Dobesedni zapisi razprav

Torek, 21. oktober 2008 - Strasbourg

12. Odnosi EU/Rusija (razprava)

  Predsednik. – Prva točka na dnevnem redu sta izjavi Sveta in Komisije o odnosih med EU in Rusijo.

  Benita Ferrero-Waldner, članica Komisije. − Gospod predsednik, odnosi Evropske unije z Rusijo so v današnjem času eni od odnosov, ki so najbolj polni izzivov. Na eni strani vidimo zapleteno mrežo skupnih dejavnosti in prepletenih interesov. Na drugi strani pa ozadje dogodkov v Gruziji.

Evropski svet je zaprosil za pregled odnosov med EU in Rusijo in ta presoja poteka v kontekstu dogodkov, ki so vrgli temno senco na odnose med EU in Rusijo. Kršenje gruzinske ozemeljske celovitosti z uporabo sile in rusko enostransko priznanje Abhazije in Južne Osetije ostajata nesprejemljiva in ne moremo se strinjati z zunanjepolitičnimi načeli, ki so bila nedavno izražena v Moskvi, vključno s ponovnim oživljanjem območij vpliva.

Zato je treba pri tekočem pregledu precej trezno oceniti lastni interes EU v tem odnosu. Pa vendar so obenem gospodarski in trgovinski odnosi med Evropsko unijo in Rusijo trdni in se še utrjujejo. Rusija je že zdaj naša tretja najpomembnejša trgovinska partnerica, stopnje rasti pa dosegajo do 20 % letno. Energija je pomemben dejavnik, toda tudi rast storitev je impresivna.

Rusija je z visokimi stopnjami rasti v zadnjem času in nastajajočim srednjim razredom pomemben trg v vzponu, točno pred našimi vrati, s čimer se odpirajo priložnosti za podjetja EU, ne glede na učinke sedanje finančne krize. Evropska unija je pomemben investitor v Rusiji, saj predstavlja 80 % celotnih tujih investicij. Znaten del ruskih deviznih rezerv je v evrih, s čimer je Rusija ena od največjih imetnic sredstev v evrih na svetu.

Zaradi vseh teh razlogov imamo interes za nadaljnjo rast ruskega gospodarstva in podporo ruskega prizadevanja za posodobitev, vključno z razvojem resnično neodvisnega sodstva, ki bo sposobno uveljavljati pogodbe. To je v skladu s poudarkom, ki ga je predsednik Medvedev dal pomenu pravne države v Rusiji.

Varnost oskrbe z energijo in povpraševanja po njej je ključna sestavina naših odnosov. Države članice EU so pomemben kupec ruskih energetskih proizvodov in to se v kratko- do srednjeročnem obdobju verjetno ne bo spremenilo.

Naši odnosi pomenijo medsebojno odvisnost, ne odvisnost. Izvoz v Evropsko unijo je pomembno prispeval k impresivni stopnji rasti, ki jo je zabeležila Rusija v zadnjih petih do šestih letih. Ne glede na to pa je potrebnega še veliko dela za vzpostavitev pristnega energetskega partnerstva na podlagi načel iz Pogodbe o energetski listini, in sicer preglednosti, vzajemnosti in nediskriminacije.

Še pomembneje je, da je Rusija ključni geopolitični akter, katerega konstruktivna udeležba v mednarodnih zadevah je nujen predpogoj za učinkovito mednarodno skupnost. Sodelujemo torej v zvezi z Iranom, Bližnjim vzhodom, Afganistanom, Balkanom in drugimi kraji ter pri večstranskih forumih. Imamo tudi skupni interes, da se zavzemamo za neširjenje orožja za množično uničevanje. Na vseh teh področjih sodelovanje ni vedno lahko, toda moramo nadaljevati. Večje sodelovanje na področju svobode, varnosti in pravice pomaga pri spopadanju z grožnjami, ki jih predstavljajo izzivi, kot sta terorizem in organizirani kriminal.

Prek dialoga, ki smo ga oblikovali, smo se sposobni pogovarjati o področjih, kot so človekove pravice. Danes v Parizu potekajo posvetovanja. Še enkrat bomo spomnili Rusijo na njene zaveze kot članice Sveta Evrope in OVSE, zlasti v zvezi s svobodo tiska in dogodki v Ingušetiji, na primer, ter drugimi vprašanji glede človekovih pravic.

Za nas je jasno: Evropa podpira vrednote in ustaljene norme mednarodnega obnašanja in tega se držimo v vseh okoliščinah. To zajema spoštovanje ozemeljske celovitosti in mirno reševanje sporov. Evropski svet se je z zadovoljstvom seznanil, da so se ruske enote umaknile iz območij ob Južni Osetiji in Abhaziji, kar je bistveni korak k izvajanju načrta v šestih točkah. Prejšnji teden so se v Ženevi začeli pogovori in to je še en pomemben korak naprej. Seveda je treba storiti še veliko več.

Jutri bom gostila konferenco donatorjev za Gruzijo, da bi mobilizirali financiranje za obnovo poškodovane infrastrukture in reintegracijo notranje razseljenih ljudi in da bi pospešili gospodarsko okrevanje Gruzije po spopadu. V sodelovanju s Parlamentom sem nameravala za ta namen dodeliti 500 milijonov evrov in rada bi se zahvalila predsednikoma Odbora za proračun in Odbora za zunanje zadeve, ki sta mi pisala in izrazila podporo pri tem pristopu.

Pregled odnosov med EU in Rusijo z Evropskim svetom, kot se zahteva, bo omogočil celovit pregled velike razvejanosti naših odnosov, od naših prizadevanj, da bi podprli ruski pristop k STO, do poenostavitve izdajanja vizumov, carinskega sodelovanja, izobraževalnih izmenjav in sodelovanje pri znanstvenem raziskovanju. Ta pregled bi nas moral voditi pri pristopanju k vsem našim trenutnim dejavnostim v zvezi z Rusijo in tistim, ki so trenutno na čakanju. O njem bi morali razpravljati na naslednjem Svetu za splošne zadeve 10. novembra 2008, na katerem bomo, upam, sposobni najti pravo razumevanje za nadaljevanje pogajanj o novem sporazumu med EU in Rusijo.

To pravim, ker ne poznam boljšega načina za doseganje naših lastnih interesov in za to, da bi druge seznanili s svojimi skrbmi. Po drugi strani se ne smemo obnašati, kot da se ni zgodilo nič. Pri vsem, kar počnemo, moramo zagotoviti in razjasniti, da zelo jasno ocenjujemo naše cilje, in zagotoviti, da EU stoji za temi cilji kot združena sila.

Morda je primerno, da o tem razpravljamo danes, na predvečer jutrišnje konference donatorjev, ki ji bom, kot rečeno, predsedovala, s Svetovno banko in s sedanjim francoskim in prihodnjim češkim predsedstvom.

Evropska unija bo še naprej igrala svojo vlogo, kot jo je ves čas te krize, kot konstruktivna, zanesljiva partnerica, ki jo vodijo njene vrednote in ki odločilno prispeva k stabilnosti in miru.

  Jean-Pierre Jouyet, predsednik Sveta. − (FR) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, najprej bi se vam rad opravičil in zahvaljujem se gospe Ferrero-Waldner, da je govorila pred mano, saj ravnokar prihajam s konference predsednikov odborov. Pogovori so se malo zavlekli zaradi naše dopoldanske razprave, ko je govoril predsednik Sveta in ko je bil čas za glasovanje. Zato prosim sprejmite moje opravičilo.

Kot je dejala gospa Ferrero-Waldner, smo v odnosih med EU in Rusijo dejansko na razpotju, zlasti zdaj po gruzinskem konfliktu. Po izrednem zasedanju Evropskega sveta 1. septembra je Svet o tem razpravljal 13. oktobra, kot je dejala gospa Ferrero-Waldner. Takrat je bilo rečeno, da so se potem, ko je Evropska unija v Gruziji namestila neodvisno civilno opazovalno misijo, enote umaknile z območij ob Južni Osetiji in Abhaziji. To je bil bistveni dodatni korak pri izvajanju sporazumov z 12. avgusta in 8. septembra, sklenjenih ob posredovanju Evropske unije, v zvezi z neodvisnostjo, suverenostjo in ozemeljsko celovitostjo Gruzije – kot sem imel že večkrat priložnost povedati vašemu Odboru za zunanje zadeve.

Evropska unija bo še naprej pozivala vpletene strani, naj izpolnjujejo svoje zaveze v okviru razprav iz sporazumov z 12. avgusta in 8. septembra letos.

Veste, da so se ti pogovori 15. oktobra začeli v Ženevi pod okriljem Evropske unije, Združenih narodov in OVSE. Za pripravo in izvajanje teh pogajanj imamo posebnega predstavnika za krizo v Gruziji, Pierra Morela, ki svoje delo opravlja odlično. Na prvem srečanju 15. oktobra so se lahko zadevne strani sestale neposredno.

Seveda bo za vse to potrebnega veliko časa. To je dolg proces, toda navsezadnje, če se spomnimo, kaj zajema običajen mirovni proces, ko pomislimo na položaj na Balkanu, je dejstvo, da je prišlo do srečanja, na katerem so se vse strani lahko sestale neposredno, pomembna faza, čeprav vemo, da bo pot zanesljivo dolga, kot sem dejal.

Naslednje srečanje v okvira procesa bo 18. novembra v Ženevi. Upamo, da se bodo vpletene strani zavezale prizadevanju za pragmatično rešitev za nadaljevanje pogovorov, s čimer bi lahko obravnavali vsa odprta vprašanja, zlasti ureditev glede varnosti in stabilnosti, vključno z zgornjim delom doline reke Kodori in regijo Ahalgori, ter seveda pereče vprašanje razseljenih oseb.

Unija je odločena, da ostane zavezana procesu reševanja sporov v Gruziji in prizadevanju za celovito rešitev na podlagi načel mednarodnega prava.

Za zdaj je v bolj splošnem okviru Evropski svet zahteval od Komisije in Sveta, naj do naslednjega vrha 14. novembra celovito in temeljito ocenita odnose med EU in Rusijo. Kot je danes dopoldan dejal predsednik Sveta, predsednik Sarkozy, je bistveno govoriti z Rusijo in to je v našem interesu, ker so odnosi z Rusijo tako pomembni.

Gospa Ferrero-Waldner nas je opomnila, da je bistveni partner: Evropska unija in Rusija sta medsebojno odvisni in seveda lahko prek dialoga zagotovimo tudi izboljšanje položaja v zvezi s človekovimi pravicami v Rusiji in v regiji. V našem interesu je, da Rusijo pozovemo k sodelovanju, ki ga potrebujeta obe strani.

Opozoril bi vas rad, da Rusijo potrebujemo, da bi se spopadli z globalnimi izzivi, kot so boj proti terorizmu, podnebne spremembe ali širjenje orožja za množično uničevanje. Evropska unija se je tako odločila in verjamemo, da je tudi v interesu Rusije, da se tako odloči, in zato si resnično želimo nadaljevati ta dialog.

Na prihajajočem vrhu 14. novembra bo priložnost za preučitev raznih razsežnosti odnosov, ki jih moramo imeti z Rusijo, in konstruktivno se moramo zavzemati za to, da bi ugotovili, ali Rusija želi v celoti izkoristiti ta dialog. Vseeno pa bi morali, kot je danes dopoldan dejal predsednik Sveta, ta dialog nadaljevati, ne da bi ogrozili temeljna načela, ki so v jedru evropskega povezovanja.

Dialog z Rusijo lahko temelji samo na spoštovanju suverenosti držav, pravne države in skupnih pravil. V tem okviru je ruski pristop k organizaciji, kot je Svetovna trgovinska organizacija, v našem skupnem interesu. Dejansko bi to omogočilo rešitev številnih spornih vprašanj, ki zadevajo nekatere države članice.

Mislim na zakon o izvozu lesa in davke za prelete čez Sibirijo. V skladu z razgovori, ki so prav tako potekali danes dopoldan, menimo tudi, da je naša zaveza tesnejšim gospodarskim in trgovinskim odnosom z Rusijo pomembna. Tudi tu moramo z Rusijo imeti območje, ki bo jasneje določeno na gospodarski in trgovinski ravni, in po možnosti moramo prispevati k oblikovanju skupnega gospodarskega prostora za Evropsko unijo in Rusijo.

V zvezi s tem si seveda še naprej prizadevamo, da bi Rusiji dopovedali, kako pomembne so preglednost, vzajemnost in nediskriminacija na področju energije. To velja tudi v širšem pomenu glede vprašanja investicij, saj se podjetja iz Evropske unije, ki delujejo v Rusiji, pogosto soočajo z realnimi problemi, za katere trenutno ni nobene zadovoljive rešitve.

Jasno je tudi, da bi se morali na vrhu z Rusijo pogovarjati o vplivu finančne krize. To je novo vprašanje, ki je pomembno za Evropsko unijo. Pomembno je tudi za Rusijo, za investicijske politike in za politike trgovanja med EU in Rusijo.

Opozorili bomo tudi, kot sem že omenil, na našo zaskrbljenost glede izpolnjevanja zavez v zvezi s človekovimi pravicami, demokracijo in pravno državo. Na mednarodni ravni se bomo dotaknili vseh vprašanj sodelovanja v zvezi z našimi skupnimi sosedami in seveda aktualnih vprašanj po gruzinskem konfliktu. Dotaknili pa se bomo tudi mednarodnih vprašanj, ki so v našem skupnem interesu, kot so vprašanja Bližnjega vzhoda, Irana in Afganistana.

Na koncu bi rad dejal, da je nadaljevanje oziroma krepitev dialoga z Rusijo v našem interesu. Verjamemo, da je to edina pot, ki bo Rusiji omogočila napredek in nam zagotovila prihodnost, ki bo temeljila na vedno bolj skupnih vrednotah. Učiti se moramo iz tega, kar se je zgodilo v Gruziji, in si prizadevati za oblikovanje konstruktivnih, uravnoteženih odnosov z Rusijo ter poskušati zgraditi dolgotrajno strateško partnerstvo s to državo. Gruzinski konflikt bi moral, daleč od tega, da bi nas oddaljil od tega cilja, nasprotno, ta cilj okrepiti spet v okviru tega, kar identiteta Evropske unije predstavlja za druge partnerje, ki v svojih odnosih z Rusijo nimajo nujno vedno enakih interesov kot mi.

  José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, v imenu skupine PPE-DE. – (ES) Gospod predsednik, svoj govor bi rad začel z navedbo nekaterih besed predsednika Sveta, gospoda Sarkozyja, ki jih je izrekel danes dopoldan med razpravo. Dejal je, da Evropska unija ne more biti udeležena v novi hladni vojni in da ne more neodgovorno prispevati k napetosti, ki bi vodila v krizo med nami in Rusijo. Rusijo se v resnici poziva, naj bo pozitiven in konstruktiven partner Evropske unije zaradi njenega strateškega pomena, naravnih virov, vojaške in jedrske moči, ravni našega trgovanja z Rusijo – kot je opozorila komisarka – in tudi preprosto zaradi tega, ker je glavni dobavitelj energije za EU.

Vendar Evropska unija ni bila oblikovana samo kot gospodarska in trgovinska unija, temveč tudi kot unija vrednot. Zato ne moremo izbirati teh vrednot glede na to, kdo je najmočnejši ali najpomembnejši.

Menim, da so vrednote, kot so svoboda, spoštovanje demokratičnih vrednot, človekovih pravic ter suverenosti in ozemeljske celovitosti držav, vrednote, ki jih je treba upoštevati. Ne moremo pogledati stran in se pretvarjati, da se to poletje ni zgodilo nič, ko pa smo bili v resnici priča vdoru in nasilni okupaciji suverene države.

Okrepiti moramo našo sosedsko politiko in biti dosledni glede vrednot, ki jih zagovarjamo.

Še veliko stvari se mora zgoditi: ocena evropske komisarke in njenih služb v Komisiji, pogovori v Ženevi in konferenca donatorjev, ki bo ta teden v Bruslju, kar je po mojem mnenju vse pomembno.

Za konec bi rad še enkrat citiral predsednika Sveta, ki je dejal, da mora Evropska unija govoriti z enotnim odločnim glasom. Ne bomo govorili z enim odločnim glasom – pravzaprav bomo namesto tega pokazali znake slabosti –, če bo na naslednjem vrhu 14. novembra v Nici Evropska unija začela pogajanja za sklenitev sporazuma ali partnerstva z Rusijo, ne da bi ta država v celoti izpolnjevala in spoštovala sporazuma, podpisana z Evropsko unijo 12. avgusta in 8. septembra.

  Jan Marinus Wiersma, v imenu skupine PSE. – (NL) Gospod predsednik, tako kot gospod Salafranca bi se rad navezal na tisto, kar je danes dopoldan dejal predsednik Sarkozy: probleme z Rusijo moramo poskušati reševati z dialogom in ne s konfrontacijo. Poskušati moramo razviti odnose v Evropi, ki bodo temeljili na partnerstvu, pa tudi na načelu enakosti partnerjev, ne da bi seveda pozabili na kritiko, kjer je to potrebno.

V tem pogledu moramo iskati rešitve za probleme v zvezi z Gruzijo in sodelovati s Rusijo glede številnih odločilnih vprašanj, ki so bila že omenjena, mednarodnih vprašanj, kot so prihodnost ureditve neširjenja, problemi v zvezi z Iranom in nadaljnje ukrepanje v zvezi s Kjotom. Naše lastne okoljske ambicije ne morejo biti uspešne, če ne sklenemo sporazuma o njih z ostalimi ključnimi partnerji po svetu.

Z Rusijo si moramo prizadevati za sodelovanju tudi glede finančne krize in vloge Rusije v G8. Finančna kriza spet kaže, kako zelo se zanašamo na Rusijo, pa tudi, kako močno se Rusija zanaša na mednarodno gospodarstvo. Dejstvo, da se je svet povsem spremenil v primerjavi z obdobjem pred 30 ali 40 leti, je še en razlog, zakaj vračanje k taktiki hladne vojne ni možno.

Drugič, radi bi čestitali francoskemu predsedstvu za njegovo ravnanje in enotnost Unije pri reševanju konflikta v zvezi z Gruzijo. Ključnega pomena je, da se tudi v prihodnjih tednih in mesecih trdno držimo te enotnosti. To je še posebej pomembno pri pogovorih, ki so se začeli v Ženevi in se bodo nadaljevali novembra. Razumljivo je, da ni prišlo do takojšnjega sporazuma glede formule za rešitev gruzinskega vprašanja.

To vprašanje bo v resnici morda težko rešiti, ker se naše in rusko mnenje temeljito razlikujeta. Po našem mnenju je treba obdržati gruzinsko ozemeljsko celovitost in za nas je nesprejemljivo, da je bila priznana neodvisnost Južne Osetije in Abhazije. Pogovori o teh vprašanjih bodo težki.

V zvezi s tem bi lahko bilo pomembno, da se spomnimo na to, da je treba opraviti širšo razpravo o varnostnih strukturah in pravni ureditvi, ki so pod imenom helsinškega procesa vzpostavljene tudi v Evropi. Rusi so dali predloge za njihovo spremembo in izboljšavo, toda tudi Svet in Komisija bi lahko imela o tem kakšne pripombe.

Pri tej razpravi je pomembno to, da se Rusiji odločno pove, da ne želimo spopadov glede območij vpliva in da jih ne sprejemamo, tudi ne v regijah, ki mejijo tako na Rusijo kot na Evropsko unijo. Ne zavzemam se za širitev Nata v tej smeri.

Zavzemam pa se za aktivno politiko EU za zagotovitev neodvisnosti držav, kot so Ukrajina, Gruzija in Moldavija, in upam, da bodo predlogi, ki jih bo Komisija dala to jesen glede vzhodnega partnerstva, pripomogli h krepitvi vezi z omenjenimi sosednjimi državami, da jim bomo lahko pomagali zagotoviti svoj lastni razvoj in neodvisnost.

  Annemie Neyts-Uyttebroeck, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospod predsednik, gospod Jouyet, gospa Ferrero-Waldner, rada bi vam priporočila dobro knjigo za božične počitnice: čudovito biografijo grofice de Ségur. Verjetno veste, da je pravo ime grofice de Ségur Sophie Rostopchine – da, Rostopchine – in da bil je njen oče tisti, ki je ustavil vdor cesarja Napoleona v Rusijo. Knjiga čudovito opisuje, kako se je to vse zgodilo. Nekatere od njenih lekcij so še vedno uporabne. Kakor koli že, to je bil samo uvod.

Najprej bi rada pojasnila, da danes zjutraj, ko sem govorila, nikakor nisem želela namigovati, naj ne pride do vrhovnega srečanja med EU in Moskvo. Seveda ne. Mora priti do njega. Ker sem imela na razpolago samo minuto in pol časa, morda nisem bila dovolj razumljiva. Hotela sem reči, da sem iz sklepov Sveta razbrala, da je že odločeno, da se bodo pogajanja o partnerstvu, pristopni pogodbi nadaljevala, ponovno odprla, in da je, kar koli se že zgodi, malo pomembno, kako se posreči vrh 14. novembra, ki bo po vsej verjetnosti težak, saj bi se pogovori v vsakem primeru nadaljevali in ocena Komisije in Sveta bi se seveda upoštevala, kar je prav. Pravzaprav sem želela, da bi to zadevo malo bolj razjasnili.

Tako ne vem, ali me je gospod Sarkozy napačno razumel nalašč ali ne. Kakor koli že, ni mi odgovoril, toda rada bi odgovor, gospod Jouyet, saj bi mi bilo osebno žal, če je bilo že odločeno, da se pogajanja v vsakem primeru ponovno odprejo. V celoti podpiram dialog z Rusijo. Seveda je to velika država. To je velika država, ki je zelo ponosna, in velika država, ki ne kaže veliko usmiljenja in ki po mojem mnenju ne ceni tega, da se drugi postavijo v šibek položaj.

Če bi se torej že odločili, da se pogajanja ponovno odprejo, ne glede na to, kaj se zgodi, celo pred vrhom, to ne kaže na veliko diplomatsko spretnost. Kakor koli že, zmanjkalo mi je časa, zato predvsem upam, gospod Jouyet, da mi boste dali jasen odgovor, tak ali drugačen, in za to vam bom zelo hvaležna.

  Bart Staes, v imenu skupine Verts/ALE. – (NL) Gospod predsednik, gospod Jouyet, gospa Ferrero-Waldner, gospe in gospodje, veliko je mogoče reči o konfliktu med Rusijo in Gruzijo in danes je to gotovo odločilnega pomena v našem odnosu z Rusijo.

Kar lahko v vsakem primeru rečemo, je to, da ne Rusiji ne Gruziji ni uspelo. Nesprejemljivo je, da državi uporabljata vojaško silo za reševanje sporov. V politični znanosti obstaja teorija, ki pravi, da demokratične države načeloma rešujejo spore demokratično, z dialogom, in ne z vojaškimi sredstvi. Ker v tem primeru ni bilo tako, je z demokracijo tako v Gruziji kot v Rusiji gotovo nekaj narobe. Drugače se stvari ne bi zgodile tako, kot so nazadnje se.

Današnja razprava se osredotoča na naše odnose z Rusijo. Ruske razmere ostajajo najmileje rečeno zelo kritične na področjih demokracije, spoštovanja človekovih pravic, svobode tiska in svobode združevanja, razmer v Čečeniji – ki morda ni več na prvih straneh časopisov, toda vsak, ki podrobno spremlja to državo, ve, da so razmere v Čečeniji še vedno zelo kritične – in tudi glede problemov v zvezi s pripravami na zimske olimpijske igre v Sočiju. Vsa ta vprašanja povzročajo veliko problemov.

Po mojem mnenju sta Evropska unija in Rusija medsebojno odvisni, kot je bilo že rečeno. To je res. Toda vsakokrat, ko govorimo o medsebojni odvisnosti in razpravljamo o navedenih problemih, bi morali po mojem govoriti tudi o tistih drugih vrednotah, vrednotah demokracije, tipično evropskih vrednotah, o drugačnem reševanju sporov, prizadevanju za več demokracije in uporabi mehkih instrumentov.

V Skupini Zelenih/Evropske svobodne zveze smo vsi za dialog, ki je po mojem mnenju eden od zaščitnih znakov Evropske unije. Evropska unija je ekstremna vaja miroljubnega reševanja sporov in preprečevanja konfliktov. Zato lahko, pod pogojem, da so izpolnjeni vsi pogoji in da se Svet, Komisija in Evropski parlament odločno zavzamejo za navedene vrednote, začnemo dialog z Rusijo, tudi glede sporazumov o partnerstvu in sodelovanju, mirno, odločno in z voljo po uspehu.

  Adam Bielan, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, aktivnosti ruskih oboroženih sil v Gruziji so izredno pomembna preizkušnja trenutnih namenov Rusije. To je preskus tudi za politično moč in temeljna načela delovanja Evropske unije. Žal se voditelji nekaterih držav članic obnašajo, kot da nikoli ni bilo vdora Rusije v suvereno demokratično Gruzijo.

Gospe in gospodje, Rusija spet ponižuje Evropsko unijo s tem, ko trdi, da so se njene sile umaknile na položaje, ki so jih imele pred vdorom. Kako naj torej razložimo dejstvo, da so gruzinske vasi v regiji Južni Osetiji in v njeni bližini stalno tarča brutalnega etničnega čiščenja? Kako na razložimo dejstvo, da je dvesto opazovalcem, ki jih je poslala Unija, preprečen dostop do prizorišč konflikta? Take razmere so svetlobna leta stran od vrnitve na status quo z dne 7. avgusta, ki je pogoj za udeležitev na pogovorih z Rusijo. Eden od namenov ruskega vdora v Gruzijo je zastraševanje sosednjih držav v regiji, da bi minirali projekt Nabucco, ki je odločilnega pomena za energetsko varnost Unije. Zdi se, da se trenutno ne razmišlja o plinskem in naftnem transportnem koridorju prek Gruzije. Koridor je za nas življenjskega pomena in je edini, ki ni pod nadzorom Kremlja.

Rad bi tudi opozoril, da v sosednjih državah Unije živi zelo veliko imetnikov ruskega potnega lista. Lahko bi na primer omenil Ukrajino, Belorusijo in baltske države. Moramo se torej zavedati, da bi lahko Kremelj kadar koli trdil, da ti ljudje potrebujejo njegovo tako imenovano zaščito. To je natančno tisto, kar se je zgodilo v Južni Osetiji. Še enkrat moram poudariti, da državam članicam Unije in njenim najbližjim sosedam neposredno grozi ruska agresija.

Trenutno smo soočeni z razmerami, ko je šla Rusija tako daleč, da poleg energetskega izsiljevanja dodaja še grožnjo z vojaško akcijo proti državam članicam Unije in njihovim najbližjim sosedam. Sedanje razmere v Gruziji so očiten primer. V takih okoliščinah ne moremo govoriti o partnerstvu med Unijo in Rusijo. Udeležba na pogovorih na prihajajočem vrhu 14. novembra v Nici bi še enkrat pokazala, da so voditelji Evropske unije popolnoma nesposobni, da bi bili kos Rusiji.

  Esko Seppänen, v imenu skupine GUE/NGL. – (FI) Gospod predsednik, komisarka, borze v Združenih državah Amerike so strmoglavile, borze v državah članicah Evropske unije so strmoglavile in borze v Rusiji so strmoglavile. Vsi smo v isti krizi, ki jo je povzročil turbokapitalizem. Kljub temu bi rade nekatere države EU, ki se zgledujejo po baltskih državah, katerih predsedniki so se šolali v Združenih državah, in zlasti Poljska osamile Rusijo od Evropske skupnosti. Najprej so zavirale začetek pogovorov o sporazumu o partnerstvu, zdaj pa je razlog gruzinski in abhazijski konflikt z Rusijo.

V številnih zahodnih državah so mediji prikazali Rusijo kot napadalca. To je napačna predstava. Napadla je Sakašvilijeva vojska in tako sprožila globalni konflikt. Za to ne bi smel biti nagrajen. V tej zadevi je Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov v Evropskem parlamentu žal ujetnik lastnih skrajnih elementov.

Seveda je Rusija slavila vojaško zmago nad Sakašvilijevo vojsko, vojsko, ki so jo usposabljali Američani in Izraelci ter oboroževali Ukrajinci. Priznanje neodvisnosti Južne Osetije in Abhazije je bila pretirana politična reakcija. Zdaj Rusija čuti politične posledice. Toda naša skupina ne verjame, da bi morala biti ena od njih osamitev Rusije. Evropski kapitalizem potrebuje ruske naravne vire in Rusija potrebuje evropske politične izkušnje z demokracijo, državljanskimi svoboščinami in pravno državo.

Ti cilji ne bodo doseženi s političnim nasiljem, temveč s sodelovanjem in dialogom. O tem verjetno teče beseda danes v Helsinkih med vrhovnima poveljnikoma vojske, generalom Mikom Mullenom in Nikojalem Makarovom. Poleg tega EU ne bi smela bojkotirati dialoga.

Pozitivnim poskusom, ki jih predlaga naslednja predsedujoča država, želimo vse dobro.

  Paul Marie Coûteaux, v imenu skupine IND/DEM. – (FR) Gospod predsednik, gospod Jouyet, čas je za kesanje – zdi se, da je danes tako razpoloženje – ali vsaj za ponovni premislek o dogmah in instinktivnih odzivih, poleg tega pa sem hvaležen gospodu Sarkozyju, da je danes dopoldan prikazal primer tega, ki se je zdel iskren. Naj torej ponovno premislimo tudi o našem starem, zelo starem nezaupanju, ko gre za Rusijo, ali o našem nezaupanju do te države, ki je, pa če nam je to všeč ali ne, eden od naših partnerjev.

S tega stališča tudi jaz priporočam – kot je to storila gospa Neyts-Uyttebroeck – branje biografije grofice de Ségur, zlasti tiste gospe Strich, ki jo je objavil odlični Bartillat, in spoznali boste pravi pomen, ki bi ga moral imeti izraz, ki ste ga izgovorili dvakrat, če sem prav slišal: „medsebojna odvisnost“.

Seveda smo medsebojno odvisni, toda ne samo glede boja proti terorizmu ali orožju za množično uničevanje. Medsebojno smo odvisno v vseh pogledih: glede energije, če naj navedem očitno, toda tudi glede raziskav, industrije in politike, večstransko seveda.

Pomislimo, kakšen bo obraz Evrope v 21. stoletju, glede na to, ali bodo naši narodi še vedno vpleteni v promocijo neizmernih bogastev Sibirije. Zato prosim nehajmo sprejemati spore, ki niso naši, temveč spori tretje sile, katere interes je razdeliti Evropo, da bi ji zavladala. Verjemite mi, v tem pogledu se zavzemam za interes Evrope, če lahko sprejmete, da tudi francoske suvereniste skrbi ta zadeva.

  Jana Bobošíková (NI). – (CS) Gospe in gospodje, menim, da je odločitev Sveta, da ne obnovi pogovorov z Rusijo o strateškem partnerstvu, nespametna, kratkovidna in škodljiva za državljane Unije. Sprevideti bi morali, da je to partner, od katerega je Evropa odvisna glede dobave surovin. Ne gre samo za plin in nafto. Brez titana in Rusije na primer ne bi mogli izdelati niti enega airbusa. Kar je še slabše, sedanja evropska rusofobija ne temelji na dejstvih, temveč na tem, kako so bili Rusi predstavljeni v politiki in v medijih. Zavedati se moramo, da je konflikt na Kavkazu začela Gruzija, ne glede na izid, in ne Rusija. Poleg tega ne poznam nobenega konkretnega razloga, zakaj ne bi spoštovali neodvisnosti Južne Osetije in Abhazije, saj je vrsta članic Unije neodvisnost Kosova pozdravila takoj in z velikim slavjem. Navdušena sem, da je Václav Klaus, predsednik Češke republike, države, ki jo tu zastopam, položaj opisal realno, ko je dejal, da ne gre za vprašanje Gruzije na strani dobrega in Rusije na strani slabega. Žal je bil osamljen. Če želi Unija resnično biti strateška partnerica in globalni akter, mora priznati Rusijo pod enakimi pogoji. Politika konfrontacije ne bo koristila nikomur.

  Elmar Brok (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, komisarka, gospod predsednik Sveta, eden od predhodnik govornikov je dejal, da mora biti načelo za vsem tem „brez sile“. Brez sile na obeh straneh, kot velja v mednarodnem pravu. Vztrajati moramo pri ohranjanju mednarodnega prava, vključno z ozemeljsko celovitostjo, nevmešavanjem v notranje zadeve druge države, nevplivanjem in spoštovanjem sporazumov iz avgusta in septembra. Upam, da bo to v Ženevi še veljalo.

Še naprej moramo zagotavljati spoštovanje odločitev Evropskega sveta s 1. septembra in resolucij, ki jih je sklenila Komisija v zvezi s pridružitvenimi sporazumi, prostotrgovinskimi sporazumi in evropskim gospodarskim prostorom plus ali kakor koli se že imenuje, tako da se bodo lahko posamezne države krepile, stabilizirale in udeleževale brez izzivanja drugih držav in da bo lahko na konferenci donatorjev opravljeno potrebno delo.

Hkrati moramo vzhodnoevropskim državam članicam dati občutek varnosti in solidarnosti v okviru Evropske unije in Nata. Menim, da je pomembno tudi to zaradi psiholoških razlogov.

Komisarka, hvaležen sem vam, ker ste omenili našo vzajemno gospodarsko odvisnost, ki je najboljša varnostna politika, kar bi jih lahko imeli. Vendar bolj ko se ta medsebojna odvisnost krepi in bolj ko postaja del interesnih sfer obeh strani in se te povežejo, težje se bomo izločili iz te odvisnosti z nemiroljubnimi sredstvi. V tem primeru moramo voditi. Podpreti bi morali tudi kakršne koli poteze s pravnimi obveznostmi, v katere je vključena Rusija, skupaj s STO in sporazumi o partnerstvu z ustreznimi obveznostmi. Ko bo naša gospodarska medsebojna odvisnost na tak način podprta s pravnimi in pogodbenimi ukrepi, bomo lahko napredovali.

Vendar mora to temeljiti na naših interesih. Ena zadeva je energetska varnost in na tem področju po vsem svetu obstajajo izzivi, s katerimi se je treba soočiti. Skupina 5+1 se ni brez razloga še enkrat sestala glede Irana in nato nadaljevala s svojim običajnim delom. To se dogaja tudi na drugih ravneh. Slišal sem, da je odbor Evropskega parlamenta še enkrat obiskal Moskvo. Iran, Bližnji vzhod, podnebne spremembe, terorizem in številna druga vprašanja: Rusija je bistven del vsega tega.

Odprti moramo biti za razgovore. Varnostno partnerstvo z Rusijo bo delovalo samo, če ne bo vzpostavljeno na račun obstoječih zavezništev in preprečevanja ZDA prisotnosti v Evropi. To je pogoj za tako partnerstvo.

  Reino Paasilinna (PSE). - (FI) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, obe strani sta grešili in kršili mednarodne sporazume. Zdaj gre za to, kako hitro se lahko premaknemo od tu in ponovno vzpostavimo stabilnost.

Zato potrebujemo tudi sodelovanje Rusije. To je osnovna zahteva. Pravzaprav so številni ruski cilji enaki kot naši v Lizbonski pogodbi. Predsednik Medvedev je dejal, da so potrebne institucionalne reforme. To je res. Druga točka, o kateri govori, so reforme infrastrukture. Tretja so investicije. To so stvari, ki jih poznamo. Potem so tu inovacije, nekaj, kar poznamo veliko bolje, če lahko tako rečemo. Te stvari so nam skupne. Hočejo imeti vlogo pri reševanju mednarodne finančne krize, a za to imajo malo kapitala. Zato nočejo biti odrezani, to je očitno, in odzvati se moramo s sodelovanjem, kar nam bo omogočilo usmeriti Rusijo na pot, ki si jo želimo.

Rusija noče govoriti o ideologiji, toda danes to hoče Evropska unija. Hočemo imeti demokracijo; to je naša ideologija. Rusija hoče praktične rešitve in oba ta cilja je verjetno vredno uskladiti in na tak način bomo napredovali. Poleg Mevedevih štirih i-jev potrebujemo torej še en i, in sicer integracijo, tako da bomo lahko uspešno vplivali na prihodnost Rusije tudi z našega stališča in povečali stabilnost.

  Janusz Onyszkiewicz (ALDE). – (PL) V razpravi o konfliktu med Rusijo in Gruzijo spregledujemo, kar se je zgodilo v Abhaziji in ne v Osetiji. V bistvu se je v Abhaziji zgodilo nekaj zelo pomembnega. Rusi imajo nekaj razlogov za trditev, da je bila njihova akcija, čeprav nesorazmerna, odgovor na prizadevanje za rešitev problema Osetije z vojaškimi sredstvi. Kar pa zadeva Abhazijo, se ni zgodilo nič takega. Množični vdor ruskih enot, pojav flote ob gruzinski obali in vojaško zavzetje ozemlja, ki ga nadzorujejo gruzinske oblasti, kažejo na to, da je Rusija pripravljena uporabiti svoje bojne sile pod pretvezo preventivnega ukrepanja. Glede na to je treba tako akcijo uvrstiti med tiste, ki jih utemeljuje zgolj enostranska ocena zunanjepolitičnih sredstev.

V svoji izjavi se je predsednik Medvedev vrnil k pojmu skupnega varnostnega prostora od Vancouvra do Vladivostoka. Sprašujem vas, gospe in gospodje, kako se lahko zanesemo na skupno ukrepanje v tem skupnem varnostnem prostoru, ko pa Rusija kaže, da je sama vir nevarnosti? Glede drugih zadev, ki bi jih predsednik Medvedev rad vključil v potencialni sporazum, pa se moramo spomniti, da so že zajete v sporazumu, ki velja zdaj. Ta sporazum je bil sprejet leta 1990 in je naslovljen Pariška listina za novo Evropo. Seveda tu morda v resnici ne gre za dialog, temveč za pravico do veta v zvezi z različnimi ukrepi, ki jih lahko sprejme Nato.

(Aplavz)

  Rebecca Harms (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, rada bi se navezala na to, kar je dejal gospod Staes glede drugih sporov, ki še vedno trajajo na Kavzkazu.

Če zdaj nadaljujemo pogovore z Rusijo – za kar se zavzemamo –, je po našem mnenju zelo pomembno, da ne pozabimo, da obstajajo tudi Karabah, Čečenija, Moldavija in Pridnjestrska republika in da se bomo morali v naslednjem desetletju spopasti tudi z zelo težkim sporov v Ukrajini glede Krima. Evropska unija ne sme ponoviti napake, ki jo je zagrešila pred vojno v Gruziji, ko tega spora ni jemala dovolj resno.

Po našem mnenju je torej treba vse te spore rešiti. Kavkaz in druge sosednje regije so zelo pomembne. Vse ležijo v Evropi in zato se mora z njimi Evropa, Evropska unija ukvarjati veliko bolj prednostno – in to v sodelovanju z Rusijo.

Za zdaj ne vem, ali lahko zadovoljivo rešimo te spore, toda pravzaprav sem precej optimistična, da je bil ta občutek hladnega miru, ki se je plazil po Evropi – in dejansko po vsej Evropski uniji – in ki je povzročil preplah tudi v Rusiji, zadostno opozorilo in da se bodo zdaj različne strani bolj resno vrnile k pogajanjem.

Z zahodnega stališča je zelo zanimivo tudi, da v finančni krizi Rusija rešuje cele države, da bi sama premagala to krizo. V dobi globalizacije je prepletenost gospodarstev veliko obsežnejša, kot smo prej razpravljali v zvezi z energijo.

Če bi našli boljši ton in če zahod morda ne bi vedno vztrajal, da je njegov sistem zmagovalni od konca osemdesetih let dvajsetega stoletja, bi lahko prišli do boljšega položaja, s katerega bi lahko reševali spor.

  Konrad Szymański (UEN). - (PL) Gospod predsednik, Rusija je morda največ pridobila zaradi finančne krize. V zadnjem času se je naša pozornost opazno preusmerila z ruske agresije proti Gruziji na probleme naših bank. Ta preusmeritev je bila v naši dopoldanski razpravi očitna.

Vendar ne smemo pozabiti, da ima Rusija trenutno v Osetiji in Abhaziji še vedno več kot 7 000 vojakov. To je več kot trikratno število vojakov, ki so bili tam 7. avgusta, in Rusija tako ne spoštuje mirovnega sporazuma na način, ki bi si ga želeli. To pomeni, da so odnosi med Evropsko unijo in Rusijo še vedno v slepi ulici. Pomeni tudi, da trenutno nimamo razloga za nadaljevanje političnega dialoga v okviru skupnih evropskih in ruskih teles; ni podlage za ponovno odprtje pogajanj v zvezi s sporazumom o partnerstvu. Nazadnje z razočaranjem spremljamo stališče nekaterih držav članic, ki namiguje na to, da lahko rusko agresijo proti Gruziji ignoriramo in da je zadeva zgolj vprašanje časa. Ta pasivna politika se lahko izkaže za izredno drago za zunanjo politiko Evropske unije v celoti.

  Vittorio Agnoletto (GUE/NGL). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, priznati moramo, da Svet obvladuje odnose z Rusijo veliko bolj uravnoteženo kot resolucija, ki jo je Evropski parlament sprejel glede dogodkov v Gruziji. V tej resoluciji so vse obtožbe naperjene samo v Rusijo in celo napad, ki ga je Gruzija izvedla 7. in 8. avgusta, je upravičen.

Če pa si res želimo stabilizirati mir, moramo jasno zavrniti pridružitev Gruzije ali Ukrajine Natu. Vemo, da bi to samo destabiliziralo celotno regijo in zelo povečalo verjetnost nadaljnjih vojn. Pogajanja z Rusijo bi se morala nadaljevati ne samo zaradi gospodarskega interesa, temveč tudi zato ker dokler o stvareh razpravljamo, ne gredo stran, in to je vedno najboljša pot.

Hkrati moramo biti povsem odločni glede človekovih pravic, svobode informiranja in političnih svoboščin, ki v Rusiji gotovo niso pravilo. Najboljši način za zaščito pravic je, da nismo talci energije; toda da bi se izmaknili odvisnosti od Rusije moramo ne samo povečati raznolikost naših virov oskrbe z energijo, temveč tudi investirati v alternativne čiste energije.

Za konec bi rad povedal še nekaj. Slišal sem tako od Komisije kot od Sveta, da se zelo zanašata na rusko pridružitev Svetovni trgovinski organizaciji. Rad bi vas spomnil, da ste govorili enako, ko se je STO pridruževala Kitajska, zdaj pa smo priča grozljivim posledicam kitajske pridružitve za evropsko gospodarstvo in evropske delavce. Morda bi morali torej rešitve iskati drugje: morda bi morali pravzaprav postaviti pod vprašaj celotni mehanizem Svetovne trgovinske organizacije.

  Gerard Batten (IND/DEM). – Gospod predsednik, Kremelj je pri svoji kupčiji s predsednikom Sarkozyjem dobil vse, kar je želel. Z dogovorom s predsednikom Sarkozyjem, ki se sklicuje na „mir v našem času“, so dobili, kar so želeli, in diplomatski izhod. Od druge svetovne vojne je temeljno načelo v mednarodnih odnosih, da se agresija ne sme izplačati ali da agresorji ne bi smeli biti deležni političnih koncesij, toda Moskva zmaguje in Nato je ponižan, ko EU igra na obe strani.

Kot institucija Evropska unija preprosto ni na demokratični zahodni strani v novi hladni vojni. EU ne spada v svobodni svet. Je protidemokratična, nedemokratična in imperialistična. Institucionalno se nagiba k drugim protidemokratičnim imperijem, ne k svobodnim narodom. Evropski uniji ne vlada pravo, temveč ideologija.

Žal bodo evropske vlade – kot dobri Evropejci – sledile katastrofalnemu stališču EU v odnosu do Rusije in ne svojem lastnemu kolektivnemu nacionalnemu interesu.

  Sylwester Chruszcz (NI). - (PL) Skupaj z Združenimi državami je Ruska federacija ena od glavnih partneric Evropske unije. Rusija je strateška partnerica in dobaviteljica surovin za proizvodnjo energije državam članicam Evropske unije, vključno z mojo državo Poljsko. Sodelovanje z Rusijo je preprosto dejstvo in v interesu obeh strani je, da je to sodelovanje uspešno. Gruzinski napad na Južno Osetijo in kasnejše stopnjevanje konflikta sta resno ogrozila odnose med Brusljem in Moskvo.

Vendar to ne pomeni, da bi morali, kot bi želeli nekateri evropski politiki, obrniti hrbet Rusiji ali celo začasno prekiniti odnose z njo. Rusija si zadnjih dvajset let znatno prizadeva, da bi se pridružila krogu demokratičnih evropskih držav, in čeprav je nedvomno treba doseči še veliko, tudi ni niti najmanj dvoma, da rusko prebivalstvo močno podpira sedanjega in nekdanjega predsednika Ruske federacije. Upam, da bosta kljub nekaterim oviram Evropska unija in Rusija nadaljevali z uspešnim sodelovanjem, saj je to v interesu obeh strani.

PREDSEDSTVO: GOSPOD MARTÍNEZ MARTÍNEZ
podpredsednik

  Ria Oomen-Ruijten (PPE-DE). - (NL) Gospod predsednik, gospod Jouyet, gospa Ferrero-Waldner, gospe in gospodje, ne moremo zanikati, da so se odnosi z Rusijo v zadnjem času spremenili. Naj dodam, da po mojem mnenju osamitev Rusije ni opcija. Obenem je težko govoriti o partnerstvu, če so države članice tako zelo nezaupljive do Rusije.

Kot predsednica delegacije za odnose z Rusijo pa menim, da bi morali nadaljevati z dialogom. To počneta Svet in Komisija in to bi morali početi tudi v Parlamentu. To je bila pravzaprav tema zelo razgrete razprave v naši ruski delegaciji v zvezi z obiskom v Moskvi, ki ga načrtujemo za konec tega tedna. Sklep te razprave je bil, da moramo nadaljevati z dialogom, toda da moramo povedati našim partnerjem, da se ne bomo obnašali, kot da se ni nič zgodilo. Pri tem moramo biti iskreni in poskušati vzpostaviti konstruktivno posvetovanje.

Od Rusije pričakujemo veliko več. Umik enot iz tamponskega območja je šele prvi korak. Napetost se lahko razrahlja samo, če se zmanjša število enot v Abhaziji in Južni Osetiji ali če se sploh umakne vse te vojake. Čeprav v sporazumih to ni napisano dobesedno, se ujema z duhom sporazumov in rada bi slišala mnenje gospoda Jouyeta o tem.

EU in zlasti predsedstvo sta bila v zadnjih mesecih neverjetno jasna in odločna. To je po mojem mnenju treba ohraniti.

Ostajajo mi tri vprašanja. Najprej glede priprav na vrh: konkretno kateri znaki in koraki se vam zdijo potrebni, da bi nadaljevali s pogajanji? Drugič, kako boste v to vključili Parlament? Tretjič, rada bi vam položila na srce naslednje. Rusija ne pristopa k pogodbi o kasetnih bombah, ki se podpisuje v Oslu. Zdaj prihaja na dan, da je nizozemskega novinarja ubila ruska kasetna bomba. Gospa Ferrero-Waldner, kako lahko Rusijo vseeno vključimo v to novo pogodbo, ki se podpisuje v Oslu?

  Csaba Sándor Tabajdi (PSE). - (HU) Gospod predsednik, francosko predsedstvo je odigralo zgledno vlogo pri obvladovanju krize v Gruziji. Vemo, kako obvladovati krize, toda nismo jih še sposobni preprečevati. Naj Parlament spomnim, da je bil v EU minister za zunanje zadeve, gospod Steinmeier, nemški zunanji minister, ki je predlagal zelo resen načrt rešitve, ki so ga sprejele vse strani razen Tbilisija. To je zgodovinsko dejstvo. To je obžalovanja vredno, saj bi lahko s tem celo preprečili vojno. Prepričan sem, da bi lahko Steinmeierjev načrt še vedno služil za glavno osnovo za dogovor o rešitvi, čeprav so danes razmere veliko težje glede na to, da imajo Abhazijci in Južnoosetijci danes povsem drugačno stališče. Naj takoj dodam, da pogajanja niso mogoča brez udeležbe dveh vpletenih narodov, Abhazijcev in Južnoosetijcev. Njihovo mnenje je gotovo tudi odločilnega pomena kar zadeva njihove odnose z Rusijo.

Zagotovo ne moremo kar nadaljevati tam, kjer smo ostali. Rusija ostaja strateški partner, toda čeprav je ne moremo osamiti, je naše zaupanje spodkopano. Rusija se mora učiti iz teh dogodkov, tako kot se mi, in bolj natančno moramo spoznati, zakaj je Rusija veliko strpnejša do tega, da bi se Ukrajina in Gruzija približali EU, kot da bi se približali Natu. To je lekcija, ki se je moramo naučiti tako mi kot ameriška politika, če želimo normalizirati strateško partnerstvo med Rusijo in EU. Hvala za vašo pozornost.

  Henrik Lax (ALDE). - (SV) Gospod predsednik, ruski napad na Gruzijo ni osamljen primer. Priča smo paradigmatskemu premiku v ruskih odnosih do sosednjih držav – paradigmatskemu premiku, ki ima lahko resne posledice, če EU ne bo ukrepala modro. V resnici smo na razpotju, kot je dejal državni sekretar gospod Jouyet. Skrbi me, ker veliko število voditeljev EU že govori v prid vrnitvi k običajnemu ravnanju v odnosih EU z Rusijo. Obnašajo se, kot da se vojna v Gruziji ne bi zgodila, toda ruske enote, kar 8 000 vojakov, so še vedno na zasedenih območjih. Etnično čiščenje še vedno traja.

EU mora poslati jasno sporočilo in odločno obsoditi rusko imperialistično politiko, ko misli, da ima pravico zaščititi „svoje“ državljane z zasedbo suverenih držav. Danes Gruzija, jutri Ukrajina in Belorusija. To bom ponovil na sestanku z rusko delegacijo v petek v Moskvi. Če bo EU spodbujala k brezpogojnim pogajanjem o sporazumu z Rusijo v sedanjih okoliščinah, potem odobravamo rusko akcijo v Gruziji in Rusiji dajemo prosta pooblastila, da nadaljuje s svojo imperialistično politiko. EU je dolžna pomagati žrtvam in ne napadalcem. Rad bi čestital komisarki Ferrero-Waldner za njen predlog o 500 milijonih evrov in upam, da bo konferenca donatorjev jutri uspešna.

  Tatjana Ždanoka (Verts/ALE). – Gospo predsednik, danes ne govorim samo kot predstavnica svoje politične skupine in članica evropsko-ruske delegacije, temveč tudi kot edina rojena govorka ruščine v tem Parlamentu.

Nekateri politiki pozabljajo, da je Rusija po številu prebivalcev pravzaprav največja evropska država in da so rusko govoreči prebivalci največja manjšinska skupina v Evropski uniji – do 10 milijonov jih je. Žal številni, ki govorijo o ruskih virih, mislijo samo na surovine in pozabljajo na človeško razsežnost. Ne smemo pozabiti, da so ljudje osnova za odnose med EU in Rusijo. Rusko govoreči prebivalci Evropske unije se zavzemajo za odnose med EU in Rusijo na podlagi strateškega partnerstva. Podpiramo ne samo skupni trg EU in Rusije, kot je danes dejal predsednik Sarkozy, temveč tudi prostejši pretok ljudi. Podpiramo človekove pravice – kar je tudi omenil gospod Sarkozy –, toda nasprotujemo dvojnim merilom, ko institucije Evropske unije zatiskajo oči pred kršitvami pravic rusko govorečih prebivalcev v baltskih državah.

  Ģirts Valdis Kristovskis (UEN). - (LV) Ali so tekmeci ali partnerji, zviti igralci ali odvisni bebci? Govorim o odnosih med zahodno demokracijo in rusko avtokracijo. Spominjajo na igro mačke in miši. Smešno, dva meseca po vojaški akciji v Gruziji gospod Medvedev predlaga nov evropski varnostni sporazum. Gospod Sarkozy je zelo uslužen in ne vidi, da je Rusija povečala svojo vojaško prisotnost v Južni Osetiji in Abhaziji. Obstajajo razlogi, da bi zaupali Rusiji? Kosovski proces in gruzinski konflikt bi lahko bila bolj poučna. Kaj je vzrok za ta optimizem med evropskimi voditelji? Rusija bo uspešno izkoristila zahodno lahkovernost, hrepeni po maščevanju zahodu, kjer koli je to mogoče. Politika o tujcih, ki jo je Rusija razglasila za Osetijo, Abhazijo in Ukrajino, pomeni znatno nevarnost; boj poteka v kibernetskem prostoru. Ruski ljudje in njihovi mediji, vključno s tistimi v baltskimi državami, ne podpirajo kar tako ruskega vdora v Gruzijo. V tem trenutku ne bi smeli hiteti z obnovitvijo celovitih pogovorov z Rusijo. Najprej mora Rusija uresničiti kavkaški mirovni načrt.

  Roberto Fiore (NI). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, rad bi se znebil ideje, da je Rusija napadla Gruzijo. Menim, da bi morali sprejeti predlog Rusov, ki so takrat zahtevali, naj sodišče odloči o tem, kdo je v resnici odgovoren za začetek vojne.

Glede na to verjamem, da je v času, ko se je ustvarjalno računovodstvo sesulo, bistveno razmišljati o realnem gospodarstvu, ki nas čaka v prihodnosti in ki sestoji iz surovin, zemlje in dela in zdaj za Evropo dejansko vključuje Rusijo. Rad bi tudi rekel, da to ni samo gospodarsko dejstvo: obstaja zahodna Evropa, zgrajena okoli katolicizma, ki bi se lahko združila z vzhodno Evropo, zgrajeno okoli pravoslavja, in to bi bila dejansko zveza dveh pljučnih kril Evrope – njenih dveh duhovnih pljučnih kril.

Tako je v interesu Evrope, da je z Rusijo, in v Ruskem interesu, da je z Evropo.

  Zbigniew Zaleski (PPE-DE). – (FR) Minister, po tem, kar je gospod Sarkozy dejal danes dopoldan o Evropi, ki mora govoriti z močnim glasom, imam nekaj pripomb v poljščini.

– (PL) Nedavno so bili odnosi z Rusijo drugačni. Evropa je bila razdeljena; ni govorila z enim glasom. Komisar Mandelson je dejal, da je vprašanje embarga na poljsko meso dvostranska zadeva. To ni Evropa, ki si jo želim, in tu ni prostora za tako Evropo.

Kriza v Gruziji je začasno odprla oči zahodne Evrope, zlasti oči naših socialističnih kolegov, da vidijo, kakšna je lahko Rusija. Lahko je namreč privlačna, očarljiva, toda tudi nepredvidljiva, ne spoštuje nujno sporazumov, ki jih je podpisala, in njen odnos do članstva v STO bi težko opisali kot navdušen. Rusija hoče ohranjati svoja lastna pravila, ki ji dajejo proste roke, da se odloča v svojo korist. Ne bo mogoče doseči miroljubnih sporazumov, ki jih potrebujemo, če tega ne bomo razumeli. Rusija je naša najbližja soseda, država z velikimi možnostmi in kulturno dediščino, ponosen narod; ponosen na svojo državo od Baltika do Beringovega preliva. Potrebujemo dialog z Rusijo, ki bo vključeval spoštovanje do ruskih ljudi, pa tudi odločno, skupno stališče do njenih voditeljev, in sicer gospoda Medvedeva in gospoda Putina, in ne življenje v strahu, da bi lahko Rusi kadar koli zaprli plinske pipe.

Življenjski standard ruskih ljudi je v veliki meri odvisen od uvoza blaga iz Evropske unije, da lahko zadovoljijo svoje potrebe. To dejstvo bi moralo dati našim voditeljem moč in občutek vrednosti pri naših pogajanjih z močnim partnerjem. Tako bi morali namesto, da se plazimo po kolenih, raje sesti kot partnerji za pogajalsko mizo v Kremlju. Na koncu, Signora comisaria, predsednika Sveta poudarjata, da je bil ruski umik iz tamponskega območja uspeh in da je bil ta ukrep pozitiven znak. Namesto tega bi ga morali morda razumeti kot korak nazaj, tak, za katerega se samo zdi, da pomeni popuščanje, saj se Rusija ni umaknila iz Osetije ali Abhazije in tega nima namena storiti. Bodimo realni in poskušajmo predvideti njihovo naslednjo potezo.

  Hannes Swoboda (PSE). – (DE) Gospod predsednik, gospod predsednik Sveta, komisarka, med Združenimi državami in Rusijo so številne razlike. Predvsem bi rad v Rusiji videl vsaj tako svobodne predsedniške volitve, kot bi jih danes pričakoval v ZDA.

Vseeno pa so si velike sile v nekaterih stvareh tudi podobne in upam, da boste številni kmalu videli oddajo na kanalu ARTE o Henryju Kissingerju. Glede posredovanja v Čilu in nenehnih posredovanj v Latinski Ameriki sta Kissinger in general Alexander Haig dejala: če Združene države nekaj moti, bodo posredovale in dosegle spremembo režima. Razglašale so, da so popolnoma upravičene do takega ravnanja. Nekaj podobnega lahko rečemo o Rusiji, čeprav verjetno v manj številnih primerih kot pri Združenih državah.

Obe veliki sili sta tudi nekoliko v nasprotju z mednarodnim pravom. Zlasti posredovanja v Latinski Ameriki so bila vsekakor v nasprotju z mednarodnim pravom. Vojna v Iraku je bila očitno v nasprotju z mednarodnim pravom in tudi ruske akcije v Abhaziji in Južni Osetiji so bile v nasprotju z mednarodnim pravom. V primeru kosovskega problema bomo morali počakati in videti, ali bo Meddržavno sodišče odločilo, da je bila akcija v nasprotju z mednarodnim pravom.

V obeh primerih ste imeli popolnoma prav, gospod Zaleski – in to pravim, ker vas zelo spoštujem –, ko ste dejali, da je to očarljiva in močna država, toda nepredvidljiva. To velja tako za ZDA kot za Rusijo in na to se moramo odzvati.

V obeh primerih pa mislim, da bi bilo napačno, če bi prekinili pogovore. Po očitni kršitvi mednarodnega prava v vojni z Irakom – in to je bila res huda kršitev, pri kateri je bilo ubitih na tisoče ljudi – nismo rekli: „Zdaj bomo pa prekinili pogovore z ZDA.“ Seveda smo se še naprej pogovarjali s to državo.

Ne primerjam notranje strukture ZDA in Rusije, samo njuno obnašanje na mednarodni ravni. Predsednik Sarkozy ima povsem prav – in rad bi se mu zahvalil za njegovo pragmatično, jasno politiko: odločno moramo sodelovati v tem dialogu.

Drugo, kar bi rad povedal, je to, da moramo krepiti sosednje države, zlasti zato, ker so tudi naše sosede. Ukrajini in Gruziji moramo dati moč, da bosta tudi sami kos svoji težavni sosedi Rusiji. Toda moramo poskrbeti za to, da bo naše ravnanje razumno; ravnanje gospoda Sakašvilija namreč ni bilo razumno. Tudi obnašanje gospoda Juščenka v odnosu do gospe Timošenko na primer ni razumno. Zagotoviti moramo, da bodo naši sosednje ravnali razumno. Če bodo ravnali tako in bodo podprti z našo močjo, se bodo lahko tudi uprli Rusiji, ki spet poskuša igrati veliko silo.

  Andrzej Wielowieyski (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, komisarka, minister, zelo sem hvaležen gospodu Swobodi, da si ne želi prekiniti dialoga z Združenimi državami, toda vrnimo se k aktualni zadevi. Jasno je, da obe strani, se pravi Evropska unija in Rusija, potrebujeta lojalno in učinkovito sodelovanje, zlasti na področju energije.

Brez naše tehnološke pomoči Rusija v resnici gotovo ne bi bila sposobna izkoristiti svojih virov. Jasno pa je tudi, da potrebujemo skupno in učinkovito energetsko politiko, ki je trenutno ni, kot je bilo v tej razpravi že poudarjeno.

Seveda, tudi ko gre za vzpostavitev miru na Kavkazu, je potrebna skupna politika. Potrebno je izvajanje sporazumov, ki sta jih sklenila predsednik Sarkozy in predsednik Medvedev, tudi glede umika ruskih enot v Abhaziji in Osetiji – število katerih se je potrojilo v primerjavi s tistim izpred treh mesecev – ravno zato, da bi zagotovili bistveni dokaz dobre volje ter lojalnega in verodostojnega sodelovanja.

Odgovornost Rusov glede razmer v kavkaški republiki je očitna. Ruska vojaška prisotnost v zadnjih 16 letih torej ni pomagala pri lajšanju sporov; prej je instrument imperialistične politike te velike države, ki poskuša izkoristiti te spore. Iz tega sledi, da bi morali, kot so dejali že nekateri kolegi poslanci, pot do učinkovitih pogajanj počistiti z zmanjšanjem števila ruskih vojakov v Abhaziji in Osetiji na raven pred konfliktom v avgustu.

  Hanna Foltyn-Kubicka (UEN). - (PL) Gospod predsednik, ko je predsednik Sarkozy danes govoril v Parlamentu, je dejal, da je Rusija izpolnila svoje obveznosti v zvezi z umikom svojih enot na položaje, kjer so bile pred 7. avgustom, in pozval je k obnovitvi normalnih odnosov z Rusijo. Tako ravnanje bi bila huda napaka in bi vladi Ruske federacije de facto zagotovila občutek popolne nekaznovanosti.

Rada bi vas spomnila, da je v Abhaziji in Južni Osetiji trenutno nameščenih 8 000 ruskih vojakov, tudi na mestih, kjer so bili prisotni pred začetkom konflikta. V obmejnih vaseh je prišlo do surovega etničnega čiščenja; abhazijski vojaki so zasedli sotesko reke Kodori, ki jo nadzoruje Gruzija. Prek 200 opazovalcev Evropske unije mora šele dobiti dovoljenje za vstop v katero koli od dveh republik, ki ju je Rusija priznala kot neodvisni državi. Zdi se mi, da je to stanje daleč od razmer 7. avgusta 2008.

Ne more biti govora o vrnitvi k normalnim odnosom, medtem ko Rusi še naprej ne upoštevajo svojih obveznosti. Če se Evropska unija odloči za tak korak, bo tvegala posmeh in bo pokazala, da bo slej ko prej legitimizirala kakršno koli dejanje Rusije, tudi najnevarnejše.

  Bastiaan Belder (IND/DEM) . – (NL) Gospod predsednik, države članice EU niso strnile vrst z odzivom na enostransko ozemeljsko delitev Gruzije pod ruskim nadzorom. Spet nismo videli nobenega znaka skupnega, kaj šele odločnega evropskega odziva na mahinacije Kremlja z močjo. Odločilno vprašanje torej ostaja: kaj Unija misli s strateškim partnerstvom z Rusko federacijo? Z drugimi besedami, je Moskva res nujen partner Bruslja ali pa stopam na politični žulj v Evropi, ko to pravim?

Navsezadnje je dejstvo, da je Rusija do zdaj sabotirala učinkovit mednarodni odgovor na iranske in severnokorejske jedrske programe. Hkrati se Moskva tudi ni ravno izkazala kot neodvisen partner v krvavem boju proti islamskemu terorizmu, na primer na afganistanski fronti.

Samo na področju energije gole številke kažejo, da verjetno obstaja strateško, celo nujno partnerstvo med Evropsko unijo in Rusijo: danes se 27 držav članic EU zanaša na izvoz ruske nafte in plina celo do okoli 70 %. Za svoje lastno dobro bi morala EU to veliko odvisnost čimprej zmanjšati. Navsezadnje Moskva priznava, da bodo njene energetske rezerve izčrpane v 10 do 15 letih.

Svet in Komisija, kje je zdaj vajina strategija za povečanje raznolikosti virov oskrbe z energijo? Gotovo bi vaju moralo novo turkmenistansko odkritje plina spodbuditi k akciji.

  Josef Zieleniec (PPE-DE). – (CS) Na izrednem vrhovnem zasedanju 1. septembra se je Evropska unija zavezala, da bo nadaljevala pogajanja z Rusijo o novem sporazumu o partnerstvu, ko se ruske enote umaknejo z gruzinskega ozemlja na položaje, ki so jih imele 7. avgusta. Da bi Unija držala besedo in pokazala, da je trdna partnerica, bi moralo biti edino merilo za začetek pogovorov ocena, ali so ruske enote za svojimi položaji, ki so jih imele 7. avgusta. Rusija tega pogoja še ni izpolnila. Obnovitev pogovorov se nikakor ne sme razlagati kot naš pristanek na rusko politiko na Kavkazu in nadaljevanje de facto blokade pogovorov o prihodnji ureditvi v regiji. Odločno moramo razločevati med obnovitvijo pogovorov in njihovim nadaljevanjem.

Sporazum o partnerstvu in sodelovanju je ključni dokument za utrditev naših odnosov z Rusijo. Nov sporazum o partnerstvu je potreben tako Uniji kot – verjamem, da še bolj – Rusiji sami. Nov sporazum, ki izboljšuje obstoječe besedilo tako kakovostno kot količinsko, je predpogoj in hkrati odraz kakovosti naših odnosov z Rusko federacijo. Bistvenega pomena je torej, da pri pogajanjih jasno izrazimo naše stališče in naše vrednote. Menim, da bi morala Evropska unija po objektivni in soglasni oceni, ki bi pokazala, da se je Rusija umaknila na položaje z dne 7. avgusta, začeti s pogajanji, kot je obljubila. Nadaljevanje pogajanj pa mora biti pogojeno najmanj z jasno zavezo Rusije, da ne bo uporabila sile proti Gruziji ali kateri koli od svojih sosed in da bo spore v zvezi z našo skupno soseščino reševala sporazumno z Evropsko unijo. Lakmusov test za nadaljevanje naših pogovorov z Rusijo mora biti pripravljenost Rusije, da najdemo skupni pristop k reševanju problemov Kavkaza, Ukrajine in Moldavije, in ne da ukrepa enostransko z uporabo sile.

  Libor Rouček (PSE). – (CS) Skupaj s preostalim svetom se Evropa sooča s celo vrsto hudih globalnih problemov. Ti zajemajo širjenje jedrskega orožja, mednarodni terorizem, globalno segrevanje, nerešene spore na Bližnjem vzhodu in v Afganistanu, svetovno finančno krizo in številne druge. Evropska unija ne more nobenega od teh problemov rešiti sama. Potrebno je sodelovanje drugih akterjev v mednarodni areni, vključno z Rusijo. Tudi Rusija potrebuje sodelovanje in dialog. Rusija mora prodati svoje mineralne surovine, kupiti mora zahodno tehnologijo, strokovno znanje, izdelke za široko porabo in številne druge stvari. Šele potem bo lahko Rusija posodobila in postopoma reformirala tako svoje gospodarstvo kot svojo družbo. Sodelovanje z Rusijo bo ustvarilo skupno prihodnost za Evropsko unijo in Rusko federacijo. Predpogoj za to pa je dialog in to dialog na vseh ravneh, od energetske politike do vzajemnih investicijskih dejavnosti, ne da bi seveda pozabili dialog o človekovih in državljanskih pravicah in demokraciji.

Odločitev Evropske unije, da nadaljuje z ocenjevanjem odnosov med EU in Rusijo pred prihajajočim vrhom v Nici, je po mojem mnenju pravilna. Unija je jasno pokazala, da je pripravljena obnoviti pogovore z Rusijo o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju. Predpogoj pa mora biti, da Rusija izpolni sporazuma z 12. avgusta in 8. septembra.

  István Szent-Iványi (ALDE). – (HU) Gospod predsednik, EU si prizadeva za partnerstvo in sodelovanje z Rusijo, toda o partnerstvu lahko govorimo samo, če temelji na vzajemnosti, mednarodnem pravu in skladnosti s sporazumi. Ruske akcije v Gruziji so uničile najbolj bistveno psihološko osnovo za partnerstvo: zaupanje. To zaupanje je mogoče povrniti samo, če bo sporazum v šestih točkah izveden v vseh njegovih podrobnostih in v celoti. Niso potrebni koraki naprej ali premiki v pravi smeri, temveč resnična, popolna skladnost. Rusija se mora končno odločiti, ali bo Evropo štela za partnerja, tekmeca ali nasprotnika. Moskva mora vedeti, da kakor koli se že odloči – ali smo zanjo partnerji ali nasprotniki – prihodnost in neodvisnost Ukrajine, Gruzije in drugih sosednjih držav nista predmet kupčevanja z močjo. Evropa ne more nikoli pristati na novo delitev celine, na nov Jaltski sporazum. Res si želimo partnerstvo, toda tako, ki temelji na vzajemnosti in medsebojnem spoštovanju. Hvala.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE-DE). – Gospod predsednik, rusko-gruzinska vojna in njene posledice kažejo na politično potrebo, da Evropska unija resno ponovno oceni svoje odnose z Rusijo, kot je danes pravilno opozorila komisarka. Poleg tega bi morali vrnitev k „običajnemu poslovanju“ začasno odložiti, dokler Evropa od Rusije ne dobi jasnih odgovorov na nekatera zelo pomembna vprašanja.

Treba je reči, da mora Evropa najti način, da bo z Rusijo govorila z novim, drugačnim, močnejšim glasom. Razlog za to je, da se je Rusija vrnila k pristopu iz 19. stoletja, ki uporablja „območja vpliva“, ali preprosto rečeno k doktrini realpolitike. Rusko govorjenje o privilegiranih interesih v njeni soseščini priča o tem. To realpolitiko neti agresivni nacionalizem doma in rusko označevanje okoliških držav s sovražnicami. Glede na to je odločilnega pomena za Evropo, da razume, da mora uporabiti svoje močnejše instrumente moči.

Evropski odziv na rusko gruzinski konflikt in njegove posledice je mešan. Nekateri imajo občutek, da se odnosi med EU in Rusijo vračajo na ustaljene tire. To se dogaja kljub temu, da Moskva še ni v celoti izpolnila svojih zavez glede umika enot in, kar je še pomembnejše, da je priznala neodvisnost Južne Osetije in Abhazije. Vrnitev k „običajnemu poslovanju“ preden Moskva v celoti izpolni svoje zaveze je blizu popuščanju. Evropa mora vključiti Rusijo, toda to mora storiti načelno in dosledno.

Vzvod EU v odnosu do Rusije je omejen. Ne glede na to pa Rusiji gotovo ne bi bilo vseeno za enotno stališče zahoda. Rusija je zelo občutljiva glede zadev v zvezi z njenim mednarodnim položajem in prestižem: na primer glede razmislekov o G7 v primerjavi z G8. Tudi raziskovalni programi v zvezi s tehnologijo, trgovinski sporazumi in jedrsko gorivo so stvari, ki zanimajo Moskvo.

Nazadnje mora EU ostati trdna in dosledna, da bi promovirala svoj pogled na to, kako naj bi napredovalo partnerstvo z Rusijo.

  Ioan Mircea Paşcu (PSE). – Gospod predsednik, veleposlanik Jouyet, gospa komisarka, odnose med EU in Rusijo je bilo treba ponovno oceniti ne glede na dogodke v Gruziji. Pri energetiki, varnosti in vprašanjih skupnega sosedstva je potreben koncept skupnega upravljanja, ki še ne obstaja. V EU se še vedno daje prednost dvostranskemu in ne večstranskemu ukrepanju, kar zmanjšuje učinkovitost našega pristopa. Poleg tega zaradi različnih izkušenj v Uniji še vedno ni skupnega dojemanja Rusije med vzhodom in zahodom, kar je predpogoj za skupno stališče. Naj bom zelo jasen. Na vzhodu smo najmanj naklonjeni konfrontaciji, saj bi bili prvi, ki bi imeli zaradi tega škodo. Prav tako smo manj naklonjeni temu, da bi dovolili, da se nesprejemljivo rusko obnašanje ignorira, saj bi bili spet prvi, ki bi imeli zaradi tega škodo, če bi se ponovilo.

Posploševanje v kateri koli smeti je zgrešeno. Po eni strani odnosi z Rusijo ne bi smeli postati popolni talci tega, kar se je zgodilo v Gruziji. Po drugi pa tega, kar se je zgodilo v Gruziji, ne bi smeli ignorirati samo zato, da to ne bi škodovalo našim dvostranskim odnosom. Ni nam treba prekinjati odnosov z Rusijo. Navsezadnje nam je v preteklosti uspelo preživeti še hujše. Potrebujemo iskren dialog na podlagi naših prednosti – kar je očitno edino, kar Rusija spoštuje –, v katerem bomo Rusiji pokazali, kaj je sprejemljivo in kaj ni, Rusija pa nam bo končno povedala, kaj si dejansko želi od nas. Upam, da lahko oboji živimo s tem.

  Alexander Graf Lambsdorff (ALDE). – (DE) Gospod predsednik, v evropski zunanji politiki obstaja tradicija, ki jo je v znatni meri oblikoval Hans-Dietrich Genscher, ki se je udeležil pogovorov s Sovjetsko zvezo tudi v najtežjih časih hladne vojne, toda vedno na podlagi trezne analize ruskih interesov. V tistem času je bila obramba statusa quo prvenstveni cilj Sovjetske zveze, medtem ko je danes prvenstveni cilj Rusije, da spremeni status quo v lastno korist. To je povsem drugačno stališče kar zadeva ruske interese. Objektivno je zainteresirana za zamrznjene spore in kritiko Pariške listine s priznanjem Abhazije in Južne Osetije. To so njeni interesi. Zainteresirana je za nestabilno Ukrajino.

Nič od tega ni dobro. To je izziv za nas. Vendar je veliko bolje od življenjskega ogrožanja s strani Sovjetske zveze, pa še celo takrat smo se pogovarjali z Rusi. Kar se nas tiče, je eno torej jasno: ne želimo retorike hladne vojne, pa tudi ne želimo naivnosti. Želimo si kritični dialog z Moskvo. Zavzemamo se za dolgoročni cilj strateškega partnerstva, toda ne za naivno predpostavko, da smo ta cilj že dosegli.

Rad bi dodal, da bi bil zadovoljen, če bi lahko o tem razpravljali v Bruslju in ne v Strasbourgu.

  Francisco José Millán Mon (PPE-DE). – (ES) Gospod predsednik, Rusija je pomemben globalni akter in stalna članica Varnostnega sveta. Ima ogromen jedrski arzenal, obsežno ozemlje in obilne naravne vire, vključno s plinom in nafto. Njeno sodelovanje je bistveno pri spopadanju z izzivi, kot sta mirovni proces na Bližnjem vzhodu ali iransko jedrsko vprašanje, ter pri boju proti organiziranemu kriminalu, terorizmu, podnebnim spremembam in širjenju jedrskega orožja.

Zato menim, da Rusije ne smemo osamiti, temveč raje poskušati vzpostaviti z njo dialog in sodelovanje. Odnose bi lahko vzpostavili tudi na drugi, bolj ambiciozni ravni. Ruska federacija je evropska soseda, ki je po dolgem obdobju političnega totalitarizma in gospodarskega centralizma v zadnjem desetletju stopila na pot demokracije, človekovih pravic in zasebne pobude v gospodarstvu.

Če bo Rusija nadaljevala s spoštovanjem teh idealov, bi morali biti njeni odnosi z Evropsko unijo globoki odnosi in odnosi pravih sosed in partneric na podlagi skupnih temeljnih vrednot. Kriza v zvezi z Gruzijo je bil resnično zelo resna. Za nas kot člane Evropske unije morajo biti osnovna načela neuporaba sile, spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti držav ter skladnost z mednarodnimi sporazumi v dobri veri.

Rusko obnašanje to poletje ni bilo v skladu s temi načeli. Zdi se mi tudi, da Rusija ni popolnoma zadovoljivo uresničila sporazumov z 12. avgusta in 8. septembra in da je morda izkoristila dvoumnosti v teh sporazumih.

Tudi ženevska konferenca se ni začela zelo dobro. Če bi ruske oblasti rade z nami, z EU, zgradile odnose resničnega sodelovanja in zaupanja, njihovo obnašanje ne bi smelo ostati tako, kot je v zadnjih mesecih. Zagotoviti morajo tudi, da bodo doma spoštovali načelo spoštovanja človekovih pravic in pravne države, kar je predsednik Medvedev sam napovedal na začetku svojega mandata.

Gospe in gospodje, to je po mojem mnenju odločilni trenutek. Biti moramo oprezni in poskušati moramo prepričati Rusijo, da intenzivni odnosi vzajemnega zaupanja med resničnima partnerjema in evropskima sosedama zahtevajo skupna osnovna načela in pravila.

  Kristian Vigenin (PSE). - (BG) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, vprašanje odnosov z Rusijo je v tem Parlamentu pogosto na dnevnem redu, kar samo po sebi kaže na to, kako pomembno je to vprašanje ne samo za institucije, temveč tudi za državljane Evropske unije. Pozdravljam vaš pristop, komisarka, ker moramo živeti v realnem svetu in ker se moramo v celoti zavedati nevarnosti in negativnih posledic odprte konfrontacije z Rusijo. Moramo se poskušati učiti iz vseh konfliktnih razmer tako, da jih pretvorimo v prednost za prihodnost. Ne podcenjujemo resnosti vojaške akcije v Gruziji. Preprečevanje je edina politika, s katero bi se lahko izognili podobnim dogodkom v sosednjih državah.

Pred dvema mesecema sem vprašal gospoda Solano, ali pričakuje, da bo Rusija po vojni v Gruziji bolj popustljiva in bolj pripravljena na kompromis ali pa bo nadaljevala z napadalnejšim in ošabnejšim ravnanjem. Seveda ni odgovoril, toda danes lahko zaključim, da se negativni scenarij ne bo uresničil. Toda to je v veliki meri odvisno tudi od nas. Menim, da je izziv za nas, kako zgraditi nove, pragmatične odnose z Rusijo, ne da bi ogrozili vrednote, na katerih temelji Unija. Zato je pomembno, da imamo jasno strategijo za zagotovitev, da bo vsakemu koraku k sodelovanju glede gospodarskih, energetskih in zunanjepolitičnih zadev ter glede spopadanja z izzivi sledil korak k spodbujanju človekovih pravic in demokratičnih reform v Rusiji.

Za konec bi rad opozoril, da je pomembno postaviti v ospredje vprašanja, ki lahko Rusijo pripravijo k izvajanju politik, ki so nam skupne – tu ne bom našteval vseh teh vprašanj. Verjamem, da bomo ohranili pristop, ki sta ga do zdaj pokazala Komisija in Svet, in da bo uspešen.

Hvala.

  Toomas Savi (ALDE). – Gospod predsednik, Evropski parlament je edina institucija EU, ki jo volijo državljani EU neposredno. Imenujejo jo tudi vest Evrope. Ta vest je že vrsto let obremenjena s konflikti, ki jih izziva Rusija. Spomnite se vojne v Čečeniji; spomnite se Ukrajine; tovornjakov, ki so tedne stali v vrsti na finski, estonski in latvijski meji; zamrznjenih sporov v Pridnjestrski republiki; kibernetskih napadov na Estonijo; prepovedi poljskega mesa. Na vrh vsega tega zdaj pride ruska agresija proti Gruziji.

Skrbi me, da se EU odziva plašno in okoli hodi po prstih, namesto da bi se pogovarjala o sankcijah. S tem samo spodbujamo Rusijo k še bolj neodgovornemu obnašanju. Prepričan sem, da čista vest v odnosu do Rusije ni razkošje, ki si ga Evropska unija ne bi mogla privoščiti.

  Ari Vatanen (PPE-DE). – Gospod predsednik, naslednji teden bodo v Moskvi začeli graditi dirkališče za formulo 1. Ko gradiš dirkališče, se moraš držati načrta gradbenega inženirja. Glede tega ni dveh poti. Mi naj bi bili inženirji demokracije v tem Parlamentu in morda bi se morali pogovarjati ne toliko o odnosu med EU in Rusijo, temveč o odnosu med EU in Kremljem, saj se bodo voditelji v Kremlju nekega dne zamenjali in upamo, da na bolje.

Seveda želimo udeležbo Rusije in Kremlja. Nihče tega ne more zanikati, toda vprašanje je: pod čigavimi pogoji? Ne more biti pod njihovimi pogoji. Biti mora pod univerzalnimi pogoji univerzalnih vrednot. Branili naj bi najosnovnejše temelje EU. Če si član tabornikov, moraš biti član tabornikov, ki se drži pravil. Če oprostimo te sedanje – kako naj rečem – prakse kremeljskega režima, na nek način zanikamo smisel obstoja EU. Izneverjamo se tudi ruskim ljudem, saj moramo podpirati demokratične sile po vsem svetu. Brez dvojnih meril. Dati moramo upanje tem ljudem, ki se borijo za temeljne vrednote v življenju. To je naša dolžnost.

Če Rusija postane demokratična, ji moramo izreči dobrodošlico v kateri koli mednarodni strukturi. Gledati moramo daleč naprej, kot so naši predniki. Zakaj ne bi bila Rusija nekega dne del reformirane EU ali Nata? Nikoli ne bomo vedeli. Gospod Monnet in gospod Schuman sta bila zelo daljnovidna človeka. To je pot naprej. Ta razprava postaja zelo resna, zato naj vas opozorim – ko razmišljam o našem odnosu – samo na eno rusko basen. Kokoš je rekla prašiču; „Odpriva skupno podjetje. Ustanoviva podjetje za zajtrke. Jaz bom prispevala jajca, ti pa slanino.“

  Katrin Saks (PSE). - (ET) Jasno je, da ne moremo govoriti o obnovitvi ali izboljšanju odnosov z Rusijo, če ni medsebojnega zaupanja, tega zaupanja pa ni mogoče ustvariti brez uresničevanja mirovnega načrta v celoti. Na odnose z Moskvo gledam z dveh vidikov. Najprej na ravni držav članic, kjer se strinjam s stališčem, da je bolj smiselno govoriti o teh temah kot prekiniti odnose. Na ravni Evropske unije pa je naše sporočilo, da bi morala Unija upoštevati želje in strahove nas, majhnih držav, ki imamo drugačne zgodovinske izkušnje. Tako kot agresivna ruska zunanja politika ali kršitve človekovih pravic ne morejo biti edino sporočilo, tudi interesi Evropske unije, ki se uresničujejo mimo šibkejših, se pravi vzhodnoevropskih držav, ne morejo biti edina oblika obnašanja.

Všeč mi je bilo, kar je danes dejal desničarski francoski predsednik Nicolas Sarkozy: poudaril je potrebo po dialogu namesto protinapada. Spomnil nas je, da se je smatralo, da nima smisla iti v Moskvo, toda da je ta poteza vseeno ustavila ruske sile. Seveda ne potrebujemo nove hladne vojne, toda braniti moramo naša evropska načela suverenosti, ozemeljske celovitosti ter politike in demokracije na podlagi vrednot.

Pozivam Evropsko unijo, naj v odnosu do Rusije še naprej uporablja trajnostno zunanjo politiko in naj ne prekinja odnosov. Poslanci Parlamenta so dolžni reševati napetosti. Potrebujemo diplomacijo in tudi ljudsko diplomacijo, katere dober primer je zelo uspešen festival ruskega gledališča, ki se je ravnokar končal v moji državi Estoniji. Rada bi tudi pozvala voditelje Evrope, predsedstvo EU in vodje frakcij Evropskega parlamenta, naj ne pozabijo na strahove in grozo njihovih sosedov, ki jih Rusija še naprej ustvarja s svojo agresivno politiko. Jasno je, da je trenutno v odnosih med Evropsko unijo in Rusijo zelo malo zaupanja in spoštovanja zaradi…

(Predsednik je prekinil govornico)

  Jerzy Buzek (PPE-DE). - (PL) Hvala za priložnost za razpravo o tem vprašanju. Verjamem, da si vsi v tem Parlamentu želimo isto stvar. Z Rusijo želimo sodelovati. Želimo si tudi stabilnih, predvidljivih političnih razmer v Evropi. Tudi Rusija nas – Evropsko unijo – gotovo potrebuje, saj želi prodati plin in surovo nafto, toda predvsem ker ima svoje lastne notranje in zunanje probleme. Rusija potrebuje našo stabilnost, odgovornost in moč. Po čem se torej v tem Parlamentu razlikujemo med sabo? Razlikujemo se v načinu, na katerega bi radi v odnosih z Rusijo nadaljevali, da bi dosegli cilje Evropske unije, ne samo gospodarske, temveč tudi v zvezi s spoštovanjem načel in sistema vrednot, v katere verjamemo.

Rad bi vam dal primer iz lastnih izkušenj. Leta 2001 so bili odnosi med Rusijo in Poljsko res zelo dobri in poljskega zunanjega ministra je Moskva sprejela s častmi. Ruski predsednik vlade je prišel v Varšavo in se pogajal o pomembnih vprašanjih glede naših odnosov, zlasti na področju energije. Obisk je celo podaljšal za en dan, kar je redkost v običajnih okoliščinah. In to je bilo kljub temu, da je pred manj kot dvema letoma, leta 1999, Poljska izgnala približno ducat ruskih diplomatov, ki so bili vpleteni v različne dejavnosti, ki niso imele veliko opraviti z diplomacijo. Temu je sledila krajša kriza, dokler niso Rusi končno priznali, da se je vredno pogovarjati z nami in skupaj ukrepati, in to je bilo tako zato, ker kadar imamo prav, imamo tudi moč, da vztrajamo pri svojem.

Rusi so ponosni ljudje z veliko tradicijo. Cenijo odločnost in moč drugih bolj kot zapletene razlage, ki pravijo, da „črno ni čisto črno“. Ko imamo očitno prav, je trdno, odločno stališče edina rešitev.

  Maria Eleni Koppa (PSE). - (EL) Gospod predsednik, danes se Evropska unija sooča z izzivom obnovitve odnosov z Rusijo. Ti odnosi morajo temeljiti na spoštovanju človekovih pravic in mednarodnega prava. Mednarodni razvoj dogodkov je tak, da je treba med Evropsko unijo in Rusijo oblikovati nov strateški odnos. Končni cilj je enotna Evropa, brez delite iz preteklosti.

Tesno moramo sodelovati v okviru evropske sosedske politike, da bi vzpostavili stabilnost na tem področju, glede na to, da nobeden od zamrznjenih sporov na Kavkazu nima resnih možnosti za rešitev brez Rusije. V našem interesu je, da poiščemo skupne rešitve za skupne probleme, da čimprej nadaljujemo s pogajanji o partnerstvu in da začnemo z dialogom v duhu medsebojnega razumevanja in spoštovanja. Samo tako obstaja upanje, da bomo našli rešitve tudi za najtežje probleme na način, ki je v obojestranskem interesu. To potrebujemo tudi za notranjo politiko stabilnosti v Evropi kot celoti.

Kavkaškim državam in Združenim državam je treba dopovedati, da morajo iti širši evro-atlantski odnosi z roko v roki z normalizacijo odnosov z Moskvo. Če je cilj res kolektivna varnost, sta potrebna sodelovanje in udeležba vseh. Drugače bo vrnitev k miselnosti hladne vojne enosmerna ulica.

  Gunnar Hökmark (PPE-DE). - (SV) Gospod predsednik, evropski zemljevid se je spremenil z oboroženim napadom in vojno. S tem ravnanjem je Rusija pokazala, da je pripravljena uporabiti vojaško silo za dosego političnih ciljev. Naj tega v naši današnji razpravi ne potisnemo ob stran. To mora seveda vplivati na naš pogled na Rusijo, toda vplivalo bo tudi na različne zahteve, ki jih je treba postaviti v zvezi s kakršnim koli prihodnjim sodelovanjem. Posvaril bi tiste, ki te razmere primerjajo z drugimi zadevami. Gospod Swoboda, prosim ne primerjajte teh razmer z Irakom. V Iraku je obstajala najbrutalnejša diktatura in Irak je bil v navzkrižju z mednarodno skupnostjo. O tem, kar se je zgodilo, imamo lahko različna mnenja, toda ne primerjajte Iraka z evropsko demokracijo in suvereno državo.

Za to, kar je bilo storjenega Gruziji, ni opravičila. Ne poskušajte upravičiti nečesa, česar ni mogoče upravičiti. Ne Rusija ne katera koli druga država nima legitimnih varnostnih interesov v kateri koli drugi evropski državi. To mora biti izhodišče za kakršno koli evropsko sodelovanje. Drugače bo osnova za sodelovanje spodkopana in pot odprta za prihodnje nasilje.

Na številnih področjih smo udeleženi v pomembnem sodelovanju, kjer mora biti vključena tudi Rusija. To zajema energetski sektor, Iran in podnebne spremembe. Po mojem mnenju bi morala biti Evropa in Evropska unija odprta za sodelovanje, toda seveda ob zahtevah, na katerih mora to sodelovanje temeljiti. Pozdraviti bi morali sodelovanje, toda morali bi biti tudi jasni glede zahtev, ki jih je treba postaviti. Na ta način lahko tudi pomagamo Rusiji, da začne sprejemati demokracijo in spoštovanje temeljnih pravil. Na tem mora temeljiti evropska politika v odnosu do Rusije.

  Ioannis Varvitsiotis (PPE-DE). - (EL) Gospod predsednik, minister, komisarka, razumem, zakaj so številni poslanci zavzeli stališče proti Rusiji. V preteklosti so trpeli. V Grčiji smo imeli državljansko vojno, ki je trajala polna štiri leta in zahtevala številna življenja.

Zato se ne moremo kar naprej ozirati nazaj. Priznati moramo tudi tisto, v čemer ima Rusija prav. Smo pozabili, da je Putin opozoril, da bo priznanje Kosova sprožilo protiudarec? Smo pozabili, da je Bush prelomil obljubo, ki so jo Združene države dale Rusiji, da se Nato ne bo širil na vzhod?

Samo eno politiko bi morali uporabljati, in sicer politiko, ki jo je danes opisal predsednik Sarkozy, ko je dejal, da bi bilo neodgovorno, če bi dovolili, da se v odnosih med Evropsko unijo in Rusijo razvije kriza.

  Adrian Severin (PSE). – Gospod predsednik, Rusija ni več sovjetski sovražnik svobodne demokratične Evrope. Rusija še ni strateški partner Evropske unije. Izviti se moramo iz te dvoumnosti. Rusija je prevelika, da bi jo osamili; Rusija je preveč pomembna, da bi jo ignorirali. Evropska unija mora graditi na teh dejstvih.

Geopolitične krize na Južnem Kavkazu in na Zahodnem Balkanu kažejo, da bi lahko Rusija in evro-atlantske demokracije po svoji volji na varni razdalji stopnjevale enostranske ukrepe, ne da bi upoštevale prioritete drugih.

Zadnja finančna in gospodarska globalna kriza sta pokazali, da sta Rusija in Evropska unija medsebojno odvisni in druga drugo potrebujeta. Zato moramo sklicati novo konferenco o varnosti in sodelovanju v širši Evropi, tokrat od Vancouvra do Šanghaja, da bi ponovno postavili načela in pravila mednarodnih odnosov in mednarodnega prava mednarodnih organizacij…

(Predsednik je prekinil govornika)

  Bogusław Rogalski (UEN). - (PL) Rusija korak za korakom ponovno pridobiva nadzor nad svojimi sosedami in uspešno dosega svoje cilje na področju zunanje politike. Svet sooča z izvršenimi dejstvi, medtem ko evropski politiki samo besedičijo o hinavščini in šibkosti. Francoski predsednik se je na vse kriplje trudil hvaliti Rusijo, pa vendar Rusija ni umaknila svojih enot iz uporniških regij Gruzije in je priznala njuno neodvisnost. Nemška kanclerka pa je v Tbilisiju zagotovila, da se bo Gruzija pridružila Natu. Nekaj tednov kasneje je predsedniku Medvedevu zagotovila, da ni razloga za hitenje.

Da, Rusija gotovo ve, kako nagraditi tako zvestobo. Nemško podjetje E.ON je dobilo dostop do sibirskih zalog in energetskega trga, državi pa bosta skupaj gradili plinovod, popkovino, pod Baltskim morjem. Francoski predsednik je v Moskvi podpisal večmilijardne pogodbe v zvezi s posodobitvijo ruskega železniškega sistema. Najsramotnejši primer evropskega obnašanja do Rusije je bil, ko je predsednik Sarkozy dejal, da ima Rusija pravico braniti svoje lastne državljane.

Naj verjamemo, da predsednik Sveta ni vedel, da je Rusija ta trik v preteklosti uporabila že večkrat? To je nova Jalta…

(Predsednik je prekinil govornika)

  Predsednik. – Gospe in gospodje, reči moram, da kadar govorite tako hitro kot zadnji govornik, ni tolmačenja, ker tolmači seveda ne morejo dohajati govora. Postopek „catch-the-eye“ ni mišljen kot nek pretkan način, da lahko govorite, ko vam ni bil dodeljen čas. Postopek bomo dali preučiti predsedstvu, ker ga uporablja vedno večje število poslancev. Ko 14 ali 15 poslancev na ta način prosi za besedo seveda preprosto ne moremo vsega spraviti notri. Kakor koli že, prosim zavedajte se, da če govorite zelo hitro, vas bodo lahko razumeli samo vaši rojaki, saj noben tolmač ne more slediti taki hitrosti.

  Christopher Beazley (PPE-DE). - Gospod predsednik, imam tri vprašanja za komisarko. Glede na kolega Hökmarka je zagovarjala obnovitev pogovorov. Za kakšne interese EU si bo v teh pogovorih prizadevala? Bo zahtevala, da se ruske enote – na gruzinskem ozemlju je še vedno 8 000 vojakov – umaknejo, zlasti iz soteske reke Kodori, ki jo je nezakonito zasedla abhazijska redna vojska in jo vzela gruzinskim enotam?

Drugič, bo Rusija razmislila o tem, da bi prispevala k sredstvom, potrebnim za popravilo škode, ki so jo vojaki povzročili gruzinskim državljanom in gruzinski infrastrukturi?

Nazadnje, ali ima informacije, da je bilo pri tem, ko se Sakašvilija obtožuje nebrzdanega obnašanja, dejansko 400 ruskih tankov…

(Predsednik je prekinil govornika)

  Miloš Koterec (PSE). – (SK) Začenjamo z napačne premise, kot da bi želeli Rusijo obravnavati kot sovražnico. Kot je bilo rečeno že velikokrat, imamo z Rusijo veliko skupnih strateških interesov. Globalizacija je dejstvo in morali bi se zavedati, kakšna bodo dejanska tveganja za prihodnost, za mir, za razvoj in za naš goli obstoj.

Strinjam se. Obsodimo nesorazmerni odziv v Gruziji in kar koli takega. Toda kaj naj bi pričakovali? Kritiziramo in se odzivamo, toda naj tudi sodelujemo z Rusijo kot enakovredni in potencialno strateški partner in prispevajmo predloge za rešitve na novembrskem vrhu. S tem bomo vsaj skrbeli za lastne interese.

  Reinhard Rack (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, gospod predsednik Sveta, komisarka, prejšnja razprava je precej jasno pokazala, da imamo z Rusijo veliko stičnih točk in za številne od teh točk se tudi zdi, da predstavljajo navzkrižja: velikokrat smo že razpravljali o razmerah na Kavkazu in v Gruziji ter o energetskem vprašanju ter navsezadnje tudi o vprašanju naših skupnih interesov v finančni krizi, ki je bilo spet sproženo, in prav je tako.

Moja zahteva za Komisijo in Svet bi bila – in tudi predsednik Sarkozy se je tega na kratko dotaknil –, naj se Evropa neha zgolj odzivati na situacije in naj poskuša aktivno in proaktivno prevzeti pobudo in se začeti pogovarjati o vrsti vprašanj, ki so pomembna za nas. Poziva se h konstruktivnemu dialogu z Rusijo, toda ta ne bi smel vedno biti določen z ukrepi, ki jih sprejme ena stran.

  Tunne Kelam (PPE-DE). – Gospod predsednik, menim, da glavni problem ni Rusija, temveč razcepljena osebnost EU, razcepljenost med vrednotami, skušnjavami in potrebo po „običajnem poslovanju“. Rešitev je prepričljivo pokazati, da EU misli resno glede praktičnega uresničevanja njenih univerzalnih vrednot – ne gre za vrednote EU ali ruske vrednote –, in zagotoviti, da se taki vdori, kot se je zgodil v Gruziji, v Evropi nikoli več ne ponovijo. Gruzija je del Evrope.

Kako naj to storimo? Ne s hojo po prstih, kot je dejal gospod Savi, temveč z zavzetjem jasnega stališča o tem, kako v prihodnje preprečiti, da bi se zgodile take stvari.

Moje vprašanje zadeva tudi konferenco donatorjev. Naj zahtevamo od Rusije, naj krije del škode…

(Predsednik je prekinil govornika)

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). - (PL) Gradnja dobrih odnosov z Rusko federacijo je ogromen izziv za Evropsko unijo. Ruska federacija je ena od naših najmočnejših partneric v političnem, gospodarskem in vojaškem smislu.

Zadnji dogodki v Gruziji so hudo spodkopali naše zaupanje v našo vzhodno sosedo. Ruska zunanja politika je razkrila težnje Kremlja, katerega cilj je ponovno zgraditi obsežni, globalni imperij in ki ne kaže dovolj spoštovanja do mednarodnih sporazumov. Moskva je jasno pokazala svoje območje vpliva. To je postavilo Evropsko unijo v zelo težak položaj, čeprav smo v njem na srečo govorili z enim glasom, pa tudi če je bil ta glas nekoliko pridušen.

Po dogodkih v Gruziji bi morali razmišljati o tem, kako bi lahko nadaljevali z dosledno politiko v odnosu do Rusije. Vprašanje varnosti je področje, na katerem moramo trenutno takoj ukrepati.

(Predsednik je prekinil govornika)

  Charles Tannock (PPE-DE). – Gospod predsednik, rad bi posebej pohvalil gospoda Sarkozyja v okviru francoskega predsedstva, da je zagotovil, da je uresničenega 90 % načrta v šestih točkah v zvezi z umikom vojakov iz Gruzije. Mislim, da je rusko vodstvo pod gospodom Putinom in Medvedevom z zamudo spoznalo, da je bila njihova nesorazmerna agresija v Gruziji napaka, saj še vedno potrebujejo dobre odnose z zahodom ali pa se bodo soočili z gospodarskim propadom. Poleg tega so Južno Osetijo in Abhazijo dejansko priznali samo Venezuela, Nikaragva in teroristični Hamas, kar je neprijetno za njihovo vlado, in njihovi najbližji zavezniki, kot sta Belorusija in Uzbekistan, so se uprli takim pritiskom, da bi sledili ruskemu novemu in nedavno odkritemu konceptu samoodločbe, ki pri Čečenih ni bil nikoli uporabljen.

Rusija mora dojeti, da območja vpliva iz 19. stoletja ne veljajo v sodobnem svetu, in prste stran od Ukrajine in zlasti Krima; prste stran od Moldavije ali južnokavkaških republik v prihodnje. Moskva mora spoštovati njihovo ozemeljsko celovitost v…

(Predsednik je prekinil govornika)

  Jean-Pierre Jouyet, predsednik Sveta. – (FR) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, moram reči, da je glede na narav Unije pričakovano, da v tem parlamentu slišimo celo paleto stališč. Ta razprava – in navdušen sem, da lahko to rečem – je bila zelo kakovostna, razen pripomb gospoda Battena, ki so zame osebno šokantne. Razen tega govora pa so bili ostali povsem legitimni. Rad bi se tudi zahvalil gospe Neyts in gospodu Couteauxu za njuna priporočila za branje, s čimer bomo lahko obogatili naše poglede na odnose med Napoleonom in Rusijo in kar nama bo z Benito omogočilo, da se bolje spoznava z odnosi med Avstrijo in Rusijo.

Kar zadeva izvor in razvoj konflikta imam tri pripombe v zvezi s predsedstvom EU: prva je ta, da je bila seveda uporaba sile napaka; druga je ta, da se je Rusija odzvala nesorazmerno, toda, kot je bilo poudarjeno danes dopoldan, da je prišlo do reakcije je morala obstajati neka akcija, čeprav reakcija ostaja nesorazmerna; tretja pa je ta, da bi Evropska unija rada neodvisno mednarodno preiskavo o izvoru in razvoju konflikta.

Glede obsega ruskega umika in stabilnosti na Kavkazu bi tudi sam rad rekel, da se ne smemo obnašati, kot da se ni nič zgodilo. Rekli so nam: „Predsedstvo ravna, kot da bi bili odnosi običajni.“ Ne, navsezadnje so se nekatere stvari zgodile od avgusta. Pred dvema mesecema smo se soočili z oboroženim konfliktom; 10. oktobra smo lahko opazovali ruski umik s sosednjih območij. Kot sem dejal, je to bistveni dodatni korak.

To ne pomeni, da je Rusija izpolnila vse svoje obveznosti, in tega se povsem zavedamo – tu odgovarjam govornikom, ki so poudarili probleme v regiji Ahalgori –, toda v tej fazi je najpomembneje, da se zdaj lotimo političnega procesa. To je cilj pogovorov, ki trenutno potekajo v Ženevi. Sporočilo Evropske unije je, da na tej celini ne sme več biti območij vpliva. Evropska unija in Rusija spadata v isto sosesko, za korist katere moramo sodelovati in ne nasprotovati si.

Kar zadeva obnovitev pogajanj o partnerstvu, bi rekel, da je bilo pogajanje o prihodnjem sporazumu preloženo, ne začasno odloženo, zaradi pravnih razlogov, ki so bili omenjeni tudi v današnji dopoldanski razpravi, in kot je dejal Evropski svet 15. oktobra, nadaljevanje teh pogajanj bo vključevalo oceno, za katero sta bila Komisija in Svet zaprošena, naj jo oblikujeta. To je popolnoma logično, kot je poudarila tudi gospa Neyts. Rad bi opozoril, da moramo jasno razlikovati med obnovitvijo pogajanj in vrhovnim srečanjem med Evropsko unijo in Rusijo 14. novembra. Vrhovno srečanje bo in, kot je pokazala ta razprava, je pomembnejše kot kadar koli. Vrhovno srečanje ni mišljeno kot izvajanje pogajanja o prihodnjem sporazumu o partnerstvu.

Rad bi se vrnil tudi na to, kar je več govornikov dejalo v zvezi s pojmom medsebojne odvisnosti. Res je, da je treba tako medsebojno odvisnost videti v širšem smislu. Obstaja na vseh področjih: obstaja na področju energije, seveda, in rekel bi celo, da je to za nekatere države članice odvisnost, ki jo moramo rešiti s povečanjem raznolikosti virov oskrbe. Poleg tega smo odvisni tudi na področju mednarodne varnosti in zato Evropska unija ne sme ignorirati predlogov ruskega predsednika gospoda Medvedeva, ki se zavzemajo za nov evropski varnostni okvir, čeprav stališče Evropske unije ni nujno enako ruskemu.

V zvezi s tem bi rad opozoril, kot vas je že vrsta, na naše spoštovanje Helsinške sklepne listine in Pariške listine, dokumentov, katerih podpisnica je tudi Rusija, kot je pravilno poudaril gospod Onyszkiewicz. V tem kontekstu zagotovo potrebujemo, kot vas je več poudarilo, trezno analizo naših odnosov z Rusijo. Ni govora o naši vrnitvi k hladni vojni in tudi ne o ogrožanju naših vrednot in načel. Da bi to zagotovili pa je potrebno bolj kot kadar koli, da vzpostavimo dialog z Rusijo.

Rad bi se zahvalil vsem tistim, ki ste francoskemu predsedstvu Evropske unije čestitali za njegovo delo, in zlasti gospodu Wielowieyskemu in gospodu Tannocku. Francosko predsedstvo je delovalo še bolj učinkovito – in s tem bi rad zaključil – ker se je lahko zanašalo na podporo vseh držav članic, Evropske komisije in tega Parlamenta. Razcepljenost v Evropski uniji bi nedvomno bil najboljši način za Rusijo, da oslabi EU.

Glede na zelo ostro polarizacijo v razpravi med državami, ki so se nam pridružile nazadnje, in starimi državami članicami EU je treba poudariti, da zdaj bolj kot kadar koli potrebujemo, kar je pokazala tudi ta razprava, enotnost pri obravnavanju krize v Gruziji in enotnost v našem dialogu z Rusijo: enotnost Evropske unije pri obsodbi uporabe sile s strani vpletenih in kršitve ozemeljske celovitosti; enotnost Evropske unije pri njenem ukrepanju, se pravi pri nameščanju civilnih opazovalcev na terenu; in nazadnje enotnost Evropske unije pri opredelitvi njenih interesov, zlasti na področju energije in na bolj globalnem področju mednarodne varnosti. Na podlagi take enotnosti se bodo, ko pride čas, nadaljevala pogajanja o prihodnjem sporazumu z Rusijo.

  Benita Ferrero-Waldner, članica Komisije. − Gospod predsednik, to je bila zelo zanimiva razprava, ki pa je pokazala, da so razmišljanja precej različna – obstajajo različni pogledi in vidiki, in podobno vidimo, kako nekateri različni vidiki prevladujejo v razpravi v Svetu. Povsem se strinjam z našim predsednikom Sveta in našim prijateljem, da je najpomembneje, da govorimo z enim glasom in to močnim. To bi morali storiti na naslednjem evropskim vrhovnim srečanjem z Rusijo.

Kakšni so naši interesi? Mislim, da sem to precej jasno povedala v svojem prvem nastopu. Ker smo tako medsebojno odvisni, obstajajo vsi pomembni interesi glede gospodarstva in energije, pa tudi interesi na svetovnem prizorišču. Ti so bili omenjeni – podnebne spremembe, energetska varnost, vprašanje, kako lahko pridemo do prihodnjega sporazuma v Köbenhavnu. Kaj naj naredimo glede Irana, Bližnjega vzhoda? Očiten interes obstaja glede vseh različnih zadev in to sem želela poudariti in ponoviti.

Na naslednjem Svetu za splošne zadeve in zunanje odnose 10. novembra bomo imeli zelo pomembno razpravo in upam, da bomo našli pravo razumevanje za nadaljevanje pogajanj o novem sporazumu med EU in Rusijo, saj so bila ta pogajanja samo preložena. Mislim, da je bil naš predsednik zelo jasen. To pravim, ker menim, da je to najboljša možna pot naprej, hkrati pa moramo biti trdni. Rusijo moramo obravnavati tako, kot je, in ne kot tako, kakršno bi si želeli, da je. Tudi to je jasno. To pomeni dialog o človekovih pravicah, kot je bil danes opisan, in pogovarjanje o vseh razlikah. To smo počeli na zadnjih vrhovnih srečanjih, na katerih sem bila osebno prisotna.

Kar zadeva vsa vprašanja glede 8 000 vojakov, je Evropski svet na to jasno odgovoril in z zadovoljstvom ugotovil, da so se ruske enote umaknile z območij ob Južni Osetiji in Abhaziji, kot bistveni dodatni korak pri uresničevanju sporazumov z 12. avgusta in 8. septembra ter pri otvoritvi mednarodnih razgovorov v Ženevi, ki jih določata ta sporazuma. Menim, da je Ženeva pravi kraj za nadaljevanje pogovorov o politični rešitvi. Ti so se začeli v težkem trenutku, toda proces je sprožen in zdaj bi radi nadaljevali. To je prva stvar.

Drugič, Rusije ne bo na konferenci donatorjev, da bi vam dala jasen odgovor, toda mislim, da bo prišel čas, ko bo vprašanje odškodnine morda treba postaviti v ospredje in nato opraviti mednarodno preiskavo. O tem so razpravljali v Svetu in ta je bil za tako mednarodno razpravo.

Naj zdaj povem nekaj besed o človekovih pravicah. Kot sem že dejala, je v Rusiji prišlo do vrste dogajanj, ki nas skrbijo, zlasti nasilne smrti novinarjev, omejevanje nevladnih organizacij, razmere na severnem Kavkazu na splošno in posebej v Ingušetiji. Pozvali smo tudi k celoviti preiskavi primerov, kot sta smrt Ane Politkovske in nedavno ubijanje potem, ko je policija aretirala Magomeda Jevlojeva. Kot sem dejala, najnovejši krog posvetovanj o človekovih pravicah poteka danes in je gotovo tudi priložnost za jasno omembo teh skrbi.

Rusiji smo tudi jasno povedali, da mora celovito sodelovati s Svetom Evrope in ratificirati protokol 14 o Sodišču za človekove pravice in protokol 6 o smrtni kazni.

Glede pristopa k STO: Evropska unija še naprej močno podpira pristop k STO, ker menimo, da bodo s tem ustvarjeni enaki konkurenčni pogoji, ki so potrebni za našo gospodarsko skupnost, in verjamemo, da je v našem interesu, da se Rusija, kot pomemben trgovinski partner, pridruži sistemu, ki temelji na pravilih. Toda to je pomembno tudi z vidika nadaljnjega razvoja naših dvostranskih odnosov. Zato je torej izredno pomembno, da še naprej podpiramo to zadevo. Še naprej moramo odprto sodelovati z rusko stranjo glede tega pomembnega procesa, toda jasno je, da moramo najti pravočasne rešitve z njimi in zanje.

Omenjeno je bilo vprašanje energetske varnosti in čiste energije. Naj povem, da teče tudi dialog o energiji in dialog o okolju in da so bila vprašanja energetske učinkovitosti, čisti energiji itd. torej že načeta na različnih srečanjih G8 in na naših vrhih EU ter da bodo to gotovo ene izmed pomembnih tem pri pripravah na Köbenhaven, kjer je potrebno tudi rusko sodelovanje. Komisija je podprla skupne izvedbene projekte v okviru Kjotskega protokola in je pripravljena storiti še več, saj menimo, da je to izredno pomembno vprašanje.

Glede evropske varnostne arhitekture bi rada samo pojasnila, da je predsednik Medvedev to omenil že na junijskem vrhovnem srečanju med EU in Rusijo v Hanti Mansijsku, ne po gruzinski krizi, temveč pred njo. Bila sem tam in to dobro vem, zato sem to hotela omeniti samo, da stvar razjasnim. To je stara ruska zamisel, ki je spet prišla v ospredje, in menim, da je zanimivo, da je predsednik Sarkozy predlagal, da bi morda o tem govorili na vrhu OVSE leta 2009. Nismo še tako daleč, toda naj rečem, da je zelo pomembno, da se pogovarjamo o vprašanju varnostnega partnerstva, toda vedno glede na vse obstoječe varnostne odnose. To je tudi jasna meja, ki jo moramo začrtati.

Na koncu naj rečem, da je zelo pomembno, da napredujemo pri vprašanju zamrznjenih sporov – to je jasno –, in kmalu, konec novembra ali začetek decembra, bom predlagala sporočilo o vzhodnem partnerstvu. O tem smo v Svetu že razpravljali in to bo imelo tudi zelo pomembno varnostno vsebino, toda imamo tudi druge institucionalne mehanizme, kot je skupina iz Minska, ki torej ne bi smeli biti izključeni.

Moje zadnje besede se nanašajo na kasetne bombe, saj so bile tudi omenjene. Naj povem, da tudi sami globoko obžalujemo, da so bile na obeh straneh uporabljene kasetne bombe, s čimer so bile ustvarjene velike ovire za vrnitev notranje razseljenih oseb domov. Zato bi radi sodelovali z mednarodnimi organizacijami, ki delujejo na tem področju, da bi očistili prizadeta območja, pa tudi da bi poskrbeli za to, da takih kasetnih bomb v prihodnosti ne bo več.

  Predsednik. − Razprava je zaključena.

Pisne izjave (člen 142)

  Alexandra Dobolyi (PSE), v pisni obliki. – Ob nedavnih dogodkih so se sprožila vprašanja glede narave naših odnosov tako kratkoročno kot dolgoročno. Moramo se premakniti in gledati naprej. Pogajanja med EU in Rusijo o novem sporazumu o strateškem partnerstvu bi se morala nadaljevati. V interesu obeh strani je, da sklenemo ta sporazum. V velikem interesu EU je, da spodbuja pristno „strateško partnerstvo“ z Moskvo. Moramo biti pragmatični in realni ter voditi politiko, usmerjeno k rezultatom. EU mora najti najboljši skupni pristop v odnosu do Rusije glede vprašanj, kot so sedanji globalni gospodarski izzivi, energija, gospodarska medsebojna odvisnost, neširjenje orožja, terorizem in podnebne spremembe, ker so te zadeve v našem temeljnem vzajemnem interesu. Ne moremo si privoščiti, da bi Rusijo marginalizirali, z njo moramo konstruktivno sodelovati. Zdaj sta bolj kot kadar koli potrebna dialog in dolgoročno sodelovanje. Osamitev Rusije ne bo pomagala. Odnose je treba okrepiti na številnih področjih vzajemnega interesa, zlasti v zvezi z obvladovanjem sedanje finančne krize in oblikovanjem nove globalne finančne arhitekture, pri čemer je sodelovanje z Rusijo ter tudi Kitajsko in Indijo absolutno potrebno, ter zagotovitvijo stabilnosti in varnosti v skupnem sosedstvu EU in Rusije.

  Lasse Lehtinen (PSE), v pisni obliki. – (FI) Zahodni svet se je spet zmotil glede svojih upanj v zvezi z Rusijo. Po razpadu Sovjetske zveze smo verjeli, da se bo Rusija, ki se je osvobodila ideoloških vezi in zavrnila komunizem, hkrati otresla totalitarizma, avtoritarnosti in preganjanja disidentov. Verjeli smo, kot tolikokrat prej, da bi se lahko Rusija približala Evropi in njenim vrednotam. Rusija pa ni postala demokratična tržna ekonomija, temveč nekakšna kapitalistična izkoriščevalska diktatura, kjer se morajo državljanske pravice podrediti zakonu močnejše sile.

V razgovorih je včasih težko razločiti med naivnim zidanjem gradov v oblakih in preračunljivo pragmatičnostjo. Države članice EU so se na vojno v Gruziji odzvale na zelo različne načine. Zdaj se moramo vprašati, če na primer selektivni odnos do Rusije, ki poudarja gospodarske vrednote, ne ogroža našega temelja skupnih vrednot. EU je zgrajena na skupnih vrednotah in konceptu, da je treba vse praktične probleme reševati s pogajanji, ne vojno. Institucijo je treba obdržati pri življenju, da bi lahko tudi najmanjše članice EU in tiste, ki se ji nameravajo pridružiti, ostale pri življenju. S temi skupnimi načeli ne moremo trgovati v dvostranski odnosih držav članic z Rusijo.

  Andres Tarand (PSE), v pisni obliki. – (ET) Gospod predsednik, več poslancev je dejalo, da je vzrok za sedanjo finančno krizo pohlep. V članku, ki je izšel pomladi, je gospod Schöpflin ta starodavni pojav opisal kot pomemben dejavnik v odnosih med EU in Rusijo. Moram povedati, da sem v času objave njegovega članka sam prišel do enakega zaključka glede na odnose v zvezi z energijo med več državami članicami EU v zadnjih letih. V zadnjih tednih – od prvega šoka avgustovskih dogodkov – se ta isti pojav odraža v gruzinskem vprašanju. Določena skupina politikov se je uspela medsebojno prepričati, da bi si olajšali svojo kolektivno vest, da je glavni krivec za konflikt Sakašvili. Morda je Sakašvili organiziral tudi izgon Gruzincev iz Moskve pred dvema letoma in pošiljanje pskovske padalske divizije na območje na predvečer spopadov? Menim, da je bolj smiselno, da to razumemo kot rezultat nevarne politike obnavljanja ruskih območij vpliva, in morali bi se ustrezno odzvati.

  Bernard Wojciechowski (IND/DEM), v pisni obliki. – (PL) To se kaže v gospodarskem sektorju kot potreba Rusije po investicijah in tehnologiji Evropske unije. Evropska unija potrebuje ruske surovine. Leta 2001 so države članice EU predstavljale 79 % ruskih tujih investicij v višini skoraj 30 milijard USD. Maja 2004 je bil delež petindvajsetih držav članic Evropske unije v ruski zunanji trgovini 55 %.

Ni v interesu držav članic Evropske unije, da bi dovolili, da se naši odnosi z Rusijo poslabšajo. Unija mora povečati raznolikost svojih virov oskrbe s surovo nafto in zemeljskim plinom. Zaradi svojega političnega in gospodarskega potenciala je Rusija resen partner Evropske unije. Če bi Evropska unija želela na mednarodnem prizorišču promovirati svoje ideje, ki se razlikujejo od idej Združenih držav, bi lahko bila ruska politična podpora ključna za njihovo uresničevanje. Kjotski protokol je na primer začel veljati po ruski ratifikaciji tega dokumenta, v zameno za kar je Evropska unija pristala na rusko članstvo v STO.