Dobesedni zapisi razprav

Ponedeljek, 20. oktober 2008 - Strasbourg

20. Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah (kratka predstavitev)

  Predsednik. − Naslednja točka je kratka predstavitev poročila (A6-0366/2008) gospoda Wijkmana v imenu Odbora za razvoj o oblikovanju globalnega zavezništva o podnebnih spremembah med Evropsko unijo in na podnebne spremembe najobčutljivejšimi revnimi državami v razvoju (2008/2131(INI))

  Anders Wijkman, poročevalec. − Gospod predsednik, to poročilo je odgovor na globalno zavezništvo o podnebnih spremembah, ki ga je Evropska komisija uvedla proti koncu lanskega leta. V osnovi je globalno zavezništvo o podnebnih spremembah zelo dobra pobuda. Predvsem gre za priznanje, da bodo države z nizkimi prihodki izpostavljene velikemu tveganju zaradi podnebnih sprememb.

Ironično je, da je bil pred vsega osmimi leti sklenjen dogovor o razvojnih ciljih tisočletja v New Yorku. Ti cilji skorajda niso omenjali podnebnih sprememb, kljub temu, da je bilo – že takrat – očitno, da bodo negativni vplivi podnebnih sprememb hudo prizadeli mnoge države z nizkimi prihodki.

Vendar je način naše organizacije, tj. znotraj nacionalnih organizacij, vlad itd. – podnebne spremembe na eni strani, razvojno sodelovanje na drugi strani – že takrat predstavljal resno oviro ali prepreko, da bi v celoti prepoznali nevarnost podnebnih sprememb za razvoj in zmanjšanje revščine.

Izziv je seveda velik. Če želimo državam z nizkimi prihodki pomagati pri prilagajanju in zmanjšanju tveganj ter v prizadevanjih za blažitev in poiskati sinergije med temi aktivnostmi, se moramo osredotočiti zlasti na krčenje gozdov in končno, kar je najpomembneje, posvetiti se vsem tem zadevam v kontekstu načrtovanja razvoja in zmanjšanja revščine.

Ključno je, da na koncu nimamo cele vrste posamičnih projektov za prilagajanje. Namesto tega moramo prilagajanje in zmanjšanje tveganj vključiti v razvojno sodelovanje.

Veliko vprašanje pri razpravi o tej zadevi v Odboru za razvoj je bilo, kako to financirati. Predlog Komisije predvideva samo 60 milijonov EUR. To je kaplja v morje. Nihče ne ve, koliko bo stalo prilagajanje in zmanjšanje tveganj; nihče ne ve, koliko bo stalo tehnološko sodelovanje, kar zadeva blažitev. Svetovna banka, Oxfam, Program Združenih narodov za razvoj (UNDP) in drugi so pripravili ocene, ki se gibljejo med 10 milijardami USD in okrog 100 milijardami USD letno. Za nekatere ukrepe bi to lahko bilo dovolj: če pri načrtovanju razvoja in strategijah za zmanjšanje revščine upoštevamo negativne učinke podnebnih sprememb že na začetku, morda na koncu stroški ne bodo višji. Toda vemo, da bodo dodatni stroški na številnih področjih. Kmetijske prakse, zmanjšanje tveganj za ekstremne vremenske razmere, dvig morske gladine, zdravstveni ukrepi: še bi lahko naštevali.

Vprašanje je: kje bomo dobili dodatna sredstva? V poročilu smo podali nekaj predlogov. Med njimi je seveda predlog, da se uporabi del prihodkov iz predvidene dražbe dovoljenj za emisije v prihodnosti. Zelo pomembno je, da se nekako namenijo sredstva za države v razvoju za ta namen.

Drug predlog je, da države članice podprejo pobudo Komisije in ne sprožajo lastnih pobud. To je novo področje, kjer je smiselno združiti vire.

Na koncu naj povem, da moramo pri vsem, kar delamo na tem področju, imeti v mislih podnebna pogajanja, ki bodo naslednje leto v Köbenhavnu. Da bi dosegli globalen sporazum na tem področju, je ključno proaktivno delovanje držav iz Priloge 1 – zlasti EU.

Poročilo o razvoju obravnava omenjena vprašanja – in številna druga – v duhu podpore pobude Evropske komisije in s poglavitnim ciljem krepitve te podpore, tako vsebinsko kot finančno.

  Joe Borg, član Komisije. − Gospod predsednik, pozdravljam poročilo gospoda Wijkmana in se mu zahvaljujem za neprekinjeno podporo globalnega zavezništva o podnebnih spremembah. V celoti gledano smo prepričani, da poročilo izpostavlja prava vprašanja in opredeljuje ključne izzive, s katerimi se sooča mednarodna skupnost pri zagotavljanju podpore za ublažitev podnebnih sprememb ter prilagajanje le-tem v državah v razvoju. Zlasti cenimo predloge poročila. Prvič, da mora globalno zavezništvo za podnebne spremembe postati „klirinška hiša“ za pobude držav članic. Strinjamo se, da so zdajšnja prizadevanja pomagati državam v razvoju na tem pomembnem področju razdrobljena ter v nasprotju z načeli pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči, ki so jo podpisale vse države članice EU.

Drugič, predlog, da se vzpostavi dolgoročni finančni cilj za globalno zavezništvo o podnebnih spremembah. Vendar je ključno, da se države članice EU povsem uskladijo v zvezi s to pobudo in globalnemu zavezništvu o podnebnih spremembah dodelijo večjo uradno razvojno pomoč in inovativne vire financiranja. Samo finančni cilj, ki ga določa Evropska komisija, je brez pomena.

In zadnji predlog, da se del pričakovanih prihodkov od dražbe pravic do emisij v sistemu EU za trgovanje z njimi porabi za globalno zavezništvo o podnebnih spremembah ter druge ukrepe za podnebne spremembe v državah v razvoju. Potrebujemo – zlasti v obstoječem kontekstu – neprekinjeno podporo Evropskega parlamenta pri izpolnjevanju teh predlogov, zlasti s sodelovanjem z nosilci odločanja na ravni držav članic.

Poročilo izpostavlja več zadev, ki jih mora Komisija dodatno pojasniti, predvsem glede izrecne dodane vrednosti globalnega zavezništva o podnebnih spremembah. Na splošno naj bi bilo globalno zavezništvo o podnebnih spremembah ključni sestavni del politike Evropske unije o podnebnih spremembah. Običajno je bila ta politika osredotočena na ublažitev v Uniji in zunaj nje. Postopek zelene knjige/bele knjige se zdaj ukvarja predvsem s prilagajanjem znotraj Unije. Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah predstavlja zunanjo dimenzijo naših prizadevanj za prilagajanje. Poleg tega je pomembno poudariti dejstvo, da mora mednarodna skupnost skleniti sporazum o globalnih podnebnih spremembah decembra leta 2009 v Köbenhavnu, da bi se izognili vrzeli med Kjotskim protokolom in naknadnim sporazumom. Države v razvoju bodo tak sporazum sprejele samo, če bo izrecno upoštevano prilagajanje. Evropska unija mora tudi prevzeti vodilno vlogo v tem smislu, globalno zavezništvo o podnebnih spremembah pa je orodje, s katerim bomo dokazali našo zavezo.

Poročilo gospoda Wijkmana bi se lahko bolj sklicevalo na to politično obvezo. Poleg tega je Evropska unija največji donator razvojne pomoči. Podnebne spremembe so nedvomno grožnja razvoju. Namen globalnega zavezništva o podnebnih spremembah je trdno umestiti prilagajanje na podnebne spremembe v razvojno politiko EU.

Končno pa je namen globalnega zavezništva o podnebnih spremembah uporabiti različna sredstva za razvoj pomoči, povezane s podnebjem, in sicer na podlagi pristopov, temelječih na programu, in ne projektnem financiranju. Prepričani smo, da je mogoče odpornost proti podnebnim spremembam učinkovito doseči le na ta način. Komisija je že sprožila prvo fazo izvajanja globalnega zavezništva o podnebnih spremembah. Pri tem ustrezno pozornost namenja predlogom, podanim v poročilu, zlasti kar zadeva tesno sodelovanje predstavnikov partnerskih držav in tesno usklajevanje z drugimi sorodnimi, dvo- in večletnimi večstranskimi pobudami.

Komisija pa končno priznava tudi, da mora bolje vključiti podnebne spremembe v svoje programe pomoči v tesnem sodelovanju s partnerskimi državami in razvojnimi partnerji na državni ravni. Pri teh prizadevanjih nam bo v pomoč tekoče delo v OECD na področju oblikovanja smernic za vključevanje prilagajanja v razvojno sodelovanje.

  Predsednik. − S tem se točka zaključi.

Glasovanje bo potekalo v torek.

Pisne izjave (člen 142)

  Mihaela Popa (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Ta pobuda je upravičena v kontekstu odgovornosti, ki jih je prevzela Evropska unija do držav v razvoju, in glede na dejstvo, da je Evropska unija največji donator humanitarne pomoči na svetu.

Glede na to je pomembno, da se izognemo podvajanju pobud, ki se nanašajo na države v razvoju in ki smo jih sprožili na ravni Skupnosti ali držav članic.

Po mojem mnenju je ključno, da skrb glede podnebnih sprememb ni enostranska zaveza, temveč da upoštevamo pomen preventivnega delovanja v okviru vseh ukrepov, ki jih je sprejela EU, zlasti tistih, ki so povezani z razvojno pomočjo.

Nenazadnje, menim, da moramo preventivno delovanje zastaviti kot prednostno nalogo, pomembnejšo od ukrepov, povezanih s humanitarnimi krizami, upoštevajoč dejstvo, da so stroški obnavljanja veliko višji v primeru katastrof.

Evropska unija mora pokazati ne le solidarnost, temveč tudi odgovornost do drugih svetovnih regij, zato je globalno zavezništvo o podnebnih spremembah pomemben korak v tej smeri.

  Pierre Schapira (PSE), v pisni obliki. – (FR) Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah mora postati učinkovit instrument, ki najrevnejšim državam, ki so glavne žrtve podnebnih sprememb, omogoča, da se prilagodijo na posledice podnebnih sprememb.

Spremembe, ki jih je Skupina socialdemokratov vložila v Evropskem parlamentu, so omogočile nadgraditev odličnega dela, ki ga je opravil poročevalec.

Kar zadeva financiranje zavezništva, se PSE pridružuje poročevalcu v obžalovanju, da je Evropska komisija namenila tako malo sredstev v ta namen na letni ravni.

Obžalujemo tudi kvazisistematičen poziv Evropskemu razvojnemu skladu, da naj zagotovi sredstva za nove pobude, kot je zavezništvo. Uporaba sredstev bi morala biti strogo nadzorovana, s čimer bi zagotovili, da se sredstva dejansko namenijo razvojnim ukrepom in da so omejena na prvo leto delovanja zavezništva. Komisija mora zato spoštovati svojo zavezo, da bo našla dodatna sredstva za zavezništvo.

PSE je tudi izrazila svojo podporo, da se vzpostavi tesna povezava med podnebnimi spremembami in obstoječo prehrambeno krizo. Zavezništvo bi moralo predlagati konkretne pobude na tem področju, kot je uvedba zelenih pasov okrog mest na jugu zemlje, s čimer bi spodbudili kmetijstvo za proizvodnjo hrane.

Na koncu smo pozvali, da se določijo okoljska, socialna in gospodarska merila v zvezi s proizvodnjo biogoriv ter da se najprej zagotovi preskrba s hrano, preden se spodbuja kmetijstvo za izvoz.