Dobesedni zapisi razprav

Torek, 18. november 2008 - Strasbourg

15. Aranžma za zagotavljanje finančne podpore plačilnim bilancam držav članic - Finančna pomoč državam članicam (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je skupna razprava:

- o poročilu (A6-0450/2008) gospe Berès v imenu Odbora za ekonomske in monetarne zadeve o predlogu Uredbe Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 332/2002 o ustanovitvi aranžmaja za zagotavljanje srednjeročne finančne pomoči za plačilne bilance držav članic (COM(2008)0717 - C6-0389/2008 - 2008/0208(CNS));

- izjavi Komisije o finančni pomoči državam članicam.

  Pervenche Berès, poročevalka. − (FR) Gospod predsednik, za tem nejasnim naslovom, vsakdo ocenjuje pomembnost razprave, ki poteka ta večer, po tem ko je Madžarska zaprosila, najprej Mednarodni denarni sklad (MDS) za financiranje. Evropska unija je preučila to vprašanje, da bi preverila pogoje, pod katerimi bi lahko zagotovila podporo eni od držav članic.

Res je, da je med člani Odbora za ekonomske in monetarne zadeve potekala razprava zakaj se je Madžarska najprej obrnila na MDS. To je vprašanje za Madžarsko, kot državo, kot članico Evropske unije, pa tudi za institucije Evropske unije v smislu, da očitno v tej fazi, v kateri smo bili, nismo uspeli zadostno zagotoviti tega ozračja zaupanja, ozračja solidarnosti, tega ozračja sodelovanja, v katerem bi lahko država, kot je Madžarska, ki je trenutno v težkih razmerah, razmislila da bi se za solidarnost, sodelovanje najprej obrnila na Evropsko unijo.

Verjamem, da bo načrt, izveden z namenom zagotavljanja aranžmaja za zagotavljanje pomoči pri plačilih bilancah, ki je bil dosežen na pobudo Komisije in gospoda Almunie, ki se mu zahvaljujem, omogočil skupno iskanje ustrezne rešitve z MDS.

Očitno smo sedaj vsi mnenja, da žal razmere na Madžarskem niso osamljen primer in da moramo na nek način utrditi blazino, ki bo Evropski uniji omogočila, da se odzove na takšne zahteve.

V resoluciji, ki smo jo sprejeli v Odboru za ekonomske in monetarne zadeve in za katero upam, da bo podprta na jutrišnjem plenarnem zasedanju, pozivamo Komisijo, da preuči kako in ali so banke nekaterih držav članic Unije pripomogle k poslabšanju razmer. Verjamem, da mora biti Evropskemu parlamentu ta pomembna informacija na voljo v naslednji razpravi in jo bo skupina Jacquesa de Larosièreja po tem nedvomno preučila.

Prav tako smo povedali, da je bil predlog Sveta predvsem namenjen povišanju ravni aranžmajev na podane mejne vrednosti, kar smo sprejeli ob prepričanju, da bo to zadnja razprava, ki smo jo opravili s Komisijo. V tej fazi razumemo, da je to podlaga za sporazum pri pogajanjih s Svetom in zaradi tega tudi sprejemamo stanje.

V prihodnje upamo, da bodo Evropska komisija, Svet in Parlament redno odobravali te zneske, saj smo leta 2002, ko je Evropski parlament glasoval o uredbi, ki jo sedaj spreminjamo, zahtevali vzpostavitev rednih posodobitev. Jasno je, da moramo pripomniti, da smo žal imeli prav. Zato vas ponovno prosimo, da to storite, komisar, in prepričana sem, da je smiselno zahtevati, da se izvede na takšen način.

V Odboru za ekonomske in monetarne zadeve sem zaprosila za orodja in postopke iz člena 100 Pogodbe, kar bi nam omogočilo, da ukrepamo in zagotovimo širšo podporo nekaterim državam članicam, ne pa samo za reševanje problemov plačilne bilance. Žal me Odbor za ekonomske in monetarne zadeve v tej zadevi ni podprl, bom pa izrabila moj položaj kot poročevalka in pozvala Komisijo, da preuči ta mehanizem, ki nam ga omogoča Pogodba in ki ga do danes še nismo v celoti izrabili.

  Joaquín Almunia, član Komisije. – (ES) Gospod predsednik, gospa Berès, gospe in gospodje, kot so ustanovitelji Evropske unije pripravili Rimsko pogodbo, so predvideli in v enega izmed njenih členov vključili mehanizem zagotavljanja pomoči državam članicam, katerih plačilne bilance so bile resno ogrožena.

To predvidevanje v tem členu Rimske pogodbe je prehajalo skozi naslednje reforme pogodbe in je v trenutni Pogodbi vključeno v člen 119. Po mnogih letih neuporabe je Komisija to pravno podlago sedaj uporabila za zagotavljanje pomoči državi članici, ki je nujno potrebovala pomoč, in sicer Madžarski.

Ta člen Pogodbe je bil pripravljen v uredbi iz leta 2002, ki smo jo uporabili v primeru Madžarske in za katero sedaj predlagamo spremembo v zvezi z najvišjo mejno vrednostjo zneskov, ki so lahko namenjeni zagotavljanju pomoči državam članicam, ki se soočajo s tovrstno težavo.

Včeraj smo v tem Parlamentu razpravljali o deseti obletnici gospodarske in monetarne unije. To popoldne smo razpravljali o gospodarskih razmerah. Včeraj, pa tudi danes, smo razpravljali o problemih, ki so jih povzročile te razmere in žal so nekatere države članice, ki so izven evrskega območja in ki so zaradi svojih makroekonomskih in finančnih neravnovesij v še posebej ranljivem položaju glede na pritiske trga.

V primeru Madžarske in v luči teh težav so se madžarski organi v nekem trenutku odločili obrniti na Mednarodni denarni sklad (MDS). Na Evropsko komisijo so se obrnili takoj za tem, ko so vzpostavili stik z MDS.

Kot sem povedal madžarskim oblastem, to za državo članico ni bil pravi postopek. Logično bi bilo, če bi se najprej obrnili na evropske oblasti in nato, če bi bilo potrebno – v primeru Madžarske je to vsekakor bilo potrebno – bi se skupaj obrnili na MDS.

Povedati vam moram, da sta se MDS in njegov poslovodni direktor gospod Strauss-Kahn izkazala za popolnoma odprta glede tega sodelovanja med MDS in Evropsko komisijo, evropskimi organi in državami članicami EU, ki so članice evrskega območja in potrebujejo aranžmaje, ki jih zagotavlja MDS.

V primeru Madžarske smo sodelovali. Čeprav postopek ni bil pravilno sprožen, je bil končni rezultat pravilen in ukrepali smo skupaj. Evropska unija je Madžarski znotraj globalnega paketa pomoči, vrednega 20 000 milijonov EUR, zagotovila 6 500 milijonov EUR. Enak pristop se sedaj uporablja v primeru druge države, ki pa je uporabila pravilen postopek in se najprej obrnila na evropske oblasti, nato pa skupaj na MDS.

Žal so razmere tako težke, da to mogoče ne bo zadnji primer, oziroma pripravljeni moramo biti, da bo še več takšnih primerov, drugih držav članic, ki bodo potrebovale tovrstno pomoč. Prav zaradi tega smo istočasno s tem, ko smo Svetu predstavili predlog pomoči za Madžarsko in pri tem uporabili člen 119 Pogodbe in Uredbo 2002, predstavili tudi predlog za dvig najvišje mejne vrednosti aranžmaja, določene v Uredbi 2002 na 25 000 milijonov EUR.

Upam, da nam teh sredstev ne bo treba uporabiti, vendar te možnosti ne moremo izključiti. Če jih bomo morali uporabiti, potem moramo pokazati solidarnost, kot so jo pokazali ustanovitelji v Rimski pogodbi leta 1957, prav tako pa moramo pripraviti načrt za morebitno povečanje omejitve nad 25 000milijonov EUR, če bo potrebno. Posledično želim pozvati Parlament, ko bomo obravnavali to vprašanje v prihodnje in če bo potrebno, da pokaže enako pripravljenost, ki sem ji danes priča. Parlament bi zaprosil, da hitro poda svoje mnenje o pomoči, ki bo zaradi svoje narave in značilnosti, nujno potrebna.

Predlog resolucije, ki jo je predložil Parlament, vsebuje elemente, skupaj z razpravo o predlogi za zvišanje zgornje omejitve aranžmaja pomoči za bilance stanja, s katerimi se strinjam. Ti vključujejo pomisleke glede ranljivosti nekaterih naših držav članic in glede potrebe po izvedbi ocene, kako se lahko zaščitimo in zaščitimo tisti države članice, ki so še posebej ranljive, kot je bilo v primeru Madžarske in kar se lahko ponovi tudi v drugih državah.

Zagotoviti moramo zaščito stabilnosti gospodarstev in finančnih položajev držav članic, ki bo skladna s prostim pretokom kapitala in z načeli, na katerih temelji notranji trg. Vendar pa se moramo pri tem zavedati, da se moramo odzvati na nepotrebna tveganja in razmere, v katerih lahko nekateri zasebni interesi ogrozijo višje interese državljanov držav članic ter gospodarske in splošne varnosti naših držav.

Priporočila v tem predlogu resolucije sem ustrezno preučil. V Komisiji jih bomo ocenili in z ugotovitvami seznanili Odbor za ekonomske in monetarne zadeve. Kot je omenila gospa Berès, bo z njimi seznanjen tudi gospod De Larosière, tako da bo njegova skupina lahko svoje ugotovitve predstavila v določenem roku, povedano drugače, v marcu.

  Zsolt László Becsey, v imenu skupine PPE-DE. – (HU) Hvala vam za besedo, gospod predsednik. Soočeni smo z žalostnimi okoliščinami, saj moramo razpravljati o zahtevi za takojšnjo pomoč. Vendar pa želim povedati, da lahko podam pozitivno pripombo, saj je Evropska unija po dolgem iskanju – kar vsekakor ni bilo lahko opravilo – končno našla člen 119 in pravno podlago za zagotovite takšne pomoči. Dolgo časa po tem, ko so pričele prihajati novice iz Madžarske, niso mogli najti pravne podlage, da bi takšno pomoč zagotovili.

Preden gremo naprej, najprej preučimo razloge za to. Eden izmed razlogov je konvergenca – kot smo včeraj razpravljali – oziroma pomanjkanje konvergence. V zadnjih letih ni bilo nobenih ponovnih naložb v pretok kapitala iz vzhoda na zahod znotraj EU, posledično obstaja ogromen odtok kapitala iz vzhodnih v zahodne države članice. To pomeni, da se soočamo z nenehno neuravnoteženostjo plačil, ki bodo še naprej preprečevale pravo konvergenco.

Drug problem je v tem, da je sistem nadzora več kot očitno nepopoln, saj državam, ki ne uporabljajo evra, enostavno omogoča kopičenje dolga v tujih valutah. Če sem pravilno slišal, Evropska unija do sedaj ni imela popolne pristojnosti – čeprav ima po mojem mnenju pomemben glas –, da bi tem državam povedala, naj „bodo previdne, naj ne dopustijo prebivalstvu in podjetjem, da si nakopičijo neskončne in nerazumne dolgove v tuji valuti, saj bi lahko zašli v težave v primeru krize“ in tako je res prišlo do problema.

Zaradi tega mora biti nadzor razširjen tako, da bo zajemal tudi to in bi morali razširjen že dolgo nazaj, saj kot sem rekel, ima Komisija močan glas v srednji in vzhodni Evropi ter lahko spregovori.

Sedaj je nastala kriza. Madžarska vlada je najprej stekla k Mednarodnemu denarnemu skladu (MDS) zaradi strahu, to vemo, vendar trdijo, da so se skušali obrniti tudi na EU, ter da je le ta kasneje sistematično poskušala najti pravno podlago. Vlada prav tako trdi, da nima na voljo dovolj sredstev, da bi analizirala krizo. Potem jih pa ustvarimo. Ne bi se smelo zgoditi, da bi se morali vsi zanesti na MDS, kadar potrebujejo analizo krize. Kaj si bo mislil preostali svet o nas, če bomo poskušali uporabiti sredstva MDS za reševanje države članice z 1-1,5 milijona prebivalcev zaradi neustrezne plačilne bilance?

Krizni mehanizem ne bo deloval, če mora sistem v času krize prekiniti odtekanje kapitala iz države, ki ni v evrskem območju, na primer v monetarni sferi, saj ravno šele takrat pride do pravega odtekanja. Celo Evropska centralna banka ne more storiti veliko, saj kljub kritju v forintih ne želi pomagati pri likvidnostnih težavah, čeprav je bilo vse, kar je Madžarska potrebovala, likvidnost v tuji valuti, saj banke niso bile močno zadolžene.

Kar se tiče poročila o Madžarski, se je njena analiza za leto 2006 začela z izboljševanjem razmer. Nekoliko me to spominja na Černobil leta 1986, ko so prvi dan sporočili, da ni nobenega problema, nato pa so se razmere nenehno izboljševale. Na koncu naj je zaskrbelo, da bo prišlo do negativnega sevanja. Tudi v tem primeru vsi pozabljajo. Začeli smo s tem, kar se je zgodilo od leta 2006, od takrat pa opažamo resno pomanjkanje nadzora pretoka valut.

Želim pripomniti, da se zdi zgornja omejitev 25 milijard EUR precej nizka. Že od vsega začetka velja, da želimo sodelovati z MDS, medtem ko si je težko predstavljati bolj strašne razmere, kot zanašati se na MDS.

Za Evropski parlament bi bilo seveda zelo pomembno, če bi sodeloval, istočasno pa hitro ukrepal. Po mojem mnenju se to dvoje sedaj dogaja sočasno in zaradi tega sem hvaležen Komisiji, kot tudi Parlamentu. Kljub temu pa želim ponoviti, da moramo vzpostaviti mehanizem, ki bo preprečil ponavljanje različnih nesreč, do katerih je prišlo v zvezi z madžarsko krizo in ki nikakor niso pripomogle k ugledu Evropske unije ter srednje in vzhodne Evrope. Hvala vam za besedo, gospod predsednik.

  Szabolcs Fazakas, v imenu skupine PSE. – (HU) Hvala vam za besedo, gospod predsednik. Komisar, gospe in gospodje, ker sem član Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, mi dovolite, da se vprašanja, o katerem razpravljamo, dotaknem iz druge perspektive. Lanskoletna finančna kriza v Ameriki je letos dosegla Evropo in do samih temeljev pretresla naše finančne trge, za katere smo verjeli, da so stabilni.

Namesto uvedbe enotne rešitve EU, smo se lahko šele po dolgem omahovanju lotili krize z individualiziranim, usklajenim odzivom, ki stane nekaj milijard evrov na državo. Te individualne nacionalne rešitve ne morejo predstavljati načina za reševanje krize v novih državah članicah EU, kjer same ne morejo zagotoviti več milijard evrov. Ker njihove banke niso bile vpletene v dvomljive, špekulativne čezmorske transakcije, so te države na začetku verjele, da jih ta mednarodna kreditna kriza mogoče ne bo prizadela.

Pomanjkanje likvidnosti in kriza zaupanja, ki sta spremljali mednarodno finančno krizo, pa sta močno pretresli finance teh držav, ki so odvisne od tujega kreditiranja, špekulativni napadi na nacionalne valute pa so še dodatno prispevali k tej turbulenci. V teh razmerah je bilo za nove države članice pomembno, da ne prejmejo le moralne, ampak tudi konkretno, oprijemljivo pomoč s strani Evropske unije in da EU razširi svojo zaščito tudi na tiste države, ki se niso pridružile evrskemu območju.

To ni le solidarnost, navdihnjena s temeljno evropsko vrednoto, ampak skupni evropski interes, da bi se izognili verižnemu učinku s preprečevanjem, da ne bi postala insolventna niti ena banka, kaj šele celotna država.

Ob upoštevanju tega dejstva, sedaj skušamo dvigniti aranžma z 12 milijard EUR na 25 milijard EUR. V tem kontekstu je Evropska centralna banka Madžarski, ki jo je kriza na denarnih trgih najbolj prizadela, ponudila rešilni paket v višini 6,5 milijard evrov. To je bila zelo poštena in dostojanstvena rešitev, saj Madžarska ni bila le na čelu reforme in evropskega združevanja več desetletij, ampak je od lanskega leta imela tudi približno 10 % proračunski primanjkljaj v skladu s konvergenčnim programom, sprejetim leta 2006; od takrat se je ta program izvajal sistematično in v tem letu je bil primanjkljaj zmanjšan na 3 %.

Da bi se lahko proces konsolidacije, ki ga zahteva EU, nadaljeval, je potrebna pomoč s strani mednarodnih finančnih ustanov. Kot posledica finančne in kreditne krize se sedaj celotno svetovno gospodarstvo sooča s težavami; kljub temu se posamezne države članice EU skušajo spopasti z njimi s pomočjo lastnih instrumentov in v skladu s svojimi specifičnimi cilji. Da nove države članice, ki nimajo na voljo takšnih instrumentov, ne bi izgubile v tem procesu, Evropa, če želi krizo preživeti skupaj, ne potrebuje le usklajevanja trenutnih ukrepov, ampak tudi sprejetje skupne evropske strategije v boju proti gospodarski krizi.

Upam, da ta finančni reševalni paket predstavlja prvi klin na tej lestvi in da bomo, po tem ko bo sprejet, lahko vsa skupna prizadevanja osredotočili na reševanje krize realnega gospodarstva. Hvala za besedo.

  Zbigniew Krzysztof Kuźmiuk , v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, govorim v imenu skupine UEN o uredbi Sveta o ustanovitvi aranžmaja za zagotavljanje srednjeročne finančne pomoči državam članicam EU in želim opozoriti na naslednja vprašanja: prvič, razmere na svetovnih finančnih trgih imajo vse večje negativne posledice na realno gospodarstvo, pri tem pa lahko pričakujemo, da bo v letu 2009 BDP padel v ZDA in v številnih najrazvitejših državah Evropske unije.

Drugič, ker te države predstavljajo glavni trg za nove države članice EU, to ogroža njihovo gospodarsko rast in bo zaradi tega to imelo negativne posledice na njihove plačilne bilance. Tretjič, zaradi tega moramo vsekakor podpreti dvig zgornje omejitve finančne pomoči Skupnosti na 25 milijard EUR za vsako državo članico, ki ni v evrskem območju, saj bo le s tako visoko zgornjo omejitvijo mogoče zagotoviti učinkovitost kakršne koli pomoči, ki jo odobri Skupnost.

Četrtič, če država članic izven evrskega območja nemudoma potrebuje finančno pomoč, morajo Svet, Evropska komisija in Parlament dovolj hitro ukrepati, da to ne bi negativno vplivalo na zaupanje v njihovo učinkovitost.

Petič in zadnjič, pozdravljamo hiter odziv Evropske komisije na finančne potrebe Madžarske, ki je dobila pomoč, kljub temu, da se je najprej obrnila na Mednarodni denarni sklad in ne na Evropsko komisijo.

  Nils Lundgren, v imenu skupine IND/DEM. – (SV) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, ko sem prebral temo, o kateri sedaj razpravljamo, glede problema povezanega s plačilno bilanco, sem se počutil kot Marcel Proust z magdalenico v Iskanju izgubljenega časa. V pristopu k reševanju tega problema je mogoče zaznati okus petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Problem plačilnih bilanc? To je nekaj, za kar bi morali rezervirati 25 milijard EUR. Le zakaj bi to storili? Ali to počnemo danes? To je namenjeno za tiste države, tiste revne države, kot to jaz razumem, ki so v EU, niso pa v monetarni uniji in ki jih bo mogoče treba rešiti pred usodo, ki je hujša od smrti: problem plačilnih bilanc. To je seveda povzročila Evropska unija sama. To, o čemer sedaj razpravljamo, ne obstaja več.

Moja država, Švedska, je del EU in jo vdano podpira, ter izvaja vse, kar je tam sprejeto, veliko bolje, kot večina drugih držav, vseeno pa se nismo pridružili monetarni uniji. Po mojem mnenju je bil to pametno. Če bi sedaj na Švedskem imeli težave, ali bi imeli problem plačilnih bilanc? Odgovor se seveda glasi, da ne. Vsekakor si je mogoče predstavljati, da bi Švedska začela slabo upravljati svoje gospodarstvo in doživela veliko višjo stopnjo inflacije in povečanja plač, kot druge države. Kaj bi se zgodilo potem? Ali bi imeli problem plačilnih bilanc? Ne, ampak bi kot posledica tega padla vrednost švedske krone. Nič drugega se ne bi zgodilo. Tako je tudi v drugih državah, ki so v enakih razmerah, na primer v Združenem kraljestvu.

Kje je potem problem? Problem je v tem, da če so te države članice Evropske unije – kar bi morale biti – niso pa članice monetarne unije – kar ne bi smele biti – potem jih je treba prisiliti, kot nameravate, da ohranjajo fiksen menjalni tečaj z evrom. Najslabši možni primer je, da te prisilijo k ohranjanju fiksnega menjalnega tečaja s svojimi najpomembnejšimi trgovinskimi partnerji. Jasno je, da če država slabo upravlja svoje gospodarstvo, bo imela višjo stopnjo inflacije in bo deležna strukturnega zaostajanja v svojih najpomembnejši izvozni industriji, njen izvoz bo upadel, povečal pa se bo uvoz. Nenadoma se pojavi vprašanje, kako to financirati?

Vendar pa gre tu za popolnoma umetne razmere. Zelo staromodno je, da se države, ki niso članice monetarne unije, odločijo za fiksni menjalni tečaj, potem pa jih mora reševati Mednarodni denarni sklad, EU ali kdor koli drug. Zakaj se mora to dogajati? Gre za obliko gospodarske politike, ki je v celoti zastarela. Ali država vstopi v monetarno unijo – kar je lahko v nekaterih primerih pravilno, se strinjam – ali pa ostane zunaj, ter še naprej uporablja svojo neodvisno monetarno politiko in skrbi sama zase. Če država skrbi sama zase, se ne bo zgodilo nič posebnega. Če slabo upravlja, bo padla vrednost valute in stvari se bodo izravnale. Tudi to ni posebej nevarno.

Zato želim izpostaviti, da medtem ko razpravljamo o tem, ali bi morali v ta namen rezervirati 25 milijard EUR, to sploh ni potrebno. Gre za problem, ki smo ga ustvarili sami, oziroma, ki ste ga ustvarili sami. Prenehajte s tem. Tiste države, ki so članice EU, vendar niso vstopile v monetarno unijo, morajo ohraniti režim z drsečim menjalnim tečajem. Potem bo problem izginil.

  Sergej Kozlík (NI). – (SK) Omejitev medsebojne pomoči državi članici EU, ki ni članica evrskega območja in ki se sooča s težavami plačilne bilance ali se sooča z resnimi problemi, ki so posledica nestabilnosti v njenih plačilnih bilancah, trenutno znaša 12 milijard EUR. Primera Danske in Madžarske kažeta na to, da so lahko posledice finančne krize v nekaterih državah tako velike, da bi, če pride do takšne krize širšega obsega, bila ta omejitev prenizka.

Zaradi tega želim poudariti, da kot glavni razlog za povečanje te omejitve ne štejem širjenja Evropske unije ali večanja števila držav, ki niso v evrskem območju, ko je navedeno v obrazložitvenem poročilu. Zavedati se moramo, da so finančne težave v nekaterih državah članicah predvsem posledica nedoslednih gospodarskih in socialnih politik. Ti problemi so se zaradi finančne krize še poslabšali in postali izrazitejši, ter tako povzročili pritiske na povečane ravni pomoči. Madžarska je tipični primer.

Podpiram povečanje omejitve glede srednjeročne pomoči na 25 milijard EUR. Prav tako podpiram mnenje Evropskega parlamenta, da ni nobene potrebe po vzpostavljanju posebnega procesa, ki bi Komisiji omogočal, da ponovno preuči to omejitev izven običajnih postopkov odločanja. Verjamem, da bo takšen pristop ohranil visoke ravni prizadevnosti v sistemu pomoči, hkrati pa bo zagotavljal dovolj prostora za ukrepanje.

To omenjam zaradi tega, ker je Madžarska šolski primer, saj njeno politično vodstvo dolgo časa ni bilo sposobno odločiti glede reforme in ukrepov za oživljanje. V zaključni analizi lahko sprejetje in izvajanje takšnih ukrepov prav tako zmanjša vpliv finančne krize v tej državi in zmanjša potrebo po finančni pomoči s strani Evropske unije.

Po drugi strani pa moram braniti Madžarsko zaradi dejstva, da nova pravila za finančne trge ne smejo dopuščati prekomernega toka likvidnosti iz podružničnih bank v banke matere in da je treba ohraniti ustrezno stopnjo nadzora nad nacionalnimi centralnimi bankami.

Res je, da tisti, ki v naglici ukrepa, lahko dvakrat preplača, prav tako pa drži, da tisti, ki v naglici sprejme, ne bo vedno odplačal pravočasno ali v celoti. Zato je ključnega pomena, da sistem določi jasna pravila glede pomoči, ki temeljijo na režimu ukrepov oživljanja, ki se nanaša tako na časovne razporede, kot tudi na trenutne probleme.

  Dariusz Rosati (PSE). - (PL) Gospod predsednik, komisar, naj se najprej na kratko odzovem na dve izjavi, ki jih je podal kolega poslanec. Prvič, rad bi izpostavil, da se od držav, ki niso v evrskem območju, ne zahteva, da ohranjajo fiksni menjalni tečaj z evrom. Poljska je primer države z drsečim menjalnim tečajem. Drugič, povedal bi rad, da lahko kriza zaradi medsebojnih negativnih vplivov prizadene celo državo, ki ima odlično notranjo politiko in ne dela napak. Seveda so razmere na Madžarskem veliki meri posledica nepravilne vladne politike, vendar pa je Madžarsko prizadel tudi beg kapitala, kar pa ni bila posledica razmer na Madžarskem, ampak zunanjih razlogov.

Komisar, želim podpreti predlog Komisije. Zdi se mi, da upošteva dejstvo, da smo vsi na enotnem trgu in da so razmere v posameznih državah pomembne za druge države. Zaradi tega se moramo zavedati vezi, ki nas povezujejo in imeti občutek za skupno odgovornost do naših partnerjev. Predlog je tudi izraz evropske solidarnosti, ki bi morali biti med glavnimi vrednotami, na katerih temeljijo naši ukrepi.

Znesek 25 milijard EUR, ki ga je predlagala Komisija, se zdi razumen, čeprav lahko pride tudi do razmer, v katerih bo potrebno več denarja in zato prav tako podpiram predlog o podelitvi pravice Komisiji, v skladu s katero bi lahko ponovno preučila zgornjo omejitev, kadar je to nujno potrebno. Moje mnenje je, da bi bila uporaba celotnega postopka, ki bi vključeval soglasje Parlamenta ali parlamentarno posvetovanje, nepraktična v takšnih razmerah. Predpostavimo, da do krize pride poleti, ko Parlament ne zaseda. Težko si je predstavljati, da bi čakali šest tednov, da bi Parlament ponovno zasedal, preden bi pomagali določeni državi. Zaradi tega podpiram predlog Komisije, ki ji podeljuje pravico do dviga zgornje omejitve v zelo kratkem časovnem obdobju.

Naj prav tako povem, da predlog ne vsebuje sklicevanja na morebitno ukrepanje s strani Evropske centralne banke. Banka je Madžarski odobrila posojilo. Ta ukrep mora biti usklajen in po mojem mnenju, bi sklicevanje moralo biti vključeno. Menim, da se predlog ne bi smel sklicevati na člen 100 Pogodbe. Člen 100 obravnava precej drugačne razmere in bi zaradi tega moral biti obravnavan posebej.

PREDSEDSTVO: Edward McMillan-Scott
podpredsednik

  Edit Herczog (PSE). – (HU) Hvala vam, gospod predsednik. Komisar, gospa Berès, ravno zaradi načela solidarnosti je Evropa več, kot zgolj gospodarska povezava in ravno to načelo ji omogoča, da kaže lastnosti močne politične skupnosti. Ko se je kriza začela, se je za trenutek zdelo, da se bo Evropa gospodarsko in socialno razdelila na dva dela, zahvaljujoč hitremu in učinkovitemu ukrepanju Komisije pa smo lahko to preprečili.

Madžarska je za pomoč najprej zaprosila Evropsko unijo. Vendar pa 20 milijard EUR, ki smo jih potrebovali v pomoči ali financiranju, ne bi bilo mogoče pridobiti samo iz tega vira.

Gospe in gospodje, rada bi se zahvalila komisarju in Evropskemu parlamentu za hiter odziv, za solidarnost naših kolegov, kar kaže na to, koliko pomeni biti Evropejec. Hvala za vašo pozornost.

  Harald Ettl (PSE). – (DE) Gospa predsednica, predlog, ki se nanaša na spremembo uredbe o zagotavljanju pomoči državam članicam, ki niso del evrskega območja, z namenom povečanja zgornje omejitve z 12 na 25 milijard EUR, če se bodo znašle v resnih težavah plačilne sposobnosti, je bil pripravljen v zadnjem trenutku.

Glavna zahteva za zagotavljanje, da bodo ti na hitro sprejeti ukrepi delovali, je, da EU ne bo ponovila napak Mednarodnega denarnega sklada (MDS) v zvezi z nasprotnim povpraševanjem. To, da je gospod Strauss-Kahn pri MDS še ne pomeni razumne politike. Še predobro poznamo šok terapije v starem neoliberalnem slogu, ki so se uporabljale v državah, razdejanih zaradi kriz.

Prav tako dobro poznamo tiste, ki so od tega imeli dobiček. Upam, da bo z uporabo orodja EU, ki temelji na primeru Madžarske, mogoče doseči trajnejšo stabilnost. EU mora na primeru Madžarske predvsem spoznati, da je madžarskega ministrskega predsednika v zvezi s stabilnostnimi in reformnimi ukrepi ovirala konzervativna opozicija. Stabilnost na Madžarskem vsekakor ne bo dosežena z brzdanjem socialnih izdatkov, socialnih izdatkov, ki tako ali tako niso previsoki, to bo pomagalo le protievropskim desničarskim populistom. Da, Madžarska je bila obremenjena, predvsem zaradi hitre devalvacije forinta, za kar so bili deloma odgovorni tudi hedge skladi.

MDS je v primeru Islandije dokazal, da še vedno uveljavlja šok terapije, na primer z nalaganjem visoke osnovne obrestne mere, kar škoduje nacionalnemu gospodarstvu, v tem primeru nacionalnemu gospodarstvu Islandije. Komisar, prosim upoštevajte, da ne želim, da bi bila moja soseda Madžarska pahnjena v socialni konflikt zaradi korektivnih ukrepov, kot so ti, ki temeljijo na nasprotnem povpraševanju. Madžarska potrebuje s strani Evropske unije spodbudne ukrepe, ki temeljijo na izboljšanju zaupanja, in ki ne bodo v pomoč le Madžarski, ampak vsem nam.

  Paul Rübig (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, menim, da ta razprava poteka ravno ob pravem času.

Spomnil bi vas rad, da je Madžarska država, ki je v največji meri izkoristila proračunski primanjkljaj: minus 5 %. To nam daje vedeti, da ima stabilnost v tej državi tudi politično ozadje. Nobenega smisla nima, da v prihodnje zapustimo državo – nenazadnje se to nanaša na vse davkoplačevalce – zaradi tveganj, povezanih z nekaterimi dejavnostmi. V tem primeru se popolnoma strinjam z gospodom Ettlom, da ne moremo obremeniti davkoplačevalcev s tveganji hedge skladov in izvedenimi finančnimi inštrumenti, saj bi to pomenilo omejeno kupno moč.

Ravno to pa rabimo na Madžarskem: večjo kupno moč. Potrebujemo ljudi, ki bodo ponovno vlagali v državo in podjetja, to pa pomeni, da potrebujemo znižanje davka, tako da bodo naložbe ponovno možne in ne le za podjetja, ampak predvsem za zaposlene. Prepričan sem, da so moji sklepi pravilni. Odločilni dejavniki so v tem, da so odobreni dodatki, na primer za ukrepe za večjo energetsko učinkovitost, da so podeljene naložbene nagrade in da se izvede ustrezna progresivna devalvacija.

Komisarja Kovácsa, ki prihaja z Madžarske želim pozvati k vzpostavitvi ustreznih pobud na evropski ravni.

  Mairead McGuinness (PPE-DE). - Gospod predsednik, iz svoje pisarne, kjer sem spremljala razpravo, sem prišla v Parlament samo zaradi tega, da bi izrazila širše stališče.

Na Irskem imamo zaradi finančne krize jamstveno shemo bank, v EU pa je sedaj več enotnosti glede tega, kako se spopasti s tem problemom. Vendar smo sedaj spoznali, da bo naše banke treba ponovno dokapitalizirati, verjetno bo to še bolj nujno, kot smo sprva predvidevali. Želim izraziti upanje, da se bo to zgodilo, saj imamo resen problem, kot je povedal prejšnjih govornik. Potrebujemo ljudi, ki bodo trošili in vlagali, vendar pa ni na voljo kreditnih linij. Najpomembnejše je, da se hitro zgodi nekaj, kar bi povrnilo zaupanje in kapital v bančni sistem.

  Marian Zlotea (PPE-DE) . – (RO) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, veseli me lahko danes zvečer razpravljamo o tako pomembnem vprašanju, gospodarskih kriz, ki ni prizadela le držav članic, ampak ves svet.

Zato moramo najti rešitev za ta problem. Vzajemna podpora držav članic mora biti eden izmed korakov, ki jih bomo izvedli v tej smeri. Ker želimo, da države članice uporabijo ta sklad, kadar je to potrebno, moramo pozdraviti odločitev, ki so jo sprejeli evropski politični vodje na vrhu prejšnji teden.

Prepričan sem, da je treba sklad evropske finančne pomoči za države članice povečati na vsaj 25 milijard EUR iz enega razloga: rešiti moramo tržno gospodarstvo. Preden zaključim, želim izraziti svoje zaupanje, da bomo izvedli ukrepe, ki so potrebni za premagovanje te krize, tako na evropski, kot tudi na svetovni ravni. Nujno moramo najti vire, ki so potrebni za odpravljanje problemov, s katerimi se bodo soočali naši državljani, kot je brezposelnost. Vsi želimo najboljše za EU.

  Margarita Starkevičiūtė (ALDE). - (LT) Rada bi se zahvalila komisarju, ker je danes povsem pravilno izpostavil, da je ta problem povezan z vprašanjem, kako prost pretok kapitala uskladiti s stabilnostjo makroekonomske države. Ni mi všeč, ko moji kolegi poslanci govorijo, da je to problem za revne države Evropske unije. Gospe in gospodje, če bi gospodarstvi Nemčije in Francije rasli za 2 in 3 odstotke, to ne bi predstavljalo nobenega problema za tiste izmed nas, ki smo vključeni v skupni trg. Če je torej potreben neke vrste paket, kot spodbuda za državna gospodarstva, bi ga morale izvesti omenjene države in v tem primeru ne bi govorili o stabilizacijskih skladih. V resnici tega denarja ne potrebujemo, vendar zagotavlja, da bo skupni evropski trg dobro deloval in rasel. Če obstajajo takšna zagotovila, ki jih je treba doseči s skupnimi prizadevanji, potem bodo rešeni vsi problemi.

  Joaquín Almunia, član Komisije. – (ES) Gospod predsednik, poslancem se želim zahvaliti za podporo, ki so jo v večini govorov izrazili glede odločitev in predlogov Komisije v vezi s tem vprašanjem.

Rad bi podal tri kratke pripombe na tri vprašanja, ki ste jih izpostavili v vaših govorih. Prvič, tudi sam sem zaskrbljen, tako kot gospod Becsey glede tveganj za družine in podjetja, ki se zadolžijo v tujih valutah v državah, kjer imajo drseči menjali tečaj in kjer so izpostavljeni tveganju prekomernega nihanja tega menjalnega tečaja, kot se je to zgodilo na Madžarskem. Gospod Becsey pozna mojo zaskrbljenost, saj se o proračunskem in gospodarskem nadzoru, ki ga izvajamo v Komisiji včasih premalo sliši, posveča premalo pozornosti ali pa nima želenega učinka, kadar podamo tovrstne pripombe glede tveganja.

Verjamem, da smo učinkovitejši v proračunskem nadzoru. Primer Madžarske je v tem smislu zelo pozitiven, glede na večje proračunsko prilagajanje, ki je v državi potekalo od leta 2006 do sedaj. Vendar pa na drugi strani nismo imeli uspeha z vidika tveganj, ki jih predstavlja zadolževanje v tujih valutah. Upam, da bodo od sedaj naprej, glede na okoliščine, ne samo v Madžarski, ampak tudi v drugih državah EU, zaradi krize in prekomernega nihanja številnih finančnih kazalnikov, predvsem menjalnih tečajev, tovrstne pripombe in priporočila deležna večje pozornosti.

Gospod Lundgren ni več prisoten, vendar je podal pripombe, ki so bile v celoti nepravilne. Kritiziral je Madžarsko in Komisijo, ker je Madžarski priporočila, naj ima fiksen menjalni tečaj, v resnici pa so razmere ravno nasprotne. Z drugimi besedami, menjalni tečaj na Madžarskem je drseč in prekomerno nihanje menjalnega tečaja ja poslabšalo težave in predstavlja enega izmed dejavnikov, ki so povzročili krizo in so pripeljali do potrebe po zahtevanju pomoči. Preden ljudje kritizirajo, bi morali zagotoviti, da te kritike temeljijo na pravilnih in ne na popolnoma napačnih informacijah. Če bi gospod Lundgren ostal do konca te razprave, bi spoznal, da so bile njegove informacije popolnoma napačne. Ker ni prisoten, upam, da mu bo to povedal kdo izmed vas.

In zadnje, v zvezi s pripombami, ki jih je podal gospod Rübig o primanjkljaju, ni res, da ima Madžarska 5 % primanjkljaj, saj je bil znatno zmanjšan. V letu 2008 bo primanjkljaj zagotovo pod to vrednostjo, dejansko bo pod 3 % v zavezi, ki jo je podala Madžarska, kot pogoj za to pomoč, pa znaša ciljni primanjkljaj za naslednje leto 2,6 %. Če bo torej ta cilj izpolnjen – in upam, da bo – se bo Madžarska morala soočiti z drugo vrsto problema. Nedvomno se bo morala soočiti s tem in bo žal še naprej morala to početi, vendar v naslednjem letu vsaj ne bo imela prekomernega primanjkljaja.

  Pervenche Berès, poročevalka. − (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, imam štiri pripombe.

Prva je ta, da nas komisar poziva, da podamo hiter, prožen odgovor na vsako takšno novo zahtevo. Prepričana sem, da je Evropski parlament dokazal, da je tega sposoben. Danes sprejemamo mejno vrednost 25 milijard EUR, da bi spremenili uredbo o odgovornosti iz leta 2002, če poznamo pogoje za pogajanja s Svetom, vendar pa dokazujemo, da smo odprti in pripravljeni za, žal, iskanje drugih scenarijev.

Z drugo pripombo bi vas rada opozorila, da je za nas ena izmed lekcij v tej fazi evropskega povezovanja, da se vsaka država članica, ne glede na to ali je v evrskem območju ali ne, za solidarnost, za razpravo, najprej obrne na Evropsko unijo. Upam, da je to danes jasno vsem, vsem institucijam in vsem državam članicam.

S tretjo pripombo bi rada izrazila, da sem zadovoljna z zavezo Komisije, da bo javno, ozirom najprej preučila, nato pa javno, tako v našem Odboru za ekonomske in monetarne zadeve, nato pa še v skupini gospe de Larosière, predstavila lekcije, ki naj bi se jih naučili iz razmer, nastalih na Madžarskem.

V zadnji pripombi bi rada omenila, da smo v tej krizi vsi verjeli, da bosta obstajala dva kanala, preko katerih se bo širila kriza, zapleteni finančni trgi na eni strani in realno gospodarstvo na drugi strani.

Sedaj vidimo, da obstaja tudi tretji kanal, prek katerega se bo kriza širila in sicer gibanje kapitala, ki lahko vpliva tudi na enostavnejše, manj nepregledne finančne trge. Prav zaradi tega je medsebojno prepletanje realnega gospodarstva in finančnih trgov tako pomembno in po mojem mnenju njegovega obsega še nismo v celoti dojeli. Žal vsak dan odkrivamo več in več in soočamo se z vprašanjem, pri katerem moramo pokazati prožnost ter skupinsko razumnost, da bi našli primerne rešitve.

Menim, da je Parlament ponovno pokazal svojo sposobnost in željo, da prispeva k iskanju primernih rešitev na vsak nov vidik te krize, ob tem pa upam, da bomo končno našli tudi tisto, kar bo našemu gospodarstvu omogočilo, da se sooči z izzivi, ki jih prinašajo ti težki časi.

  Predsednik. − Skupna razprava se je zaključila.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 20. novembra 2008.