Dobesedni zapisi razprav

Torek, 23. september 2008 - Bruselj

4. Boj proti terorizmu – varstvo osebnih podatkov (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je skupna razprava o:

– poročilu (A6-0323/2008) gospe Lefrançois v imenu Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o predlogu Okvirnega sklepa Sveta, ki spreminja Okvirni sklep 2002/475/PNZ o boju proti terorizmu (COM(2007)0650 – C6-0466/2007 – 2007/0236(CNS)) in

– poročilu (A6-0323/2008) gospe Roure v imenu Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o predlogu Okvirnega sklepa Sveta o varstvu obdelanih osebnih podatkov v okviru sodelovanja policijskih in pravosodnih organov v kazenskih zadevah (ponovno posvetovanje) (16069/2007 – C6-0010/2008 – 2005/0202(CNS)).

  Roselyne Lefrançois , poročevalka − (FR) Gospod predsednik, najprej bi se rada zahvalila vsem svojim kolegom, ki so sodelovali pri pripravi te dokumentacije, saj je bilo naše sodelovanje ves čas trajanja postopka zares izjemno. Besedilo, o katerem bomo danes glasovali, je še posebej občutljive narave, saj govori o tem, kako boj proti terorizmu ogroža pravice evropskih državljanov, pa naj to grožnjo predstavljajo teroristi sami ali pa potencial ukrepov, sprejetih za boj proti tej težavi, da omejujejo svobodo.

Nekatere vlade so v zadnjih letih posvečale bistveno preveč pozornosti obsegu teroristične grožnje, da bi s tem upravičile sprejemanje varnostnih politik, tako domačih, kot tudi mednarodnih. Vseeno pa gre za resno grožnjo in Evropska unija mora odigrati svojo vlogo pri prizadevanjih za kar se da odločno preprečevanje in spopad s terorizmom. Od tega je odvisna varnost njenih 500 milijonov prebivalcev ter varovanje osnovnih vrednot in načel, na katerih je ustanovljena. Kot vsi dobro vemo, je bilo vse od napadov 11. septembra 2001 tudi ozemlje EU večkrat tarča terorističnih napadov: Madrid marca 2004 in London julija 2005. Vsi ste slišali o valu napadov, ki so se včeraj zgodili v Kantabriji.

Zaradi vse bolj dovršenih in raznolikih orodij in metod, katerih se poslužujejo teroristi, je naloga vse težja. Z razvojem informacijskih in komunikacijskih tehnologij, predvsem interneta, je lažje organizirati teroristično mrežo in širiti propagando ali celo priročnike za usposabljanje. Trenutno naj bi obstajalo okrog 5000 spletnih mest s takšno vsebino. Zaradi tega si Evropska komisija utemeljeno želi sprejeti zakonodajo Skupnosti, ki ne bi bila namenjena le preprečevanju dejanskih terorističnih napadov, ampak tudi pripravi na takšne napade.

Da bi to lahko storila, je črpala navdih neposredno iz Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju terorizma Težava je v tem, da se je odločila povzeti samo represivne vidike, pri tem pa ni upoštevala določb, ki se nanašajo na varovanje temeljnih svoboščin, ki po mnenju Sveta Evrope predstavljajo temeljno protiutež. Osredotočila sem se predvsem na koncept „javnega spodbujanja” in tveganje, ki ga ta predstavlja za svobodo izražanja, saj bodo z njegovo kriminalizacijo kaznovane stvari, ki jih ljudje izrečejo ali zapišejo in za katere se domneva, da so imele ali preprosto obstaja možnost, da bodo imele za posledico teroristično dejanje.

Na okrogli mizi, ki smo jo aprila organizirali v sodelovanju z nacionalnimi Parlamenti, smo opazili, da zadržkov glede nekaterih vidikov besedila Komisije ne izražamo samo mi. Številni nacionalni Parlamenti so izrazili dvom o uporabi tega okvirnega sklepa in obsega koncepta „javnega spodbujanja“. Svet Evrope je prav tako izpostavil nevarnost izpustitve zaščitnih klavzul. Prav tako so znotraj okvira različnih študij neodvisni strokovnjaki izrazili svoje zadržke, predvsem glede opredelitve „javnega spodbujanja“ in glede ravni pravne varnosti besedila. Zaradi pritiska maloštevilnih državnih delegacij, ki so še posebej zaskrbljene glede varovanja temeljnih svoboščin, je Svet v besedilo okvirnega sklepa sam dodal številne zaščitne ukrepe. Vendar pa je pri eni ali dveh določenih točkah prav tako predlagal zaostritev okvirnega sklepa, v vsakem primeru pa je bilo potrebnega še veliko dela, da bi bilo mogoče doseči povsem zadovoljivo raven pravne varnosti in varstva svoboščin.

S kolegi iz Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve smo zaradi tega poskušali poiskati ravnovesje med dvema očitno nasprotujočima, a temeljno neločljivo povezanima ciljema, in sicer boju proti terorizmu in varstvu temeljnih pravic in svoboščin. Da bi to lahko storili, smo morali doseči krhko uravnoteženost, kar je bilo še oteženo z dejstvom, da je včasih v praksi težko določiti, kje se konča svoboda izražanja in kje se začne kršenje človekovih pravic. Spomnite se izgredov, ki so jih pred dvema letoma sprožile danske karikature, ali nedavnih polemik, ki jih je sprožil kratek film o islamu nizozemskega poslanca Geerta Wildersa.

Ob tem sem prepričana, da smo dosegli dober kompromis. Izvedli smo naslednje glavne spremembe: prvič, zamenjava izraza „spodbujanje“ z izrazom „napeljevanje“, ki je bolj primeren in se v pravnem jeziku pogosteje uporablja; drugič, strožja opredelitev „javnega napeljevanja“, ki jasneje opisuje obnašanje, ki se kriminalizira in se s tem preprečujejo zlorabe, ki bi imele za posledico omejevanje svobode izražanja; tretjič, vključitev v besedilo številnih določb, ki se nanašajo na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter predvsem svobodo izražanja in svobodo tiska; četrtič, opozorilo glede potrebe po zagotavljanju, da so izvedeni ukrepi sorazmerni s cilji, kar je bistvenega pomena v demokratični, nediskriminatorni družbi.

To so glavne točke te dokumentacije. Zelo vesela sem, da je bila ta tema izbrana kot prednostna naloga tega jutranjega zasedanja in se veselim polne in žive razprave.

  Martine Roure , poročevalka. − (FR) Gospod predsednik, predsednik Sveta, komisar, gospe in gospodje, zelo sem vesela, da smo se udeležili skupne razprave o poročilu, ki ga je pripravila moja kolegica gospa Lefrançois o boju proti terorizmu in o mojem poročilu o varstvu osebnih podatkov, obdelanih v okviru sodelovanja policijskih in pravosodnih organov. Ne smemo pozabiti, da boj proti terorizmu ne more biti zares učinkovit in sorazmeren, če ne bomo zagotovili, da bo pri tem obseg temeljnih pravic vsakega državljana večji. Za boj proti terorističnim gibanjem, ki ogrožajo naše demokratične družbe, moramo uporabiti temeljne vrednote spoštovanja temeljnih pravic.

Po mojem mnenju je bil predlog Komisije o boju proti terorizmu neuravnotežen, saj samo krepi varnost, hkrati pa zanemarja številne ukrepe za varstvo temeljnih svoboščin. V zvezi s tem še enkrat čestitam gospe Lefrançois in njenim kolegom za usklajevanje besedila, katerega namen je bil zagotoviti, da bi vseboval ukrepe za varovanje človekovih pravic in svoboščin.

Kot vemo, se teroristične mreže pri napeljevanju in novačenju vse bolj poslužujejo novih informacijskih tehnologij, vključno z internetom. Nadziranje tovrstnih aktivnosti na internetu zahteva zbirko velike količine osebnih podatkov, vendar pa mora zbiranje potekati ob jamstvu za visoko stopnjo varovanja osebnih podatkov.

Svet bi rada spomnila na zaveze, ki jih je dal med sprejemanjem Direktive o hrambi podatkov. Takrat smo izrazili željo, da bi dejansko bilo mogoče uporabljati dragocene podatke za boj proti terorizmu. V zameno za to pa je Svet dolžen upoštevati svoje zaveze in sprejeti okvirni sklep o varstvu osebnih podatkov, ki zagotavlja visoko stopnjo varovanja.

Toplo bi se zahvalila vsem mojim kolegom v Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in vsem, s katerimi sem sodelovala, predvsem poročevalcem v senci, saj so bile spremembe, ki smo jih predlagali v poročilu, na odboru soglasno sprejete. Te spremembe so dokaz, da ne bomo dopustili usklajevanja na najnižji skupni imenovalec. Menimo, da mora biti obseg okvirnega sklepa širok, tako da ni omejen izključno na podatke, ki si jih izmenjajo države članice. Prav tako mora veljati za podatke, ki se obdelujejo na nacionalni ravni, kar bi omogočilo krepitev sodelovanja med različnimi policijskimi in pravosodnimi organi držav članic, hkrati pa bi to zagotavljalo enakovredno stopnjo varovanja podatkov prek celotne Evropske unije. Načela namenskega omejevanja in sorazmernosti je treba zagotoviti z določanjem in omejevanjem primerov, pri katerih je mogoče podatke dodatno obdelovati. Zavedati se morate, da je to bistvenega pomena! Podatke je dovoljeno uporabljati samo za namen, za katerega so bili pridobljeni. Ne želimo prepovedati vseh prenosov podatkov v tretje države, saj se lahko to izkaže za pomemben del boja proti terorizmu. Vendar pa je za vsak prenos treba pripraviti oceno, v skladu s katero se ugotovi, ali zadevna tretja država zagotavlja ustrezno stopnjo varstva osebnih podatkov, pri čemer pa bi rada poudarila dejstvo, da mora te ocene pripravljati neodvisen organ.

Svet prosimo, da v okvirni sklep vključi določbe, ki se nanašajo na nacionalne organe, ki imajo dostop do podatkov, zbranih s strani zasebnih strank, v skladu z – naj vas ponovno spomnim – zavezami, danimi po tem, ko je bila med predsedovanjem Velike Britanije sprejeta „Direktiva o hrambi podatkov“.

Uporaba občutljivih podatkov, kot so podatki, ki se nanašajo na politično pripadnost, verska prepričanja, zdravje ali spolno življenje, načeloma ni dovoljena, v nasprotju s tem, kar je trenutno predlagano v okvirnem sklepu. Opazili boste, da Evropski parlament s svojimi spremembami zavrača predlog Sveta, ki dopušča obdelavo teh podatkov pod določenimi pogoji. V nasprotju s tem želi Parlament prepoved obdelave teh podatkov, pri čemer pa želi zagotoviti tudi izjeme. Postopek je bil v celoti spremenjen, kar je za nas zelo pomembno. S sprejetjem tega stališča želi Evropski parlament spoštovati človekovo dostojanstvo, prav tako pa smo mnenja, da bi se moral Svet glede nujnosti tega strinjati z nami.

  Jean-Pierre Jouyet, predsednik Sveta. − (FR) Gospod predsednik, komisar, predsednik Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, gospod Deprez, poročevalci, gospe in gospodje, to je francoski dan, prav tako pa je tudi moj dan: rad bi se opravičil za nepričakovano odsotnost gospe Rachide Dati, hkrati pa si štejem v veliko čast, da ponovno sodelujem pri delu našega Parlamenta, še zlasti pri teh občutljivih temah, ki ste jih pravkar navedli. Še posebej bi rad izrazil hvaležnost predsedstva Sveta gospe Roure in gospe Lefrançois za napor, ki sta ga vložili in zanimanje, ki sta ga pokazali pri vprašanjih boja proti terorizmu in varstva podatkov.

S tema dvema besediloma ima Parlament strog nadzor nad trenutnimi dogajanji in vsakodnevnim življenjem v evropski družbi. Svoje državljane moramo zaščititi pred terorističnimi grožnjami, prav tako pa moramo varovati njihova zasebna življenja in zasebnost. Gre za politično odgovornost v najplemenitejšem smislu. Rad bi se odzval na številne točke v zvezi s pravkar predstavljenima poročiloma.

Boj proti terorizmu, v zvezi z osnutkom okvirnega sklepa o boju proti terorizmu, predstavlja predvsem izziv za Evropsko unijo, ki od nas zahteva, da vložimo vse napore. Tudi gospod de Kerchove, EU koordinator za preprečevanje terorizma, s katerim sem se srečal nekaj tednov nazaj, je v tem Parlamentu prav tako povedal, da je na primer dejavnost Al-Kaide še posebej zaskrbljujoča. V letu 2007 je bilo na evropskem ozemlju 583 terorističnih napadov. Okvirni sklep, ki ga imate danes pred seboj, tako predstavlja pomemben zakonodajni korak v boju za preprečevanje širjenja terorističnih tehnik.

Nesprejemljivo je, da lahko na primer spletna stran podaja informacije, kako doma izdelati bombe, ne da bi bilo to kaznovano. Danes obstaja skoraj 5 000 spletnih strani, ki mlade ljudi v Evropi spodbujajo k radikalizmu glede teh vprašanj, in kot veste, je slovensko predsedstvo 18. aprila uspelo doseči sporazum o teh izzivih na zasedanju Sveta za pravosodje in notranje zadeve.

Pozdravljam poročilo gospe Lefrançois, v katerem je podprla namero Sveta pri vključitvi kaznivih dejanj, navedenih v konvenciji Sveta Evrope, v okvirni sklep z dne 13. junija 2002. Njeni predlogi se v veliki meri ujemajo s spremembami, ki ji je opravil Svet v času pogajanj in, kot vsi veste, so bile razprave znotraj Sveta o tem besedilu zelo živahne. Več kot očitno je, da smo sredi klasične razprave, saj si vse demokratične družbe prizadevajo učinkovito spopasti s terorizmom, hkrati pa spoštovati temeljna pravila pravne države in temeljnih načel, kot je svoboda izražanja, ki urejajo celotno demokratično življenje.

Izpostavil bi rad dve točki. Prvič, v skladu s tem okvirnim sklepom naj bi se kriminalizirale tri oblike vedenja, ki se običajno pojavljajo, preden so napadi dejansko izvedeni: javno spodbujanje k terorizmu – pri tem bi rad izpostavil besedo „javna“, ki zaradi tega izključuje urejanje zasebne izmenjave korespondence –, usposabljanje za terorizem in končno novačenje za terorizem. To bi v Evropski uniji opredelilo kazniva dejanja, s katerimi so se države članice že seznanile s konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju terorizma, ki je bila dokončana leta 2005.

Opredelitve teh kaznivih dejanj so bile iz okvirnega sklepa dobesedno prepisane, z nekaj omejenimi spremembami, ki zagotavljajo doslednost z načeli „terorističnega kaznivega dejanja“ in „teroristične skupine“, ki v evropski zakonodaji obstajajo vse od leta 2002; zaradi tega izraz „javno spodbujanje“ namesto „napeljevanje“, ki ga predlagate vi, gospa Lefrançois. S sprejetjem besedila na evropski ravni bo lažje izvajati nadzor nad njegovim prenosom znotraj držav članic, hkrati pa ga bo mogoče hitreje začeti izvajati na celotnem ozemlju EU.

Drugi pomislek se nanaša na dejstvo, da je Svet posvetil posebno pozornost spoštovanju temeljnih pravic. Ta pomislek je bil izražen na okrogli mizi, ki jo je 7. aprila letos organiziral Parlament. Svet se je močno zavedal razprav, ki so potekale v Parlamentu, in je pazljivo sledil pristopu, sprejetem v Svetu Evrope. Začetnemu predlogu so bile dodane zaščitne klavzule – predvsem je treba izpostaviti dve, ki se nanašata na svobodo tiska in svobodo izražanja na eni strani, ter sorazmernost kaznivosti kaznivih dejanj, opredeljenih v nacionalni zakonodaji na drugi strani.

Prav tako je treba poudariti, da Svet ni ohranil predlogov, namenjenih uvedbi pravil o pristojnosti zunaj ozemlja, ki jih vaša poročevalka tako ali tako ni odobrila. Zaradi tega si je med pogajanji Svet prizadeval za uravnoteženost, kar je imelo za posledico besedilo, ki v veliki meri upošteva vaše pomisleke.

Če gremo sedaj na okvirni sklep o varstvu osebnih podatkov, ki ga je predstavila gospa Roure – dejstvo je, da je ureditev zelo slaba ali pa je sploh ni glede tako imenovanih „državnih“ datotek, predvsem v zvezi z javno varnostjo, kot ste izpostavili, gospa Roure. Vendar je prav na tem področju še posebej pomembno upravljati in urediti izmenjavo podatkov, da bi tako zaščitili javne svoboščine. Prav imate: ukrepati moramo hitro in učinkovito, pri tem pa upoštevati pravice tistih, katerih podatki se izmenjujejo, ohranijo in hranijo.

8. novembra 2007 so ministri za pravosodje dosegli sporazum o osnutku okvirnega sklepa. Kot ste sami izpostavili, želite nekateri izmed vas v Parlamentu doseči še več. Predsedstvo se tega zaveda, vendar pa je prvi korak okvirni sklep, za katerega je Svet ob koncu razprave, ki traja več kot dve leti, zagotovil soglasje, in bi s tem zagotovil minimalne standarde EU za osebne podatke znotraj okvira kriminalnega sodelovanja, v času, ko znotraj okvira tretjega stebra niso obstajala nobena skupna pravila. Gre za kompromis; tako je zgrajena Evropa, predvsem na tem področju. Gre za kompromis, vendar to še ne pomeni, da gre za drugorazredno odločitev. To je najboljši možni rezultat v tem trenutku, saj zapolnjuje vrzel, hkrati pa odpira pot za nadaljnji razvoj.

Gre za prvi korak k ureditvi izmenjave podatkov v pravne namene znotraj okvira Evropske unije, katerega uporabo je mogoče veliko učinkoviteje nadzirati, kot znotraj Sveta Evrope. Prenos in uporabo tega okvirnega sklepa je mogoče posredovati Svetu za pravosodje in notranje zadeve, da o njem presodi, kot se je to zgodilo na primer z evropskim zapornim nalogom.

Ko bo naš institucionalni okvir dozorel – kar vsi upamo, da se bo zgodilo –, bo lahko Komisija, podpredsednik, sprožila postopke za ugotavljanje kršitev. V Evropi se pogostokrat postavlja vprašanje, ali je bolje uporabljati minimalne standarde, na katerih je kasneje mogoče graditi, ali pa vztrajati pri obstoječem stanju, kar v tem trenutku pomeni izjemno raznolike standarde za varstvo podatkov, pomanjkanje ustreznega nadzora s strani evropski institucij in dvostranska pogajanja o izmenjavi podatkov s tretjimi državami, ki pa našim državljanom ne dajejo zadostnih jamstev in lahko potekajo brez našega soglasja. Prav to se je zgodilo z dvostranskimi sporazumi, sklenjenimi z Združenimi državami Amerike.

Osebno sem prepričan, da je bolje če gremo naprej, kot pa da ohranjamo to stanje. Po našem mnenju okvirni sklep predstavlja prvi ključni korak. Poleg tega nam je delo, ki so ga opravila predhodna predsedstva, praktično omogočilo, da poiščemo ravnovesje, v katerem bodo zajeti tudi vaši pomisleki. Navedel bom nekatere izmed njih, gospa Roure.

Prvi je ta, da se bodo prihodnji okvirni sklepi dejansko nanašali samo na izmenjavo podatkov med državami članicami, kot ste izpostavili, vendar pa so se države članice prav tako zavezale, da bodo vzpostavile svoje ravni varovanja. Ogledati si morate določbo člena 27, okrepljeno z uvodno izjavo 8 tega okvirnega sklepa, ki poziva Komisijo, da razširi področje uporabe besedila po obdobju petih let, in bi se lahko nanašalo tudi na nacionalne podatke. Kot predsedstvo Sveta v zvezi s tem ne vidimo nobenih slabosti.

Drugi je ta, da se pri vseh izmenjavah podatkov uporablja načelo sorazmernosti, kar pomeni, da je mogoče v vsakem posameznem primeru preveriti namen, zaradi katerega je prišlo do prenosa podatkov, in ali je obseg izmenjanih podatkov večji, kot je nujno potrebno.

Tretji pa je, da se za prenos podatkov tretjim državam uporabljajo pomembni pogoji in varovalni ukrepi, s katerimi se zagotovi ustrezna stopnja varstva. Dobro veste, da so nekateri naši zunanji partnerji, katerih imen ne bi navajal, opazili to določbo. Člen 14 je varovalo, na katero se lahko zanesemo, in ki bo preprečevalo prenos osebnih podatkov, ki smo jih posredovali drugi državi članici, v tretje države brez našega soglasja. Prav tako nam daje zagotovilo glede enakovrednosti ravni varstva podatkov v tej drugi državi članici.

Četrtič in zadnjič, države članice so se zavezale, da bodo Komisiji poročale o svojih nacionalnih ukrepih, ta pa bo Parlamentu in Svetu predstavila svojo oceno in predloge glede sprememb tega prvega okvira. Posledično boste povsem vključeni v nadaljnje obravnave tega okvirnega sklepa.

Gospod predsednik, poročevalci, gospe in gospodje, predsedstvo se dobro zaveda vaše zavezanosti k spoštovanju temeljnih svoboščin znotraj Evropske unije in rad bi poudaril, da je prihodnja skupina, v kateri sodeluje šest pravosodnih ministrov iz Nemčije, Portugalske, Slovenije, Francije, Češke republike in Švedske, postavila krepitev varstva podatkov kot prednostno nalogo Evropske unije v prihodnjih letih. Gre za zadevo, ki je skupna vsem državam članicam, vsi pravosodni ministri pa so jo podprli na neformalnem zasedanju Sveta 25. julija.

Gospod predsednik, to je vse, kar sem želel povedati Parlamentu.

  Jacques Barrot, podpredsednik Komisije. − (FR) Gospod predsednik, pozdravljam predsednika, gospoda Jouyeta, prav tako pa tudi naši dve poročevalki, ki sta opravili osupljivo delo. Gospa Lefrançois je poročala o predlogu sprememb okvirnega sklepa o boju proti terorizmu, gospa Roure pa je poročala o okvirnem sklepu o varstvu osebnih podatkov. Prav tako bi se rad zahvalil predsedstvu Sveta. Pripombe, ki jih je podal gospod Jouyet, ponazarjajo prizadevanja predsedstva, da bi zbližalo različna stališča.

Gospod predsednik, potrudil se bom, da bom čim krajši, saj danes pričakujemo zelo zanimivo razpravo v Parlamentu. Najprej bom govoril o predlogu okvirnega sklepa o boju proti terorizmu. Kot je zatrdil že predsednik, sodobne informacijske in komunikacijske tehnologije igrajo pomembno vlogo pri širjenju teroristične grožnje. Internet, ki je hiter, poceni in enostavno dostopen ter dosegljiv v skoraj vseh koncih sveta, teroristi res uporabljajo.

Prednosti interneta, ki so jih deležni državljani, ki spoštujejo zakon, se na žalost izkoriščajo v kriminalne namene. Teroristi uporabljajo internet za širjenje propagande z namenom mobiliziranja in novačenja, prav tako pa tudi za širjenje navodil in elektronskih priročnikov za usposabljanje teroristov ali načrtovanje napadov. Preprečevanje te grožnje je očitno prednostna naloga politike. Evropska unija se mora spopasti s sodobnim terorizmom in njegovimi novimi metodami z enako stopnjo odločnosti, kot jo je pokazala v boju s tradicionalnimi oblikami terorizma.

Predlog, ki ga je pripravila Komisija, dopolnjuje okvirni sklep o boju proti terorizmu in ga usklajuje s konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju terorizma s tem, ko v koncept terorizma vključuje javno napeljevanje k terorističnim kaznivim dejanjem ter novačenje in usposabljanje za terorizem.

Komisija je zadovoljna s pozitivnim sprejemom, ki ga je bilo deležno poročilo gospe Lefrançois, v katerem je izpostavljena dodana vrednost predloga. Vendar pa ste, gospa Lefrançois, prav tako izrazili zaskrbljenost glede predloga in željo po številnih spremembah.

V svojih odgovorih bom poskušal biti kratek. Najprej, vaše poročilo izpodbija uporabo izraza „javno spodbujanje“, prav tako pa ste jasno nakazali, da se vam zdi izraz „javno napeljevanje“ bolj natančen. Dejstvo pa je, da predlog Komisije temelji na konvenciji Sveta Evrope in zaradi dveh razlogov zelo natančno sledi opredelitvam kaznivih dejanj v konvenciji.

Prvič, želeli smo upoštevati izjemne izkušnje Sveta Evrope na področju človekovih pravic in delo, ki ga je opravil Svet pri pripravi besedila konvencije, o katerem razpravljamo. Konvencija prav tako temelji na sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s svobodo izražanja.

Drugič, Komisija je državam članicam želela olajšati izvrševanje sprememb okvirnega sklepa in konvencije Sveta Evrope. Ali ne bi bilo zaradi drugačne terminologije izvajanje nekoliko bolj zapleteno? To je vprašanje, ki vam ga želim zastaviti.

V zvezi z drugo točko, navedeno v poročilu, Komisija podpira vašo idejo o vključitvi zaščitnih klavzul o človekovih pravicah v spremenjeno besedilo, ki bi bile enakovredne tistim, navedenim v členu 12 Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju terorizma. Dejansko, gospod Jouyet, skupno stališče Sveta z dne 18. aprila 2008 že vsebuje dodatne varnostne klavzule, ki so primerljive s tistimi v členu 12.

Sedaj se bom dotaknil želje po izključitvi vseh obveznosti do inkriminiranja poskusa izvedbe kaznivega dejanja. O tem se vsi strinjamo. Predlog Komisije je že zagotavljal izključitev te obveznosti, prav tako pa je to zagotavljalo skupno stališče Sveta z dne 18. aprila 2008.

Prav tako bi rad poudaril, da se glede pravil o sodni pristojnosti, ki se nanašajo na nove prekrške, skoraj v celoti – a ne popolnoma – strinjamo s spremembami, ki so bile predlagane v poročilu. Komisija lahko zaradi tega sprejme odpravo dodatnih pravil o sodni pristojnosti, ki jih je vključila v svoj predlog.

Vendar pa Komisija ne deli pogleda, ki izhaja iz poročila, glede obstoječih pravil o sodni pristojnosti v trenutnem okvirnem sklepu, saj bi to bilo podobno nalaganju omejitev v zvezi z novimi prekrški. Sprememba, ki je predlagana v poročilu, odpravlja obveznost držav članic, da preganjajo nova kazniva dejanja, če so bila izvršena izven ozemlja te države članice, vendar v imenu pravne osebe s sedežem na njenem ozemlju, proti njenim ustanovam ali prebivalstvom, ali proti evropski ustanovi s svojim sedežem v zadevni državi članici. Bojimo se, da bo z odpravo te obveznosti do preganjanja s strani države članice omejena učinkovitost predloga Komisije, saj so nova kazniva dejanja pogostokrat transnacionalna, predvsem kadar se jih zakrivi prek interneta.

Vendar pa Komisija upa, da bo razvoj tega dokumenta predvsem omogočil skorajšnjo uveljavitev spremenjenega okvirnega sklepa. Dopolnjevanje naše zakonodaje je dejansko vredno vseh naših naporov in zahvaljujem se tako Parlamentu, kot tudi predsedstvu, da sta naredila vse, kar je bilo v njunih močeh, za dosego tega rezultata. Potrebujemo to novo orodje.

Sedaj bi rad prešel na poročilo gospe Roure, ki je s svojim zagovorom trdno podprla željo Parlamenta, da bi pripravil smiseln okvirni sklep, ki dopušča možnost za dodaten napredek. Okvirni sklep mora spodbujati sodelovanje policijskih in pravosodnih organov v kazenskih zadevah s tem, da zagotavlja učinkovitost, ki izhaja iz pristne zakonitosti, in s spoštovanjem temeljnih pravic, predvsem pravice do spoštovanja zasebnega življenja in pravice do varstva osebnih podatkov. Pri izpolnjevanju teh dveh ciljev lahko pomagajo skupna pravila za obdelavo in varstvo osebnih podatkov, obdelanih z namenom preprečevanja in boja proti kriminalu.

Gospod Jouyet, ne boste presenečeni, ko boste spoznali, da je Komisija razočarana nad precej omejenim obsegom uporabe okvirnega sklepa. Nameravamo iti še dlje, hkrati pa vem, da trenutno predsedstvo v veliki meri deli ta pogled. Besedilo okvirnega sklepa se sedaj nanaša samo na čezmejno izmenjavo osebnih podatkov, in prav zaradi tega želimo to še razširiti. V tem času pa obdelava osebnih podatkov s strani teh organov na nacionalni ravni ostaja še naprej neusklajena na evropski ravni. Te dejavnosti bodo še naprej urejene na nacionalni ravni z nacionalno zakonodajo o varstvu podatkov. Drži, gospa Roure, da so države članice pristopile k Konvenciji Sveta Evrope 108 o varstvu podatkov. Vendar pa sam spadam med tiste, ki menijo, da moramo iti še dlje.

Nadaljnje ocenjevanje uporabe okvirnega sklepa, na katerega se je skliceval gospod Jouyet, je očitno eden izmed načinov za ponoven pregled uporabe pravil v okvirnem sklepu, prav tako pa tudi za preverjanje, ali se načela omejitve namenov in sorazmernosti, ki ste jih z vso pravico omenili in so ključnega pomena na tem področju, dejansko spoštujejo. Res je, da bi revizija, klavzula za vrednotenje, z vidika ocen, ki so jih pripravile države članice, vsekakor omogočila razširitev področja uporabe tega varstva podatkov.

Kar je gotovo in ni nobene potrebe, da bi na tem vztrajal, saj je predsedstvo na to pravkar opozorilo, je, da besedilo ne bo pomembno samo za Evropejce, ampak bo pomembno tudi pri pogajanjih s tretjimi državami. V precej boljšem položaju bomo, predvsem pri pogajanjih z Združenimi državami – kar imam še vedno v mislih –, če bomo lahko zahtevali ukrep za varstvo podatkov, ki resnično ustreza potrebam in pričakovanjem naših državljanov. Prav zaradi tega upam, da bo Svet nadaljeval s to dokumentacijo in da bomo lahko dosegli sporazum. Gre za zadnji korak, gospod Jouyet, ki pa mora biti kljub temu ustrezno velik. To je moja želja.

Gospod predsednik, v vsakem primeru bi bil zadovoljen, če bi lahko na podlagi teh dveh predlogov in teh dveh poročil – ki so za Komisijo zelo zanimivi in dragoceni – dosegli sporazum, kar si zelo želim, da bi se zgodilo.

  Luis de Grandes Pascual, pripravljavec mnenja Odbora za pravne zadeve. − (ES) Gospod predsednik, gospod Jouyet, komisar, gospe in gospodje, o poročilu, ki ga je pripravil Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, govorim kot pripravljavec mnenja Odbora za pravne zadeve.

Odboru za pravne zadeve bi se rad zahvalil za podporo, ki mi jo je nudil, prav tako pa bi se rad zahvalil poročevalki, gospe Lefrançois, in povedal, da je pri opravljanju te naloge bila pripravljena na dialog in razumevajoča, z namenom, da bi na ta način lahko poiskali soglasje, ki je pri tej zadevi ključnega pomena.

Gospe in gospodje, predlog okvirnega sklepa se vam lahko zdi nepotreben. Svet Evrope je vprašanje že zajel v svojo konvencijo o preprečevanju terorizma, pri tem pa je opredelil tri vrste kaznivih dejanj, ki ji je Komisija vključila v svoj predlog: javno spodbujanje za izvajanje terorističnih kaznivih dejanj, novačenje za terorizem in usposabljanje za terorizem.

Prav tako pa je res, da ima dodano vrednost, saj vsebuje boljšo in celovitejšo opredelitev terorizma, saj vključuje obsežen seznam kazni.

Iskreno menim, da je ta ukrep Komisije potreben in da predstavlja izjemno pomemben doprinos.

Ni vam treba biti v skrbeh zaradi temeljnih svoboščin, saj v ničemer ne posega v svobodo izražanja. Gospe in gospodje, v Španiji teroristična skupina ETA ni na seznamu terorističnih skupin Evropske unije zaradi tega, kar ta skupina trdi, ampak zaradi tega, kar počne, ker se poslužuje izsiljevanja, ugrabitev, nasilja, strahu in smrti, da bi dosegla svoj namen. Zaradi tega je na seznamu; ne zaradi tega, kar trdi, ampak zaradi tega, kar počne.

V španskem parlamentu obstajajo skupine, ki podpirajo neodvisnost in ki svoje mnenje izražajo zakonito, si prizadevajo za neodvisnost, seveda pa jih zaradi tega nihče kazensko ne preganja.

Pri tej zadevi ne gre za določanje kaznivih dejanj na osnovi mnenja, gre za sodelovanje pri uporabi sodobnih tehnik in učinkovit boj proti terorizmu.

Naj vas spomnim, da je včeraj v Španiji teroristična skupina ETA ubila pošteno osebo, člana oboroženih sil, častnika po imenu Juan Luis Conde, in sicer na strahopeten način, ko so mu podtaknili bombo v avto.

Evropska unija se mora na to odzvati soglasno, strogo in primerno. Sposobni moramo biti določiti vrste kaznivih dejanj, ki zadev ne bodo ovirala, saj če bodo sodišča mnenja, da obstajajo težave, bo vedno prevladala domneva o nedolžnosti, in te priložnosti preprosto ne smemo zamuditi.

ETA in vse teroristične skupine po svetu morajo spoznati, da se Evropska unija obrača na njih soglasno, izgubiti morajo vse upanje, zavedati se morajo, da bo na njih padla vsa demokratična teža Unije in da ne bomo odnehali, vse dokler ne bodo popolnoma izključeni iz življenj naših državljanov.

  Panayiotis Demetriou, v imenu skupine PPE-DE. – (EL) gospod predsednik, komisar, predsednik sveta, danes imamo pred sabo dve zelo pomembni poročili. Nenavadni sta zaradi uravnoteženega pristopa in zaradi tega, ker sta rezultat širšega sodelovanja na področju vprašanj, o katerih načeloma soglašamo pri boju proti terorizmu in varovanju človekovih pravic, seveda skupaj z osebnimi podatki.

Terorizem je nadloga našega časa. Je raznolik, nečloveški, neciviliziran in neizprosen. Zaradi tega se moramo z njim spopasti z vsemi zakonitimi sredstvi, pri tem pa nikoli ne smemo posegati v človekove pravice. Prav to prinaša poročilo gospe Lefrançois.

Povedano je že bilo, da predlog za boj proti terorizmu temelji na konvenciji Sveta Evrope. Vendar pa smo se odločili za spremembo opredelitve „javnega spodbujanja“, tako da je v vseh državah s pravnega vidika bolj razumljiva. Govorimo o „javnem napeljevanju“, kar je bolj usklajeno z duhom konvencije in ciljem, ki ga želimo doseči.

Pri razpravi o tem poročilu smo se osredotočili na vprašanje človekovih pravic. Opravili smo obširno razpravo, se dogovorili o obliki besedila in vključili določbe, s katerimi smo zagotovili uravnoteženost, o kateri sem govoril.

Vsaka dodatna stvar bo verjetno porušila to uravnoteženost in vsak dodaten poskus za dodatno opredelitev terorizma bo povezan s težavami: vzpostavitev opredelitev za Evropo ni bila enostavna naloga. V Svetu Evrope sem sodeloval tri leta. Poskušali smo poiskati opredelitev terorizma, vendar nam ni uspelo. Sedaj, ko nam je to opredelitev uspelo najti, ni nobene potrebe, da bi ji nasprotovali.

O vprašanju človekovih pravic obstaja v uvodnem delu predloga odstavek 10; temeljito in obsežno pokriva posamezne pravice, ki so zaščitene: pravica do zbiranja in pravica sindikatov ter vse povezane pravice. Zaradi tega na tem področju niso potrebni nobeni drugi napori.

Naj za zaključek dodam, da je vse to v dobrih rokah. Je pa še drugo področje, na katerega ne smemo pozabiti: osredotočiti se moramo na skupnosti, ki spodbujajo terorizem. Pogovarjati se moramo z razumnimi ljudmi, zmernimi elementi, tako da bo v teh skupnostih mogoče teroristom odreči moralno podporo. Svoje napore, razmišljanje, programe in kampanje moramo usmeriti v to.

(Aplavz)

  Claudio Fava, v imenu skupine PSE. – (IT) Gospod predsednik, gospod Jouyet, gospod Barrot, gospe in gospodje, po sedmih letih boja proti terorizmu verjamem, da smo dovolj usposobljeni, da katalogiziramo tveganja, povezana s terorizmom, njegove vplive in uničujoče posledice. Prav tako sem prepričan, da je ena izmed najbolj dramatičnih posledic izguba ravnotežja – izguba občutka za uravnoteženost pri odzivanju na grožnje, ki jih predstavlja terorizem.

Ravnotežje potrebujemo pri preiskovanju globljih vzrokov, ki ležijo pod površjem tega nasilja, in ne le površinskih razlogov, pri tem pa je ključnega pomena, da vzpostavimo preventivne politike in politike kaznovanja, ne da bi pri tem opustili temeljna načela naše pravne kulture. Gre za dragoceno, vendar težavno ravnotežje, saj mora biti preneseno v pravila, v katerih ni prostora za diskrecijo. Zaradi tega pozdravljam pobudo Komisije, da bo ponovno pregledala okvirni sklep iz leta 2002, pri tem pa mora biti pozorna na pravočasna priporočila, ki izhajajo iz dveh poročil, o katerih danes razpravljamo.

Prvo priporočilo, gospod Jouyet in gospod Barrot, je, da se moramo izogniti sumničenju, kajti če bo naša družba temeljila na sumničenju in če bomo politike vključevanja in priseljevanja sestavljali na načelu medsebojnega nezaupanja, bo to le darilo terorizmu, saj je cilj terorizma predvsem razkol.

Prav zaradi tega, ko govorimo o terorističnih kaznivih dejanjih in konceptu spodbujanja – ki je po našem mnenju tako splošen, kot tudi subjektiven –, dajemo prednost pravno bolj doslednemu in bolj specifičnemu konceptu javnega napeljevanja. Prepričan sem, da gre za manj zavajajoče in manj subjektivno načelo, pri tem pa ne gre za vprašanje terminologije, gospod Barrot, ampak za stvarno vsebinsko vprašanje: spodbujanje samo po sebi vodi v zlorabe, izgrede, prav tako pa tudi v prekomerno pozornost na socialno občutljive zadeve, ki pogosto vodi v ekstremne in zmedene odzive. Vse to nas pripelje do drugega tveganja, ki se mu moramo izogniti: utemeljevanju boja proti terorizmu kot temelj, na osnovi katerega je mogoče upravičiti ponovno preverjanje, zmanjševanje in spreminjanje obsega temeljnih pravic.

Od teh dveh poročil pričakujemo jasno in nedvoumno sporočilo glede te točke: gre za izziv, s katerim se moramo spopasti kot zakonodajalci: združevanje boja proti terorizmu in dejanj, ki terorizmu utirajo pot, ob upoštevanju Listine o temeljnih pravicah, predvsem pa ob upoštevanju svobode izražanja in svobode združevanja, brez katerih bi se naše kulture povrnile v dobo barbarstva. Gospod Barrot, povedati moramo resnico: obstaja tveganje, da bomo boj proti terorizmu spremenili v spopad med kulturami ali religijami, da bomo uporabljali jezik rasistov; gre za precej stvarno tveganje, kot so pokazala zborovanja v Kölnu v preteklih nekaj dneh, ki se jih je neodgovorno udeležil tudi član tega Parlamenta, gospod Borghezio. Zaradi tega je treba jasno povedati, povedati na tem mestu, to mora povedati tudi Parlament: nestrpnost fašistov nima popolnoma nič skupnega z bojem proti terorizmu!

Tudi pri pripravi dveh poročil, o katerih tu razpravljamo, je bil uporabljen ta pristop: boj proti terorizmu, preprečevanje strašnega terorističnega nasilja, vendar ob istočasnem zagotavljanju, da obstaja pravo ravnotežje med potrebo po varnosti naših državljanov in njihovimi svoboščinami in temeljnimi pravicami. Na tem mestu, gospod predsednik, gospod Jouyet in gospod Barrot, pozivamo Svet in Komisijo k previdnosti, hkrati pa obljubljamo, da si bo ta Parlament po najboljših močeh prizadeval za dobro sodelovanje z vami.

  Alexander Alvaro, v imenu skupine ALDE. – (DE) Gospod predsednik, predsednik Sveta, predsednik Komisije, gospa Lefrançois in gospa Roure sta s svojima poročiloma opravili veliko dela, in tudi sam izražam zadovoljstvo, da sem lahko pri tem sodeloval z njima. Dosegli smo velike in pomembne spremembe. Obžalujem, da poročilo gospe Roure še vedno tiči v Svetu, čeprav smo ga sami pregledali in popravili. S tega vidika menim, da stvarem, o katerih je govoril gospod Jouyet, nekaj manjka, in sicer da izkoriščamo teme in jih razglašamo za prednostne naloge. To tudi pogostokrat slišimo, nazadnje s strani nemškega predsedstva Svetu. Na žalost se to ni odražalo v ukrepih. Parlament dolgoročno gledano ne more biti zadovoljen samo z govorjenjem.

V zvezi s poročilom gospe Lefrançois: v tem poročilu je nekaj izjemnega, nekaj, na kar še nihče izmed vas ni bil pozoren. Nakazuje na to, da smo priča enemu izmed redkih primerov, v katerih usklajujemo materialno kazensko pravo – precej jasno preko smiselnih mej okolja. Gre za nekaj, kar presega vse, kar je Evropska unija počela do sedaj. V civilnem pravu se to odraža v čezmejnih zadevah. Vendar pa usklajevanje materialnega kazenskega prava sega veliko globlje, kot pa smo uspeli doseči tukaj. Zaradi tega se Komisija mogoče zaveda, zakaj tako obsežna razprava glede javnega spodbujanja ali napeljevanja. „Napeljevanje“ je običajen sodni izraz v vsaki državi članici. Kot kompromis so se države članice Sveta Evrope dogovorile o izrazu „spodbujanje“. Sem so vključene tudi države, kot je Rusija.

Prepričan sem, da moramo razpravljati o tem, ali imamo skupno pravno osnovo za to. V razpravi z gospo Lefrançois sem tudi večkrat jasno izrazil, da imam iz svoje nacionalne perspektive zadržke glede izraza „napeljevanje“, kot je tu tudi navedeno, in sicer zaradi dejstva, ki je našemu sistemu tuje, namreč da je napeljevanje mogoče kaznovati, ne da bi obstajalo naklepno nezakonito utemeljeno kaznivo dejanje. V kolikor določba omogoča napeljevanje ali spodbujanje, sta oba izraza v najslabšem primeru samo slepitev. Noben izmed izrazov ne izkazuje naklepa s strani storilca. Ali je lahko nekaj, kar je nekdo izrekel, resno spodbujanje za izvedbo terorističnega kaznivega dejanja ali ne, je popolnoma odvisno od dojemanja tretjih strank. Sprašujem se, kako sedaj razlikujete med teroristom in jeznim državljanom, ki razpravlja za mizo in ga je ovadil njegov sosed.

S tega vidika se moramo dotakniti tudi obstoječih pravnih sistemov. Vem, da se ta v Španiji razlikuje v nekaterih pogledih, vendar je to zato, da se lahko spopada z domačim terorizmom. Lahko mi verjamete, da sem dovolj mlad in mi ni bilo treba živeti v težkih časih delovanja RAF v Nemčiji, vendar so tudi takrat razpravljali o ustrezni zakonodaji. Seveda se morajo države v posebnih primerih ustrezno odzvati, vendar smo bili v zadnjih sedmih letih tudi priča dejstvu, da je treba veliko tega, kar je bilo na začetku sprejetega v zmešnjavi ukrepov, sedaj umakniti. S tega vidika sem srečen, da smo se v tem poročilu osredotočili na ljudi in temeljne pravice, ne glede na pripadnost posameznim strankam.

Kar se tiče poročila gospe Roure, je veliko bolj pomembno, da Svet ukrepa. Ne smemo se slepiti z Lizbonsko pogodbo. Vsi si želimo, da bi bila veljavna do evropskih volitev 2009, hkrati pa se vsi zavedamo, da ne moremo vedno imeti tistega, kar si želimo. Prizadevati si moramo, da bi to poročilo vključili v razprave – predvsem v zvezi s pogovori, ki jih Komisija trenutno vodi z Združenimi državami o sporazumu o varstvu podatkov med EU/ZDA. Dejansko ne smemo dopustiti, da bi obstajali neodvisno ena od druge. Zaradi tega si ne želim samo, da bi zbrali politično voljo, ampak da bi tudi sprejeli politično odločitev in s tem omogočili, da okvirni sklep o varstvu podatkov končno stopi v veljavo.

Komisija in Svet si z vsemi svojimi aktivnostmi močno prizadevata, da bi ukrepala na področju ekonomskega varstva osebnih podatkov. Ko vidimo, kaj se dogaja v Združenem kraljestvu, Nemčiji in drugih državah članicah, kjer je prišlo do izgube ali kraje osebnih podatkov, za katere so skrbeli javni organi, je očitno, da moramo tudi mi na tem področju nujno ukrepati. Tu gre predvsem za pravice državljanov, saj svojim vladam ne morejo preprečiti, da bi se tako obnašale. Pri podjetjih se lahko državljan še vedno odloči za drugo, če je v dvomih.

  Brian Crowley, v imenu skupine UEN. – Gospod predsednik, rad bi se zahvalil predsedniku in podpredsedniku Komisije, kot tudi poročevalkama za poročili, za kateri menim, da sta zelo pomembni.

Ko obravnavamo vprašanja, povezana s terorizmom in varstvom podatkov – včasih, ko se ozrete na vsebino razprave znotraj Parlamenta –, se zdi, da obstaja konflikt med tistimi, ki bi radi bolj zaščitili posamezne pravice in svoboščine, in tistimi, ki bi radi zagotovili več zaščite splošnemu prebivalstvu pred tveganji in grožnjami nasilja ali celo pred hujskanjem k nasilju, kot so nekateri moji kolegi že omenili. Ko obravnavamo te predloge, moramo biti pri tem popolnoma gotovi, da ima zakonodaja, ki jo predlagamo in jo spreminjamo v tem Parlamentu, jasno zakonsko podlago, tako da nanjo, ko bo stopila v veljavo, ne bodo vplivali razni izzivi in da ne bo deležna očitkov. Ena izmed težav, s katerimi se soočamo zaradi okvirnega sklepa, zaradi zakonske podlage – ali pomanjkanja te zakonske podlage – v zvezi z določenimi vidiki tega okvirnega sklepa, je ta, da smo lahko izpostavljeni obtožbam, da smo hinavski, da samo na videz ukrepamo, dejansko pa ne storimo ničesar.

Če se ozrete nazaj na zgodovino sodelovanja na področju pravosodnih in policijskih zadev, ki smo jih v Parlamentu sprožili, jih je od tega 90 % temeljilo na osnovi medsebojnega zaupanja med različnimi organi na ravni držav članic. To je bil edini učinkoviti način iskanja mehanizma za doseganje napredka, in čeprav lahko sprejmemo različne odločitve in sporazume, ne more priti do pomembnega sodelovanja ali napredka, če organi v vsaki državi članici ne bodo pripravljeni na medsebojno sodelovanje in izmenjavo teh informacij.

V zvezi z vprašanjem varstva podatkov in osebnih podatkov, ki se zbirajo, moramo biti zelo previdni, saj se mnogi izmed nas zavedamo, da v naših državah članicah delujejo številne agencije, tako na državni, kot tudi lokalni ravni, ki hranijo podatke o vsaki posamezni osebi. Najbolj strašna stvar v tem trenutku v Združenem kraljestvu je vprašanje kraje identitete, prav tako pa predstavljajo veliko skrb izgubljeni računalniki, ki vsebujejo informacije državnih agencij – pa naj gre za podatke o socialnem skrbstvu, obrambi ali policijskih agencijah –, osebne podatke, informacije, ki jih vsak posameznik nikoli ne bi posredoval nikomur. Pa vendar se zdi, da ti podatki sploh niso varovani.

Prav zaradi tega moramo biti previdni na tej ravni – na evropski ravni –, na kateri pripravljamo evropski okvirni sklep, ki bo omogočal sodelovanje med državami članicami, hkrati pa ne bo prelagal teh kontrol na nacionalne države članice. To pravim zato, ker so posameznikom na voljo višje instance, da se pritožijo nad organi, ki napačno uporabijo, zlorabijo ali izgubijo njihove podatke, kot bi jih zagotavljal ta okvirni sklep, hkrati pa bomo v mnogih pogledih, če prisilno sprejmemo okvirni sklep o varstvu podatkov, da bo veljal tudi na nacionalne podatke, spodkopali pravice, ki že obstajajo. Ker na evropski ravni sprejemamo nov načrt, je na voljo nekaj več manevrskega prostora za bolj sproščen odziv na težave, s katerimi se soočamo v zvezi z varstvom podatkov. Da pa bi z gotovostjo lahko trdili, da je ta zakonodaja učinkovita, mora biti jasna in dokončna glede izpolnjevanja vloge, kateri je namenjena, hkrati pa morajo ljudje verjeti, da jih bo varovala in ne bodo žrtve zlorab.

  Kathalijne Maria Buitenweg, v imenu skupine Verts/ALE. – (NL) Gospod predsednik, prepričana sem, da si Svet resnično želi izboljšati varnost državljanov in da pri tem upošteva civilne pravice. Seveda lahko z zanosom pozdravite poročili, vendar če ste ju pazljivo prebrali, ste verjetno opazili, da se zaključek, do katerega smo prišli mi, v celoti razlikuje od vašega zaključka. Pravzaprav smo prepričani, da so predlogi, ki ste jih sprejeli, preprosto neustrezni, in da obstaja možnost, da bodo kršili civilne pravice.

Kako lahko stvari ocenjujemo tako različno? Parlamenti tradicionalno posvečajo civilnim pravicam več pozornosti kot vlade, kar pri sprejemanju odločitev predstavlja težave. Predvsem si Parlament prizadeva, da bi na vpliv teh odločitev na družbo gledal bolj dolgoročno. Če iz zgodovinskega vidika pogledamo odnos med vlado in državljani, lahko opazimo, da ima vlada izključni nadzor nad uporabo sile, državljani pa imajo temeljne svoboščine, ki jih vlada ne sme kršiti, razen kadar to ni nujno potrebno, učinkovito in sorazmerno. Če pa državljani prepogosto opazijo, da vlada ukrepa tam, kjer ni treba in kjer to ni upravičeno, se bo njihovo zaupanje in s tem tudi sodelovanje z vlado zaradi tega zmanjšalo, in v tem primeru bomo dolgoročno gledano res imeli izjemen varnosti problem. Zaupanje si je težko prislužiti, a enostavno zapraviti.

Po mojem mnenju predlog o varstvu podatkov ne ponuja predvidene zaščite, Svet pa s svojimi razširitvami okvirnega sklepa hodi po zelo tankem ledu.

Če začnem s poročilom gospe Roure, bi se rada toplo zahvalila poročevalki za vsa ta leta, ki jih je porabila, ko je usmerjala poročilo skozi Parlament. Rada pa bi zastavila nekaj vprašanj Svetu. Predlog se nanaša na sodelovanje policijskih in pravosodnih organov v Evropi; se pravi na storitve, ki se nanašajo na varnost. Morda mi bo predsednik oporekal, ampak menim, da je jasno, da po mnenju Sveta ti predlogi zanj niso zavezujoči, kadar gre za vprašanje bistvenih interesov nacionalne varnosti. O kakšnih interesih govorimo in ali mi lahko navedete en primer zadeve, zaradi katere bi ta okvirni sklep preprosto vrgli v koš za smeti?

Druga pomembna točka, ki se je je gospa Roure že sama dotaknila, so občutljivi podatki. Obstaja nekaj podatkov, za katere razumem, da jih Svet zahteva; vendar, ali mi lahko pojasni, v kakšnih primerih bi imeli koristi od tega, če bi vedeli, da je določena oseba bila član sindikata? Želim si, da bi mi navedli primer, kdaj bi bilo uporabno vedeti, ali je določena oseba bila član zveze sindikatov (FNV) na Nizozemskem. Ali naj bi to kazalo na kljubovalno obnašanje? Za božjo voljo, v kakšnih okoliščinah bi ta podatek bil pomemben? Spolno življenje ljudi? Če govorimo o pedofiliji, je to razumljivo: to je kaznivo dejanje, kar seveda lahko beležimo. Vendar za kakšne vrste stvari zahtevate več informacij?

V zvezi s prenosom podatkov v tretje države se še vedno spominjam vzhičenega trenutka med nemškim predsedovanjem, ko je predstavnik Sveta zatrdil, da je bil včasih hiter prenos podatkov v Iran zares nujno potreben. Zaradi te izjave smo vsi ostrmeli; saj tega ni resno mislil – prenos podatkov v Iran! Zaradi tega bi sedaj rada zastavila vprašanje, ali mi lahko član Sveta zagotovi, da občutljivih podatkov ne bomo pod nobenim pogojem posredovali Iranu. Ali mi lahko, prosim, navedete številko člena, na podlagi katerega boste utemeljili to zagotovilo?

Čeprav menim, da je raven varstva neustrezna, vseeno pozdravljam cilj: boljše sodelovanje med policijskimi in pravosodnimi organi na evropski ravni (vemo, da je bilo to sodelovanje slabo celo na nacionalni ravni). Za izboljšanje sodelovanja je ključnega pomena beseda „zaupanje“ - tudi v tem primeru gre za vprašanje zaupanja. Prepričana sem, da si Svet ne prizadeva dovolj močno, da bi povečal to zaupanje, s tem pa tudi sodelovanje. Nenazadnje mora zaupanje temeljiti na nečem, kot je znatno varstvo podatkov ali pravice osumljencev, ki so deležni ugodnosti pravne države – vendar vam tega preprosto ni uspelo zagotoviti. V celotnem času mojega mandata ste se ukvarjali s procesnimi pravicami osumljencev in kljub temu niste pripravili ničesar. Poleg tega vam tudi na področjih, kjer bi lahko pripomogli k boljšemu sodelovanju, to ni uspelo. Namesto tega ste predstavili nedodelan okvirni sklep o boju proti terorizmu.

Gospa Lefrançois je o tem pripravila primerno poročilo, za katerega bi se ji tudi sama rada zelo toplo zahvalila. Še vedno pa ostaja moje vprašanje: kakšen problem želi Svet rešiti? Napeljevanje k nasilju je prepovedano v vseh državah članicah, in tako je tudi prav – sedaj pa je kaznivo dejanje tudi spodbujanje. Kaj predstavlja „spodbujanje“? Pisanje neke osebe, da so Združene države država, ki ogroža svetovni mir, os zla, s katero se je treba spopasti? Če ta oseba hkrati zapiše tudi: „tisti, ki niso z nami, so proti nam“, ali je to spodbujanje? Če oseba iz zahodnega sveta namerno posname film s protiislamsko vsebino, da bi tako razžalila ljudi, ali tudi ona izziva napad? Ali tudi sama zdaj spodbujam?

Nejasna zakonodaja je slaba zakonodaja. Imate mojo podporo pri inkriminaciji napeljevanja k nasilju na evropski ravni, vendar ne na takšen način. Če primerjate vse jezikovne različice, iz njih ni mogoče razbrati niti tega, ali razpravljamo o „spodbujanju“ ali „napeljevanju“. Ženska se lahko obleče provokativno, vendar to še ne pomeni, da spodbuja k posilstvu. Člen 1(1) s tega vidika zelo izstopa, saj navaja, da je mogoče osebo obsoditi terorističnih kaznivih dejanj ne glede na to, ali neposredno zagovarja takšna kazniva dejanja ali ne. Kar se moje skupine tiče, to zares presega vse meje.

PREDSEDSTVO: GOSPOD MAURO
Podpredsednik

  Sylvia-Yvonne Kaufmann, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, predsednik Sveta, podpredsednik Komisije, glede na to, da je moj čas za razpravo omejen, bi se rada osredotočila le na poročilo gospe Roure. Ko govorimo o obdelavi osebnih podatkov v okviru sodelovanja policijskih in pravosodnih organov v kazenskih zadevah, bi rada zelo jasno izrazila svoje mnenje, da potrebujemo poenotene evropske predpise.

V zadnjih letih je bilo sproženih kar nekaj projektov, ki se nanašajo na obdelavo teh podatkov, predvsem schengenski informacijski sistem druge generacije in vizumski informacijski sistem (VIS). Ti podatki pa so prav tako pomembni za predlog izmenjave podatkov o kazenskih evidencah med državami članicami, pa tudi uvedbo evropskega sistema evidence podatkov o potnikih. Visoka raven varstva podatkov je v interesu vsakega državljana, in po mojem mnenju je to mogoče zagotoviti samo s poenotenimi predpisi na ravni EU.

Predsednik je povedal, da je bil trenutni sklep Sveta najboljša rešitev, ki jo je bilo mogoče doseči. Predsednik, povedati vam moram, da sem razočarana nad novim predlogom Sveta, saj v njem niso upoštevane ključne zahteve Parlamenta, prav tako pa menim, da zagotavlja raven varstva podatkov, ki v nekaterih pogledih še vedno ne ustreza Konvenciji Sveta Evrope 108. Vse skupine so istega mnenja in so kritične do tega predloga, zaradi tega menim, da bi se moral Svet nad tem nedvoumnim sporočilom globoko zamisliti.

Predvsem moramo zagotoviti, da bo okvirni sklep veljal tudi za obdelavo nacionalnih podatkov; sicer bo vprašljiv smisel celotnega predloga.

Prav tako bi rada opozorila na to, kar je povedala poročevalka, gospa Roure, in sicer, da določenih kategorij občutljivih podatkov – se pravi, podatkov, ki se nanašajo na narodnost, politično ali versko prepričanje osebe – ni dovoljeno obdelovati. Če bomo v zvezi s tem načelom dopustili kakršne koli izjeme, je bistvenega pomena, da pred tem pridobimo soglasje s strani ustreznega sodnega organa; teh kategorij podatkov ni dovoljeno avtomatsko obdelovati.

Svet Parlamentu že dolgo obljublja, da bo sprejel okvirni sklep. Menim, da je skrajni čas, da Svet izpolni svojo obljubo, in sicer z okvirnim sklepom, ki bo vreden papirja, na katerem bo natisnjen.

Podpiram vse spremembe, ki jih je v poročilu predlagal Parlament, saj menim, da potrebujemo najvišjo možno raven varstva podatkov, tega pa obstoječi okvirni sklep Sveta vsekakor ne jamči.

  Gerard Batten, v imenu skupine IND/DEM. – Gospod predsednik, te odločitve Sveta so del procesa usklajevanja našega nacionalnega pravosodja in pravnih sistemov v skupni sistem EU. Država članica lahko že sedaj izroči katerega koli državljana EU drugi državi članici s pomočjo evropskega zapornega naloga, ki vsebuje le malo varnostnih ukrepov. Tudi če se nacionalni pravni sistem ali nacionalna vlada zaveda, da prihaja do hudih krivic, tega ne more preprečiti.

V skladu z novimi pravili glede sojenja v odsotnosti, se nam sedaj lahko sodi in smo obsojeni v drugi državi EU, ne da bi sploh vedeli, da se je to zgodilo, potem pa se moramo soočiti z izročitvijo in zaporom. Lahko nam zasežejo lastnino ali nam je naložena denarna kazen, in tudi v tem primeru naši lastni nacionalni pravni sistemi ali vlade tega ne morejo preprečiti ali nas zaščititi.

V skladu z Lizbonsko pogodbo je predviden evropski državni tožilec, ki bo lahko s svojimi širokimi pooblastili preiskoval in sodno preganjal osebe, obtožene za kazniva dejanja, ki so v nasprotju z interesi Unije – pri tem pa mu bo pomagal Europol, katerega uradniki imajo imuniteto pred kazenskim pregonom zoper vse, kar počnejo ali kar rečejo med opravljanju svojih dolžnosti. Seveda pa imamo tudi lastni paravojaški policijski organ Evropske unije, Evropsko policijo, ustanovljeno v Vicenzi, ki bo lahko na podlagi pooblastil prečkala meje, da bi tako zatrla civilne nemire v državah članicah EU.

Vse to počnemo v imenu zagotavljanja zaščite pred terorizmom; seveda pa se v ozadju vrši nikoli končano poslanstvo Evropske unije, da bi povečala in okrepila prevlado na vsakem področju našega življenja na nacionalni ravni. Terorizem predstavlja resno grožnjo, največji del tega terorizma po svetu pa danes temelji na ideologiji fundamentalističnega, konzervativnega in ekstremističnega islama. Vendar bi se morale nacionalne vlade boriti s terorizmom v sodelovanju z drugimi vladami, ne pa terorizma izkoriščati kot izgovor za povečevanje moči Evropske unije.

  Koenraad Dillen (NI). - (NL) Gospod predsednik, pogostokrat iz različnih virov slišimo, da boj proti terorizmu ogroža naše svoboščine – vendar je to zmotno prepričanje. Svoboda izražanja, svoboda tiska in pravica do zasebnosti so res temeljne značilnosti naše zahodne družbe, vendar, kot je omenil že prejšnji govornik, trenutno te odprte družbe ogroža islamistični ekstremizem, ki spodbuja teroristične napade na te vrednote. Ukrepi, navedeni v tem poročilu, predstavljajo en korak – toda le enega – v pravi smeri. Države niso le dolžne zaščititi svojih državljanov pred terorizmom, ampak morajo biti sposobne izvesti vse potrebne ukrepe, da bi zagotovile javni red.

Tu bi rad podal manjšo opombo, saj so se številni govorniki ob robu današnje razprave sklicevali na Italijo. Pa vendar ima italijanska vlada vso pravico, da se spopade z nezakonitim priseljevanjem in kriminalom na takšen način, kot sama meni, da je najprimernejše, če je to upravičeno s ciljem in zakonitimi dejavniki. Poleg tega je bilo sramotno zasliševanje v Rimu, ki je potekalo prejšnji teden, na katerem je nekaj ekstremističnih, levo usmerjenih poslancev tega Parlamenta obtožilo italijanske carabinieri mučenja romskih otrok, žalitev za Italijane in nikakor ni pripomoglo k ugledu tega Parlamenta. Zaradi tega upam, da se bo predsednik Evropskega parlamenta v imenu vseh nas opravičil italijanski vladi.

  Jean-Pierre Jouyet, predsednik Sveta. − (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, na tem mestu bi rad prevzel besedo, ker se moram na žalost udeležiti medinstitucionalnega dialoga. Parlamentu in poročevalcem se opravičujem. Rad bi se odzval na pripombe vodij skupin, najprej v zvezi s poročilom gospe Lefrançois, in po opravljenih govorih predvsem na razlikovanje med „napeljevanjem“ in „spodbujanjem“ ter povedal, da besedilo Sveta povzema člen 5 Konvencije Sveta Evrope, da bi tako preprečili razlike pri uporabi. Menim, da moramo zaupati sodnikom, da bodo to kriminalizacijo razumno uporabljali in – kot je povedal gospod de Grandes Pascual – pri tem upoštevali okoliščine, predvsem v zvezi s terorizmom v Španiji. Nazadnje bi rad poudaril, da besedilo Sveta v veliki meri upošteva na eni strani določbo o svobodi izražanja v členu 2 in na drugi strani določbo o sorazmernosti v členu 14.

V zvezi s poročilom gospe Roure bi rad povedal, da se tudi tu strinjam z gospo Buitenweg in gospodom Alvarom: res gre za napredek, da imamo v tretjem stebru uredbo, ki omogoča pravico do popravka. Prav tako sem slišal vaše zahteve, ki se nanašajo na obseg, predvsem zahteve gospe Kaufmann. Francija je bila istega mnenja kot Komisija, vendar moramo biti realistični. Soglasno bi lahko sprejeli drugačno besedilo. Tudi mi bi radi šli še dlje – prav to je zatrdil tudi komisar Barrot –, vendar samo, če bi prej prišlo do razširitve obsega, kar bi bilo zares dobro; menim, da takšnega napredka ne bomo dosegli v kratkem času.

Doseči moramo kompromis, vzpostaviti ravnotežje. Strinjam se z gospo Roure, da ni v celoti izpolnil vseh pričakovanj, vseeno pa gre za napredek in sprejeti ga moramo takšnega, kot je. Kot sem že povedal, nam je na voljo tudi klavzula za vrednotenje. Pozivam Komisijo, podpredsednika – in vem, da se bo na moj poziv odzval –, da kar najbolje izkoristi to klavzulo za vrednotenje in določbe o zbiranju podatkov, iz katerih izhaja, da bomo prav tako razmislili o datotekah, ki so predmet nacionalne suverenosti. Omenili ste, da je v tem sklepu omenjeno vključevanje nekaterih podatkov. Osebno bi bil tudi sam vesel, če bi ponovno pregledali in spremenili vključitev podatkov o veri in spolnosti, oziroma, da bi bili ti podatki vsaj drugače zapisani, kot trenutno so.

Še odgovor na vprašanje gospoda Dillena v zvezi z romi: kot gospod Dillen dobro ve, je vrh o integraciji romov 16. septembra ponazoril zavezanost francoskega predsedstva in Komisije do romskega vprašanja. Tam je bil prisoten podpredsednik in skupaj smo pripravili seznam preteklih ukrepov, ki jih države članice lahko v prihodnje izvajajo, da bi spodbudile vključevanje romov v svoje družbe; vprašanje, ki močno vpliva tudi na socialni program komisarja Špidle.

To je vse, kar sem hotel povedati kot odziv na govore, ki so del te zelo razburljive razprave.

  Manfred Weber (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, podpredsednik Komisije, predsednik Sveta, najprej bi rad izrekel pohvalo francoskemu predsedstvu Sveta, saj kljub temu, da te teme predstavljajo velik izziv, o njih vseeno razpravljamo skupaj: premagovanje glavnega izziva – terorizma – na eni strani in varstva podatkov na drugi. Žalostno je, da predsednik ne more biti ves čas prisoten. To bi bilo zelo dobro za to razpravo.

Prvič, glede varstva podatkov smo že od številnih predsedstev slišali o velikem in pomembnem napredku. V imenu skupine Evropske ljudske stranke (krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov, bi rad poudaril, da ima naša poročevalka, gospa Roure, v zvezi s tem vprašanjem popolno podporo s strani celotnega Parlamenta, saj potrebujemo napredek.

Za nas so posebej pomembne tri točke. Rad bi poudaril, da moramo še naprej izražati podporo izmenjavi podatkov. Zaradi schengenskega informacijskega sistema vemo, da lahko z izmenjavo podatkov izsledimo številne storilce kaznivih dejanj in da izmenjava podatkov zagotavlja uspeh, hkrati pa doprinaša k varnosti. Vendar pa so pomembni tudi drugi vidiki: Zame je še posebej pomembna pravica dostopa za državljane – krepitev pravic državljanov – in obseg, o katerem smo že večkrat razpravljali. Podpredsednik Barrot je izpostavil, da je zanj pomembno predvsem to, da nam ti sklepi služijo kot podpora, predvsem v času pogajanj z Združenimi državami Amerike. Vendar pa bi rad dodal, da če bi Združene države Amerike vztrajale na dejstvu, da se ta pravni okvir na žalost nanaša samo na evropske zadeve, ne pa tudi na razmere v državah članicah, bodo imele argument, ki bo proti nam, saj si tega pravnega okvira v Evropski uniji niti sami ne drznemo uveljaviti v celoti.

Mislim, da je sramota, da Svet v zvezi z bojem proti terorizmu, čeprav nenehno pripravlja nove pristope, nikakor ne napreduje pri praktičnem izvajanju številnih operativnih ukrepov. Vsi se spominjamo, da je bilo za imenovanje novega protiterorističnega koordinatorja EU, gospoda de Kerchoveja, potrebno več kot eno leto časa, da smo hitro ukrepali na področju hranjenja podatkov, na žalost pa je potem prišlo do zamud pri izvajanju, kot tudi da znotraj Europola za ta sektor še vedno nimamo delovne skupine, specializiranega oddelka. V zvezi s tem moramo delati in se boriti z večjo predanostjo, prav tako moramo doseči večji operativni napredek, namesto da se samo prerekamo glede besedila.

Prav pri prestopnikih v drugo vero se srečujemo z največjimi težavami v zvezi z islamskim terorizmom – ljudje, ki odrastejo v naši družbi, postanejo odrasle osebe in potem prestopijo v islamsko vero. Vprašati se moramo, kaj je narobe v naših družbah in kaj je narobe v islamskem okolju, da ti ljudje postanejo takšni radikalci. Moramo razmisliti o tem.

V Evropi lahko živimo varno tudi zaradi tega, ker imamo predane policijske enote, in zdi se mi primeren trenutek, da se jim zahvalimo.

  Bárbara Dührkop Dührkop (PSE). – (ES) Najprej bi rada čestitala poročevalkama za njuni odlični poročili, sama pa se bom osredotočila predvsem na poročilo gospe Lefrançois.

Terorizmu, korak za korakom, vedno z zakonodajo, vse bolj prihajamo do živega. Okvirni sklep iz leta 2002 nam je omogočil, da smo vzpostavili skupno definicijo in zakonsko podlago za teroristična kazniva dejanja.

Spremembe, ki so bile danes predstavljene, vsebujejo tri nova kazniva dejanja, pred katerimi se lahko zaščitimo, kot odgovor na stare in nove grožnje teroristov, njihovo vse pogostejšo uporabo informacijskih tehnologij, vključno s kiberterorizmom. Obstaja dolga veriga terorističnih dejanj, ki obsega vse od vcepljanja in razvnemanja fanatizma pri otrocih do umorov.

Predlagana sprememba je omejena na javno spodbujanje k izvedbi terorističnih kaznivih dejanj, novačenje in usposabljanje teroristov, ki sedaj pokriva tradicionalne in sodobne metode za širjenje strahu.

Čeprav ne razlikujemo med metodami, moramo biti vseeno izjemno previdni pri razlikovanju med tem, kaj je nedopustno in zaradi tega tudi kaznivo, in med tem, kaj je svoboda izražanja kot temeljna pravica.

To razlikovanje je v primeru javnega spodbujanja oteženo. Neko stvar lahko opišemo kot kaznivo dejanje na podlagi namere in očitne nevarnosti. V vseh ostalih primerih gre za svobodo izražanja, ki je zaščitena s samim okvirnim sklepom, členom 6 Pogodbe EU, Listino Evropske unije o človekovih pravicah in konvencijo Sveta Evrope.

V primeru konvencije manjka to, da je države članice še niso ratificirale, kar nikakor ni v pomoč pri boju proti terorizmu ali pri varstvu svoboščin.

Niti originalni okvirni sklep niti trenutna spremenjena različica nista nadomestilo za konvencijo; vendar pa bi njena ratifikacija okrepila evropsko zakonodajo in ji s tem dala dodano vrednost in popolnejšo zakonsko podlago.

Tako kot v Prümski pogodbi in v številnih drugih besedilih, evropska zakonodaja ne razlikuje med različnimi vrstami teroristov; enako velja za mednarodni terorizem, kot tudi znotraj Unije.

V lanskem letu je Europol skupaj zabeležil 583 terorističnih dejanj, 24 % več, kot v prejšnjem letu, od tega jih je bilo s separatističnimi skupinami, ki delujejo v Španiji in Franciji, povezanih 517. Prijeta je bila 201 oseba, osumljena za islamska teroristična dejanja.

Policijskim enotam bi rada čestitala za njihovo hvalevredno delo in za njihove napore, da bi preprečili terorizem in pridržali teroriste.

Gospod predsednik, na žalost se je moja država spet znašla v poročilih. Naša tradicija terorizma je dolga in zastrašujoča. Zavedamo se, da v demokraciji ni prostora za teroriste, prav tako pa ni prostora za tiste, ki spodbujajo, pomagajo in nudijo zavetje teroristom. Prav zaradi tega sem mnenja, da obstaja drug pravni koncept, ki bi dopolnil našo zakonodajo: kriminalizacija demonstracij, ki sramotijo ali ponižujejo žrtve terorizma ali njihove družine. Pri naslednjih spremembah bi bilo to zelo dobro upoštevati.

Gospod predsednik, zaključila bi rada z obžalovanjem, da nismo mogli uveljaviti protokola 10 Lizbonske pogodbe, ki bi pospešil komunitarizacijo zadev, ki so po mnenju državljanov tako pomembne in nujne.

  Sophia in 't Veld (ALDE). - Gospod predsednik, najprej bi rada zahtevala od predsedstva tega Parlamenta, da piše francoskemu predsedstvu in mu sporoči, da je za nas nesprejemljivo, da francosko predsedstvo pri tako pomembni razpravi ni prisotno ves čas.

(NL) Gospod predsednik, terorizma niso izumili 11. septembra 2001; terorizem je bil vedno prisoten. Poleg tega, kot je pripomnil že prejšnji govornik, iz poročila o razmerah in smernicah terorizma EU, ki ga je pripravil Europol, izhaja, da za veliko večino napadov sploh niso krivi islamski ekstremisti, ampak separatisti, sile na ekstremni levici in ekstremni desnici.

Kar je novega od leta 2001 je, da so vlade po vsem svetu izkoristile boj proti terorizmu, da bi na ta način zmanjšale civilne pravice in svoboščine. Sodelovanje v boju proti storilcem kaznivih dejanj v celoti podpiram, hkrati se v celoti strinjam z besedami gospoda Webra, vendar pa so bili ukrepi, kot je zbiranje osebnih podatkov, pogostokrat izrabljeni za namene, ki nimajo popolnoma nič skupnega s terorizmom. Na primer podatki PNR se uporabljajo pri nadzoru priseljevanja ali pri boju proti »navadnemu« kriminalu. Samo po sebi to ni v nasprotju z zakoni, vendar pa v tem primeru bodimo odkriti in recimo bobu bob.

Slovesne izjave Sveta o človekovih pravicah in zasebnosti zvenijo nekoliko prazno, ko pa Svet ni niti prisoten, predvsem pa ni pripravljen na izvajanje priporočil Evropskega parlamenta, ki so navedena v poročilu gospe Roure. Mogoče bo moral Svet prenehati točiti krokodilje solze zaradi irskega „ne“.

Zastavila bi še dve posebni vprašanji. Od Komisije – ker pač Svet ni prisoten – bi rada zahtevala nekaj informacij o kontaktni skupini na visoki ravni. Po dveh letih pogajanj za zaprtimi vrati in brez mandata sedaj ameriški državni sekretar za domovinsko varnost, Michael Chertoff, poziva komisarja Barrota, naj decembra podpiše sporazum. Rada bi vedela, ali bo komisar Barrot na našo zahtevo zavrnil podpis tega sporazuma.

Moje drugo vprašanje se glasi tako. Pogajanja o sistemu, ki bi carinskim službam omogočal preiskavo in zaseganje prenosnih računalnikov na meji, potekajo na zahtevo EU – v Evropi, brez kakršnega koli pojasnila ali omejitev. Rada bi vedela, kaj se dogaja na tem področju.

  Predsednik. − Zdi se mi ustrezno, da vas obvestim, da se je francosko predsedstvo že pred začetkom razprave primerno opravičilo in nas obvestilo, da gospa Dati ne bo mogla sodelovati v razpravi zaradi zadev, ki jih ne more odložiti, in da gospod Jouyet, ki jo nadomešča, ne bo mogel biti prisoten ves čas.

Vendar pa je vaše nasprotovanje vseeno pomembno in ga bomo posredovali dalje, pri tem pa moram poudariti, da se je francosko predsedstvo opravičilo že vnaprej.

  Bogusław Rogalski (UEN). – (PL) Gospod predsednik, terorizem predstavlja eno največjih groženj sodobnega časa. Na to so nas nedvoumno opozorili napadi 11. septembra. Terorizem temelji tako na psihološkem, kot tudi na socialnem in medijskem učinku. Zaradi tega je nastal problem, ki je posledica neskončnega seznama vprašanj, kako preprečiti te vrste groženj, ki so dobile globalne razsežnosti. Širjenje strahu, nasilja in napadov na civilno družbo – to je pravi obraz terorizma.

EU mora svojim državljanom zagotoviti visoko raven varnosti. Posebno pozornost je treba nameniti teroristom ter njihovi uporabi IT in komunikacijskih tehnologij, predvsem interneta, ki omogoča lažje širjenje propagandnih sporočil in priročnikov za usposabljanje. Prav temu bi se morali zoperstaviti. Boj proti terorizmu mora postati prednostna naloga EU, predvsem boj proti obliki terorizma, ki nas najbolj ogroža, islamskemu terorizmu, katerega cilj je popolno uničenje zahodne civilizacije. Kaj lahko storimo? Izbira je preprosta: ali uničimo terorizem ali pa bo terorizem sprožil svetovno apokalipso.

  Angelika Beer (Verts/ALE). - (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, lahko razpravljamo o osnovnih načelih – moramo razpravljati –, vendar pa moramo pri tem govoriti tudi o posameznih inštrumentih. Govorim o seznamu terorističnih organizacij. Vse od sodbe Evropskega sodišča 3. septembra nam je jasno, da je pravna presoja popolnoma jasna. Sistem seznamov terorističnih organizacij EU in ZN krši temeljne pravice državljanov in ga je zaradi tega treba preoblikovati.

Kaj se je zgodilo? Ta seznam terorističnih organizacij EU v celoti deluje v sivem območju izven kakršnega koli parlamentarnega nadzora. Zares je precej nenavadno, ko mi, kot Parlament, izvemo, da so 15. julija na srečanju Sveta za kmetijstvo in ribištvo – kjer se sestajajo politiki, strokovnjaki na področju kmetijstva, gozdarstva in razvoja podeželja – sprejeli nov seznam terorističnih organizacij EU brez razprave in ne da bi vedeli, kaj je zapisano na tem seznamu. Vemo, da s teptanjem mednarodnega prava v popolnoma sivem območju prihaja do zapletov v zunanji politiki. To moramo spremeniti in pri tem prosim za vašo pomoč. Hvala lepa.

  Giusto Catania (GUE/NGL). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tudi sam sem razočaran, da je francoski minister zapustil razpravo, saj bi v nasprotnem primeru lahko na primer izvedel, da so informacije, ki nam jih je posredoval, netočne. Gospa Dührkop ima prav, ko pravi, da večina terorističnih napadov, izvedenih v Evropski uniji, temelji na neodvisnosti in da nimajo nič opraviti z Al-Kaido, kar je v nasprotju s trditvami gospoda Jouyeta.

V tem primeru bi se lahko znebili te vsiljene enačbe, ki nam jo pogostokrat predstavljajo, med islamom in terorizmom. Gre za pogost pojav, na žalost pa ima svoje privržence tudi v Parlamentu. Mislim na ravnanje gospoda Borghezia na nedavnih demonstracijah v Kölnu, in če bi ta okvirni sklep bil veljaven, potem bi bil vsekakor obtožen za spodbujanje k terorizmu. Obnašanje gospoda Borghezija bi označil kot provokacijo in bi na zahtevo Konfederalne skupine Evropske združene levice/Zelene nordijske levice na predsednika naslovil uradno zahtevo, da gospodu Borgheziu izreče uradno opozorilo.

Prepričan sem, da je bila strategija v boju proti terorizmu, ki je bila sprejeta v zadnjih nekaj letih, napačna, saj je bila preveč podrejena interesom ZDA glede vojne v Iraku in Afganistanu, glede priprave seznama terorističnih organizacij in omejitev, ki jih predstavlja za pravno državo. Vse prevečkrat je prihajalo do nepravilnega ravnanja z zasebnimi podatki in menim, da moramo vsi skupaj vložiti vse napore, s katerimi bi zagotovili, da ne bomo omejevali posameznih svoboščin, da bomo povečali demokratična področja in zagotovili, da ne bomo pomagali terorističnim organizacijam pri uresničevanju njihovih ciljev, vse v imenu varnosti in boja proti terorizmu.

  Nils Lundgren (IND/DEM). – (SV) Gospod predsednik, gospa Lefrançois je predlagala pomembne spremembe, s katerimi bi lahko zaščitili zaupnost, svobodo izražanja in pravno določnost. Kar bi morali obravnavati kot kaznivo dejanje, je napeljevanje, ne spodbujanje, za izvedbo terorističnih kaznivih dejanj. Varstvo zasebnosti mora veljati tudi za elektronsko pošto in drugo elektronsko korespondenco, pri tem pa so poudarjena osnovna načela naše celotne zakonodaje, sorazmernost, nujnost in nediskriminacija.

Odlično. Vendar obstaja velik „ampak“: kaj se je zgodilo s subsidiarnostjo? S kakšno vrsto terorizma se je treba ukvarjati na ravni EU? Prejšnji teden se je v Španiji zgodilo grozno teroristično kaznivo dejanje in vsi sočustvujemo s Španci, vendar to kaznivo dejanje ni zadeva EU. Prav tako EU ni zadeval terorizem, ki je več desetletij divjal na Severnem Irskem. Več kot očitno je, da se terorizem namerno izkorišča za izboljšanje položaja EU na področju pravosodnih in policijskih zadev na račun držav članic. Subsidiarnost je primerna tema za govore, vendar se v zakonodaji ne odraža.

  Jana Bobošíková (NI). – (CS) Gospe in gospodje, ta konec tedna je bil ambasador Češke republike v Pakistanu žrtev bombnega napada. Včeraj so bili v Afganistanu zaradi raketnega napada ranjeni trije češki vojaki. V teh dne tudi na državljane moje države terorizem še kako vpliva. Nobenega dvoma ni, da gre za enega izmed najbolj zahrbtnih in nevarnih pojavov civilizacije, prav tako ni nobenega dvoma, da se ne smemo predati temu strahopetnemu in pokvarjenemu zlu, ampak se moramo spopasti z njim. Vendar pa vojna proti terorizmu ne sme postati vsepovsod prisotno zaklinjanje. Kljub krvavim posledicam terorizma, vsakodnevno nezaupanje in strah pred izgubo varnosti ne smeta prevladati nad svoboščinami. Zaradi tega zavračam predlog Evropske komisije, da bi napeljevanje k zagrešitvi terorističnega kaznivega dejanja postalo kaznivo dejanje. Cilj predloga je kaznovati verbalne in pisne izjave, s tem pa predstavlja očitno grožnjo svobodi izražanja in temeljnim človekovim pravicam. Zame, kot demokratično političarko, to ni sprejemljivo.

  Carlos Coelho (PPE-DE). – (PT) Gospod predsednik, podpredsednik Komisije, gospe in gospodje, začel bom s poročilom gospe Roure, in naj še enkrat poudarim, da podpiram v njem navedena prizadevanja za dosego političnega soglasja o predlogu glede okvirnega sklepa o varstvu osebnih podatkov v okviru tretjega stebra, ki ne temelji na najnižjem skupnem imenovalcu, najnižji ravni varstva podatkov in resnih pomanjkljivostih. Še enkrat bi rad poudaril svoje stališče, ki sem ga tukaj že nekajkrat jasno izrazil: Pomembno in nujno je, da sprejmemo pravni instrument, s katerim bo zajamčeno varstvo podatkov v okviru tretjega stebra, hkrati pa bo zagotavljal raven varstva osebnih podatkov, ki je enakovredna vsaj stopnji, zagotovljeni v skladu s prvim stebrom Direktive 95/46/ES.

Zelo sem užival, ko sem poslušal izjave podpredsednika Barrota. Dobro je seznanjen s skrbmi parlamenta, vseeno pa obžalujem, da prazen stol Sveta ponazarja politično nezainteresiranost, ki jo je mogoče opaziti pri vseh predsedstvih. Glede odziva Sveta sploh nisem optimističen.

O poročilu gospe Lefrançois: v letu 2002 smo sprejeli okvirni sklep, v katerem smo uskladili opredelitev pojma „terorizma“ in vrste kazni. Nekateri govorniki so že omenjali internet, nove informacijske tehnologije in prednosti, ki jih te tehnologije prinašajo, prav tako pa tudi načine uporabe interneta s strani storilcev kaznivih dejanj. Kot sem že povedal, obstaja okrog 5 000 terorističnih strani s propagandno vsebino, ki se uporabljajo za radikalizacijo in novačenje, prav tako pa služijo tudi kot vir informacij glede terorističnih sredstev in metod. Zaradi tega moramo spremeniti direktivo iz leta 2002, tako da bi tako vzpostavili potrebne instrumente za boj proti tej obliki kiberterorizma. Podpiram predlog gospe Lefrançois, ki združuje nujnost tega boja z obveznim spoštovanjem svobode govora in združevanja.

Gospod predsednik, zelo pomembno je, da države članice ratificirajo konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju terorizma iz leta 2002 in tako zagotovijo vzporedno izvajanje obeh instrumentov, skupaj s temeljitejšim in celovitejšim pravnim režimom.

  Stavros Lambrinidis (PSE). – (EL) Gospod predsednik, v zadnjih letih razprava o terorizmu v Evropski komisiji in Svetu skoraj v vseh primerih izvira iz samoumevnega sprejemanja varstva temeljnih pravic. Prav tako ima to pogostokrat za posledico sprevržene zakonodajne predloge, ki kršijo prav te pravice.

Tipičen primer tega je predlog o boju proti terorizmu na internetu, o katerem razpravljamo danes. Temelji na zavedanju, da nekateri teroristi za napeljevanje k terorizmu uporabljajo internet in da jih moramo pri tem ustaviti.

Predlog pa se konča z naslednjim skrajnim ukrepom: v boju proti terorizmu na internetu moramo zapreti vsakega državljana, ki napiše karkoli, kar bi si policija lahko razlagala kot nagovarjanje k terorizmu – pri tem bodite pozorni, da za to ni potrebno niti „napeljevanje“. Poleg tega je kriv vsakdo, ki posredno ali neposredno podpira teroristična kazniva dejanja. Povedano z drugimi besedam, vsakdo, ki si upa izraziti politično mnenje, v ustni ali pisni obliki, ki bi ga bilo mogoče razlagati kot podpiranje terorizma, tvega, da bo priprt. V drugem delu predlog navaja, da je mogoče ljudi sodno preganjati samo na podlagi dejstva, da so njihove besede, po mnenju policije, imele podoben vpliv, kot napeljevanje k terorizmu, čeprav to sploh ni bil namen njihovega pisanja. Povedano z drugimi besedami, eno izmed temeljnih načel kazenskega postopka je bilo popolnoma spreobrnjeno.

Na srečo je pred nami poročilo gospe Lefrançois, ki ponovno vzpostavlja samoumevne vrednote demokratične družbe v nasprotju s tem norim okvirnim sklepom. Ščiti svobodo tiska in vsebino naših elektronskih sporočil pred vohunjenjem s strani organov oblasti; prav tako pa izrecno navaja, da nobena oblika kriminalizacije „ne sme zmanjševati ali omejevati … izražanja radikalnih, polemičnih ali kontroverznih pogledov v javnih razpravah glede občutljivih političnih vprašanj, vključno s terorizmom.“. Upam, da bo Svet sprejel te samoumevne spremembe.

Nihče v tem Parlamentu ne podcenjuje potrebe po boju proti terorizmu, vendar pa, kadar ima ta boj za posledico ukrepe, ki očitno dušijo našo demokracijo, potem je Evropski parlament povsem upravičeno dolžan, da teh ukrepov ne sprejme.

To pa zaradi tega – gre še za eno izmed tistih očitnih resnic, za katere obstaja nevarnost, da jih v današnji Evropi ne bomo mogli več jemati kot samoumevne –, ker je absurdno trditi, da se borimo proti terorizmu zaradi tega, da bi „zaščitili našo demokracijo”, hkrati pa predlagamo ukrepe, ki so v nasprotju s temeljnimi načeli demokracije. Moralna prevlada demokracije leži v dejstvu, da obstajajo številni načini, kako se odzvati in kako jo zavarovati, vendar pa ti odzivi zagotovo ne vključujejo nadziranja misli in besed državljanov, kaj šele zaviranja ali kriminalizacije izražanja lastnih mnenj tistih, ki se ne strinjajo s prevladujočim mnenjem večine.

Pozivam vas, da podprete poročili gospe Lefrançois in gospe Roure. Svetu pa bi v njegovi odsotnosti sporočil, da naj bo zelo previden.

  Sarah Ludford (ALDE). - Gospod predsednik, v načinu, kako ES trenutno ukrepa v pravnih in notranjih zadevah, obstajata temeljni napaki, in sicer pomanjkanje popolne preglednosti in demokratičnega sprejemanja zakonov ob neupoštevanju Lizbonske pogodbe (tudi sam obžalujem, da gospod Jouyet, s tem ko je zapustil razpravo, ne glede na to ali se je opravičil ali ne, ni pokazal nobenega zanimanja za naše mnenje), in drugič, pomanjkanje uravnoteženosti in spoštovanja temeljnih pravic. Na žalost sta obe napaki več kot očitni pri dveh ukrepih, o katerih razpravljamo.

S kriminalizacijo „javnega napeljevanja k terorizmu“ – nedoločen izraz – tvegamo, da bo to imelo strašen vpliv na svobodo govora, medtem ko je kaznivo dejanje napeljevanja, ki že obstaja, popolnoma ustrezno.

Drugi ukrepi zagotavljajo le slabo zaščito pri varstvu podatkov, ki so bili izmenjani za namene odkrivanja in pregona, hkrati pa vsebujejo velike pomanjkljivosti. Parlament lahko obvestim, da v Združenem kraljestvu Direktivo o hrambi podatkov – ključni dosežek predsedstva Združenega kraljestva pred tremi leti – za dostopanje do osebnih kontaktnih podatkov uporablja na stotine agencij, katerih delovanje ni povezano z odkrivanjem in pregonom. Lokalni sveti jo uporabljajo za preverjanje, ali so starši lagali, ko so navedli, da bivajo v bližini neke priljubljene šole – kar je lahko laž, vsekakor pa ne gre za grobo kaznivo dejanje.

Način, na katerega so ministri za notranje zadeve pustili prostor za evrofobe, kot so Britanska neodvisna stranka in Britanski konzervativci, da grajajo celotna prizadevanja EU v boju s čezmejnim kriminalom, je sramoten. Vemo, da velika večina evropske javnosti, vključno z javnostjo v Združenem kraljestvu, podpira ukrepe EU na področju pregona storilcev kaznivih dejanj in teroristov, na primer s pomočjo evropskega zapornega naloga. Vendar pa stranka UKIP in torijci, ki trdijo, da sta javni red in mir za njih zelo pomembna, z velikim navdušenjem pomahajo v slovo vsem storilcem kaznivih dejanj, ki pobegnejo prek Rokavskega preliva. Ne smemo jim dovoliti, da njihova propaganda uspe, predvsem zaradi tega ne, ker si ministri za notranje zadeve s svojim omejenim pristopom, pri čemer se premalo pozornosti namenja civilnim svoboščinam, pa naj gre za varstvo pred poseganjem v zasebnost ali za pravice obtožencev, po najboljših močeh prizadevajo, da bi spodkopali javno podporo na področju sodelovanja policijskih organov.

Vlade držav članic so po lastni krivdi gospodu Battenu in njegovim somišljenikom naivno zagotovile prosto pot pri vprašanju priznanja sodnih odločb v odsotnosti, pri čemer je imela vodilno vlogo vlada Združenega kraljestva, da bi okrepili pravice obtoženca. Če že govorimo o škandaloznih zavezništvih med evrofobi in omahljivo laburistično vlado!

Kot zadnje bi rad vprašal, kje v celi zadevi so pravosodni ministri. Pridobiti morajo nadzor nad celotnim cirkusom ministrov za notranje zadeve, prav tako pa morajo začeti z vzpostavljanjem resničnega evropskega prostora, kjer vladajo svoboda, varnost in pravica. Da bi lahko pri tem projektu zagotovili preglednost in demokracijo, potrebujemo Lizbonsko pogodbo, in to hitro, še pred evropskimi volitvami.

  Konrad Szymański (UEN). – (PL) Ko poslušam to razpravo, včasih dobim občutek, da pozabljamo, da je okvirni sklep namenjen demokratičnim državam, državam članicam EU, kjer demokracija temelji na trdnih temeljih. Zaradi tega ni nobenega nujnega razloga, nobene nujne potrebe, da bi vpliv okvirnega sklepa omejevali z uvajanjem konceptov, kot so „napeljevanje” in „resna teroristična grožnja”. Gre za sumničenje, o katerem je govoril gospod Fava, sumničenje, povezano z državo. Kdo bo ocenjeval, kako resna je dejansko postala grožnja? Ali mora po ulicah enega ali drugega mesta res teči kri, da bomo 100-odstotno prepričani, da je grožnja, povezana z usposabljanjem, napeljevanjem ali napeljevanjem, postala resnična?

Te in druge zaščitne klavzule je na ravni sodišč mogoče razlagati tudi zlonamerno. Razlagati si jih je mogoče kot izražanje ideologije, napačno tolmačenje človekovih pravic, kar bi v tem primeru spodkopalo učinkovitost boja proti terorizmu. Pozivam države članice, da pokažejo več zaupanja in ne poslabšajo položaja okvirnega sklepa ter ohranijo njegovo konvergenco s konvencijo za boj proti terorizmu, ki jo je sestavila družina narodov Sveta Evrope.

  Adamos Adamou (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, terorizem kot dejanje morajo obsoditi vsi člani, ki so prisotni v tem Parlamentu. Vendar zaradi tega ne smemo oteževati ohranjanja naše prave varnosti. Zaradi odločitev, ki jih je sprejela EU, da ožigosa ta nagnusna kazniva dejanja, smo razdeljeni in negotovi.

Sprejemanje vse bolj nazadnjaških ukrepov potrjuje, da smo že od samega začetka povsem upravičeno nasprotovali vsebini tega celotnega početja in da smo sedaj povsem upravičeno zaskrbljeni glede temeljnega varstva svoboščin naših državljanov. Zaradi predstavljenih predlogov reform moramo vložiti še več naporov za odpravo ukrepov in politik, zaradi katerih bi lahko obsodili nedolžne ljudi. Temeljno pravno načelo, da je oseba nedolžna, dokler se ji ne dokaže nasprotno, je odpravljeno zgolj na osnovi suma.

Kako je lahko javno napeljevanje ali spodbujanje kaznivo dejanje, ko pa nima nobenih posledic in ne vodi do nobenih dejanj? Kako izmišljena je sploh lahko definicija spodbujanja? Kdaj lahko govorimo, da gre za javno spodbujanje? Kdaj je zares nevarno in zaradi tega tudi kaznivo?

Pojasnjevalni značaj nekaterih določb o varstvu svobode izražanja ne zadostuje: izvajanje predloga je odvisno od razmišljanja, na podlagi katerega so bile pripravljene definicije. To je v nasprotju s členom 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah in lahko ima za posledico kriminalizacijo demonstracij, govorov itd.

Po našem mnenju EU ponovno sprejema odločitve na podlagi politične primernosti, namesto da bi poskušala zaščititi dejanske svoboščine državljanov. Naše skrbi poskuša pregnati z deklarativnimi določbami, s katerimi ni mogoče zajamčiti varnosti tistim, ki jih hočejo nekateri označiti za morebitne teroriste.

  Georgios Georgiou (IND/DEM). – (EL) Kakšno žalost, kakšno trpljenje, kakšno bolečino, kakšno sovraštvo povzroča terorizem! Na srečo so nas naučili, da se skrivamo, da se zaščitimo in sovražimo, saj so to naše osnovne pravice, in naše pravice so bile skrčene ravno na te osnovne pravice. Niso pa nas naučili temeljne obveznosti: da ne povzročamo terorizma. Terorizem ni grda navada; lahko je kriminalno dejanje, izvršeno kot protest, lahko je zakrivljeno zaradi maščevanja, nedvomno pa gre za strašen zločin: vendar ne gre za grdo navado. Nisem videl teroristov, ki bi bili sprevrženci in ki bi umrli skupaj s svojimi žrtvami. Terorizem je izzvan. Če ga bodo izzvali tisti, ki provocirajo in ki ga uporabljajo, bo ubijal.

V Parlamentu moramo zaščititi Evropejce, prav tako pa moramo zaščititi tiste, ki umirajo v Islamabadu, v Sharm El Sheikhu in nedavno tudi v Alžiriji. Dolžnost Parlamenta je, da zaščiti tiste, ki so nedolžni.

(Predsednik je prekinil govornika)

  Ashley Mote (NI). - Gospod predsednik, pred dvema tednoma je predsednik muslimanskega sveta Velike Britanije nagovoril ta Parlament in v tem nagovoru je kategorično zavrnil vzajemnost med verami in zahteval, da mora avtohtono prebivalstvo sprejeti priseljence, ti priseljenci pa imajo pravico, da so od ostalih ločeni. V nobeni točki pa se ni dotaknil iskanja islamskih fundamentalistov v svoji skupnosti, kljub zavedanju – in vsekakor se dobro zaveda –, da lahko le muslimani s svojim znanjem najdejo in zaustavijo fanatike.

Podzemnih vlakov v Londonu niso razstrelili škotski igralci ragbija, niso jih razstrelili kmetje iz Walesa, niti angleški igralci kriketa. Razstrelila jih je skupina muslimanskih mladostnikov z opranimi možgani, ki so v raju iskali 72 nedotaknjenih devic, s trdnim prepričanjem, da je njihova božja pravica, da pobijejo nevernike. Ne borimo se s terorizmom. Bijemo versko bitko in zadnji čas je že, da se soočimo s to razliko.

  Urszula Gacek (PPE-DE). - Gospod predsednik, mnogi kolegi so imeli številne pametne pripombe, kako zagotoviti pravo ravnotežje med preprečevanjem terorističnih dejanj in varstvom civilnih svoboščin, predvsem v povezavi z zbiranjem in hranjenjem podatkov.

Rad bi vprašal, kateri podatki se zbirajo o naših državljanih in kako se ti podatki hranijo in obdelujejo. Naj navedem le en primer zbiranja podatkov, ki se verjetno nanaša na večino kolegov. Pogosto potujemo z letali in nakupujemo v trgovinah na letališčih, ob vsakem takem nakupu pa moramo pokazati letalsko vozovnico. Čeprav je zaradi različnih davčnih stopenj na parfume, alkohol in tobak to še mogoče upravičeno, ali ste kdaj pomislili, zakaj morate pokazati vozovnico ob nakupu časopisa?

Kdo želi vedeti, ali ste kupili desničarsko usmerjen Daily Telegraph ali levičarsko usmerjen Libération? Če ta podatek ne služi ničemur, zakaj bi ga kdo želel pridobiti?

Drugič, povečati moramo zaščito pri hranjenju in dostopanju do podatkov. Kako bomo prepričali naše državljane, da so odrekanja, ki jih od njih zahtevamo v zvezi z njihovimi osebnimi svoboščinami, utemeljena, če pa so številne vladne agencije v državah članicah založile obsežne podatkovne baze, kot se je to zgodilo v Združenem kraljestvu, ali pa so bile celo objavljene na internetu, kot v primeru davčnih evidenc v Italiji?

Prav iz teh primerov je razvidno, zakaj morata Komisija in Svet prisluhniti odboru LIBE, ki – med drugim – zahteva, da je treba obdelavo podatkov, na podlagi katere je mogoče razbrati politično pripadnost, prepovedati, in da mora okvirni sklep veljati tudi za obdelavo nacionalnih podatkov.

Državljani bodo le s temi in dodatnimi zaščitami, ki jih predlaga Parlament, sprejeli zbiranje podatkov. Brez teh zaščit se bomo soočili z evropsko seneno kopico informacij, iz katere veter raznaša slamne bilke na vse stani, prav tako pa ne bomo mogli najti pregovorne igle, ki je ključni del informacij, s katerimi je mogoče preprečiti krutost teroristov.

  Wolfgang Kreissl-Dörfler (PSE). - (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, nobenega dvoma ni, da se moramo še naprej odločno boriti proti terorizmu. Zaradi tega še posebej pozdravljam dejstvo, da nadaljujemo z razvijanjem potrebnih instrumentov in jih prilagajamo novim spoznanjem. Vendar pa mora biti nekaj jasno: v tej bitki lahko zmagamo le na osnovi pravne države. Opuščanje zakonov in moralnih vrednot le krepi terorizem. To smo lahko lepo videli pri ukrepih Busheve administracije. Evropa je lahko na tem področju zgled.

Vendar pa sta varnost in svoboda širše javnosti vedno povezani s svobodo posameznika. Kot primer lahko vzamete Baskovsko regijo. Ljudje živijo v strahu in grozi, saj lahko ima sprehod po cesti ali obisk napačnega lokala usodne posledice. Naša naloga je, da državljane zaščitimo pred takšnimi grožnjami. Da bi to lahko dosegli, je včasih potrebno omejiti druge osebne svoboščine. Naši državljani morajo verjeti, da so te omejitve tudi ustrezne in da obveščevalne službe njihovih podatkov ne razpošiljajo vsepovsod po svetu. Na kratko: ne sme se zgoditi, da bi se državljani nekega dne zbudili in ugotovili, da Orwellove vizije niso več le utopija. Prav to je bistvo problema: zagotavljanje varnosti življenja, ne da bi pri tem posegali v zasebnost.

Rad bi se zahvalil obema svojima kolegicama, ki sta pripravili odlični poročili. Obe sta jasno izrazili, da od Sveta zahtevamo večje prizadevanje pri varstvu temeljnih pravic, da zahtevamo večjo skrbnost in boljšo zaščito pri ravnanju z osebnimi podatki. Svetu bomo zagotovili popolno podporo pri vseh smiselnih in ustreznih ukrepih v boju proti terorizmu.

Socialistična skupina v Evropskem parlamentu si bo vedno prizadevala za to, da se bodo lahko vsi državljani počutili varne, pa naj bo to na ulici, večjih prireditvah ali v svojih domovih. Svoboda je preveč dragocena dobrina, da bi jo kdor koli uničil. Tega se zaradi svoje boleče preteklosti v Evropi dobro zavedamo.

  Jean-Marie Cavada (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, veliko je že bilo povedanega, zato se ne bi preveč spuščal v to temo. Opozoril bi rad na novo nastalo stanje: terorizem je v našo družbo vpeljal nekaj, kar pred tem ni obstajalo. Terorizem je vladam omogočil, države pa naučil, da nezaupanja ne prenašajo na zunanjega napadalca, ampak na vse svoje državljane, in prav iz tega izvirajo vse težave pri urejanju.

Ni težje naloge, kot zajamčiti varnost in ustrezne pravice. Rad bi izpostavil, da s tega vidika poročili gospe Lefrançois in gospe Roure ponujata izjemno uravnoteženo sintezo napredka, ki je potreben za zagotavljanje varstva državljanov in varstva njihovih svoboščin.

Odločanje med tema dvema nujnostma zagotovo ni nekaj, kar bi vladam šlo dobro od rok. To ni del njihove tradicije, hkrati pa gre za nekaj, kar trenutno postopoma spoznavajo; za Evropski parlament in za vse tukaj prisotne je vsekakor velika čast, da bosta odločala o uravnoteženosti pri iskanju napredka na teh dveh področjih: varnosti državljanov in varstvu njihovih svoboščin.

Zdi se mi, da je okvirni sklep, kakor je bil spremenjen s poročiloma gospe Roure in gospe Lefrançois, plod večletnega dela in je zaradi tega izjemno dragocen. Ampak to je le en korak. Vlade se morajo naučiti, kako si prizadevati za ravnotežje med vodenjem državljanov in varovanjem njihovih pravic. Pri tem lahko igramo pomembno vlogo ter jim pomagamo, da sprejmejo zahtevane odločitve, katerih po mojem mnenju niso sposobne sprejeti same ali jih uporabiti znotraj svojih državnih meja.

  Mirosław Mariusz Piotrowski (UEN). – (PL) Gospod predsednik, teroristični napadi, kot je bil nedavni napad v Islamabadu, jasno kažejo na dejstvo, da je terorizem grozljiva realnost. Zaradi tega moramo pozdraviti vse predloge za učinkovit boj proti terorizmu, povedano z drugimi besedami, ustrezno moram zagotoviti varnost za evropske narode.

Na eni strani obravnavano poročilo nasprotuje tem ciljem s tem, ko poskuša zatreti pojav terorizma že v fazi napeljevanja, po drugi strani pa posredno navaja zavrnjeno Lizbonsko pogodbo. V poročilu navedeni cilji in njihova utemeljitev se medsebojno izključujejo. S terorizmom se ne moremo učinkovito spopasti, ne da bi zmanjšali ali omejili nekatere pravice državljanov. Na žalost je to cena, ki jo moramo plačati.

Evropska unija do sedaj ni sprejela še nobenega ukrepa, ki bi bil namenjen usklajevanju mednarodnega delovanja, in simulira boj proti terorizmu na virtualni in verbalni ravni. Na pobudo Skupine socialdemokratov v Evropskem parlamentu je bil v Evropskem parlamentu ustanovljen „Odbor za zadeve CIA”, ki pa ni uspel doseči ničesar in je le spodkopal boj proti terorizmu. Nadejati se moramo, da tokrat pod pretvezo varstva temeljnih pravic ne bomo šli po podobni poti.

  Athanasios Pafilis (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, predlog Sveta in Komisije, s katerim je poročilo na splošno usklajeno, je skrajni nazadnjaški napad na najbolj temeljne civilne demokratične pravice in svoboščine. Njegov cilj je okrepiti institucionalni okvir zatiranja, zato da bi ga bilo mogoče uporabiti za uničenje prizadevanj ljudi.

Predlog z uvedbo nove terminologije „nasilna radikalizacija“, ki je vodila do „skrajnih ideologij“, arbitrarno kriminalizira vsako obliko izražanja, mnenja, pogleda in ideološkega dojemanja, s čemer je pod vprašaj postavljen tudi izkoriščevalski kapitalistični sistem.

V povezavi s tem sprememba evropskega protiterorističnega zakona uvaja tri nova kazniva dejanja, ki se vsa nanašajo na uporabo interneta. V skladu s tem srednjeveškim institucionalnim okvirom so dovoljeni represivni mehanizmi za prepoved in kaznovanje kroženja idej pod pretvezo, da spodbujajo teroristična dejanja. Istočasno pa v skladu z isto filozofijo oblike boja in prizadevanj, ki dvomijo v politiko EU in jo skušajo strmoglaviti, štejejo kot teroristična dejanja.

Namesto da bi ljudje sprejeli takšne nazadnjaške zakone, se morajo odzvati z nepokorščino in neposlušnostjo.

  Sylwester Chruszcz (NI). – (PL) Gospod predsednik, danes govorimo o obliki okvirnega sklepa Sveta v zvezi z varstvom osebnih podatkov, ki se obdelujejo v sklopu sodelovanja policijskih in pravosodnih organov v kazenskih zadevah. Gre za zelo pomembno zadevo, ki jo je treba temeljito analizirati. Na začetku poročila pa je navedeno sklicevanje na Lizbonsko pogodbo in spremembe, ki jih bo uveljavitev le-te imela za posledico. Naj vas opozorim, da je po irskem referendumu ta pogodba zagotovo mrtva, in ne zdi se mi prav, da se na tak način poskuša prirejati stvari. Spremembe, ki jih je predlagal Parlament v poročilu, bodo imele za posledico še večjo uskladitev, kot jo predlaga Komisija. Moje mnenje je, da bi državam članicam morali prepustiti, da same pripravijo podrobnejše definicije na državni ravni, ne pa da vse narekujemo iz Bruslja, kar velja tudi za varstvo osebnih podatkov.

  Ioannis Varvitsiotis (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, naj najprej čestitam kolegicama, ki sta pripravili poročili, ki ju danes obravnavamo. Nesporno je, da je naš skupni cilj boj proti terorizmu. Vseeno pa naši pravni sistemi zahtevajo, da pri tem zaščitimo posameznikove pravice in osebne podatke.

Zaradi tega v celoti nasprotujem kakršnemu koli poseganju Sveta v posameznikove pravice. Dovolite mi, da se osredotočim na neko drugo dejstvo. Številni primeri uhajanja velikih količin osebnih podatkov v številnih državah članicah so me prepričali, da varstvo takšnih podatkov ni učinkovito.

Ali vas moram spomniti na dogodke v Združenem kraljestvu, kjer se je moral svojim državljanom opravičiti sam predsednik vlade, Gordon Brown? Ali vas moram spomniti, da je v Združenem kraljestvu, glede na poročilo, skoraj polovica državljanov v nevarnosti, da bodo žrtve bančne prevare ali ponarejanja? Ali vas moram spomniti, da je tudi v Nemčijo prišlo do primerov, zaradi katerih mora vlada sprejeti strožje ukrepe? Prepričan sem, da tudi v drugih državah obstajajo podobni primeri, za katere ne vem.

Zaradi takšnih dogodkov sem zelo nenaklonjen prenosu osebnih podatkov iz ene države v drugo. Bojim se, da bo edini rezultat, ki ga bo prinesel ta postopek, ravno to, za kar si prizadevajo teroristi: zmanjšanje zaupanja državljanov v državo. Temu se moramo izogniti.

PREDSEDSTVO: GOSPOD COCILOVO
Podpredsednik

  Genowefa Grabowska (PSE). – (PL) Gospod predsednik, zakon ne opredeljuje terorizma, kljub temu pa vsi vemo, na čem temelji ta pojav. Na tisoče Evropejcev je na lastni koži doživelo grozote, ki so jih zakrivili teroristi. Želimo si družbe, kjer ni prostora za duševno nasilje, kot je groza. Prav zaradi tega se moramo pripraviti. Pripraviti se moramo na ta pojav, vendar moramo to storiti učinkovito in smotrno. Moramo se spopasti s terorizmom, vendar ne po maščevalnem, bibličnem načelu „oko za oko, zob za zob”. Smo demokratična družba, naše vrednote pa smo utemeljili na standardih EU, v katere smo globoko prepričani – gre za temeljne pravice, spoštovanje človekovega dostojanstva in varstvo zasebnosti, kamor vključujemo tudi osebne podatke. Zaradi tega se poročevalkama zahvaljujem za opravljeno delo.

Veseli me, da vidim predloge za spremembe sklepov Komisije, hkrati pa bi rada pozvala k pripravi učinkovitih in usklajenih ukrepov, ki vsem zagotavljajo varnost pred teroristično propagando in agitacijo, predvsem otrokom in mladostnikom. Ti posamezniki, ki so najbolj dovzetni prav zaradi tega, ker so mladi, odprti in zaupljivi, morajo biti zaščiteni pred nevarnimi besedili, ki se širijo prek interneta in drugih medijev, pogostokrat pod pretvezo svobode govora.

Napeljevanje je dobra beseda za opis takšnih dejavnosti, vendar ne zadostuje, da bi jo zapisali v okvirni sklep. Vzpostaviti moramo mehanizme, vzpostaviti moramo učinkovit evropski sistem in dobre prakse, ki nam bodo omogočale, da bomo lahko smotrno uveljavili dejanja, ki jih danes označujemo kot kriminal. Brez takšnega orodja, brez skupnih politik ne bomo dosegli želenega uspeha.

  Marek Aleksander Czarnecki (ALDE). – (PL) Razprava o tem, kaj naj storimo s terorizmom, postaja vse bolj moreča, predvsem v luči tragičnih dogodkov v Pakistanu in Španiji, ki so se zgodili v zadnjih dneh. Evropska unija, ki si je kot cilj zadala, da bo državljanom zagotovila visoko raven varnosti in pravice, se zaradi razvoja informacijskih in komunikacijskih tehnologij, vključno z internetom, trenutno sooča z novimi izzivi in grožnjami. Evropska unija se mora ostro odzvati na pojav novih metod, ki jih uporabljajo teroristi, kot je vzpostavljanje na tisoče spletnih strani, ki se uporabljajo za teroristično propagando.

Podpiram stališče, za katerega se zavzema poročevalka gospa Lefrançois, in sicer, da je vzpostavitev ustreznega pravnega okvira za kiberterorizem s sočasno zaščito temeljnih svoboščin in pravic državljanov EU, kot je bilo zagotovljeno v Listini o temeljnih pravicah, ključnega pomena. Po mojem mnenju je tudi bistvenega pomena, da vse države članice ratificirajo Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju terorizma.

  Mario Borghezio (UEN). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Evropski parlament zagovarja svobodo govora po vsej Evropi – tudi v Kölnu, saj je del Evrope – za vse, ki se želijo izreči proti fundamentalizmu in islamskemu terorizmu, katerega ideoloških temeljev ne predstavlja islam, ampak fundamentalistični islamski terorizem.

Torej, dovolj imamo cenzure – ubranimo to pravico!

S tem, ko ima vsak, ki to želi, možnost, da v mošejah z govorom podpira terorizem, prihaja do poskusov prikritih sporazumov in varovanja pravice do svobode; če bodo vključili nekaj besed o boju proti rasizmu in ksenofobiji, jih ne bomo mogli več cenzurirati, prav tako pa jim ne bomo mogli preprečiti širjenja propagande. Preprečili so nam svobodno izražanje, in prav zaradi tega si bom zamašil usta!

  Predsednik. − Hvala, gospod Borghezio; menim oziroma predpostavljam, da ste s tem, ko ste si zamašili usta, končali z govorom.

  Luca Romagnoli (NI). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, kot običajno, se tudi tokrat skuša v poročilu združiti varstvo podatkov s preprečevanjem terorizma. Seveda si vsi želimo okrepiti boj in zmagati v vojni proti terorizmu, vendar se resnici na ljubo sprašujem, ali bomo pri vseh teh ciljih, s tem, ko razpravljamo – tako kot pri vseh kompromisih –, na koncu zmanjšali obseg pobud. Policijsko sodelovanje in varstvo posameznih pravic si pogostokrat nasprotujeta, vendar jima je na tem področju uspelo najti ustrezno ravnotežje.

Dejstvo je, da se državljane EU neprestano nadleguje, da ne uporabim izraza duši, z nenehnimi omejitvami njihovih pravic, prav tako je tudi gotovo, da je ta pristop popolnoma neuporaben pri zagotavljanju zaščite pred teroristi. Kljub globalnemu nadzoru komunikacij in gibanja oseb, teroristi še vedno pridobivajo nove pripadnike in sejejo smrt. Na žalost naše pobude ne sežejo tako daleč kot kriminalna roka določenega islamskega radikalizma, zato bi mogoče morali uporabiti drugačen pristop v boju proti terorizmu.

  Herbert Reul (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, menim, da je predhodni govornik navedel napačna sklepanja. Tisto, kar se je zgodilo v Kölnu, se ni nanašalo na prepoved govorov proti fundamentalizmu ali govorov demokratov, ampak na grožnjo, ki preti državljanom. Šlo je za skrajne desničarje, njihovo obnašanje v javnosti pa je ogrožalo javno varnost. Tu gre za popolnoma nekaj drugega in tega ne moremo kar pomešati, niti tukaj v Parlamentu – to me zelo moti.

Drugič, dejstvo, da smo v Parlamentu soglašali z ukrepanjem proti terorizmu, je razumno, pravilno in nujno potrebno. Ker je to vedno težko uskladiti z varstvom podatkov, je za vsakega posameznika v Parlamentu vsaka posamezna odločitev izjemno težka. Prav tako pa tudi drži, da kadar slišimo o podobnih dogodkih, kot so se zgodili v hotelu Marriott v Islamabadu, ali o tem, kar se sedaj ponovno dogaja v Španiji, ko se nenehno srečujemo s tovrstnim nasiljem – pri tem pa se vsi zavedamo, da vse, kar ti morilci načrtujejo, poteka preko sodobnih informacijskih kanalov, nato pa to pokrivajo še mediji z uporabo sodobnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij – tudi nam ni na voljo nobena druga možnost. Komisija je popolnoma upravičeno predlagala, da si v zvezi s tem prizadevamo za sklenitev sporazumov na evropski ravni.

Gre za naporno usklajevanje in tako bo ostalo tudi v prihodnje. Najprej pa moramo zaščititi človeška življenja. Kakšne koristi prinaša varstvo podatkov, če ljudje potem umirajo? Zaradi tega je primerno, da se podrobno seznanimo s sodobnimi informacijskimi tehnologijami v povezavi z novačenjem, financiranjem in izvajanjem napadov, poveličevanjem napadov, in se dogovorimo o načinu boja po vsej Evropi, prav tako pa v zvezi s tem dopolnimo predpise posameznih držav z evropskimi ureditvami in sporazumi. To je naša dolžnost. Treba je ukrepati. Istočasno gre tudi za pozitivno oglaševanje za Evropo, saj s tem pošiljamo sporočilo, da smo sposobni rešiti tudi tako pomembna vprašanja, čeprav posamezne odločitve niso enostavne.

  Jörg Leichtfried (PSE). - (DE) Gospod predsednik, najprej bi rad izkoristil priložnost in čestital poročevalkama, gospe Lefrançois in gospe Roure, saj sta po mojem mnenju s tema poročiloma dosegli nekaj, kar je zelo pomembno. Vsakič, ko razpravljamo o terorizmu, moramo biti zelo previdni, da s sprejemanjem zakonov ne pripomoremo k uresničevanju ciljev teroristov, predvsem pri prenosu teh instrumentov v našo družbo, ki temelji na enakopravnosti, svobodi in pravni državi, saj bi sicer to pomenilo, da so teroristi uresničili svoj cilj, tega pa si ne želi nihče izmed nas.

Zame je zelo pomembno, da bo prišlo do znatnih omejitev pri prenosu podatkov, da bo mogoče občutljive podatke posredovati le v zelo strogo nadzorovanih izjemnih primerih, in da bo mogoče pri prenosu podatkov v tretje države uvesti zelo stroge omejitve.

Poleg tega sem mnenja, da je beseda „spodbujanje“ napačna. Ni v skladu z našim ustavnim sistemom, izraz „napeljevanje“ pa bi bil vsekakor boljši. Prav tako je zelo pomembno, da je zagotovljena svoboda tiska, svoboda izražanja, tajnost pisem in zaupnost telekomunikacij.

Vse, kar lahko storim, je, da pozovem k uresničitvi vsega tega. Če bi imeli Lizbonsko pogodbo, mi ne bi bilo treba pozivati k temu, saj bi lahko uporabili postopek soodločanja. Vseeno pa je dobro videti, da so s tem razkriti tisti poslanci, tam zadaj, skrajno desno, ki so pokopali Lizbonsko pogodbo. Želijo si manj državljanskih pravic, želijo si slabšega varstva podatkov, želijo si manj svobode, prav tako pa si želijo oslabljen Parlament. Prepričan sem, da bodo volivci ob naslednjih volitvah to upoštevali.

  Toomas Savi (ALDE). - Gospod predsednik, seveda podpiram poročili, vseeno pa se mi zdi razprava o boju Evropske unije proti terorizmu v tem trenutku precej nenavadna, saj je predsedstvo resno spodkopalo ta boj s tem, ko je uvrstilo Ljudske mudžahedine Irana (PMOI) na črno listo EU terorističnih organizacij, v nasprotju s sklepom Sodišča Evropskih skupnosti, Evropskega sodišča prve stopnje in britanske pritožbene komisije za prepovedane organizacije.

V javnost je prišla informacija, da je prejšnja odločitev za vključitev PMOI na črno listo domnevno rezultat prikritega diplomatskega barantanja, ki je posledica nepomembnih nacionalnih interesov.

Evropska unija ne more kar naprej odstopati od načel pravne države, zato pozivam vse kolege, da se pridružijo novoustanovljenemu Evropskemu odboru za pravosodje pod vodstvom podpredsednika Aleja Vidal-Quadrasa, ki poziva k takojšnji odstranitvi PMOI s črne liste.

  Geoffrey Van Orden (PPE-DE). - Gospod predsednik, naše odprte demokratične družbe predstavljajo prednost, vendar lahko ravno zaradi te odprtosti postanejo ranljive. Prav o tem vidiku danes razpravljamo. Varnost seveda ni samo tehnični proces. Varnost in svoboda se dopolnjujeta, naša najmočnejša zaščita pa je združena, povezana družba v vseh naših narodih, ki temelji na skupnih demokratičnih načelih in medsebojnem zaupanju.

V zadnjih letih so bile naše ustanove in tradicionalne vrednote pod nenehnim pritiskom, tako od znotraj, kot tudi od zunaj. Istočasno je prišlo znotraj naših družb do širjenja subkultur, ki zaničujejo naše liberalne vrednote, in namerno poskušajo vzpostaviti alternativne politične in pravne strukture, včasih tudi s pomočjo uporabe nasilja, hkrati pa se skrivajo za našimi celovitimi in darežljivimi pravnimi sistemi in našimi liberalnimi pogledi na človekove pravice.

EU pogostokrat ni storila nič, da bi pomagala. Na žalost vidi vsako krizo kot priložnost za širitev svojih moči, pri tem pa se le redkokdaj vpraša, ali imajo njeni ukrepi na enem področju škodljive posledice na drugem področju. Pod vprašaj postavljam na primer politiko odprte meje, površen pristop k azilu in priseljevanju ter poskuse vključitve Listine o temeljnih pravicah v uradni list.

Čeprav sem prepričan, da si vsi želimo najti rešitev za boj proti terorizmu, nikakor ne morem razumeti, zakaj je EU mnenja, da je treba z okvirnim sklepom podvajati ukrepe, ki jih je izvedel že Svet Evrope.

Vse države članice EU so članice tega organa, skupaj z 19 drugimi državami, in če prav domnevam, so ustrezne predpise že sprejele. Obstaja pa področje pristojnosti Sveta Evrope, na katerem so potrebne spremembe, govorim o Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP). Gre za konvencijo, ki je bila pripravljena pred 50 leti v popolnoma drugačnih okoliščinah. Pravna razlaga te konvencije pogostokrat predstavlja ovire pri odstranitvi teroristov iz naših držav. Če res želimo storiti nekaj koristnega, potem bi bilo mogoče pametno, da se dogovorimo za ponoven pregled EKČP.

  Marianne Mikko (PSE). - (ET) Gospe in gospodje, osebni podatki so občutljive informacije, s katerimi moramo ravnati zelo previdno. Pri varstvu podatkov ne sme biti nobenih pomanjkljivosti; delovati mora pravilno. Natanko to je cilj sprememb, ki jih je poročevalka navedla v predlogu osnutka okvirnega sklepa Sveta o varstvu osebnih podatkov, obdelanih v okviru sodelovanja policijskih in pravosodnih organov v kazenskih zadevah. Tudi jaz čestitam poročevalki za opravljeno delo.

Okvirni sklep bo pomembno vplival na eno izmed osnovnih pravic državljanov Evropske unije: pravico do zasebnosti. Ker je Evropski parlament vedno odločno podpiral trden, zaščitni okvirni sklep, s katerim bi bilo mogoče zagotoviti visoko raven varstva podatkov, bi moral Svet resno razmisliti o spremembah, ki jih je predlagal Parlament. Izmenjava osebnih podatkov mora biti urejena s standardnim kodeksom ravnanja, ki ga je mogoče enostavno razumeti; omogočati mora zanesljivo varstvo, kjer so upoštevane osnovne pravice ljudi.

Največji poudarek mora biti namenjen dejanski uporabi osebnih podatkov. Za obdelavo osebnih podatkov, s katero je mogoče ugotoviti narodnost ali raso, politična stališča, verska ali filozofska prepričanja, članstvo v strokovnih organih, zdravstveno stanje ali spolno usmerjenost, morajo veljati enako strogi predpisi, kot za lekarne. Ni dovolj, da je omejena samo z določbo, v kateri je navedeno, da je obdelava dovoljena v nujnih primerih, in da so zaščitni ukrepi ustrezno zagotovljeni – to je preveč splošno, izjeme je treba zapisati. Dostop do osebnih podatkov in razkrivanje takšnih podatkov mora biti v skladu z zakonom, pri tem pa mora biti zajamčena popolna varnost. V ta namen potrebujemo zanesljiv, poseben, zaščitni okvirni sklep in nadzorni sistem. Naša naloga je, da zaščitimo osnovne pravice naših državljanov, istočasno pa preprečimo terorizem. Naredimo to zelo skrbno.

  Olle Schmidt (ALDE). – (SV) Gospod predsednik, komisar, naj se zahvalim poročevalkama za odlično opravljeno delo, s katerim sta znatno izboljšali predlog Komisije. V preteklosti sem le s težavo podprl poročila, ki so se nanašala na terorizem, kljub temu, da štejem terorizem za enega izmed najpomembnejših preskusov verodostojnosti Unije in njene sposobnosti, da zagotovi solidarnost in skupno odgovornost. Ob vsem dolžnem spoštovanju kolegov iz držav članic, ki jih je prizadela norost terorizma, moram povedati, da moramo predvsem zagotoviti, da demokracije nikoli ne bomo branili z nedemokratičnimi sredstvi. Spoštovati moramo pravno državo, prav tako pa tudi zasebnost državljanov.

Ohlapne formulacije Komisije glede kriminalizacije javnega spodbujanja, skupaj z drugimi predlogi o razširitvi na izjave, ki opravičujejo terorizem, so tako široke in odprte za interpretacijo, da je namen zakonodaje – doseganje skupne ravni varstva v vsej Uniji – resno ogrožen. Proti terorizmu se moramo boriti skupaj, pri tem pa je treba spoštovati različne pravne tradicije in standarde Unije, prav tako pa tudi demokratično tradicijo in vrednote.

  Jas Gawronski (PPE-DE). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, to jutro so številni govorili o vojni proti terorizmu, istočasno pa so povedali, da se je zelo težko boriti z nečim, kar ni dejanski subjekt, nima vojske in nima ozemlja, ampak gre preprosto za taktiko.

Ta čudna vojna ni bila dobljena, in prav zagotovo jo bo težko dobiti, vseeno pa smo bili priča nekaterim pozitivnim rezultatom, kot je dejstvo, da Združene države Amerike po 11. septembru niso utrpele nobenega novega napada. Ti uspehi pa so imeli visoko ceno, in tudi mene tarejo iste skrbi, kot gospo Lefrançois, ki meni, da ločnica med svobodo govora in kršenjem zakona ni nekaj, kar bi bilo natančno določeno, hkrati pa opozarja na tveganje, da bi prizadevanja za povečanje varnosti evropskih državljanov v praksi imela za posledico omejevanje pravic in svoboščin prav teh državljanov.

Zelo težko je najti ravnotežje med tema dvema zahtevama, deloma zaradi tega, ker delujemo na področju, ki ga ne poznamo: s terorizmom se soočamo šele kratek čas, kar nam onemogoča, da bi se zanašali na primere v preteklosti ali da bi se lahko učili iz preteklih izkušenj. Nobenega dvoma ni, da so bila v imenu vojne proti terorizmu izvedena nezakonita dejanja, predvsem s strani tiste države, ki je v boju s terorizmom naredila največ, tudi v našem interesu – in sicer Združene države Amerike. Če hočemo držati terorizem pod nadzorom, moramo plačati ceno, in ta cena se kaže v omejevanju civilnih svoboščin.

Po drugi strani pa tisti, ki stori malo ali ničesar, ne more grešiti. Zaradi tega moramo v Evropski uniji, če želimo zagotoviti varnejšo prihodnost, storiti več; izboljšati moramo usklajevanje ukrepov držav članic ter pobud, ki jih izvajajo tajne službe, predvsem pa ne smemo pustiti, da Združene države same nosijo celotno breme te odgovornosti. Če bomo to storili, bomo mogoče lahko uveljavili svoja načela, prav tako pa tudi svoje ideje o tej zamegljeni meji med varnostjo državljanov in kršenjem človekovih pravic.

  Daciana Octavia Sârbu (PSE). - (RO) Sodelovanje med institucijami EU v boju proti terorizmu mora biti popolno, predvsem zaradi tega, ker je ta pojav vse bolj pogost. Terorizem je postal glavni sovražnik stabilnosti in svetovnega miru. Če pomislimo na dogodke 11. septembra ali na dogodke v Madridu in Londonu, ki so se zgodili pred nekaj leti, dobimo popolno sliko strahu, nasilja in trpljenja.

Če želimo državljanom zagotoviti varnost, moramo v boju proti terorizmu nemudoma ukrepati, in sicer v tesnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi. Nobenega dela v okvirnem sklepu ni mogoče tolmačiti kot zmanjšanje ali omejevanje temeljnih pravic in svoboščin, kot so svoboda izražanja, združevanja in zborovanja. Izražanje radikalnih, polemičnih ali kontroverznih mnenje, ki se nanašajo na občutljiva politična vprašanja, vključno s terorizmom, ne spada v sklop okvirnega sklepa. Vsaka pobuda je dobrodošla, dokler ohranimo uravnoteženost med spoštovanjem svoboščin in zagotavljanjem varnosti državljanov.

  Mihael Brejc (PPE-DE). - (SL) Obe poročili o okvirnih sklepih sta še dva kamenčka v mozaiku široke palete uredb, direktiv in drugih dokumentov, ki zadevajo boj proti terorizmu. Podpiram obe poročili, ker menim, da potrebujemo oba okvirna sklepa, in ker je doseženo razumno razmerje med ukrepi za zagotavljanje varnosti in svobodo posameznika. Mislim, da bi morala Komisija in Svet v bodoče posvetiti več pozornosti naslednjim vprašanjem.

Prvič, hipertrofiji predpisov na področju terorizma in zagotoviti večjo preglednost teh predpisov. Tudi na tem področju imamo nepotrebne in neživljenjske predpise ali njihove določbe, ki bi jih bilo treba ponovno premisliti ali po presoji odpraviti.

Drugič, uporabnost predpisov in s tem učinkovit boj proti terorizmu nista odvisna le od dobre zakonodaje, ampak od učinkovitega sodelovanja držav članic in njihovih policijskih in varnostnih organov. Tu še nismo dosegli prave ravni sodelovanja.

Pregledati in primerjati bi morali nadzorstvene mehanizme, ki jih imajo na voljo Evropska unija in države članice. Posebej pozorni bi morali biti do pojavov izgube in zlorabe podatkovnih baz in tudi o tem bi bilo nujno medsebojno obveščanje držav članic.

In četrtič, več bi morali narediti za osveščanje javnosti, da bi ljudje lažje razumeli zakaj so določeni ukrepi potrebni.

Čestitke obema poročevalkama.

  Iliana Malinova Iotova (PSE). – (BG) Na žalost so zadnji dogodki v Pakistanu le še dodaten dokaz o pravočasnosti današnje razprave. S to razpravo moramo priti do jasnih in kategoričnih odgovorov na dve načelni vprašanji: v prvi vrsti, ali smo s predlaganimi dokumenti res storili dovolj v boju proti kriminalu, in v drugi vrsti, ali smo pri tem spoštovali človekove pravice in ali smo zagotovili ustrezno zaščito osebnih podatkov naših državljanov. V svoji dolgi zgodovini je bil ta dokument deležen pogostih razprav in veliko sprememb, zaradi tega bi rada izrekla vse pohvale poročevalkama za njuno dobro opravljeno delo, ki je razvidno iz sporazumnega in uravnoteženega besedila.

Še posebej moramo biti pozorni na spremembe, ki so predlagane v poročilu gospe Roure, v skladu s katerimi se zahteva, da je osebne podatke dovoljeno zbirati le v zakonite namene in ob upoštevanju konvencije 108, prav tako pa je treba obvestiti osebo, na katero se podatki nanašajo, za kakšne namene se podatki, ki se nanjo nanašajo, obdelujejo. Vseeno pa me nekatere določbe, ki jih je predlagal Svet, skrbijo. Popolnoma podpiram predlog gospe Roure, da se izbriše odstavek 1 člena 1, predloga Sveta, v katerem je posebej navedeno, da se trenutni okvirni sklep ne nanaša na primere nacionalne varnosti. Prepričan sem, da bo, če ta določba ne bo izbrisana, zakonodajna odločitev, o kateri bomo čez nekaj ur glasovali, omogočila izogibanje zakonu in celo njegovo izkoriščanje, saj je „nacionalna varnost“ preveč splošen opis in ga je mogoče tolmačiti na različne načine. Nedavno je v Bolgariji prišlo do poskusa nepooblaščenega pridobivanja podatkov, osebnih podatkov, od sklada za nacionalno zdravstveno zavarovanje, poskus pa je bil neuspešen le zaradi hitrega odziva s strani vodstva sklada.

Povečati je treba nadzorne funkcije, pristojnosti nacionalnih nadzornih organov in Evropskega nadzornika za varstvo podatkov. Na žalost so analize pokazale, da ti organi najpogosteje sodelujejo le pri nadziranju posebnih določb zakona, dejansko pa nimajo nobenih sankcijskih ali preiskovalnih funkcij. Državam članicam Evropske unije je treba priporočiti povečanje obsega teh funkcij.

  Hubert Pirker (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, komisar, najprej bi se rad dotaknil drugega poročila in sicer okvirnega sklepa o boju proti terorizmu. Vemo, da so potrebni ukrepi za boj proti terorizmu, saj znotraj Evropske unije poteka prek 300 pobud Al-Kaide, prav tako pa je na voljo prek 500 spletnih strani, ki vsebujejo celo navodila za izdelavo bomb. Tega se vsi zavedamo in prepričan sem, da moramo storiti vse, da bi ohranili ravnotežje; to pomeni, zaščititi temeljne svoboščine, hkrati pa izvesti vse možne ukrepe, da bi preprečili smrtonosne teroristične dejavnosti.

Rad bi izpostavil predvsem eno stvar. Menim, da bi Evropski parlament storil ključno napako, če bi spremenil koncepte in bi „javno spodbujanje k izvedbi terorističnega kaznivega dejanja“ nadomestil z „napeljevanjem“. To pa iz zelo preprostega razloga, da ni mogoče zagotoviti dokaza o napeljevanju vse dokler ljudje ne umrejo - vendar je takrat že prepozno. Tega nihče ne more razumeti in sprejeti. Če pa bo javno spodbujanje vključena v ta pravni akt, obstaja možnost za intervencijo v primeru napeljevanja k nespoštovanju zakona ali v primeru napeljevanja na dejanja, ki se kaznujejo kot teroristična dejanja.

To pomeni, da je mogoče življenja rešiti, še preden pride do terorističnega dejanja. Globoko bi obžaloval, če bi se v tem primeru Parlament odločil za napačno pot in potrdil spremembe teh konceptov – med drugim tudi zaradi tega, ker je Svet Evrope določil, da mora biti koncept javnega spodbujanja opredeljen. Če sem pravilno razumel, sta tudi Svet in Komisija tega mnenja, katerega moramo sprejeti – k temu pozivam vse – in ohraniti izraz „javno spodbujanje“, saj lahko na ta način rešimo življenja, še preden pride do terorističnih dejanj.

  Andrzej Jan Szejna (PSE). – (PL) Gospod predsednik, najprej bi se rad zahvalil gospe Roure za pripravo poročila o varstvu osebnih podatkov, obdelanih v okviru sodelovanja policijskih in pravosodnih organov v kazenskih zadevah.

Nobenega dvoma ni, da bo hitro sprejetje okvirnega sklepa o varstvu osebnih podatkov v tretjem stebru,pripomoglo k boljšemu varstvu osebnih podatkov, zasebnega življenja in temeljnih pravic vseh državljanov držav članic. Za nas socialiste ta zadeva predstavlja prednostno nalogo. Ne samo zaradi tega, ker so trenutne pravne rešitve na tem področju neustrezne; predvsem zaradi pomembnosti za vse, ki živimo v EU.

Menim, da je pravni akt, ki ga je predhodno pripravil Svet, vseboval preveč pomanjkljivosti. Zaščito je zagotavljal le v minimalnem, zagotovo pa ne zadostnem obsegu. Zaradi tega v celoti podpiram predlagane spremembe poročevalke k osnutku, ki ga je pripravil Svet in s katerim nismo bili zadovoljni, predvsem v tistem delu, ki se je nanašal na varstvo podatkov v zvezi z DNK, zdravstveno stanje ali spolno usmerjenost državljanov. Vse podatke, ki se nanašajo na zasebna in občutljiva področja življenja, kot je rasa ali narodnost, ali informacije, ki se nanašajo na versko prepričanje ali svetovne nazore, je treba posebej zaščititi, obdelava takšnih podatkov pa je dopustna le v izjemnih okoliščinah, ki so z zakonom točno določene, in ob soglasju sodišča.

Prav tako je zelo pomembno, da se je poročevalka dotaknila tudi urejanja problema varstva podatkov, kadar se le ti še naprej obdelujejo, posredujejo tretjim državam ali zasebnim subjektom, saj ravno v teh primerih najpogosteje pride do zlorabe.

Potrebujemo dosleden okvirni sklep, ki bo zagotavljal vsaj takšno raven varstva podatkov, kot je zajamčena v prvem stebru z Direktivo iz leta 1995 in Konvencijo 108.

  Charles Tannock (PPE-DE). - Gospod predsednik, včasih se bojim, da ta Parlament tako pogosto razpravlja o terorizmu ravno zaradi tega, ker ne moremo sprejeti nobenega soglasja glede tega, kako se odzvati nanj. Vsekakor smo zaradi grozot terorizma, ki so se zgodile v preteklih desetletjih povsod po svetu, vključno z nedavnimi bombnimi napadi v Islamabadu, spoznali njegovo pravo, zlobno naravo, prav tako pa smo spoznali, da to zahteva odločno in jasno držo proti ekstistenčni grožnji, ki jo predstavlja terorizem za zahodno demokracijo in način življenja.

Zaradi tega pozdravljam sodelovanje držav EU pri opredeljevanju in izrekanju težkih kazni za tiste, ki spodbujajo terorizem. Spomnim se demonstracij v Londonu, ki so sovpadale z objavo karikatur preroka Mohameda na Danskem. V Evropi smo seveda ponosni na svobodo govora in izražanja, protestniki, ki so nosili plakate in pozivali k obglavljenju tistih, ki žalijo islam, pa so z napeljevanjem k nasilju nedvomno prekoračili mejo med svobodo govora in sovražnim govorom, ki napeljuje k nasilju.

V Združenem kraljestvu smo nedavno razpravljali o omejitvah pripora v predkazenskem postopku brez obtožbe ali suma sodelovanja pri terorizmu. Osebno sem mnenja, da moramo policiji in varnostnim službam zagotoviti vire, ki jih potrebujejo za zaščito naših državljanov, seveda na osnovi strogih zakonskih zaščitnih ukrepov.

Glede na raziskave javnega mnenja si tega želi večina ljudi v moji državi in preostalih delih Evrope. Poleg tega sem pogostokrat osupel nad dejstvom, da ta Parlament v zvezi s hranjenjem podatkov namesto uravnoteženega uporablja tako absolutistični pristop k civilnim svoboščinam. Podpreti moramo organe pregona, seveda pod pogojem, da so vzpostavljena jasna varnostna pravila glede izmenjave informacij.

EU mora gibanje Hezbollah uvrstiti na seznam prepovedanih terorističnih organizacij. Da to ni bilo storjeno že v preteklosti, kljub obstoju dokazov prima facie, kaže na očitno pomanjkanje volje EU, kar vsekakor krepi moč tistih, ki si želijo uničiti naš način življenja v demokraciji.

  Proinsias De Rossa (PSE). - Gospod predsednik, izmenjava informacij med policijskimi organi držav članic je bistvenega pomena v boju proti terorističnim grožnjam in preprečuje njegove grozote. S takšnimi izmenjavami so bila na Irskem preprečena številna grozovita dejanja.

Irska in Združeno kraljestvo sta dolgo nasprotovala takšni izmenjavi zaradi globoko ukoreninjenega nezaupanja. Posledice so bile strašne. Zaradi tega ni nobeno presenečenje, da podpiram izmenjavo informacij. Vseeno pa sem prav tako zaskrbljen kot moji kolegi, da popravljeni predlogi Sveta ne vključujejo zadostnega varstva osebnih podatkov, kot je tudi navedeno v poročilu Martine Roure. Nikakor nam ne bo uspelo premagati takšnih, kot so ETA, IRA in drugi, ki prezirajo demokracijo in človekove pravice, če bomo sami spodkopali demokratične norme.

Zato pozivam Komisijo in Svet, da resno obravnavata naše pomisleke kot neposredno izvoljenih politikov. Ključnega pomena je, da ne oviramo napredka Evropske unije in da ne dajemo vtisa, da lahko EU deluje tudi izven okvirov zakona držav članic. Upal sem, da bomo lahko te probleme rešili v sklopu novih lizbonskih postopkov soodločanja. Na žalost to sedaj ni možno, vseeno pa moramo nadaljevati z delom in še naprej krepiti legitimnost tega Parlamenta in Evropske unije. Če bomo spodkopali osebne pravice, nam to ne bo uspelo.

  Gay Mitchell (PPE-DE). - Gospod predsednik, pozdravljam to poročilo. Na začetku želim povedati, da močno podpiram boj proti terorizmu in da sem vso svojo politično kariero posvetil boju proti terorizmu organizacije IRA in lojalistov na Irskem.

Vendar pa moramo zagotoviti ustrezno ravnotežje, s katerim bomo lahko zaščitili državljane pred državnim terorizmom ali zlorabo podatkov s strani države, Unije, novinarjev, organizacij, posameznikov ali agencij, vseh tistih, ki ukradejo ali kakor koli pridejo do informacij zasebne in zaupne narave.

Zdravilo ne sme imet hujših posledic kot bolezen sama. Ključni del zaščitnih ukrepov predstavljata hranjenje in uničenje takšnih podatkov. Vsak poskus blatenja posameznikov ali kakršna koli oblika poskusa izsiljevanja – naj gre za politično, finančno ali kakršno koli drugo – morata biti opredeljena kot kaznivo dejanje, ki ga morajo obsoditi vsi razumni ljudje.

Uničevanje teh podatkov se pogosto prepušča zasebnemu sektorju, katerega naloga je, da jih po preteku določenega časa uniči. Nisem popolnoma prepričan, da je zasebni sektor – prav tako pa to velja tudi za javni sektor – vzpostavil ustrezne zaščitne ukrepe za uničevanje podatkov, ki v boju proti terorizmu niso več potrebni. Menim, da je treba tiste, ki ne zaščitijo zasebnih informacij in dopuščajo njihovo zlorabo in napačno tolmačenje, najstrožje kaznovati, ne glede na to, ali te osebe delujejo v javnem ali zasebnem sektorju, prav tako pa pozivam Komisijo, da upošteva to mnenje. Poslanci moramo zagotoviti, da bo demokracija lahko preživela. Zato moramo zagotoviti, da so nam na voljo vsa orodja, ki jih potrebujemo v ostrem boju proti terorizmu, vendar to ne pomeni, da nam pri tem ni treba spoštovati ugleda, zaupnosti ali zasebnosti naših državljanov, zato pozivam Komisijo, da to upošteva.

  Libor Rouček (PSE). – (CS) Gospe in gospodje, terorizem predstavlja za demokracijo, gospodarski in socialni razvoj v Evropi in drugod po svetu eno najresnejših groženj. Na žalost igrajo sodobne informacijske in komunikacijske tehnologije pomembno vlogo pri širjenju teroristične grožnje. Teroristi pogostokrat za širjenje terorističnih informacij in novačenje novih članov in simpatizerjev zlorabljajo internet, ki je poceni, hiter, enostavno in globalno dostopen. Zato pozdravljam okvirni sklep Sveta, ki spreminja Okvirni sklep 2002/475/PNZ o boju proti terorizmu, med drugim tudi zaradi tega, ker vključuje kazniva dejanja napeljevanja k terorističnim kaznivim dejanjem, novačenja za terorizem in usposabljanja za terorizem. To spremembo pozdravljam, ker sem prepričan, da je bistvenega pomena za iskanje mednarodnega odziva na mednarodne teroristične grožnje. Nobena država članica EU se s tem problemom ne more spopasti sama. Vse države članice si morajo prizadevati za usklajeno delovanje. Vendar pa se moramo v demokraciji, v demokratični Evropski uniji proti terorizmu boriti znotraj okvira demokratične pravne države, danih človekovih in civilnih pravic. Zaradi tega podpiram spremembe, ki sta jih v zvezi s temi elementi predlagali poročevalki. Na koncu bi rad pozval vse vpletene, Svet, Komisijo in Parlament, da čim prej sprejmejo kompromisni predlog.

  Dumitru Oprea (PPE-DE). - (RO) V tretjem tisočletju je ideja globalne vasi ogrožena zaradi globalnega terorizma. Ker lahko posamezne države na podlagi načela subsidiarnosti nadzirajo največ 10-15 % kiberprostora, za preostali del pa skrbijo zasebni subjekti in družine, smo prepričani, da je tokrat prvič potreben globalni pristop, odgovor na globalni terorizem pa mora predstavljati nov koncept „Globalna skrb za globalno vas“. S takšnim pristopom in s strategijo za zaščito globalnega kiberprostora bo Evropska unija dokazala svojo predanost svetovni, kot tudi lastni varnosti.

  Ioan Mircea Paşcu (PSE). - Gospod predsednik, kljub njegovim groznim posledicam je mednarodni terorizem na žalost še vedno sporna tema. Želimo zaščito, hkrati pa protestiramo in oviramo organe oblasti, ko pripravijo predloge za izvedbo ukrepov, s katerim bi to zaščito zagotovili. Obžalujemo teroristične napade, hkrati pa hočemo v celoti uveljaviti svoje pravice, kljub temu, da se vsi dobro zavedamo, da storilci zlorabljajo naš demokratični sistem.

Vsaka omejitev naših pravic bi se morala odražati v ustreznem povečanju naše varnosti v zvezi s terorističnimi napadi. Prav tako se upiramo zakonodajnemu poenotenju v primeru terorizma, čeprav vsi vemo, da so posledice prav podobno uničujoče. Poleg tega se lahko število napadov še poveča, če bodo kazni milejše.

Če želimo učinkovito zaščito pred terorizmom, bi mogoče morali najprej sprejeti odločitev in se sprijazniti s temi nasprotujočimi vidiki.

  Marios Matsakis (ALDE). - Gospod predsednik, skoraj ni dneva, da ne bi prišlo do terorističnega dejanja. Terorizem je huda okužba, ki pesti našo družbo. Kot vsaka okužba, se bo tudi ta, če je ne bomo zdravili, nenehno širila, vse dokler ne bo onesposobila ali celo ubila bolnika.

Potrebujemo skrajne ukrepe. Nekateri izmed teh ukrepov so sporni in nedvomno posegajo v osebne svoboščine, vendar so potrebni, če želimo zagotoviti ravnovesje. V idealnem svetu je strogo varstvo osebnih podatkov najpomembnejše, v svetu, ki pa ga pesti terorizem, je na žalost treba nekoliko popustiti. V izrednih okoliščinah potrebujemo izredne ukrepe.

Menim, da moramo na odločitve glede boja proti terorizmu gledati v tej luči. Če že moramo izbirati med nekaj manjšimi kompromisi glede osebnih svoboščin in veliko bolj učinkovitim načinom boja proti terorizmu, menim, da se moramo odločiti za slednjega. Zaključil bom z naslednjim vprašanjem: če je napeljevanje nekaterih ostudnih zločinov, kot je pedofilija na internetu, zločin – in prav je tako –, zakaj ne velja to tudi za napeljevanje terorizma?

  Carlo Fatuzzo (PPE-DE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v imenu upokojencev in stranke upokojencev, ki so me napotili v Evropski parlament, bi rad izrazi naše poglede glede boja proti terorizmu: finančni skladi Evropskega parlamenta in Evrope morajo več pomoči nameniti za blaženje trpljenja ljudi, od katerih teroristi prejemajo največ pomoči. Te sklade je treba nadzirati tako, da bodo od njih imeli korist ljudje, in ne za nezakonite interese nekaterih pokvarjenih voditeljev. Zaradi tega menim, da jih je treba uporabiti za „Marshallov načrt“, ki ga je predlagal Silvio Berlusconi, italijanski predsednik vlade, in tako zagotoviti pomoč Palestini.

  Silvia-Adriana Ţicău (PSE). - (RO) Rada bi se dotaknila poročila gospe Roure. Pravica do varstva osebnih podatkov je temeljna pravica. Tisti državljani, katerih podatki se obdelujejo, imajo pravice, ki jih je treba spoštovati tako na nacionalni ravni, kot tudi na ravni EU. Obstajajo številne uredbe in direktive EU v skladu s katerimi se zahteva izmenjava podatkov, ki se nanašajo na kazniva dejanja, ki so jih zakrivili državljani Evrope v državi članici, ki ni njihova država prebivališča. Takšni primeri so uredba o dostopu do cestnega prevoza blaga ali direktiva, ki olajšuje čezmejno delovanje na področju varnosti v cestnem prometu. Vsi ti evropski predpisi zahtevajo vzpostavitev informacijskega sistema, ki omogoča posredovanje obvestil in informacij med državami članicami.

Vsi ustrezni sistemi IT morajo vključevati javno dostopno komponento, kot tudi zavarovano komponento, ki vsebuje podatke o kaznivih dejanjih, storjenih v državah članicah; in prav ta zadnja komponenta mora biti dostopna samo ustreznim ustanovam in le ob upoštevanju predpisov o varstvu osebnih podatkov.

  Jim Allister (NI). - Gospod predsednik, ker smo bili v minulih dneh priča novim okrutnim terorističnim dejanjem v Pakistanu, Španiji in v Jeruzalemu, prav tako pa tudi v moji državi številnim novim poskusom terorističnih napadov s strani organizacije IRA, nihče izmed nas ne more biti zadovoljen s podlimi dejanji terorizma. Seveda pa bi bilo naivno misliti, da obstaja vseevropsko čudežno zdravilo. Da, potrebujemo učinkovito izročanje, in da, potrebujemo učinkovito sodelovanje, vendar pa bi zakonodaja, ki bi bila tako usklajena, da bi to sodelovanje zmanjšala na najmanjši skupni imenovalec, prinesla več težav, kot koristi.

Gre predvsem za zadeve, o katerih se je treba odločati na nacionalni ravni. Združeno kraljestvo na primer skuša uvesti 42 dnevni pripor, kar je po mojem mnenju več, kot je potrebno, vendar o tem z vso pravico odloča London in ne Bruselj.

S pristopi, navedenimi v teh predlogih, bi državam članicam kaj hitro odrekli to pravico odločanja. To mogoče ustreza načrtom EU po povečanju moči, vendar s tem ni mogoče poraziti terorizma.

  Nicolae Vlad Popa (PPE-DE). - (RO) Kot predstavnik državljanov Romunije menim, da je sodelovanje Evropskega parlamenta v postopku sprejemanja odločitev v zvezi z varstvom osebnih podatkov, ki se zbirajo za namene odkrivanja in pregona, izjemno pomembno. Upoštevati moramo, da je pravica evropskih državljanov do varstva podatkov temeljna pravica; istočasno pa morajo imeti organi, ki sodelujejo v boju proti terorizmu in kriminalu, dostop do takšnih informacij.

To poročilo ima še posebej pomembno vlogo pri pripravi zakonskega okvira, ki določa kakovost, opredelitev in značilnosti osebnih podatkov in njihovo posredovanje tretjim državam ali posameznikom. Pozdravljam določbo, ki navaja, da podatkov ni dovoljeno hraniti dlje, kot je to potrebno, države članice pa poziva k vzpostavitvi tehničnih in procesnih ukrepov, katerih namen je uveljavitev teh omejitev.

  Antonio Masip Hidalgo (PSE). – (ES) Gospod predsednik, rad bi čestital kolegicama, gospe Lefrançois in gospe Roure, za njuni poročili, prav tako pa bi rad izkoristil to priložnost in povedal, da je francoska policija pravkar prijela enega izmed pomembnejših teroristov, in bi rad čestital francoski vladi in francoski policiji. Menim, da bi morali politični organi v vseh državah sodelovati z našo policijo, našimi sodniki in našimi vladami.

  Jacques Barrot, podpredsednik Komisije. − (FR) Gospod predsednik, najprej bi rad čestital Evropskemu parlamentu kot celoti za zelo visok nivo te razprave. Evropski parlament povsem upravičeno pričakuje ratifikacijo Lizbonske pogodbe, danes pa je pokazal zrelost, saj je z veliko večino podprl vaši poročili – poročilo gospe Lefrançois in poročilo gospe Roure. Ti dve poročili si prizadevata najti pravo ravnotežje med skupno zaščito pred terorizmom, ki jo moramo zagotoviti našim državljanom, in varstvom naših svoboščin. Verjamem, da moramo prave rešitve iskati ravno na osnovi tega ravnotežja.

Gospod predsednik, na kratko bom povzel razpravo. Najprej se bom vrnil k poročilu gospe Lefrançois o boju proti terorizmu. Rad bi povedal, da čeprav je svoboda izražanja, vključno s pravico do izrekanja kritike, ena izmed temeljnih stebrov, na katerih je osnovana Evropska unija, napeljevanja k radikalnemu sovraštvu ne moremo obravnavati kot sprejemljivo pod pretvezo svobode izražanja. Rasistični govori so zloraba svobode izražanja in niso dopustni.

Opomnil bi vas rad, da je bil predlog Komisije pripravljen na osnovi poglobljene ocene učinkov. Opravljena so bila številna posvetovanja in predlog Komisije resnično temelji na Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju terorizma, prav tako pa smo poskušali upoštevati uravnoteženo formulacijo kaznivih dejanj v Konvenciji.

Če mi gospa Lefrançois in številni poslanci Evropskega parlamenta, ki so podprli izraz „napeljevanje“, dovolijo, bi rad naslednjih nekaj minut porabil za zagovor izraza „spodbujanje“. Prednost izraza „spodbujanje“ je v tem, da je nov. Prav zaradi tega ga je Svet Evrope uporabil; prav zaradi tega, ker je nov, lahko ima v Evropski uniji poenoteno in natančno opredelitev. Spodbujanje ni koncept, ki bi dopuščal različna tolmačenja. Verjamem, da ga je mogoče v sodni praksi ustrezno opredeliti. Res je, da se želimo izogniti vsem oblikam izvedenih terorističnih napadov, hkrati pa kriminalizirati tiste, ki so pozivali k takšnim napadom, predvsem na osnovi tistega, kar so izrekli, tudi če do teh napadov ni prišlo, in prav v tem leži celoten problem. Prepričan sem, da bosta Svet in Parlament s pomočjo dialoga uspela najti rešitev.

Prav tako bi rad povedal, da člen 1(2) trenutnega besedila okvirnega sklepa vsebuje zaščitno klavzulo človekovih pravic, ki se nanaša – mislim, da se gospa Lefrançois s tem strinja – na celoten okvirni sklep.

Gospod predsednik, na koncu bi rad poudaril pomembnost vključitve tega ukrepa v boj proti terorizmu znotraj celostnega institucionalnega okvira Evropske unije. Njegova učinkovitost bo z vključitvijo tega besedila v evropsko zakonodajo zagotovljena. Pri posameznih ukrepih nam bo zagotovil enoten zakonski okvir glede narave in ravni kazenskih sankcij in pravila o sodni pristojnosti. Zaradi tega bo mogoče uporabiti mehanizme sodelovanja Evropske unije, ki so navedeni v okvirnem sklepu iz leta 2002.

Gospod predsednik, čeprav bi se poročevalki in Parlamentu rad še enkrat zahvalil za delo, ki sta ga v zadnjih dveh letih opravila v povezavi s to pomembno zadevo, hkrati tudi upam, da odločitev ne bo hitro sprejeta glede na vse opravljeno delo in potrebo – kot ste mnogi že poudarili – po učinkovitem boju proti terorizmu.

Sedaj bi rad prešel na drugo besedilo, ki je neločljivo povezano s prvim, in menim, da se je Parlament dobro odločil, ko je predlagal njuno povezovanje, sočasno pa zahteval varstvo podatkov in varstvo osebne svobode. Gospe Roure bi se zahvalil, da je tako energično zagovarjala to uravnoteženost in varstvo podatkov. Zelo pomembno je, da je bilo to besedilo pripravljeno sočasno z besedilom o boju proti terorizmu, saj bo tako policija lahko v bližnji prihodnosti dobila posebne določbe o varstvu podatkov. Kot sem že povedal in tega ne mislim preveč poudarjati, je tako kot Parlament tudi Komisija želela doseči še več na področju varstva podatkov. Minister, gospod Jouyet, je omenil, da je francosko predsedstvo moralo upoštevati dejstvo, ali je mogoče doseči kompromis, čeprav si je prizadevalo za isto stvar. Povem lahko le, da bo Komisija poskušala kar najbolje uporabiti klavzulo za vrednotenje in „uvodno določbo 6a“. Zaradi tega upoštevamo mnenje Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, prav tako pa bomo poskušali upoštevati vaše želje glede obsežnega spreminjanja okvirnega sklepa, da bi tako ovrednotili razširitev področja njegove uporabe. Kakor koli že, to je vse, kar lahko Komisija stori, in za to si bom tudi osebno prizadeval. Vem, da si Evropski parlament želi, da bi do te spremembe prišlo čim prej. Upam, da se bo Svet strinjal z izvedbo spremembe v takšnem časovnem okviru, ki bo omogočal čim prejšnjo rešitev zapleta z evropskim ukrepom.

Gospod predsednik, to je vse, kar sem hotel povedati. Prav tako bi rad vsem govornikom jasno povedal, da cenim visok nivo razprave pri tako pomembni zadevi – o zadevi, pri kateri mora biti Evropa zgled ostalim – tako z zagotavljanjem učinkovite skupne zaščite pred teroristično grožnjo, kot tudi pri skrbnem spoštovanju varstva posameznih svoboščin in osebne neodvisnosti. Menim, da je Parlament še enkrat pokazal svojo zrelost in sposobnost, da bo v prihodnje o tej zadevi soodločal.

  Roselyne Lefrançois, poročevalka. − (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, najprej bi se rada vsem kolegom, ki so danes izrazili svoje mnenje, zahvalila za visok nivo njihovih govorov. Veliko število govornikov jasno dokazuje izjemno zanimanje za to vprašanje. Ne bom ponavljala vseh različnih govorov, omeniti želim le tri ali štiri.

Gospod Fava je jasno pokazal, za kako težko nalogo gre. Izogniti se moramo nezaupanju in sumničenju v družbi, istočasno pa ne smemo pozabiti na kontekst ter zagotavljanje varnosti državljanov in varstvo svoboščin.

Gospod de Grandes Pascual je pojasnil, kakšno dodatno vrednost prinaša opredelitev terorizma in izpostavil, da je bila opredelitev, ki smo jo uporabili, pomembnejša, prav tako pa vztraja pri seznamu kaznivih dejanj. Ker gre predvsem za sodelovanje pri boju proti terorizmu, moramo poslati jasno sporočilo, hkrati pa zaščititi posamezne svoboščine.

Gospod Demetriou, omenili ste, kakšno prekletstvo je terorizem in da se moramo z njim spopasti. Pri tem pa ste uporabili izraz „javno napeljevanje“ in zatrdili, da gre za koncept, ki ga države članice bolje razumejo. Tudi gospa Ludford je tega mnenja. Tudi ona je mnenja, da je ta izraz primernejši, glede na dejstvo, da moramo zaščititi temeljne svoboščine.

Poročilo je rezultat dolgega in zapletenega pogajalskega procesa. Prepričana sem, da smo lahko zadovoljni z rezultatom, predvsem z vidika uravnoteženosti med bojem proti terorizmu in spoštovanjem temeljnih svoboščin.

Poročilo moje kolegice, gospe Roure, spada v to drugo kategorijo, saj je varstvo osebnih podatkov ena izmed njegovih ključnih komponent. Obžalujem le eno, in to delim z mnogimi tukaj v Parlamentu, predvsem s svojimi kolegi v Skupini Zelenih/Evropski svobodni zvezi. Gre za dejstvo, da izvajanje besedila, ki tako pomembno vpliva na svoboščine evropskih državljanov, ne spada v popolno pristojnost Evropskega sodišča.

Da bi temu bilo tako, bi morali okvirni sklep sprejeti v skladu z ureditvijo Lizbonske pogodbe. Še pred irskim „ne“ na referendumu in negotovostjo glede začetka veljavnosti nove pogodbe 1. januarja 2009 je Svet nameraval čim hitreje ukrepati, da bi se izognil prehodu na soodločanje. Vendar smo v Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve še naprej poskušali delati čim bolj vestno in skrbno, hkrati pa držati tempo, ki ga je narekoval Svet.

Moj osnutek poročila je bil na glasovanju odbora 15. julija potrjen s 35 glasovi za, 4 proti in 1 vzdržanim glasom, in upam, da bo velika večina zanj glasovala tudi na plenarnem zasedanju

  Martine Roure, poročevalka. − (FR) Gospod predsednik, najprej bi se rada zahvalila vsem kolegom, saj je ta razprava pokazala, da se je Evropski parlament poenotil glede zelo zahtevne točke, in mi smo predstavniki Evropskega parlamenta, mi smo predstavniki narodov držav. To je treba poudariti.

Danes bi se rada dotaknila francoskega predsedstva. Od Sveta zahtevamo, da izpolni obveze, ki so jih že pred časom dala številna predsedstva. Nujno potrebno je, da se ta okvirni sklep hitro sprejme, pri tem pa se upoštevajo spremembe, ki jih je predlagal Evropski parlament. Svet mora držati svoje obljube. Naše delo mora temeljiti na zaupanju. To je bistvenega pomena. Upam, da bo gospa Dati, ki na žalost na tej pomembni razpravi ni prisotna, zaradi česar smo zelo razočarani, prejela to sporočilo.

Posebej bi se rada zahvalila za podporo komisarja Barrota, ki je za nas zelo dragocena.

  Predsednik. − Skupna razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo danes ob 12:00.

Pisne izjave (člen 142)

  Titus Corlăţean (PSE), v pisni obliki. – (RO) V zadnjih letih so si vsi predsedniki EU prizadevali za vzpostavitev pravne podlage za varstvo osebnih podatkov v okviru tretjega stebra. Okvirni sklep, sprejet leta 2006, predstavlja kompromis, ki je najmanjši skupni imenovalec pri varstvu osebnih podatkov. Zato lahko le pozdravimo nova posvetovanja Evropskega parlamenta o razširitvi področja uporabe okvirnega sklepa in o analizi njegovega vpliva na temeljne pravice. Glavni cilj sprememb bi moral biti zagotavljanje enake ravni varstva podatkov, kot je zagotovljena s prvim stebrom; s tega vidika obžalujem, da je Svet spremenil začetni predlog Komisije. Prav tako obžalujem dejstvo, da je Svet odpravil odločbo, ki se nanaša na delovno skupino organov za zaščito nacionalnih podatkov, kar predstavlja nazadovanje v procesu vzpostavljanja učinkovitega sistema za varstvo osebnih podatkov.

  Petru Filip (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Učinkovito varstvo osebnih podatkov še naprej ostaja povsem naravna zahteva sodobne demokracije. Če je v nekaterih okoliščinah za to varstvo treba spremeniti podatkovne baze Skupnosti, da bi s tem preprečili korelacijo nekaterih osebnih ali pomembnih informacij z osebami, ki jih je mogoče identificirati, se moramo zavedati, da upravljanje tega globalnega sistema za hranjenje in obdelavo informacij vključuje najsodobnejši varnostni sistem. Prave varnosti ni mogoče zagotoviti preprosto s tem, da potrdimo sklop skupnih načel; sam sem mnenja, da potrebujemo strokovno analizo tveganj, ki se pojavijo pri sodelovanju med policijskimi in sodnimi organi držav z različnimi stopnjami strokovnega znanja na tem področju.

Zaradi jasnosti bi rad še enkrat poudaril, da nove države članice rabijo hiter prenos strokovnega znanja na tem področju, da bi tako preprečili kakršne koli negativne predsodke glede globalne varnosti sistema.

  Dumitru Oprea (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Glede na porast terorizma in njegovo zlorabo kibeprostora, možnost hitrejšega zavajanja množic in omejene možnosti pravočasnega prepoznavanja teroristov sem mnenja, da je takšna odločitev dobrodošla v celovitem sklopu varstva civilnih pravic in svoboščin vsakega posameznega državljana in vzpostavlja ustrezen okvir za hitro prepoznavanje in sledenje kriminala, predvsem zločinov proti varnosti oseb, držav in nacionalne infrastrukture.

Pozdravljam odločitev, da ponovna obravnava ciljev, določenih v okvirnem sklepu, predstavlja enega izmed pomembnejših evropskih interesov, predvsem v zvezi s skupnimi predpisi o varstvu osebnih podatkov, ki bodo državam članicam omogočili uveljavljanje enakih pravil in načel. Prav tako menim, da je treba ponovno razmisliti o razvrstitvi informacij s sklicevanjem na mednarodne razvrstitve, da bi tako bilo mogoče odpraviti vse razlike med državami članicami in ostalimi državami pri izvajanju varnostnih ukrepov.

Pri zagotavljanju zaščite podatkov in varnostnih sistemov je treba upoštevati dve osnovni strategiji: „Kar ni izrecno prepovedano, je dovoljeno“ in „kar ni izrecno dovoljeno, je prepovedano“.

  Andrzej Tomasz Zapałowski (UEN), v pisni obliki. – (PL) Vprašanje vse večje grožnje, ki jo za Evropo predstavljajo teroristični napadi, je eden najpomembnejših izzivov, povezanih z varnostjo naše celine. Danes nas ogroža politično nasilje, ki ga nadzirajo države, ki naj bi sodelovale z nami, in skupine kriminalne narave, vendar se zdi, da največjo grožnjo, s katero se soočamo, predstavlja islamski fundamentalizem.

Čudi me nezanimanje za to problematiko s strani tistih, ki vodijo Evropo. Naša popolna odprtost za neomejeno število priseljencev iz islamskih držav, kot to želijo socialisti in liberalci, bo imela v prihodnje za posledico val tragedij za prebivalstvo Skupnosti. Neomejena islamizacija Evrope ni dobra!

Pomagajmo revnim državam, vendar pri tem naše celine ne spremenimo v prostor, kjer bi bila na preizkušnji strpnost ljudi. Priseljenci trenutno zahtevajo vse več pravic, evropski staroselci pa morajo pristati na vse, skupaj z uničevanjem tradicij, ki segajo več stoletij v zgodovino. To je nevarno. Kam nas lahko to vodi, vidimo na primeru Severne Irske; skupine, ki se med sabo bojujejo, pa sestavljajo le ljudje, ki so pripadniki različnih vej krščanske vere.

  Marian Zlotea (PPE-DE), v pisni obliki. – Napadi 11. septembra 2001 so povsem spremenili svet. Teroristični napadi tistega dne niso spremenili le načina, kako Američani dojemajo in razumejo svet, ampak so demokratične družbe po vsem svetu soočili z novo perspektivo tega sodobnega sveta, v katerem teroristični napadi, kot so se zgodili v Madridu (marec 2004) in Londonu (julij 2005), predstavljajo pogost in zastrašujoč izziv.

Teroristi zdaj za usposabljanje, novačenje in načrtovanje napadov uporabljajo sodobne načine komuniciranja, kot je internet. Uporaba te tehnologije za Evropo predstavlja edinstveno grožnjo, mi pa bi se morali spopasti s terorizmom s skupnimi močmi in z vsemi sredstvi, ki so nam na voljo.

Da pa bi se lahko naša demokratična družba uspešno zoperstavila tem grožnjam, moramo poleg boja proti terorizmu okrepiti tudi naše temeljne pravice in svoboščine. Za boj proti terorizmu potrebujemo v EU skupne določbe, obstoječo zakonodajo pa moramo temu ustrezno spremeniti.

Sodobni terorizem uporablja nov način delovanja, vendar pa se mora EU z njim spopasti z enako silo in odločnostjo, kot jo je pokazala v boju s tradicionalnim terorizmom.

  Gerard Batten (IND/DEM). - Gospod predsednik, bom zelo kratek. Govorim v skladu s členom 145, da bi zavrnil pripombe in komentarje, ki jih je pri tej razpravi v svojem govoru navedla gospa Sarah Ludford.

Navedla je veliko stvari, predvsem pa je zatrdila, da sem „evrofob“ in da bi v zvezi z izročanjem „z navdušenjem pomahal storilcem kaznivih dejanj, ki so prišli do Rokavskega preliva”.

Rad bi popravil njeno izjavo. Nisem evrofob. Prav tako rad imam Evropo kot celino, njeno zgodovino, njeno kulturo, njene dosežke, kot vsi ostali, je pa res, da sem EU-fob. Sovražim Evropsko unijo, ki je nedemokratična in proti demokraciji. V zvezi z evropskim zapornim nalogom in sojenjem v nenavzočnosti si želim, da bi lahko angleško in škotsko sodišče, preden odobrita izročitev, obravnavali prima facie dokaze proti obtožencu in da bi lahko to tudi preprečili. Morata imeti možnost, da se odločita, ali obstaja dejanski primer in ali bo zagotovljeno pošteno sojenje.

To počnem zaradi tega, da bi zaščitil interese britanskih državljanov, eden takšnih je Andrew Symeou, 19-letni moški, ki živi v Londonu in mu 30. septembra grozi izročitev Grčiji zaradi obtožbe za uboj. Dokazi proti njemu so zelo vprašljivi, zato ji ni mogoče upoštevati, prav tako tudi ni mogoče upoštevati dejstva, da so pri pridobivanju izjav prič le-te domnevno mučili.

Razumem občutljivost gospe Sarah glede tega vprašanja, saj je njena stranka, liberalni demokrati, očitno stavila na napačnega konja in se boji – precej upravičeno – posledic na volitvah leta 2009.

  Predsednik. − Pred zaključkom seje bi rad potolažil varnostne službe, ker so se razširile govorice, da je v sobo vstopila oseba z zakritim obrazom. To je bil le gospod Borghezio, ki si je v znak protesta zakril usta, Parlament pa z vidika varnosti ni izpostavljen nobeni nevarnosti. Želim le pomiriti varnostne službe.

(Seja je bila prekinjena ob 12.00 in se je po glasovanju nadaljevala ob 12.05)

PREDSEDSTVO: Diana WALLIS
Podpredsednica