thijs Berman pripravil v imenu Odbora za razvoj o ukrepih po konferenci iz Monterreya iz leta 2002 o financiranju razvoja (2008/2050(INI)).

  Thijs Berman, poročevalec. − (NL) Gospod predsednik, ZN trenutno v New Yorku razpravljajo o ciljih tisočletja. Če se stvari ne bodo spremenile, teh ciljev ne bomo dosegli do leta 2015. To pomeni, da se revščina ne bo prepolovila, stopnja maternalne umrljivosti se ne bo bistveno zmanjšala in vsi otroci ne bodo deležni osnovnošolskega izobraževanja. Sem ter tja celo slišimo pozive, naj cilje tisočletja odložimo. Zato ker ne delujejo. Zato ker je pomoč že izčrpana. To ni nič drugega kot cinizem in kratkovidno koristoljubje. Premajhna pomoč zagotovo ne bo dala rezultatov. In da, programi pomoči pogosto niso uspešni. In v tem je težava. Premalo pomoči ne deluje. Kot bi nogometni trener ekipo opremil samo z desnimi športnimi čevlji. Po kakšnem ducatu tekem pa bi rekel: „Vedno izgubite, nikoli ne boste dobri. Jaz odhajam – čevlje lahko obdržite, ampak od zdaj naprej se znajdite sami.“

V številnih državah pomoč ne daje rezultatov. Obseg pomoči je pomemben. Ruanda je po genocidu prejela obsežno pomoč. Država si je čudovito opomogla. Mnogo kritik leti na račun predsednika Kagame – tudi sam jih imam veliko –, toda po terorju v letu 1994 je Ruanda lahko za zgled celemu svetu. Toda brez pomoči bi njena gospodarska rast ne bila tako izrazita. Tudi v Mozambiku je pomoč obrodila sadove; obstajajo pa še številni drugi primeri. Odkar so bili postavljeni cilji tisočletja, se je 29 milijonov otrok vključilo v osnovnošolsko izobraževanje. Če bi svet držal svoje obljube, ne bi bilo pomanjkanja hrane. Če bi vsaka uspešna država 0,7 % svojega BDP namenila razvojni pomoči, število podhranjenih otrok zdaj ne bi ponovno naraščalo po večletnem upadanju.

S tem poročilom Evropski parlament torej ostro opozarja države članice, da izpolnijo svoje obljube, še zlasti tiste države članice, ki zavlačujejo – Francijo, Nemčijo, Združeno kraljestvo in Italijo, če omenimo le velike. Svojo pomoč morajo povečati do leta 2015 v natančno določenem časovnem okviru in z enakomernimi povišanji. Brez izplačil za nazaj, saj bi zapoznelo veliko povišanje po več majhnih pomenilo, da so bile revne države ob 17 milijard EUR pomoči med letošnjim letom in 2015.

Nekaj mora biti jasno: samo javna sredstva ne zadostujejo za začetek in nadaljevanje razvoja. Veliko več je potrebno. Evropska unija mora še naprej vlagati v mir in varnost, dobro upravljanje in spoštovanje človekovih pravic. V Keniji se je to obneslo zahvaljujoč pritisku iz Evrope, Raila Odinga pa je zdaj predsednik vlade. V vzhodnem Čadu ima EUFOR precej več težav. Toda bistvenega pomena je, da se zasebna sredstva namenjajo javnim ciljem. Sposobnost izposojanja denarja je ključna. Posojila so najrevnejšim le redko na voljo in to je treba spremeniti. Če si kot cilj zastavimo razvoj, je treba zagotoviti enak dostop ženskam in moškim, ne smejo se zaračunavati kazenske obresti, zagotoviti je treba naložbe v priložnosti za majhne delodajalce, ki se med seboj dobro povezujejo – vse v povezavi z lokalnimi organizacijami. Zasebne banke same od sebe ne razmišljajo o teh razmerah in raje odobravajo posojila moškim kot ženskam. Evropska unija lahko pri tem veliko spremeni s kreditnimi jamstvi. Evropska investicijska banka pa bi morala mikrokreditnim ustanovam posojati veliko več, kot jim sedaj. Te stvari bi ljudem zagotovile realno možnost, da pokažejo, iz kakšnega testa so, in da poskrbijo za svoj obstoj kot samostojni, samozadostni državljani. Tudi revne države bi morale imeti več besede v MDS.

Več denarja potrebujemo tudi za spopadanje s posledicami podnebnih sprememb prek sistema trgovanja z emisijami ogljika. Onesnaževalec plača; revne države niso tiste, ki so odgovorne za globalno segrevanje. Pomoč mora biti usmerjena v trajnostne oblike energije.

Razvojna politika je osrednje vprašanje v Evropski uniji. Slednja mora biti močan akter na svetovni ravni, namreč države članice morajo prispevati skupno in vsaka posebej 0,7 % svojega BDP. To je cilj tisočletja številka 8, in ko bo izpolnjen ta cilj, bomo nekoliko bližje tudi realizaciji drugih ciljev.

Za konec naj povem, da je med mojim govorom osemdeset ljudi umrlo od sestradanosti, petdeset otrok, mlajših od pet let, pa je umrlo zaradi lahko ozdravljive bolezni.

  Ján Figeľ, član Komisije. − Gospod predsednik, rad bi se posebej zahvalil gospodu Thijsu Bermanu za njegovo poročilo. Poročilo je zelo temeljito in napredno.

Mislim, da je prišlo ob pravem času in lahko vpliva zlasti na dve področji. Prvo so pogajanja ZN v New Yorku o zaključnem dokumentu konference o spremljanju izvajanja sklepov o financiranju razvoja v Dohi, ki se bo predvidoma začela konec novembra. Drugo pa je izhodišče EU v pogajanjih z Združenimi narodi in prispevek Evrope k uspešnemu izidu konference v Dohi. Izhodišče se še izoblikuje.

Kot ste povedali, je leta 2002 Monterrey prinesel uspeh; razvite države in države v razvoju so združile moči in se zavezale h konkretnim ukrepom, sprejele so namreč ti. konsenz iz Monterreya. Pri tem uspehu je Evropska unija odigrala veliko in odločilno vlogo. Mislim, da je Evropa resno pristopila k izpolnjevanju svojih zavez, ki jih je sprejela v Dohi, Komisija pa je vsako leto ocenila napredek v naših državah članicah. Leta 2005 je EU pregledala naše zaveze in jih dodatno okrepila.

Najvidnejše zaveze EU so časovno opredeljeni cilji glede povečanja obsega uradne pomoči za razvoj, in sicer do leta 2015 naj bi za razvoj namenili 0,7 % bruto nacionalnega dohodka EU. Mislim, da vsi veste, da smo se odločili ta cilj doseči postopoma, prvi vmesni cilj je bil leta 2006 – in EU ga je družno uresničila. Naslednji rok je 2010, ko naj bi naša skupna pomoč znašala 0,56 % BDP.

Letos (2008) junija je Evropski svet odločno ponovno potrdil te zaveze, kar predstavlja dobrodošel in nujen ukrep, saj se je lani pomoč EU prvič po Monterreyu zmanjšala. To je bil razmeroma negativen znak. Ob upoštevanju zgornjega je Komisija še naprej prepričana, da se bo pomoč Evropske unije ponovno povečevala od leta 2008 – torej letos. Večletne osveževalne preglednice, ki ponazarjajo, kako namerava vsaka država članica EU doseči dogovorjene cilje, so v tem smislu pomembno orodje. Videti moramo celotno sliko, pa tudi delce mozaika, ki predstavljajo posamezne države.

Po Monterreyu je Evropska unija dosegla tudi napredek v svojih drugih zavezah. Cilj konference v Dohi je oceniti doseženi napredek, potrditi zaveze, opredeliti ovire, pa tudi poiskati načine, da te ovire premagamo. Zaradi globalnega gospodarskega upada in celo finančne krize pa mora cilj zajemati tudi nove izzive, na primer podnebne spremembe ter visoke in nestanovitne cene prehrambenih izdelkov, goriva in blaga.

Komisija upa, da bo mednarodna skupnost v Dohi ponovno potrdila globalno partnerstvo za financiranje razvoja na podlagi skupne odgovornosti razvitih držav in držav v razvoju. Torej ne gre za enostranski, temveč dvostranski proces.

Doha bi morala pripeljati do naprednega izida, usmerjenega v dejanja, ki omogoča učinkovito izvajanje vseh vidikov konsenza iz Monterreya, med drugim aktiviranje domačih virov, tuje neposredne investicije za razvoj, mednarodno trgovino, zunanji dolg držav v razvoju, finančno in tehnično sodelovanje ter svetovno politiko.

Poročilo, ki ga boste sprejeli, se ukvarja s številnimi perečimi vprašanji in predstavlja dobrodošel prispevek k mednarodni razpravi. Zahvaljujem se vam za poročilo in za vašo pozornost.

  Predsednik. − Razprava se je zaključila.

Glasovanje bo potekalo jutri.

Pisne izjave (člen 142)

  Sirpa Pietikäinen (PPE-DE), v pisni obliki. – (FI) Gospod predsednik, gospe in gospodje, rada bi se zahvalila gospodu Bermanu za odlično poročilo, ki dobro povzema smer, v katero gre razvojna politika EU: razvoj sicer poteka, vendar nas čaka še veliko dela.

Pred kratkim je EU objavila referat z naslovom „Razvojni cilji tisočletja na vmesni točki“, ki obravnava izvajanje ciljev tisočletja in vlogo Unije v njihovem izpolnjevanju. Poročilo ugotavlja, da je bil dosežen pozitiven razvoj, vendar obstajajo tudi področja, ki jih je treba izboljšati.

EU je največja donatorka razvojne pomoči, saj prispeva kar 60 % celotnega zneska. V letu 2006 je EU izpolnila svoj uradni cilj, namreč 0,31 % skupnega BDP je namenila za razvojno pomoč.

Kljub doseženemu cilju v letu 2006 pa je znesek pomoči premajhen in napovedi za 2007 kažejo, da se zaskrbljujoče zmanjšuje. Večina držav EU prispeva enak znesek razvojne pomoči kot prejšnje leto, nekatere države pa so ga dejansko zmanjšale za več kot 100 %. Države EU, ki so se zavezale k razvojnim ciljem tisočletja, morajo torej še veliko tega izboljšati.

Glede na zastavljene cilje EU je treba vrednost pomoči povečati na 0,7 % BDP do leta 2015. Razvojne težave in revščina ne bodo kar same od sebe izginile zaradi pomoči v višini 0,7 %: nujno so potrebni načrtovanje, struktura in spremljanje. Toda brez sredstev se ne bo zgodilo nič in ključnega pomena je, da se držimo tega cilja in svoje obljube.