Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 24. september 2008 - Bruselj

14. Stanje svetovnega finančnega sistema in njegove posledice na evropsko ekonomijo (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka so izjave Sveta in Komisije o stanju svetovnega finančnega sistema in njegovih posledicah na evropsko ekonomijo.

  Jean-Pierre Jouyet, predsednik Sveta. − (FR) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, priče smo koncu ene dobe. V naslednjih nekaj letih se bodo svetovne finance, kot jih poznamo zdaj, spremenile. Nimamo opravka samo s krizo v ZDA, temveč tudi s krizo, ki je prizadela mednarodni finančni sistem in ni prizanesla nobeni regiji na svetu.

Mnogo let smo poslušali kritiko zaradi čedalje večjih neravnovesij v finančnem sektorju: pretirano izpostavljanje številnih akterjev tveganjem, relativna nezmožnost finančnih nadzornikov pri izvajanju stalnega nadzora nad hitro uvedbo čedalje bolj kompleksnih finančnih produktov in, kar bo nedvomno omenila tudi Komisija, nagnjenje k pohlepu, ki je za nekatere kar preveč očitno. Zdaj so pred nami rezultati. V finančnem sektorju ZDA vlada prava zmeda in organi ZDA so prisiljeni čedalje močneje posredovati, da bi preprečili totalno krizo. Evropa in preostali svet čutita posledice te krize v takšni razsežnosti, ki je ni bilo od tridesetih let prejšnjega stoletja.

Francosko predsedstvo je prepričano, da bo zaradi dogodkov iz preteklih nekaj dni močna in enotna Evropa na gospodarskem in finančnem področju celo še bolj potrebna. Najprej se moramo nemudoma odzvati na finančne ovire. Za ekonomsko in monetarno unijo predstavlja Evropska centralna banka močno centralno banko, ki je lahko v trenutkih največjih napetosti hitro, odločno in učinkovito posredovala v tesnem sodelovanju z drugimi večjimi centralnimi bankami. To je v teh nemirnih časih velikanska prednost, zato bi morali izreči pohvalo dejanjem Evropske centralne banke, ki je pripravljena poseči v kakršni koli situaciji.

Soočeni s čedalje hujšimi motnjami v zadnjih nekaj dneh so se regulativni organi večine držav članic odločili, da bodo tako kot organi ZDA izdali začasno prepoved prodaje na kratko. To je izredni ukrep, vendar je dobrodošel, saj lahko pomaga umiriti napetosti na trgih.

Trenutno ne predvidevamo takšne pobude, ki so jo pravkar napovedali zvezni organi ZDA in ki zadeva obsežen odkup „okuženih“ naložb finančnih akterjev, in gospod Almunia je imel prav o vsem, kar je rekel v zvezi s tem.

Finančni sistem Unije ostaja v celoti čvrst, zato ni potrebe po takšnih ukrepih, vendar moramo biti previdni in ne smemo izključevati ničesar v imenu kakršne koli ideologije. Zdaj sta na dnevnem redu realizem in pragmatizem. Če bo potrebno, bomo morali obravnavati možna sistemska tveganja z uporabo sredstev, s katerimi razpolagamo.

Izredna posredovanja s strani centralnih bank in regulatorjev so pomembna, vendar vsi strokovnjaki priznavajo, da sami ne morejo rešiti krize. Evropejci se morajo soočiti s svojimi odgovornostmi in poseči na druga zadevna področja.

Odzvati se moramo na upočasnitev gospodarske rasti. To je bil predmet skupnega evropskega pristopa, ki so ga sprejeli ministri za gospodarstvo in finance na neformalnem zasedanju Sveta v Nici. Ministri so se skupaj s Komisijo in predsednikom Evropske centralne banke odločili, da bodo samodejnim stabilizatorjem omogočili prosto delovanje na področju proračunskih zadev v tistih državah članicah, ki imajo še nekaj manevrskega prostora.

Odobrili so tudi finančni načrt za evropska MSP, v okviru katerega bo do leta 2011 Evropska investicijska banka zagotovila 30 milijard EUR, kar bo dovolj velika podpora za sektor, saj je kljub temu, da je finančna kriza v Evropi manj izrazita kot v ZDA, v njem enako veliko tveganj za realno gospodarstvo. Zanesemo se lahko, da bodo stabilen finančni sistem in trdne banke po potrebi omejili ali povečali stroške posojil, zlasti v primeru MSP. V zvezi s slednjimi so se zahtevali neposredni ukrepi.

Prav tako moramo tudi prenoviti naš finančni sistem v skladu z dvema glavnima smernicama: prva obsega takojšnje zakonodajne in ureditvene ukrepe za ponovno vzpostavitev preglednosti finančnega sistema in za pozivanju finančnih akterjev k odgovornosti. V zvezi s tem so ministri 13. septembra 2008 pokazali svojo odločenost, da pospešijo izvajanje načrta, sprejetega leta 2007, da bi se odzvali na prve znake finančne krize. Ta načrt določa štiri ključne ukrepe za reševanje finančnih pretresov: preglednost, bonitetna pravila, vrednotenje sredstev in delovanje trgov, vključno z bonitetnimi agencijami.

Prišel je čas, da poskrbimo za nadzor bonitetnih agencij, spremembe v nadzoru bančnega poslovanja in prilagoditev računovodskih standardov, ki so nedvomno igrali prociklično vlogo na finančnem področju. To je resnična prednostna naloga francoskega predsedstva in o tem bomo razpravljali na naslednjem srečanju Evropskega sveta. To bo potrdil tudi komisar, mislim pa, da bo Komisija kmalu predlagala spremembo direktiv, ki veljata od leta 2006 in zadevata zahteve v zvezi z lastnimi sredstvi.

To je eden izmed ukrepov, ki se trenutno pripravljajo na številnih področjih za namen reševanja finančnih pretresov, ki seveda vključujejo tudi nedavna priporočila, ki jih je pripravil Forum za finančno stabilnost. Vem, da bo Komisija lahko zelo hitro predstavila te predloge, in zanašamo se na to, da bo Parlament o teh nujnih predlogih dosegel dogovor s Svetom že na prvem branju pred koncem tega mandata.

Čez nekaj tednov pričakujemo od Komisije tudi predlog o bonitetnih agencijah. Ta bo nadaljeval od zahteve, ki jo je julija 2008 izdal Svet finančnih ministrov, in tudi pri tem se zanašam na Parlament, da bo čimprej dosegel dogovor o tem velikopoteznem predlogu.

Z zadovoljstvom ugotavljam tudi, da je bila sprejeta odločitev za oblikovanje delovne skupine, ki bo preiskala, kako naj se pri bonitetnem nadzoru bank in zavarovalnic upošteva tudi ciklična narava razvoja, zlasti kar zadeva kapital. Temu bi morali slediti tudi posebni ukrepi.

To so temeljni sestavni deli reforme finančnega sektorja, ki se jim bodo z napredovanjem na področju evropske preiskave finančne krize verjetno pridružile tudi druge pobude. Parlament mora pri tej preiskavi odigrati svojo vlogo v celoti, predsedstvo pa z velikim zanimanjem upošteva nedavne prispevke te institucije. Pri tem mislim predvsem na hedge sklade, ki bi lahko po mnenju nekaterih strokovnjakov bili naslednje žrtve krize. Mislim pa tudi, kot sem že dejal, na vprašanje računovodskih standardov in tudi na plače v finančnem sektorju, kjer moramo nemudoma ukrepati.

Reči, da moramo nadaljevati z našim popustljivejšim pristopom in da ne potrebujemo nobene ureditve, kot sem slišal od nekaterih evropskih voditeljev, je napačno. Več kot napačno: to pomeni napad na stabilnost finančnega sistema; to pomeni napad na razum. Popolnoma jasen bom: če moramo premisliti o ureditvi hedge skladov, potem mora Evropska unija to storiti. Misliti moramo na preglednost tveganj, nadzorne pristojnosti regulatorjev in plače tovrstnih organov.

Druga smernica obsega krepitev finančnega nadzora. Finančni ministri so pozdravili sporazum evropskih odborov regulatorjev, da se do leta 2012 uskladijo zahteve za podatke, ki jih evropske banke prenašajo nadzornim organom. To so prvi pomembni rezultati, vendar jim morajo slediti še drugi, ministri pa so sklenili, da si bodo še naprej prizadevali za izboljšanje koordinacije spremljanja in nadzora finančnih akterjev. Predsedstvo je pripravljeno sodelovati s Parlamentom in Svetom, da bi se povečala vključitev nadzora in bonitetnega spremljanja skupin, ki po svoji naravi čedalje bolj segajo čez meje. Unija zahteva učinkovitejši in bolj celosten nadzorni sistem, da bi bila bolje opremljena za reševanje finančne krize.

Gospe in gospodje, Francija predseduje Svetu Evropske unije v zelo prelomnih časih. V celoti se zavedamo naših odgovornosti v teh težkih okoliščinah. Prišel je čas, da se sprejmejo pomembne odločitve v zvezi z organizacijo našega finančnega sistema, njegovim mestom znotraj evropskega gospodarstva in njegovo vlogo, ki bi morala še naprej biti financiranje podjetij in posameznikov.

Unija v teh zadnjih nekaj mesecih ni bila brez dela. Predsedstvo lahko torej črpa iz dosedanjih presoj in dela, ki ga je na tem področju opravila Komisija, kakor tudi iz dela številnih strokovnjakov, vključno z gospodom Ricolom iz Francije.

Oktobrski Evropski svet je priložnost za opredelitev strogih smernic na evropski ravni: to je naš cilj. Jasno je, da Evropa ne sme ukrepati sama. Mora biti proaktivna in spodbujati nova mednarodna sodelovanja, kot je včeraj v Združenih narodih dejal predsednik Sarkozy. Predlagamo tudi organizacijo mednarodnega srečanja pred koncem leta, ki bi vključeval skupino G8 in njihove finančne regulativne organe. Naš cilj je pomagati pri oblikovanju prvih načel in novih skupnih mednarodnih pravil za natančen pregled mednarodnega finančnega sistema.

Evropska unija prek tovrstne pobude kaže, kolikšen pomen pripisuje novemu, uravnoteženemu svetovnemu upravljanju. Evropski in mednarodni odgovor morata obravnavati kratki, srednji in dolgi rok. S kratkoročnega vidika potrebujemo izredne ukrepe, s srednjeročnega spremembo zakonodaje, z dolgoročnega pa bolj celovito preiskavo vloge našega gospodarskega modela v smislu rasti in zaposlovanja ter nadaljevanje strukturnih reform, ki še naprej ostajajo temeljnega pomena.

S tem zaključujem to, kar sem vam želel sporočiti danes.

  Joaquín Almunia, član Komisije. − Gospa predsednica, niz dogodkov, ki smo jim bili priča na finančnih trgih v preteklem letu in zlasti v zadnjih nekaj dnevih, je tako obsežen, da presega vse, kar smo kdaj koli doživeli. Mnogi so prepričani – in z njimi se strinjam –, da bo to povzročilo velike spremembe pri delovanju mednarodnega finančnega sistema.

Od izbruha krize avgusta 2007 so razkrite izgube dosegle več kot 500 milijard USD, kar je enakovredno BDP države, kot je Švedska. Na žalost pa naj bi bila končna številka še višja.

Pospešitev prijavljenih izgub v ZDA v zadnjih nekaj tednih in naknaden padec zaupanja vlagateljev sta potisnila nekaj večjih finančnih institucij na rob propada. V primerih, kadar propad ene izmed teh institucij pomeni sistemsko tveganje – to pomeni, da povzroča tveganje za celoten finančni sistem –, se zahtevajo nujni reševalni ukrepi.

Nekateri izmed teh reševalnih ukrepov imajo obliko javne intervencije, kot je bila tista, ki sta jo opravila ameriško ministrstvo za finance ter ameriška centralna banka Zvezne rezerve, da bi se izognila stečaju največje zavarovalnice na svetu AIG ali hipotekarnih družb Fannie Mae in Freddie Mac, ki sta skupaj prevzeli jamstvo za polovico vseh hipotek v ZDA.

Pri drugih ukrepih je šlo za zasebne prevzeme, kot je nakup investicijske banke Merrill Lynch, ki jo je prevzela Bank of America.

Za ostale, kot se je zgodilo investicijski banki Lehman Brothers ali skoraj dvema ducatoma regionalnih ameriških bank, je bil stečaj edina možna izbira. Bili smo skratka priče izrednemu preoblikovanju ameriškega bančnega okolja.

Zaradi tega pa smo dosegli točko, na kateri se ameriški finančni sistem sooča z velikim problemom zaupanja. Na tej točki, kot pravijo organi ZDA, številna jamstva niso več odgovor. Nujno potrebna je sistemska rešitev.

Kratkoročno vsi potrebujemo odgovor, ki bo povrnil zaupanje in stabiliziral trge.

Načrt ZDA, ki ga je prejšnji teden napovedal sekretar Paulson, je dobra pobuda. Na kratko, ameriško finančno ministrstvo predlaga oblikovanje zveznega sklada, da bi z bilanc stanja bank odstranil nelikvidna sredstva – tista jamstva, povezana s hipotekami, ki tvorijo temelj problemov, s katerimi se soočamo. Njihova odstranitev iz sistema bi pomagala odpraviti negotovost in trg ponovno osredotočiti na bistva. Vendar pa je treba podrobnosti tega predloga ustrezno – in hitro – opredeliti, če naj doseže uspeh.

Lahko bi rekel, da govorimo o ameriškem načrtu, ki je bil sprejet za namen reševanja okoliščin v ZDA, kjer – na to je treba spomniti – je do krize prišlo in kjer je bil finančni sektor kar najbolj prizadet. Vendar pa moramo vsi analizirati, zakaj se je to zgodilo. Vsi se moramo spopasti s posledicami in se odzvati na trenutno stanje.

Da bi to storili, moramo najprej razumeti, kako smo do sem sploh prišli. Izvor pretresov, s katerim se soočamo danes, je v vztrajnih globalnih neravnovesjih v svetovnem gospodarstvu, ki so ustvarila okolje visoke razpoložljivosti likvidnosti in slabe ocene tveganj.

Medsebojna povezava svetovnih finančnih trgov, visoka raven vpliva in uporaba inovativnih in kompleksnih finančnih tehnik in instrumentov, ki so bili samo delno razumljeni, so povzročile, da so ta tveganja zajela ves mednarodni finančni sistem, česar do sedaj še ni bilo.

Jasno je, da udeleženci na trgu – pa tudi regulatorji in nadzorniki – niso mogli pravilno razumeti tveganj tega stanja in zato niso mogli preprečiti posledice, ki jih čutimo danes.

Prav res, v mesecih, ki so vodili do krize, so na ta prikrita tveganja opozarjali tudi Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka in Komisija. Vedeli smo, da je položaj nestabilen, vendar pa nismo mogli vedeti in nihče ni mogel napovedati, na kakšen način, kako in v kolikšni meri bo naraščajoče neizpolnjevanje obveznosti v sektorju drugorazrednih hipotek sprožilo krizo.

Kar se dogaja zdaj, je proces nazadovanja zadnjih nekaj let in oklepanje finančnega sistema na posledično potrebo po razdolževanju. Zaradi izredno visokega finančnega vzvoda in obsega povezav med tveganji je proces reševanja še posebej boleč. Pomanjkanje preglednosti v sistemu in nezmožnost nadzornikov, da bi sestavili natančno in celotno sliko stanja, sta pripeljala do zmanjšanega zaupanja.

To je najmočneje prizadelo finančni sektor, saj je nervoza med bankami povzročila izsušitev likvidnosti na medbančnem trgu posojil.

Nekaj ključnih kreditnih trgov je še vedno neuravnovešenih, nedavno pa je med vlagatelji prišlo do bega h kakovosti, kar so spremljale naraščajoče razlike med izhodiščnimi donosi obveznic in donosi relativno tveganih naložb.

Zaradi hitrega in usklajenega posredovanja centralnih bank – pri čemer je pomembno vlogo odigrala ECB – smo se uspeli izogniti hudemu pomanjkanju likvidnosti. Kljub temu so banke še vedno pod pritiskom. Kriza zaupanja je privedla do padca cen sredstev, kar je še povečalo pritisk na bilance stanja bank. Vse to skupaj s stanjem na medbančnem trgu bankam povzroča težave pri dokapitalizaciji.

Stanje tukaj v Evropi je manj akutno, države članice pa zaenkrat še ne mislijo, da je potreben tak načrt, kot ga imajo ZDA.

S srednjeročnega vidika je očitno, da potrebujemo več celovitega strukturnega odziva. Zadnji dogodki na finančnih trgih so jasno pokazali, da je treba izboljšati trenutni model ureditve in nadzora.

Kratkoročno se moramo takoj posvetiti slabostim trenutnega okvira, v tej zvezi – pri čemer se v celoti strinjam s stališčem Sveta – program ECOFIN-a o ureditvenih ukrepih in priporočila Foruma za finančno stabilnost vsebujejo vse potrebne elemente. Kot veste, to vključuje konkretne pobude za večjo preglednost za vlagatelje, trge in regulatorje, spremenjene kapitalske zahteve za bančne skupine in pojasnitev vloge bonitetnih agencij.

Komisija napreduje s svojim delom; kmalu – naslednji teden – bo predstavila predloge za spremembo direktive o kapitalskih zahtevah in upam, da bo do konca oktobra predstavila tudi predloge za novo zakonodajo o bonitetnih agencijah. Vendar pa je glede na zadnje dogodke verjetno, da bomo morali preiskati dodatna vprašanja, ki so prišla na dan.

Še naprej bomo razpravljali o tem, kaj bi bilo treba še storiti, da bi se zagotovila finančna stabilnost in popravili vzroki za to krizo, zato se v celoti strinjam z uvodnimi besedami, s katerimi je predsedstvo Sveta pozdravilo vaše prispevke.

Dovolite mi torej, da se obrnem k vplivom krize finančnega sektorja na gospodarstvo – realno gospodarstvo. Nobenega dvoma ni, da dogodki v finančnem sektorju škodijo realnemu gospodarstvu. Te vplive spremljajo še inflacijski pritiski čedalje višjih cen nafte in drugega blaga ter veliki popravki na stanovanjskih trgih v nekaterih državah članicah. Vsi ti pretresi skupaj so neposredno vplivali na gospodarsko dejavnost prek višjih stroškov in negativnih učinkov na premoženje ter, neposredno, prek hudega padca gospodarskega zaupanja. Posledica tega je bila prekinitev domačega povpraševanja v času, ko se zunanje povpraševanje upočasnjuje.

Glavni kazalci gospodarske aktivnosti kažejo na izrazito zmanjšanje temeljnih impulzov rasti, tako v EU kot območju evra. Ob vsem tem je rast BDP za to leto v naši zadnji vmesni napovedi bila v veliki meri popravljena navzdol na 1,4 % v EU in 1,3 % v območju evra. Istočasno so bile napovedi inflacije za to leto popravljene navzgor na 3,8 % v EU in 3,6 % v območju evra. Inflacija pa bi lahko bila na prelomni točki, saj bo vpliv preteklih povečanj cen energije in hrane v prihodnjih mesecih postopoma oslabel. To bi lahko okrepil še nadaljnji popravek cen nafte in drugega blaga navzdol, kar pa še ni gotovo.

Gospodarski položaj in obeti so na splošno še vedno neobičajno negotovi. Tveganja pri obetih za rast se zmanjšujejo, medtem ko se tveganja pri obetih za inflaciji večajo. Te negotovosti so še toliko večje, kar zadeva dogajanje na področju gospodarstva v naslednjem letu, vendar pa pričakujemo, da bo rast v EU in v območju evra še vedno relativno slaba.

Kako naj odgovorimo na to upočasnitev gospodarstva? Najboljši odgovor bi bil, da moramo uporabiti vse instrumente politike, ki jih imamo na razpolago.

Najprej moramo na področju proračunske politike ohraniti našo zavezanost fiskalni disciplini in pravilom Pakta stabilnosti in rasti, obenem pa pustiti samodejnim stabilizatorjem, da odigrajo svojo vlogo. V tem smislu se je reforma pakta, opravljena leta 2005, izkazala za zelo koristno.

Drugič, jasna zavezanost izvajanju strukturnih reform, kot je opredeljeno v okviru Lizbonske strategije in nacionalnih programih reform, bi bila ključna za kratkoročno povečanje zaupanja potrošnikov in vlagateljev in dolgoročno izboljšanje prožnosti in dinamičnosti naših gospodarstev. Na tej točki bi bili posebej dragoceni ukrepi za krepitev konkurence na maloprodajnih in energetskih trgih ter za izboljšanje delovanja naših trgov delovne sile.

Poleg tega je, kot sem že poudaril, bolj kot kdaj koli prej nujno treba doseči izboljšave na področju ureditve finančnih trgov in izpolniti cilje programa ECOFIN-a. Učinkovita in hitra rešitev težkih izzivov, s katerimi se soočamo, bi lahko uspela obnoviti zaupanje hitreje, kot je pričakovano, in omejiti škodo, ki je prizadela naša gospodarstva.

Naši ukrepi bodo na vsakem izmed teh področij politike učinkovitejši in uspešnejši, če jih bomo uskladiti na ravni območja evra in Evropske unije.

Nedvomno bomo morali premagati nekaj odpora, ki ga države članice kažejo pri dogovoru o skupnih ukrepih, vendar pa bi se moralo soglasje, ki smo ga dosegli na zadnjem neformalnem srečanju ECOFIN-a v Nici, poglobiti in razviti.

Pred evropskimi državami so skupni izzivi. Najučinkoviteje jih bomo premagali, če bomo pri iskanju skupnih rešitev sodelovali. Ekonomska in monetarna unija je v tem pogledu ogromen adut, zato bi morali raziskati priložnosti, ki jih nudi, da bi okrepili uskladitev ob upoštevanju smernic, ki smo jih predlagali v našem poročilu EMU@10 in majskem poročilu.

Vendar pa nam dogodki dajejo jasno vedeti, da ukrepanje znotraj Evrope ni dovolj za spopadanje s svetovnimi izzivi. Okrepiti moramo skupno zunanje ukrepanje v Forumu za finančno stabilnost, v Baselskem odboru in v skupini G7, obenem pa več pozornosti nameniti prihodnji vlogi Mednarodnega denarnega sklada.

Premisliti moramo, kako lahko oblikujemo prihodnost naših finančnih sistemov in skupnega upravljanja, vloga Evropske unije pa je pri tem ključnega pomena. Evropa je lahko gonilna sila krepitve usklajevanja na svetovni ravni in bi morala prevzeti glavno vlogo pri mednarodnih razpravah na tem področju, za kar je najprej potrebo sodelovanje evropskih držav in njihovo strinjanje o notranjih rešitvah.

  Alexander Radwan, v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospa predsednica, gospod predsednik Sveta, gospod komisar, gospe in gospodje, ko sem pravkar poslušal izjavo gospoda komisarja, sem pomislil, da sem v napačnem filmu. Večkrat je poudaril, da se izvajajo hitri ukrepi. V resnici pa je edina stvar, ki se v preteklih tednih, mesecih in letih hitro premika, trg, ki ga v naših rednih razpravah tukaj ves čas omenjamo. Dejstvo je, da je trg zelo hitro sam uredil problem investicijskih bank. Mi se nismo mogli tako hitro odzvati.

Beseda „hiter“ zagotovo ni beseda, ki bi jo lahko uporabili, ko govorimo o Svetu in zlasti Komisiji. Američani nas zdaj prijazno pozivajo, da plačamo svoj delež. O tem na tej točki ne želim govoriti. Trenutno je dovolj, da spremljamo dogajanje. Vendar pa od Sveta pričakujem – nisem pa prepričan, ali je to zmožna storiti tudi Barrosova komisija –, da vsaj zagotovi, da bomo premagali odpor Američanov in Britancev proti preglednosti na finančnih trgih. Spomniti vas moram samo na nemško predsedstvo, ko sta predsednik Sarkozy in kanclerka Merklova dala pobudo, Barrosova komisija pa je samo sedela in rekla „Kdo sta sploh Sarkozy in Merklova?“ in ni storila ničesar.

Beseda „hiter“ res ni beseda, ki bi jo lahko uporabili. Spomniti vas moram samo na podjetji Enron in Parmalat. V tistem času je Evropski parlament sprejel pomembno poročilo gospoda Katiforisa – jaz sem bil poročevalec v senci – o vprašanju bonitetnih agencij. To je bilo leta 2003. Zdaj, oktobra 2008, bo Komisija res predstavila svoje predloge, vendar pa Mednarodna organizacija komisij za vrednostne papirje že govori, da se ne bi smeli oddaljiti od Ameriške komisije za vrednostne papirje in borzo ter ameriških pravil, saj bo sicer mednarodni finančni sistem moten.

Evropa mora tukaj ubrati svojo pot. Zato mi sploh ni mar, kaj predlaga Komisija za vrednostne papirje, in če Komisija namerava iti po isti poti kot KVP, lahko rečem samo, naj se toplo zavije. Storiti moramo, kar mislimo, da je prav, Američani pa nam potem lahko sledijo. To je vse, kar sem imel reči o bonitetnih agencijah.

Slišali smo, da bi na enem branju morali obravnavati spremembo dogovora Basel II. Upam, da predstavnik Sveta to posluša, saj je to nekaj, o čemer je govoril. To lahko storimo na enem branju, vendar samo, če bo Svet odstopil od nasprotovanja evropskemu nadzornemu režimu. Kar je Svet do sedaj dosegel v svojem tesnem sodelovanju z evropskimi nadzornimi organi, je vredno obžalovanja. Nica je temeljila na medvladnem sodelovanju. Zaradi tega bi moral Svet končno izstopiti iz svoje lastne sence in razmišljati v skladu z evropskimi smernicami.

Omenjeni so bili tudi hedge skladi, kakor tudi zasebni kapital. Komisar McCreevy je še ta teden povedal Parlamentu, da se ne smemo prenagliti. Gospodu McCreevyju lahko očitamo veliko stvari, zagotovo pa ne prenagljenost.

(Medklici in aplavz)

V tem Parlamentu sem že večkrat namenil očitke gospodu McCreevyju v zvezi z vprašanjem o hedge skladih in zasebnem kapitalu. Poskrbeti moramo, da bo Komisija zdaj predložila ustrezno analizo in da ne bo še naprej živela v zanikanju. To ni več problem gospoda McCreevyja; to je zdaj problem gospoda Barrosa.

(Aplavz)

Zelo bi bil vesel, če bi zdaj dali ZDA jasno vedeti, da mora KVP – Komisija za vrednostne papirje – končno enkrat pomesti pred svojim pragom. V Siemensu se izvaja natančna preiskava, nihče pa ne pogleda v ZDA. Pričakujem, da nam bosta Komisija in Svet omogočila, da na tem področju opredelimo smer evropske politike.

(Aplavz)

  Martin Schulz, v imenu skupine PSE. – (DE) Gospa predsednica, zelo pozorno smo poslušali besede gospoda Radwana. Volilna kampanja na Bavarskem meče dolgo senco. Da, gospod Radwan, do neke mere imate popolnoma prav. Trg je vse uredil, vendar bodo račun poravnali ameriški davkoplačevalci. To je država, ki bo plačala račun.

To, s čimer se soočamo danes, ni samo stečaj investicijskih bank in večjih zavarovalnic. Je tudi stečaj filozofije gospodarstva, ki se nam je „prodajala“ dolga leta: filozofije, ki trdi, da v domnevno sodobnem gospodarstvu rast in napredek nastajata s špekulacijami in ne v resničnem svetu. To je sistem, ki je zdaj v stečaju.

(Aplavz)

Gospod Radwan, tudi mi se zelo jasno spominjamo poročila gospoda Katiforisa. Moram vam priznati, da ste prekanjen politik. V nedeljo boste kandidirali na volitvah v bavarski parlament. Pri tem vam želim vso srečo. Vendar pa ste bili prav vi, gospod Radwan, tisti, ki je ustavil poročilo gospoda Katiforisa. Tudi tega se zelo jasno spominjamo.

Charlie McCreevy danes ni prisoten, kar je škoda. Joaquín Almunia je predstavil zelo temeljito analizo. Komisar Almunia, prosil bi vas, da svojega kolega gospoda McCreevyja seznanite z ukrepi, ki so potrebni in ki jih moramo zdaj sprejeti. Ne vem, kje je. Mogoče je na dirkališču; mogoče so stavnice na dirkališču bolje urejene kot mednarodni finančni trgi. Vendar pa je jasno nekaj: od Komisije pričakujemo, da bo sprejela možne in potrebne ukrepe in to pričakujemo do konca tega leta ali najpozneje do pomladi.

To na primer pomeni sprejetje pravil za bonitetne agencije, kar se mora zgoditi zelo hitro. Ključnega pomena je tudi to, da londonske bonuse ločimo od kratkoročnih špekulativnih donosov. To je zelo pomembno. Če direktor ve, da bo 5 % od milijarde špekulativnega donosa sedlo na njegov bančni račun, ker je njegov bonus povezan s špekulativno milijardo, potem je povsem razumljivo, da bo poskušal ustvariti milijardni donos ne glede na sredstvo in ne glede na strošek: tudi če se zaradi tega zapre več deset tisoč delovnih mest, kar se v zadnjih desetletjih dogaja po vsem svetu.

Ne da bi trenili z očesom, finančni direktorji – čedni mladeniči, na katere naletimo na hodnikih – uničujejo cela podjetja in cele poslovne lokacije, ne glede na vse družbene tegobe, ki jih to povzroča. Stroški tega uničenja so vključeni v tistih 700 milijard, ki jih morajo zdaj ameriški davkoplačevalci vložiti, da bi rešili velike banke in zavarovalnice. Amaterstvo pri upravljanju v ZDA je toliko bolj očitno na podlagi dejstva, da se v tej hudi krizi rešujejo prav te velike gospodarske družbe, kar stane več kot 700 milijard dolarjev ameriških proračunskih sredstev navadnih davkoplačevalcev. Na žalost usoda teh navadnih davkoplačevalcev, njihovi dolgovi in hipoteke, ameriškem vladnem načrtu za reševanje niso omenjeni. To je torej ponovno popoln primer, kako se donosi privatizirajo, izgube pa nacionalizirajo. Tudi to je treba ustaviti.

(Aplavz)

Vse to smo slišali že na razpravi v ponedeljek. Skorajda sem dobil vtis, da bi morali skupini PPE-DE izročiti obrazce za včlanitev v Socialdemokratsko stranko: zdi se, da ne morejo dovolj hitro spremeniti svojega mnenja, liberalci pa so, moram reči, še slabši.

Na razpravi lanskega novembra o vlogi Evropske unije v globalizaciji, sem pripomnil naslednje: „Kapitalizem 'divjega zahoda', ki prevladuje na finančnih trgih, ogroža celotna gospodarstva, vključno zdaj z ameriškim gospodarstvom, in potrebuje mednarodna pravila. Potrebujemo nadzor, preglednost in omejitev pristojnosti finančnih trgov.“ V odgovor je vodja skupine ALDE dejal: „Gospod predsednik, pravkar smo slišali jezik preteklosti“. Vsaj tokrat ni prisoten na razpravi, kar bo njeno kakovost zagotovo povečalo. Kar sem rekel, ni bil jezik preteklosti. Danes nadzor in vladni nadzor dereguliranega trga – ki ne spoštuje ničesar in nikogar – bolj kot kdaj koli prej pomenita pot naprej.

Zato bi, če smem, dodal eno stvar. Seveda moramo ukrepati hitro, vendar moramo ukrepati tudi na področju, ki je meni in mojim kolegom poslancem v Evropskem parlamentu najbližje. Balon špekulacij se ne bo razpočil: tudi če bi za nekaj časa prodajo na kratko prepovedali, se bo ta spet vrnila. Druga stvar, ki se bo spet zgodila, je, da bodo vlagatelji na primer dobili spodbude za špekuliranje pri naraščajočih cenah hrane. Cene hrane naraščajo takrat, ko je na voljo manj hrane. To pomeni, da bodo tisti, ki so jim visoke cene hrane v interesu, morali poskrbeti, da bo oskrba s hrano zmanjšana. Vendar pa pomanjkanje hrane pomeni lakoto na svetu in če imamo sistem, ki omogoča, da lakota v nekaterih regijah sveta ustvarja dobičke v drugih, nam naš 700 milijard dolarjev vreden reševalni paket ne bo pomagal. Prej ali slej bo sistem v vsej svoji pokvarjenosti obrodil grenke posledice za človeštvo v celoti.

Tukaj torej ne razpravljamo o kratkoročnih potrebah. Razpravljamo o tem, kako bi lahko dolgoročno zagotovili human družbeni razvoj.

  Silvana Koch-Mehrin, v imenu skupine ALDE. – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, svetovna finančna kriza je zajela trge z nepredvidenimi posledicami. Nekateri lahko pri tem, ko gledajo bankirje, kako grešijo in izgubljajo službo, čutijo tudi zadovoljstvo. Vendar pa je to zelo kratkovidno, saj tisti, ki zares izgubljajo, niso direktorji podjetij ali trgovci. To so navadne družine, ki sta jih kriza na področju posojil in sesutje vrednosti delnic in prihrankov najmočneje prizadela. Kadar je v nevarnosti vrednost pokojnin in prihrankov, se omaje njihova finančna varnost.

Zaradi tega je pomembno, da opravimo natančno analizo finančne krize in njenih vzrokov, da bi zagotovili, da se to več ne ponovi, in vesela sem, da to počnemo danes. Martin Schulz je v svojem govoru kritiziral trge. V luči novembrskih napovedi gospoda Schulza, na katere nas je prijazno spomnil, bi s tem lahko dobil priložnost, da zasluži nekaj dodatnega prihodka kot prerok. Vendar pa trg poganja denar, ne vroč zrak; to je dejstvo, ki ga bo moral priznati.

Odmikanje od podjetništva ni ustrezen odgovor na trenutno krizo. Podjetja so tista, ki ustvarjajo delovna mesta in napredek. Ali finančni trgi res potrebujejo še več ureditve? To je lepo povzel Ludwig Erhard, oče nemškega gospodarskega čudeža. Rekel je, da bi morala država oblikovati pravila za gospodarstvo in finančni sistem, vendar mora, tako kot sodnik, ostati zunaj igre. To seveda pomeni, da mora ukrepati v primeru nepravilne igre in kršenja pravil.

Ureditev je ustrezna in pomembna za izogibanje skrajnostim, vendar pa za krizo ne moremo kriviti tržne ekonomije; krivda leži na strani tistih, ki ne želijo upoštevati okvirjev in pravil. Strokovnjaki so dolga leta opozarjali na visoko tvegana posojila, nezavarovane kredite in balon, ki je samo čakal, da se razpoči na finančnih in nepremičninskih trgih. Potrebujemo skupna in pregledna pravila za Evropo v celoti in za svet. Da, potrebujemo mednarodni nadzor, vendar na sorazmeren način. Nikomur ne bo koristilo, če bomo gibanja kapitala imobilizirali s še več pravili ter povzročili nazadovanje gospodarstva.

Predvsem moramo obnoviti zaupanje v prosti in odprti trg. Gospodarska stabilnost državljanov Evrope in sveta je odvisna od tega, ali bomo pokazali, da smo sposobni ukrepati. Vendar pa se mednarodni trgi ne bodo ustavili in čakali na odločitve iz Evrope, prav tako pa ne bodo čakali na izjave Parlamenta.

Gospod komisar, minister Jouyet, moja skupina pričakuje, da sprejmete hitre, razumne in uspešne ukrepe in da to storite takoj.

  Eoin Ryan, v imenu skupine UEN. – Gospa predsednica, predsednik Evropske centralne banke Jean-Claude Trichet je pred kratkim dejal, da se po stabilizaciji trgov ne bomo vrnili k našim običajnim poslom, temveč bomo izkusili novo normalnost.

Glede na neuspehe in slabosti na trgu in v insitutcijah, ki so na pretresljiv način prišle na dan v preteklem letu lahko odmik od zlorab in napak preteklosti samo pozdravimo. Finančna kriza je povzročila grozno paniko, vendar je pripomogla tudi k temu, da se je poudarila potreba po odpravi nejasnosti in uvedbi preglednosti ter po tem, da moramo zakonodajalci začeti urejati. Izogibati pa se moramo tudi paniki, kajti v stanju panike bomo sprejemali slabe odločitve.

V ZDA se v boju za zaustavitev katastrofe pojavljajo korenite spremembe okolja visokih financ. Naše institucije so ohranile trdnejšo držo od tistih v Združenih državah – kar je razumljivo, saj je kriza nastala onstran Atlantika –, vendar pa nas nekaj primerov opominja na to, da nikakor nismo neranljivi. Da bi zagotovili stabilnost naših trgov v prihodnosti, moramo izpeljati strukturne in sistemske reforme ter biti pripravljeni na hitro ukrepanje. Obstajajo mogoče tri stvari, ki se bodo ali so se že zgodile, kot na primer reforme – na primer zagotavljanje, da centralne banke preprečijo dvigovanje denarja iz bank in finančnih institucij – in v tej zvezi se je že veliko ukrepalo. Drugič, finančna ministrstva morajo odpraviti razloge, zaradi katerih sploh prihaja do dvigovanj denarja, to pa je prisotnost kritičnih sredstev na bilancah stanja finančnih institucij. Na koncu, ključnega pomena je, da se finančni sistem dokapitalizira.

Prve stopnje krize so že za nami. Vplivi na bančništvo in politični odziv na te prve pretrese še nekaj časa ne bodo znani. Vendar pa moramo zdaj zagotoviti, da bo nova finančna realnost, ki nastaja na drugi strani krize, močna in zdrava. Zaradi tega je treba obravnavati bistvo same krize, odstraniti kritična sredstva in očistiti bilance stanja. Da bi se izvlekli iz krize, je treba tako za namen lokalnega kot globalnega gospodarskega zdravja pokazati, da je v finančnem sistemu dovolj kapitala. Ali gre pri tem za javne ali zasebne injekcije ali kombinacijo obojih, je drugo vprašanje, vendar moramo to vsekakor kmalu dobiti.

Zaenkrat še ne vemo, kakšni bodo dokončni in trajni vplivi svetovne finančne krize in njenih posledic na evropske trge. Kar pa vemo, je, da moramo – če želimo iz te krize priti celi in zagotoviti, da so vlagatelji, trgi in državljani v novi normalnosti, ki bo nastala, zaščiteni – tudi v času dvomov in pretresov ohraniti trezno glavo in sprejeti konkretne ukrepe za izvajanje strukturnih in sistemskih reform, ki bodo varovale zdravje našega evropskega sistema in finančno blagostanje državljanov evropskih in svetovnih držav.

  Francis Wurtz, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospa predsednica, če glavni evropski voditelji želijo ilustrirati prepad, ki jih ločuje od evropskih državljanov, se morajo samo odzvati tako, kot so se odzvali na finančno krizo po srečanju finančnih ministrov 14. septembra 2008.

Kateri so glavni ukrepi, ki so bili napovedani, razen sprejetja, vendar nezadostnega povečanja posojil EIB malim in srednje velikim podjetjem?

Povzamemo jih lahko v treh točkah. Prvič, kar zadeva upanje na davčne spodbude, naj citiram Jean-Clauda Junckerja: „Sprejem evropskega načrta za oživitev smo izključili“. Uporabljali bomo Pakt za stabilnost, samo pakt in nič drugega kot pakt.

Drugič, kar zadeva proces deregulacije, ki je v teku, citiram Christino Lagarde: „Ne smemo dovoliti nikakršne upočasnitve strukturnih reform“ in Jean-Clauda Tricheta: „Vse, kar se lahko stori za namen izboljšanja prožnosti gospodarstva, nam zadostuje“; Jean-Claude Juncker pa pravi: „Reformirati moramo trg delovne sile ter trge blaga in storitev. Konkurenčnost potrebuje več prostora“.

Vprašanje, ki si ga zastavljamo vsi, je torej, kdo mora poravnati račun? Ponovno citiram Jean-Clauda Tricheta: „Bančni nadzorni organi ne bi smeli postavljati nesorazmernih zahtev v zvezi s kreditnimi agencijami“, medtem ko na drugi strani Jean-Claude Juncker pravi: „Storiti je treba vse, da se prepreči, da bi nam plače ušle izpod nadzora.“

Želimo jim reči naslednje: pridite ven iz svoje steklene kupole in se poskusite postaviti v položaj drugih ljudi. Slednji na eni strani vidijo finančne ministre, ki premikajo gore za glavne svetovne špekulante – samo ECB je izdala znesek v višini 110 milijard EUR –, na drugi strani pa delavce, ki so v nevarnosti. Da bi pomirili trge, vznemirjate podjetja.

Finančni voditelji so v imenu prostega pretoka kapitala in slavnega odprtega tržnega gospodarstva z njegovo svobodno konkurenco skupaj pognali peklenske mehanizme, ki jih ne morejo več nadzorovati. Naj vas spomnim, da je pet mesecev po začetku posojilne krize gospod Trichet, ki je predstavljal 10 glavnih svetovnih centralnih bank, še vedno govoril o preprostih „popravkih na trgu“ in napovedoval „močno rast kljub nekolikšni upočasnitvi“. Tri mesece pozneje je prosil parlamentarni Odbor za ekonomske in monetarne zadeve, da „da zasebnemu sektorju priložnost, da se spravi v red“. Kakšna sposobnost opazovanja! Če lahko sistem na tak način izgubi svoje najboljše prijatelje, potem se je znašel v eksistencialni krizi.

Prav zaradi tega moramo imeti pogum, da s tem prekinemo, če se želimo izogniti nadaljnjim čedalje bolj bolečim polomom. Prvič, prekiniti moramo z idejo o produktivnosti, ki temelji na zniževanju stroškov plač in socialne porabe. Stalni trend zmanjševanja deleža plač v dodani vrednosti je treba obrniti v nasprotno smer. To ni vir inflacije; to so nemoralna dejanja finančnikov.

Drugič, ne smemo se več zanašati na finančne trge, da bodo poganjali gospodarstvo, saj ga ne hranijo, temveč ga zastrupljajo. Evropska centralna banka mora odigrati odločilno vlogo pri usmerjanju denarja proti socialno učinkovitemu gospodarstvu, takšnemu, ki ustvarja delovna mesta, spodbuja usposabljanje in razvija javne storitve, ki zagotavlja trajnostno proizvodnjo in uporabne storitve, v katerem je dovolj prostora za raziskave in razvoj, ki spoštuje javna podjetja in javni interes in ki daje prednost sodelovanju in ne gospodarskim vojnam.

Vendar, da bi to dosegli, se mora misija Evropske centralne banke spremeniti. Banke bi morala refinancirati po bistveno drugačnih obrestnih merah odvisno od tega, ali bodo posojila koristila zdravemu gospodarstvu, ki sem ga pravkar opisal, ali pa bodo nasprotno uporabljena kot osnova za sumljive finančne špekulacije. Pogoji za pridobitev posojil bi morali biti ugodni v prvem primeru in izredno odvračajoči v drugem. Obenem je pri bankah in sredstvih potrebno uvesti strog nadzor, kapitalske transakcije pa obdavčiti. Pričeti pa je tudi treba s korenito reformo mednarodnih gospodarskih institucij, k čemer je nedavno pozval predsednik Lula v svojem govoru v Združenih narodih.

Tretjič, ustaviti je treba samozadovoljstvo in vzvišenost majhne elite, ki državljanom pojasnjuje, da je njena izbira edina prava. Če bi o vsem tem lahko vsaj razpravljali resno in odkrito ter s čutom za odgovornost, potem bi kriza v nekem pogledu prinesla nekaj koristi.

  Hanne Dahl, v imenu skupine IND/DEM. – (DA) Gospa predsednica, prva novica, ki sem jo v ponedeljek zjutraj na poti z letališča slišala na radiu v avtomobilu je bila, da moja banka prestaja hudo finančno krizo. Na srečo sem samo varčevalka, zato denarja ne bom izgubila – delničarji pa obupavajo. Svetovna finančna kriza je dosegla mojo malo banko. Bistvo problema je v razvoju globalizacije – zlasti v pravici kapitala do prostega pretoka prek meja. Priča smo bili nezaslišanim špekulacijam, katerih cilj ni bil nič drugega kot dobiček za nekatere lastnike. Ta praksa samo škodi realnemu gospodarstvu, tako kot to vidimo danes, špekulacije na ameriškem stanovanjskem trgu pa povzročajo mednarodno finančno krizo.

Zato bi morali prenehati razmišljati, da je prost pretok kapitala pot do rasti in bogastva. Ta prost pretok koristi samo špekulantom in tistim, ki se izogibajo davkom. Upam si reči, da bi navadni državljani in ljudje, ki želijo vlagati v podjetja in financirati nakup in prodajo blaga, lahko sprejeli nadzor nad tem, kdo pošilja velike zneske prek meja in zakaj. Nadzor nad kapitalskimi transakcijami bi dal demokraciji večji vpogled in večjo možnost vplivanja.

Kakšna je torej rešitev trenutne krize? Varnostna mreža, ki jo financirajo davkoplačevalci, bo zagotovo povečala agresivno, špekulativno zunanjo politiko v finančnem sektorju in spodbudila kapitalizem v najslabši obliki. Banke morajo same počistiti za bankroti in krizami; to ni naloga državnih bank in s tem davkoplačevalcev. Danski finančni svetovalec Kim Valentin predlaga, da naj reševalni sklad financirajo kar same banke. Ključnega pomena je, da je prispevek bank v novi sklad dovolj velik, da bodo banke hotele paziti druga na drugo in posredovati v času bližajoče se krize, saj bodo one tiste, ki bodo morale plačati za odstranitev posledic.

Predlagam, da uporabimo EU, da bi določili pravila o velikosti reševalnih skladov bank. To bi nam tudi pomagalo, da izpolnimo željo generalnega sekretarja ZN Ban Ki-moona po odgovorni svetovni gospodarski politiki. Banke se morajo prenehati obnašati kot otroci, ki niso nikoli izkusili padcev in ne vedo, da se lahko poškodujejo.

  Piia-Noora Kauppi (PPE-DE). - Gospa predsednica, ne strinjam se z mnenji mojih kolegov, ki za svoj neuspeh krivijo Komisijo. Mislim, da bi največja napaka, ki bi jo Evropska komisija lahko storila, bila ta, da bi mislila, da je več ureditve vedno pravi odgovor. Vsi predlogi Komisije bi morali biti sorazmerni, uravnoteženi in ustrezno naravnani.

Bila sem dokaj zadovoljna s tem, kako se je Komisija odzivala do zdaj, in še vedno sem prepričana, da ima Komisija prava orodja, da bo lahko izboljšala ureditveni okvir za finančne storitve. Izboljšave bi v prvi vrsti morale temeljiti na obstoječi zakonodaji in pravni podlagi. Drugič, treba je premisliti o nezavezujočih ukrepih in, končno, če ne bo nobenih izboljšav, potem bi morali poseči po zakonski, novi ureditvi.

Mislim, da včasih radi pozabljamo, koliko smo v Evropi že storili. Od leta 2000 izvajamo temeljit pregled naših zakonov o finančnih storitvah in že smo dopolnili številne pomembne predpise. V Evropi imamo sodoben in napreden pravni okvir. Mislim, da ta okvir upošteva že veliko ljudi v Ameriki, zato se mi zdi, da naš pristop ne potrebuje korenitih sprememb.

Želim reči, da je seveda treba premisliti o tem, da nadzorni okvir ni tako dober, kot bi lahko bil. Na podlagi programa ECOFIN-a bi morali poiskati način za delo nadzornikov v Evropi, vendar pa pri tem ne smemo pozabiti na globalno razsežnost stvari. Ne smemo pozabiti, da je finančna industrija verjetno najbolj globalna industrija današnjega sveta in zato ne moremo ukrepati v vakuumu. Ne smemo pozabiti, da živimo skupaj s preostalim svetom in morali bi si prizadevati za razvoj standardov, medsebojno priznavanje in zbliževanje s čezatlantskimi partnerji – ker je to način, da v tem trenutku zagotovimo konkurenčnost – in tudi za zelo dobra pravila o zaščiti malih strank in nadaljnjem poteku teh stvari.

Na koncu še nekaj o ECB. Mislim, da se moramo ECB zahvaliti. ECB je opravila zelo dobro delo. Posledice za evropsko gospodarstvo, tako finančno kot realno, bi bile veliko hujše brez uspeha ECB pri doseganju rezultatov v zvezi z likvidnostjo. Mislim, da bi morali ECB za to čestitati.

  Pervenche Berès (PSE). – (FR) Gospa predsednica, gospod Jouyet – žal nam je, da odgovorni minister ne more biti tukaj –, gospod komisar, socialisti podpirajo trg, vendar vedo, da so na vseh trgih tako pošteni trgovci kot lopovi, kar pomeni, da potrebujemo policijo. Presenetljivo je, da je nekdo, ki želi, da bi se s sodobnimi lopovi ukvarjala sodobna policija, nenadoma obtožen arhaičnosti.

Potrebujemo sodoben nadzor in sodobno ureditev. Tu ni nobene nevarnosti, da bomo na vrat na nos sprejeli nepremišljeno in prenagljeno zakonodajo tipa Sarbanes-Oxley, saj je minilo več kot eno leto, odkar se je kriza začela. Ko je gospod McCreevy 11. septembra 2007 govoril v Odboru za ekonomske in monetarne zadeve, je s prstom pokazal na kreditne agencije kot glavne krivce. Več kot leto dni pozneje še vedno nimamo nobenega predloga. Mislim, da tega ne moremo označiti za boljšo ureditev.

Kar zadeva program, ki je bil sestavljen oktobra in decembra 2007: imam ga pred seboj in odkljukala sem njegovo vsako točko posebej. Iskreno, ta program predvsem najbrž ni bil sestavljen za takšno raven krize, kot jo imamo danes, in drugič, ko pogledam, v kolikšni meri je bil spoštovan razpored, težko rečem, kje bi bilo treba pričeti.

Francoski predsednik je napovedal načrt: obsodil bo tiste, ki so odgovorni, in zbral vse k razpravam. Toda o čem namerava razpravljati? O vrnitvi k programu, ki ga je sestavil Forum za finančno stabilnost in ki ga nihče ne more izvajati, ker nihče v Forumu za finančno stabilnost ni za to pristojen?

Vse to predlaga, vendar pa je njegov prvi odziv na krizo bil, da je jeseni 2007 odhitel v London, da bi potrdil strategijo Gordona Browna za vzpostavitev sistema za hitro opozarjanje namesto za okrepitev zmogljivosti Evrope, da se spopade s problemom, kar Barroso danes zagovarja v Washingtonu. Upam, da bo lahko prepričal svojega komisarja, Charlieja McCreevyja, tako da bo evropsko posredovanje v smislu ureditve in nadzora finančnih trgov tako močno, kot je potrebno.

(Predsednica je prekinila govornico.)

(Pripomba gospoda Purvisa o času za govor (izklopljen mikrofon))

  Predsednica. – Žal mi je. Prekinila sem gospo Kauppi in prekinila sem gospo Berès. Na splošno sem pravična, gospod Purvis.

  Daniel Dăianu (ALDE). - Gospa predsednica, ali za vso zmešnjavo res lahko krivimo samo pohlep, evforijo in poceni denar? Kaj pa pomanjkljivosti modela ustvari in posreduj, ki je povečal sistemsko tveganje? Kaj pa potvorjeni načrti s pomanjkanjem etičnosti, ki so spodbudili nepremišljeno tveganje?. Kaj pa vrednosti bonitetnih ocen, ki se pripisujejo odpadkom? Kaj pa konflikt interesov? Kaj pa banke, ki se vpletajo v transakcije igralniškega tipa? Kaj pa bančni sektor „v senci“ s svojimi finančnimi vzvodi in špekulacijami? Zakaj se oblikovalci politike niso ničesar naučili iz prejšnjih kriz, čeprav so bila poslana dobra opozorila? Samo spomnite se, kaj so pred leti rekli Lamfalussy, Gramlich, Volcker in Buffett.

Trditev, da bo ureditev potlačila finančne inovacije, se mi zdi smešna. Niso vse finančne inovacije dobre. Mar moramo prenašati kvazi mednaroden Ponzijev načrt, ki se je v zadnjem desetletju razvijal v smeri proti okuženim naložbam? Gre za pomanjkanje ustrezne ureditve in nadzora ter slabo razumevanje finančnih trgov, načina, kako delujejo, in sistemskega tveganja. Prosti trgi niso sinonim za deregulirane trge. Popravki bodo zelo boleči, zlasti v Združenih državah, vendar pa tudi Evropa ni imuna na gospodarsko nazadovanje. Rešitve ne bi smele biti neenakomerne – ne pozabite, da so trgi globalni. Za obnovo zaupanja je potrebno mednarodno usklajevanje.

(Predsednica je prekinila govornika.)

PREDSEDSTVO: GOSPOD COCILOVO
Podpredsednik

  Roberts Zīle (UEN). – (LV) Menim, da lahko za opis položaja na finančnih trgih uporabimo znano frazo: „zabava je končana in zdaj je jutro zatem.“ Nekdo bo drago plačal za boleč želodec, vendar pa obstaja nekaj držav in podjetij, ki se bodo okoristili s tem izredno slabim položajem. Z drugimi besedami, obstaja nekaj energetskih virov in zlasti razvitih držav in podjetij, ki so svoj dodatni dobiček usmerili v to smer, kar bo vsekakor tudi spremenilo središče in ravnovesje političnega vpliva v svetu. Po mojem mnenju so v Evropi v tem položaju najbolj ranljive majhne, nove države članice EU. Napačne strukturne in davčne politike v času velike gospodarske rasti zdaj ustvarjajo očitne gospodarske in družbene grožnje v večini teh držav, vključno v moji, Latviji.

Velika količina domačih zasebnih posojil v evrih iz bank držav območja evra, velik delež denarja nerezidentov v bančnem sektorju in hiter vzpon na raven evropskih povprečnih plač, izraženih v evrih, bi lahko vodili k prevrednotenju nacionalnih valut. V tem primeru lahko postane dolgoročno odplačevanje finančnim institucijam v območju evra novo breme za državljane in podjetja teh držav članic. Če se razširi razpon menjalnega tečaja nacionalnih valut glede na evro, lahko inflacija, ki je že tako visoka, napreduje in še dodatno odloži vstop novih držav članic v območje evra.

Če skupni znesek zasebnih posojil v plačilih banki predstavlja dvomestni odstotek BDP, državljani teh držav ne bodo optimistični. To bo ustvarilo izrazit politični pesimizem in bo imelo v političnem smislu v novih državah članicah vpliv na javno mnenje glede Evropske unije kot institucije, z vsemi spremljevalnimi posledicami tudi za Parlament.

  John Whittaker (IND/DEM). - Gospod predsednik, finančna kriza divja še naprej in države območja evra se soočajo z recesijo. Odgovor, ki ga nenehno dobivamo, je, da potrebujemo več predpisov, da bi finančni sektor bolje deloval.

Vendar problem obstaja zdaj, in spreminjanje pravil po tem, ko je problem nastal, nam ne bo pomagalo rešiti tega problema.

Pozivam države članice, da razmislijo o povsem drugačnem odzivu na trenutne gospodarske težave. So znak, da ne moremo nadaljevati tako, kot zdaj, in da smo zaradi izposojanja, ki je bilo prepoceni, in uvoza, ki je bil prepoceni, vsi živeli preko svojih sposobnosti in ne moremo nadaljevati trošenja v enaki meri.

Prilagajanje bo boleče, vendar je potrebno, in v teh težkih časih obstaja drugo sporočilo, ki je še bolj pomembno, vendar se mu v teh institucijah ne bo prisluhnilo. To je sporočilo, da EU ne more nadaljevati s svojimi obsežnimi zakonodajnimi programi na primer v imenu zdravja in varnosti, varstva potrošnikov, socialne enakosti, kajti glavni učinek vseh teh shem je dodajanje stroškov in uničenje proizvodne dejavnosti, od katere je odvisna naša blaginja.

V teh težkih časih je sporočilo, ki ga je treba slišati, sporočilo, da si evropske države ne morejo več privoščiti Evropske unije, njenih institucij in njenih ogromnih količin zakonodaje.

  José Manuel García-Margallo y Marfil (PPE-DE). – (ES) Gospod predsednik, poskušal bom biti zelo jasen glede na veliko raznolikost mnenj, izraženih z mojega mesta.

Prvič, trenutna kriza ni svetopisemsko prekletstvo ali kazen bogov. Trgi so bili neuspešni in ti neuspehi so sprožili intervencije, ki bi navdušile samega Keynsa. Če so bili trgi neuspešni, moramo popraviti tisto, kar je povzročilo neuspeh; z drugimi besedami, nekaj moramo narediti.

To nekaj vključuje različne stvari. Najprej moramo uporabiti terapijo s šokom, da bolnika spravimo iz njegove trenutne kome. Komisijo in Svet bi spomnil, da medtem ko lahko likvidnostne probleme reši Evropska centralna banka, so problemi s solventnostjo nekaj, kar zadeva neposredno vas: Svet, Komisijo in države članice.

Drugič, da bi preprečili, da bi se to ponovno zgodilo, moramo vedeti, kaj je povzročilo neuspeh na trgih in katera načela moramo ponovno uvesti. Neuspešni so bili obvladovanje tveganja, upravljanje in končno etika.

To pomeni, da moramo ponovno uvesti nekatera temeljna načela: preglednost proizvodov, družb in trgov; odgovornost upravljavcev; zaupanje med finančnim gospodarstvom in realnim gospodarstvom ter osrednjo vlogo politike.

Strinjam se s Svetom, da so časi popolne deregulacije končani. Samoregulirati ne morejo ne trgi ne industrija.

Končni recept – ki je potreben za cepljenje bolnika in zagotovitev, da se to ne bo več zgodilo ali zgodilo na kakršen koli drug način – je, da moramo nadaljevati s povezovanjem trgov. Doseči moramo dovolj kritično razsežnost, kot so jo v Združenih državah. Vzpostaviti moramo demokracijo evra, da bo naša valuta lahko imela nekaj vpliva v svetu v krizi, ki je globalna. Nazadnje moramo proučiti zakonodajni okvir in nadzorni okvir, ki sta tisti dve stvari, ki nista bili uspešni.

Zaradi tega se ne strinjam z mehko zakonodajo, kodeksi ravnanja ali samoregulacijo. Na nas vseh je, da ponudimo odgovor našim ljudem, ki so navsezadnje tisti, ki bodo na koncu plačali.

  Elisa Ferreira (PSE). – (PT) Kakšne ugotovitve lahko povzamem o trenutni krizi v eni minuti? Je rezultat izbire, da se dejavnosti na finančnih trgih ne nadzoruje ustrezno. Ustrezna ureditev ne ubija trgov, temveč je nasprotno bistvena za njihovo preživetje. So ljudje, ki so odgovorni za izgube, toda zdaj so tudi državljani, ki plačujejo za njihovo pretiravanje in za neuspehe v javnem nadzoru.

Opozarjalo se je že nekaj časa nazaj. Poročilo gospoda Rasmussena, ki ga je ta Parlament z zelo veliko večino sprejel včeraj, daje posamezne predloge glede tveganj pretiranih finančnih vzvodov, pomanjkanja preglednosti in navzkrižja interesov, toda to poročilo izhaja iz dela, ki ga je začela Skupina socialdemokratov leta pred začetkom krize v letu 2007.

Samoiniciativno poročilo Ieke van den Burg in Daniela Dăianuja zavzema isto stališče. Evropska unija je pomemben partner v mednarodnem kontekstu in čestitam komisarju Almunii za njegove današnje napovedi; toda ali se bo komisar McCreevy strinjal z njimi? Za paralizo, ki je prizadela Komisijo v zvezi s temi zadevami, ni nobenega možnega opravičila. Parlament dela, kar bi moral. Tudi druge institucije bi morale ravnati skladno s tem.

  Margarita Starkevičiūtė (ALDE). - Gospod predsednik, škoda, da je gospod Schulz že odšel. Poudariti želim, da je prezgodaj napovedati, kdo bo šel v stečaj, saj nihče ne ve, kdo so končni vlagatelji v slabe aktive. Morda so to banke v državni lasti.

Vseeno pa bi želela spodbuditi širši pogled na dogodke in spomniti na to, da je Parlament že v začetku tega leta predložil nekaj utemeljenih predlogov, ki jih Svet in Komisija nista sprejela. Najprej smo zahtevali, da se gospodarsko upravljanje na ravni EU uskladi z globalnim razvojem in da se posodobijo širše gospodarske smernice. Prav tako smo predlagali zagotavljanje odločnega uveljavljanja pravil konkurence EU in nedopuščanje množičnega zapuščanja trga s strani malih in srednje velikih podjetij ali ustvarjanje pošasti, ki so prevelike, da bi padle. Spodbujati in ohraniti moramo našo nacionalno, tradicionalno poslovno kulturo, saj je geslo Evropske unije „združeni v raznolikosti“.

  John Purvis (PPE-DE). - Gospod predsednik, upajmo, da bodo ameriški predlogi za nakup slabih aktiv delovali, kajti če ne bodo, se bo okužba skorajda zagotovo razširila sem. Od gospoda Jouyeta in gospoda Almunie želim zagotovilo, da je naša obramba dejansko na mestu. Imamo pripravljene naše posojilodajalce v skrajni sili, da se soočimo z najhujšim, kar se lahko zgodi v takšnih okoliščinah? Od likvidnostnega problema se premikamo k problemu solventnosti.

Res je, da bomo morali pravočasno proučiti našo zakonodajno obrambo, vendar tega ne moremo in ne smemo storiti prenagljeno, v največji krizi. Tvegali bi pretirano reakcijo, nalaganje nepotrebnih, napačno usmerjenih, prestrogih pogojev, ki bi samo škodili obetom za vlaganje v naša gospodarstva in delo v prihodnosti.

Najpomembnejša stvar, ki jo moramo narediti takoj, je povrnitev zaupanja. Gospod Almunia, besedo ste nekajkrat omenili. Poglejmo, kako se lotiti dela.

Pozval bi, da se voditelji najpomembnejših svetovnih gospodarstev Amerike, Evrope, Srednjega in Daljnega vzhoda v nekaj dneh sestanejo in svetu jasno zatrdijo, da bo nedvomno zagotovljeno, kar koli je potrebno za zadušitev plamenov, kjer koli že bodo ti plameni izbruhnili. Šele ko bodo plameni in žerjavica pogašeni, se lahko posvetimo obdukcijam, poskusimo ugotoviti, kako se je to zgodilo in kaj moramo storiti, da se to ne bi ponovilo.

Zaupanje je pomemben temelj, na katerem slonita močen finančni sistem in močno svetovno gospodarstvo. Zdaj je na političnih voditeljih na najvišji ravni – resnično srečanje na vrhu – svobodnih tržnih gospodarstev, da se zberejo – brez opravičil, brez zadrževanja, brez prerekanja – in da prevzamejo polno odgovornost za povrnitev zaupanja.

  Wolf Klinz (ALDE). - (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, finančni minister Henry Paulson je preteklih nekaj tednov poimenoval „poniževalen“ čas za Združene države, ko je razkril svoj reševalni sveženj v višini do 700 milijard dolarjev za prizadeti finančni sektor države.

Položaj v ZDA je resnično zaskrbljujoč. Finančni sistem ZDA s svojimi investicijskimi bankami, hedge skladi in strukturiranimi produkti, ki niso podvrženi običajnemu bančnemu nadzoru, in svojimi številnimi poslovnimi operacijami, ki jih izvajajo podjetja z enim samim ciljem in ki niso prikazane v nobeni bilanci, se je praktično zrušil. Malo verjetno je, da se bo v svoji prvotni obliki ponovno postavil na noge. Zadnji dve pristni investicijski banki – Goldman Sachs in Morgan Stanley – sta se zdaj preusmerili na sektor komercialnega bančništva. Obljuba poceni denarja za vse, ki bi spodbudil trajno rast, dobiček in likvidnost, je bila razkrinkana kot iluzija: ta vrsta perpetuum mobila enostavno ne obstaja. Visokega življenjskega standarda, ki ga poganjajo dolgovi, za vsakogar, z avtomobilom, hišo in vsem ostalim zgodaj v življenju, dolgoročno enostavno ni mogoče ohraniti. Dohitelo nas je realno gospodarstvo: brez zaposlitve ni prihrankov, brez prihrankov ni vlaganj in brez vlaganj ni trajnostne rasti.

Evropejci bi se morali učiti od katastrofe ZDA. Ni druge možnosti kot proračunska konsolidacija. Denar ne raste na drevesu. Izdatna dobava poceni denarja, kar socialisti vedno zahtevajo od EIB, ne bo rešila problema; samo poslabšala ga bo.

Komisija bi morala čim hitreje začeti izvajati predloge, ki jih je podprl Evropski parlament, glede listninjenja, vodenja strukturiranih produktov v pobudnikovih poslovnih knjigah, večjega nadzora, kodeksa ravnanja za udeležence na trgu in različne druge ukrepe, čeprav z občutkom za sorazmernost in skrbnost.

  Jean-Paul Gauzès (PPE-DE). – (FR) Gospod predsednik, gospod Jouyet, komisar, želel bi začeti z zahvalo gospodu Jouyetu za njegovo razpoložljivost in izredno usposobljenost, ki jo kaže na vseh področjih.

Evropa ne more periodično nositi posledic kriz, ki imajo korenine v ameriškem kapitalizmu. To so jasno navedli predhodni govorniki. Ta položaj ni sovražnost do Združenih držav. Izvira iz očitnega dejstva: kriza je posledica resnih motenj v delovanju, kar zahteva učinkovita sredstva. Samoregulacija ne zadostuje.

Toda danes je kriza globalna. Gospod Jouyet je prej povedal, da potrebujemo nove ukrepe – zakonodajo in ureditev – in da moramo oceniti bilance in solventnost bank, državne investicijske sklade, plače, preglednost, nadzor in računovodske standarde. Vse to bi bilo treba nadgrajevati in izboljšati.

Že večkrat je bilo povedano tudi, da moramo povrniti zaupanje v finančni sistem, ki je sestavni del gospodarskega življenja. Ne strinjam se s kritiko, ki je bila izražena, in verjamem, da se je francosko predsedstvo v zvezi s tem hitro odzvalo. Predlogi, ki jih je predložil predsednik Sarkozy, ki je govoril v imenu Evropske unije, so dali močno znamenje v New Yorku, in razširjeno srečanje G8, ki ga je predlagal, bo omogočilo različnim svetovnim predstavnikom gospodarstva, da se zberejo za mizo, kar je resnično pomemben korak.

Da bi domislili globalne predpise, ne moremo samo urediti zadev v Evropi. Seveda mora Evropa napredovati in tozadevno je vredno obžalovanja, da je bil odziv nekoliko počasen. Toda predpise je treba sprejeti tudi mednarodno. Gospodarstvo je globalno, kar pomeni, da morajo tudi predpisi biti globalni.

Pred nami je veliko dela in prepričan sem, da bodo ukrepi, ki jih je prej napovedal gospod Jouyet, v prihodnjih tednih in mesecih zagotovili potrebne rešitve. Nespametno bi bilo misliti, da je te zadeve mogoče rešiti v nekaj minutah.

  Karsten Friedrich Hoppenstedt (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, v zadnjih dneh smo videli veliko zmede v finančnem sistemu ZDA, če se blago izrazim. Ena od glavnih vsebin novic je bila, da je družba Lehman Brothers Holdings prisiljena vložiti predlog za zaščito pred upniki v primeru stečaja. V povezavi s tem bi izpostavil dvoje. Prvič, ZDA načrtujejo obsežen podporni sveženj. Vendar pa to ne bo končalo krize ali nas zaščitilo pred nadaljnjimi presenečenji, ko se bodo dogodki odvijali naprej.

Drugič, da, potrebno je ugotoviti, katere regulativne mehanizme je mogoče izboljšati in kje bi bilo mogoče ustvariti več preglednosti. Vendar pa obsežnejša in boljša ureditev ne bo izključila vseh neprijetnih presenečenj, ki bi se v prihodnje lahko pojavila na finančnem trgu, ker nismo seznanjeni z vsemi obstoječimi bančnimi mehanizmi.

Zakaj pravim to? Naj vam navedem primer. Presenečenja se lahko na primer pojavijo v pogodbah o neto izravnavi med bankami, ki so zelo pomembne za zmanjševanje tveganja. Seveda lahko banke pogodbe o neto izravnavi upoštevajo v oceni tveganja samo, če so te pogodbe zakonsko izvršljive. Bi lahko boljši predpisi v prihodnje izključili vsakršno negotovost glede veljavnosti pogodb o neto izravnavi? Mislim, da ne. Po mojem mnenju potemtakem niti preudarni in zanesljivi predpisi v prihodnje ne bodo izključili neprijetnih presenečenj.

  Manuel António dos Santos (PSE). – (PT) Gospod predsednik, trenutno finančno krizo, ki bo kratkoročno gospodarska in bo postala tudi socialna, morda tudi politična, bi lahko pričakovali, saj je bila predvidljiva. Sramotno je, da sta ultraliberalni dogmatizem in gospodarstvo finančnih špekulacij, tako imenovano „hudičevo gospodarstvo“, nadvladala socialno vprašanje in gospodarstvo podjetniškega duha in dejavnosti, ki je edino gospodarstvo, sposobno pridobivati premoženje in služiti državljanom.

Kot je izjavil komisar Almunia, ureditev ni bila uspešna. Ni bila uspešna in jo je treba zdaj, po kazni, temeljito predelati. Kriza v svetovnem finančnem sistemu je strukturna, kot je prav tako navedel komisar Almunia. Zaradi tega zgolj uporaba političnih instrumentov, ki so nam trenutno na voljo, ne zadostuje. Vedenje Evropske centralne banke, ki vztraja pri uporabi zdravil, ki jih trenutna bolezen zavrača, slepo optimistični avtizem določenih članov Sveta za ekonomske in finančne zadeve, ki so pred samo petnajstimi dnevi izrazili presenečenje nad razsežnostjo krize, in vedenje komisarja McCreevyja, ki predlaga spremembo nečesa, tako da se nič ne spremeni, so nesprejemljivi.

Komisar je zdaj odgovoren, da uporabi vse svoje instrumente in izvaja pritisk na države članice, da vzpostavijo nove instrumente. Ta odgovornost še zlasti vključuje upoštevanje pravilnih in visoko zastavljenih priporočil, ki jih je predložil Evropski parlament po poročilu gospoda Rasmussena.

  Dumitru Oprea (PPE-DE). - (RO) Pravijo, da lahko bežiš, vendar se ne moreš skriti pred globalizacijo. Enako velja za globalne finančne trge. Ko se je po vsem svetu ustvarjal dobiček, je bilo to običajno; zdaj, ko prihaja do izgub, je to krivda kapitalizma. Po našem mnenju je v veliki meri kriva država, ki je pozabila na eno od svojih glavnih infrastruktur, finančno infrastrukturo, ki je prav tako pomembna kot ceste, železnice in letalske proge.

Združene države, Evropska unija in države članice poskušajo sedaj položiti temelje za novo infrastrukturo: globalno finančno infrastrukturo. Žal je posredovanje države precej pozno. To ni nova ureditev, temveč zagotavljanje finančnega toka, nadzor globalnih finančnih tokov, in sodelovati bi morale vse države članice, s čimer bi omogočile, da finančni sistem ponovno pridobi verodostojnost.

  Proinsias De Rossa (PSE). - Gospod predsednik, v ponedeljek nam je komisar McCreevy povedal, da hedge skladi in zasebni kapital niso bili vzrok za trenutno vznemirjenost. Današnji časnik Guardian poroča, da je bil milijarder John Paulson včeraj razkrit kot eden od šefov hedge skladov, ki je prodajal delnice brez kritja bank Združenega kraljestva in stavil skoraj 1 milijardo GBP, da bodo njihove delnice dramatično padle. Njegova družba Paulson & Co s sedežem v New Yorku je bila najuspešnejši hedge sklad lanskega leta, potem ko je vložil v drugorazredna hipotekarna posojila, ki so se kasneje v zaostrenih kreditnih pogojih izkazala za slabo aktivo. Paulson & Co je stavil na štiri velike, znane banke, vključno s HBOS, ki se je bila prejšnji teden prisiljena strinjati z rešilnim prevzemom s strani Lloyds TSB, potem ko so strmo padle njene delnice.

Če komisar McCreevy ni pripravljen urediti vseh finančnih instrumentov, ga je treba prisiliti v odstop. Odgovornost Komisije je zagotoviti, da se tem institucijam ne dovoli prazniti žepov pokojninskih skladov, prihrankov in delovnih mest. Treba jih je ustaviti in edini način za to je, da se na to področje vnese preglednost in ureditev. Tako imenovana „nevidna roka“ trga je v pravzaprav žepar in bolj ko je neviden, več žepov izprazni.

  Predsednik. − Mislim, da gospod De Rossa predlaga, da se komisarju McCreevyju ponudi naročilo na časnik The Guardian. To bo proučila pisarna predsednika.

  Olle Schmidt (ALDE). – (SV) Gospod predsednik, vsekakor imamo razlog, da se odzovemo na nespametne odškodninske in bonusne sheme. Menim, da to delamo vsi in je povsem razumljivo, vendar bom kljub temu, ker sem poslušal razpravo, povedal, da ostra politična retorika ni način za reševanje globalne finančne krize. Ne zvenite, kot da se hočete znebiti tudi tistega, kar se splača obdržati, in ne povečujte panike, ki je prejšnji teden besnela na finančnih trgih. To se v tem Parlamentu ne sme zgoditi. Biti moramo razumni, biti moramo razsodni. To je odgovornost, ki so nam jo poverili naši volivci. Prijatelji moji, zavzeti moramo uravnoteženo stališče, ustvariti moramo dobre in učinkovite predpise in zakonodajo, ki dopuščajo prostor za rast in samoregulacijo. Skrbi me, ko slišim to ostro retoriko. Neprijetno mi je in bojim se, da bo vodila k prekomerno zakonsko urejeni skupnosti, ki ne bo mogla zagotoviti rasti, ki jo vsi tako zelo potrebujemo. Rast in upanje na ustvarjanje več delovnih mest sta tisto, kar pričakujejo volivci.

  Jean-Pierre Audy (PPE-DE). – (FR) Gospod predsednik, gospod predsednik Sveta, gospe in gospodje, začudeno sem poslušal stališča socialistov in komunistov, ki nam pripovedujejo, da je to neuspeh sistema. Očitno imajo kratkoročen spomin, oni, ki so v 20. stoletju spravili v stečaj vsako gospodarstvo v njihovih rokah. Problem je globalen in rešitev mora torej biti evropska.

Komisar, glede finančnega vprašanja bi želel vedeti, ali boste ali ne boste izvajali člena 105(6) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, po katerem lahko Svet na predlog Komisije soglasno prenese na Evropsko centralno banko posebne naloge, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij. Mislim, da državljani danes menijo, da je čas, da nadzorujemo predpise za bonitetni nadzor finančnih sistemov. Ne moremo vzpostaviti notranjega trga brez evropske ureditvene politike.

  Dariusz Rosati (PSE). - Gospod predsednik, ta kriza je pokazala, da je globalni finančni sistem resno pomanjkljiv. Najprej nadzorne agencije niso preprečile neodgovornega ravnanja vlagateljev. Videli smo razvoj novih finančnih instrumentov, ki pa niso dovolj pregledni in ne dopuščajo pravilne ocene tveganja. Nadalje lastniki in delničarji finančnih institucij niso pravilno nadzorovali svojih vodilnih delavcev, ki so si izplačevali pretirane plače in bonuse, in za kaj? Da so svoje družbe spravili v stečaj!

Potrebujemo nujno ukrepanje vsaj na teh dveh področjih. Nočemo ponovitve ameriških katastrofalnih dogodkov v Evropi. V Evropi nočemo situacije, kjer glavni direktorji odidejo z več deset milijoni dolarjev, medtem ko se davkoplačevalcem prepusti, da plačajo njihove račune. Pričakujemo, da bo Komisija v zvezi s tem resno ukrepala.

  Jean-Pierre Jouyet, predsednik Sveta. − (FR) Gospod predsednik, želel bi se zahvaliti poslancem za to razburljivo razpravo. Tukaj bi lahko ostali ure dolgo, saj je tema vsekakor vredna precejšnjega razpravljanja, in misli, ki so nam jih zaupali, so bile fascinantne. Toda žal je naš čas omejen.

Podal bom naslednje zaključke. Prvič, kar zadeva popustljivejši pristop in pomanjkanje ureditve, ob upoštevanju zadržanosti, ki sodi k mojemu delu, menim, da sem se dokaj jasno izrazil. Po mojem mnenju se moramo premakniti od razprave o ureditvi/brez ureditve. Finančna deregulacija je zdaj zastarel pojem. Od zdaj naprej bo rešitev močna, moderna finančna ureditev. Treba jo je prilagoditi; preseči moramo, kar je bilo storjeno do sedaj.

To je prvo, na kar želim opozoriti, in glede tega sem izredno jasen. Prav tako sem pozorno poslušal, kar je povedala gospa Koch-Mehrin, in ponavljam, kar je izjavila, namreč, da ureditev ni sovražnik trga. Vsak se mora soočiti s svojimi odgovornostmi. Delo državnih organov je, da urejajo in sprejemajo veljavne predpise, saj so v nevarnosti stabilnost sistema, zaščita posameznih varčevalcev in zaščita vlagateljev. Poleg tega bi rekel gospodu Wurtzu: prav tako sta zaradi te krize ogrožena zaposlovanje in rast, ki imata neposreden vpliv na realno gospodarstvo. Zato moramo ukrepati, vključno za najmanj premožne, in sicer hitro.

Moje drugo mnenje je, da mora Evropa ukrepati v okviru poglobljenega mednarodnega sodelovanja. Ni druge možnosti. Kot je bilo rečeno, Evropa mora doseči, da se jo sliši, drugače bomo izpostavljeni učinkom rešitev ZDA. To se je že zgodilo z zakonom Sarbanes-Oxley. Videli smo posledice, ki jih je imel za nekatera evropska podjetja; videli smo učinek, ki ga je imel na računovodske in tržne standarde.

Začnemo lahko takoj. Edina prednost, ki jo imamo, je, da se lahko danes Evropa, kot sta poudarila gospod Almunia in predsednik Sarkozy, odločno uveljavlja, uveljavi svoj glas na mednarodnem prizorišču, zgrabi vajeti in prevzame prednost. Evropejce pozivam k uskladitvi, tako da bo Unija močno prisotna na mednarodnem prizorišču, in k premisleku o mednarodnih finančnih strukturah in mednarodnih regulativnih organih.

Kajti če se ne sprejme nobenih mednarodnih ukrepov, se ne moremo pritoževati, da nimamo druge možnosti, kot da črpamo iz državnih skladov, ki bi jih poleg tega želeli obdržati. Nočem soditi, vendar mora biti v tem poročilu določena doslednost. Vedeti moramo, kaj hočemo storiti, in da če Evropa ne bo ukrepala, se bomo morali zanesti na druge sklade, da bomo stabilizirali finančni sistem.

Moje tretje mnenje je tisto, ki so ga izrazili številni govorniki, vključno z gospodom Schulzem. Res je, da se moramo osredotočiti na vprašanje plač in problem dobičkov, vezan na ciklične tržne dejavnosti. Vprašanje plač organizatorjev trga bi bilo prav tako potrebno videti v kontekstu tega mednarodnega odražanja. Tega ne pravim kot prvi. V preteklosti je tako rekel tudi Gordon Brown. Zdi se mi logično, in temu vprašanju se je treba poglobljeno posvetiti.

Jasno je, da to ni samo gospodarska in finančna kriza, temveč tudi kriza etike in odgovornosti. Je kriza gospodarske etike in zadeva vse akterje in politične voditelje, kakšna koli že je njihova usmeritev. Kot so poudarili gospod Wurtz in drugi govorniki, morajo finance še naprej služiti gospodarstvu; gospodarstvo ne sme biti žrtev financ.

Kot sem rekel, razmisliti je treba o vlogi finančnih institucij in načrtu, ki so ga sprejeli finančni ministri na podlagi predlogov Komisije. Pogovorimo se o specifičnem napredku. Trdim, gospa Berès, da moramo iti naprej in se, glede na časovni razpored, hitro odzvati. Ponavljam, kar je rekel gospod Almunia: Komisija se mora odzvati hitro, ker gre za vprašanje vzpostavitve zaupanja, in s to točko bi želel zaključiti.

Tudi če je Evropa manj prizadeta, je za nas še vedno pomembno, da pošljemo sporočila zaupanja. To pomeni ukrepanje, mednarodno sodelovanje, brez strahu pred prilagoditvijo predpisov, hitro odzivanje in imeti predloge na mizi pripravljene za Evropski svet 15. oktobra, uporabo predlogov Parlamenta in, kot je bilo povedano, zavedati se dejstva, da imamo opraviti s posli, ki ne zadevajo samo likvidnosti, temveč tudi solventnost celotnega finančnega sistema.

Zdaj je gospodarsko zaupanje tisto, ki bo spodbudilo rast, in zato moramo odvreči dogmatizem, da bi odločno ukrepali in uporabili celoten obseg orodij, ki jih imamo na razpolago.

  Joaquín Almunia, član Komisije. − Gospod predsednik, strinjam se z vsemi tistimi, ki so v tej razpravi poudarili, da moramo ukrepati; da se moramo odzvati na zelo veliko spremembo v našem finančnem sistemu; da se moramo učiti iz preteklih napak; in da moramo sodelovati – evropske institucije –, kajti vsi vemo, da brez našega medinstitucionalnega sodelovanja ne moremo uspeti. Pri ukrepanju moramo prav tako sodelovati z drugimi akterji v tej igri, in vemo, da govorimo o globalnih finančnih sistemih. Če ne bi bili globalni, ne bi bili prizadeti na način, na kakršnega smo, torej ne moremo pozabiti, da bi morala našemu vodenju, našim pobudam in našim odločitvam slediti visoka stopnja soglasja o naših stališčih z drugimi partnerji in drugimi akterji. Če ne – bodimo odkriti –, bomo plačali ceno za to, da smo bili jasni, vendar naivni, in ne bomo konkurenčni v finančni industriji, in ostati moramo konkurenčni – ne samo učinkoviti, ne samo nepopustljivi, ne samo sposobni se naučiti lekcij iz preteklosti, temveč tudi konkurenčni.

Kot sem povedal že v uvodnih pripombah – in strinjam se s pripombami predsedstva –, kar mislim s kratkoročnim ukrepanjem, je čimprejšnje popolno izvajanje načrta ECOFIN – in smo spet na pravi poti, gospa Berès. Ocena, opravljena pred nekaj tedni v Nici, kaže, da smo na pravi poti pri sprejemanju odločitev ECOFIN. Naslednji teden moramo predložiti predloge k Direktivi o kapitalskih zahtevah in čez nekaj tednov k Direktivi o bonitetnih agencijah.

V tem Parlamentu in v Svetu je prav tako zelo pomembno sprejetje Direktive Solventnost II v čim krajšem času. Toda onstran meja EU mora Forum za finančno stabilnost nadaljevati z intenzivnim delom; v tem trenutku je zelo pomembna institucija – odbori na ravni 3 Lamfalussyjevega okvira. Globoko smo zaskrbljeni – Parlament, Komisija, in upam, da tudi Svet – glede pomanjkanja učinkovitosti nekaterih odzivov na tej ravni, in to so ključne institucije, ki bi morale delovati veliko bolj učinkovito kot pred nekaj leti, ko so bile ustanovljene – Baselski odbor, Upravni odbor za mednarodne računovodske standarde –, to je ključni problem, kot je rekel gospod Jouyet. Torej nismo sami. Odzvati se moramo hitro, na učinkovit način, ob upoštevanju velikih problemov, s katerimi se soočamo, in hkrati zagotoviti, da našemu vodenju sledijo drugi – kot vemo, da je na številnih drugih regulativnih področjih.

S strukturnega vidika danes žal ne moremo odločati o vsem. Vendar pa je res – in se povsem strinjam –, da se bo zaradi te krize spremenil odnos med ureditvijo in trgi. Očitno je, da gre med drugim za neuspeh ureditve.

Mislim, da se vsi strinjamo, da moramo z ameriškimi oblastmi na vseh ravneh vzpostaviti močnejše odnose, ne samo v smislu naše naloge kot Komisija ali izvršilna veja oblasti, temveč tudi Parlament s Kongresom, ki je zdaj ključni akter v reševanju posebnih problemov v ZDA. Odzvati se moramo na multilateralni ravni. Pravi izvor vseh teh neuspehov v finančnih sistemih – presežek likvidnosti, pretirano tveganje, ki so ga sprejeli akterji, odpor do majhnega tveganja, ki smo mu bili priča v preteklosti – z besedami gospoda Jouyeta cupidité –, so ustvarila ta globalna neravnovesja, ki jih globalne institucije do sedaj niso mogle rešiti, in moramo ukrepati, kot združeni Evropejci, da bi prepričali druge partnerje na globalnem prizorišču, da bodo ta neravnovesja, če jih ne bomo mogli izravnati na pravilen način, ustvarila nove probleme v prihodnosti, in znotraj EU se moramo uskladiti na jasnejši in učinkovitejši način.

Živimo v ekonomski in monetarni uniji. Imamo notranji trg, imamo akcijski načrt za povezovanje finančnih storitev, toda še vedno imamo veliko notranjih ovir in neučinkovitost. Mislim, da se moramo vsi zavedati, da bo za to potrebno več evropskega povezovanja in ne več nacionalnih odzivov ali obrambnega vedenja držav članic.

Poleg tega si moramo zapomniti, kakšni so naši srednjeročni in dolgoročni izzivi, in v tem zelo težkem okolju moramo ohraniti Pakt za stabilnost in rast, lizbonsko strategijo ter energetske in podnebne strategije, ki so zdaj zelo pomembni. Ne moremo si privoščiti pozabiti, da se soočamo z ne samo zelo težkimi kratkoročnimi izzivi z vidika finančnih trgov, temveč tudi z velikimi srednjeročnimi in dolgoročnimi izzivi za svetovno gospodarstvo in našo lastno prihodnost.

Še zadnja beseda: to ni bilo v načrtu, vendar bo na dnevnem redu naslednjega ECOFIN-a, in Komisija se bo povsem strinjala s tem vprašanjem. Razmisliti moramo o sistemih nagrajevanja vodstvenih delavcev, direktorjev in generalnih direktorjev in vseh tistih, ki lahko oblikujejo trende in ki lahko sprejemajo odločitve na trgih. Povem vam nekaj – in to je naslovljeno tudi na Svet –, leta 2004 je Komisija – in zlasti moj kolega Charlie McCreevy – predložila priporočilo, v katerem je države članice prosila, naj sprejmejo odločitve v zvezi s tem, da bi se izognile napačnim spodbudam. Preučevali smo, kaj se je zgodilo od takrat, v zadnjih štirih letih. Samo ena od 27 držav članic se je z vidika Komisije pozitivno odzvala na to priporočilo. Zato se Komisija zdaj povsem strinja s tem, da se to soglasje dotakne tudi teh pomembnih vprašanj.

  Predsednik. − Razprava se je zaključila.

Pisne izjave (člen 142)

  Sebastian Valentin Bodu (PPE-DE), v pisni obliki. – Finančni sistem ZDA je v zadnjih dneh pretreslo, ko je družba Lehman Brothers vložila predlog za stečajni postopek in se je družba Merrill Lynch, ki se je bala podobnega poloma, strinjala s prevzemom s strani banke Bank of America. Borzni indeks Dow Jones je 15. septembra padel za 4,4 %, dva dni kasneje pa še za 4,1 %. Nazadovanje cen delnic po vsem svetu 15.-17. septembra je imelo za posledico približno 3 600 milijard USD izgub za vlagatelje. Delnice AIG so padle za več kot 90 %, z 72 USD lansko leto na 2,05 USD. Ameriška vlada je s finančno injekcijo v višini 85 milijard USD dne 16. septembra prevzela nadzor nad AIG. To „dogajanje“ kaže na največjo finančno krizo, s katero so soočene ZDA od svetovne gospodarske krize dalje. Do njega je prišlo teden zatem, ko je zvezna vlada ZDA prevzela nadzor nad orjaškima hipotekarnima družbama Fannie Mae in Freddie Mac. Problem je, da Lehman Brothers in AIG dolgujeta upnikom mnogo milijard, ne samo v Združenih državah, temveč tudi v Evropi. Je Evropa pripravljena pretrpeti šok, ki ga bo povzročila njena neuničljiva povezanost s trgom ZDA? Je 36,3 milijard EUR, ki sta jih v trg vložili ECB in Bank of England, dovolj, da bo nevarnost izginila?

  Zbigniew Krzysztof Kuźmiuk (UEN), v pisni obliki. – (PL) Pozornost Parlamenta bi želel obrniti k naslednjim vprašanjem.

1. Vlada ZDA in ameriška centralna banka Zvezne rezerve sta do sedaj za boj proti učinkom finančne krize namenila skoraj 1 000 milijard USD. Tako imenovani Paulsonov paket vsebuje dodatne predloge, ki naj bi stali nadaljnjih 700-800 milijard USD. To daje slutiti, da je trenutna kriza primerljiva z velikim zlomom leta 1929.

2. Poleg tega je ECB dala na razpolago približno 750 milijard USD, da bi izboljšala likvidnost, medtem ko je Bank of England sprostila približno 80 milijard USD. Te poteze dodatno potrjujejo domnevo, kako resen je položaj evropskih finančnih trgov.

3. Vsi omenjeni ukrepi kažejo, da je močno in odločno posredovanje spet priljubljeno. Celo najbolj liberalni ekonomisti prepoznavajo potrebo po uvedbi predpisov za zajezitev krize in so pravzaprav v teh postopkih pripravljeni sprejeti vključitev vlad in mednarodnih finančnih institucij.

4. Stopnja in obseg te krize bosta negativno vplivala na potek poslov v realnem gospodarstvu. Posledica tega bo recesija v gospodarstvu ZDA, kar pomeni negativno gospodarsko rast. Pomenilo bo tudi upočasnitev gospodarske rasti v Evropi.

5. Glede na to situacijo je za vse države nujno, da okrepijo institucije za izvajanje finančnega nadzora. To še zlasti velja za EU. Te institucije morajo biti sposobne izvajati okrepljen nadzor dejavnosti večjih bank, investicijskih skladov in zavarovalnih organov. Okrepljen nadzor je edini način za izboljšanje finančne varnosti in zagotovitev finančne stabilnosti v prihodnosti.

  Esko Seppänen (GUE/NGL). - (FI) Zdaj vemo, da je država potrebna kot garant kapitalizma finančno in ne samo vojaško. Vlada Združenih držav Amerike, te domovine grabežljivega kapitalizma, je privatizirala dobičke špekulacij in zdaj nacionalizira največje izgube bank slabih terjatev zaradi špekulacij v zgodovini svojega gospodarstva.

Raubtier (zver) je nemško poimenovanje kapitalizma takšne vrste, ki temelji na drugi besedi Raubgier (pogoltnost), ki je blizu Raub (rop). Oba sta boljša.

Varčevalci, ki so se po vsem svetu pripravljali na slabe čase, bodo oropani vrednosti nekaterih svojih prihrankov v prihajajočih letih, ko se bo, kot posledica dogodkov prejšnjega tedna, svetovno gospodarstvo dvignilo in/ali pa bomo začeli gospodarsko nazadovati. Težko si je predstavljati, kako bi Združene države drugače lahko plačale ogromen dolg, ki so si ga nakopale zdaj, in kako se bo v času inflacije, upadanju kupne moči denarja, odzvala na svojo slabšajočo se sposobnost odplačevanja dolga in normalizacijo svojih precenjenih sredstev.

Bombe, ki juh je dovolila ameriška vlada in so jih naredile teroristične banke na trgu kapitalizma zveri, ki temeljijo na poslih zamenjave, virtualnem združevanju finančnih produktov, insolventnosti strank, ki niso kreditno sposobne, in ponarejenih policah kreditnega zavarovanja, so eksplodirale v obraz davkoplačevalcev; in ceno plačuje ostanek sveta.