Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2008/2642(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :

Predložena besedila :

RC-B6-0571/2008

Razprave :

PV 22/10/2008 - 14
CRE 22/10/2008 - 14

Glasovanja :

PV 23/10/2008 - 8.7
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P6_TA(2008)0523

Dobesedni zapisi razprav
Sreda, 22. oktober 2008 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

14. Spomin na Holodomor, Veliko lakoto v Ukrajini (1932-1933) (razprava)
Video posnetki govorov
Zapisnik
MPphoto
 

  Predsednica . – Naslednja točka je izjava Komisije o spominu na Holodomor, lakoto v Ukrajini (1932–1933).

To priložnost bi želela izkoristiti, da v Evropskem parlamentu pozdravim delegacijo iz Ukrajine, ki jo vodi veleposlanik.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. (IT) Gospa predsednica, spoštovani poslanci, počaščen sem, da lahko sodelujem v tej razpravi v spomin na veliko lakoto v letih 1932 in 1933, ki je bila ena izmed največjih tragedij 20. stoletja. Po mnogih letih molka pričevanja o trpljenju zahtevajo našo pozornost, skupaj s pripovedovanji mnogih preživelih, ki so se znašli sredi tega grozljivega dogodka.

Bistvenega pomena je, da se izkušnje holodomorja ne pozabi. Zgodba o veliki lakoti ponazarja ne samo tragedijo Ukrajincev, ampak nas ponovno opominja, česa so sposobni ljudje. Vendar nas holodomor lahko nauči nekaj pomembnega: žrtve tako mnogih niso bile zaman. Njihovo žrtvovanje nas opominja, naj nikoli ne sprejmemo, da katera koli država podjarmi posameznike, pa naj bo vzrok ali namen tega karkoli že. Ta katastrofalna lakota je pokazala prevlado ustavne države nad državo, v kateri ni dovoljena nobena oblika drugačnosti mnenja. Tragedije, kot je holodomor, se dogajajo samo v tistih človeških družbah, ki kršijo pravice državljanov, pravno državo in demokratična načela.

Evropska unija se je dvignila iz pepela vojne in številnih totalitarnih režimov, tistih diktatur, ki so globoko zaznamovale zgodovino Evrope in celotnega sveta. Iz teh tragedij in katastrof so vzklile demokracije Evrope, v zadnjih petdesetih letih pa je bila na teh ruševinah zgrajena doba miru, miru, ki smo ga dolžni braniti in ponesti preko meja Unije: petdeset let miru, ki so največji dosežek združene Evrope.

Danes se je spremenila tudi Ukrajina. Kot neodvisna država, članica Sveta Evrope in podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah in mnogih drugih mednarodnih instrumentov za zaščito teh temeljnih pravic, ima Ukrajina izjemno priložnost, da se okrepi, utrdi svoj položaj demokratične države, ki spoštuje človekove pravice in pravno državo. To je vsekakor visoko zastavljena in težavna naloga. Priča smo bili mnogim težavam; mnoge politične bitke so zaznamovale zadnja leta v zgodovini te države, ki je utrdila svojo demokracijo.

V tem zgodovinskem času moramo vsi politično podpreti in spodbujati neodvisnost sodstva. Pomembno je, da Ukrajina nadaljuje z bojem proti korupciji in upošteva rezultate nedavnih volitev, da zagotovi spoštovanje demokratičnih načel. Prav tako ne sme zanemariti zaščite najšibkejših in tistih, ki so najbolj odrinjeni na rob družbe, ne glede na njihovo raso, narodnost ali vero ali celo spolno usmerjenost ali zdravstveno stanje.

Evropska unija bo še naprej podpirala Ukrajino pri teh pomembnih prizadevanjih. Sočasno bomo nadaljevali sodelovanje z našimi ukrajinskimi partnerji, da bi povečali blaginjo vseh državljanov te države, z odprtjem novih trgov in povečanjem možnosti za gospodarsko dejavnost in naložbe, poleg poglabljanja odnosov med našimi državljani.

Kot komisar za promet bi rad dodal, da si moramo glede vseevropskih omrežij zapomniti, da ta lahko služijo ne le za krepitev našega notranjega trga, ampak tudi kot orodje za širitev meja Evrope, za odprtje Evrope novim obzorjem in krepitev povezav z bližnjimi in prijateljskimi državami, ki kot Ukrajina mejijo z Evropsko unijo.

Za žrtve holodomorja ne more biti boljšega poklona, kot oblikovanje uspešne, stabilne in demokratične Ukrajine, temelječe na trdnih institucijah in angažirani civilni družbi. Samo če bo dosežen ta cilj, žrtvovanje tako mnogih nedolžnih žrtev ne bo zaman.

 
  
MPphoto
 

  Charles Tannock, v imenu skupine PPE-DE. – Gospa predsednica, Evropska unija temelji na spravi: prepričanju, da lahko ustvarimo boljšo prihodnost s priznanjem naše preteklosti v vsej njeni brutalnosti.

Nemčija se je pravilno soočila in si prizadevala spokoriti se za strašna grozodejstva nacističnega obdobja in holokavsta. Novejše države članice naše Unije si utirajo svoje poti pri iskanju resnice in sprave z odkrito in brezkompromisno analizo svoje totalitarne komunistične preteklosti. Toda nekatere države se še vedno skrivajo pred svojo zgodovino. Turčija na primer po mojem mnenju še vedno zanika genocid nad Armenci in Asirci po krinko prve svetovne vojne. Tudi Rusija se je borila za sprijaznitev z brutalnostjo Stalinove komunistične diktature.

Namen nocojšnje resolucije je izraziti našo zgroženost nad holodomorjem, obdobjem namerno ustvarjene lakote v letih 1932–1933. Resolucija odraža našo odločenost spominjati se njegovih milijonov žrtev, izmed katerih so nekatere še dandanes žive, da lahko pripovedujejo svojo grozovito zgodbo. Njihova pričevanja so bistvenega pomena, saj kmalu nobene izmed njih ne bo več. Samo z opozarjanjem samih sebe na takšne strašne zločine proti človeštvu si lahko prizadevamo za zagotovitev, da se nikoli več ne bodo zgodili. Ta resolucija ne vsebuje besede „genocid“, ker druge politične skupine v tem Parlamentu menijo, da se stroge opredelitve tega pojma ne bi smelo uporabiti za holodomor. Nenazadnje je bila Konvencija o genocidu dejansko osnovana šele po drugi svetovni vojni. Toda morda tudi – in po mojem mnenju morda še bolj vredno obžalovanja – zaradi strahu, da bi ujezili sodobno Rusijo.

Vendar pa nihče izmed nas ne želi omalovaževati nepredstavljivega trpljenja, povzročenega Ukrajini. Nobena beseda ali besede ne morejo opisati krutosti holodomorja. Kar je pomembno, ni toliko besedilo, ki ga uporabljamo, temveč občutki, ki jih želimo izraziti v naši resoluciji – solidarnost z Ukrajino ob 75. obletnici pomorov njenih dolgo trpečih ljudi.

Ena izmed lekcij, ki nas jo uči zgodovina, je pomembnost trdnega mednarodnega prava in obstoječih sodnih struktur, če naj se povzročitelje takšne bridkosti sploh kdaj kaznuje. Nürenberg je bil začetek tega dolgega, razvlečenega procesa. Kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo, ki bo kmalu sodilo Radovanu Karadziću, kaže, da so ta načela danes pomembnejša kot kdaj koli prej. Včeraj je ta Parlament izrazil svojo močno podporo temu, da se voditelja Gospodove odporniške vojske v Ugandi, Josepha Konyja, privede pred Mednarodno kazensko sodišče. Tirani, kjer koli so, v tem primeru danes razpravljamo o Josipu Stalinu, usmerjeni v množične pokole in uničenje, nikjer ne bi smeli imeti zatočišča.

Ukrajina je v svoji zgodovini pretrpela veliko gorja in vsekakor zdaj upam, da naslednja stopnja v tej veličastni zgodovini vključuje Ukrajino, ki bo v ne preveč daljni prihodnosti upravičeno zasedla svoje mesto kot polnopravna članica Evropske unije. Po krizi v Gruziji ne more biti več nobenega dvoma, da mnogi ruski nacionalisti na primer niso zadovoljni z ukrajinsko suverenostjo nad Krimom. Vendar pa sem prepričan, da bo, če bomo vsi solidarni z Ukrajinci, nekega dne zavzela svoje mesto v evropski družini narodov.

 
  
MPphoto
 

  Adrian Severin, v imenu skupine PSE. – Gospa predsednica, to je zelo posebna razprava. Od Evropskega parlamenta kot političnega organa se zahteva, da pripravlja zakonodajo in nosilcem odločanja zagotavlja politično vodstvo za ustrezno obvladovanje izzivov, priložnosti in nevarnosti sedanjega časa. Z drugimi besedami, smo ustvarjalci zgodovine in ne zgodovinarji. Od nas se ne zahteva, da sodimo o preteklosti, ampak da gradimo sedanjost, sodila pa naj bi nam prihodnost.

Zato je Skupina socialdemokratov stežka podprla resolucijo, katere namen je očitno dognati zgodovinsko resnico o tragičnem dogodku, ki se je v preteklosti zgodil v Ukrajini.

Vendar pa smo to storili, ker smo uvideli, da bi solidarnost z Ukrajinci in njihovim trpljenjem lahko Ukrajince mobilizirala v njihovih prizadevanjih za združitev države, njeno demokratizacijo, modernizacijo in pot v njeno naravno družino, ki je Evropska unija. Hkrati smo uvideli, da je, če se tragedije in zločine preteklosti pozabi, velika nevarnost, da se ponovijo. Zgodovinska obsodba zločinov ne more prinesti zadoščenja žrtvam zločinov ali njihovim dedičem, vendar pa je moralna odškodnina. Poleg tega je intelektualno in politično jamstvo, da se zločini ne bodo ponovili in se ne bodo ponovno prebudili pokvarjeni nagoni, ki so njihov izvor.

Z obsodbo starih totalitarnih zločinov ne sramotimo samo zločincev preteklosti, ampak tudi tiste, ki bi morda lahko pomislili, da bi enake zločinske metode uporabili v prihodnosti. Zavedanje, da je nekaznovanje nemogoče, bi jih verjetno lahko odvrnilo od tega.

Danes moramo razglasiti, da ni državnega temelja, družbenega cilja ali ideološkega načela, ki bi lahko opravičili zločin kot je holodomor, umetno ustvarjena lakota, ki je povzročila toliko trpljenja tako številnih nedolžnih ljudi v norem poskusu uničenja moralnega dostojanstva, nacionalnega ponosa in biološkega obstoja izjemnih Ukrajincev.

Hkrati pa ob obsojanju zločinov, izražanju solidarnosti z žrtvami in zavračanjem tega poskusa uničenja celotnega naroda ne moremo zvračati krivde za te zločine na druge ljudi.

Holodomor je bil proizvod totalitarnega političnega režima. Vsi narodi, ki so imeli takšen režim, so bili žrtve različnih podobnih zločinov in trpljenja. Današnja razprava nas mora ne samo opomniti, da moramo vedno združeno nastopiti proti totalitarizmu, ampak tudi, da mora sedanja ukrajinska generacija v imenu in v spomin žrtev holodomorja iz svoje države in zgodovine odstraniti vse avtoritarne nagone, težnje in prakse. Utrditi mora svojo nacionalno enotnost in skupaj doseči demokratične ideale.

Prav tako mora naš izraz solidarnosti Ukrajince spodbuditi k solidarnosti in spravi tako znotraj kot zunaj njihove države. Znotraj z njihovimi rojaki, ki pripadajo različnim etnično-kulturnim skupinam, in zunaj z njihovimi sosedi.

To je ena izmed najboljših poti, da postanejo člani Evropske unije, in če se odločijo izbrati to pot, to pomeni, da naša nocojšnja razprava ni bila brezpredmetna. Članstvo v EU bi bilo za Ukrajino najboljše zgodovinsko zadoščenje, ki ga lahko Ukrajinci sami ponudijo žrtvam holodomorja.

 
  
MPphoto
 

  Grażyna Staniszewska, v imenu skupine ALDE. (PL) Gospa predsednica, holodomor ali umetno ustvarjena lakota v Ukrajini je eden izmed najrazsežnejših zločinov, zagrešenih v Evropi v 20. stoletju. Da bi dokazal, da kolektivna gospodarstva delujejo, in uničil glavno grožnjo komunistični Sovjetski zvezi, neodvisne ukrajinske kmete, je Stalinov režim ustvaril umetno lakoto, katere posledica je bila smrt milijonov Ukrajincev. Vsa hrana, ki so jo imeli ljudje, je bila zaplenjena. Lakota je veliko število ljudi prignala s podeželja v mesta, kar so oblasti zaustavile z izdajanjem notranjih potnih listov in prepovedjo železniškega prevoza. Tisti, ki so ostali v vaseh, so bili prisiljeni nezakonito priskrbeti si hrano na poljih posestev v kolektivni lasti, za kar je bila zagrožena zaporna kazen ali celo usmrtitev. Zase niso smeli zadržati niti enega samega prgišča žita. Uvedeno je bilo pravilo „petih klasov žita“, v skladu s katerim je bila za vsakega, ki je nabral več kot pet klasov žita, zagrožena smrtna kazen.

Žal je holodomor ali velika lakota dogodek v zgodovini, ki je praktično še vedno nepoznan v mnogih državah zahodne Evrope. Do nedavnega je ZSSR ta zgodovinska dejstva povsem zanikala. Vsakršno omenjanje tega je bilo pred padcem Sovjetske zveze obravnavano kot zločin „protisovjetske propagande“. Proti zahodnim novinarjem so se uporabljala aktivna sredstva za dezinformiranje. Šele pred kratkim so bili odkriti dokumenti iz registrov prebivalstva, ki so razkrili število ljudi, ki jih je prizadelo množično stradanje.

Lakoto v Ukrajini so vlade ali parlamenti 26 držav, vključno s Poljsko, priznale za genocid. Globoko sem prepričana, da Evropski parlament glede te zadeve ne bo ostal nedejaven. Priznati moramo, da je bil holodomor zločin proti ljudem v Ukrajini in zločin proti človeštvu, ter odločno obsoditi dejanja stalinističnega režima proti ukrajinskim kmetom.

Menim tudi, da je skrajni čas, da se objavi vse informacije o lakoti. Države nekdanje Sovjetske zveze morajo odpreti svoje arhive o holodomorju v Ukrajini v letih 1932–1933 strokovnjakom, da se lahko izvede nepristranske študije.

Letos je 75. obletnica tega strašnega zločina. To priložnost bi rada izkoristila za to, da izrazim moje najgloblje sočutje Ukrajincem, ki so morali prestati to veliko tragedijo.

 
  
MPphoto
 

  Rebecca Harms, v imenu skupine Verts/ALE. (DE) Gospa predsednica, izbrala sem skoraj enak uvod v svoj govor kot gospod Tannock. To se ne zgodi prav pogosto. „Preteklost je uvod v prihodnost“ je vodilo, zapisano na vhodu v Nacionalne arhive v Washingtonu, in to z dobrim razlogom. To reklo pooseblja upanje, da se lahko ljudje učijo iz zgodovine. Včasih se, vendar ne vedno. Vsekakor pa lahko poskusimo.

Vedno znova ugotavljam – in predlog o holodomorju je bila ponovno priložnost za to –, niso vsa poglavja zgodovine vzhodne in zahodne Evrope v zadnjem stoletju enako splošno znana. Ko so skupine razpravljale o tem, ali dejansko predložiti današnjo resolucijo ali ne, je v začetku prevladoval dvom; ko so jih vprašali, je večina poslancev priznala, da nimajo pojma, kaj holodomor sploh pomeni in kaj predstavlja. Morda je to začetek skupnega učenja o tako strašnem trenutku v zgodovini, ki se je odvijal v središču Evrope pred niti ne stoletjem, le malo več kot pred pol stoletja, in ki nam bo dal priložnost, da zgodovino s pomočjo preživelih pravilno zapišemo.

Za skupino Zelenih/Evropske svobodne zveze mora biti počastitev spomina na žrtve te tragedija osrednja točka priznanja, podanega s to resolucijo. Menim, da je naša primerna počastitev spomina na žrtve odvisna od našega poznavanja te tragedije, tega množičnega zločina s strani sovjetskega režima.

Drugič, upamo, da se bo to zgodovino združeno predelalo v Ukrajini in Rusiji. Kar ne želimo – in to govorim kot Nemka, rojena v petdesetih letih prejšnjega stoletja –, je, da bi to predelovanje zgodovine in to pravilno zapisovanje zgodovine poglobila razkol med narodi. Ne želimo, da do tega pride v Ukrajini ali med Ukrajino in Rusijo.

Zato menim, da je odprtje arhivov pomemben predpogoj. To je zahteva, ki jo je treba izpolniti. Tudi Svet Evrope bi moral razpravljati o tem, tako da bi Moskva odprla te arhive.

Zadovoljna sem, da je Evropskemu parlamentu uspelo najti enotno stališče. Resnično upam, da sta pisanje zgodovine in počastitev spomina na žrtve v središču v Ukrajini in da se te katastrofe ne manipulira za politične namene. V tem primeru bi naredili velik korak k uresničitvi želje, da bi se ljudje resnično učili iz zgodovine.

 
  
MPphoto
 

  Adam Bielan, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospa predsednica, letos obeležujemo 75. obletnico lakote v Ukrajini v letih 1932–1933. Lakota ni bila naravna nesreča, temveč posledica genocidnega načrta Josipa Stalina, s katerim je hotel, potem ko je opravil z ukrajinsko inteligenco, uničiti podeželsko prebivalstvo Ukrajine. Kot posledica tega genocida je umrlo okoli 10 milijonov moških, žensk in otrok. Šlo je za namerno in sistematično iztrebljenje, ki so ga izvajali organi oblasti Sovjetske zveze. Zločinski nameni komunistov so bili jasni. Medtem ko so Ukrajinci umirali od lakote, so Sovjeti izvozili na milijone ton žita in zaprli meje Ukrajine, da bi prizadetemu prebivalstvu preprečili priti v Rusijo. Zavrnili so ponudbe za mednarodno humanitarno pomoč in trdili, da lakota ne obstaja.

V sodobni Ruski federaciji glede zgodovine komunističnih zločinov vlada hinavščina, Stalina pa se predstavlja kot učinkovitega upravljavca. Nekatere zahodne države so med to veliko tragedijo za Ukrajince molčale, ker so bile v procesu vzpostavljanja diplomatskih vezi s Sovjetsko zvezo, ki so jo z gospodarskim sodelovanjem hotele narediti odvisno. Danes ne moremo molčati in naša dolžnost je, da počastimo spomin na žrtve holodomorja.

 
  
MPphoto
 

  Helmuth Markov, v imenu skupine GUE/NGL. (DE) Gospa predsednica, komisar, govorim vam kot nekdo, ki je v Ukrajini preživel mnoga leta svojega življenja, ki je živel tam in ki je zato seveda zelo čustveno vpleten.

Ne obstaja niti en razlog, niti eno opravičilo za relativiranje ali opravičevanje lakote v letih 1932 in 1933. Prizadela je Ukrajino, Rusijo, predvsem območja ob Volgi, Donu in Kubanu, zahodno Sibirijo, južni Ural in severni del Kazahstana. Milijoni ljudi različnih narodnosti, Ukrajinci, Rusi, Kazahstanci, Judi, Nemci, Belorusi, Tatari in mnogi drugi, so umirali od lakote. Počastiti moramo spomin na te žrtve in jasno izjaviti, da je bila ta lakota izraz in posledica nečloveške politike, zločina izvažanja žita ob sočasnem dopuščanju, da lastni ljudje umirajo od lakote.

Zakaj se potem ne morem strinjati s to resolucijo? Prvič zato, ker ta resolucija povezuje to katastrofo in ta zločin z Ukrajino in samo z ljudmi ukrajinske nacionalnosti. Kot sem dejal na začetku, to ne odraža zgodovinske resnice. Vsakdo, ki sočasno ne upošteva drugih socialističnih republik Sovjetske zveze in drugih različnih narodnosti, je kriv rasizma in zaničevanja trpljenja vseh prizadetih.

Drugič, ta resolucija holodomor priznava za genocid. Genocid je opredeljen kot iztrebljenje v skladu z etničnimi merili. To velja zlasti za holokavst. Enačenje enega z drugim spodkopava dokaz posebnosti nacionalsocialističnega zločina uničenja Judov v Evropi, priznanje katerega je bilo doslej predmet širokega demokratičnega konsenza.

Strogost, potrebna za obsodbo teh dogodkov v Sovjetski zvezi ne zahteva takšnega enačenja. Prepričan sem, da je bil to glavni razlog za izjavo izraelske veleposlanice v Ukrajini, gospe Kalay-Kleitman, ki je v intervjuju za časopis Zerkalo Nedeli navedla, da Izrael ne more priznati holodomora kot etničnega genocida.

Tretjič, 10. december 2008 zaznamuje 60. obletnico Deklaracije ZN o človekovih pravicah. Človekove pravice so splošne in nedeljive. Z njimi ni mogoče ravnati izbirno, posredno ali koristoljubno. 20. stoletje je doživelo uničujoče število grozljivih zločinov, ki jih ni mogoče primerjati, ki pa so kljub temu povzročili smrt milijonov nedolžnih ljudi: prva svetovna vojna, fašistična invazija, napad Japonske na Kitajsko in Korejo, atomske bombe, ki so jih ZDA odvrgle na Hirošimo in Nagasaki, Stalinova politika proti njegovim lastnim ljudem, pustošenje različnih kolonialnih sil na njihovih območjih vpliva, teror Rdečih Kmerov, pokol Tutsijev in Hutujcev. Ta grozljivi seznam je skoraj neskončen. Evropski parlament bi moral imeti interes kaznovati takšno nečlovečnost v vseh njenih oblikah.

Četrtič, nikoli več se ne sme dopustiti umiranja od lakote – bodisi iz političnih bodisi iz gospodarskih razlogov. Glede na milijarde za pomoč bankam je Ingeborg Schäuble, predsednica organizacije Welthungerhilfe v odhajanju, pozvala k reševalnemu paketu proti svetovni lakoti. Na leto je potrebnih 14 milijard EUR za kmetijstvo v državah v razvoju, da bi dosegli cilje tisočletja in prepolovili število lačnih ljudi do leta 2015. Leta 2007 je ta številka znašala 923 milijonov ljudi.

Storiti moramo vse, da lakoto izkoreninimo kot kugo.

 
  
MPphoto
 

  Bastiaan Belder, v imenu skupine IND/DEM. (NL) Gospa predsednica, holodomor je spojitev ukrajinskih besed holod (lakota) in moryty (pomor) in tako pomeni „pomor z lakoto“. Holodomor se nanaša na smrt zaradi lakote 6 do 7 milijonov ljudi v letih 1932 in 1933, izmed katerih jih je 3,5 milijona bilo iz Ukrajine, 2 milijona iz Kazahstana in na sto tisoče iz severnega Kavkaza ob Volgi in zahodne Sibirije.

Holodomor pomeni nasilno ropanje pridelka žita ukrajinskemu prebivalstvu s strani Stalina in njegovih privržencev kot učinkovitega boljševističnega sredstva za vzgojo ljudi v državi v duhu prisilne kolektivizacije kmetijstva.

Holodomor pomeni namerno zanikanje hude lakote v Ukrajini in drugje v Sovjetski zvezi s strani stalinistov, tako da so milijoni žrtev ostali odrezani od vsakršne oblike notranje ali zunanje pomoči.

Holodomor pomeni nemoten izvoz žita s strani sovjetskih voditeljev v letih lakote 1932–1933, čeprav bi to žito celo leto hranilo milijon in pol ljudi.

Holodomor pomeni genocid nad ukrajinskimi vaščani s sprejetjem politike lakote preprosto v obliki popolne gospodarske blokade ukrajinskega podeželja z zagroženimi kaznimi in zamrznitvijo oskrbe ter črnimi seznami na podlagi odloka z dne 18. novembra 1932, kot je odredil Molotov, Stalinov takratni poslanik v Harkovu.

Holodomor pomeni Stalinovo preganjavico v zvezi z ukrajinskim nacionalizmom, ki ga je veliki voditelj imel za glavni vzrok tistega, kar je videl kot nezadostno oskrbo z žiti iz evropske žitnice.

Holodomor pomeni Stalinovo namero, da za vselej potepta ukrajinske sanje o avtonomiji ali celo neodvisnosti.

Danes vemo, da mu njegov demonski načrt ni uspel.

 
  
MPphoto
 

  Bruno Gollnisch (NI).(FR) Gospa predsednica, od Leninove Sovjetske Rusije do Kim Il Sungove današnje Severne Koreje, prek Maove Kitajske, Mengistujeve Etiopije in Pol Potove Kambodže – in ta seznam je žal neizčrpen – lahko rečemo, da je lakota istorodna s komunizmom.

Vendar pa lakota, ki je pobila skoraj 10 milijonov Ukrajincev v letih 1932 in 1933 ni bila samo rezultat gospodarske in socialne absurdnosti komunizma ali sovraštva, ki ga čuti do skupnosti podeželskega prebivalstva, ampak so jo načrtovale sovjetske oblasti, ki so po eni strani zasegle vse zaloge hrane kmetov, vključno z njihovim žitom, po drugi strani pa uporabile policijske sile, da bi z vsemi sredstvi preprečile množični odhod Ukrajincev, ki so poskušali uiti smrti kot posledici zasega. To se danes še vedno dogaja v Severni Koreji.

Člen 6 statuta Mednarodnega kazenskega sodišča opredeljuje genocid kot namen delnega ali popolnega uničenja nacionalne, etnične, rasne ali verske skupine kot takšne in tudi, citiram, kot „namerno ustvarjanje takšnih življenjskih okoliščin, ki bodo preračunano povzročile fizično uničenje dela skupine ali skupine v celoti“. Iztrebljenje z lakoto, holodomor, za katerega so se odločile sovjetske oblasti leta 1932, ustreza tej opredelitvi, ne glede na stališče našega kolega poslanca gospoda Markova.

28. novembra 2006 je ukrajinski parlament holodomor opisal kot genocid. Obžalovanja vredno je, da ga Združeni narodi zaradi ruskega veta in strahopetnosti francoske vlade in vlade Združenega kraljestva niso hoteli opisati tako. Slednje ne dvomi v čast Rusov, ki so prav tako bili žrtve komunizma, vendar pa obsoja grozoto tega totalitarizma, ki je po vsem svetu pobil 200 milijonov človeških bitij in ki ga, to je treba povedati, obsojamo zelo pozno.

 
  
MPphoto
 

  José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra (PPE-DE). (ES) Gospa predsednica, današnja razprava je namenjena počastitvi spomina (kar pomeni, da ohranjamo živo v naših spominih) na žrtve tako veliko milijonov ljudi, ki so postali žrtve demografske katastrofe, ki je brez primere v obdobju miru, zaradi Stalinovih politik.

Gospa predsednica, menim, da je bila lakota, ki so jo trpeli ti ljudje, neposreden napad na ukrajinsko podeželsko prebivalstvo, ki so odločno nasprotovali kolektivizaciji.

Kot je bilo opozorjeno v tem Parlamentu, še posebno s strani gospoda Bielana, je bilo to namerno dejanje, saj bi bila žetev leta 1932, čeprav je bila podpovprečna, zadostovala za celotno prebivalstvo, kot je dokazalo dejstvo, da je tisto leto Sovjetska zveza v zahodno Evropo izvozila več kot milijon ton žita.

Posledica je bila, kot so poudarili vsi govorniki v tej razpravi, smrt od šest do osem milijonov ljudi v celotni Sovjetski zvezi in od pet do šest milijonov v Ukrajini. Resnost tega dogodka ne izvira samo iz smrti tako mnogo ljudi, ampak tudi iz molka in prikrivanja.

Zato menim, gospa predsednica, da je bistveno, da Evropski parlament danes, tako kot so to storile druge institucije kot so Združeni narodi ali Parlamentarna skupščina OVSE, povzdigne svoj glas, da bi izkazal čast in v spominu vseh nas ohranil žrtvovanje vseh tistih ljudje, ki so postali žrtev totalitarne in zločinske ideologije.

Vendar pa je, gospa predsednica, in tudi to je bilo povedano v tem Parlamentu, najpomembnejša stvar zazreti se v prihodnost in zagotoviti, da se bodo morali otroci, ki se danes rojevajo v veliki državi Ukrajini, poslužiti časopisnih knjižnic in zgodovinskih knjig, da bi odkrili grozoto, ki so jo v holodomorju doživljale prejšnje generacije.

 
  
MPphoto
 

  Józef Pinior (PSE). (PL) Gospa predsednica, danes Evropski parlament zaznamuje 75. obletnico množične lakote v Ukrajini, enega največjih zločinov 20. stoletja proti človeštvu. Lakota v Ukrajini, na področju ob Volgi, Kazahstanu in drugih delih Sovjetske zveze v letih 1932–1933 ni bila posledica naravnih vzrokov, ampak Stalinovega vladajočega sistema. Prisilna kolektivizacija kmetijstva in boj proti zasebni lastnini na podeželju, uničenje srednjih razredov in zasebnega podjetništva pod totalitarno diktaturo, nasilje države nad kmeti, nameren poraz, lakota in smrt v grozljivih okoliščinah za milijone ljudi. Evropska unija izkazuje čast spominu na žrtve tega zločina in tistim, ki so ga preživeli, zadnjim živečim pričam te tragedije.

Velika lakota je še posebno prizadela Ukrajince. Stalinova politika v Ukrajini je po eni strani vključevala nečloveške pogoje kolektivizacije in po drugi strani uničenje nacionalne kulture in cerkev ter zatiranje inteligence. Mnogi ukrajinski pisatelji so bili ustreljeni, zaprti ali v tridesetih letih prejšnjega stoletja poslani v delovna taborišča. Leta 1932 so obstoječa združenja pisateljev razpadla. Izginili so mnogi tvorci narodne kulture. Rozstriliane Vidrodzenniya („Preporod strelskih vodov“) je simboliziral Ukrajino v 20. stoletju.

Množična lakota v Ukrajini in tudi drugih regijah Sovjetske zveze je temeljna raziskovalna naloga za zgodovinarje, politične analitike in strokovnjake za totalitarizem. Množična lakota ne more biti predmet ideoloških manipulacij ali drugih nacionalističnih politik. Odpreti je treba vse arhive stalinističnega sistema in izvesti podrobne raziskave, da bi ugotovili število žrtev, z natančnimi akademskimi opisi vzrokov, poteka in posledic lakote. Poznavanje resnice o preteklosti bo služilo enotnosti, vzpostavitvi demokratične kulture kot trajnega temelja za Evropo.

Razpravo bi žele izkoristiti za to, da se spomnimo velikih del poljskega emigranta Jerzyja Giedroyca, katerega Kultura, izdana v Parizu, je prinesla razumevanje med Poljsko in Ukrajino. Parlamentu bi želel izpostaviti antologijo ukrajinskega jezika, objavljeno v Kulturi leta 1957, ki obravnava preganjanje ukrajinskih pisateljev, Rozstriliane Vidrodzenniya, ki jo je izdal Lavrinenko, in poljsko-ukrajinsko kroniko iz leta 1952, ki jo je v istem časopisu napisal profesor Bohdan Osadchuk, kot primer sodelovanje Evrope, da bi premagala zgodovinski fatalizem in ustvarila soglasje med narodi glede prihodnje demokratične skupnosti.

 
  
MPphoto
 

  Šarūnas Birutis (ALDE). (LT) Gospe in gospodje, velika lakota, holodomor, ki se je zgodil v Ukrajini, je obdobje v zgodovini Evrope, ki ga ne smemo pozabiti. Prepričan sem, da je treba lakoto priznati kot genocid, ki ga je nad ukrajinskim narodom izvedla Sovjetska zveza. To je eden izmed najhujših zločinov proti človeštvu, zagrešen v obdobju Sovjetske zveze. Tragedija ljudi v Ukrajini je bila varovana skrivnost; celo v Evropi je le malo ljudi vedelo, da se je enega izmed najgrozovitejših zločinov 20. stoletja zagrešilo ne v neki daljni državi, temveč tu v Evropi in v obdobju miru. Milijoni Ukrajincev so postali žrtve lakote, ki so jo ustvarile sovjetske oblasti. Uničenje podeželskega prebivalstva s strani sovjetskega totalitarnega režima predstavlja tudi krizo identitete za Ukrajino. Zato moramo najprej obsoditi zagovornike režima v nekdanjih sovjetskih republikah, ki zanikajo ta zločin in druge zločine komunističnega obdobja; drugič, podpreti moramo cilj Ukrajine, cilj naše prihodnje kolegice, da se ta genocid nad ukrajinskim narodom prizna na mednarodni ravni. Tretjič, holodomor je samo eden izmed zločinov komunizma, komunizma, o zločinih katerega je treba še obvezno slišati na drugem Nürnbergu.

 
  
MPphoto
 

  Milan Horáček (Verts/ALE). (DE) Gospa predsednica, Evropska unija je skupaj s številnimi drugimi državami priznala katastrofo, znano kot holodomor, do katere je prišlo v Ukrajini v letih 1932–1933, kot zločin proti Ukrajincem. Celo Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2007 sprejela resolucijo, s katero je počastila spomin na žrtve holodomorja in obsodila režim.

Stalinistični režim v Sovjetski zvezi je umetno povzročil pomanjkanje hrane, da bi Ukrajino – toda ne samo Ukrajino – prisilil v svoje plansko kmetijsko gospodarstvo. Ta cilj je bil v očeh vladarjev takratnega časa bolj cenjen kot ohranitev človeškega življenja. Ljudi se sploh ni upoštevalo in milijoni so umrli mučne smrti. To pomeni, da holodomor ni bil naravna nesreča; načrtoval in hladnokrvno izvedel ga je človek.

Pozdravljam današnjo razpravo. Dosledna rehabilitacija in razkritje zločinov sta edini način za pomiritev s preteklostjo. Odprtje arhivov je prvi pomemben korak v pravo smer. To ne velja samo za Ukrajino, ampak tudi za vse druge države, ki so živele pod vladavino sovjetskega komunizma, in seveda za samo Rusijo.

Izkušnja z arhivi je pokazala, da samo splošni dostop in dostop javnosti ne zadoščata. Nasprotno, med iskanjem informacij je treba zagotoviti podporo. To je mogoče na primer doseči z odprtjem dokumentacijskih centrov in zaposlitvijo zgodovinarjev.

Zločinov ni mogoče popraviti, vendar pa se jih – in še bolj pomembno, žrtev – nikoli ne sme pozabiti. Svetovno priznanje holodomorja kot množičnega umora ljudi v Ukrajini in drugod je velikega pomena za svetovno politiko. To bi lahko ustvarilo precedens za mnoge narode, v preteklosti katerih so bili zagrešeni množični umori.

V vsakem primeru Evropska unija pošilja Rusiji jasno sporočilo, ko oživlja spomin na storjeni zločin in ga globoko obsoja, s čimer za prihodnja partnerstva in pristopna pogajanja zelo jasno kaže, da se o enem izmed temeljnih stebrov EU, namreč spoštovanju človekovih pravic, ni mogoče pogajati.

 
  
MPphoto
 

  Wojciech Roszkowski (UEN). – (PL) Gospa predsednica, v letih 1932–1933 so oblasti v ZSSR začele na silo zasegati hrano s kmetij v kolektivni lasti v Ukrajini, delavce na kmetijskih gospodarstvih pa so pustile brez hrane. Posledica tega je bila lakota, znana kot holodomor, in smrt milijonov prebivalcev države, ki je prej bila žitnica. Glede na to, da so bili predmet te operacije, za katero so bili odgovorni Stalin in njegovi klečeplazci, ukrajinski kmeti kot družbena skupina in kot narodnost, je holodomor v skladu z opredelitvijo genocida iz Konvencije ZN iz leta 1948.

Resolucija, ki smo jo sestavili za 75. obletnico holodomorja, je kompromis, ki obsežno priznava resnico o tem zločinu. Kar ji manjka, je to, da bi holodomor jasno imenovala genocid. To je posledica številnih skupin v tem Parlamentu. Med pogajanji o kompromisu sem opazil, da skupina socialistov na splošno nasprotuje zgodovinskim razpravam. To je dobra drža, če pomislimo, kako so evropski socialisti vedno željni obsoditi nacizem in generala Franca, medtem ko čustveno zavračajo, da bi to storili v primeru sovjetskih oblasti ali španskih republikancev.

Med temi pogajanju sem slišal tudi, kako počastitev spomina na žrtve vključuje obzirnost, zaradi česar se je treba izogniti besedam kot je genocid. Takšno moraliziranje in izbirni spomin med evropskimi socialisti kažeta, da je zgodovinski materializem zamenjal histerični relativizem. Vendar pa še naprej upam, da to ne velja za vse poslance levice v tem Parlamentu.

Slišal sem tudi, da socialisti ponovno glasujejo o zgodovinski resnici. To je prava resnica. Problem je, da tu ne govorimo o resnici o holodomorju, ampak samo izražamo resnico o nas samih. Resolucija o zgodovinskih zadevah je vedno priznanje vrednot, saj je tudi odsotnost stališča samo po sebi stališče. Pomeni, da so fraze puhle. Kako je mogoče drugače izraziti odnos nekoga do vrednot, kot z oceno dogodkov iz preteklosti? Genocid je genocid, ne glede na to, ali ga je zagrešil Hitler ali Stalin ali kako ga vidi sedanja ruska vlada. Če bi danes kdorkoli rekel, da žrtve holokavsta zaslužijo manj pozornosti kot plinske celice, bi pod vprašaj postavil svojo verodostojnost. Vsi smo enaki pred zakonom in resnico!

 
  
MPphoto
 

  Georgios Toussas (GUE/NGL). (EL) Gospa predsednica, puščico lakote v Ukrajini se umika iz tula protikomunizma, da bi služila potrebam protikomunističnih kampanj in ponovno napisala zgodovino, kriminalizirala komunistično ideologijo in prepovedala dejavnosti komunistov. Obstajajo številni primeri držav, ki bi jih lahko navedli, v katerih so simboli in dejanja komunističnih strank še vedno prepovedani, države, ki spadajo v Evropsko unijo.

Zato se neprikrito poskuša izkrivljati zgodovinska dejstva in jih razlagati na samovoljen in neznanstven način, saj je glavni cilj enostavno podpreti strateško klevetanje socializma in komunizma.

Protikomunizem je vedno spremljal najbolj krute in neusmiljene napade na ljudi. Ko protiljudski napad Evropske unije na temeljne pravice, ki jih je delavski razred pridobil s trdim bojem in požrtvovalnostjo, postaja močnejši, ko njegovo izkoriščanje s kapitalom postaja še bolj neusmiljeno in barbarsko, ko imperialistična politika Evropske unije proti državam in narodom postaja agresivnejša in zločinska, se krepi reakcionarno klevetanje socializma, ki smo ga videli v 20. stoletju, in napad na čelo delavskega razreda in zatirane dele komunističnih strank.

Ta vulgarna propaganda je nadaljevanje poskusa, da se uporabi hude laži in obrekovanje, da bi v očeh pretežno mladih ljudi očrnili ogromni prispevek socialističnega sistema; njegov prispevek k porazu fašizma in izgradnji, prvič v zgodovini človeštva, družbe, v kateri ni izkoriščanja človeka po človeku. Socializem, to je vse progresivno, nastalo iz človeške misli, se poskuša enačiti z reakcionarnim in nečloveškim fašizmom, ki je pravi otrok barbarskega kapitalističnega sistema.

Do te posebne lakote v Ukrajini je v glavnem prišlo, kot se strinjajo vsi objektivni zgodovinarji, zaradi množične sabotaže bogatega podeželskega prebivalstva, ki je kot reakcija na novo sovjetsko silo in kolektivizacijo zemlje najprej povzročilo državljansko vojno in nato uničilo stroje, pobilo živali, zažgalo posest kolhozov in na splošno sabotiralo sejanje in žetje pridelka na vsak možen način, in zaradi velike suše in epidemije tifusa, ki je takrat izbruhnil na tem področju Ukrajine.

Razprave kot je ta, da bi razkrili zgodovinsko resnico, očitno ni mogoče voditi na ta način. Če resnično mislite, da imate argumente, organizirajte razpravo, v kateri bo mogoče izraziti vsa znanstvena dejstva, ki bodo pomagala razkriti resnico.

 
  
MPphoto
 

  Zbigniew Zaleski (PPE-DE).(PL) Gospa predsednica, holodomor je dejstvo in simbolizira enega izmed najbolj nečloveških načinov prelivanja krvi. Ideologija, na katero se sklicuje in naj bi služila običajnim ljudem, je zavzela obliko, ki danes presega domišljijo. Bila je enostaven način – ni zahteval oborožitve ali ljudi, nobenih plinskih celic. Vse, kar je bilo potrebno, je bilo zbrati, kar je dala zemlja, in „nepokorno“ prebivalstvo bi izginilo iz svojih vasi, ker ni sodilo v sistem. Ljudje so bili porinjeni v utopistično vizijo, in kljub njeni grozoti in ceni je za mnoge še vedno privlačna in jo zagovarjajo nekateri poslanci levice v tem Parlamentu. Boljševiška ideologija je uporabljala metode, ki jih na noben način ni mogoče upravičiti. Moj doktorat o Ukrajini je obravnaval travme ljudi, ki so preživeli socialistične grozote, čeprav so bili preživeli izjema. Pripovedovanja preživelih razkrivajo, da je lakota povzročila kanibalizem; poznamo denimo primer matere, ki je svojega šestletnega sina pozimi poslala v gozd, ker v vasi ne bi preživel, ampak bi ga pojedli.

Po eni strani imamo trideseta leta prejšnjega stoletja z Josipom Stalinom, modrim očetom in prijateljem naroda, ki napoveduje svetovno revolucijo, po drugi strani pa smo imeli milijone, ki so umirali na ulicah z napihnjenimi trebuhi. To je moral biti grozljiv pogled celo za politične komisarje, ki so služili oblastem. Tako je bilo v vzhodni Ukrajini. Deset let kasneje se je tragedija enake narave zgrnila nad Poljake na takratnem vzhodnem Poljskem, četudi v manjšem obsegu. Posledica nacionalistične ideologije ukrajinske UPA, ki je tajno sodelovala z nacisti, je bilo etnično čiščenje Poljakov. Metode so bile enako surove: sežiganje živih, rezanje trebuhov nosečih žensk, obglavljanje otrok s sekiro. Moški so bili takrat na fronti. Danes je ta golgota vzhoda, kot jo imenujejo preživeli, prepovedana tema in se o njej osramočeno molči, najbolj ironično pa je, da se zdaj nacionalističnim voditeljem takratnega časa postavlja spomenike. Morda je zdaj priložnost – in tu so opazovalci iz Ukrajine –, da medtem ko bomo počastili spomin na holodomor počastimo tudi spomin na Poljake in Ukrajince, ki so bili tako surovo umorjeni, ker se niso strinjali z ideologijo. Ni lahko priznati takšnih dejstev, vendar pa bo, če tega ne bomo storili, zelo težko zbližati ljudi, sprejeti Ukrajino v območje evropskih vrednot, za katere se borimo v tem Parlamentu.

Razumem protest Rusije proti Evropski uniji. Če bomo govorili o holodomorju, kot predlagajo, bi morali govoriti tudi o iztrebljenju Indijancev v Novem svetu s strani kolonistov. Holodomor je vreden posebne obsodbe. Vendar dodajmo tudi milijone, poslane v delavska taborišča, tj. taborišča smrti, v Sibiriji med drugo svetovno vojno – Ukrajince, Poljake, Tatare. Zgolj zaradi tega srečanja bi želel dodati, da je od 100 000 vojnih ujetnikov vojske generala Paulusa, ki so bili po Stalingradu poslani v Sibirijo, samo 5 000 preživelo do leta 1955. Zavoljo Evrope njen Parlament ne more trivializirati teh tragedij 20. stoletja.

 
  
MPphoto
 

  Csaba Sándor Tabajdi (PSE). (HU) Največji madžarski pesnik 20. stoletja je dejal: „Priznati moramo preteklost!“ Da, priznati moramo preteklost, vendar ne zato, da bi spodbujali napetosti med ljudmi in državami. Vsak narod se mora soočiti s svojimi grehi; način, na katerega so se Nemci spopadli s svojo vlogo v drugi svetovni vojni, je zgleden. Gospod Zaleski je kot Poljak omenil, da imajo mnogi ljudje grehe, ki jih morajo priznati, in da holodomor ni edini. Govorim kot predstavnik naroda, katerega parlament je bil leta 2003 prvi, ki je obsodil holodomor. Hkrati bi si želel, da ta razprava ne bi bila protiruska, kajti tisti, ki so v tem Parlamentu, tisti, ki spregovorijo, bi morali biti seznanjeni z etničnim zemljevidom Ukrajine in bi morali vedeti, katere države je prizadela ta stalinistična grozota, s katero je komunistična diktatura hotela iztrebiti podeželsko prebivalstvo – tisti, ki so umrli, so bili večinoma Ukrajinci, vendar ne izključno Ukrajinci. V teh mestih – Doneck, Dnepropetrovsk, Odesa – so umrli tudi Romuni, Rusi, Judi in druge skupine. V teh mestih so poskušali iztrebiti podeželsko prebivalstvo.

Priznati moramo, da je bil to genocid, vendar ne na etnični osnovi. Na temelju nesprejemljive, propadle stalinistične, komunistične diktature 20. stoletja so poskušali izbrisati celotni razred, podeželsko prebivalstvo, podeželske kmete. Žrtve te kampanje so bili večinoma Ukrajinci, toda pokloniti se moramo vsem žrtvam, ne glede na narodnost. Kar je rekel gospod Roszkowski, ni res, namreč da poskuša Skupina socialdemokratov nekaj upravičiti. Ne, preprosto spoštujemo dejstva in vztrajamo pri dejstvih, ker z opredelitvijo glede holodomorja nismo pripravljeni sodelovati pri obsodbi Rusije – čeprav mora Rusija marsikaj premisliti glede stalinizma, pokola v Katinu –, prav tako pa ne smemo pozabiti, da so Rusi pod stalinistično diktaturo trpeli vsaj tako zelo in imeli toliko žrtev kot drugi narodi.

Zato pravim, da se moramo pokloniti žrtvam, vendar pokažimo v teh razpravah tudi nekaj spoštovanja do zgodovinskih dejstev. Izkazujemo spoštovanje žrtvam holodomora, toda ne moremo služiti ukrajinskemu nacionalizmu; namesto tega si moramo prizadevati, da zagotovimo, da se Rusija, Ukrajina in vsaka država sooči s svojo preteklostjo in doseže mir.

 
  
MPphoto
 

  István Szent-Iványi (ALDE). (HU) Gospa predsednica, po mnogih letih zanikanja in molčanja danes nihče ne ugovarja, da je bil holodomor eden izmed najhujših, namerno povzročenih in politično motiviranih masovnih pobojev 20. stoletja. Evropski parlament s poklonom žrtvam izpolnjuje dolgoletno dolžnost. Najtesnejši zaveznik greha je brezbrižnost in pozabljivost. Ne smemo pozabiti! Milijoni so umrli, da bi Stalin lahko izpolnil svoj diktatorski načrt. Ta načrt ni bil le prisilna kolektivizacija kmetijstva – to je bil eden od njegovih ciljev –, ampak prav zlomiti ukrajinsko samozavedanje in uničiti institucije narodne identitete. V letih holodomorja in v tridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo ubitih 80 % ukrajinskih intelektualcev. Neodvisna ukrajinska cerkev je bila ukinjena. Ukrajinski jezik je bil pregnan iz javnega življenja. Zato je holodomor neizbrisen del ukrajinske nacionalne identitete in kolektivnega spomina.

Priznati moramo žrtev, na katero so bili pripravljeni ukrajinski državljani, da bi živeli v svobodi in bi lahko odločali o svoji prihodnosti. Evropski parlament priznava evropske ambicije Ukrajine. S sprejetjem te resolucije pošiljamo sporočilo, da je ne samo preteklost Ukrajine, temveč tudi njena prihodnost neločljivo povezana s prihodnostjo Evrope. Hvala za besedo.

 
  
MPphoto
 

  Inese Vaidere (UEN). (LV) Gospe in gospodje, umetno ustvarjena lakota v Ukrajini ali genocidna lakota je eden izmed največjih zločinov proti človeštvu v svetovni zgodovini. V skladu z vsemi merili izpolnjuje opredelitev pojma genocid. Prvič, je etnične narave, ker je bil usmerjen proti nepokornim Ukrajincem, ki so ob več kot eni priložnosti pokazali svoje nasprotovanje rusifikaciji. Drugič, bil je tudi socialni genocid nad uspešnimi ukrajinskimi kmeti, čeprav je lakota pomorila vse, ne glede na njihovo raven blaginje. Ta zločin je bil docela ciničen. Stalinov totalitarni komunistični režim je našel najcenejši način za poboj velikega števila ljudi. Med počasno, grozno lakoto so v Ukrajini umrli milijoni. Zdaj so dostopni dokumentarni dokazi, ki kažejo, da so sami nacisti v tridesetih letih prejšnjega stoletja odšli v Moskvo, da bi si pridobili izkušnje pri organizaciji množičnih umorov. Takratne odločitve o razlastitvi glede hrane so bile sprejete v Moskvi. Odločitve o plinski vojni leta 2006 med Ukrajino in Rusijo so bile ponovno sprejete v Moskvi. Sodobna Rusija s svojo zasnovo zunanje politike jasno kaže, da ponovno zavzema svoje mesto v svojem delu sveta. Moskovski uradni zgodovinarji se ne sramujejo reči, da je bila umetno ustvarjena lakota v Ukrajini ustvarjena izrecno s strani človeka. Upajmo, da Ukrajina ne bo naslednja država po Gruziji, ki jo bo lahko Rusija brutalno napadla. Jasno moramo povedati, da so bili dogodki v Ukrajini genocid. Moja država, Latvija, je to že storila, tako kot mnoge druge države z izjavami svojih parlamentov. Še enkrat bi želel poudariti, da je treba zločine totalitarnega komunizma obravnavati in obsoditi na enak način kot nacistične zločine. Potrebujemo še en Nürnberg, ker nedolžne žrtve ostanejo žrtve ne glede na to, kdo je zagrešil zločin nad njimi. Čeprav imajo naši narodi različne izkušnje, je enotno razumevanje zgodovinskih dogodkov v Evropski uniji absolutna nujnost. Pravzaprav je to temelj naše skupne prihodnosti. Hvala lepa.

 
  
MPphoto
 

  Tunne Kelam (PPE-DE). – Gospa predsednica, umetne, s strani človeka ustvarjene lakote so komunistični totalitarni režimi sistematično uporabljali kot orodje. Pred petinsedemdesetimi leti se je Stalin odločil izkoreniniti ukrajinsko nacionalno identiteto in odpor tako, da je ustvaril takšno lakoto v sami žitnici Evrope.

Regijam, ki jih je prizadela lakota, se ni odreklo samo pomoči. Še celo huje, na stotine vaščanov je s kordonom obkolila Rdeča armada. Stradajočim ljudem se je odreklo najosnovnejšo človekovo pravico – pravico do pobega pred gotovo smrtjo. Ljudi, ki so poskušali pobegniti, so polovili kot divje živali in jih ustrelili. Šele danes se odzivamo na enega najgrozovitejših zločinov komunistične diktature. Avtoritativna ocena takšnih zločinov je že dolgo potrebna.

Vse žrtve zločinov proti človeštvu si zaslužijo enak status. Ne morejo obstajati prvorazredne žrtve nacistov ali drugorazredne žrtve komunizma samo zato, ker Evropa še vedno nima celovitega pristopa do vseh totalitarnih režimov in se je obotavljala zavzeti trdno stališče glede zločinov, ki so se zgodili na vzhodnem delu celine.

Dolžni smo vedeti, kaj se je zgodilo pod Stalinom, tako kot vemo, kaj se je zgodilo pod Hitlerjem. Izkazati moramo ne samo našo solidarnost z ukrajinskim narodom in seveda z vsemi narodi, ki so trpeli zaradi totalitarnih zločinov, ampak tudi izreči moralno sodbo. Samo na ta način lahko dosežemo cilj teh razprav: zagotoviti, da se ta velikanski, uničujoč prezir človeških življenj in dostojanstva nikoli več ne bo ponovil v katerem koli delu Evrope.

Potrebujemo vseevropsko spravo, spravo, ki lahko izvira samo iz resnice in pravice. Naša dolžnost je zagotoviti, da bo slavni „nikoli več“ enako veljal tudi za ukrajinski narod.

 
  
MPphoto
 

  Janusz Onyszkiewicz (ALDE). (PL) Ob vprašanju, ali je bilo vredno tvegati jedrsko vojno za strmoglavljenje kapitalizma, je Mao Cetung rekel, da bi bilo vredno žrtvovati celo sto milijonov življenj, da bi preostalo človeštvo lahko srečno živelo v komunizmu. Josip Stalin je imel enako grozovito, zločinsko logiko. Ko je rasel odpor do kolektivizacije med podeželskim prebivalstvom, se je določil fizično odstraniti tiste, ki so živeli v najbolj uporniških regijah. Te regije so naseljevali Ukrajinci. Njihovo uničenje je rešilo tudi problem narodnosti, kajti kot je dejal Stalin ob neki drugi priložnosti, je „problem narodnosti v osnovi problem kmetov“.

Tako so kot rezultat načrtovane zločinske kampanje v sami Ukrajini umrli milijoni ljudi. Dovolj zgovorno je, da je bila uradna statistika prebivalstva za Ukrajino leta 1926 precej nad 31 milijoni, medtem ko je leta 1939 kljub pomembni naravni rasti prebivalstva to število znašalo samo 28 milijonov.

Ni umrlo samo prebivalstvo Sovjetske Ukrajine. Upravno odrejeni zasegi hrane, ki jih je spremljala prepoved uvoza hrane iz drugih regij, so povzročili lakoto v regiji ob Volgi, Kubanu in na severnem Kavkazu. Večina prebivalstva teh območij je bila Ukrajincev, vendar pa tudi nekaj Rusov. Danes sprožamo vprašanje lakote v Ukrajini tudi zato, da pokažemo naše prepričanje, da ta del dramatične zgodovine naše skupne Evrope še vedno ni dovolj dobro poznan.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  Andrzej Tomasz Zapałowski (UEN). (PL) Gospa predsednica, v prejšnjem stoletju je bilo veliko število grozovitih pokolov. Nekateri so bili izvršeni s streljanjem, zaplinjanjem, sekirami in vilami, drugi pa s stradanjem. Na ozemlju takratne Sovjetske Ukrajine se ga je izvedlo z obsodbo milijonov na lakoto na območju, ki ima najbogatejšo prst na svetu. To je bilo storjeno namerno, ne pa povzročeno z vremenom ali naravnimi nesrečami.

Zaskrbljujoče je, da se v teku let tega genocida nad Ukrajinci, Poljaki in Rusi ni poimenovalo z njegovim pravim imenom, tako kot je danes zaskrbljujoče, da se genocida nad sto tisočimi Poljaki, Judi in Ukrajinci, ki so se uprli fašizmu ukrajinskih nacionalistov na nekdanjem in sedanjem ozemlju Poljske med drugo svetovno vojno, ne označi za genocid. Vse bolj zaskrbljujoče je tudi, da odsotnost obsodbe danes upravičuje in uzakonja organizacije, ki se ukvarjajo z dediščino teh morilcev. Te organizacije danes v Evropi zakonito delujejo. Ni politično upravičenega genocida. Vse je treba poimenovati in obsoditi.

 
  
MPphoto
 

  Ari Vatanen (PPE-DE). – Gospa predsednica, petinsedemdeset let po dogodku zdaj govorimo o lakoti, ki jo je ustvaril človek, kajti če ne bomo zdaj govorili o njej, lahko postane črna pika za pravico. Še vedno je dve uri do polnoči, toda gradimo prihodnost. Te prihodnosti ne moremo graditi na majavih temeljih. Zgraditi jo je treba na trdnih temeljih, trdni temelji pa pomenijo resnico. Prihodnosti ne moremo zgraditi na lažeh, to bi bilo, kot da jo gradimo na pesku.

Pravzaprav sploh ni pomembno, koliko ljudi je umrlo v Ukrajini. Kar je pomembno, je, da žrtve te lakote – ukrajinsko prebivalstvo –,ki jo je ustvaril človek, čutijo, da se je zadostilo pravici, ker moramo povrniti zaupanje ljudi v pravičnost. Drugače ne moremo graditi pravične družbe in oni ne morejo zaupati v prihodnost. Slišati je treba vse krike žrtev, ne glede na to, ali so žrtve nacizma, apartheida, suženjstva ali komunizma.

Ta Parlament se zavzema za temeljne vrednote človeštva. Ne moremo poslati dvoumnega sporočila. Zato moramo biti resnično nepristranski, ne glede na to, kako boleče bi to znalo biti za nas v političnem smislu. Drugače ne branimo človekovega dostojanstva. Zelo vznemirjajoče je, da se danes v Rusiji na novo piše zgodovino, kako lahko torej zgradimo skupno prihodnost? Čas je primeren, da razpravljamo o Ukrajini, ker Ukrajina zdaj, leta 2008, potrebuje pomoč. Potrebuje upanje za boljšo prihodnost, kar pomeni pristop k EU nekega dne.

 
  
MPphoto
 

  Jana Hybášková (PPE-DE). (CS) Lakota je bila posledica skrbno načrtovane sistematične politike J. V. Stalina, usmerjene k jasno zastavljenim ciljem: prostovoljni predaji lastništva zemlje, vzpostavitvi kmetijskih združenih posestev, preusmeritvi vseh kmetijskih proizvodov in zalog semen za prehrano ruske armade in namernemu stradanju ukrajinskih mest. Glavni cilj je bil zatreti in uničiti Ukrajino kot narod. To je bil genocid. Vključeval je pregon civilnega prebivalstva v državi iz političnih in rasnih razlogov in je zato v skladu s pravno opredelitvijo zločina proti človeštvu. To ni samo vprašanje počastitve spomina na lakoto. Je vprašanje simboličnega popravka krivice za žrtve, skrbnih raziskav, analiz, znanja in sprejemanja skupne odgovornosti in skupaj s tem skupno zaprtje vprašanj na evropski ravni. Komunizem je zločin proti človeštvu. Njegove posledice so primerljive s posledicami fašizma in nacizma.

Zato ustanovimo Evropski inštitut za evropski spomin in vest in praznujmo 23. avgust kot dan žrtev vseh totalitarnih režimov. Pojmujmo komunizem kot grozen del naše skupne evropske politike. Samo s skupnim priznanjem odgovornosti za preteklost bomo našli pot v prihodnost. Situacije kot je tista, s katero se sooča iraška družba in drugi deli sveta, nas učijo, da globlja ko je škoda strukture družbe, bolj boleče, dražje in težje jo je popraviti v človeškem smislu. Ukrajina ima še vedno globoke brazgotine. Ponudimo ji našo pomoč.

 
  
MPphoto
 

  Urszula Gacek (PPE-DE). (PL) Gospa predsednica, danes se Evropski parlament spominja žrtev Stalinovih največjih zločinov, žrtev lakote, ki jo je namerno povzročil despotski boljševistični režim, ki je vladal Sovjetski zvezi in katerega namen je bil oslabiti in uničiti ukrajinski narod in s tem zadušiti njegovo željo po svobodi in ustanovitvi lastne, neodvisne države. Ukrajina in določene regije južne Rusije, severnega Kavkaza in Kazahstana so bile priča strašni, grozljivi brezizhodnosti, trpljenju in obupu celotnih družin, ki so umirale od lakote.

Danes želimo izraziti svoje spoštovanje vsem tistim, ki so bili ubiti med veliko lakoto v Ukrajini. Žrtve množičnih pobojev, vojaških pokolov in etničnega čiščenja si enako zaslužijo, da se spoštuje spomin na njih in ne pozabi krivic, ki so jim bile storjene. Ne glede na razlog, zaradi katerega so bile storjene, in ideoloških ciljev, ki so gnali ta dejanja, je stalni element v njih trpljenje žrtev.

Pokažimo solidarnost z Ukrajinci, vendar pa Ukrajino tudi pozovimo, naj se pomiri s preteklostjo. V letih 1939–1945 so nacionalisti iz Ukrajinske nacionalne vojske surovo umorili 150 000 Poljakov, večinoma žensk in starejših ljudi. Možje in očetje, izgnani v Sibirijo, so tam morda živeli v peklu, vendar so upali, da so njihove družine v vzhodnih obmejnih ozemljih varne. Žal so bile te družine žrtve nacionalistov, ki za svoje poljske sosede niso videli prostora v novi ukrajinski državi. Žrtve pokolov v vzhodnih obmejnih ozemljih čakajo na dan, ko bo tudi njihova usoda zapisana v skupno vest Evrope, kot so bile danes žrtve velike lakote.

 
  
MPphoto
 

  Colm Burke (PPE-DE). – Gospa predsednica, glede na to, da prihajam z Irske, iz države, ki je prav tako pretrpela tragično lakoto pred več kot 150 leti, razumem želje Ukrajincev, da se počasti spomin na žrtve njihove umetno ustvarjene lakote v letih 1932 in 1933.

Ta resolucija Parlamenta sledi predhodnim resolucijam o spominu na žrtve drugih mednarodnih organizacij kot sta UNESCO in OVSE. Naša resolucija o spominu na žrtve holodomorja v Ukrajini je bila sprejeta na 34. zasedanju Generalne konference UNESCO, ki jo je med drugimi podprla Irska.

Na ministrskem srečanju OVSE v Madridu novembra 2007 se je 30 držav priključilo izjavi Ukrajine o počastitvi spomina na žrtve ob 75. obletnici holodomorja.

Evropsko povezovanje mora še naprej temeljiti na pripravljenosti sprijazniti se s tragično zgodovino 20. stoletja. Predložena resolucija Evropskega parlamenta jasno poziva države, ki izhajajo iz Sovjetske zveze, naj zagotovijo popoln dostop do arhivov o tej tragediji za skrben pregled, da bi razkrili in docela raziskali vzroke in posledice te lakote.

Današnji sorodniki žrtev si želijo zaključek in bi zato morali imeti pravico dostopa do takšnih informacij, da bi razumeli največjo katastrofo v sodobni zgodovini Ukrajine.

Temu izrazu sočutja do milijonov Ukrajincev, ki so trpeli v tem razdejanju, in predvsem do sorodnikov tistih, ki so umrli zaradi te umetno ustvarjene lakote, dodajam svoj glas.

 
  
MPphoto
 

  Zita Pleštinská (PPE-DE). (SK) Moj oče, Štefan Kányai, ki je v ruskih gulagih na Uralu, v Karagandi in Kazahstanu preživel več kot deset let, mi je pogosto dejal: „Še vedno so žive priče, ki so videle in se spominjajo Stalinovega genocida, množičnega umora, ki je bil storjen brez orožja. Stalinov režim je iz letopisov evropske zgodovine iztrgal mnoge strani, zato je vaša dolžnost, da odprete arhive v nekdanji Sovjetski zvezi in nadomestite te manjkajoče strani. Spomin na žrtve je svet, zato morate ukrepati!“

Zelo sem ganjena, da je moje ime, skupaj z imeni mojih kolegov v skupini PPE-DE in imeni kolegov iz drugih političnih skupin, najti na začetku resolucije, s katero potrjujemo, da evropsko povezovanje temelji na pripravljenosti sprijazniti se s tragično zgodovino 20. stoletja. Naj bo ta resolucija, ki je nastala leta 2008, ob 75. obletnici lakote, znak naših čustev za Ukrajince in še zlasti tiste, ki so preživeli lakoto, ter družine in sorodnike žrtev.

Naj bo ta resolucija lekcija za novo generacijo, ki ni izkusila preganjanja. Svoboda je dragocena in ni samoumevna. Zlo še vedno obstaja in treba se je soočiti z njim.

 
  
MPphoto
 

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). (PL) Gospa predsednica, šele po padcu vzhodnega bloka smo se začeli zavedati grozljive resnice o tem, kaj se je pod Stalinom dogajalo v Ukrajini in drugih delih Sovjetske zveze. Totalitarizem je preprečil, da bi svet izvedel o teh odvratnih zločinih proti človeštvu. Velika lakota v Ukrajini v letih 1932–1933 je zgodovinsko dejstvo, ki so ga komunistične oblasti zanikale v celotnem obdobju obstoja Sovjetske zveze. Zdaj vemo o neštetih nedolžnih ljudeh, ki so bili obsojeni na počasno smrt s stradanjem. Čeprav je od holodomorja minilo mnogo let, še zdaleč ne vemo natančno, koliko ljudi je pobila Stalinova politika.

Poudariti želim, da kakršno koli priznanje velike lakote kot genocida ali izpostavljanje stalinističnega totalitarizma ni naperjeno proti Kremlju, kot se pogosto napačno prikazuje. Gre zgolj za izkazovanje našega spoštovanja žrtvam totalitarnega sistema. Evropska unija kot mednarodna institucija, ki je tako predana človekovim pravicam, mora jasno in nedvoumno izraziti svoje stališče. Če želimo počastiti spomin na žrtve dostojanstveno in kot se spodobi, moramo sprejeti resolucijo, ki jasno kaže zgodovinsko resnico in izraža solidarnost in sočutje Evropske unije.

 
  
MPphoto
 

  Mieczysław Edmund Janowski (UEN). (PL) Gospa predsednica, danes si težko zamislimo, kaj pomeni množična lakota. Prav tako si težko predstavljamo, kako je bilo mogoče, da so milijoni ljudi v Ukrajini, ki je bila sposobna nahraniti celotno Evropo, umrli zaradi lakote. To je bila posledica totalitarnega komunizma, ki je vzel življenja otrokom, ženskam in moškim, Ukrajincem in drugim narodnostim, ki so živele v takratni Sovjetski zvezi. Kako naj poimenujemo ta zločin, storjen pred 75 leti? Zanj obstaja samo eno ime in to je genocid. Zaradi kraje petih klasov žita s posestva v kolektivni lasti so ljudi ubili ali za več let poslali v taborišča.

Ko danes govorimo o tem dogodku, ne govorimo proti Rusiji. Izkazati želimo naše spoštovanje žrtvam komunizma in jasno in glasno povedati: nikoli več takšnih zločinov.

 
  
MPphoto
 

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. (IT) Gospa predsednica, spoštovani poslanci, ne vem, kaj še lahko rečem v obsodbo tako krutega zločina, kot je bil tisti, ki ga je zagrešila stalinistična diktatura, ena izmed dveh zločinskih diktatur, ki sta razdejali Evropo v prejšnjem stoletju. Niso potrebne nadaljnje besede, saj so tisti poslanci, ki so spregovorili, to storili na prepričljiv in primeren način.

To razpravo bi želel zaključiti tako, gospa predsednica, da preberem nekaj besed znanega pisatelja Vasilija Grossmana, ki je najbolj tragične trenutke holodomorja opisal v svoji noveli Vse tecet. Prebral sem jo kot da bi bila nekakšna posvetna molitev, spomin na milijone žrtev, s katerimi se povezuje spomin na tako mnoge druge žrtve, katerih žrtvovanje, ponavljam, ne sme biti zaman za Evropo.

Smrt milijonov ljudi v prejšnjem stoletju pod krutimi diktaturami mora biti seme, iz katerega mora še naprej kliti demokracija. Imeti mora nasproten učinek tistemu, kar so nameravali zločinski diktatorji. Evropska unija je bila, kot sem dejal v uvodu, rojena, da gradi mir in zagotavlja mir. Vendar pa ne moremo pozabiti žrtvovanja tako mnogih nedolžnih žrtev.

Prebral vam bom preproste besede, s katerimi je Grossman povzel tragedijo izpred mnogih let: „Lakota je državo zravnala s tlemi. Najprej je vzela otroke, nato starejše in nato tiste v srednjih letih. Na začetku so za umrle kopali grobove; nato so prenehali, ko so jih zapustile imeli. Mrtvi so ležali na dvoriščih in na koncu ostali v svojih kolibah. Vsi so se zavili v molk in celotna država je bila zdesetkana. Ne vem, kdo je umrl zadnji.“

Nous n'oublierons jamais. Ko si prizadevamo zgraditi drugačno prihodnost, nikoli ne bomo pozabili nedolžnih žrtev.

 
  
MPphoto
 

  Predsednica . – V skladu s členom 103(2) Poslovnika sem prejela štiri predloge resolucije(1) .

Ta čustvena razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo jutri, v četrtek, 23. oktobra.

Pisne izjave (člen 142)

 
  
MPphoto
 
 

  András Gyürk (PPE-DE), v pisni obliki. – (HU) prepričan sem, da si mora Evropski parlament poleg poglobitve povezovanja sistematično prizadevati tudi za soočenje z najtemnejšimi obdobji naše skupne zgodovine. Iz tega razloga menim, da je razveseljivo, da današnja razprava ponuja priložnost za to, da se priložnost pritegne k lakoti v Ukrajini, enemu izmed najbolj žalostnih, nepojmljivih pozabljenih spominov komunistične diktature 20. stoletja.

Argumenti glede lakote, ki je vzela okoli 3 milijone človeških življenj, so dobra ponazoritev dejstva, da to obdobje zgodovine vse do danes ni bilo docela raziskano. Ne delimo mnenja tistih, ki katastrofo pripisujejo zgolj do takrat najslabšemu donosu pridelkov, odporu ukrajinskega prebivalstva ali celo nekaterim napačnim odločitvam gospodarske politike.

Izrecno moramo izjaviti, da je bila ukrajinska tragedija neposredna posledica politike terorja, povzdignjene na raven države. Z zaustavitvijo prisilne kolektivizacije in zaplembe zalog hrane bi lahko voditelji Sovjetske zveze rešili milijone človeških življenj, vendar tega niso storili. Ravno iz tega razloga se dogodki zgodnjih tridesetih let 20. stoletja ne razlikujejo od najhujših genocidov v zgodovini.

Po mojem mnenju imajo vse diktature, naj govorimo o krutosti nacionalsocialističnih ali komunističnih sistemov, isti izvor. Poslužiti se moramo vseh orodij, da okrepimo zavedanje novih generacij o grozljivih dejanjih komunizma. Ustanovitev evropskega raziskovalnega inštituta in spomin na zgodovino diktatur bi lahko imela pomembno vlogo v tem procesu.

 
  
MPphoto
 
 

  José Ribeiro e Castro (PPE-DE), v pisni obliki. (PT) Pred petinsedemdesetimi leti je stalinistični ustroj začel izvajati enega izmed najhujših zločinov, ki jih je kdaj koli poznala Evropa: holodomor, veliko lakoto, ki je vzela življenje več kot treh milijonov Ukrajincev.

Ker so bili prikrajšani, in še vedno so, za pomembne opredelitvene elemente svoje kolektivne identitete, je bila Ukrajincem namerno odvzeta hrana v krutem prikazu „realnega socializma“ in v kontekstu kampanj prisilne kolektivizacije in sovjetizacije, ki jih je izvajal eden izmed najbolj morilskih režimov v zgodovini.

Ukrajinci se danes skupaj z vsemi drugimi Evropejci spominjajo komunistične surovosti, tiranije in nasilja, ki so jih bili deležni in ki so po mednarodnem pravu predstavljali jasen primer genocida. Namera „namernega ustvarjanja takšnih življenjskih okoliščin, ki bodo preračunano povzročile fizično uničenje dela skupine ali skupine v celoti“, z natančnimi besedami Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948, je povsem jasna.

Pred enim letom je predsednik tega Parlamenta holodomor opisal kot „grozovit zločin proti človeštvu“. Povsem se strinjam s tem stališčem in častim spomin na žrtve. Pozdravljam vse Ukrajince, še zlasti tiste, ki živijo in delajo v moji državi, Portugalski.

 
  

(1)Glej zapisnik

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov