Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2008/2613(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :

Predložena besedila :

B6-0378/2008

Razprave :

PV 25/09/2008 - 4
CRE 25/09/2008 - 4

Glasovanja :

PV 25/09/2008 - 7.9
CRE 25/09/2008 - 7.9

Sprejeta besedila :


Dobesedni zapisi razprav
Četrtek, 25. september 2008 - Bruselj Edition JOIzdaja UL

4. Socialni paket (Drugi del: čezmejne zdravstvene storitve) (razprava)
Video posnetki govorov
PV
MPphoto
 
 

  Predsednik. − Sledijo izjave Sveta in Komisije glede Socialnega paketa (Drugi del: čezmejne zdravstvene storitve).

 
  
MPphoto
 

  Roselyne Bachelot-Narquin, predsednica Sveta. (FR) Gospod predsednik, komisarka Vassiliou, gospod Bowis, soporočevalci, pripravljavci osnutka mnenja, gospe in gospodje, Evropskemu parlamentu se zahvaljujem, ker je privolil v spremembo našega delovnega sestanka, ki je bil najprej načrtovan za začetek tega meseca.

Kakor veste, francosko predsedstvo pripisuje velik pomen posvetovanju in dialogu o zakonodaji. Menila sem, da je zelo pomembno, da izvedem začetno izmenjavo mnenj s svojimi ministrskimi kolegi na neformalnem srečanju v Angersu, 8. in 9. septembra, preden pridem pred vas, da vam seveda razložim ne francosko stališče, ampak stališče sveta 27 ministrov za zdravje.

Prva izmenjava mnenj, kot začetno delo, ki ga je izvedla delovna skupina Sveta o zdravju, mi ne bo omogočila, da bi odgovorila na vsa vaša vprašanja o tej zelo zapleteni in raznovrstni temi, a prepričana sem, da bo na današnjem zasedanju komisarka, odgovorna za zdravje, dobila priložnost, da pojasni glavne odločitve Evropske komisije in mi dovolila, da z vami delim prve vtise Sveta.

Svet podpira sprejetje direktive o čezmejnih zdravstvenih storitvah in pravicah pacientov. Nesmiselno bi bilo odločitve na tem področju prepustiti samo Sodišču Evropskih skupnosti. Po mojem mnenju, ki ga delim s svojimi kolegi, tega ne smemo razumeti kot kritiko Sodišča ali celo vsebine njegovih razsodb, ki pacientom pogosto prinesejo velike napredke. Vendar pa bi bilo priporočljivo za zdravo politiko v Evropi, da jo razvijata dva sozakonodajalca, tj. vi in mi, kot izid političnega dialoga in demokratičnega procesa. Naš skupni cilj mora biti, da zgradimo zakonodajni okvir, ki lahko prispeva k pravni gotovosti.

Druga točka: v Angersu so delegacije vseh 27 držav hvalile kakovost dela v zadnjih mesecih in so se strinjale, da so jim med nedavnimi posvetovanji prisluhnili. Komisarki Vassiliou so se za to na neformalnem srečanju Sveta toplo zahvalili. Seveda vas je slovensko predsedstvo nedvomno obvestilo, da je bil Svet zelo neodločen glede začetne različice besedila, katerega splošne zasnove so bile 19. decembra 2007 predstavljene Svetu EPSCO. Le majhna manjšina držav je to različico podprla. Pravzaprav je bilo podobno razsežno nasprotovanje tudi v vašem Parlamentu, kakor so mi med mojimi pripravljalnimi posvetovanji s francoskim predsedstvom v Strasbourgu, Bruslju in Parizu potrdili poslanci Evropskega parlamenta. Nobenega dvoma ni, da je politični dialog, ki ga je komisarka Vassiliou začela takoj, ko je prevzela funkcijo, pomagal vzpostaviti trdno podlago za pogajanje, in Svet to pozdravlja.

Tretja točka: glede časovnega razporeda je prišel predlog, ki ga je kolegij komisarjev sprejel 2. julija, prepozno, da bil lahko načrtovali prvo branje med našim predsedovanjem, a s pogajanji v Svetu bomo pohiteli kolikor bo mogoče, medtem ko bomo začeli s političnim dialogom z Evropskim parlamentom. V tem smislu je delovna skupina za javno zdravje direktivo že večkrat preučila. Ponovno se bo sestala jutri in nadaljevala s pregledom besedila po členih. Na tem področju, kot tudi pri naših drugih političnih prednostnih nalogah, bo Francija igrala svojo vlogo v predsedujočem triu tako, da bo tesno sodelovala s Češko republiko in Švedsko. Za zapisnik naj vas opomnim, da je bila tema evropskega zdravja v službi pacientov prednostna naloga našega skupnega 18-mesečnega programa.

Četrta točka: v zvezi z obsegom osnutka direktive vem iz pogovorov s poslanci EP o Odboru za notranji trg in varstvo potrošnikov, ko so bili prejšnjega maja v Parizu, da mnogi med vami obžalujete odločitev, da se to besedilo omeji samo na mobilnost pacientov in da ne naslavlja vprašanja mobilnosti zdravstvenih delavcev. Glede na to, da sem bila v času glasovanja o poročilu Evelyne Gebhardt tudi sama poslanka EP in sem Parlament zapustila le nekaj dni pred razpravo o poročilu Bernadette Vergnaud, dobro razumem razloge za to obžalovanje. Izključitev zdravstvenih storitev iz direktive o storitvah na notranjem trgu pušča sivo območje, ki ga trenutni predlog direktive ne zajema in naslavlja samo mobilnost pacientov. Lahko bi celo rekli, da ima predlog direktive več opravka z željo po vključitvi in prilagoditvi sodne prakse Sodišča, kot pa z izločitvijo zdravstvenih storitev iz direktive o storitvah, in zato z zahtevami nekaterih poslancev EP za poseben sektorski instrument, ki pokriva zdravstvene storitve. Ministri za zdravje niso razpravljali o tej temi. Vendar je v tem pogledu vse le vprašanje časovnih razporedov in je mogoče odločitev Evropske komisije razlagati s pomočjo potrebe po čim hitrejšem odzivu na izzive, ki obstajajo na področju mobilnosti pacientov, ki že pokriva široko področje. Gotovo je, da širše zasnovana direktiva, ki bi vključevala mobilnost zdravstvenih delavcev, ne bi imela možnosti za sprejetje pred volitvami, ki bodo naslednjega junija.

Peta točka: glede vsebine besedila še nismo naslovili vseh predlaganih določb. Kljub temu lahko predsedstvo na tej ravni reče, da je s stališča Sveta predhodna odobritev za bolnišnično oskrbo ključno vprašanje za države članice EU. Opisati bi jo bilo mogoče celo kot osnovno skrb ministrov za zdravje. Med delovnim kosilom na to temo, ki je bil 9. septembra organiziran v Angersu, so bili ministri za pomikanje proti boljšemu ravnotežju med posameznimi pravicami pacientov do mobilnosti in vzdrževanju nacionalnih regulativnih in načrtovalnih pooblastil v korist vseh.

Besedila odražajo izboljšano ravnotežje predvsem s ponovnim ustvarjanjem potrebe po predhodni odobritvi za bolnišnično oskrbo. Ne gre za vprašanje dvoma o sodni praksi Sodišča, ki je določala, kako so se načela prostega gibanja, določena v Pogodbi, uporabljala na področju zdravja, ampak o potrebi po vključitvi ravnotežja, ki ga je Sodišče že vzpostavilo v svoji sodni praksi, med načelom prostega gibanja in regulativno sposobnostjo držav članic v pozitivno zakonodajo. Dejansko je razlikovalo med izvenbolnišnično oskrbo, kjer sistem članstva ne more zahtevati predhodne odobritve, in bolnišničnim zdravljenjem, kjer se zdi, da je zahteva po predhodni odobritvi potreben in razumen ukrep.

V času resnih proračunskih omejitev – staranje, tehnični napredek – morajo biti države članice sposobne imeti popolnoma pod nadzorom oskrbo, ki jo v tem pogledu nudijo, predvsem bolnišnično načrtovanje. Kot je priznalo samo Sodišče, je eden od namenov tega načrtovanja zagotoviti zadosten in trajen dostop do uravnoteženega razpona kakovostnega bolnišničnega zdravljenja po celotnem nacionalnem ozemlju. Prav tako tvori del naporov za nadzor stroškov in za preprečevanje, kjer je to mogoče, zapravljanja človeških, finančnih ali tehničnih virov.

Poudariti želim tudi, da potreba po predhodni odobritvi zagotavlja, da je mogoče zagotoviti čezmejno zdravstveno oskrbo takoj, ko je ta medicinsko upravičena. Dejansko ureditev o koordinaciji sistemov zdravstvenega zavarovanja to že priznava: odobritve se ne sme zavrniti v primeru, da enako zdravljenje ni na voljo v razumnem času. Prav tako tudi ne smemo pozabiti, da je predhodna odobritev tudi zaščitni ukrep za paciente, saj zagotavlja, da se povrnejo stroški vsake oskrbe v drugi državi članici.

In nazadnje, če se držimo tistega, kar smatramo za pravilno interpretacijo sodne prakse Sodišča, bi direktiva še vedno nudila veliko dodano vrednost z razlago pravic pacientov, s čimer bi jim zagotovila nujne informacije in zagotovila, da se ta sodna praksa interpretira na enoten način in se zato uporablja splošno in dosledno v vseh državah članicah Evropske unije.

Hvala za vašo pozornost. Ponovno bom nastopila ob koncu razprave, da odgovorim na vaša vprašanja.

 
  
MPphoto
 

  Androula Vassiliou, članica Komisije. − Gospod predsednik, imela sem že priložnost za obsežno razpravo o tem predlogu z različnimi zainteresiranimi stranmi in sodelujočimi pri procesu odločanja. Morda se spomnite, da sem predlog ob sprejetju s strani kolegija predstavila Odboru za okolje in javno zdravje in uspešno smo izmenjali mnenja. Prav tako sem imela v zvezi z nedavnim neformalnim srečanjem ministric in ministrov za zdravje v Angersu priložnost izmenjati mnenja z različnimi nacionalnimi parlamenti in seveda z državami članicami. Sedaj mi je v veliko zadovoljstvo, da imamo to razpravo in se je veselim skupaj z vami, spoštovani člani, na plenarnem zasedanju. Ob tej priložnosti se zahvaljujem gospe Bachelot-Narquin za podporo in priložnost, ki mi jo je dala, da sem lahko o tej temi obsežno razpravljala z ministri.

V ta okvir bi rada vključila predlog o pravicah pacientov. Po številnih razpravah Evropskega sodišča o vprašanju o prirojenih pravicah evropskih državljanov po Pogodbi do iskanja zdravstvene oskrbe v državi članici po njihovem izboru in po posebni zahtevi Evropskega sveta in enako Evropskega parlamenta za predstavitev predloga za ureditev pravice po tem, ko so bile določbe, povezane z zdravstveno oskrbo, izvzete – in po pravici tako – iz predloga Direktive o storitvah, je Komisija 2. julija sprejela predlog o pravicah pacientov pri čezmejni zdravstveni oskrbi.

Nedvomno je to najpomembnejša iniciativa o zdravju te sedanje Komisije. Njen cilj je zagotavljanje boljših možnosti in dostopa do zdravstvene oskrbe pacientom, ne glede na njihov kraj bivanja, medtem ko v celoti spoštuje nacionalne odgovornosti glede organizacije zdravstvene oskrbe.

Ima tri glavne cilje: prvi je pojasnitev pogojev, pod katerimi bodo pacienti upravičeni do iskanja čezmejne zdravstvene oskrbe in povračila stroškov, in njeno uresničevanje, če je to najboljša rešitev za njihov individualen položaj; drugi je zagotavljanje visokokakovostne in varne čezmejne zdravstvene oskrbe po celotni Evropi; in tretji je pospeševanje evropskega sodelovanja med sistemi zdravstvene oskrbe.

Kot sem že dejala, temelji na sodni praksi Sodišča. Po eni strani je popolnoma skladna s Pogodbo, po drugi strani pa s pristojnostmi držav članic za organizacijo in zagotavljanje zdravstvenih storitev in zdravstvenega varstva.

Predlog je strukturiran okoli treh glavnih področij.

Najprej razjasnjuje in zagotavlja skupna načela vseh zdravstvenih sistemov EU: univerzalnost, pravičnost, dostop do kakovostne zdravstvene oskrbe in solidarnost. Razveljavlja povezovalno načelo, ki ga poudarja Pogodba in Sodišče, da je država članica, na ozemlju katere je zagotovljena zdravstvena oskrba, v celoti odgovorna za določanje pravil in zagotavljanje skladnosti s temi skupnimi načeli.

Da bi državam članicam pomagali to načelo razložiti na jasnejši način, smo predlagali boljšo pojasnitev ciljev v smislu standarda kakovosti in varnostnega standarda za zdravstveno oskrbo, ki jo na svojem ozemlju zagotavljajo pacientom iz drugih držav članic.

Prav tako smo uvedli določbo, da bi zagotovili, da so pacienti iz drugih držav članic deležni enakega obravnavanja kot državljani države članice, ki jih zdravi.

Drugič, direktiva razjasnjuje pravice pacientov in s tem povezane pogoje za zdravstveno oskrbo v drugi državi članici. Ljudem v širših regijah bi bilo na primer morda lažje iskati zdravstveno oskrbo v tujini, kot pa prepotovati velike razdalje do najbližje domače zdravstvene ustanove.

Dodana vrednost čezmejne zdravstvene oskrbe je prav tako očitna za ljudi, ki iščejo visoko specializirano zdravljenje, ki ga lahko zagotovi le omejeno število zdravnikov. Tako je lahko na primer pri redkih boleznih.

Vendar pa je resničnost takšna, da se večina pacientov preprosto ne zaveda, da imajo pravico iskati zdravstveno oskrbo v drugi državi članici EU in da so upravičeni do povračila stroškov za takšno zdravljenje. In, četudi se te pravice zavedajo, so pravila in postopki pogosto daleč od tega, da bi bili jasni. S to novo direktivo želimo to razjasniti: vsi pacienti bodo dobili enako jasne informacije in jamstva o čezmejni zdravstveni oskrbi.

V praksi bo pacientom dovoljeno prejemanje tega zdravljenja v tujini in povračilo stroškov do cene enakega ali podobnega zdravljenja doma, dokler je to zdravljenje pokrito z njihovim nacionalnim sistemom zdravstvene oskrbe.

Prav tako razjasnjujemo, da so pod določenimi okoliščinami države članice upravičene do uvedbe omejitev na povračilo stroškov ali plačilo bolnišnične zdravstvene oskrbe, pridobljene v tujini s predhodno odobritvijo, če obstaja nedvomno tveganje – tudi potencialno – oslabitve nacionalnega zdravstvenega sistema.

Poleg tega direktiva razjasnjuje opredelitve bolnišnične in nebolnišnične oskrbe in na ta način poenostavlja postopke in pogoje za dostop do čezmejne zdravstvene oskrbe.

V takšni zvezi bi želela poudariti, da smo ohranili možnost razširitve pojma „bolnišnične oskrbe“ na neko zdravstveno oskrbo, ki ne zahteva nujno hospitalizacije, a je po značaju draga ali potrebuje močno infrastrukturo, da je lahko ustrezno opravljena.

Tretjič, direktiva vzpostavlja nov okvir za evropsko sodelovanje na področjih, ki smo jih identificirali kot ključna področja za prihodnost in kjer moramo delovati skupaj na ravni EU, da bi se bolje spoprijeli z izzivi pred sabo. To je narejeno v skladu z načeli, ki sem jih omenila prej, z racionalnim in izboljšanim sodelovanjem, s skupnim tehničnim vodenjem in s sistematskim iskanjem najboljših praks.

Ta okvir bo poskrbel za razvijanje povečanega prihodnjega sodelovanja na evropski ravni na področjih, kot so evropske referenčne mreže, z namenom združevanja stroke, znanja in medicinskih veščin, oboje za praktične medicinske raziskave in za diagnoze ter zdravljenje. Zlasti bo to zelo pomembno na področju redkih bolezni, zagotavljanja novih terapij, kot tudi hitrega širjenja novih zdravstvenih tehnologij.

Drugo področje je ocena zdravstvene tehnologije, pri čemer bodo najbolj učinkovite terapije na ravni EU identificirali strokovnjaki iz držav članic, te pa se bodo širile z namenom pospeševanja njihove uporabe. Kar zadeva nove terapije in njihove visoke stroške, omejevanje virov, ki so na razpolago, moramo zagotoviti, da bodo izbrani in uporabljeni na najučinkovitejši način.

Tretje področje je e-zdravje, kjer je čas za spodbujanje tehničnih zahtev za zagotavljanje interoperabilnosti na vseh ravneh in za pomoč pri uvajanju – vsaj – e-zdravja kot bistvenega dela storitev zdravstvene oskrbe jutrišnjega dne.

Četrtič, obstaja potreba po širšem pristopu na ravni EU k zbiranju zdravstvenih podatkov, povezanih s čezmejno zdravstveno oskrbo, za boljše spremljanje učinkov predlaganih ukrepov in povečanje našega epidemiološkega nadzora.

Nazadnje je tu olajšanje prepoznavanja zdravniških receptov v vseh državah članicah. Vendar pa je treba upoštevati, da bo za recepte, izdane v drugi državi članici, stroške povrnila država, iz katere izhaja pacient, samo v primeru, če je zdravilo odobreno in upravičeno do povračila stroškov v njegovi matični državi.

Na jasnem si moramo biti tudi, da ta pobuda ne pomeni usklajevanja zdravstvenih sistemov. Ne pomeni spreminjanja vlog pri upravljanju zdravstvene oskrbe. Države članice so odgovorne za odločanje o organizaciji svojih sistemov, katere koristi zagotavljajo svojim državljanom in katera zdravljenja in zdravila bodo plačale. To bo ostalo tako.

Za sedaj in za prihodnost želimo s tem osnutkom zakonodaje zagotoviti pacientom možnosti in informacije za dostop do najvarnejšega, najbolj kakovostnega in najprimernejšega zdravljenja, kadar koli je to na voljo v Evropi. Več sodelovanja med zdravstvenimi sistemi bo prav tako ustvarilo več solidarnosti in večjo razpoložljivost zdravstvene oskrbe.

Namen predlagane zakonodaje je vsekakor utreti pot za boljšo zdravstveno oskrbo po Evropi.

Kot je dejala gospa Bachelot-Narquin, Svet že razpravlja o direktivi, in upam, da bodo pogovori naglo napredovali tudi v Parlamentu in da bodo na koncu obrodili sadove.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  John Bowis, v imenu skupine PPE-DE. Gospod predsednik, vsi poznamo vprašanje na stopnici pred vrati: kaj Evropa stori zame? Tu je odgovor: Evropa zagotavlja nove priložnosti za paciente. To so dobre novice; poskrbeti moramo le, da to deluje, in delali bomo skupaj – tri institucije in vsekakor v okviru tega Parlamenta –, da bi zagotovili, da to deluje. A govorimo o sodbah Sodišča. Ne govorimo o praznem listu papirja, torej ne začenjamo na novo. Upoštevati moramo tiste sodbe.

Tiste sodbe, v besedah laika, pomenijo, da imaš, če se soočaš s pretiranim odlaganjem zdravljenja, pravico iti v drugo državo članico na zdravljenje in dobiti račun domov, dokler so stroški primerljivi in dokler je zdravljenje normalno na voljo. To je enostavno. Ko sem izdelal svoje poročilo o mobilnosti pacientov v tem Parlamentu, je bilo to neverjetno dobro sprejeto. Predvsem pa smo rekli, da mora biti to odločitev politikov in ne odvetnikov.

(FR) Gospa Bachelot-Narquin, naj citiram Jeana Giraudouxa: „Noben poet še ni nikoli tako prosto interpretiral značaja kot odvetnik interpretira resnico.“

Zato hočemo, da to interpretirajo politiki in ne odvetniki. Zato hočemo pravno gotovost, da bo vsakdo vedel, kje stoji: vlade, zdravstvene storitve, pacienti, zdravniki. In zato moramo poskrbeti, da bo to delovalo za paciente in za zdravstvene storitve. To mora biti priložnost in ne nočna mora za upravljavce zdravstvenih storitev.

Torej imamo vprašanja. Imamo vprašanja, na katera imajo pacienti pravico imeti odgovore. Ali ustrezam? Če da, kako naj nadaljujem? Kako lahko preverim, kam bom morda šel in kdo bo morda zdravnik? Kakšna je izbira? Kakšne so zahteve o zaupnosti? In kaj se zgodi, če gre kaj narobe?

To so vse vprašanja, na katera moramo najti odgovore. In potem so tu še vprašanja, o katerih moramo razpravljati med sabo; nekatera so že bila izpostavljena.

Najprej, predhodna odobritev. Moj instinkt pravi, da je za bolnišnično oskrbo pravična predhodna odobritev. Sodišče ni trdilo, da je to samo po sebi narobe; trdilo je, da je narobe, če je v določenih okoliščinah zavrnjena, zato moramo to zelo temeljito preučiti.

Prav tako moramo preučiti vprašanje receptov. Da, razumem, da mora matična država odločati o tem, kaj se predpiše, a če ti predpišejo terapijo z zdravili kot del zdravljenja v drugi državi članici in ti potem doma rečejo, da ne moreš dobiti preostanka terapije, kje potem ostane pacient? To je vrsta vprašanj, na katera moramo odgovoriti.

Naslednje vprašanje je povračilo stroškov. Pacient ne želi hoditi s polnimi žepi gotovine. Obstajati mora način, da se račun pošlje domov, mislim, da preko klirinške finančne ustanove.

A to je ukrep za paciente – ne za storitve, to je za kak drug dan. Pacienti so v središču tega – pacienti, ne odvetniki – in gre za vse paciente, ne samo za nekaj njih.

 
  
MPphoto
 

  Dagmar Roth-Behrendt, v imenu skupine PSE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, danes govorimo o predlogu, ki se resnično osredotoča na ljudi v Evropski uniji, namreč na paciente. Komisarki sem zelo hvaležna za njen uvod, a svojo hvaležnost želim izraziti tudi gospodu Kyprianouju za vse njegovo osnovno delo, ki ga je opravil v težkem času.

Zakaj temu pravim težek čas? Ker so v mnogih primerih države članice še vedno zadnji fosili, ki so ostali v Evropski uniji, ujeti v kamen, in ne razumejo, da so ljudje osrednja točka, ter verjamejo, da se svet vrti okoli njih in njihovih sistemov. To ni tako. Središčni so pacienti in oni so najšibkejše vezi v naši družbi, ker so bolni in slabotni.

Če danes govorimo o mobilnosti pacientov, vedoč, da je to dejansko pravica na notranjem trgu, kar pomeni, da bi morala veljati že več kot dvajset let, bi morali razmisliti, ali je to pravočasna razprava in ali so države članice v koraku s časom. Povem vam, da niso! Evrobarometer nam danes kaže, da se 30 % vseh ljudi v Evropski uniji ne zaveda svoje pravice do zdravljenja izven svoje države, kar pomeni, da so vse države članice stvar razumele narobe. Ljudi niso informirale o njihovih pravicah; niso jih obveščale o tem, do česa so upravičeni in kakšne možnosti imajo pacienti.

Da, imam enako mnenje kot gospod Bowis in ostali tu, in tudi kot komisarka, da bi morale države članice vsekakor ohraniti svoje neodvisne zdravstvene sisteme. Ne želimo se vmešavati v to, a prav tako želimo zagotoviti, da imajo pacienti svobodo gibanja.

V povezavi z neodvisnostjo držav članic prav tako priznavam potrebo po vnaprejšnjem načrtovanju, predvsem ko gre za bolnišnično zdravljenje pacientov. Zato bo morala biti odobritev ena od glavnih tem naših razprav. Gospod Bowis je to točko že izpostavil.

Omrežja in informacijske točke morajo zagotavljati, da pacienti vedo, kaj smejo, a vedeti morajo tudi, kje je na voljo najboljše zdravljenje – ali je to v Nemčiji ali na Cipru –, da imajo pacienti možnost za ozdravitev.

Če nam uspe izboljšati kakovost zdravstvene oskrbe in dostop ljudi do zdravstvene oskrbe v bližini doma, bo to vsekakor čudovit dosežek, in nikomur ne bo treba več aktivno raziskovati in primerjati svojih možnosti pred odločitvijo. To je tisto, kar si resnično želimo.

 
  
MPphoto
 

  Jules Maaten, v imenu skupine ALDE. – (NL) Gospod predsednik, komisarka Vassiliou, ministrica Bachelot-Narquin, prejšnji teden sem bil na predstavitvi nove spletne strani o pravicah pacientov v vseh jezikih EU, ki jo je organizirala moja danska kolegica v Skupini zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, Karen Riis-Jørgensen.

Tam je bila gospa iz Danske, ki je skoraj morda ne bi bilo. Imela je raka na prsih in pod danskim sistemom ni prišla nikamor, ker ni imela pravega števila tumorjev. Če bi imela pet tumorjev, bi jo zdravili, a imela jih je sedem in ni dosegala teh meril. Tako se je morala tako ali drugače znebiti dveh tumorjev preden bi ji lahko pomagali. Na kratko, neskončna borba. Na koncu je pomoč našla v Nemčiji. Storila je to – sposodila si je denar pri prijateljih in svojcih in šla v Nemčijo, kjer so ji pomagali. Njene metastaze so sedaj izginile. Ozdravljena je do te mere, kot lahko rečeš, da si ozdravljen raka.

Nečloveško je, da se mora neka taka oseba, posameznik, boriti proti sistemu v času, ko je bolan, v času, ko je najbolj slaboten. To je postavljanje sistema pred pacienta. To je zame povsem nesprejemljivo! Danci so na koncu plačali večino zdravljenja in na koncu je bilo vse v redu. A to, kar je morala preživeti ta ženska, ni bila izjema; to se dogaja vse prepogosto.

Tako je predlog Evropske komisije velik korak naprej k pomoči tem pacientom in moja skupina ga z navdušenjem podpira. Prav tako moramo zagotoviti, da se ta razprava ne spreobrne v ideološko razpravo. To ni le še ena direktiva o zdravstvenih storitvah. Tu ne gre za način, kako reformirati zdravstvo v Evropski uniji. Ne gre za to, ali bi moral v zdravstvu obstajati prosti trg ali ne. Po mojem mnenju to tudi ni stvar subsidiarnosti. Vprašanje ni, ali prevladajo države članice ali Unija. Ne, vprašanje je, ali pacient uspe ali ne. V resnici je pomembno le to. Vsekakor bomo morali govoriti o vseh teh ostalih stvareh, morda o njih glasno razpravljati med volilno kampanjo, a po mojem mnenju in mnenju moje skupine danes niso naša skrb.

Ne poskušamo usklajevati zdravja, sedaj ni pravi čas za to, in morda tega tako ali tako ne moremo narediti. A moramo se naučiti izrabiti priložnosti, ki nam jih nudi Evropska unija, gospodarstva na ravni, od katere imamo lahko koristi, tako da je mogoče zagotoviti pravo specialistično pomoč ljudem z redkimi medicinskimi stanji. Ta možnost seveda obstaja že leta, a sedaj jo lahko res uporabimo in jo tudi moramo.

Da zaključim: prejšnji teden je imel Parlament sestanek, ki ga je gostila Dagmar Roth-Behrendt, kjer je Evropski forum pacientov osnoval svoj manifest. Veseli me, da vidim, da pacienti izražajo svoje mnenje, ker potrebujemo njihov prispevek. Sedaj smo v položaju, ko lahko sprejmemo demokratično odločitev in sledimo zgledu odvetnikov. A odločitev bodo sedaj sprejeli pravi ljudje, namreč izvoljeni predstavniki ljudstva.

 
  
MPphoto
 

  Ryszard Czarnecki , v imenu skupine UEN. (PL) Gospod predsednik, škoda, da na prejšnjem zasedanju nismo imeli priložnosti razpravljati o tem vprašanju, ko smo razpravljali o prejšnjih dveh zakonodajnih predlogih. A kot pravi rek, bolje pozno kot nikoli. Veseli smo, da gredo predlogi Komisije res v smeri, ki jo zahteva Evropski parlament, v smeri, kamor je Evropski parlament glede tega spodbujal Komisijo.

Če je Evropa res Evropa brez meja, potem mora biti takšna najprej na področju zdravstvene oskrbe. Zagotavljanje zdravstvene oskrbe prebivalcem držav članic bo pokazalo, da smo res naredili nekaj za evropske davkoplačevalce in volivce. Konec koncev je tisto, kar zanima povprečnega Poljaka, kot tudi povprečnega Madžara, Ciprčana, Angleža in Italijana, mnogo več kot le Lizbonska pogodba, namreč to, ali bodo lahko dostopali do zdravstvene oskrbe v tujini med počitnicami ali tudi, če lahko potujejo, da bi izkoristili visoko specializirano bolnišnico.

Kot zadnje, verjamem, da bi lahko ukrepi, o katerih razpravljamo danes, resnično izboljšali zdravstveno oskrbo za tujce in istočasno povečali vpliv EU, vpliv, ki so ga zadnje čase pretresale ideološke debate in poskusi vsiljevanja neželenih institucionalnih rešitev državljanom EU.

 
  
MPphoto
 

  Jean Lambert, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospod predsednik, seveda zelo pozdravljam podano izjavo Sveta o tej direktivi in omejitve ter njen kontekst. Kot poročevalka Parlamenta o posodabljanju koordinacije socialne varnosti in seveda njegova poročevalka o izvedbenem predpisu, imam tu zelo specifičen interes, ker vprašanja o povračilu stroškov – kako se zagotavlja, kakšne informacije so podane, hitrost in način povračila, itd. – sodijo v obseg tega zadevnega predpisa. Mislim, da bi se morali, ko govorimo o vprašanjih kot je zdravstvena oskrba za ljudi, ki so na počitnicah drugje v Evropski uniji, spomniti, da to spada pod Evropsko zdravstveno kartico in pod koordinacijo socialne varnosti. To je jasno.

Namen te direktive je zajeti nekatera vprašanja, ki v tem zadevnem predpisu niso obravnavana, in mislim, da moramo biti previdni pri določanju ločnice v zvezi s tem. Vprašanje predhodne odobritve je seveda skrajno pomembno. Mislim, da si moramo biti na jasnem, da ne govorimo nujno o absolutni pravici gibanja in zdravljenja pacientov znotraj Evropske unije pod njihovimi nacionalnimi sistemi v smislu povračila stroškov s strani njihovih nacionalnih sistemov. Gre za kvalificirano pravico in mislim, da moramo to jasno izraziti.

Mislim, da moramo jasno izraziti tudi, da se s to direktivo predlaga, kakor jaz to razumem, da se bo plačevalo oskrbo, ki bo na voljo pod nacionalnim sistemom, ne novih ali drugačnih zdravljenj, tako to spet kvalificira pravico, o kateri govorimo v smislu te zadevne direktive.

Ni dvoma o tem, da je potrebno predhodno odobritev bolje upravljati in da morajo razumeti ne le pacienti, temveč tudi vpletene uprave, kaj to je in kako bi moralo delovati hitro v smislu zdravstvene potrebe. To je kriterij, ki ga je določilo Sodišče: zdravstvena potreba. Uprave morajo zato to odražati, ne nujno na svoji lastni stroškovni osnovi.

V tej direktivi je mnogo dobrodošlih stvari, prav tako pa so pomembna vprašanja glede najboljše prakse, vprašanja o kakovosti, pravni gotovosti in kdo je odgovoren. Kakor je omenil John Bowis, moramo prav tako narediti prvi korak naprej glede vprašanj, kot so na primer vprašanja o trajni oskrbi in receptih, ki zaradi njihovih sistemov v določenih državah članicah ne veljajo. A prav tako moramo biti previdni – in to velja za izvedbeni predpis na 883, kot tudi za to – da ne smemo pomagati pacientom tako, da bi ti izigrali različne sisteme drugega proti drugemu. Mislim, da sistemi zdravstvene oskrbe od tega nimajo nikakršne koristi.

V imenu svoje skupine želim razjasniti, da povečanje količine čezmejne oskrbe samo po sebi ni cilj. Gospa Routh-Behrendt je dejala, da večina pacientov želi biti zdravljenih doma in imeti tam kakovostno in hitro zdravljenje, zato povečanje količine samo po sebi, kot pravim, ni cilj. Veliko zahtev je podanih glede učinkov poskušanja povečanja količine čezmejne oskrbe, katerih mislim, da se moramo paziti, in vesel sem, da ta razprava to odraža.

Nekateri ljudje trdijo, da se s tem uvaja konkurenca, da se s tem naglo višajo nacionalni standardi in da moramo celo odpreti trg kot vzrok za dejansko povečanje in spodbujanje čezmejne zdravstvene oskrbe. Vendar pa je Parlament to stališče zelo jasno opredelil: zdravstvo ni storitev kot avtomobilsko zavarovanje. Ima zelo določeno vlogo in njegovi uporabniki niso samo potrošniki, ampak ljudje v stiski in potencialno ranljivi.

Mnogi med tistimi, ki nam govorijo, da je povečanje čezmejne zdravstvene nege dobro, nam bodo tudi zatrdili, da pokriva le 2-3 %. Vedeti želim, kakšne so ocene za prihodnost in kakšen bo učinek tega na 98 % ljudi, ki ne potujejo v tujino in trenutno tega tudi ne želijo.

 
  
MPphoto
 

  Roberto Musacchio, v imenu skupine GUE/NGL. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, žal ne morem deliti optimizma kolegov poslancev, ker sem prepričan, da bi lahko ta direktiva naredila več za posel kot za zdravje: nekakšna Bolkesteinova direktiva, toda o zdravju.

Odločilna točka za Evropo mora biti, da mora imeti vsak državljan pravico do najboljšega možnega zdravljenja v svoji državi; nedotakljiva pravica do zdravljenja kjer koli bo v nasprotnem primeru prikrila dejstvo, da zdravljenje ni na voljo doma – nekaj, kar ne sme bili pripisano vprašanjem subsidiarnosti. Prav tako prikriva interese tistih, ki radi špekulirajo glede zdravja, zagotavljajo velike posle za zavarovalniške družbe in povečujejo stroške tako za državljane kot tudi za evropsko zdravstveno potrošnjo.

Direktiva, ki je po mojem mnenju zmotna, ker ne polaga pozornosti na usklajevanje, na splošen značaj storitev, ki jih mora zagotavljati Evropa, in ne temelji na ideji, da je zdravje pravica, ki jo mora zagotoviti javni sektor in ne sme biti prepuščena sposobnosti ljudi za sklepanje zasebnega zavarovanja. Sindikati so upravičeno zelo zaskrbljeni in mi smo zaskrbljeni z njimi.

 
  
MPphoto
 

  Derek Roland Clark, v imenu skupine IND/DEM. Gospod predsednik, osrednja lastnost tega svežnja – potovanje za nebolnišnično zdravljenje zunaj matične države – je financiranje s strani matične države, a omejeno na znesek, ki bi nastal v matični državi. Torej, obstajajo prednosti odhoda v državo, kjer je zdravljenje cenejše, dokler je le-to boljše. Zdravstveni turisti bodo morali najti razliko med stroški mesta zdravljenja in osnovo za oskrbo v matični državi. Da, stroški potovanja so plačani, na koncu jih plača matična država, a na ravni matične države, zdravstvenemu turistu pa prepusti dodatke zdravljenja in verjetno presežek stroškov potovanja. Najrevnejši si tega ne morejo privoščiti in jim ostane najnižji standard zdravljenja. Bogati to lahko storijo, a se bodo verjetno v vsakem primeru odločili za zasebno oskrbo. Glede čakalnih list, če je zdravstvena oskrba neke države revna in draga, je ne bodo nadlegovali zdravstveni turisti, kjer pa je poceni in dobra, lahko kmalu pride do preobremenitev. To zato ustvarja dvotirni sistem zdravstvene oskrbe. Je to tisto, čemur pravijo nenamerna posledica?

 
  
MPphoto
 

  Luca Romagnoli (NI). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, štirje od vsakih sto državljanov v Evropi gredo na zdravljenje v tujino; vendar pa je po mojem mnenju zdravstveni turizem značilen za krajevno pomanjkanje in pomanjkanje storitev. Italijanske zdravstvene storitve porabijo približno 40 milijonov EUR na leto za Italijane, ki gredo na zdravljenje v druge države, in očitno to ne vključuje zasebnega zavarovanja.

Kakšni so razlogi za to? Nedvomno so to zelo dolge čakalne liste za storitve. V Italiji morajo, na primer, ljudje čakati 300 dni na operacijo prostate in pogosto mesec dni ali več na CT pregled. Drugič, storitve, kot so zobozdravstvo in kozmetične operacije, je treba v Italiji plačati, v drugih državah pa jih ni treba. Tretjič – in na to opozarjam vse –, ljudje gredo v tujino, da bi izkoristili tehnike, kot je umetna oploditev, ki so prepovedane ali delno prepovedane v njihovih državah, ali pa so popolnoma nezakonite, kot je nakup živih organov – medtem ko je Indija žalosten primer, so morda obstajali enako žalostni primeri v drugih državah pred njihovim vstopom v Unijo.

Na splošno se ljudje odločijo, da se bodo podali v zdravstveni turizem zaradi ponudbe visokokakovostnih in manj dragih storitev; v mnogih primerih pa imam občutek, da bi bilo potrebno poostriti nadzor Unije tako zaradi garancije uporabnikom kot tudi za zagotavljanje, da je konkurenca v enakopravnem razmerju. Socialni kontekst, v katerem se zagotavljajo storitve, je pogosto mešanica javnega in zasebnega, tudi v državah, ki so vstopile nedavno, in, gospa Vassiliou, zato bi priporočil, dodatno k načelom, na katere ste se osredotočili, strog nadzor skladnosti z obstoječimi predpisi, zaradi katerih je uporaba surovin, oznake CE in dokumentov o skladnosti obvezna, ker je treba zagotoviti koristnost medicinskih naprav in zdravljenja. Ne pozabimo, da je vedno kdo…

Predsednik je prekinil govornika

 
  
MPphoto
 

  Charlotte Cederschiöld (PPE-DE). (SV) Gospod predsednik, komisarka, ministrica, sedaj imamo poslanci Evropskega parlamenta priložnost pokazati, da smo ravno to, poslanci Evropskega parlamenta. Da se zavzemamo za Pogodbo in pravice, ki nam jih daje. Da z najboljšimi interesi pacientov v mislih sprejemamo zakone, ne da bi ščitili ali podpirali protekcionizem, ki včasih okarakterizira razpravo. Da smo zavezani k odkrivanju dodane vrednosti v sodelovanju, da bi naše paciente oskrbeli z najboljšo možno oskrbo, kjer koli bi to bilo.

Predlog, ki ga je predstavila komisarka Vassiliou, je dobra izhodiščna točka in ji je treba zaploskati. Dokončati moramo, kar je ona začela, in zagotoviti, da ne pride do nepotrebnih birokratskih ovir. Natančneje povedano, to pomeni, da države članice nimajo pravice brez razloga preprečiti prostega gibanja. Zahteve za predhodno odobritev se smejo uvesti samo v izjemnih primerih – če so podrobno navedene na seznamu Komisije ali če obstaja tveganje masovne selitve pacientov, ki bi lahko oslabila zdravstveni sistem. Ideja, da bi bila lahko uvedena zato, ker se je nekaj pacientov odločilo, da bo poiskalo oskrbo v tujini, je precej malo verjetna. Tako je izhodiščna točka: brez predhodne odobritve. Vse drugo bi bilo v nasprotju s Pogodbo.

Naslednja stopnja pri tem ustvarjanju pogojev za optimalno oskrbo je pravilno izvajanje direktive. Od bolnih ljudi ne bi smeli zahtevati, da morajo na sodišče, da bi to ocenilo njihove pravice in da bi si zagotovili, da se neupravičene zahteve za predhodno odobritev ovržejo. Sodišče bo odločilo v korist svobode gibanja, a za kakšno ceno v smislu denarja in zdravja pacientov, ki morajo vsakič znova zahtevati uveljavljanje svojih pravic! Resnično upam, da se lahko izognemo tej izkušnji in prosim svoje kolege poslance in predsednika, naj nam pomagajo; prepričana sem, da nam bo komisarka pomagala.

 
  
MPphoto
 

  Bernadette Vergnaud (PSE). (FR) Gospod predsednik, gospa Bachelot-Narquin, komisarka, gospe in gospodje, po poročilu o zdravstvenih storitvah na mojo lastno pobudo, ki ga je Parlament sprejel 23. maja 2007, Komisija sedaj kot del socialnega svežnja predlaga direktivo, ki naslavlja samo pravice pacientov glede čezmejne zdravstvene oskrbe.

Zato sem zelo zaskrbljena, da to besedilo kaže tako malo ambicioznosti in ne upošteva mnogih notranjih izzivov, ki jih je treba rešiti, da bi se lahko borili proti rastočim neenakostim v zdravstvenem sektorju, kot so staranje populacije, socialne neenakosti, geografska segregacija in težave medicinske demografije. Na vprašanju, ki je tako bistvenega pomena za državljane Evrope, Svet in Parlament zato ne moreta preprosto kodificirati odločb Sodišča. Najti moramo določeno ravnovesje, ki bo varovalo tako pravice pacientov – ki niso le potrošniki – do čezmejne oskrbe in enakopraven dostop do kakovostne oskrbe za vse, z odgovornostjo, ki temelji na solidarnosti; za zagotavljanje socialne in teritorialne kohezije in spoštovanje načela subsidiarnosti. Še vedno obstaja zaskrbljujoče sivo območje v zvezi z opredelitvami kot sta predhodna odobritev in pojem bolnišnične oskrbe. Tukaj je treba stvari pojasniti, da ne bi odprli vrat diskriminaciji, ki bi lahko v Evropi povzročila zdravstveni sistem dveh hitrosti, namesto da bi v Evropi ustvarila dodano vrednost.

Zdravje nima cene, a je strošek; direktiva, na drugi strani – in to je dobro – zagotavlja tako načelo subsidiarnosti in potrebo po tesnejšem sodelovanju za zbližanje omrežij medicinskih raziskav in informacijskih centrov za paciente.

Razprava se bo začela; biti mora poglobljena in obroditi mora sadove in ne prenagljena, deliti jo morajo vsi sodelujoči, cilj pa mora biti izgradnja pristnega evropskega socialnega modela.

 
  
MPphoto
 

  Elizabeth Lynne (ALDE). Gospod predsednik, zakaj bi moral pacient na primer izgubiti vid, ko čaka na operacijo očesne mrene v ZK, ko bi lahko to bilo narejeno v drugi državi članici? In zakaj ne bi oseba, ki v mukah čaka na operacijo kolka, smela imeti možnosti izkoristiti pomanjkanja čakalnih list v nekaterih državah članicah, včasih na manjši strošek matične države? In zakaj morajo nekateri srčni bolniki čakati več mesecev na operacijo zamašenih žil, ko ni potrebe po tem?

Če klinični zdravnik svetuje zdravljenje in tega ni mogoče zagotoviti doma, potem potrebujemo pravni okvir za zagotovilo, da ga lahko iščemo drugje. Vse prepogosto se z diskriminacijo in neenakostjo pri dostopanju do zdravstvene oskrbe srečujejo najrevnejši ljudje. Zato moramo zagotoviti, da lahko države članice pred tem zdravljenjem odobrijo zdravljenje v drugi državi. Čezmejne zdravstvene oskrbe ne smemo omejiti na tiste, ki si jo lahko privoščijo.

Enako ta nova direktiva ne sme ogrožati standardov oskrbe za tiste, ki se odločijo ostati doma. Prav tako moramo zagotoviti, da so najprej na mestu zaščite, ki postavljajo v prvo vrsto pravice in varnost pacientov. Zato je bistvenega pomena, da se razvije mehanizem, ki omogoča skupno uporabo kartotek pacientov med matično državo pacientov in državo, kjer se zdravijo.

Poleg tega moramo razviti sistem nadomestil za paciente, ki utrpijo škodo, ki se ji je moč izogniti, ko se zdravijo v drugi državi EU. In glede skupne uporabe najboljše prakse pozdravljam člen 15 osnutka direktive, ki zahteva sistem evropskih referenčnih mrež. Ti centri odličnosti bi se lahko izkazali kot uporaben način širjenja znanja, usposabljanja in izmenjave informacij. Vse prepogosto gledamo bolnišnične infekcije ali smernice za presejanje raka; odgovor je pred vrati in čas je že, da se začnemo bolj učinkovito učiti drug od drugega.

 
  
MPphoto
 

  Ewa Tomaszewska (UEN). (PL) Gospod predsednik, glavni izzivi v zdravstveni oskrbi, s katerimi se danes soočamo, so izboljšanje zdravja starejših ljudi, priprava na ravnanje pri geriatričnih boleznih v povezavi s starajočim se prebivalstvom, splošen dostop do ustrezne ravni zdravstvene oskrbe, zagotavljanje finančne stabilnosti nacionalnih zdravstvenih sistemov s posebnim poudarkom na dostopu do zdravstvene oskrbe za invalide, otroke in starejše ter za ljudi iz revnejših družin, zagotavljanje pravic pacientov v čezmejni zdravstveni oskrbi, vzpostavljanje čezmejne elektronske interoperabilnosti za medicinske evidence in hkrati zagotavljanje zaščite osebnih podatkov in omogočanje dobrih delovnih pogojev za zaposlene v zdravstvenem sektorju.

Stvarni ukrepi, predlagani v socialnem paketu za spoprijemanje s temi izzivi, kot so priprava službenega sporočila glede doseganja potreb starajočega se prebivalstva ali priprava zelene knjige glede vprašanja zaposlenih v zdravstvenem sektorju, nam dajejo upanje, da ne bomo ostali le na ravni želja. Vesela sem, da je toliko pozornosti namenjene vprašanju čezmejne zdravstvene oskrbe, ki je v tej dobi naraščajoče migracije tako pomembna.

(Predsednik je prekinil govornika)

 
  
MPphoto
 

  Eva-Britt Svensson (GUE/NGL). – (SV) Gospod predsednik, direktiva pomeni, da bo EU dobila več oblasti nad zdravstvom, in nasprotujem odprtju tega področja za zakonodajo EU. Zdravstvena oskrba je in mora ostati v nacionalni pristojnosti. Zamisel, da bi se morali pacienti vključevati v obliko zdravstvenega turizma, je napačno prednostno razvrščanje naših skupnih virov zdravstvene oskrbe. Novo temeljno načelo, da bi morali imeti pravico do oskrbe v drugi državi EU brez predhodne odobritve, odpre prehitevalni pas za oskrbo za mlade, jezikovno nadarjene in sorazmerno zdrave osebe in sproži tveganje za odvračanje virov od tistih z večjimi potrebami po oskrbi, kot so starejši in tisti s funkcionalnimi poškodbami. Jasno je, da bi moral imeti vsakdo pravico do oskrbe v drugi državi EU, če je bolan, a to pravico že imamo in ni potrebe po novi zakonodaji EU na tem področju. Zdravstvo ostaja področje nacionalne politike.

 
  
MPphoto
 

  Hanne Dahl (IND/DEM). - (DA) Gospod predsednik, vsi si želimo najhitrejšega in najboljšega zdravljenja, če bi resno zboleli, a ne želim, da se zgodi ameriški zgled, kjer premožni državljani dobijo najboljše zdravljenje, ranljivi člani družbe pa drugorazredno zdravljenje – če imajo srečo. Če nimajo sreče, pa ga sploh ne dobijo. Zato moramo določiti nekatera osnovna načela. Vsi bi morali imeti prost in enak dostop do zdravstvenih storitev in ljudi bi bilo treba zdraviti po vrstnem redu in glede na potrebo. Javna uprava mora torej izvesti oceno, da zagotovi, da zdravstveni delavec določi, kaj predstavlja „vrstni red“ in „potrebo“. Najprej bi bilo potrebno zdraviti najbolj bolne, ne pa najbogatejših. Pot naprej v smislu prostega in enakega dostopa do zdravstvenih storitev za vse državljane bi bila, da se skrbno pregledajo javni prispevki k zdravljenju v zasebnih bolnišnicah in davčni odbitki za zasebno zdravstveno zavarovanje. Zakonodaja EU ne bi smela biti usmerjena proti ideološki filozofiji, ki temelji na notranjem trgu, ampak bi morala meriti proti fleksibilnemu sistemu v Evropi, ki zagotavlja minimalne pravice vsem državljanom v smislu zdravljenja.

 
  
MPphoto
 

  Irena Belohorská (NI). (SK) Direktiva o uporabi pravic pacientov v čezmejni zdravstveni oskrbi si prizadeva za rešitev akutnega problema.

Ta problem je spor med subsidiarnostjo zdravstvenih sistemov in pravic državljanov Evropske unije do prostega gibanja in prav tako njihove osnovne človeške pravice do dostopa do zdravstvenih storitev. Prosto gibanje je pravica vsakega državljana, ki živi v državi članici, njegovo zdravje pa se giblje skupaj z njim. Če ne bi mogel pristopiti zdravstvenim storitvam, bi se soočil z resno prepreko, ki ovira prosto gibanje. Popolna enakost storitev je nemogoča zaradi različnih davkov, ki se plačujejo v posameznih državah v zvezi z zdravstvenimi storitvami, kot tudi zaradi razlikujočih se razmerij zdravljenja v posameznih državah.

Čeprav mnoge politike skrbi naval zdravstvenega turizma, predvsem z Vzhoda, so njihovi strahovi neutemeljeni. Zelo pomembna stvar za pacienta je, da je blizu svojih sorodnikov in da se mu ni treba soočiti z jezikovno oviro. Odnos pacient-zdravnik je zelo specifičen. Uspeh zdravljenja je delno odvisen od pacientovega zaupanja v njegovega zdravnika ali v zdravstveno ustanovo. Pripravljenost pacienta za potovanje v tujino na zdravljenje je odvisna od resnosti bolezni. V primerih zdravljenja, ki reši življenje, ali zdravljenja resne bolezni druge ovire niso pomembne.

Mislim, da bi bilo bolj zaželeno, da ta vprašanja rešuje Evropski parlament kot pa Evropsko sodišče. Žalostno je, da kljub temu, da smo predstavniki državljanov, težje sprejemamo odločitve kot Evropsko sodišče, ki je v vsakem primeru do sedaj spoznalo, da ima pacient prav.

V zaključek bi želela omeniti eno stvar. Mnogo mojih kolegov poslancev govori o bogatih in o revnih. Zame, kot zdravnico, je samo pacient. Ni mi pomembno, ali ima forda ali pa je brezdomec.

 
  
MPphoto
 

  Ria Oomen-Ruijten (PPE-DE). - (NL) Gospod predsednik, na začetku bi želela povedati, kako sem vesela, da vidim našo nekdanjo kolegico, Roselyn Bachelot, danes tu z nami in da nam ponovno govori, da je evropski državljan zelo pomemben. Ta del zakonodaje odraža ta poudarek. Pohvalila bi tudi komisarko Vassiliou, ki je izpeljala to zelo težko zakonodajno točko.

S to zakonodajo mi – Evropski parlament, Evropska komisija in Svet – resnično delamo nekaj za ljudi. Direktiva zagotavlja pravne varovalke za mobilnost in hkrati ponuja zakonsko osnovo za obstoječe pobude na področju čezmejne zdravstvene oskrbe.

Ko pa primerjam to direktivo z zgodnejšimi različicami, tistimi, ki smo jim nasprotovali, vidim, da je sedaj bolj osredotočena na mobilnost pacientov in manj na zdravstvene storitve, in vzrok za to je v ohranjanju zadovoljstva držav članic. Glede tega imam par kritičnih besed. Obmejna območja, ki so že sprejela nekaj dobrih pobud o čezmejni zdravstveni oskrbi – na primer dogovor o sodelovanju med Universitätsklinikum Aachen in Academisch Ziekenhuis Maastricht v moji provinci Limburg, ki bi kot del evroregije Meuse-Rhine zelo želela biti vodilno območje –, postajajo mnogo preveč odvisna od same mobilnosti in tako od kapric zavarovalcev ali dobre volje ali česa drugega s strani nacionalnih oblasti, ker v središču niso več storitve same. Pri odločitvi o tem, kako lahko pripravimo regije k mnogo večjemu sodelovanju, bi si morali dobro pogledati člen 13. In ko sem že pri tej temi, komisarka, naj poudarim, da se v evroregiji Meuse-Rhine zelo zanimamo za to, da bi bili vodilno območje.

Drugič, udeležba pacientov pri postavitvi nacionalnih kontaktnih točk. Gospa Schmidt je v Nemčiji glede tega prevzela izvrstno iniciativo in presoditi bi morali, kako bi lahko to pobliže povezali z našimi lastnimi širšimi načrti.

Še ena točka se nanaša na „seznam zdravljenj, ki ne zahtevajo prenočitve in bodo predmet istega režima kot bolnišnična oskrba“, katerega namen je izključitev nekaterih funkcij iz te direktive. Tudi o tem je treba skrbno premisliti, ker ne sme priti do situacije, kjer preveč strogo podajanje tega seznama izključuje skupne podvige, kakršnega sem ravno omenila. Najpomembneje je zavedati se, da učinkovito sodelovanje ustvarja cenejše in ne dražje centre klinične odličnosti, ki so tudi dostopnejši ljudem. Konec koncev je to tisto, k čemur stremimo.

 
  
MPphoto
 

  Anne Van Lancker (PSE). - (NL) Gospod predsednik, komisarka Vassiliou, ministrica Bachelot-Narquin, Evropa ima pomembno dolžnost zagotoviti visokokakovostno zdravstveno oskrbo za vse, ki si jo je mogoče privoščiti in je, če je to mogoče, blizu doma ali, če je to potrebno, v tujini. Zato sem vam, komisarka, zelo hvaležna za vašo pobudo, ki ima nedvomno mnogo pozitivnih vidikov v smislu zagotavljanja kakovosti in varnosti, informacij za pacienta, večjega evropskega sodelovanja, e-zdravja, referenčnih mrež in tako dalje.

Prav tako se strinjam z vami, ministrica, ko pravite, da ni dobro, da se odločitve o mobilnosti pacientov prepustijo Sodišču in da tu potrebujemo zakonodajo. Strinjam se tudi s stališčem gospoda Bowisa in gospe Lambert, da bi morda morali pomisliti na boljše ravnotežje v zadevi o predhodni odobritvi mobilnosti pacientov, ker je ta predhodna odobritev pomembno sredstvo načrtovanja in politike držav članic.

Komisarka, ostaja še nekaj drugih vprašanj, in sicer glede zaračunavanja plačil in glede mehanizmov za preprečevanje mobilnosti pacientov, ki bi v določenih državah pripeljala do čakalnih list. A prepričana sem, gospe in gospodje, da so to vprašanja in zadeve, ki jih bomo lahko rešili ob nadaljnji razpravi o tej direktivi.

Komisarka, hvala še enkrat za vašo pobudo. In, veselimo se sodelovanja z vami, ministrica.

 
  
MPphoto
 

  Marian Harkin (ALDE). - Gospod predsednik, ob začetku tega leta sem vodila številne posvetovalne sestanke po svojem okrožju v okviru politike EU o družbenih vprašanjih, in ti sestanki so nato prispevali k posvetu Komisije o pregledu stanja družbene realnosti.

Povsem jasno mi je bilo, da so državljani zelo zainteresirani za to, da bi se EU bolj vključila v socialno politiko, in to vsekakor vključuje mobilnost pacientov. Seveda je bil poziv k bolj socialni Evropi okrepljen med kampanjo za Lizbonsko pogodbo, ta odgovor komisije pa, čeprav ne naslavlja popolnoma interesov državljanov, je pravočasen in je korak v pravo smer.

Vsekakor pozdravljam predloge o mobilnosti pacientov, a se strinjam z nekaterimi predhodnimi govorniki, da je treba mnogo vprašanj še razjasniti – predvsem vprašanje o predhodni odobritvi.

Vendar pa je bistveno, da morajo biti pacienti v središču vsake politike in ne bi smeli imeti skrbi v zvezi s stroški, varnostjo in kakovostjo.

Medtem pa morajo biti pacienti povsem obveščeni o svojih obstoječih pravicah, ker pravna negotovost vedno deluje v škodo posameznikov, ki nimajo veliko osebnih virov.

In nazadnje, francosko predsedstvo se je prej sklicevalo na dejstvo, da bodo nekateri ljudje razočarani, ker ni bilo obravnavano vprašanje o mobilnosti zdravstvenih delavcev. Sama sodim med te ljudi. Če paciente postavimo v središče katere koli politike, potem je varnost pacientov najvišja, zato moramo ustanoviti standardizirane akreditacijske sisteme za zdravstvene delavce po vsej EU.

 
  
  

PREDSEDSTVO: GOSPOD ONESTA
Podpredsednik

 
  
MPphoto
 

  Zbigniew Krzysztof Kuźmiuk (UEN). - (PL) Gospod predsednik, kot govornik v tej razpravi bi želel povedati, da je s stališča novih držav članic pomembno, da se možnost uvedbe omejitev na uporabo zdravstvene oskrbe v tujini prepusti nacionalni ravni, predvsem zaradi nezadostnega financiranja, ki je v teh državah namenjeno zdravstveni oskrbi. Podobno je bistvenega pomena uporaba načela, da ima pacient pravico do povračila stroškov do vrednosti plačila v primeru, če bi pacient koristil zdravstveno oskrbo v svoji državi, dokler ne postanejo razlike v razvoju med starimi in novimi državami članicami bistveno manjše.

Za konec velja poudariti, da predlagane rešitve, predvsem glede uvedbe evropskih referenčnih mrež in tudi evropske mreže za presojo medicinske tehnologije, zagotavljajo priložnost za dvig standardov zdravstvene oskrbe in tudi za izboljšanje učinkovitosti uporabe virov zdravstvene oskrbe v Evropski uniji.

 
  
MPphoto
 

  Jiří Maštálka (GUE/NGL). (CS) Gospe in gospodje, kakor veste, se geslo prihodnjega češkega predsedstva glasi „Evropa brez meja“. V tem okviru me veseli, da je Komisija v sodelovanju z Evropskim sodiščem uspela predložiti predlog, s katerim je premagana ena od ovir, namreč zagotavljanje zdravstvene oskrbe. Strinjam se z dejstvom, da so državljani zaradi dosedanjih pogajanj bliže rešitvi. Kot zdravnik bi želel, da se potrebni dokumenti sprejmejo čim hitreje, a domnevam, da je zadeva tako zapletena, da tu velja rimski rek „hiti počasi“. Mislim, da bi morali sedaj razpravljati o naslednjih temeljnih spornih vprašanjih. Prvič, vsi se strinjamo, da je v skladu s pravnimi odločitvami Evropskega sodišča nujno zagotoviti pravno zaščito za paciente, ki imajo pravico do zdravstva v Evropski uniji. Drugič, direktiva ne more ustvariti novih pristojnosti za Komisijo, ker niso bistvenega pomena. Tretjič, mislim, da je zmotno, da se kljub temu, da je bil osnovni namen zagotoviti prosto gibanje zdravstvenih storitev, besedilo direktive osredotoča predvsem na gibanje pacientov, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo, ki ni nujna. Nadaljnje razprave predstavljajo priložnost ne le za češko predsedstvo, ampak tudi za Evropo.

 
  
MPphoto
 

  Kathy Sinnott (IND/DEM). - Gospod predsednik, sama se tako veselim kot tudi bojim direktive o čezmejnem zdravstvenem varstvu.

Veselim se je, ker poznam veliko ljudi, ki se jim je invalidnost še poslabšala, in mnoge, ki so umrli zaradi dolgotrajnega čakanja na zdravljenje v irskih javnih bolnišnicah. Torej to, da bodo moji volivci lahko dobili svoje zdravstvene kartoteke in potovali, ne da bi jih pri tem ovirala sedanja predhodna odobritev po sistemu E112, da bodo lahko odšli in nemudoma dobili zdravljenje, je čudovita misel. Vsekakor bom tistim svojim volivcem, ki lahko potujejo, to svetovala.

Vendar pa se zavedam tudi, da bo to še poslabšalo probleme v irskem zdravstvenem sistemu in se bojim za tiste, ki ne morejo potovati in so odvisni od tega sistema.

 
  
MPphoto
 

  Gunnar Hökmark (PPE-DE). (SV) Gospod predsednik, to vprašanje se nanaša na pravico posameznika, da poišče zdravstveno oskrbo, kjer je na voljo dobra oskrba. Predstavnica Konfederalne skupine Evropske združene levice, Eva-Britt Svensson je prej dejala, da bo to pripeljalo do zdravstvenega turizma. Obvestil bi jo, da bolni ljudje, ki iščejo oskrbo, to počnejo, ker imajo bolečine, ker trpijo, so poškodovani in potrebujejo oskrbo. Pri tej zadevi ne gre za turizem.

Končno je to vprašanje moči birokracije proti pravici posameznika. Gre za vprašanje, ali bi bilo treba stare meje uporabljati kot ovire za ljudi, ki iščejo zdravstveno oskrbo, ali bi bilo treba odprtost današnje Evrope uporabljati kot sredstvo, da lahko ljudje po Evropi dobijo najboljšo možno zdravstveno oskrbo. Poučno je bilo slišati, kaj meni skupina levice, a ker imam pred sabo predstavnika socialnih demokratov, Jana Anderssona, ki je na seznamu govornikov na vrsti takoj za mano, bi bilo zanimivo slišati, ali je njegovo stališče enako, kot ga ima Eva-Britt Svensson, namreč, da se bolni ljudje, ki iščejo oskrbo v tujini, ukvarjajo z zdravstvenim turizmom. Ali tudi on, kot ona, želi postaviti raznovrstne ovire, ali boste vi, socialni demokrati, delovali v smeri zagotavljanja največje možne odprtosti, kjer pacientom ni treba prositi oblasti za dovoljenje, da dobijo zdravstveno oskrbo? To vprašanje, Jan Andersson, je vprašanje socialne Evrope. Ne gre za to, kako bi morali posamezniki, ki sodelujejo pri odločanju, določati, kaj drugi lahko počnejo, ampak kako lahko posameznik dobi najboljšo zdravstveno oskrbo. Jan Andersson, predajam vam besedo.

 
  
MPphoto
 

  Jan Andersson (PSE). (SV) Gospod predsednik, komisarka, naj posebej pozdravim gospo Bachelot-Narquin. V preteklosti smo dobro sodelovali in upam, da bomo tudi v prihodnosti. Dobrodošli v Parlament. Na kratko h gospodu Hökmarku, to ni notranja razprava. Svojih mnenj ne usklajujem z gospo Svensson, raje si oblikujem svoja.

To direktivo pozdravljam iz več razlogov. Potrebujemo pojasnitev v pravnem smislu. Mislim, da je boljša kot osnutek, ki smo ga imeli prej. Ima bistvene prednosti, predvsem za ljudi, ki živijo na mejnih območjih, tako kot jaz. Ob tem bi opozoril tudi, da je pomembno v smislu organizacije, financiranja in podobnih vidikov dogovore povezati z različnimi sistemi po Evropi.

Enemu vidiku moramo posvetiti posebno pozornost. To je enakost. Vemo, da je v zdravstveni oskrbi prednostno razvrščanje, a pomembno je, da se vse ljudi oskrbi enako in da ne bi nekateri smeli imeti prednosti zaradi svojih virov, in pomembno je, da bi morali znati ta dva vidika združiti pri čezmejni oskrbi. Pomembno je tudi vprašanje predhodne odobritve. Temu moramo posvetiti nadaljnje razprave. Meja, določena v direktivi, ni dobra. Bolnišnična, izvenbolnišnična oskrba: močno se razlikuje od države do države in vzorec se s časom spreminja. Najti moramo druga merila. Veselim se sodelovanja. V našem odboru se bomo ukvarjali s financiranjem sistemov socialne varnosti, ki je del tega sodelovanja. Na to temo se veselim sodelovanja z drugimi odbori.

 
  
MPphoto
 

  Anneli Jäätteenmäki (ALDE). - (FI) Gospod predsednik, pacientom je najpomembnejša dobra, varna in poceni oskrba, in večinoma si želijo te oskrbe čim bliže doma. Z drugimi besedami, storitve nacionalne zdravstvene oskrbe je treba opravljati ustrezno.

Predlog Komisije bi morali vseeno pozdraviti. Pomembno je, da sta lahko oskrba in zdravljenje na voljo tudi v drugi državi. To bi zagotovilo več svobode odločanja in jasnejše smernice in nasvete, medtem ko postanejo jasnejša tudi sporna vprašanja o zdravju in varnosti. Za paciente bi bilo to potem dobro.

Za države članice pa je to sporno vprašanje malo bolj zapleteno, ker direktiva ne more dobro delovati, dokler niso združljivi elektronski sistemi socialnega varstva in sistemi zdravstvene oskrbe v državah članicah Unije. Vemo, da danes niso in da bi izvajanje te direktive od držav članic zahtevalo zelo veliko. Poskrbeti moramo, da bo sprejetje direktive pomenilo tudi, da bo mogoče podatke o pacientih posredovati iz enega sistema v drugega in da bosta zagotovljeni varnost podatkov in varnost pacientov. Najpomembnejši je pacient.

 
  
MPphoto
 

  Søren Bo Søndergaard (GUE/NGL). - (DA) Gospod predsednik, pot v pekel je tlakovana z bleščečimi obljubami in ni treba biti profesor, da bi predvidel rezultat tega predloga v njegovi sedanji obliki. Na eni strani bo „skupina A“, ki bo sestavljena iz bogatih, izobraženih in tistih s pravimi zvezami – v splošnem smo to vsi tu prisotni. Mi moramo biti sposobni preskočiti čakalno listo v domači državi in poiskati najboljše strokovnjake v EU – ker si lahko privoščimo potrošnjo denarja za zdravljenje in prav tako potovanje in ostale dodatne stroške. Na drugi strani pa bodo revni in siromašni. Njim je dovoljeno, da se pridružijo koncu vrste in, ko so končno na vrsti, dobijo zdravljenje, ki ga mi, najbogatejši, nismo hoteli. Ob posebnih priložnostih se EU predstavlja kot alternativa Združenim državam, a bistvo je, da je EU vse bolj podobna Združenim državam – tudi na zdravstvenem področju. Naša skupina podpira prost in enakopraven dostop do zdravljenja, ki ga ljudje potrebujejo, zato ta predlog zavračamo.

 
  
MPphoto
 

  Alojz Peterle (PPE-DE). - (SL) Socialna slika Evrope se je spremenila. Pred nami so novi izzivi, ki zahtevajo posodobitev evropskega socialnega modela. Spreminja se tudi zdravstvena slika Evrope. Nekatere bolezni močno napredujejo, tako tudi stroški delovanja zdravstvenih sistemov. Med državami, kot tudi znotraj njih, pa so državljani soočeni z velikimi razlikami v kakovosti zdravstvenih storitev. Možnosti za preživetje pri raku se med državami razlikujejo celo za nekaj deset odstotkov.

Pozdravljam ambicije Evropske komisije, da v okviru prenovljene socialne agende z visoko pozornostjo obravnava vprašanja zdravja. Hkrati pa obžalujem, da je šele odločitev Evropskega sodišča sprožila povečano pozornost do pravic državljanov v zvezi z zdravjem. Govorim kot človek, ki je sam preživel raka in ki pozna primere, ko so nekje pacientu rekli: „ne moremo vam več pomagati“, drugje pa so taisti pacienti našli učinkovito pomoč.

Pravica gibanja pomeni možnost izbire. Možnost izbire vodi do več konkurence, to pa v višjo kakovost, mogoče tudi v nižje stroške. Prepričan sem, da bo direktiva o mobilnosti pacientov poživila Evropo in bo imela številne pozitivne posledice. Naš skupni cilj je zdravje za vse. Direktiva o čezmejnih zdravstvenih storitvah pomeni nedvomno večjo bližino državljanom, ki jih ne zanimajo toliko debate o kompetencah, ampak čim krajša pot do zdravja. Seveda pot z jasnimi prometnimi znaki.

Najbolj uspešna je tista evropska politika, ki jo državljani čutijo v žepih, kot se je to zgodilo z direktivo o gostovanju na področju telekomunikacij. Pri direktivi o čezmejnih zdravstvenih storitvah državljani vsaj na začetku tega ne bodo čutili v žepih neposredno, bodo pa imeli za isti denar več možnosti izbire. Tudi ta občutek ni slab, zlasti ko gre za zdravje.

 
  
MPphoto
 

  Evelyne Gebhardt (PSE). - (DE) Gospod predsednik, ministrica, komisarka, ko govorimo o socialni Evropi, moramo vedno postaviti v ospredje ljudi in njihove interese. Postavljanje ljudi v ospredje pomeni, da moramo imeti najpomembnejšo prednostno nalogo, ki je ta, da bi moral zdravstveni sistem ljudem lokalno zagotavljati najboljšo možno oskrbo. To je prednostna naloga številka ena. To je pogoj, ki mora biti poudarjen v našem pristopu k tej direktivi.

Vendar pa je mnogo drugih razlogov, zakaj potrebujemo tudi druge rešitve, naj bo to zato, ker ljudje potujejo ali delajo v drugih državah, ali zato, ker imajo redko bolezen ali ker bodo v drugi državi dobili boljšo zdravstveno oskrbo. To pomeni, da je potrebno v takih primerih odstraniti tudi ovire mobilnosti in zagotoviti, da se ustvari pravna gotovost. To je druga prednostna naloga.

Tretja prednostna naloga je, da si moramo vedno znova zapomniti, da je po Evropskih pogodbah zdravstvo v državah članicah stvar držav članic, in to moramo spoštovati. Z drugimi besedami, za organizacijo in financiranje zdravstvenih sistemov so odgovorne države članice, in naša zakonodaja ne more narediti ničesar, da bi to spremenila. Tega nimamo na izbiro, tega ne moremo narediti in tega tudi ne nameravamo narediti, razen če bi se nekoč v prihodnosti lahko dogovorili o tem, da bi ustvarili skupno zdravstveno politiko. To bi bil popoln scenarij, a bojim se da še zdaleč nismo pripravljeni za takšen korak.

 
  
MPphoto
 

  Othmar Karas (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, mi in evropski prebivalci smo veseli, da lahko končno začnemo parlamentarno razpravo o tem predlogu.

Obžalujem, da je bil posledica groženj Skupine PSE Komisiji prejšnjega decembra zastoj, ki je trajal več mesecev. Predlog je dober in zagotavlja dodano vrednost evropskemu prebivalstvu. Videti hočemo politično ustvarjanje čezmejne pravne gotovosti, da se posameznikom ne bo več treba zatekati k Sodišču, da bi to zagovarjalo njihovo temeljno pravico do osebne svobode gibanja.

Razpravljamo o direktivi o mobilnosti pacientov in ne o zdravstvenih storitvah. Osnovna odgovornost za zagotovljeno izvedbo, kakovost in financiranje zdravstvene oskrbe še vedno ostaja pri državah članicah. Vendar pa vemo, da potrebujemo na področju zdravstvene oskrbe več sodelovanja med državami članicami in več čezmejnega evropskega vložka v raziskave, v ključno področje zagotavljanja bolnišnic in dobave.

To vprašanje je prosto gibanje pacientov. Ne sprašujemo, ali je sisteme zdravstvene oskrbe in visokokakovostne zdravstvene storitve mogoče organizirati brez neželenih stranskih učinkov; sprašujemo, kako je to mogoče storiti. Gibljemo se po območju med štirimi tečaji: med pravicami pacientov, zaščito sistemov zdravstvene oskrbe, zaščito sistemov zdravstvenega zavarovanja in zagotavljanjem kakovosti v zvezi z zdravstvenimi storitvami, varnostjo financiranja in pravno gotovostjo.

Pacienti imajo pravno utemeljen interes pri iskanju najboljše zdravstvene storitve. Da bi jim to omogočili, potrebujemo pravni okvir in pravno gotovost. Na drugi strani pa hoče velika večina prebivalstva zdravstvene storitve čim bliže svojega doma. Naša težava je financiranje sistema zdravstvene oskrbe v državah članicah. Večja mobilnost za isto ceno je zato prava pot naprej. Imamo vprašanje zagotavljanja kakovosti v smislu zdravstvenih storitev. Na tem področju bi morali prav tako začeti razpravo o minimalnih evropskih standardih.

 
  
MPphoto
 

  Mia De Vits (PSE). - (NL) Gospod predsednik, komisarka, moje stališče je enako stališču drugih poslancev, in sicer, da je pomemben dosežek, da končno razpravljamo o tem predlogu. Izpolnjuje potrebo, dejansko stanje in pomeni, da lahko resnično naredimo nekaj za ljudi.

Nekateri poslanci trdijo, da bodo lahko zdravljenje v tujini uspeli dobiti le premožni. Poskrbeti moramo, da zdravstvena oskrba v tujini ne bo dostopna le najbogatejšim, ker si lahko z uporabo zakona zagotovijo drage postopke. Pacienti imajo pravico do jasnosti in pravne gotovosti in mi lahko na tem delamo, to je naša služba.

Predlog je za državljane EU izrazito pozitiven. Seveda ni popoln in narediti je treba nekaj izboljšav. Pri tem imam v mislih opredelitve „bolnišnična“, „nebolnišnična oskrba“ in tako dalje in prepoznavanje posebnih primerov, kjer je mogoče zagotoviti predhodno odobritev. To so stvari, ki jih bomo v razpravi vsekakor obravnavali.

Zato upam, da bo naša razprava mirna in strokovna in da to ne bo ideološko zasnovana razprava. Nacionalna zakonodaja bo morala obravnavati druge vidike, a nikakor se ne morem strinjati s tistimi, ki pravijo, da ta predlog pomeni oslabitev sposobnosti držav članic za organizacijo svoje zdravstvene oskrbe. Mislim, da je zelo pomembno, da razpravljamo o tem predlogu.

 
  
MPphoto
 

  Milan Gaľa (PPE-DE). (SK) Odgovornost za zdravstvene sisteme v Uniji ostaja predvsem na državah članicah. Odgovornost za organizacijo in zagotavljanje zdravstvene oskrbe in zdravstvenih storitev v skladu s členom 152 Pogodbe je v celoti priznana.

Namen predloga je uvedba in zagotovitev preglednega okvira za zagotavljanje varne, visokokakovostne in učinkovite čezmejne zdravstvene oskrbe v Uniji, hkrati pa tudi zagotavljanje visoke ravni varovanja zdravja, pri čemer se v celoti spoštuje načelo subsidiarnosti. Čeprav iskreno odobravam namen in cilje, določene v direktivi, bi želel izpostaviti določena pomanjkanja predloga, ki jih je mogoče premagati.

Nekateri se bojijo, da bi lahko ta vrsta oskrbe nekatere sisteme zdravstvenega zavarovanja v nekaterih državah članicah postavila v položaj, ko bodo pod prekomernim pritiskom. Potrebujemo natančnejšo opredelitev postopkov, ki se nanašajo na zagotavljanje oskrbe in povračilo stroškov ob upoštevanju ponavljajočih se hospitalizacij in poškodb kot tudi zapletov pri zdravljenju. Določiti moramo časovni rok za povračilo stroškov in hkrati jasno navesti, da namen direktive ni in ne bo reševanje dolgoročnih vprašanj zdravstvenega varstva v ustanovah, kjer se navadno srečujeta zdravstveni in socialni sistem.

Podrobno je treba označiti pojem „koristno za pacienta“. V prvi vrsti bi bilo treba upoštevati medicinske vidike in ne subjektivnih koristi. Pri opredelitvi pojmov „bolnišnična oskrba“ in „izvenbolnišnična oskrba“ bi bilo prav tako dobro opredeliti pojem „specialistična izvenbolnišnična zdravstvena dejavnost“. Poleg tega še vedno ostaja problem načina povračila stroškov za recepte, izdane v drugih državah članicah.

Gospe in gospodje, tako kot ob tistih drugih prilikah, ko smo bili priče uvedbi prostega gibanja v preteklosti, obstajajo tudi tokrat določene bojazni. Menim pa, da niso nepremostljive.

 
  
MPphoto
 

  Pier Antonio Panzeri (PSE). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, rečeno je bilo, da so zdravstvene storitve glavni steber evropskega socialnega modela. Iz tega razloga se zdi popolnoma pravilno, da bi se morali tega vprašanja lotiti z namenom zagotavljanja visoke ravni varovanja zdravja in enakega dostopa do zdravstvene oskrbe za vse; žal pa se zdi, da besedilo, o katerem razpravljamo, ne gre v to smer.

Ne smemo se oddaljevati od jedra namena, zaradi katerega bi morala biti izdana direktiva in ki je zagotavljanje pravice državljanov v okviru prostega gibanja, da lahko izkoristijo zdravstvene storitve v Uniji. V praksi je mogoče besedilo smatrati kot instrument za odprtje zdravstvenega trga na ravni Skupnosti, nekaj, kar je precej drugačno in bi lahko vodilo do tega, da bi imeli pravico do zdravja premožni.

Besedilo predpisuje le povračilo stroškov, ki jih plačajo, in samo stroškov zdravstvenih storitev glede na stroške v matični državi, ne upošteva pa stroškov potovanja v državo gostiteljico in bivanja v njej. Razpravljalo se je tudi o nadaljnjih kritičnih točkah, ki segajo od potrebe po zagotovitvi standardov storitev na ravni Skupnosti do pomembnega spornega vprašanja informacij.

Zaradi tega smatram, da je potreben podrobnejši premislek, da lahko evropskim državljanom poskusimo skupaj priskrbeti odgovore, ki jih v sami direktivi še ni.

 
  
MPphoto
 

  Roberta Alma Anastase (PPE-DE). - (RO) Najprej bi podprla celoten predlog Komisije glede novega socialnega svežnja. V specifičnem okviru 21. stoletja je očitno potrebno posodobiti evropski socialni model in cilje, h katerim teži lizbonska strategija v zvezi s trajnostno gospodarsko rastjo in blaginjo prebivalstva.

Direktiva, o kateri sedaj razpravljamo, je pomembna pri uveljavljanju prenovljenega socialnega programa, predvsem v okviru prednostnih nalog, povezanih s spodbujanjem geografske in poklicne mobilnosti, kot tudi z daljšim in bolj zdravim življenjem evropskih državljanov. Upam, da bodo določbe te direktive zdravstvene storitve pripeljale bliže domu in s tem mislim na vse socialne kategorije, vključno z emigranti, ljudmi, ki delajo v tujini, in študenti, ki študirajo v tujini.

Pomembno je, da bi morala zdravstvena dejavnost nuditi varne in kakovostne storitve, ne glede na to, kje v Evropi jih nudi. V tem oziru bi želela poudariti pomembnost izobraževanja in usposabljanja evropskih delavcev na tem področju kot tudi pomembnost olajšanja evropske komunikacije in izmenjave dobre prakse. Glede na čezmejen značaj direktive bi moralo poklicno usposabljanje vključevati tudi znanje tujih jezikov in poznavanje osnov medkulturnega dialoga.

Nič manj važno pa ni to, da je za uspeh direktive ravno toliko nujno ustrezno poznavanje informacijske in komunikacijske tehnologije; odločilno je tudi pri utrjevanju tako imenovanega področja e-zdravja.

 
  
MPphoto
 

  Daciana Octavia Sârbu (PSE). - (RO) Zagotavljanje zdravstvenih storitev je steber evropskega socialnega modela in ustvarjanje notranjega trga za te storitve ne bi smelo spodbujati zdravstvenega turizma, ki bo na razpolago samo premožnim pacientom, ki znajo več tujih jezikov in imajo dostop do informacij.

Potrebno je pojasniti pogoje za povračilo stroškov in izdajanje dovoljenj na področju zdravstva, kot tudi pojem zdravstvene oskrbe. Zaskrbljena sem zaradi učinkov, ki jih bo imela ta direktiva na države članice. Evropski državljani ne bodo potovali v države, kjer je zdravljenje zelo drago; nasprotno, potovali bodo v države, kot so Romunija, Bolgarija ali Poljska, kar bo pripeljalo do množične selitve pacientov iz Zahodne Evrope v Vzhodno Evropo.

Kljub temu, da se zagotavljanje zdravstvene oskrbe v novih državah članicah v skladu z jasno opredeljenimi standardi kakovosti in varnostnimi standardi ne uporablja enotno za vse vrste zdravstvene oskrbe, se povpraševanje po zobozdravstvenih storitvah v Vzhodni Evropi nenehno povečuje. To bo povzročilo dvig cen v državah gostiteljicah in posledično težji dostop njihovih državljanov do zdravstvene oskrbe, tako zaradi visokih cen kot tudi zaradi dejstva, da bodo določena podjetja iskala stranke, ki bodo pripravljene plačati več.

Odprtje evropskega trga na področju zdravstvenih storitev bo imelo resen vpliv na zdravstveni sistem v Vzhodni Evropi in bo vodilo k neenakosti. Povečana svoboda izbire v načinu in kraju zagotavljanja zdravstvene oskrbe je pozitivna stvar dokler imajo državljani dostop do storitev ne glede na njihov družbeni položaj.

 
  
MPphoto
 

  Dariusz Rosati (PSE). - (PL) Gospod predsednik, cilj socialnega paketa bi moral biti zagotavljanje enotnega in enakega dostopa do visokokakovostnih zdravstvenih storitev vsem državljanom EU. Do določene mere je ta cilj mogoče doseči z ustrezno ureditvijo na ravni Evropske unije, a obstaja mnogo težav, ki nastanejo zaradi napačnih in neučinkovitih rešitev na ravni posameznih držav članic. Zato bi morala Komisija države članice spodbujati k reformi njihovih nacionalnih zdravstvenih sistemov, najprej s širjenjem dobre prakse in z učinkovitimi načini financiranja.

Predpogoj za učinkovito zdravstveno oskrbo je prosto gibanje zdravstvenega osebja med državami članicami. V tem okviru moram vašo pozornost pritegniti k omejitvam, ki se še vedno uporabljajo za poljske medicinske sestre in babice, ki želijo delati v tujini. To je diskriminacija poljskih delavcev in je očitno kršenje načela prostega pretoka delovne sile in načela enakega obravnavanja. Komisijo pozivam, naj konča s temi diskriminacijskimi praksami in naj poljskim medicinskim sestram povrne pravico do izvajanja svojega poklica brez omejitev v drugih državah Evropske unije.

 
  
MPphoto
 

  Zita Pleštinská (PPE-DE). (SK) Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov je izvedel obsežne razprave o zagotavljanju čezmejne zdravstvene oskrbe že v času razprave o Direktivi o storitvah. Do dogovorjenega kompromisa je prišlo le zato, ker so bile zdravstvene storitve zaradi svojega posebnega značaja izključene iz obsega direktive. Ker je to zapleten problem, to razpravo pozdravljam.

Jasne in razumljive informacije morajo biti pacientu na voljo še preden zahteva zdravljenje v drugi državi članici EU, predvsem glede ravni stroškov zdravljenja, možnosti povračila s strani njegove zdravstvene zavarovalnice in potrebe po predhodni odobritvi. Gospe in gospodje, na evropski ravni moramo sprejeti pravila, ki bodo pacientu omogočila, da se bo lahko posluževal zdravstvenih storitev povsod po EU, namesto da postane žrtev sistema.

 
  
MPphoto
 

  Arlene McCarthy (PSE). - Gospod predsednik, mnogo govornikov poudarja dejstvo, da imajo vsi pacienti, če potujejo ali ostajajo doma, pravico do visokokakovostne in varne zdravstvene oskrbe. Ne pozabimo, da je eden največjih demografskih izzivov starajoče se prebivalstvo, ki bo obvezno želelo zdravstveno oskrbo v svojem kraju. Zato je za spoštovanje pravice pacientov do dostopa do zdravstvenih storitev potrebna jasnost, hkrati pa moramo spoštovati določbo Pogodbe, ki navaja, da je organizacija zdravstvenih storitev, predvsem financiranje, pristojnost držav članic. Priznati moramo, da ima 27 držav različne sisteme, različne sisteme financiranja. Obžalujem, da direktiva glede te točke ni jasna, a verjamem, da lahko naši poročevalci ta sporna vprašanja pojasnijo: če ne želimo v to mešati odvetnikov, moramo poskrbeti za jasnost, ne le, da bi se izognili odhodu pacientov na sodišče, ampak tudi, da se izognemo njihovemu odhodu na sodišče zaradi vprašanj čezmejne zdravstvene malomarnosti.

Zato mora biti v našem pristopu več inovativnosti. Verjamem, da je popolna kombinacija mobilnost pacientov in spodbujanje držav članic h kupovanju strokovnih storitev, ne le za zdravljenje enega pacienta, ampak za zdravljenje skupin, ki trpijo zaradi istega stanja. To bi lahko bilo stroškovno bolj učinkovito in bi pacientom lahko omogočilo, da bivajo blizu družine in prijateljev.

 
  
MPphoto
 

  Marios Matsakis (ALDE). - Gospod predsednik, ta direktiva je v teoriji čudovita, a v praksi bi se lahko izkazala za nočno moro. To pravim, ker bi lahko vodila do tega, da bi se v nekaterih centrih storitve izboljšale, drugod pa poslabšale. Dal vam bom primer: če bi vsi pacienti z nevrokirurškimi težavami iz majhne države, kot je Ciper, šli na nevrokirurško zdravljenje na Švedsko ali v Britanijo, kaj bi se potem zgodilo z nevrokirurgijo na Cipru? Standardi se bodo neizogibno nižali in to velja za storitve na področju kardiovaskularne kirurgije, ortopedske storitve, onkološke dejavnosti in za mnoge druge. Zato moramo biti zelo previdni.

V celoti podpiram to direktivo, a poskrbeti moramo, da ne bodo postali dobri centri boljši in slabi še slabši. Previdni moramo biti, da dvigujemo zdravstvene standarde po vsej Evropi, tako v velikih kot tudi v majhnih državah.

 
  
MPphoto
 

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). - (PL) Gospod predsednik, namen novega socialnega programa je med drugim tudi zmanjšanje preprek do mobilnosti v družbi, ki sprejema načelo enakosti, kjer ne bi nikogar smele ovirati prepreke. Zelo pomembno vprašanje tu je predlog, povezan z direktivo, ki zadeva pravice pacientov glede čezmejne zdravstvene oskrbe. To je potrebno, da bi ljudje lahko delovali v današnjem hitrem svetu, kjer potujejo na stotine kilometrov, da bi se udeležili določenega sestanka. Iz tega razloga je zelo pomembno, da vsak Evropejec ve, da bo nekdo rešil njegovo življenje, če je ogroženo, in varoval njegovo zdravje brez nepotrebnih predpisov ali drugih ovir. Poskrbeti bi morali, da vsak prebivalec EU ve, da mora imeti evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja, da lahko v sili dostopa do zdravstvene oskrbe. Pacienti morajo vedeti, da bi morali biti v državi, kjer jih zdravijo, v sili obravnavani na enaki osnovi, kot državljani te države. Kakovost, produktivnost in predvsem varnost pacientov so vprašanja, ki bi morala biti za nas najpomembnejša.

 
  
MPphoto
 

  Christel Schaldemose (PSE). - (DA) Gospod predsednik, Komisiji bi se želela zahvaliti, ker je predstavila to direktivo. Mislim, da je zelo pomembno, da imajo politiki priložnost razpravljati o pravicah pacientov, namesto da bi Evropskemu sodišču prepustili sprejemanje odločitev na tako pomembnem področju. Po mojem mnenju so pacienti najpomembnejši. Paciente moramo postaviti v središče, a zato moramo razmisliti tudi, kako to direktivo usmeriti, da bo v središču dajanje priložnosti pacientom, da prejemajo dobro zdravljenje. Zato verjamem, da je pomembno zagotoviti, da direktiva tudi pacientom, ki ostanejo doma, v svoji matični državi članici, omogoči dostop do ustreznega zdravljenja. Tako verjamem, da bi morala biti ta predhodna odobritev bolj pravilo kot izjema.

Mislim, da se moramo osredotočiti na to. Poleg tega bi se strinjala s kolegico, gospo Sârbu, glede njenih besed o potrebi, da poskrbimo, da ta direktiva Evrope ne bo razdelila na vzhod in zahod, sever in jug.

 
  
MPphoto
 

  Colm Burke (PPE-DE). - Gospod predsednik, pozdravljam predlog Komisije. Vprašanje, ki se zastavlja, je: „Kaj lahko Evropa stori zame?“ Mislim, da je pomembno, da zagotovimo zdravstveno oskrbo, če ta ni na voljo v matični državi. Kot eden izmed ljudi, ki so imeli korist od čezmejnega zdravljenja – a sam si ga lahko privoščim –, menim, da je pomembno, da je na voljo vsem ljudem v Skupnosti. Vendar pa se tu pojavi sporno vprašanje zamud pri zagotavljanju zdravljenja, ki jih ne bi smelo biti. Menim, da je to ena od stvari, ki je pomembna pri razvoju te politike.

 
  
MPphoto
 

  Proinsias De Rossa (PSE). - Gospod predsednik, mislim, da obstajajo številna načela, ki se jih je treba pri tem spornem vprašanju lotiti. Prvo je, da mora biti pacientovo zdravje očitno v središču.

Spornega vprašanja o teh pravicah ne smemo prepustiti odločitvam sodišč. Mi, kot zakonodajalci, moramo na tem področju ustvariti zakonodajo.

Tretjič pa se med nacionalnimi zdravstvenimi storitvami ne sme spodbujati konkurence oziroma ta ne sme biti posledica te direktive; konkurence se seveda tudi na splošno na tem področju ne bi smelo spodbujati.

 
  
MPphoto
 

  Petru Filip (PPE-DE). - (RO) Države članice se soočajo z visoko ravnjo migracije visoko izobraženih delavcev v zdravstvenem sektorju in to je pojav, ki vodi do resnih neravnotežij, katerih izboljšanje bo zahtevalo velik finančni strošek. Nujno je, da imajo nove države članice korist od razširjenih evropskih programov financiranja za razvoj prožnega zagotavljanja zdravstvene oskrbe za vse paciente na stvaren in nediskriminacijski način.

 
  
MPphoto
 

  Monica Maria Iacob-Ridzi (PPE-DE). - (RO) Politika evropske mobilnosti je ena najpomembnejših politik EU, ki omogoča vsem državljanom EU, da se lahko v državah, kjer imajo lahko koristi boljšega standarda življenja, uveljavijo in delajo. Vendar pa prosto gibanje v veliki meri ovira zaskrbljenost glede možnosti povračila stroškov zdravljenja v tujini.

Zato predlagam, da se ustvari evropski sistem zdravstvenega zavarovanja, ki ga bodo priznale vse države članice in bo poenostavil evropsko sodelovanje na področju čezmejne zdravstvene oskrbe. To bo vodilo k razvoju sodobnega socialnega programa, ki bo prispeval k spodbujanju možnosti na področju izobrazbe in zaposlovanja.

 
  
MPphoto
 

  Elisabeth Morin (PPE-DE). (FR) Gospod predsednik, ta predlog direktive se ukvarja z interesi pacientov in pozdravljam ta človeški pristop s strani komisarke in ministrice. Prav tako cenim izboljšano sodelovanje med državami članicami v smislu spoštovanja nacionalnih zdravstvenih sistemov in upam, da se bo ta možnost za Evropejce povečala z zagotavljanjem ustreznih informacij, kar je nekaj, kar potrebujejo. Učinkovitost in humanost: to mi je všeč pri tem predlogu direktive.

 
  
MPphoto
 

  Panayotis Demetriou (PPE-DE). (EL) Gospod predsednik, ponosen sem, da sta to direktivo ustvarila in spodbujala dva ciprska komisarja, gospod Kyprianou in gospa Vassiliou. Direktiva je pravilna in potrebna in jo je treba izvajati.

V središču te direktive je pacient, ki je upravičen do najboljše možne zdravstvene oskrbe, predvsem, ko je ni mogoče zagotoviti v matični državi pacienta.

Praktične težave so bile pravilno opredeljene in jim je potrebno posvetiti pozornost, saj lahko slaba praksa na koncu razveljavi zamisel, ki je v drugih pogledih preudarna.

 
  
MPphoto
 

  Roselyne Bachelot-Narquin, predsednica Sveta. (FR) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, naj začnem z nekaj osebnimi pripombami in povem, kako sem vesela, da sem se morala ponovno sestati s svojimi kolegi iz Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, med katerimi so bili njegov predsednik, gospod Andersson, Anne Van Lancker, Ria Oomen-Ruijten, Jiří Maštálka in ostali. Naj jih toplo pozdravim.

John Bowis, ki je govoril v imenu skupine PPE, je sporno vprašanje postavil v njegov ustrezen kontekst, ko je vprašal: „Kaj Evropa stori zame?“ Ponovno je zastavil vprašanje približevanja Evrope ljudem, sledili pa so mu številni drugi, kot sta Dagmar Roth-Behrendt v imenu Socialistične stranke in Jules Maaten za skupino ALDE.

Mnogi izmed tistih, ki so govorili za Johnom Bowisom, so poudarili tudi, da imajo pacienti prednost pred državami in sistemi. To je zelo res. A ne smemo na koncu nasprotovati pacientom, državam in sistemom zdravstvenega zavarovanja, ker bi imela vsaka destabilizacija sistemov zdravstvenega zavarovanja grozljivo nasprotno delovanje na organizacijo zdravstva in posebno na paciente, ki jih želimo zaščititi.

Zato bi Dagmar Roth-Behrendt odgovorila, da tu ne gre za vprašanje pravic pacientov do prostega gibanja v Evropski uniji, ki je samoumevna, osnovna pravica. Vprašanje, ki se pojavi z direktivo, je vprašanje povračila stroškov in pogojev povračila, ali ima nekdo pravico do povračila ali ne. V členu 152 Pogodbe je pojasnjeno, da lahko države članice svobodno organizirajo in financirajo zdravstveno oskrbo, ki jo zagotavljajo, kakor želijo.

V osrčju spornega vprašanja predhodne odobritve leži vprašanje ravnotežja, preudarnosti nacionalnih zdravstvenih računov in sistemov zavarovanja, predvsem tistih v najrevnejših državah. To besedilo nas spominja na to odgovornost in v nobenem položaju države te direktive ne smejo uporabljati kot sredstvo za izogibanje tem odgovornostim.

Jean Lambert je v bistvu povedala, da čezmejna oskrba sama po sebi ni cilj in Derek Roland Clark je poudaril, da bi morda morali poskrbeti, da določbe nove direktive ne bi na koncu koristile le najbogatejšim, najbolj izobraženim in najbolje obveščenim pacientom, medtem ko bi bili najrevnejši pacienti seveda obravnavani nepravično.

Vendar pa je ključno vprašanje v razpravi, ki bi ga morala Komisija in Svet intenzivno preučiti, vprašanje predhodne odobritve za bolnišnično zdravljenje, ker je tu vsekakor največje tveganje za deregulacijo nacionalnih sistemov.

Jean Lambert je vprašala, ali je bil predlog za direktivo združljiv z ureditvijo o koordinaciji socialne varnosti. Sodišče je potrdilo, da sta ta dva sistema povračila stroškov združljiva. Zato moramo zagotoviti ustrezno strukturiranost teh dveh sistemov. Ta predlog za direktivo daje prednost izvajanju ureditve, kar se zdi razumno. A načelo, da imajo pacienti prosto izbiro, se mora še naprej uporabljati, če želi pacient iz nefinančnega razloga ubrati pot, ki jo odpira sodna praksa Evropskega sodišča.

Kot Bernadette Vergnaud, so nekateri poslanci EP obžalovali dejstvo, da to besedilo ne zajema vseh težav, s katerimi se pacienti srečujejo v EU in natančneje v svoji matični državi. Ko pogledate težave, ki bi jih moralo rešiti to besedilo, lahko vidite, da je bilo malo verjetno, da bi s predlogom obsežnejšega besedila na najboljši način napredovali v smislu reševanja določenih zelo praktičnih primerov, kot je povračilo stroškov za zdravstveno oskrbo pacientov, ki se v drugo evropsko državo preselijo zaradi študija, dela ali preprosto počitnic.

Podobno to ni le direktiva o zdravstvenih storitvah, ki bi jo obžalovali ali pozdravili. Zato je nima nobenega koristnega smisla soditi kot nekakšno „Bolkesteinovo direktivo“. Pri tej direktivi res ne gre za to.

Brž ko so določena njena osnovna načela – in zabeležila sem jih –, nam mora ta direktiva zato omogočiti, da ohranimo določeno ureditev, kakršna že obstaja med Komisijo in Svetom, a tudi med mnogimi poslanci EP, v zvezi s spoštovanjem teh možnosti, ki so odprte pacientom. Kar zadeva predhodno odobritev za čezmejno zdravstveno oskrbo, morajo države članice ostati odgovorne za odločanje o obsegu oskrbe, ki jo nudijo.

Pomembno je tudi, da se sistemi države, ko ta postavlja določene pogoje za dostop do oskrbe iz javnih zdravstvenih razlogov – kot je zdravniški referenčni sistem ali gate-keeping v angleščini –, spoštujejo in uporabljajo, ko se pacienti obrnejo na sistem v tuji državi.

Te razprave o direktivi očitno ne moremo ločiti od prihodnjega sporočila Komisije ali od predloga Sveta za priporočilo o ukrepih Skupnosti na področju redkih bolezni. Verjamem, da je povsem mogoče te odločitve izvesti hkrati. Dodatno vprašanje, ki so ga zastavili poslanci EP, je bila interoperabilnost zdravstvenih informacijskih sistemov. Ta direktiva lahko v zakonodajnem smislu pripomore k temu.

Komisarka, gospe in gospodje, seveda smo šele na začetku tega dialoga, razprave na to temo, ki bo morala pokrivati tako obsežna področja, kot so varstvo podatkov, pregledne določbe o uzakonitvi in obsegu. Vendar pa bi morali biti tu, z direktivo, ki ustvarja pravno gotovost, sposobni napredovati po poti interoperabilnosti, kar pa ne pomeni, da bomo šli po njej sami, ampak preprosto pomeni usklajevanje in večje zagotavljanje skladnosti.

Hvala za vse vaše temeljite in pomembne prispevke, ki so našo razpravo močno osvetlili.

 
  
MPphoto
 

  Androula Vassiliou, članica Komisije. − Gospod predsednik, razprava je bila zelo zanimiva.

Naj povem, da zelo pogosto slišimo vprašanje: kako lahko državljana približamo Evropski uniji?

To je primer, kako lahko damo državljanu ali državljanki občutek, da Evropska unija počne nekaj zanj ali zanjo. V sedanjem sistemu je mnogo neenakosti. Z jasnim pravnim okvirom, ki ga zagotavlja osnutek direktive glede državljanov in različnih spornih vprašanj, poskušamo podati državljanom jasne informacije o njihovih pravicah in kako jih lahko koristijo.

Res obstajajo skrbi. Vašim skrbem sem zelo pozorno prisluhnila in prepričana sem, da se moramo med razpravo in premisleki v prihodnje lotiti teh skrbi, da bo končni rezultat res v korist državljanom.

To ni Bolkesteinova direktiva II – daleč od tega – in nikoli ne bi smeli misliti, da je tako. Gre za pravice pacientov in način, kako te pravice koristiti.

Ne poskušamo usklajevati zdravstvenih sistemov. Države članice lahko nadaljujejo z izvajanjem in urejanjem svojih zdravstvenih sistemov in lahko same odločajo, kakšne koristi želijo nuditi svojim državljanom in do kakšne mere.

Ne poskušamo spodbujati zdravstvenega turizma. Ne poskušamo državljanom dati možnosti, da si popravijo obraze in telesa; prej jim poskušamo dati pravico do primerne zdravstvene oskrbe, ko so bolni in jo potrebujejo.

Niti ne pričakujemo velike selitve evropskih državljanov iz matičnih držav v druge države članice. Po izračunih in oceni vpliva, ki jih imamo, želi v tujino le majhen delež pacientov. Zakaj? Ker želijo oskrbo, ki jo potrebujejo, bliže svojim družinam, ker želijo govoriti svoj jezik in biti v domačem okolju.

Vendar pa so primeri, ko potrebujejo dodatno zdravstveno oskrbo, ki je matična država ne more zagotoviti. To je pravica, ki jim jo dajemo – ta posebna pravica do informirane izbire in samostojne odločitve o kraju zdravljenja.

Vsekakor nas Evropsko sodišče spodbuja pri sprejemanju predpisov. Ne moremo vedno prepuščati Sodišču, da od primera do primera odloča o pravicah pacientov. To ni pravično. Koliko evropskih državljanov si lahko privošči odvetnika in odhod na sodišče? Le zelo redki. Zato moramo ponuditi rešitve za vse paciente, jim dati prave informacije in jim prepustiti odločitev o tem, kaj potrebujejo.

To je čas, ko moramo pri iskanju najboljših možnih rešitev za paciente sodelovati vsi – Svet, Komisija in poslanci Parlamenta.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. - Hvala, komisarka, mislim, da aplavz v dvorani odraža zadovoljstvo Parlamenta.

Na podlagi člena 103(2) Poslovnika sem prejel šest predlogov za resolucijo, ki zaključuje to razpravo.(1)

Obvestil bi vas, da je skupina EPP-ED sedaj umaknila svoj predlog za resolucijo.

Razprava se je zaključila.

Glasovanje bo potekalo čez nekaj minut.

Pisne izjave (člen 142)

 
  
MPphoto
 
 

  Lívia Járóka (PPE-DE), v pisni obliki. Zdravstvo za Rome se je po Evropi sistematično zanikalo ali le redko upoštevalo, kljub dejstvu, da je dostop do zdravstvene oskrbe temeljna pravica evropskih državljanov. Prenovljen socialni program o čezmejni zdravstveni oskrbi mora biti usmerjen v težave, s katerimi se srečujejo Romi, ko ne uspejo dobiti zdravstvenih storitev v bližini svoje skupnosti. Večina Romov živi na robu mestnih središč in daleč stran od zdravstvenih objektov. Zaradi njihove ločenosti od teh storitev je pričakovana življenjska doba Roma ocenjena na 10 let manj kot je nacionalno povprečje. Vprašanja preprečevanja bolezni in cepljenja proti boleznim, ki prevladujejo v romskih skupnostih, kot tudi vprašanje izrednih razmer in rednih zdravstvenih pregledov, je še potrebno rešiti. Še en dejavnik, ki omejuje dostop Romov do zdravstvene oskrbe, izvira iz tega, da nimajo osebnih izkaznic, ki bi jim omogočile, da zaprosijo za zavarovanje ali socialno pomoč. S padcem komunističnih režimov mnogo Romov ni bilo priznanih, so bili pozabljeni ali pa izbrisani iz državljanskih knjig. Nazadnje, obravnavati je treba zdravje romskih žensk, saj so skrbnice romske skupnosti. Če hoče Komisija pomagati Evropejcem, da pridobijo zdravstvene storitve v EU, mora poskrbeti, da se to uporablja na vsesplošni in enakopravni ravni.

 
  
MPphoto
 
 

  Lasse Lehtinen (PSE), v pisni obliki. (FI) V pravilno delujoči Evropi mora imeti pacient možnost zaprositi za ustrezno oskrbo in zdravljenje, ne glede na to, kje je na voljo. Če so v eni državi čakalne liste za operacijo srca ali zamenjavo kolka, mora biti dostop do zdravljenja v drugi državi mogoč brez vsake protekcionistične zakonodajne zmešnjave. Odstranitev ovir pomeni tudi boljšo rabo obstoječih virov. Večina govorov, ki nasprotujejo gibanju pacientov in storitev, se sklicuje na najslabše vidike evropejstva, ksenofobije in nezaupanja. Pravilno delujoče zdravstvene storitve, tako javne kot zasebne, so del družbe blaginje – evropske družbe blaginje.

 
  
MPphoto
 
 

  James Nicholson (PPE-DE), v pisni obliki. Čezmejna zdravstvena oskrba je ključni element socialnega paketa. Čeprav je EU poenostavila svobodo gibanja in pravico do življenja in dela v drugih državah EU, je bila nujno potrebna pojasnitev glede pravic pacientov do dostopa do zdravstvene oskrbe v drugih državah članicah.

Kljub številnim sodbam Sodišča na to temo se državljani ne zavedajo v celoti svojih pravic v zvezi s tem spornim vprašanjem. Poleg tega tudi niso zadosti natančno obveščeni o svojih pravicah, o tem, kako ravnati pri dogovarjanju za zdravljenje, ali seveda o povračilu stroškov.

Na Severnem Irskem se vodijo projekti po mejnih okrožjih, ki zagotavljajo, da imajo ljudje koristi od zdravstvenih storitev, ki se nahajajo na najbolj prikladnem kraju. Ti projekti so bili do sedaj zelo uspešni in jih ljudje, ki imajo od njih koristi, zelo cenijo. V tej zvezi bi želel pohvaliti Britansko zdravniško združenje (NI) in Irsko zdravniško združenje za njun trud pri spodbujanju čezmejnega zdravstva med Severno Irsko in Republiko Irsko.

Čeprav pozdravljam delo Komisije, se ne morem otresti občutka, da je zakasnelo. Sedaj, ko je to sporno vprašanje razjasnjeno in ima pravni okvir, iskreno upam, da bodo države članice popolnoma sodelovale.

 
  
MPphoto
 
 

  Marianne Thyssen (PPE-DE), v pisni obliki. – (NL) Še vedno smo veseli, da je Evropski parlament storitve zdravstvene oskrbe izključil iz splošne direktive o storitvah. Zdravstvo je navsezadnje poseben sektor, ki zahteva poseben pristop.

Temeljna predpostavka predloga, ki je v skladu z uveljavljeno sodno prakso, mora biti ta, da so za organizacijo in financiranje zdravstva odgovorne države članice. To na eni strani pomeni, da mobilnost pacientov ne more postati absolutne pravica, in na drugi strani, da ni izgovorov, da se ne investira v lasten zdravstveni sistem. Ta predpostavka obvezno pomeni tudi, da morajo biti države članice sposobne pacientu zaračunati dejanski strošek. Imeti moramo solidarnost, prav tako pa moramo imeti možnost razlikovanja med zdravljenjem pacientov, ki v svoji državi prispevajo po sistemu socialne varnosti in davčnega sistema, in med tujimi pacienti, ki ne.

Dejstvo, da imamo direktivo, je pozitivno, a vsakdo, ki ta sektor pozna, ve, da je potrebnega še mnogo dela. Po mojem mnenju ostajajo tu ključna merila kakovost, dostopnost in finančna vzdržnost zdravstva na podlagi socialno odgovorne solidarnosti.

 
  
MPphoto
 
 

  Silvia-Adriana Ţicău (PSE), v pisni obliki. – (RO) Verjamem, da je dostop do kakovostne zdravstvene oskrbe ena od bistvenih vrednot socialne Evrope. Pravice pacientov v EU in čezmejno sodelovanje med državami članicami na tem področju predstavljajo pomemben del novega socialnega paketa. Pacienti morajo imeti dostop do kakovostnih zdravstvenih storitev v vsaki državi članici in imeti morajo možnost povračila stroškov v zneskih, ki so enaki zneskom, ki bi jih prejeli v svoji državi. Danes so v Evropi glede kakovosti zdravstvenih storitev in zneskov povračljivih stroškov bistvene razlike. Menim, da je nujno potrebna presoja evropskega zdravstvenega sistema in medicinske tehnologije, ki se uporablja. Ustrezna oprema vseh bolnišnic s tehnologijo, ki je potrebna za diagnosticiranje in zdravljenje različnih stanj, je prvi pogoj za zagotavljanje kakovostne zdravstvene oskrbe. Zdravniki in medicinske sestre se selijo iz ene države članice v drugo tako zaradi višjih plač kot tudi zaradi razpoložljivosti boljših diagnostičnih naprav in naprav za zdravljenje. Pomembno je, da direktiva o pravicah pacientov, glede na prednostne naloge EU, vključuje minimalen seznam zdravstvenih storitev, ki bi jih morali v celoti pokrivati proračuni za zdravstveno zavarovanje.

 
  
  

PREDSEDSTVO: GOSPOD PÖTTERING
Predsednik

 
  

(1)Glej zapisnik.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov