Dobesedni zapisi razprav

Ponedeljek, 17. november 2008 - Strasbourg

24. Solidarnostni sklad Evropske Unije: oviri pri njegovi reformi (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je razprava o vprašanju za ustni odgovor, ki ga je Komisiji zastavil Gerardo Galeote Quecedo v imenu Odbora za regionalni razvoj, o Solidarnostnem skladu Evropske unije: ovirah pri njegovi reformi (O-0092/2008 – B6-0472/2008).

  Gerardo Galeote, avtor. – (ES) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, danes ponovno na plenarni seji razpravljamo o reformi Solidarnostnega sklada Evropske unije, ki je, kot vemo, namenjen blažitvi škode ob večjih naravnih nesrečah na ozemlju Unije.

Kmalu se je izkazalo, da sklad svoji cilje ne izpolnjuje učinkovito, zato je leta 2005 Evropska komisija predstavila predlog spremembe uredbe o tem solidarnostnem instrumentu. Namen spremembe je bil izboljšati ne le operativnost, pač pa dostop in kritje v primeru večje naravne nesreče.

Kot je mogoče brez težav dokazati, se je Evropski parlament temu predlogu posvetil brez zavlačevanja in vestno, tako da je maja 2006 zaključil njegovo prvo obravnavo. Takrat smo vsi mislili in bili prepričani, da bo enako ravnal tudi Svet, saj je šlo za uredbo, sprejeto po postopku soodločanja. Zdaj pa vemo, da ni bilo tako. V nasprotju z našimi pričakovanji je Svet s svojo neaktivnostjo proces zadržal.

V tem času smo v Evropski uniji poleg hudih poplav doživeli tudi hude požare, ki so zahtevali tudi smrtne žrtve, pa tudi hude suše. Svet pa je ostal pasiven. Predlog izboljšanja uredbe še vedno leži v predalu Sveta, kljub pozivom evropskih institucij in socialnih dejavnikov.

Danes želimo ponovno pozvati Svet k ukrepanju in ga spomniti, da sprememba uredbe ne bo stala proračuna Skupnosti niti evra: naše zahteve nimajo nikakršnih finančnih posledic, njihov namen je zgolj odpraviti operativne probleme, ki so se pojavili v času od ustanovitve tega solidarnostnega instrumenta.

Radi bi samo izboljšali njegovo operativnost in odzivnost, ob polnem upoštevanju načela subsidiarnosti. Ugotavljamo, da je dostop do instrumenta zelo težaven, omejevalen in tog, čemur pa smo žal priče že vseh sedem let njegovega delovanja.

Zato bi rad vprašal, ali za to, da delegacije v Svetu ne morejo doseči skupnega stališča, obstaja kakšna otipljiva razlaga, in, ali nam lahko kdo pove, kdo in s kakšnimi argumenti blokira reformo te ureditve. Želeli bi, da Komisija nadaljuje z reformo sklada, da nam pove, kakšne ukrepe načrtuje, in nam razgrne možne poti za razrešitev zadeve, o katerih razmišlja. Če Komisija pozna kakšne take možne poti, nas seveda zanima, katere so in za kakšne časovne okvire gre pri njih.

Menim, da je prisotne, zlasti francosko predsedstvo, primerno spomniti, da je bil instrument ustanovljen v hvalevreden namen: takojšne, ustrezno in vidno izkazovanje solidarnosti Unije z njenimi državljani.

Za konec, gospod predsednik, bi rad dodal še en poziv, tokrat neposredno francoskemu predsedstvu, glede zadeve, ki je v tesni zvezi z obravnavano temo: vzpostavitve evropskih enot civilne zaščite, ki jo je Michel Barnier, tedanji komisar, predstavil v svojem poročilu Evropskemu svetu leta 2006.

Zaključujem. Sklad je bil ustanovljen kot simbolični izraz solidarnosti med Evropsko unijo in njenimi državljani. Moja zaključna prošnja se glasi: če nam po vsem tem času in prizadevanjih uspe zagotoviti kakršno koli že operativnost sklada, bi morali svoje misli in dejanja posvetiti žrtvam naravnih nesreč v Evropski uniji.

  Danuta Hübner, članica Komisije. − Gospod predsednik, rada bi se zahvalila Evropskemu parlamentu, še zlasti pa članom Odbora za regionalni razvoj, za njihovo stalno skrb, spremljanje in podporo Solidarnostnemu skladu.

To je pomemben instrument, ki Evropski uniji služi pri krepitvi solidarnosti kot strateškega cilja, in od ustanovitve leta 2002 je prejel že 61 prošenj za pomoč, posredoval pa v 33 primerih v 20 državah. Doslej dodeljena sredstva znašajo skupaj 1 532 milijonov EUR. Po zadnjem posebnem poročilu Računskega sodišča je upravljanje sklada dobro, pomoč pa zagotavlja hitro, učinkovito in prožno.

Sklad pa ima tudi svoje omejitve. Prag za aktiviranje Solidarnostnega sklada Evropske unije je izredno visok. Zato je sklad manj usposobljen za posredovanje pri določenih vrstah nesreč, za katere so značilni nižji upravičeni stroški, na primer pri gozdnih požarih, več kot dve tretjini vseh doslej vloženih prošenj za pomoč sklada pa je bilo vloženo na podlagi meril za „neobičajne regionalne nesreče“.

Nadalje nam je pri vseh obstoječih instrumentih Skupnosti izjemno težko, če ne celo nemogoče, odzvati se ob nesrečah, ki jih povzroči človek, kar ponazarjajo industrijske nesreče kot razlitje nafte s tankerja Prestige, ali ob terorističnih dejanjih, kakršen je bil bombni napad marca 2004 v Madridu. Podobno iz Solidarnostnega sklada Evropske unije zaenkrat ni mogoče nuditi pomoči ob izbruhih hudih kriz na področju javnega zdravja.

Iz teh razlogov je Komisija aprila 2005 sprejela predlog revizije Uredbe. Kljub našim prizadevanjem v sodelovanju z vsemi predsedstvi od leta 2005 naprej, Svetu doslej še ni uspelo doseči soglasja o tem predlogu. Eden od razlogov je prepričanje večine držav članic, da Sklad že pri sedanji ureditvi deluje zelo dobro, zato se jim ne zdi potrebno in primerno širiti njegovega področja ali vključevati dodatnih dogodkov, predvsem iz strahu glede posledic take širitve na proračun.

Svet uradno ne navaja stališč posameznih držav članic, velja pa, da so njegova mnenja sprejeta soglasno. Poleg tega še ni nakazal, na katerih področjih dopušča možnosti kompromisov, ki bi omogočili doseči soglasje o predlogu Komisije.

Komisija je še vedno prepričana, da je Uredbo o Solidarnostnem skladu treba revidirati, da bomo lahko izboljšali zmogljivosti Unije za hiter odziv ob večjih nesrečah, ki zaenkrat niso zajete. Zato bo sprejela poročilo o pregledu šestletnega delovanja Sklada, ugotovitvah omejitev Solidarnostnega sklada in možnih izboljšanjih. Upamo, da bo poročilo ponovno odprlo razpravo v Svetu in v Evropskem parlamentu o reviziji sedanje Uredbe o Solidarnostnem skladu. Poročilo bi moralo biti gotovo proti koncu prvega četrtletja leta 2009.

Glede civilne zaščite je Komisija začela ugotavljati vrzeli pri zmogljivostih odzivanja na podlagi scenarijev večjih nesreč in ocenjevati možnosti zapolnitve ugotovljenih vrzeli. V tem smislu bo Komisija, s pilotnimi projektom in pripravljalno dejavnostjo, predvideno v proračunu za leto 2008, preučila inovativne možnosti ureditev v sodelovanju z državami članicami, s katerimi bi lahko okrepili zmogljivosti odziva na nesreče na ravni EU.

Na podlagi tega lahko Komisija oblikuje predlog za zapolnitev vrzeli z razvojem modulov civilne zaščite, ki jih bo mogoče kadarkoli aktivirati, ali z dodatnimi rezervnimi zmogljivostmi za dopolnitev nacionalnih odzivov ob večjih nesrečah, tudi na področju gašenja požarov v divjini.

  Rolf Berend, v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, govorim kot poročevalec za področje Socialnega sklada, Solidarnostnega sklada iz leta 2002 in njegove razširjene in izboljšane različice iz leta 2006.

Poročilo, ki ga je Evropski parlament sprejel z veliko večino, leži na ledu že več kot dve leti, ker ga blokira Svet, kljub temu, da državljani vedno glasneje pozivajo k evropski solidarnosti, saj so naravne nesreče vedno pogostejše. Solidarnostni sklad, ki smo ga v naglici skrpali skupaj po uničujočih poplavah leta 2002, da bi lahko zagotovili nujno potrebno pomoč, je bil instrument, predviden za takojšnjo pomoč ob nesrečah. Sčasoma pa se je izkazalo – kot ste pravilno ugotovili, komisarka –, da sedanji instrument zelo otežuje, če ne celo onemogoča, ustrezno odzivanje ob velikih krizah na ravni EU.

Nadalje je sedanji prag za aktiviranje sklada, kot ste povedali, gospa Hübner, izredno visok, kar pomeni, da nam odstopanja rastejo čez glavo. Revidirana različica sklada za pomoč ob nesrečah pa bi pomenila učinkovito rešitev iz tega stanja. Evropski parlament zato meni, da je še toliko pomembneje zagotoviti učinkovit instrument, ki bo na voljo ljudem ob nesrečah; dovolite mi še eno konkretno vprašanje: zakaj Svet ne more sprejeti skupnega stališča o zadevi, ki je tako življenjskega pomena za državljane Evropske unije, žrtve nesreč? Katere države podpirajo izboljšano pogodbo in katere jo zavračajo? Komisija je nakazala možnost, da bi se zadeva rešila na začetku leta 2009. Upajmo, da bo tako, želimo pa še enkrat pozvati k pospešitvi, saj preprosto ni dopustno prezirati glasovanja Parlamenta, kot je to počelo nekaj predsedstev po vrsti.

  Iratxe García Pérez, v imenu skupine PSE. – (ES) Gospod predsednik, komisarka, kot so povedali že moji kolegi, smo leta 2006 v naši zbornici razpravljali o spremembi Uredbe o Solidarnostnem skladu, s katero bi ga preuredili v hiter in učinkovit instrument za odzivanje. No, danes je zadeva še vedno odprta.

Ni preprosto doseči tako širokega soglasja, kot smo ga dosegli v omenjeni razpravi, saj različne politične skupine in nosilci interesov v posameznih državah predlagajo različne zamisli glede sprememb ureditve.

Menim pa, da smo se vsi zelo potrudili za soglasje, ki omogoča spremembo uredbe. Menim, da je Parlament pokazal zgled za trud, ki ga moramo zdaj vložiti vsi v soglasno spremembo uredbe.

Evropska komisija si mora po najboljših močeh prizadevati, da bi dosegli sporazum in zastavljeni cilj. Vesela sem današnjih odgovorov komisarke, ki je povedala, da bo izvedla študijo, s katero bo ugotovila cilje, ki si jih moramo zastaviti pri spreminjanju uredbe, tudi za to, da bomo kasneje zagotovili sporazum tudi s Svetom.

Poskrbeti moramo, da bomo s spremembo uredbe omogočili hiter in učinkovit odziv na nesreče, s katerimi se države članice ne morejo spopadati z lastnimi močmi, z razširitvijo kritja tudi na industrijske nesreče, teroristična dejanja in krize na področju javnega zdravja, ne smemo pa pozabiti niti na hude suše, ki so vedno pogostejše, zlasti v nekaterih predelih Sredozemlja.

Poleg tega moramo odločno zagovarjati tudi znižanje praga povzročene škode za aktiviranje sklada s 3 milijard EUR na 1 milijardo EUR, ob ustreznem upoštevanju regionalne komponente. Ta instrument se mora odzivati s finančno pomočjo tudi na skrajne suše, požare in poplave, ob tem pa ne sme nikoli prezreti žrtev, ki potrebujejo takojšnjo pomoč in podporo.

Solidarnostni sklad je politični instrument za reševanje problemov, zato moram še enkrat poudariti, da si moramo z vsemi močmi prizadevati za rešitev tega temeljnega vprašanja, seveda s spremembami, ki so potrebne in se skladajo z današnjo stvarnostjo.

  Jean Marie Beaupuy, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospod predsednik, komisarka, kolegi so že nanizali nekaj primerov. Kot uvod v temo razprave bi rad uporabil nekatere med njimi, saj gre za boj proti naravnim nesrečam. Kdo se spomni, kaj se je zgodilo samo sto let nazaj, leta 1908, v Messini, ko je umrlo sto tisoč ljudi? Vsak od nas se jasno spominja Černobila, če pa se omejimo sam na zadnjih deset let, smo doživeli leta 1999 viharje in poplave, že omenjene poplave v srednji Evropi, če 11. septembra v New Yorku sploh ne omenjamo, teroristične napade marca 2004, nevarne bolezni, chikungunjski virus in tako naprej.

Ne vemo, kje bo udarila naslednja nesreča in v kakšnem obsegu, nedvomno pa smo lahko prepričani v eno stvar, namreč, da se bo kmalu nekje ponovno zgodila nova nesreča.

Takrat se bodo naši sodržavljani, ki že 50 let spremljajo gradnjo enotne Evrope – in vrsta poročil, o katerih smo glasovali ta teden, tudi priča o tem – obrnili na nas z vprašanjem, kakršnega nam postavljajo tudi ob sedanji finančni krizi: „Kaj ste pa v resnici dosegli?“

V zadnjih tednih ste lahko slišali nekdanjega direktorja Mednarodnega denarnega sklada razlagati o poročilu izpred treh ali štirih let: „Povedali smo MDS, da bo do krize prišlo, in razložili, kako jo je mogoče preprečiti.“

Torej, komisarka, nocoj ste nas prišli poslušat, in upamo, da nas boste tudi slišali in poskrbeli, da, v nasprotju z dogajanji ob sedanji finančni krizi, Evropa ne bo nepripravljena, ko bo prišlo do nesreče.

Osebno bi rad podal dvojen predlog. Prvič, predlog o načinu delovanja. V sklepnih opazkah ste omenili, komisarka, da ste govorili o poročilu Michela Barnierja.

Ne moremo imeti dveh ločenih poti ukrepanja, ob tem ko vi sami, tako kot mi vsi, še zlasti člani Odbora za regionalni razvoj, ves čas govorimo, da potrebujemo celovite pristope. Ne moremo na eni strani razvijati Solidarnostnega sklada, na drugi strani pa preventivne politike. To dvoje bi moralo biti povezano, da bi lahko prepričali zloglasne finančne ministre, ki nam razlagajo, da nas bo tudi prilagoditev meril Solidarnostnega sklada – o kateri ste tudi govorili – stala več. Navdih bi morali črpati iz poročila gospoda Barnierja; tako bi lahko razumeli, da bi lahko s preventivno politiko, ki bi združevala sredstva za ukrepanje in preprečevanje naravnih nesreč, lahko celo prihranili.

Torej gre jasno ne le za varčevanje denarja in odvračanje nesreč, pač pa predvsem za reševanje človeških življenje – to je prava prednostna naloga.

Zato vas, komisarka, skupaj z vsemi kolegi poslanci, nujno prosim, da storite vse, da boste po zaključku francoskega predsedstva v mandatu češkega predsedstva pridobili trdna jamstva od švedskega predsedstva, da akcijskega načrta ne bodo samo preučevali, ampak zagnali.

Računamo na vašo odločnost. Potrebujemo jo. Veste, da imate za seboj Parlament – nocoj vam je to jasno in glasno potrdil. Čez leto dni pa zagotovo pričakujemo rezultate.

  Elisabeth Schroedter, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, Svet ni prisoten, Svet pa je institucija, ki blokira spremembo in nanj bi morali nasloviti to razpravo. Navsezadnje: kdo vlaga prošnje za pomoč ob poplavah in divjanju požarov? Države članice – in one postavljajo najraznovrstnejše posebne zahteve. Želijo si širokogrudne pomoči, ki pa je vedno ne uporabijo ustrezno: nedavno smo imeli en tak primer v Združenem kraljestvu.

Ne glede na to bi rada izkoristila priložnost in izrazila Komisiji še eno skrb. Na začetku, pod vodstvom gospoda Barnierja, je Komisija pripisovala velik pomen področju preventive, saj je razumela, da se je mogoče proti naravnim nesrečam učinkovito bojevati le s preventivnim ukrepanjem. Danes pa ta vidik ni deležen zadostne pozornosti. Vesela bi bila, če bi lahko Komisija sestavila smernice za uporabo Solidarnostnega sklada, ki bi bile v resnici usmerjene na preventivo.

Še enkrat bi poudarila, da ima Komisija že zdaj možnosti za večje poudarjanje preventive, na primer v okviru programa ERDF, kaj pa dela s tem v zvezi? Doslej še nismo slišali kaj veliko o tem, v preprečevanje naravnih nesreč pa je bilo vloženega prav malo. Ni naložb v urejanje naravnih vodotokov, premalo se vztraja pri naravnem gozdnem sestoju pri ponovnem pogozdovanju, na primer v Grčiji, kjer se borovi gozdovi še posebej radi vnamejo.

Od Komisije pričakujem bolj zavzeto delo pri obravnavi sedanjih vlog, spremljanje porabe denarja in spodbujanje sonaravnih vlaganj, da se nesreče ne bodo ponavljale. Doslej še nisem opazila znakov zavzetosti, in v tem smislu mora tudi Komisija vzeti nase del kritike. Čeprav govorimo o naravnih nesrečah, večino naravnih nesreč v resnici povzroči pretežno človek, prvič, zaradi preveč omahljivega boja proti podnebnim spremembam, in drugič, zaradi gradnje na poplavnih ravnicah in monokulturnega pogozdovanja. Temu se mora Komisija posvetiti ta hip, ne pa čakati.

  Pedro Guerreiro, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Med razpravo o spremembi Uredbe o Solidarnostnem skladu dne 18. maja 2006, v kateri smo aktivno sodelovali tudi z vrsto predlogov, smo poudarili svoje nestrinjanje s stališčem, ki ga je sprejela večina v Parlamentu. Zlasti smo nasprotovali temu, da ni bilo ohranjeno kritje regionalnih nesreč – ki se dogajajo najbolj pogosto – ki ga predvideva sedaj veljavna uredba. Nismo se strinjali tudi z zavrnitvijo možnosti večje finančne pomoči kohezijskim državam in koherenčnim regijam, nasprotovali smo znižanju praga za aktiviranje Sklada, s čimer bodo očitno pridobile največ tiste države članice, ki imajo največji domači bruto proizvod.

V skladu z našim dosedanjim delovanjem bomo nadaljevali naš boj za spremembe, ki sem jih orisal, pa tudi, inter alia, za naslednje cilje: priznanje posebne narave naravnih nesreč v Sredozemlju, prilagoditev Solidarnostnega sklada glede časovnih rokov (glede na neopravičljive in nesprejemljive zamude pri aktiviranju in dodeljevanju sredstev Skupnosti žrtvam, ki smo jim priče), prilagoditev Solidarnostnega sklada glede kritja, zlasti ob upoštevanju posebne narave naravnih nesreč, kakršne so suše in požari, vključitev ukrepov za pomoč pri obnovitvi gospodarskih dejavnosti na prizadetih območjih, pa tudi za zagotovitev kopenskih in zračnih zmogljivosti za gašenje gozdnih požarov.

Kar se tiče pobud na področju civilne zaščite, menimo, da bi bilo treba prednostno spodbujati preventivo in krepiti zmogljivosti po državah članicah, pa tudi njihovo medsebojno usklajevanje.

  Lambert van Nistelrooij (PPE-DE). – (NL) Gospod predsednik, komisarka, od Evrope pričakujemo proaktivnost. Državljani na prizadetih območjih ne morejo razumeti, zakaj morajo poteči meseci, preden Evropa, ujeta v svoje lastne procedure, spravi skupaj kaj določnega.

Kako potekajo zadeve? Nekje se nekaj pripeti in čez nekaj ur lahko vse to vidiš na televiziji in seveda pomisliš, da območje potrebuje pomoč in solidarnost. Temu sledi gluha tišina. Nato se zadeve vrtijo med državo in evropskimi uradi. Frustrirajoče je, da na tej točki ni nikakršne komunikacije. Zadeva je obtičala v Svetu, in tiči tam že dve leti, ampak gotovo mora obstajati način, kako bi lahko ugotovili, kakšni so vzroki za blokado, in slišali, kakšne so alternativne možnosti. To je veliko vprašanje. V kratkem, v šestih mesecih, bo Parlament razpuščen. Novemu Parlamentu bomo to zadevo morali predati, ne da bi dosegli naše cilje ali vsaj oblikovali razumne predloge.

Francosko predsedstvo se ukvarja z vsem drugim, samo s to zadevo ne. Zgodilo se ni prav nič in prav radi bi izvedeli, zakaj mora biti tako. Rad pa bi vseeno čestital Evropski komisiji. Gospe Hübner in njenim sodelavcem je vsekakor uspel določen napredek pri tej zadevi, s skupnimi močmi pa bi nam moralo uspeti blokado popolnoma odpraviti. Ko smo že pri kazanju s prstom, je treba povedati, da sta Svet in francosko predsedstvo pri tej zadevi zatajila.

  Wolfgang Bulfon (PSE). – (DE) Gospod predsednik, kdaj državljani potrebujejo solidarnost Evrope? Kdaj države članice potrebujejo solidarnost Evropske unije? Seveda predvsem ob nesreči. Prav to vprašanje sem zastavil v zvezi z glasovanjem o četrtem kohezijskem poročilu letošnjo pomlad.

Gospod predsednik, danes razpravljamo o reviziji Solidarnostnega sklada, s katero bi se radi bolje oborožili za ukrepanje ob izzivih in omogočili hitrejšo in učinkovitejšo pomoč. Sodeč po njunih resolucijah, sta si Komisija in Parlament enotna glede ciljev te zakonodajne pobude. Julija letos sem Svet vprašal, v kakšnem stanju je postopek. Svet me je obvestil, da v nasprotju s Parlamentom zaenkrat ne vidi potrebe po kakšni pobudi. Če upoštevam, da je prejšnji francoski komisar in minister v svojem poročilu poudaril, da je revizija potrebna, se mi zdi drža Sveta nerazumljiva. Zato si ne bi mogel želeti boljšega predsednika Odbora, kot je gospod Galeote, ki ni pripravljen sprejeti ignoriranja sklepov Parlamenta. Za to bi se mu rad izrecno zahvalil. Pozivam francosko predsedstvo, naj nujno še enkrat pretehta svoj odnos do evropskih državljanov.

  Agnes Schierhuber (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, zadeva se vleče že vse predolgo in poročevalcu bi se rada najprisrčneje zahvalila.

Menim, da je to ena od osrednjih vezi, ki držijo Evropo skupaj, gre pa tudi za vprašanje solidarnosti. Skrajni čas je, da države članice ukrepajo na tem področju. EU mora zagotoviti finančno podporo organizacijam, ki nam pomagajo v kriznih razmerah. Številne države članice so v zadnjih letih utrpele uničujoče naravne nesreče. Pri tem mislim na gozdne požare, ki se ponavljajo v Grčiji, tudi lansko leto, pa na poplave v srednji Evropi leta 2002, ki so tako hudo prizadele Avstrijo.

Take nesreče spravijo ljudi gospodarsko povsem na tla. V takih primerih so potrebna izredna sredstva, gospod predsednik, kajti ne gre le za pomoč v sili, pač pa za obnovo uničene infrastrukture, ki se je gradila stoletja. Vsaka država članica sama takih sredstev nima. Upoštevati moramo tudi, da so nekatere države članice žal pogosteje žrtve takih nesreč, in tudi tukaj imam v mislih Avstrijo. Ljudje v Avstriji še vedno govorijo, z veliko hvaležnostjo, o tem, kako hitro jim je EU priskočila na pomoč. Evropski solidarnostni sklad ne bi smel zgolj sofinancirati obnove, pač pa tudi podpirati organizacije, ki nudijo pomoč v krizah. Delo prostovoljnih gasilcev, Rdečega križa in drugih prostovoljnih organizacij je neprecenljive vrednosti: niti približno si ne moremo predstavljati, koliko bi nas stalo, če to delo ne bi bilo prostovoljno. Te organizacije vedno priskočijo na pomoč v nesreči in so nepogrešljiv del socialnega ustroja na podeželju.

Zato moramo nujno poskrbeti, da bomo te organizacije pomoči ohranili in okrepili. Upam, da nam bo hitro uspelo doseči sporazum, da nam ne bo žal, ko nas bo doletela naslednja nesreča in ne bomo mogli dovolj hitro ukrepati.

  Evgeni Kirilov (PSE). – (BG) Kot so poudarili že poročevalec gospod Galeote in vrsta kolegov pred mano, je Solidarnostni sklad potreben instrument, katerega naziv in namen je uresničevati enega od najpomembnejših načel Evropske unije – solidarnost med državami članicami. Odkar Sklad deluje, prihaja do spodrsljajev, zato je potrebna reforma za odpravo pomanjkljivosti, da se bomo lahko odzivali na nevarnosti, ki prežijo na nas. Kot je bilo že omenjeno, obstaja mehanizem za reforme in Evropski parlament je svoje stališče zavzel. Pomembno je upoštevati vse možne težave, s katerimi se lahko sooči Sklad, tako da bo postal resnično uporaben instrument in da bodo imeli ljudje občutek, da se delo opravlja. Nihče ne rabi neuporabnega instrumenta, ki je sicer potencialno uporaben, v praksi pa skoraj ne deluje. Obenem moramo povsem jasno povedati, da je mogoče največje učinke doseči s hitrim odzivom. Od učinkovitega sistema smo še daleč. Male države članice nimajo na voljo enakih virov kot velike, o sodelovanju in usklajevanju na evropski ravni pa lahko zaenkrat le sanjamo. Kot je bilo že poudarjeno, ne gre vedno le za denar.

Letošnje poletje smo imeli v moji domovini, Bolgariji, zelo obsežne gozdne požare v gorovju Rila, najslikovitejšem, a najteže dostopnem gorovju v državi, ki nam jih je uspelo obvladati šele s pomočjo francoskih gasilskih helikopterjev in za to pomoč smo globoko hvaležni. Za organiziranje in usklajevanje operacije pa smo porabili vse preveč dragocenega časa. Državljani Evropske unije nestrpno čakajo na razumne odločitve, ne pa nujno na velike zneske denarja. Razumne odločitve, ki lahko, kot je povedal gospod Beaupuy, celo prihranijo denar.

  James Nicholson (PPE-DE). – Gospod predsednik, vsi se zavedamo, da ozadje in izvor Evropskega solidarnostnega sklada predstavljajo uničujoče poplave v srednji in vzhodni Evropi leta 2002, njegovo utemeljenost pa so dodatno utrdile še druge naravne katastrofe, na primer gozdni požari v Grčiji. Nedavne poplave v mojem lastnem volilnem okolišu na severu Irske so me prepričale, kako pomemben je ta instrument.

Ob vsej široki podpori in zanosu, ki ga Skladu posvečajo Parlament, Komisija in državljani EU pa nenaklonjenost sodelovanje v Svetu ovira njegovo polno delovanje. Evropska unija nedvomno ima voljo pomagati državam članicam, ki jih doletijo naravne nesreče. Ta pomoč mora biti dodeljena hitro in odzivno, da je lahko učinkovita. Trenutno pa Svet zastavlja ovire, ki preprečujejo nemoteno delovanje Sklada. Zato sem vesel tega vprašanja za ustni odgovor o zadevi, na katero opozarja Odbor.

Nadalje bi rad poudaril tisti del vprašanja Odbora, ki se nanaša na to, katere države članice nasprotujejo Skladu in zakaj. Solidarnostni sklad je izredno pomemben instrument, ki ga mora imeti na voljo Evropska unija. Problemi z njegovo uvedbo pa se vlečejo že vse predolgo in po mojem mnenju je treba stanje razrešiti čim prej.

Naj gre za poplavo ali gozdni požar, ljudje v stiski potrebujejo pomoč in podporo, še zlasti pa potrebujejo finančno pomoč, takoj in hitro, ne tako kot pri sedanjem sistemu, ko traja mesece in leta in je zadeva povsem zbirokratizirana. Če res želite napraviti nekaj koristnega, je to prava stvar in prinesla vam bo več priznanja po Evropi kot kakršen koli drug vaš predlog ali celo vsi skupaj.

Svetu bi rad odkrito povedal nekaj. Svet nasprotuje, ker, po mojem mnenju – to je samo moje osebno mnenje – ga moti vpliv Parlamenta, oziroma še bolj nas poslancev, v lokalnih okoljih, saj je naš vpliv tam večji od vpliva Komisije ali vpliva Sveta. Ko se kaj zgodi, se ljudje obrnejo na poslance. Ne obrnejo se na Komisijo in ne obrnejo se na Svet, nas pa poznajo. Vi ste nedotakljiv, brezimen, birokratski organ v Bruslju. Torej smo poslanci – ne zatiskajte si oči pred tem – in Parlament tisti, ki smo ves čas zunaj med ljudmi, zato to podpor potrebujemo. Še nikoli v življenju nisem slišal tako majavih izgovorov; čas je, da to opravimo do konca.

  Stavros Arnaoutakis (PSE). – (EL) Gospod predsednik, komisarka, radi rečemo, da smo Unija, katere temeljno načelo je solidarnost. Danes državljani potrebujejo Unijo, ki zna to načelo uresničevati v praksi. Potrebujejo dejanja, ne zgolj besed. Danes pozivamo Svet, naj upošteva pričakovanja državljanov in dokaže, da je kos svojim nalogam v zvezi s Solidarnostnim skladom.

Vsakdo od nas je že v lastni domovini izkusil učinke pogostih naravnih nesreč. Vsi smo že bili priče obupu prizadetih sodržavljanov in vsi vemo in razumemo, kako pomemben je za te državljane občutek, da jim Evropska unija stoji ob strani. Maja 2006 je Evropski parlament sprejel načrt Evropske komisije za prenovljeni Solidarnostni sklad, nov, hitrejši, prožnejši in učinkovitejši sklad, ki naj bi ga po načrtu vzpostavili v obdobju 2007 2013, na tem načrtu pa se zdaj nabiral prah v predalu Sveta.

Iskreno povedano ne morem razumeti, kako lahko imamo tako dober instrument, pa ga ne uveljavimo. Evropska unija danes potrebuje nov Solidarnostni sklad bolj kot kdajkoli.

  Oldřich Vlasák (PPE-DE). – (CS) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, kot član Odbora regij sem lahko na lastne oči videl od neurja uničene gozdove v Visokih Tatrah na Slovaškem, požare na Portugalskem in poplave na Češkem. V pogovoru z domačini sem jasno doumel, kako globoko so ljudje dojemali uporabo evropskih sredstev za odpravo škode in obnovo nacionalnega parka Tatre kot konkreten izkaz evropske solidarnosti. Solidarnosti sklad lahko v določenih kriznih razmerah pomaga posameznim državam članicam, s tem pa pomembno okrepi občutek pripadnosti širši Evropi. Na žalost upravljanje s skladom ni prav učinkovito, tako da pomoč pogosto prispe z večmesečno zamudo. Zato se Parlament že dalj časa trudi spremeniti pravni okvir na tak način, da bi zakonodaja upoštevala tudi novejše potrebe glede uporabe finančnih sredstev in da bi bila pomoč hitrejša ter učinkovitejša.

Ob podnebnih spremembah lahko na naši stari celini pričakujemo vedno pogostejše naravne nesreče, kakršne so poplave, suše, neurja in požari. Soočamo pa se tudi z novimi grožnjami v obliki terorističnih napadov in pandemij. V praksi posamezne države že zdaj skušajo dvostransko sodelovati in organizirajo skupne vaje ter dogodke za svoje reševalne službe. S tem tudi posredno podpirajo zamisel o skupni civilni zaščiti, ki jo je orisal Michel Barnier leta 2006. Žal je razprava o tem nekako zastala.

Gospe in gospodje, hitro odzivanje, učinkovitejša uporaba Solidarnostnega sklada in mednarodno sodelovanje pri preprečevanju in odpravljanju učinkov naravnih nesreč so zelo vroče teme, zlasti v predvolilnem obdobju. Zato popolnoma razumem vložena vprašanja in pozivam Komisijo in Svet k čim hitrejši razrešitvi stanja.

  Gábor Harangozó (PSE). – (HU) Hvala lepa, gospod predsednik. Komisarka, gospe in gospodje, Evropska skupnost je ustanovila Solidarnosti sklad izrecno za hitro, učinkovito in prožno odzivanje v primerih hudih kriz. Ne moremo pa reči, da bi bili hitrost in učinkovitost značilni za Svet pri oblikovanju skupnega stališča.

Na žalost največje naravne nesreče ne čakajo na skupno stališče. Ob vseh pozitivnih rezultatih dosedanjega delovanja Solidarnostnega sklada so vendarle potrebne še njegove izboljšave, da bo lahko še hitreje in učinkoviteje zagotavljal pomoč ljudem v stiski. Pred nami so velikanski izzivi, zato ne morem razumeti, kako lahko potečejo leta in leta, ne da bi Svet sprejel kakršen koli sklep. Naši sodržavljani bodo to razumeli še manj kot jaz.

Ne smemo dopustiti nikakršnega nadaljnjega odlaganja, potruditi se moramo, da bo razprava obrodila sadove in da bomo čim prej dosegli sporazum, da se bomo lahko zoperstavili izzivom, ki jih prinašajo vedno pogostejše naravne nesreče. Hvala za pozornost.

  Rumjana Želeva (PPE-DE). – (BG) V zadnjih letih nas vedno pogosteje zadevajo nesreče, naravne ali take, ki jih povzroči človek. Te nesreče ne povzročajo samo hude finančne škode, pač pa žal tudi smrtne žrtve. V zadnjih letih smo v Bolgariji doživeli poplave, sušo in gozdne požare. Ta konec tedna smo v Bolgariji imeli potres, na srečo ne prav močan. To nam je sicer v uteho, vendar je potres še ena potrditev potrebe po učinkovitem Evropskem solidarnostnem skladu.

Poudarila bi rada, da nismo edina država v Evropi, ki jo prizadevajo take nesreče. Naša soseda Grčija je na primer leta 2007 doživela uničujoče gozdne požare. To pomeni, da moramo storiti več za obvladovanje posledic takih hudih nesreč. Očitno je, da moramo spremeniti uredbo, da bomo imeli na voljo prožnejša orodja. Kot je gospod Berend leta 2006 pravilno ugotovil v svojem poročilu, moramo pospešiti dostavo pomoči in zmanjšati obseg birokratskih formalnosti pri tem. Poskrbeti moramo, da bo pomoč dosegla državljane, ko jo potrebujejo, ne pa šele čez več dni sli tednov. Zato pozdravljam znižanje praga in uvedbo novih hitrih plačil, ki pomenijo izraz prave solidarnosti. Drug zelo pomemben vidik predloga revizije je zajetje industrijskih nesreč. Če v Bolgariji pride do eksplozije na naftovodu ali pomorske nesreče, bi bili prav tako upravičeni do pomoči iz Solidarnostnega sklada.

Za konec pa bi rada predlagala zamisel glede financiranja. Sčasoma bi lahko razmislili o financiranju instrumentov, kakršen je Solidarnostni sklad, iz sredstev, ki zapadejo po pravilih „N+2“ in „N+3“. Zaenkrat pa se moramo osredotočiti na resnično spremembo, zato pozivam Komisijo, še bolj pa Svet, naj podpreta spremembe Evropskega solidarnostnega sklada.

  Emmanouil Angelakas (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, komisarka, Solidarnostni sklad je pomembno orodje za izvajanje socialne politike v državah članicah, ki jih prizadenejo naravne nesreče. Je praktičen izraz solidarnosti z evropskimi državljani, ki jih take nesreče prizadenejo, je pa tudi izkaz naše vizije aktivne podpore, ki naj jo Evropska unija nudi svojim državljanom.

Dosedanje primere pomembnega prispevka Sklada pri obvladovanju posledic večjih naravnih nesreč predstavljajo poplave v srednji Evropi, potresi v Italiji in požari na Portugalskem in v moji domovini, Grčiji, leta 2007, to pa tudi pomeni, da je doslej sredstva iz sklada prejelo že precej držav članic. Obenem pa po sedaj veljavni uredbi in obstoječih virih Evropska unija ne more ukrepati ob drugih krizah, ki nimajo izključno naravnih vzrokov, na primer ob industrijskih onesnaženjih, pandemijah v Evropi, sušah in podobnih.

Predlagana sprememba uredbe pokriva širše potrebe, pospešuje postopke, uvaja novost v obliki predujmov in na splošno uvaja vrsto praktičnih in koristnih novosti. Ker je tako in ker je Evropski parlament predlog Komisije sprejel, ne vidim razlogov in vzrokov za zamudo pri ratifikaciji uredbe.

Pomirja nas, komisarka, da ste danes jasno izrazili svojo podporo našim pogledom. Zamuda ni v skladu z duhom solidarnosti, ki naj nam bi bil v vodilo. Velik del odgovornosti nosi Svet in upamo, da se bo odzval na poziv Evropskega parlamenta in nemudoma izpolnil svojo obveznost, čeprav je danes odsoten.

  Maria Petre (PPE-DE). – (RO) Gospod predsednik, komisarka, kolegi poslanci, najprej bi rada povedala, da sem zelo srečna, da smo se končno lotili razprave o tej temi. Upam, da bo današnja razprava obrodila rezultate, kakršne nam je komisarka že obljubila. Vsi vemo, da so sedanji postopki za dostop do sredstev Solidarnostnega sklada dolgotrajni. Zato predlagam spremembo proračuna Unije.

Ko je na primer Romunija zaprosila za pomoč iz Solidarnostnega sklada po pomladanskih in poletnih poplavah leta 2005, je morala na denar čakati približno leto dni. Določbe Uredbe predpisujejo, da se vloga predloži najkasneje deset tednov po nesreči, vsebovati pa mora tudi oceno skupne škode, ki služi pri razvrščanju nesreč po vrstah. Te zahteve je na primer pri poplavah težko izpolniti. Za pravilno oceno škode se morajo vode popolnoma umakniti. Na to državni organi in institucije nimajo nikakršnega vpliva. V naslednji fazi Komisija preveri izpolnjevanje pogojev, zlasti to, ali gre za večjo naravno nesrečo. Za to je potrebno precej časa, pa tudi dodatnih podatkov in pojasnil. Na koncu, po odobritvi usklajenega proračuna, Komisija oblikuje in sprejme sklep o dodelitvi pomoči. Temu sledi prenos sredstev, ta pa je treba porabiti najkasneje v letu dni. V praksi ta sredstva pomenijo samo vračilo stroškov, ki jih je država prejemnica že poravnala po nesreči. Ob vsem tem se vprašamo, ali gre res za pomoč v sili.

Naj za zaključek povem še to, da bi lahko zavrnitev predloga Komisije o spremembi Uredbe po razpravi v delovni skupini finančnih svetovalcev, brez posvetovanja s strukturno akcijsko skupino pravzaprav pomenila, da finančni ministri ne soglašajo. Tak sklep odpira vrsto problemov, še zlasti v sedanjem ozračju hudih problemov tudi na ravni držav članic.

  Mairead McGuinness (PPE-DE). – Gospod predsednik, najpomembnejša vprašanja se nam pogosto odpirajo pozno zvečer in to vprašanje je že eno od takih, čeprav gre zdajle malce tudi za „pogovor gluhih“, saj Svet naše razprave ne posluša.

V Evropi pogosto uporabljamo dve besedi: prva je „subsidiarnost“, druga pa „solidarnost“. Pri subsidiarnosti gre za spoštovanje držav članic in njihovih pravic, solidarnost pa v mojih očeh odraža skupnost Evropske unije in našo medsebojno podporo. Zakaj torej sklad ne deluje tako? Med nevarnosti in škodo, ki jih povzroča neustrezno delovanje sklada, spada tudi to, da razglašamo, da so sredstva na voljo, nato pa jih ne zagotovimo učinkovito, ker je sistem tako zapleten, birokratski in neroden za tiste skupnosti in posameznike, ki morajo sodelovati z njim.

Sodim, da gre konec koncev za vprašanje proračuna in denarja. Prejšnji teden sem pazljivo sem poslušala opombe komisarke, odgovorne za finančno programiranje in proračun, o vrsti zadev, od skupne kmetijske politike do različnih drugih vprašanj, še zlasti pa njene pozive k prožnejšem proračunu, proračunu, ki bi se lahko hitro odzval na dogodke v svetu, da Evropska unija ne bi več capljala za dogodki.

Obžalujem, da ni omenila tudi potrebe po prožnosti pri odzivanju na dogodke v sami Evropski uniji, kajti po mojem mnenju je to tema nocojšnje razprave. Prihajam iz države, ki je rekla „ne“ Lizbonski pogodbi, kjer vedno bolj govorimo o tem, kako bi morali državljane bolj približati Evropski uniji, najboljša pot za to pa je poskrbeti, da bodo državljani videli Evropo delovati, ne pa jo samo poslušali govoriti. Bojim se, da je vse preveč besed o zadevah v Evropski uniji in vse premalo dejanj na terenu, kjer bi lahko ljudje videli njihove učinke.

Za bolj optimističen zaključek pa naj povem, da anketa, objavljena v današnjih časopisih, kaže, da si bodo morda Irci premislili glede svojega odnosa do Lizbonske pogodbe. Ne bi rada, da bi dvorano zapustili potrti.

  Sérgio Marques (PPE-DE). – (PT) Gospod rpedsednik, komisarka, gospe in gospodje, vprašanje za ustni odgovor, ki ga je Evropski komisiji zastavil Gerardo Galeote v imenu Odbora za regionalni razvoj, je popolnoma utemeljeno in na mestu. Svet bi moral svoje razloge za blokado reforme Solidarnostnega sklada, saj ne more sprejeti dogovora o skupnem stališču, ki omogočila nadaljevanje zakonodajnega postopka, javno razgrniti.

Težko si predstavljamo, kakšni bi bili lahko razlogi za tako držo Sveta, razen morda malenkostnih finančnih razlogov. Ali Svet ne želi bolj prožnega in hitrejšega odzivanja ob naravnih nesrečah? Ali Svet ne želi, da bi bila hitra pomoč na voljo tudi ob vseh drugih vrstah nesreč, na primer ob industrijskih nesrečah, terorističnih dejanjih ali krizah na področju javnega zdravja?

Nujno potrebujemo jasne odgovore na ta vprašanja, prav tako pa moramo izvedeli, kaj misli o tem stanju Komisija in ali namerava ukrepati za ponovno sprostitev zakonodajnega postopka.

Poskrbeti moramo za polno solidarnost na tem področju. Državljani našega neuspeha pri tem preprosto ne bi razumeli.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, ta sklad je ena od stvari, po katerih državljani pogosto ocenjujejo Evropsko unijo. V zadnjih letih doživljamo vedno več naravnih nesreč, ki so tudi vedno silovitejše. Iz dneva v dan poslušamo o poplavah, sušah, požarih ali neurjih v eni ali drugi državi članici. To pa niso edini problemi. Omogočiti moramo pomoč tudi pri dogodkih, kakršni so izlivi kemikalij, eksplozije, industrijski požari ali nezgode v jedrskih elektrarnah.

Pripravljeni moramo biti tudi na nove izzive, kakršni so zoperstavljanje terorističnim napadom in odpravljanje njihovih posledic. Pozabiti ne smemo niti na krizne razmere na področju zdravja naših državljanov ali epidemije živalskih bolezni. V takih razmerah pomenijo stroški zdravil, cepiv in opreme hudo oviro za uspešno obvladovanje stanja. Sklad mora biti prožen, da se bo lahko ustrezno in celovito odzival na dogodke. Tudi postopki prošenj za pomoč morajo biti kar se da preprosti.

  Mieczysław Edmund Janowski (UEN). – (PL) Gospod predsednik, danes je komisarka gospa Hübner v zelo težavnem položaju. Odgovarjati nam mora v imenu Sveta, ki na razpravo ni poslal nobenega predstavnika. Ob poplavah leta 2002, se jim je pod danskim predsedovanjem uspelo aktivirati in pripraviti potrebne dokumente v nekaj tednih. Danes pa moramo kar štirim predsedstvom pripisati odgovornost za počasnost pri reformi Solidarnostnega sklada. Ta sklad potrebujemo. Pomoč iz sklada ne bi smela biti samo izkazovanje naše solidarnosti, morala bi biti hitra in učinkovita, ob čim manj birokratskih formalnostih.

Menim, da moramo razčistiti dve vprašanji. Prvo je, kako naj se Solidarnostni sklad upravlja in za kakšna stanja naj bo namenjen, drugo pa, kako uporabiti druge vire, sredstva iz drugih skladov, kakršen je Kohezijski sklad, pri dolgoročnih dejavnostih preprečevanja nesreč. Ampak to je druga tema. Ob tej priložnosti bi rad Komisiji zastavil vprašanje. Nekoč smo razpravljali o vzpostavitvi „instrumenta za hitro odzivanje“ in o pripravljenosti na večje nesreče, v proračunski vrednosti približno 200 milijonov EUR. Ne vem, kaj se dogaja s tem projektom, ki je tudi povezan s temo današnje razprave.

  Rolf Berend (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, nenavadno je, če dobiš besedo po postopku „catch the eye“, rad pa bi le ob koncu razprave ponovil, da naše nocojšnje kritike v glavnem sploh ne letijo na Komisijo.

Komisija nam je ves čas pomagala pri sestavljanju sprememb pogodbe o Skladu in že ves čas podpira Parlament pri prizadevanjih za uveljavitev sprememb. Napaka je na strani Sveta in to vprašanje smo skušali oblikovati tako, da bi izrazili kritiko na račun Sveta. Njegova odsotnost je odraz njegovega omalovaževanja Parlamenta in s tem se ne bi smeli kar tako sprijazniti.

Gospa Hübner, uživate našo polno podporo pri vseh prizadevanjih, da bi pri Svetu spravili reformo sklada v tek.

  Danuta Hübner, članica Komisije. − Gospod predsednik, dolžna sem vam tri razlage. Ne gre za sklad za solidarnostno pomoč v sili, ampak za sklad za nadomestilo določenih stroškov reševalnih operacij po nesrečah za obnovitev normalnih razmer za življenje. Komisija predlaga, Parlament in Svet pa odločata.

Drugič, v spremembah Uredbe predlagamo razširitev področja uporabe, znižanje praga in spremembe postopkov, ki bi konkretno omogočile izplačevanje predujmov.

Tretjič, seznam mojih posredovanj in posredovanj predsednika Barrosa pri sedmih predsedstvih, vseh sestankov in pisem, je zelo dolg, dolg skoraj dve strani. Čeprav so nekatera od teh sedmih predsedstev na začetku kazala pozitivno držo, nobenemu od njih ni uspelo v Svetu doseči sporazuma, ki bi omogočil potrditev spremembe uredbe. Zavrnila sem umik predloga iz postopka pred Svetom, v upanju, da novo poročilo, ki ga bo Komisija sestavila in sprejela na začetku naslednjega leta, sprožilo novo razpravo, ki nam bo omogočila nadaljevanja postopka spreminjanja; morda bomo imeli takrat kakšne nove zamisli, morda širši pristop k spremembam Sklada. V tem smislu upam, da boste pri tej razpravi sodelovali in prispevali k njej, prav tako pa podprli predlog Komisije.

Še na kratko o drugem vprašanju, preventivi: ob koncu leta bomo sprejeli sporočilo „Na poti k celovitemu novemu pristopu k preprečevanju nesreč“. Opravili smo že dve raziskovalni študiji in posvetovanja, v pripravi pa je ocena učinkov. Prav tako ima kohezijska politika – eden od poslancev, mislim da gospod Janowski, je predlagal vključitev kohezijske politike v preventivno delovanje – ima med prednostnimi nalogami tudi preventivne dejavnosti, zlasti na področju okolja.

To je vse, gospod predsednik. Upam, da bomo tudi v prihodnje sodelovali in spremenili Sklad tako, da bo še pomembnejši in odzivnejši na potrebe evropskih državljanov.

  Predsednik. − Razprava je zaključena.

Pisne izjave (člen 142)

  Margie Sudre (PPE-DE), v pisni obliki. – (FR) Parlament in Komisija sta pred dvema letoma sprejela sporazum o razširitvi področja uporabe Solidarnostnega sklada, tako da bi zajemal ne le naravne nesreče, pač pa tudi industrijske nesreče, teroristična dejanja in velike krize na področju javnega zdravja.

Sporazum določa, da bo posebna pozornost posvečena oddaljenim regijam, tudi v primerih, kadar ne bodo v celoti izpolnjevale meril upravičenosti, tako da bodo prejele nujno sili ob nepredvidenih dogodkih.

Ta reforma pa še ni uveljavljena, saj Svet še ni sprejel sklepa, posledica pa je še nadaljnja zamuda pri sprejemanju skupnega stališča.

Ne glede na to, da so pred kratkim od Sklada prejeli pomoč Réunion, po ciklonu Gamede, in Martinique ter Guadeloupe, po orkanu Deanu, še vedno ostajamo v negotovosti glede upravičenosti vsake prošnje posebej, samo zato, ker Svet ne sprejme sklepa o tej reformi dovolj hitro.

Komisija bi morala ponovno pregledati svoj predlog tudi z vidika krepitve zmogljivosti civilne zaščite v Uniji in izrabe znanja ter zemljepisne lege oddaljenih regij ter čezmorskih držav in ozemelj, ki želijo prevzeti vlogo podpornih točk pri posredovanjih izven Evrope.

Pri obeh omenjenih vprašanjih oddaljene regije pričakujejo od EU ambiciozen odgovor, ki jim bo jamčil varnost.