Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 18. december 2008 - Strasbourg

13.1. Zimbabve

  Predsednica. - Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucij o Zimbabveju⁽¹⁾.

  Marios Matsakis, avtor. - Gospa predsednica, politične, gospodarske in humanitarne razmere v Zimbabveju se ves čas slabšajo, preti nevarnost širokega izbruha kolere in drugih epidemij, kar bi še dodatno poglobilo že zdaj hudo stisko prebivalstva Zimbabveja.

Popolnoma jasno je, da gospodu Mugabeju ni prav veliko do blagostanja njegovih državljanov. Veliko več mu je do življenja v osebnem razkošju in potratnosti. Gospod Mugabe je z dosedanjim ravnanjem že pokazal, da je popolnoma neprimeren za vladanje svoji deželi v sodobnem svetu. Svoj politični obstoj upravičuje z navideznim bojem proti duhovom že davno preteklega britanskega kolonialnega obdobja.

Evropejci nimamo nikakršne možnosti, da bi spravili gospoda Mugabeja k pameti. Edino možnost za njegov sestop bi pomenila korenita sprememba sedanje drže Afriške unije. Sramotno je, da ta organizacija ni bistveno bolj učinkovito in odločno posredovala že doslej. Menim, da bi morali svoje napore usmeriti na Afriško unijo in vlade držav, ki jo sestavljajo. Popolnoma jasno jim moramo dati vedeti, da so v naših očeh v celoti odgovorni za žalostno stanje v Zimbabveju in da od njih pričakujemo, četudi zelo pozno, ustrezno odločno ukrepanje, ki bo bodisi prisililo režim gospoda Mugabeja k sestopu ali ga izpostavilo resnim posledicam, ki bi lahko vključevale tudi sojenje zaradi zločinov proti človeštvu.

  Catherine Stihler, avtorica. - Gospa predsednica, tudi najhujše nočne more, ki bi se jih lahko spomnili kolegi poslanci, niso niti približno tako hude kot to, kar se dogaja ljudem v Zimbabveju. To nekoč uspešno in bogato državo je njen predsednik spravil popolnoma na tla. Država razpada – ni vodenja, ni dela, vlada hiperinflacija, ni hrane, ni zdravstva – zdaj pa se zaradi razpada kanalizacijskega omrežja širi epidemija kolere.

Pred tednom dni je predsednik Zimbabveja Robert Mugabe izjavil, da so izbruh kolere zajezili. Po njegovem so zahodne sile želele epidemijo kolere izkoristiti kot izgovor za invazijo v Zimbabve in njegovo odstavitev. Južna Afrika pa je razglasila večino območja okoli njene severne meje z Zimbabvejem za prizadeto območje, saj se bolezen širi v državo z begunci, organizacija Oxfam pa opozarja, da se lahko razmere v Zimbabveju še precej poslabšajo.

Po današnjih poročilih je umrlo že 1 111 ljudi, bolezen pa se še širi. Za kolero je obolelih 20 581 ljudi. Kolera je hudo nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija, ki okuži črevesje. Med znake bolezni spadata tudi diareja in dehidracija. Pri najhujši obliki bolezni lahko nenaden izbruh akutne vodene diareje vodi celo v smrt zaradi dehidracije in odpovedi ledvic. Zdravo odraslo osebo lahko ubije v nekaj urah.

Za ponazoritev učinkov bolezni na prebivalstvo bi rada kolegom poslancem opisala primer sina Cynthie Hunde, Munasheja. Munashe je umrl zaradi kolere malo pred prvim rojstnim dnevom. Cynthia je hodila na delo v Južno Afriko, da bi svojemu sinu zagotovila boljšo prihodnost, saj v Zimbabveju ni dela, Munasheja pa je puščala v varstvu pri svoji materi. Ko se je nekega dne vrnila domov, je Munashe umiral v naročju svoje stare matere. V intervjuju za BBC je rekla: „Počutim se tako slabo ... Zelo težko je opisati. Ko imaš sina, sanjaš o njegovi prihodnosti. Pričakovala sem, da bo ob moji vrnitvi domov tekal okoli, ampak enostavno ni bilo tako.“

Kolegi poslanci, prosim vas, podprite resolucijo, ki obsoja Zimbabve, in pomagajte nedolžnim žrtvam, kakršna je Munashe.

  Erik Meijer, avtor. - (NL) Gospa predsednica, v naših dosedanjih nujnih razpravah o Zimbabveju, 7. julija 2005 in 24. aprila 2008, sem navedel, zakaj je gospodu Mugabeju uspelo tako dolgo ostati na oblasti.

Ljudje se spominjajo nasilne preteklosti svoje domovine. Za mnoge je še vedno junak borbe za svobodo. Po takem prepričanju je vse, kar napravi, a priori pravilno. Vsakdo, ki mu nasprotuje, je, tako kot v preteklosti, sluga interesov drugih držav oziroma domače privilegirane bele manjšine. Če bi gospod Mugabe izgubil oblast, bi država spet postala kolonija, večina ljudi pa bi spet trpela diskriminacijo. Resničnost pa je drugačna.

Nenadni izbruh radikalizma pri gospodu Mugabeju pred nekaj leti, ko mu nikakor ni uspelo preurediti lastništva zemlje in je dopuščal nenehna trenja med bogatimi in revnimi, je bil namenjen predvsem pridobivanju novih pristašev med mlado generacijo, ne pa nadaljnji odtujitvi svojim starim tovarišem.

S takim pristopom si je verjetno pridobil bolj fanatične in nasilne zaveznike, nikakor pa ne podpore večine rojakov. Evropa in Amerika sta leta napačno ocenjevali stanje v Zimbabveju, s tem pa sta si nakopali sume, da imata tam kake skrite namene. Prav taka sovražna čustva pa so Mugabeju omogočala ostati na oblasti.

Zdaj, ko je že vsem postalo jasno, kako neučinkovita in katastrofalna je njegova politika, pa se odpor proti njegovemu režimu krepi. Brez pobojev in ustrahovanja ne bi zmagal na predsedniških volitvah in rahla večina, ki jo ima opozicija v parlamentu, bi pripeljala opozicijo na oblast.

Glede na dosedanje nujne razprave so zdaj razmere še za eno stopnjo slabše. Razpadli so sistemi oskrbe z vodo in v deželi kosi kolera. Tega ne smemo jemati kot razlog za zmagoslavje nad padlim sovražnikom, pač pa kot razlog za pomoč ljudem v Zimbabveju. Zaslužijo si boljšo oblast, te pa jim ne more vsiliti nihče od zunaj. Lahko pa poskrbimo, da gospod Mugabe ne bo užival podpore od zunaj.

  Mikel Irujo Amezaga, avtor. - Kot je navedeno v poročilu, ima po ocenah iz leta 2007 Zimbabve 12 milijonov prebivalcev, skoraj polovica od njih pa strada. Pričakovana življenjska doba znaša 36 let. Le okoli 40 % učiteljev v državi dela in le ena tretjina učencev se udeležuje pouka. To dokazuje, da gospod Mugabe ne ubija le sedanjosti: ubija tudi prihodnost.

Zatiranje in teptanje človekovih pravic sta na dnevnem redu. Ljudje, ki se v Zimbabveju zavzemajo za človekove pravice, so tarče samovoljnih aretacij in mučenja. Vladna zakonodaja krni pravico do izražanja, zbiranja, gibanja in združevanja.

Rad bi omenil nekaj primerov, saj vlada uvaja vedno bolj zatiralske zakone in jih uporablja za preganjanje aktivistov, ki branijo človekove pravice. Med take zakone spadajo Zakon o dostopu do podatkov in varstvu zasebnosti, s katerim vlada v resnici drži v šahu novinarje, Zakon o javnem redu in varnosti, ki je drastično omejil pravico zbiranja in služi kot pretveza za samovoljno zapiranje stotin borcev za človekove pravice, med njimi tudi sodelavcev neodvisnih medijev, ter Zakon o zasebnih prostovoljnih organizacijah, ki ga je vlada sprejela leta 2002 in ga po pričevanjih izrablja za ustrahovanje in nadlegovanje nevladnih organizacij.

Gospa predsednica, v mojem maternem baskovskem jeziku euskera – ki sicer ni uradni jezik Parlamenta - „mugabe“ pomeni „brez vseh meja“, kar je ustrezna oznaka za to človeško kreaturo.

Diktator te afriške države ni zgolj še eno ime na dolgem seznamu diktatorjev, ki smo jih na žalost že morali prenašati na našem planetu, ampak spada, upam si reči, med deset najhujših. Po mojem mnenju mora EU storiti vse, da bo ta človek izgubil oblast in končal pred sodiščem za človekove pravice.

Zato želimo Zimbabveju srečno novo leto 2009 brez Mugabeja.

  Andrzej Tomasz Zapałowski , avtor - (PL) Gospa predsednica, pred dvema mesecema smo razpravljali o veliki lakoti, ki je opustošila Ukrajino v tridesetih letih prejšnjega stoletja. V razpravi smo večkrat slišali vprašanje: kako je sploh lahko prišlo do take tragedije? Zakaj je svet molčal? Ko danes spremljamo dogodke v Zimbabveju, se nam zastavlja podobno vprašanje: kako lahko v današnjih časih voditelj tako uničuje svojo lastno državo? Zakaj svet naredi tako malo za odpravo tega problema?

Resolucije same ne bodo zamenjale oblasti v Zimbabveju. Vprašati bi se morali, ali smo pripravljeni mirno opazovati, kako režim pobija ljudi v Zimbabveju, tako kot so sile ZN opazovale pokol ljudi v Ruandi. Morda bi bil naš odziv na stanje v Zimbabveju bolj odločen, če bi imela ta država bogata nahajališča surovin. Današnja resolucija je sijajen dokument, žal pa je samo dokument. Če želimo rešiti ljudi, je potrebno bolj energično ukrepanje. Zato moramo enotno podpreti sosede Zimbabveja, da bodo lahko na njegovih mejah zagotavljali ustrezno pomoč.

  Charles Tannock, avtor. - Gospa predsednica, v zadnjih letih je bil Zimbabve tako pogosto tema naših razprav, da si ne bi mogli zameriti, če bi nam že zmanjkalo besed za obsodbe, vendar moramo govoriti še naprej, saj trpinčeni prebivalci Zimbabveja ne pridejo do besede pod neusmiljenim despotom Robertom Mugabejem.

Z brezobzirnim zatiranjem človekovih pravic, političnih svoboščin in pravne države si je že popolnoma zaigral pravico pripisovati si demokratično legitimnost. Nedavna ustrelitev Perenca Shirija, enega od Mugabejevih ožjih pribočnikov, nakazuje, kako hud srd brbota pod prisilno mirno gladino v Zimbabveju. Shiri je imel na vesti 20 000 življenj. Shiri je bil tisti, ki je ob pomoči komunistične Severne Koreje izvajal sistematične pokole nedolžnega civilnega prebivalstva v pokrajini Matabeleland v zgodnjih osemdesetih letih. Kot da že to ni dovolj, je Mugabejeva nemarnost zdaj povzročila še epidemijo kolere, bolezni, ki je v Zimbabveju še pred nedavnim veljala za popolnoma izkoreninjeno.

Odgovor na zaskrbljenost mednarodne skupnosti je Mugabejeva nezaslišana izjava, da je izbruh bolezni genocid, za katerim stoji Britanija, moja domovina, nekdanji kolonialni gospodar. Morda prav take neutemeljene obtožbe o neokolonializmu, skupaj z lastnim pokolonialističnim občutkom krivde, preprečujejo Evropi ukrepati bolj energično.

Ko pa se za rešitev obrnemo na Afriko, naletimo na puščavo brezbrižnosti in neučinkovitosti. Glasna obsodba Mugabeja, ki sta jo izrekla predsednik vlade Kenije in predsednik Bocvane, živo izstopa iz apatije večine drugih afriških držav in voditeljev, zlasti Južne Afrike, čeprav zdaj lahko upamo, da bo predsednik Zuma zavzel odločnejšo držo.

Če si Afriška unija želi pridobiti vsaj približno tako avtoriteto, kot jo uživa Evropska unija, se mora spoprijeti z Mugabejevo strahovlado in razmisliti tudi o možnosti, da bi Mugabeja prisilila k odstopu. Eden od ukrepov, ki bi ga morali podpreti, bi bil obtožba Mugabeja pred Mednarodnim kazenskim sodiščem z resolucijo Varnostnega sveta ZN, kar se je izkazalo kot uspešno v primeru predsednika al-Bashirja v zvezi z Darfurjem. Upam, da bo povod za moj naslednji govor o Zimbabveju veselje nad odstopom Mugabeja.

  Ioannis Kasoulides, v imenu skupine PPE-DE. - Gospa predsednica, Zimbabve vedno bolj tone v propad. Polovico prebivalstva lahko pred stradanjem reši le mednarodna pomoč. Zdravstvo in oskrba s pitno vodo sta povsem odpovedala, posledica pa je uničujoča epidemija kolere, ki se širi po državi in v sosednje države.

Vse to se dogaja samo zato, ker hočejo gospod Mugabe in njegovi pajdaši kaznovati lastno ljudstvo, ki se je na volitvah izreklo za njihov odhod z oblasti. Posredovanje Južne Afrike je bilo neuspešno, afriške države pa se zaenkrat žal še niso odločile za odločnejše ukrepanje. Opisana slika pomeni hudo humanitarno katastrofo, zato bi morali za začetek gospoda Mugabeja pred Mednarodnim kazenskim sodiščem obtožiti zločinov proti človeštvu in izdati mednarodni zaporni nalog zanj.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, v imenu skupine PSE. - (PL) Gospa predsednica, Zimbabve že nekaj časa trpi hudo humanitarno krizo: skoraj polovica prebivalcev strada, tekoče vode praktično ni, sanitarne razmere pa so obupne. V zadnjem desetletju je pričakovana življenjska doba padla s 60 let pri obeh spolih na 37 let pri moških oziroma na 34 let pri ženskah. Epidemija kolere je doslej terjala že osemsto življenj, okuženih pa je že nad 16 000 ljudi. Po ocenah organizacije Zdravniki brez meja bi lahko število okuženih v kratkem naraslo na več kot pol milijona.

Gospodarstvo v državi je v zelo slabem stanju. Že dolgo časa ima država najvišjo inflacijo na svetu. Več kot 80 % prebivalcev živi z manj kot dolarjem na dan. Videti je, da se oblasti v Zimbabveju ne zavedajo resnosti razmer in sploh ne ukrepajo. Predsednik Mugabe ni izpolnil svoje obljube, da bo sestavil vlado narodne enotnosti, in še naprej preganja politične nasprotnike.

Kritične razmere v Zimbabveju terjajo odločno reakcijo Evropske unije in tako Svet kot Komisija bi morala potrditi svojo zavezo stvari z nadaljnjo humanitarno pomočjo trpečemu prebivalstvu. Prisiliti moramo vlado Zimbabveja, da bo odpravila omejitve delovanja organizacij za pomoč in prenehala z aretacijami borcev za človekove pravice. Poleg tega bi morali podpreti „skupino modrih“, da bi njeni člani pridobili dovoljenje za vstop v Zimbabve.

Pri uvajanju demokratičnih sprememb v Zimbabveju bodo morale sodelovati tudi druge afriške države, regionalne institucije in mednarodna telesa. Ena od možnih poti k umiritvi razmer bi bila zagotovitev poštenih volitev in nadzor oblikovanja nove vlade. Obenem pa bi morala biti mednarodna skupnost pripravljena tudi zagotoviti finančno pomoč za obnovitev državnega ustroja po načelih pravne države.

  Zdzisław Zbigniew Podkański, v imenu skupine UEN. - (PL) Gospa predsednica, podatki, navedeni v Resoluciji o Zimbabveju, so šokantni. Polovica prebivalstva, to je 5,1 milijona, strada, več kot 300 tisoč ljudi ogroža epidemija kolere, 1,7 milijona ljudi je okuženih z virusom HIV, pričakovana življenjska doba pa znaša 37 let. Takih težav ne bi mogla obvladati nobena vlada sama.

Zato moramo v celoti podpreti vsako pobudo za izboljšanje razmer v Zimbabveju. Avtorji Resolucije pravilno opozarjajo, da moramo poglobiti in razširiti obseg humanitarne pomoči in da morajo Svet, Komisija ter države članice sprejeti tudi druge ukrepe, vključno z diplomatskimi, ter zagotoviti Zimbabveju finančno in praktično pomoč. Ti ukrepi ne smejo biti usmerjeni samo na sedanjost, pač pa tudi na daljši rok, in morajo temeljiti na konkretnem programu. Uporabil sem besedo „pravilno“, kajti še ena resolucija sama po sebi ne bo nahranila ljudi. Kar je potrebno in kar pričakuje prebivalstvo Zimbabveja, je konkretna in praktična pomoč.

  Michael Gahler (PPE-DE). - (DE) Gospa predsednica, edina dobra novica iz razdejanega Zimbabveja je, da so Mugabejevemu režimu verjetno šteti dnevi.

Dobra novica iz Afrike je, da vedno več držav moti stanje v tej državi. Kot prvi podpredsednik Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU vam lahko sporočim, da so se nam naši afriški sogovorniki pred tremi tedni, na zasedanju v Port Moresbyju, prvič pridružili pri kritični oceni razmer v Zimbabveju. Tudi v Južni Afriki se krepi pritisk na vlado, naj končno odtegne svojo zaščito režimu v Zimbabveju. Razmere še slabša širjenje bolezni z begunci tudi v Južno Afriko. Lahko upamo, da se bodo razmere izboljšale do Svetovnega pokala, saj je le-ta morda razlog za spremembe v Južni Afriki: da ne bi prestrašili obiskovalcev. Že ta strah bi moral zadostovati, da bi Južna Afrika odtegnila zaščito Mugabejevemu režimu.

  Ewa Tomaszewska (UEN). - (PL) Gospa predsednica, o razmerah v Zimbabveju smo razpravljali že 24. aprila 2008. V omenjeni razpravi smo se dotaknili tudi vprašanja rezultatov volitev, oziroma konkretneje, vztrajanja predsednika Mugabeja na oblasti navkljub izidu volitev. Danes razpravljamo o dramatičnih posledicah teh dogodkov. Več kot 12 500 ljudi, ki so že zboleli za kolero, ne more računati na pomoč od vlade, 565 ljudi pa je že umrlo. Epidemija se širi tudi čez mejo v Republiko Južno Afriko.

Omenjene številke, ki jih povzemamo iz poročila ZN iz začetka decembra, so nižje od številk, ki jih navajajo humanitarne organizacije. Po njihovih poročilih je število smrtnih žrtev že preseglo tisoč, okuženih pa je že več kot 20 000 ljudi. Milijoni prebivalcev stradajo ali nimajo dostopa do vode. Afriška unija še ni sprejela nikakršnih učinkovitih ukrepov za izboljšanje razmer v Zimbabveju. Predsednika Mugabeja je treba postaviti pred Mednarodno kazensko sodišče, nujno je treba obvladati epidemijo kolere in zagotoviti ljudem v Zimbabveju pomoč v živilih ter zdravilih.

  Kathy Sinnott (IND/DEM). - Gospa predsednica, postopno agonijo Zimbabveja opazujemo že vrsto let. Političnemu nasilju in drsenju v vedno hujšo revščino sta se zdaj pridružili še lakota in bolezen, ki ogrožata pet milijonov prebivalcev. Tamkajšnjim ljudem moramo priskočiti na pomoč, jim zagotoviti medicinsko oskrbo in jih podpreti v njihovem hrepenenju po svobodi.

Da jim bomo lahko pomagali, moramo najprej osamiti njihovega voditelja Mugabeja, tako da bomo združili vse afriške voditelje, tudi tiste, ki so ga doslej podpirali, v obsodbi njegovega režima. Poleg afriških moramo prepričati tudi druge podpornike po svetu - kot običajno seveda tudi Kitajsko in Rusijo - in jih pozvati, naj ukinejo pomoč ter prekinejo trgovinske odnose z Mugabejem. Izprašati pa moramo tudi lastno vest, saj še ni dolgo tega, ko je sama EU povabila Mugabeja na vrh AU-EU v Lizboni, kjer je bila EU gostiteljica.

  Jacques Barrot, podpredsednik Komisije. - (FR) Gospa predsednica, zahvaljujem se vsem poslancem, ki so vložili nujen poziv glede Zimbabveja, saj Zimbabve trenutno preživlja krizo brez primere, ki pa se ves čas še poglablja – prizaneseno ni niti enemu sektorju.

Na politični ravni opažamo zaostrovanje nasilja, o čemer pričajo poročila o samovoljnih aretacijah in izginotjih aktivistov za človekove pravice. Novi izbruh političnega nasilja lahko prepreči vse poskuse rešitve krize in potisne strani v sporu v nepomirljivo sovraštvo.

Na humanitarni ravni se razmere slabšajo, o čemer priča epidemija kolere, ki se širi in ogroža že tudi sosede Zimbabveja.

Na gospodarski ravni je stanje katastrofalno. Cene osnovnih dobrin nenehno rastejo. Cena običajne potrošniške košarice je prejšnji teden zrasla za 1 293 %.

Na socialni ravni nevarnost eksplozije narašča iz dneva v dan, taka eksplozija pa bi lahko ogrozila stabilnost celotne regije.

Kaj lahko torej naredimo? Potrebe Zimbabveja so ogromne. Ob tem pa še eksponentno naraščajo, predvsem zaradi neustreznega ravnanja sedanje vlade.

Na humanitarni ravni Komisija ves čas aktivno deluje. Naša misija v to državo bo v dneh od 15. do 19. decembra osvežila oceno humanitarnih razmer. To nam bo med drugim omogočilo zelo hitro ugotoviti morebitne dodatne potrebe.

Na politični ravni lahko Komisija – ob njej pa seveda vsa mednarodna skupnost – pomaga Zimbabveju le v tesnem sodelovanju z zakonito vlado, ki bo dovolj prožna, da bo sprejela potrebne politične in gospodarske ukrepe.

Pogoj za to je uveljavitev sporazuma z dne 15. septembra in vzpostavitev vlade narodne enotnosti. Naslednji pogoj je vključitev vseh strani v regiji in Afriške unije. Našo iskreno željo po taki vključitvi izražamo pri vseh naših srečanjih z njimi.

Na koncu vam lahko zagotovim, da bo Komisija, ki pazljivo spremlja razmere v državi, tudi v prihodnje, v sodelovanju z vsemi državami članicami in z našimi afriškimi ter mednarodnimi partnerji, iskala primerne rešitve, ki bodo omogočile Zimbabveju izhod iz sedanje krize, ki nas vse navdaja s skrbjo.

Zahvaljujem se vam za pozornost. Tudi v tem prazničnem letnem času ne smemo in ne moremo pozabiti na trpeče ljudi v Zimbabveju. To ljudstvo je danes verjetno v najhujši stiski med vsemi ljudstvi sveta.

  Predsednica. - Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo ob koncu razprav.

(1) Glej zapisnik.