Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Dobesedni zapisi razprav
Sreda, 19. november 2008 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

6. Slavnostna seja - Sir Jonathan Sacks
Video posnetki govorov
Zapisnik
MPphoto
 

  Predsednik. − (DE) Veliki rabin Sacks, gospa Sacks, komisar, gospe in gospodje, v veliko čast in veselje mi je, da lahko pozdravim vodjo judovske verske skupnosti v Veliki Britaniji in njegovo ženo v Evropskem parlamentu v Strassbourgu na tej slavnostni seji, kot del dejavnosti v evropskem letu medkulturnega dialoga 2008. Lep pozdrav v evropskem parlamentu, Sir Jonathan!

(Aplavz)

Kot prvi gost v letu medkulturnega dialoga je imel govor na našem plenarnem zasedanju sirski veliki mufti Sheikh Ahmad Badr Al-Din Hassoun. V tem letu smo prav tako imeli priložnost prisluhniti nagovoru ekumenskega patriarha iz Konstantinopla, Bartolomeja I. Po vašem današnjem govoru bomo slišali govore predstavnikov judovstva, krščanstva in islama.

Vsaka od teh religij je dala svoj edinstven prispevek k oblikovanju današnje evropske družbe in njenih odlik. Isto velja za humanizem in razsvetljenstvo. Čeprav živimo v sekularnih družbah, kjer sta cerkev in država jasno ločeni, je treba priznati pozitivno vlogo, ki jo v naših družbah igra organizirana religija.

To se ne nanaša samo na fizični prispevek na področjih, kot so izobraževanje, zdravje in storitve socialnega skrbstva, ampak v enaki meri tudi na razvoj naše etične zavesti in oblikovanja vrednot. Evropska unija je skupnost vrednot in najosnovnejša med njimi je notranje dostojanstvo vsakega človeka.

Veliki rabin, poznani ste kot veliki avtor in profesor, neprekosljiv učenjak in eden od vodilnih predstavnikov judovske vere na svetu. Velikokrat ste pisali o nevarnosti, ki jo naši družbi predstavlja obuditev antisemitizma.

Prejšnji teden smo v Evropskem parlamentu v Bruslju imeli zelo posebno spominsko svečanost, ki smo jo organizirali skupaj z Evropskim judovskim kongresom, posvečeno 70. obletnici Kristalne noči. Ob tej priložnosti sem izpostavil, da smo v Evropski uniji odgovorni in dolžni zoperstaviti se, brez izjeme in brez popuščanja, vsem oblikam ekstremizma, rasizma, ksenofobije in antisemitizma ter braniti demokracijo, varovanje človekovih pravic in človeško dostojanstvo po vsem svetu.

Veliki rabin, v vaši knjigi The Dignity of Difference – in na tej točki bom zaključil –, ki ste jo napisali eno leto po grozljivih dogodkih 11. septembra 2001, ste načeli eno od temeljnih vprašanj današnjega časa, in sicer: ali lahko vsi skupaj živimo v miru in, če lahko, kako? Sedaj pa mi je v veliko veselje in čast, da lahko povabim Velikega rabina judovske verske skupnosti, da nas nagovori.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  Sir Jonathan Sacks, Veliki rabin judovske verske skupnosti v Veliki Britaniji. − Gospod predsednik, poslanci Evropskega parlamenta, zahvaljujem se vam za čast, da vas lahko danes nagovorim, še bolj pa se vam zahvaljujem, da ste dali to pomembno pobudo za medkulturni dialog. Vse vas pozdravljam, posebej pa vašega vizionarskega, modrega in zelo humanega predsednika, Hans-Gerta Pötteringa. Če smem – in upam, da bo to danes moja edina kršitev ločitve cerkve in države, vere in politike –, molim in dajem svoj blagoslov, da bo Bog blagoslovil vas in vaše delo. Hvala.

Govorim kot jud z najdaljšo neprekinjeno kulturno prisotnostjo v Evropi. Najprej bi nas želel spomniti, da je bila evropska civilizacija rojena pred 2 000 leti iz dialoga, in to dialoga med največjima kulturama antike: starogrško in biblično izraelsko – med Atenami in Jeruzalemom. Združilo ju je krščanstvo, katerega religija je prišla iz Izraela, vendar so njegove svete knjige bile napisane v grščini, in to je bil dialog, ki je služil kot temelj za nastanek Evrope. Nekateri največji trenutki v evropski zgodovini v teh vmesnih 2 000 letih so bili rezultat dialoga. Omenil bom le tri.

Prvi se je zgodil med 10. in 13. stoletjem v al-Andalusi, z velikim kulturniškim gibanjem, ki so ga začeli Omajadi v Španiji. Začelo se je z islamskim dialogom, katerega začetniki so bili misleci, kot Averroës, s filozofsko dediščino Platona in Aristotla. Islamski dialog je navdihnil judovske mislece, kot je Moses Maimonides, in judovski dialog je navdihnil krščanske mislece, najbolj znan je bil Aquinas.

Drugi veliki trenutek medkulturnega dialoga se je zgodil na začetku italijanske renesanse, ko je mlad krščanski intelektualec, Pico della Mirandola, potoval v Padovo, kjer je srečal judovskega učenjaka, rabina Elijaha Delmediga, ki ga je učil hebrejsko biblijo, talmud in kabalo v njihovih prvotnih jezikih. Iz tega dialoga izhaja najslavnejši izrek renesančnih vrednot: Picov spis O človeškem dostojanstvu.

Tretji in najpomembnejši od vseh je bil dialog med kristjani in judi po holokavstvu, navdihnili pa so ga filozofija dialoga Martina Bubra, Vatikan II in Nostra Aetate. Rezultat je bil, da po skoraj 2 000 letih odtujenosti in tragedij danes judje in kristjani živijo v medsebojnem spoštovanju kot prijatelji.

Vendar želim povedati več kot to. Ko berem hebrejsko biblijo, od vsega začetka slišim klic Boga k dialogu. Pozornost bi želel usmeriti na dva odlomka. Nisem prepričan, kako bo s prevodom, zato upam, da bodo ga razumeli tudi tisti, ki poslušajo prevod. Pozornost želim usmeriti na dva odlomka iz uvodnih poglavij biblije, katerih pomen je bil 2 000 let izgubljen s prevodom.

Prvi nastopi, ko Bog vidi, da je prvi človek osamljen in sam, zato On ustvari žensko. In moški, ko prvič vidi žensko, izreče prvo pesem v bibliji: „To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa. Ta se bo imenovala móžinja /Aisha/, kajti ta je vzeta iz /Aish/, moža.“ Na prvi pogled gre za zelo enostavno pesem. Tudi zveni nekoliko prezirljivo, kot bi bil moški prva stvaritev in ženska samo naknadna. Vendar pravi pomen leži v dejstvu, da je biblična hebrejščina poznala dve besedi za moškega in ne ene. Ena je Adam in druga Aish.

V verzu, ki sem ga citiral, se v Bibliji prvič pojavi beseda „Aish“. Poslušajte še enkrat. Ta se bo imenovala móžinja /Aisha/, kajti ta je vzeta iz /Aish/,moža‘. Z drugimi besedami, moški mora izgovoriti ime svoje žene, še preden sploh spozna svoje ime. Reči moram „ti“, še preden lahko rečem „jaz“. Priznati moram drugega, še preden lahko resnično razumem sebe.

(Glasen aplavz)

To je prva stvar, ki jo uči Biblija: identiteta se ustvari preko dialoga.

Drugi nastopi kmalu zatem, v prvi veliki tragediji, ki doleti prva človeška otroka Kajna in Abela. Pričakujemo bratsko ljubezen. Namesto tega gre za rivalstvo med bratoma in potem umor, bratomor. In v srcu te zgodbe v Poglavju IV Geneze je verz, ki ga je nemogoče prevesti in v vseh angleških Biblijah, ki sem jih bral, verz ni preveden, temveč parafraziran.

Prevedel ga bom dobesedno in videli boste, zakaj ga nihče tako ne prevaja. Dobesedno hebrejščina pomeni naslednje: „In Kajn je rekel Abelu. Zgodi se pa, ko sta bila na polju, da se vzpne Kajn nad Abela, brata svojega, ter ga ubije.“ Takoj lahko vidite, zakaj prevod ni mogoč, ker pravi „in Kajn je rekel“, vendar ne pove, kaj je rekel. Stavek je neslovničen. Sintaksa je okrnjena. Vprašanje je, zakaj? Odgovor je jasen: Biblija na najbolj dramatičen način nakazuje, s prelomljenimi stavki, kako se je pogovor prekinil. Dialog se je izjalovil. In kaj preberemo takoj zatem? „Zgodi se pa, da se vzpne Kajn nad Abela, brata svojega, ter ga ubije“. Ali preprosto: kjer se besede končajo, se začne nasilje. Dialog je edini način za premagovanje najslabših angelov naše narave.

(Glasen aplavz)

Tako dialog priča o dvojni naravi vseh človeških odnosov, naj bo med posamezniki, državami, kulturami ali verami. Naše skupne lastnosti na eni strani in razlike na drugi. Kar imamo skupnega in kar je samo naše.

Poskušal bom povedati kar se da preprosto. Če bi si bili popolnoma različni, se ne bi mogli sporazumevati, če pa bi bili popolnoma enaki, si ne bi imeli ničesar povedati.

(Aplavz)

To je vse, kar lahko rečem o dialogu, vendar moram dodati, da samo dialog morda ni dovolj. V obdobju med poznim osemnajstim stoletjem in letom 1933 je med judi in Nemci potekal dialog, tako kot je obstajal dialog in celo prijateljstvo med Hutuji in Tutsiji v Ruandi, med Srbi, Hrvati in muslimani v Bosni in na Kosovu. Dialog nas združuje, vendar nas ne more vedno obdržati skupaj, če nas druge sile razdružujejo.

Zato želim dodati še eno besedo, ki je imela pomembno vlogo pri zdravljenju razdrobljenih družb. Ta beseda je „zaveza“. Igrala je pomembno vlogo v evropski politiki 16. in 17. stoletja v Švici, na Nizozemskem, Škotskem in v Angliji. Zaveza je bila del ameriške kulture od vsega začetka do danes, od Mayflowerske pogodbe iz leta 1920 do govora Johna Winthorpa na krovu Arabelle leta 1931, pa vse do danes. Ne vem, kaj bo povedal Barack Obama v svojem nastopnem govoru, vendar bo gotovo omenil ali namignil na koncept zaveze.

Zaveza je seveda ključna beseda hebrejske Biblije iz dveh razlogov: biblični Izrael je bil sestavljen iz 12 različnih plemen, vsaka od njih je vztrajala pri ohranitvi svoje razpoznavne identitete.

Kaj je zaveza? Zaveza ni pogodba. Pogodba se naredi za določeno obdobje in s posebnim namenom med dvema ali več stranmi, vsaka pa išče svoje koristi. Zavezo skleneta za nedoločen čas dve ali več strani, ki jih druži lojalnost in ki verjamejo, da skupaj lahko dosežejo tisto, česar nobena ne more doseči sama. Pogodba je kot posel; zaveza je kot poroka. Pogodbe pripadajo trgu in državi, gospodarstvu in politiki, kjer gre za prizorišča konkurenčnosti. Zaveze pripadajo družinam, skupnostim, dobrodelnim organizacijam, ki so prizorišča sodelovanja. Pogodba je med mano in tabo – ločenima posameznikoma –, toda zaveza je o naju – kolektivna pripadnost. Pri pogodbi gre za interese; pri zavezi za identiteto. In še temeljna razlika med družbeno pogodbo in družbeno zavezo, ki je evropska politika ni dovolj jasno opredelila: družbena pogodba ustvarja državo; družbena zaveza ustvarja družbo.

(Aplavz)

Lahko imate družbo brez države – to se je občasno zgodilo v zgodovini –, toda ali lahko imate državo brez družbe, brez česar koli, kar bi združevalo ljudi? Ne vem. Ljudi lahko združite na veliko različnih načinov: s silo, na podlagi strahu, s teptanjem kulturnih razlik, s pričakovanji, da se bodo vsi pokorili. Če pa se odločite, da boste spoštovali integriteto številnih kultur, ko spoštujete, kar jaz imenujem – kot nas je spomnil predsednik – dostojanstvo razlik, ko to spoštujete, potem za stvaritev družbe potrebujete zavezo.

Zaveza ponovno vzpostavi jezik sodelovanja v svetu konkurenčnosti. Osredotoča se na odgovornosti in ne samo na pravice. Pravice so bistvene, vendar ustvarjajo konflikte, ki jih pravice ne morejo razrešiti: pravica do življenja proti pravici do izbire; moja pravica do svobode proti tvoji pravici do spoštovanja. Pravice brez odgovornosti so drugorazredne hipoteke moralnega sveta.

(Glasen aplavz)

Zaveza nas pripravi, da razmišljamo o recipročnosti. Zaveza vsakemu izmed nas pravi: Spoštovati moramo druge, če želimo, da bodo drugi spoštovali nas; spoštovati moramo svobodo drugih, da bodo oni spoštovali našo. Evropa potrebuje novo zavezo in zdaj je čas, da jo začnemo.

(Aplavz)

Zdaj, v žarišču finančne krize in gospodarske recesije, ker se v slabih časih ljudje zavedajo, da si vsi delimo usodo.

Prerok Izaija je napovedal, da bo prišel dan, ko bodo levi in jagnjeta živeli skupaj. To se še ni zgodilo. Čeprav je bil nek živalski vrt, kjer sta lev in jagnje živela skupaj v isti kletki in je obiskovalec vprašal oskrbnika: „Kako to obvladujete?“. Oskrbnik je odvrnil: „Nič lažjega, le vsak dan potrebuješ novo jagnje!“.

(Smeh)

Vendar je obstajal čas, ko sta lev in jagnje živela skupaj. Kje je bilo to? Na Noetovi barki. In zakaj? Ne zato, ker bi prišla v Utopijo, ampak ker sta vedela, da bi drugače oba utonila.

Prijatelji, prejšnji četrtek – pred šestimi dnevi – sva s Canterburyskim nadškofom vodila misijon vseh verskih vodij v Britaniji, voditeljev muslimanske skupnosti, hindujcev, sikhov, budistov, jainistov, zaratustrijancev, skupnosti Baha’i, in skupaj smo odpotovali in preživeli dan v Auschwitzu. Tam smo skupaj jokali in skupaj molili, vedoč, kaj se zgodi, ko ne spoštujemo človečnosti tistih, ki niso kot mi.

Bog nam je dal mnogo jezikov in mnogo kultur, vendar le en svet, na katerem živimo skupaj in ki se vsak dan manjša. Naj mi, države in kulture Evrope, v vsej svoji veličastni raznolikosti, skupaj napišemo novo evropsko zavezo upanja.

(Parlament je govorniku namenil stoječo ovacijo.)

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. − Sir Jonathan, v imenu Evropskega parlamenta se vam imam čast zahvaliti za vaše pomembno sporočilo. Želel bi se vam zahvaliti za vaš velik prispevek k medkulturnemu dialogu.

Govorili ste o medsebojnem spoštovanju in priznavanju drugih. Mislim, da smo se tega naučili iz evropske zgodovine. Rekli ste, da je mnogo več tistega, kar nas združuje, kot tistega, kar nas deli. To je načelo – in s tem ste končali – naše evropske zaveze za močno, demokratično Evropsko unijo, ki temelji na dostojanstvu vsakega človeškega bitja.

Sir Jonathan, hvala za vaše pomembno sporočilo. Želim vam vse najboljše, kot tudi veri, ki jo zastopate, in mirnemu sobivanju vseh religij na naši celini in na svetu. Hvala, Sir Jonathan.

(Aplavz)

 
  
  

PREDSEDSTVO: GOSPOD McMILLAN-SCOTT
podpredsednik

 
Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov