Dobesedni zapisi razprav

Torek, 21. oktober 2008 - Strasbourg

13. Demokracija, človekove pravice in nov sporazum o partnerstvu in sodelovanju med EU in Vietnamom (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je razprava o:

– ustnem vprašanju, ki ga je Svetu zastavil Marco Cappato v imenu skupine ALDE o Demokraciji, človekovih pravicah in novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Vietnamom (O-0095/2008 – B6-0473/2008), in

– ustnem vprašanju, ki ga je Komisiji zastavil Marco Pannella v imenu skupine ALDE o Demokraciji, človekovih pravicah in novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Vietnamom (O-0096/2008 – B6-0474/2008).

  Marco Cappato, avtor. − (IT) Gospod predsednik, komisarka, predstavniki Sveta, gospe in gospodje, potekajo pogajanj o novem sporazumu o sodelovanju z Vietnamom in menim, da je pomembno, da je Parlament obveščen o vsebini pogajanj, zlasti v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic in demokracije.

Ne trdimo, da lahko s sporazumom o sodelovanju s tleskom prstov čudežno dosežemo spoštovanje demokracije in človekovih pravic v Vietnamu ali drugje. Toda naše evropsko pravo zahteva od nas, da zavračamo hude, sistematične kršitve človekovih pravic in demokracije. Vemo, da nimamo obsežnih sredstev, s katerimi bi lahko dosegli to spoštovanje; vemo pa tudi, da je lahko ponovno pogajanje o sporazumih o sodelovanju dobra priložnost za vsaj nekaj napredka glede najhujših in najbolj sistematičnih kršitev.

Upam, da lahko Parlament v resoluciji, ki bo sprejeta jutri, Komisiji in Svetu predloži nekaj posebno resnih vprašanj, ki so bila sprožena tudi na obravnavi parlamentarnega pododbora za človekove pravice, v zvezi z osebami, kot so med drugim Kok Ksor, Vo Van Ai in člani nenasilne radikalne stranke.

Najprej glede položaja manjšine Montagnardov, kristjanov v osrednjem vietnamskem višavju: še vedno jih na stotine aretirajo in še vedno ni prostega dostopa do osrednjega vietnamskega višavja za mednarodne opazovalce, bolj natančno za Združene narode. Zdaj ko je Vietnam v Varnostnem svetu Združenih narodov, se to ne bi smelo več dogajati: stotine obstoječih političnih zapornikov je treba osvoboditi.

Obstaja velik problem verske svobode in Vietnam mora na to odgovoriti pred podpisom novega sporazuma, zlasti v zvezi z nepriznavanjem Združene budistične cerkve. Thich Quang Do, voditelj te cerkve, je še vedno priprt in zemlja, ki pripada katolikom, je še vedno zaplenjena. Čas je, da Vietnam razveljavi zakone, ki kriminalizirajo disidentske in verske dejavnosti.

Komisarka, gospod predsednik Sveta, naša zahteva je zato konkretna: lahko zagotovimo, da bodo ti problemi, vsaj te hude kršitve človekovih pravic, rešeni pred sklenitvijo novega sporazuma o sodelovanju?

  Jean-Pierre Jouyet, predsednik Sveta. – (FR) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, gospod Cappato, vesel sem, da sem danes spet tu med vami.

Razmere glede človekovih pravic v Vietnamu spremljamo zelo natančno in predsedstvo je imelo nedavno priložnost, da spet izrazi svojo zaskrbljenost zaradi izrečenih kazni, zlasti dvema novinarjema, ki sta pisala poročila o primerih korupcije. Svet in Komisija se redno pogovarjata z Vietnamom glede človekovih pravic v okviru pogovorov, ki jih opravimo dvakrat letno. Na zadnjem srečanju 10. junija 2008 v Hanoju smo se lahko na eni strani lotili splošnih razmer glede človekovih pravic v Vietnamu, in posebej svobode izražanja, položaja manjšin in izrekanja smrtne kazni ter številnih posameznih primerov.

Poleg tega dialoga sprejemamo vrsto bolj selektivnih ukrepov v zvezi s posameznimi primeri, pri katerih menimo, da aretacije ali kazni spodkopavajo spoštovanje državljanskih svoboščin in mednarodnih zavez, še posebej Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je Vietnam ratificiral.

Poleg tega smo ob 10. oktobru, evropskem dnevu proti smrtni kazni, vietnamskim oblastem še enkrat razložili naše zelo jasno stališče o tem. Kazalo je, da sprejemajo naše sporočilo, in začeli so s trenutno potekajočo reformo kazenskega zakonika, s katero naj bi se zmanjšalo število zločinov, za katere je zagrožena smrtna kazen. To je najmanj, kar lahko storijo.

Gospe in gospodje, kot lahko jasno vidite, je vprašanje človekovih pravic pomembna sestavina naših odnosov z Vietnamom. To je občutljivo vprašanje. Gospod Cappato, omenili ste položaj kristjanov v osrednjem Vietnamu, zadevo, na katero smo posebej pozorni, in zahvaljujem se vam, ker ste jo omenili. Rad bi opozoril, da je Evropska unija edina sila, ki v zvezi s to zadevo vodi tako globalno in odločno politiko, in zaradi tega smo včasih tarča kritike naše partnerice. Toda rad bi bil jasen glede tega: to politiko bomo vodili odločno.

Zdaj bi rad govoril o prihodnjem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju, o katerem teče razprava. V Hanoju trenutno poteka nov krog pogovorov, ki se bo nadaljeval do 22. oktobra. Kot kateri koli sporazum med Evropsko unijo in tretjo državo, mora tudi ta sporazum vsebovati zelo pomembno določbo o človekovih pravicah. Ta določba bo bistvena sestavina prihodnjega sporazuma, ki je lahko začasno odložen ali celo razveljavljen, če ga ena od strani ne bo spoštovala – pri tem bi rad vztrajal. V tej fazi pogajanj Vietnam ne spodbija načela take določbe. Tudi tu je to najmanj, kar lahko stori. To je pozitiven znak s strani Vietnama in njegova praktična zaveza k spoštovanju človekovih pravic. Evropska unija bo tako imela na razpolago močan pravni instrument za zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic, kakor hitro bo sporazum ratificiran.

Gospe in gospodje, gospod Cappato, strinjamo se z vami, da je treba razmere v zvezi s človekovimi pravicami v Vietnamu izboljšati. Menimo, da z ukrepi, ki jih sprejemamo že več let, pomagamo pri njihovem izboljšanju, toda verjamemo, da nam bo podpis prihodnjega sporazuma o partnerstvu in sodelovanju v tem primeru in v drugih primerih omogočil, da uporabimo določbo o človekovi pravicah za zagotovitev najboljšega možnega okvira za reševanje teh vprašanj v Vietnamu. Seveda bomo ta Parlament v celoti obveščali o napredovanju pogajanj, ki – naj vas še enkrat spomnim – so v teku.

  Benita Ferrero-Waldner, članica Komisije. – (ES) Gospod predsednik, prosim, oprostite, da sem zmotila postopek, ko sem za trenutek prisluhnila nekaterim poslancem.

  Predsednik. – Komisarka, niste vi krivi, če pridejo poslanci in vas zmotijo z nečim nepomembnim, ob očitnem pomanjkanju solidarnosti s poslancem, ki takrat govori. Zato vam je oproščeno in poslanci so tisti, ki morajo upoštevati, da kadar nekdo od nas govori, ne bi smeli motiti predsednika Sveta ali tistega, ki govori v imenu Komisije. Prosim nadaljujte.

  Benita Ferrero-Waldner, članica Komisije. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje iz Sveta in seveda gospe in gospodje iz tega Parlamenta, gospod Cappato, Komisija je zelo zadovoljna s pozornostjo, ki jo Parlament posveča pogajanjem o sporazumu o partnerstvu in sodelovanju z Vietnamom ter razmeram glede človekovih pravic v tej državi.

Čas naše razprave je zelo primeren, saj prav danes, kot je dejal naš predsednik, v Hanoju potekajo pogovori o sklenitvi tega sporazuma. Povem vam lahko, da so razmere glede človekovih pravic absolutno bistvena skrb Evropske unije v njenih odnosih z Vietnamom. Kljub vsemu, ta država resnično nekoliko napreduje na tem področju. V mislih imam zlasti nedavna prizadevanja za zmanjšanje obsega smrtne kazni, za vzpostavitev zakonodajnega okvira, ki bo ustvaril pogoje za uresničevanje verske svobode, in za boljše obravnavanje vprašanja etničnih manjših, ki so pobegnile v Kambodžo in ki se zdaj vračajo v Vietnam.

Vseeno pa – in v tem imate prav – je jasno, da so se v zadnjih mesecih žal razvile zaskrbljujoče težnje zlasti glede verske svobode in svobode izražanja. Te težnje se bolj konkretno odražajo v nadlegovanju katoliške skupnosti v Hanoju in v kaznovanju novinarjev prejšnji teden za njuno preiskavo korupcije.

Kot sem dejala vietnamskemu namestniku predsednika vlade, gospodu Khiêmu, ko je bil pred kratkim, 17. septembra, v Bruslju, bi bilo za dolgoročno stabilnost Vietnama in za njegovo mednarodno verodostojnost katastrofalno, če bi sedanje gospodarske in socialne težave v tej državi povzročile nagonsko vračanje k avtoritarnosti in represiji.

Nasprotno mora zdaj Vietnam bolj kot kadar koli vzpostaviti mehanizme, ki bodo omogočili miroljubno izražanje napetosti in socialnega nezadovoljstva, ki se čutijo v tej državi. To sporočilo bo ta teden ponovil tudi predsednik Barroso, ko se bo sestal s predsednikom vlade Dungom ob robu vrha ASEM v Pekingu. To bo sporočilo Evropske unije v naslednjem krogu pogovorov med EU in Vietnamom o človekovih pravicah, ki bo decembra potekal v Hanoju. Osnutek sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, ki ga EU predlaga Vietnamu, potrjuje in povečuje pomen, ki ga človekovim pravicam dajemo v naših odnosih s to državo.

Sedanji osnutek sporazuma res, kot je dejal naš predsednik, zajema bistveno določbo o človekovih pravicah z odložilnim učinkom; utrjuje redni dialog med EU in Vietnamom o človekovih pravicah s tem, da mu daje pravni status; in določa pomoč Vietnamu, da se opremi z nacionalnim akcijskim načrtom glede človekovih pravic. Vsebuje celo vrsto podrobnih določil o skladnosti z delovnim pravom, dobrim upravljanjem in spodbujanjem pravne države. Vsebuje tudi določbo o Mednarodnem kazenskem sodišču. Ta sporazum je torej pravni instrument in vzvod za politično ukrepanje, za katerega menim, da ga potrebujemo, da bi povečali našo udeležbo na področjih človekovih pravic in demokratizacije.

  Charles Tannock, v imenu skupine PPE-DE. – Gospod predsednik, moram reči – s precejšnjo žalostjo –, da ostajam skeptik glede tega, ali je določba o človekovih pravicah v sporazumu o sodelovanju med EU in Vietnamom res vredna papirja, na katerem je napisana.

Njeni plemeniti nameni so razumljivo odraz naših skupnih evropskih vrednot, toda menim, da je komaj kaj več od fasade in razumljiva koncesija močnemu lobiju za človekove pravice v Uniji. Navsezadnje je Kitajska zdaj druga največja trgovinska partnerica EU, pa se komunistični diktatorji v Pekingu prav nič ne zmenijo za naše skrbi glede človekovih pravic. Res se včasih sprašujem, ali se sploh še splača sprožati to vprašanje.

Politično zatiranje in kršitve človekovih pravic na Kitajskem odvračajo našo pozornost od tega, kar se dogaja v sosednjem Vietnamu, kjer so stvari prav tako brutalne. Prodemokratični disidenti in verske manjšine so v zaporu, novinarje zastrašujejo, tako da so tiho, in svoboščine, ki jih imamo tu v Evropi za samoumevne, kot je necenzuriran internet, preprosto ne obstajajo.

Zato sem lani skupaj z gospodom Cappatom in drugimi Thicha Quanga Doja predlagal za Nobelovo nagrado za mir. Ta pogumni budistični menih je v svojem boju za versko svobodo in človekove pravice pretrpel leta nadlegovanja in zapora.

Vietnam pooseblja dilemo, s katero se sooča Evropska unija. Koliko naj človekove pravice veljajo v naših trgovinskih odnosih s tretjimi državami, ko so formalno zapisani v obliki trgovinskih sporazumov in sporazumov o partnerstvu? In ali so lahko močnejše gospodarske vezi same po sebi pozitivna sila za politične in človekove pravice ter demokratične reforme?

To so težka vprašanja, s katerimi se bo morala spoprijeti nova britanska komisarka za trgovino, baronica Ashton. Menim, da se o naših skupnih vrednotah ne da pogajati. Zato pozivam Komisijo in Svet, naj bosta poštena in odvržeta to pretvarjanje z ukinitvijo teh določb o človekovih pravicah in demokraciji ali pa naj resnično in iskreno pokličeta tretje države k odgovornosti za njihovo objestno zlorabo vrednot, ki so nam vsem svete. Zelo veliko priznanje izrekam gospodu Cappatu in vsemu dobremu delu, ki ga je v zvezi s tem opravil.

  Barbara Weiler, v imenu skupine PSE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v Evropi globoko razumemo ljudi v Vietnamu, se zanje živo zanimamo in čutimo do njih veliko naklonjenost. Moja skupina se še predobro spominja strašnega trpljenja in razdejanja, ki so jo v Vietnamu povzročile vojne in zasedbe, ne samo s strani Združenih držav, tudi s strani evropskih držav.

Vietnam se zdaj razvija v posebej dinamično in vznemirljivo regijo v jugovzhodni Aziji. Deset držav članic združenja ASEAN niso vse demokracije, kot jo razumemo v Evropi, toda stvari se spreminjajo. Nova listina združenja ASEAN konkretno kaže, da kršitev človekovih pravic ni mogoče ignorirati, gospod Tannock, in pogajanja o njej dokazujejo, da so kršitve človekovih pravic še kako na dnevnem redu.

Zdaj je zelo primeren čas, ker so bila pogajanja ponovno odprta; ponovno se pogajamo o sporazumu o sodelovanju iz leta 1995. Res je, da je za Kitajsko Evropska unija druga največja trgovinska partnerica Vietnama, in ravno zaradi tega bomo lahko dosegli napredek. Sporazumi o partnerstvu gotovo niso brez smisla.

Skupina socialdemokratov v Evropskem parlamentu poziva Komisijo, naj si prizadeva za zagotovitev svobode tiska, svoboščin manjšin ter dejavnosti za demokracijo, versko svobodo in seveda svobodo opazovalcev ZN, da lahko opravljajo svoje delo. Potem bomo lahko razvili še tesnejše prijateljstvo s to lepo državo.

  Athanasios Pafilis, v imenu skupine GUE/NGL. – (EL) Gospod predsednik, povsem razumemo, da imperializem in njegovi predstavniki, Evropska unija in združene države Amerike, ter vsi tisti, ki jih podpirajo, ne bodo zlahka pozabili na Vietnam, saj je bil globalni simbol: njegovi ljudje so premagali tako francoski kot ameriški imperializem in si izborili neodvisnost.

Enake resolucije, ki so predlagane danes, so nesprejemljive in od Vietnama zahtevajo, naj upošteva predloge Evropske unije. Kar vam ni uspelo z orožjem, zdaj poskušate doseči z gospodarskim izsiljevanjem. To je bistvo določb, ki ste jih sprejeli glede tako imenovanega spoštovanja človekovih pravic in demokracije.

Ker ste sprožili vprašanje človekovih pravic, vas prosim vse, vključno z gospodom Cappatom, da nam odgovorite: deset tisoče ljudi v Vietnamu trpi zaradi oranžnega agensa (agent orange), nehumanega kemičnega sredstva in biološkega orožja, ki so ga uporabljale Združene države Amerike. Rodi se na tisoče prizadetih otrok, ogromno je smrti zaradi raka in cela območja so opustošena zaradi uporabe tega orožja, ki ga je proizvajalo dobro znano podjetje Monsanto.

Ali ti ljudje, ki trpijo in umirajo, nimajo človekovih pravic, vključno z največjo človekovo pravico, pravico do življenja? Zakaj potem ne podprete zahteve vietnamske vlade in žrtev po odškodnini in po odpravljanju posledic te prepovedane biokemične vojne, podpirate pa predpostavljene človekove pravice do vrnitve cerkvene lastnine, ki pripada ljudem?

Zato je hinavsko navajati človekove pravice. Samo vietnamski ljudje imajo pravico reševati svoje probleme, ne ljudje, ki bi se jim morali, če dobro razmislimo, opravičiti za poboj milijona ljudi v vojni, ki so jo sprožili proti njim. Potrebno je ravnotežje, vzajemno, koristno gospodarsko sodelovanje, brez političnega in gospodarskega izsiljevanja.

PREDSEDSTVO: EDWARD McMILLAN-SCOTT
podpredsednik

  Jim Allister (NI). – Gospod predsednik, kljub preteklemu zagotavljanju vietnamske vlade, da omogočajo versko svobodo, in kljub velikemu prizadevanju zadnjega govornika, da bi opral režim v Vietnamu, je realnost zelo drugačna, zlasti za osamljene krščanske skupine. Medtem ko je zaplemba cerkvenega premoženja zelo razširjena, je tisto v zvezi z neregistriranimi evangeličanskimi hišnimi cerkvami posebna tarča državnega pregona. Pred samo nekaj meseci je nek mladenič iz plemena, ki se ni hotel odpovedati svoji krščanski veri, umrl zaradi poškodb, ki jih je dobil na uradnem zaslišanju; stotine jih zaradi svoje vere ostaja v zaporih, kjer razsaja slabo ravnanje. Pozdravljam njihov pogum, obsojam njihove preganjalce, toda predvsem pozivam to EU, naj ne postavlja izboljšanja odnosov z Vietnamom in trgovino pred zagovarjanje in zahtevanje osnovnih človekovih pravic za te ljudi zelo močne vere. Ne smemo zaradi trgovine ali drugih kratkoročnih koristi počistiti grozljive kartoteke Hanoja v zvezi s človekovimi pravicami.

  Bernd Posselt (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, Vietnam je država, ki postaja čedalje bolj odprta za Evropsko unijo, toda obstaja resna ovira, in sicer človekove pravice in temeljne svoboščine. V zvezi s tem bi rad usmeril našo pozornost predvsem na versko svobodo, kot jo na srečo tudi ta resolucija. Kristjani v Vietnamu so preganjani in augsburški škof, ki se posebej ukvarja s preganjanimi kristjani, je danes tu, da bi z nami govoril o tem. Poleg tega tudi budiste in druge verske skupine ovirajo in preganjajo pri prakticiranju njihove vere.

Prav jasno lahko damo vedeti, da je naša dolžnost, da si prizadevamo za zagotovitev, da Vietnam postane enakovreden partner, da se odpre in da se nam približa. Toda to ne sme iti na račun temeljnih človekovih pravic, temveč mora biti osnovano na poštenem partnerstvu na podlagi temeljnih človekovih pravic.

  Richard Howitt (PSE). – Gospod predsednik, naša današnja resolucija ne govori samo o naši zaskrbljenosti glede svobode izražanja, zatiranja disidentov in verske diskriminacije v Vietnamu. Poziva Evropsko unijo, naj upošteva, kar je bilo doseženega z našim dialogom o človekovih pravicah, in naj postavi jasna merila za izboljšanje pri približevanju sporazumu o partnerstvu in sodelovanju z Vietnamom.

Nikoli ne moremo sprejeti, da se novinar, ki razkrije dokaze o poneverbi 750 000 USD na ministrstvu za promet, del katerega zneska se deloma uporabi za vplačilo stav v zvezi z nogometnimi tekmami v angleški Premier ligi, zaradi tega znajde v zaporu.

Nikoli ne moremo sprejeti uporabe smrtne kazni za 29 različnih prestopkov, ki za nas sploh niso prestopek. Pravijo, da usmrtitve opravljajo ob štirih zjutraj, brez opozorila, tako da zaporniki nikoli ne spijo pred šesto uro zjutraj, ker jih je strah, da je prišel njihov čas.

In nikoli ne moremo sprejeti groženj in ustrahovanja, naperjenih proti katoliški cerkvi, kot so bili tisti po mirnih množičnih protestih prejšnji mesec v Hanoju. Amnesty International je zabeležila dogodek, ko je neka ženska šla iz cerkve in naletela na skupino, ki je kričala „ubijte nadškofa“ in „ubijte duhovnike“.

Vietnam je podpisnik Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah od leta 1982. Sedanji dokazi kažejo na očitno kršenje členov 2 in 18. In še več, julija je Vietnam prevzel predsedovanje Varnostnemu svetu ZN. Pozivamo evropske pogajalce, naj dajo vietnamski vladi jasno vedeti, da morajo kakršne koli težnje po zagovarjanju mednarodnega prava v mednarodnih institucijah iti z roko v roki s spoštovanjem tega prava doma.

  Konrad Szymański (UEN). - (PL) Mislim, da je treba na seznamu kršitev človekovih pravic v Vietnamu podčrtati državno nasilje proti katolikom. Vlada v Hanoju enostransko nadzira premoženje katoliške cerkve, v nasprotju s prejšnjimi podjetji. Katolike, ki nasprotujejo zasegu objektov v Hanoju, ki pripadajo apostolski nunciaturi, napadejo skupine najetih morilcev. Število zapornikov vesti narašča. Nedavno je prišlo do nadaljnjih aretacij na območju redemptorističnega samostana v Thai Haju. Hanojski nadškof Quang Kiêt je v hišnem priporu in ostaja pod nadzorom ter živi v strahu za svoje življenje. Čeprav se je Vietnam razmeroma odprl v gospodarskem in socialnem smislu, je postal država, kjer so kristjani vse bolj preganjani. Novi sporazum med Evropsko unijo in Vietnamom se mora lotiti vprašanja verske svobode v te državi. Drugače ga ne bi smeli podpisati.

  Marco Cappato (ALDE). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, gospodu Pafilisu bi rad rekel, da vojno v Vietnamu danes nadaljuje vietnamski režim proti svojemu lastnemu ljudstvu, Vietnamcem, Rdečim Kmerom in Montagnardom.

V novem sporazumu bo določba o človekovih pravicah. To je dobro, toda tudi v sedanjem sporazumu obstaja taka določba in ne uspeva nam, da bi zagotovili njeno spoštovanje. Zato je naša zahteva, ki se mi zdi zelo pomembna, da pred podpisom novega sporazuma dobimo privolitev glede temeljnih vidikov kar zadeva sistematično kršenje človekovih pravic: dostop do osrednjega vietnamskega višavja, osvoboditev političnih zapornikov in priznanje budistične cerkve ter premoženja katolikov, saj če pred podpisom sporazuma ne dosežemo ničesar, bo kasneje, po sklenitvi sporazuma, nemogoče zahtevati spoštovanje evropskega in mednarodnega prava.

  Jean-Pierre Jouyet, predsednik Sveta. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, gospod Cappato, po eni strani verjamem, da ne smemo zamešati tega, kaj pomeni biti žrtev imperializma, s tem, kaj danes pomeni spoštovanje človekovih pravic. Kar se mene tiče, ne bi primerjal žrtev biokemičnega orožja z žrtvami napadov na versko svobodo. Vse to tvori eno, popolnoma nedeljivo celoto.

V odgovor gospodu Tannocku in tudi deloma gospodu Cappatu, naj rečem, da ne smemo podcenjevati vrednosti odložilne določbe, ko gre za človekove pravice. Pomisliti moramo samo na težavnost sklepanja drugih sporazumov z drugimi skupinami držav, o katerih se pogosto pogaja skoraj 20 let – v mislih imam zalivske države. Prav tako moramo pomisliti samo na vlogo te določbe glede nekaterih držav v okviru Sporazuma iz Cotonouja. To kaže, da Evropsko unijo jemljejo resno v njenih prizadevanjih za spodbujanje človekovih pravic v teh sporazumih.

Kar zadeva dodatne privolitve, ki jih zahteva gospod Cappato, morajo ravno pogajanja, ki jih opravlja Komisija, omogočiti, da vidimo – in komisarka je to poudarila –, ali so vietnamske oblasti na tem področju kaj napredovale. Tak napredek bo ocenjen kot celota. Še enkrat, verjamem, da bomo napredek v odnosih teh držav z Evropsko unijo dosegli z dialogom, in prek takih sporazumov in takih določb Unija najlažje promovira vrednote, ki so vam in nam, gospod Cappato in drugi v tem Parlamentu, drage.

  Benita Ferrero-Waldner, članica Komisije. − Gospod predsednik, mislim, da je zelo jasno, da si vsi želimo reševati vprašanje človekovih pravic, kadar koli in kjer koli je to mogoče. Kot sem dejala, sem to storila pred samo nekaj tedni in tako sem storila, kosem šla tja pred dvema letoma. Spomnim se, da mi je takrat uspelo doseči tudi osvoboditev nekaj zapornikov, zato resnično obstaja možnost. Dajemo jim tudi sezname in povemo, da je treba tu, tu in tu nekaj storiti.

Zato mislim, da je bila to pomembna razprava, ker smo ponovno osredotočili naše razmišljanje na posebno vprašanje verskih skupnosti in v tem konkretnem primeru na kristjane in katolike. Zelo jasno se moramo osredotočiti na ta vprašanja, toda obenem bi rada tudi rekla, da vemo, da se Vietnam zdaj sooča tudi s težkimi gospodarskimi in socialnimi razmerami, tako da če ne bo previden, ne bo investicij iz tujih držav, zlasti evropskih držav. To je tudi zelo dober instrument, ki ga imamo poleg samega dialoga.

Na primer, od vietnamskih oblasti bomo gotovo zahtevali gesto pomilostitve za dva novinarja, ki sta bila nedavno aretirana in jima sodijo v Hanoju, ker sta se svobodno izražala. To je nekaj, kar bomo seveda še enkrat omenili.

Nazadnje bi rada rekla, da bo Vietnam naslednjič podvržen rednemu splošnemu pregledu razmer v zvezi s človekovimi pravicami v Ženevi, kar bo še ena odlična priložnost za zelo jasno označitev vprašanj in vpogled v to, kar je bilo storjenega.

  Predsednik. − Razprava je zaključena.

Prejel sem štiri predloge resolucije⁽¹⁾, predložene v skladu s členom 108(5) Poslovnika.

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v sredo.

(1) glej zapisnik