Predsednik. – Naslednja točka sta izjavi Sveta in Komisije v zvezi z rusko dobavo plina Ukrajini in EU.
Alexandr Vondra, predsednik Sveta. − Gospod predsednik, Svet bi se rad zahvalil Evropskemu parlamentu, da je uvrstil to točko na dnevni red svojega prvega delnega zasedanja letos. Verjetno se boste strinjali z mano, da je češko predsedstvo pokazalo posebno sposobnost predvidevanja, ko je varnost oskrbe z energijo označilo za enega od temeljev ali prioritet našega letošnjega predsedovanja.
Evropska unija se nedvomno sooča s hudo prekinitvijo v oskrbi s plinom zaradi spora med Rusi in Ukrajinci ter med Gazpromom in Naftogazom. Ta prekinitev v oskrbi zdaj obsega približno 30 % skupnega uvoza plina v Skupnost. To so torej razmere, kakršnim nismo bili izpostavljeni niti v letih hladne vojne – popolna prekinitev, s katero se danes soočamo.
Svet in Komisija sta se zavedala potencialnega problema. Kot veste, smo se pred tremi leti, leta 2006, soočali s podobnim položajem in ta problem se bolj ali manj ponavlja vsako leto, saj Rusija vsako leto poviša cene plina, ki ga izvaža v sosednje države, v smeri proti tržni ravni. Zato smo bili izredno pazljivi glede na to, da je Skupnost v veliki meri odvisna od ruskega plina. Dejansko v nekaterih državah članicah odvisnost od plina, ki ga dobavlja Rusija, dosega okoli 100 %.
Rad bi posebej poudaril težak položaj držav, kot sta Bolgarija in Slovaška. Tako lahko tudi razumemo, zakaj je na primer v srednjeevropskih in vzhodnoevropskih državah to problem številka ena – ljudje zmrzujejo in to je na naslovnicah časopisov. Vem, da je v nekaterih drugih državah, ki se s tem problemom ne soočajo tako intenzivno, položaj verjetno drugačen, vsaj kar zadeva odnose z javnostjo.
Tokrat smo od Ruske strani že 18. decembra 2008 prek evropsko-ruskega sistema zgodnjega opozarjanja prejeli uradno opozorilo, da lahko nastanejo težave, če tekoča pogajanja med Ukrajino in Rusijo ne privedejo do dogovora o cenah, tranzitnih tarifah in plačilu dolga. Zato nismo bili tako presenečeni nad tem, kar se je zgodilo, vseeno pa smo bili presenečeni nad obsegom in intenzivnostjo prekinitve.
Že pred 1. januarjem 2009 je torej prišlo do stikov na najvišji ravni, da bi preprečili prekinitev dobave. Češko predsedstvo je spremljalo razmere že veliko pred začetkom leta. Osebno sem se v Pragi sestal z ruskimi uradniki že dva dni pred božičem.
Komisija je sprejela ustrezne varnostne ukrepe ter spremljala razvoj dogodkov ves čas praznikov in s svojimi informacijami v začetku januarja seznanila Koordinacijsko skupino za zemeljski plin. Tako pred 1. januarjem 2009 in po njem sta predsedstvo in Komisija – v tesnem sodelovanju z Andrisom Piebalgsom – prejemala zagotovila obeh akterjev, da dostava plina v EU ne bo motena.
Kot veste, je češko predsedstvo, skupaj s Komisijo in ob pomoči nekaterih držav članic, v stiku tako z ukrajinskimi kot z ruskimi plinskimi podjetji ter je že večkrat šlo na pot in se sestalo z obema stranema.
V teh stikih nismo iskali krivde na nobeni strani, nismo se postavili na nobeno stran in nismo bili posrednik, saj je to trgovinski spor. Obema stranema smo dopovedovali, kako resen je položaj, in poudarili, da sta kredibilnost in zanesljivost obeh držav, tako Rusije kot države dobaviteljice kot Ukrajine kot tranzitne države, nedvomno prizadeti. Ko je resnost razmer naraščala, smo delovali tudi kot „povezovalec“ kar zadeva pošiljke plina v Skupnost – vloga, ki sta jo obe strani zelo cenili, saj druga z drugo sploh nista govorili.
Naj na kratko povzamem, kaj se je dogajalo od zgodnjega jutra 1. januarja 2009 – novoletnega dne. 1. januarja 2009 je Rusija razglasila, da je ustavila pošiljke plina Ukrajini, pošiljanje plina EU pa je ohranila v polnem teku. Tega istega dne sta češko predsedstvo in Komisija sprejela izjavo, s katero sta obe strani pozvala, naj hitro poiščeta rešitev in spoštujeta svoje pogodbene obveznosti do potrošnikov v EU.
2. januarja 2009, ko je postalo jasno, da je pošiljanje v EU postajalo prizadeto, je češko predsedstvo v imenu EU sprejelo uradno izjavo in zgodaj zjutraj istega dne smo v Pragi sprejeli ukrajinsko delegacijo, ki jo je vodil minister za energijo Jurij Prodan. Delegacija je bila sestavljena iz vseh delov ukrajinskega političnega spektra, kot je na primer svetovalec predsednika Juščenka, predstavnikov Naftogaza in predstavnikov ministrstva za zunanje zadeve.
3. januarja 2009 smo imeli v Pragi kosilo z direktorjem Gazexporta Aleksandrom Medvedevom in osebno sem se udeležil obeh srečanj. Oba sestanka sta razkrila očitno pomanjkanje preglednosti v pogodbah med Gazpromom in Naftogazom ter zlasti pomanjkanje zaupanja, kar preprečuje napredek pri doseganju dogovora. Pripovedovanje obeh strani se je glede nekaterih zadev popolnoma razlikovalo, zato smo takrat začeli priganjati z vprašanjem nadzora.
V prizadevanju, da bi se spopadli s tem problemom različnih pogledov, je nastala zamisel o skupni misiji predsedstva in Komisije za ugotavljanje dejstev pod vodstvom češkega ministra za industrijo in trgovino Martina Římana in Matthiasa Rueta, generalnega direktorja generalnega direktorata za energetiko in promet, ki je dobila mandat na izredni seji COREPER I, sklicani 5. januarja 2009, na prvi delovni dan po praznikih.
Misija je odpotovala v Kijev. Obiskali so tudi distribucijski center in nato naslednji dan šli v Berlin, da bi se 6. januarja 2009 sestali s predstavniki Gazproma. Istega dne, 6. januarja 2009, ko je bila dobava plina v več držav članic EU zelo zmanjšana, kar je vodilo k hudi prekinitvi dobave, sta predsedstvo in Komisija sprejela izredno odločno izjavo, v kateri sta pozvala obe strani, naj takoj in brezpogojno zopet začneta pošiljati plin v EU. Predsedstvo in Komisija sta si nato prizadevala pospešiti sprejetje takojšnjega političnega sporazuma med Rusko federacijo in Ukrajino, da bi lahko brez nadaljnjega odloga obnovili pošiljanje plina. Oskrba s plinom je bila tudi poglavitna tema na srečanju med Evropsko komisijo in češko vlado, na tradicionalnem strateškem sestanku, ki je potekal 7. januarja 2009 v Pragi, prevladovala pa je tudi na prvem neformalnem zasedanju Sveta, ki smo ga organizirali na Češkem – na splošnem neformalnem sestanku, ki smo ga v četrtek imeli v Pragi. Spet smo že vnaprej načrtovali razpravo o energetski varnosti, toda seveda smo se morali zdaj hitro odzvati in smo sprejeli odločno izjavo predsedstva v imenu EU, ki so jo vsi podprli.
Po popolnem zastoju dobave plina prek Ukrajine 7. januarja 2009, kar je imelo resne posledice za tiste države članice, ki niso imele veliko možnosti, da bi to prekinitev omilile, smo okrepili pritisk ter po dolgih in težkih pogajanjih pripravili obe strani, da sta pristali na obisk nadzorne skupine neodvisnih strokovnjakov iz EU, skupaj z opazovalci z obeh strani. Ta skupina je dobila nalogo, naj neodvisno spremlja pretok plina prek Ukrajine v EU, in razporejena je v obeh državah. Rusija je postavila nadzor kot predpogoj za ponovno pošiljanje plina.
Namestitve te misije ni bilo lahko doseči, kot ste verjetno opazili. Najprej je bilo treba premagati upiranje Ukrajincev, da bi bil v nadzorno misijo vključen ruski strokovnjak, nato je Rusija zavrnila prilogo, ki jo je Ukrajina enostransko dodala dogovoru, za sklenitev katerega se je naše predsedstvo kot posrednik tako namučilo.
Po več potovanjih predsednika vlade Topoláneka v Kijev in Moskvo ter napornih pogajanjih s predsednikom Juščenkom in predsednico vlade Timošenkovo ter tudi s predsednikom vlade Putinom v Moskvi je bil 12. januarja nazadnje podpisan dogovor kot pravna osnova za namestitev nadzornikov, in zahtevana je bila ponovna vzpostavitev oskrbe EU z ruskim plinom. Rusija je nato napovedala, da bo dobavo ponovno začela 13. januarja ob 08.00 zjutraj, vendar – ne vem, ali je bilo 13. januarja – stvar ni potekala, kakor je bilo pričakovano.
V ponedeljek 12. januarja je češko predsedstvo sklicalo posebno zasedanje Sveta ministrov za energijo, da bi zahtevali še večjo preglednost zadev v zvezi s tranzitom, opredelili kratkoročne blažilne ukrepe, ki jih je treba sprejeti do popolne vzpostavitve oskrbe, in opredelili srednje do dolgoročne ukrepe, potrebne za preprečevanje posledic take hude prekinitve v bodoče.
Svet je sprejel tudi sklepe, ki se odražajo v Dokumentu 5165, s katerimi je obe strani pozval, naj takoj obnovita oskrbo EU s plinom in poiščeta rešitve, ki bodo preprečevali ponovitev takega dogodka. Poleg tega se je v teh sklepih Svet strinjal o nujnem razvoju okrepljenih srednje in dolgoročnih ukrepov, med drugim v zvezi s preglednostjo glede fizičnega pretoka plina, obsega povpraševanja in skladiščenja ter regionalnimi ali dvostranskimi solidarnostnimi dogovori, o reševanju vprašanja manjkajočih povezav v energetski infrastrukturi (kar je velik problem), o nadaljnjem povečanju raznolikosti transportnih poti in virov in o obravnavi finančnega vidika tega, tudi s pospeševanjem revizije direktive o varnosti oskrbe s plinom.
Kaže, da se bo Koordinacijska skupina za zemeljski plin naslednjič sestala v ponedeljek 19. januarja.
Svet ministrov za promet, telekomunikacije in energijo bo vprašanje ponovno obravnaval na predvidenem zasedanju 19. februarja, ko bo sprejel sklepe o Sporočilu Komisije o drugem strateškem pregledu energetske politike.
Ti sklepi in Sporočilo Komisije bodo obravnavani na marčevskem zasedanju Evropskega sveta, na katerem bo dogodkom zadnjih tednov nedvomno posvečena primerna pozornost.
Dovolite mi, da na koncu te uvodne izjave dam še nekaj pripomb. Prvič, glavni cilj predsedstva ob zadnjem sporu je takojšnja obnovitev oskrbe s plinom v skladu s pogodbenimi količinami. Spora, kot vsi vemo, še ni konec. Zato je bistveno, da se EU ne zaplete v dvostranske prepire med Gazpromom in Naftogazom.
Drugič, tako predsedstvo kot Komisija kar naprej pozivata obe strani k dialogu, da bi dosegli kompromis, ki bi omogočil obnovitev oskrbe EU s plinom. Nespoštovanje dogovora z dne 12. januarja s strani Rusije ali Ukrajine za predsedstvo in Komisijo ne bi bilo sprejemljivo. Pogoji za obnovitev oskrbe – kot je določeno v dogovoru – so izpolnjeni in zato ni razloga, da oskrbe ne bi v celoti obnovili.
Predsedstvo se dobro zaveda števila trdovratnih problemov. Treba jih je začeti reševati, drugače se bo negotovost glede dovajanja ruskega plina prek Ukrajine nadaljevala.
Najprej je tu vprašanje tehničnega plina, kjer Ukrajina ne sme prekinjati delovanja svojega tranzitnega sistema. Strani morata doseči pregleden dogovor o tem, kdo je odgovoren za dobavo tehničnega plina in kdo za to plača.
Drugič, ključnega pomena je, da rusko-ukrajinske pogodbe o cenah plina in tranzitnih tarifah določajo jasne in pravno zavezujoče pogoje za preprečevanje, da bi ponovno prišlo do podobne prekinitve. Predsedstvo je skupaj s Komisijo že večkrat pozvalo obe strani, naj podpišeta tako pogodbo. Vseeno ne mi ne Komisija ne nameravamo posredovati v pogajanjih o pogodbenih obveznostih med tema dvema trgovinskima subjektoma.
Predsedstvo se zaveda tudi širokega konsenza med državami članicami, da je treba nemudoma sprejeti kratko, srednje in dolgoročne rešitve, ki bi preprečevale, da bi v bodoče prišlo do ponovitve podobnih razmer. Energetska varnost je ena od najvišjih prednostnih nalog predsedstva. Predsedstvo je prevzelo pobudo pri vodenju razprave o možnih rešitvah za zanko v zvezi z našo energetsko odvisnostjo: naj bo to neformalno zasedanje Sveta, kot sem že omenil, ali zasedanje Sveta ministrov za promet, telekomunikacije in energijo. Med vprašanji, navedenimi v sklepih Sveta ministrov za promet, telekomunikacije in energijo, bi rad omenil naslednje.
Prvič, države članice se strinjajo, da je vzpostavitev funkcionalnega in učinkovitega solidarnostnega mehanizma eden od temeljev bodoče energetske varnosti EU.
Drugič, solidarnost predvideva medsebojne povezave med evropskimi energetskimi omrežji ter izboljšave energetske infrastrukture.
Tretjič, povečane zmogljivosti za skladiščenje plina so ključnega pomena za delovanje solidarnostnega mehanizma.
Četrtič, v luči trenutne krize predsedstvo spodbuja tudi sprejetje dogovora o reviziji Direktive o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z zemeljskim plinom do konca leta 2009.
Poleg tega mora EU povečati raznolikost svojih virov plina in dobavnih poti. S tem namenom bo predsedstvo maja 2009 organiziralo vrhovno srečanje o južnem koridorju, kjer pričakujemo otipljive rezultate glede povečanja raznolikosti virov in dobavnih poti ter glede tesnejšega sodelovanja z državami Južnega Kavkaza in Osrednje Azije.
Energetska varnost EU ni mogoča, dokler notranji energetsko-varnostni trg ni v celoti dopolnjen in delujoč. Zato se predsedstvo veseli tesnega sodelovanja z Evropskim parlamentom, da bi se na drugem branju dogovorili o tretjem energetskem paketu.
Predsedstvo je pripravljeno tudi nadaljevati z razgovori o drugem strateškem pregledu, da bi lahko njegove ugotovitve upoštevali v sklepih spomladanskega zasedanja Sveta.
Nazadnje, za povečanje energetske varnosti bi morala EU okrepiti mehanizem preglednosti in tako dalje.
Mislim, da je Skupnost pripravljena na te razmere tako politično kot tehnično. Politično je predsedstvo, skupaj s Komisijo in drugimi državami članicami, vložilo in bo še naprej vlagalo precejšnje napore v rešitev tega položaja. Tehnično smo v teh zadnjih tednih ukrepali v skladu z Direktivo o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z zemeljskim plinom.
S to direktivo je bila ustanovljena Koordinacijska skupina za zemeljski plin, ki se je zdaj izkazala za koristno. Direktiva zahteva, da države članice pripravijo nacionalne nujne ukrepe za take razmere, postavlja minimalne standarde za varnost oskrbe s plinom za gospodinjstva in določa, da mora Koordinacijska skupina za zemeljski plin zagotoviti koordinacijo v Skupnosti.
Ta mehanizem je precej vplival na omilitev posledic krize. Naj vam na primer povem, da je bil plin iz skladišč uporabljen in prodan sosednjim državam in celo članicam Energetske skupnosti, za proizvodnjo elektrike so bila uporabljena alternativna goriva, povečana je bila proizvodnja plina – vključno z alžirskimi, norveškimi in drugimi ruskimi viri – in v sosednje države so bile poslane dodatne pošiljke plina.
Tu se bom ustavil. Zagotavljam vam, da počnemo vse, tako na politični kot na tehnični ravni, da bi spodbodli ukrajinske in ruske pogajalce, naj obnovijo celotno pogodbeno oskrbo s plinom za Evropo in čim bolj zmanjšajo negativne posledice za naše državljane in gospodarstva, dokler se to ne zgodi. Kot veste, smo ves dan v Parlamentu na vroči liniji, saj se čas izteka in potrebujemo rezultate. Če ne bomo imeli rezultatov, bo to neizogibno pustilo politične posledice v naših odnosih do obeh držav.
Andris Piebalgs, član Komisije. − Gospod predsednik, prebijamo se skozi eno najhujših energetskih kriz v evropski zgodovini, ki je primerljiva z naftno krizo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Razlika je v tem, da so bile tiste naftne krize globalne, to pa je zelo jasno kriza v EU.
Kje smo danes? Kljub obljubam in protokolu, podpisanemu v ponedeljek 12. januarja 2009 med ruskimi in ukrajinskimi ministri, mano in dvema vpletenim podjetjema, ruski plin še vedno ne teče prek Ukrajine do držav EU.
Komisija je izpolnila svoj del dogovora: zagotovila je evropsko skupino nadzornikov, razporejenih po ključnih mestih v Rusiji in Ukrajini, da bi spremljali operacije in poročali o njihovi točnosti. V 24 urah nam je uspelo mobilizirati skupino uradnikov Komisije in panožnih strokovnjakov in že v soboto so bili v Rusiji in Ukrajini, da bi omogočili obnovitev pretoka plina takoj, ko je bil dogovor podpisan.
Včeraj je Rusija obnovila pošiljanje plina Ukrajini v razmeroma majhnih količinah, ki predstavljajo manj od ene tretjine normalnega pretoka, vendar se je odločila uporabiti vstopno mesto, ki ga je po mnenju ukrajinskega podjetja težko uporabiti, in to je Ukrajino privedlo do tega, da je prenos prekinila. Poročilo naših nadzornikov potrjuje, da je bilo tehnično težko (čeprav ne nemogoče) zagotoviti prenos pod temi pogoji.
Danes se je žal ponovila ista zgodba in edina rešitev je, da strani poskrbita za celovito koordinacijo svojih tehničnih operacij, da se bodo obseg in vstopna mesta ujemala z zahtevami transportnega sistema za plin.
Če ne bo nadaljnje koordinacije, plin ne bo dostavljen, in nadzorniki EU in Komisija na terenu poskušata spodbosti obe strani k iskanju tega tehničnega dogovora.
Hkrati se ne postavljam na nobeno stran. Nočem kriviti nobene od strani. Vendar je zelo jasno, da sta obe strani izgubili svoj ugled kot zanesljivi energetski partnerici Evropske unije.
(Aplavz)
Če se vrnemo k pregledu dogodkov zadnjega meseca, bi rad rekel, da se je EU odzvala nemudoma, izrazila svojo zaskrbljenost in obe strani sta bili deležni stalnih pozivov najvišjih političnih voditeljev, naj takoj obnovita oskrbo in izpolnita svoje obveznosti.
Ker smo iz izkušenj vedeli, da do dogovorov navadno pride v noči z 31. decembra na 1. januar, smo ju ob običajnih stikih z obema stranema sredi leta vedno opominjali: „Prosimo, poiščite rešitev za vaša dvostranska vprašanja glede plina, saj je zaradi tega prizadet naš tranzit.“
No, žal tega niso upoštevali. Vemo, kje smo danes kljub vsem tem prizadevanjem, in trdno verjamem, da je rešitev v rokah dveh vpletenih strani. Toda si sploh želita rešitve? Predsedstvo in Komisija sta pozivala in še vedno pozivata Rusijo in Ukrajino, naj takoj ponovno vzpostavita pretok plina. Mi smo naredili svoje. Resnično lahko damo popoln odgovor na to, kam gre plin: niti kubični meter plina ne gre v drugo smer, ne da bi mi to opazili. Menim, da so ukrepi, ki smo jih sprejeli, zadostni.
Toda če obe strani rečeta, da so potrebni še drugi ukrepi, smo pripravljeni o tem razmisliti, saj vidim tudi pomanjkanje usklajevanja in stikov med stranema.
To je glede sedanje krize. Kaj pa potem? Vem, da je kakršna koli rešitev, ki jo bomo našli zdaj, samo začasna, zato bomo za obnovitev verodostojnosti te transportne poti potrebovali dolgoročno rešitev; zato se bodo stiki med stranema gotovo morali nadaljevati v času češkega predsedstva ter žal tudi v času švedskega.
Vendar verjamem, da smo dali odgovore za varnost oskrbe z drugim strateškim pregledom energetske politike, z delom, ki sta ga Parlament in Svet opravila v zvezi s paketom o energiji in podnebnih spremembah. To so dane rešitve in ne moremo se zanesti na zunanje dobavitelje, ki žal ne spoštujejo svojih pogodbenih obveznosti in ne upoštevajo interesa potrošnikov.
Rad bi zlasti poudaril dve vprašanji, ki jih je treba takoj začeti obravnavati:
Eno je pomanjkanje medsebojnih povezav. Države so res pokazale solidarnost, vendar je bila v številnih primerih ovirana zaradi pomanjkanja zadostne infrastrukture, da bi dostavili plin iz skladišč v kraje, kjer hudo potrebujejo plin. Menim, da je razprava o načrtu oživitve, kjer je omenjena tudi infrastruktura, v resnici dober instrument, ki bi ga lahko uporabili za te kraje, saj ne obstaja vedno zadosten komercialni interes, da bi zares zagotovili tako posredovanje.
Drugič, leta 2004 smo nedvomno zamudili priložnost, ko smo razpravljali o direktivi o varnosti oskrbe s plinom. Instrument, ki je bil pripravljen, je šibak in ne zadostuje trenutnim potrebam. Pripravili smo nov predlog direktive o varnosti oskrbe s plinom in ga bomo kmalu predložili; izdelujemo oceno učinka, v prihodnjih tednih pa bo tu v Parlamentu.
Menim, da bi se morali odzvati takoj in res poiskati usklajene mehanizme Skupnosti za odgovor na krizo te vrste.
Predsedstvo si res zelo prizadeva in rad bi mu čestital za to, da vedno prevzame pobudo, ob polni podpori Komisije. Mislim, da je v teh težkih časih Evropska unija dokazala, da govori enotno. Evropsko unijo vodi predsedstvo, ki ga podpira Komisija.
Toplo pa pozdravljam tudi vse dejavnosti, ki jih izvaja Evropski parlament, saj ta predstavlja osnovo za dogovor. Če dve strani na vladni ravni ne govorita, če se podjetja igrajo igrice, kaj lahko zagotovi politično stabilnost? Pogovarja se široka politična baza v Ukrajini in Rusiji, in rad bi se zahvalil gospodu Saryuszu-Wolskemu za njegovo dejavnost pri zagotavljanju te izmenjave mnenj ter tudi predsedniku Pötteringu, ki je sodeloval pri spravljanju strani. Rešitev je tako lahka, če bi se le pogovarjali drug z drugim.
Verjamem torej, da so bile te aktivnosti zelo pomembne, in močno upam, da bo današnje zasedanje Parlamenta – ki ga spremljata obe strani – dodatna spodbuda za rešitev problema. Stran, ki je najbolj prizadeta, je stran, ki za krizo ni odgovorna, stran, ki je vpletena, da bi olajšala stvari; in to olajševanje stane evropske davkoplačevalce in evropske potrošnike nekaj denarja.
Zato verjamem, da je skrajni čas, da plin spet steče v smeri Evropske unije v stabilnih razmerah.
PREDSEDSTVO: GOSPOD ONESTA podpredsednik
Jacek Saryusz-Wolski, v imenu skupine PPE-DE. – Gospod predsednik, ta huda prekinitev dobave je dramatična za evropske državljane, evropsko industrijo in evropska delovna mesta ter je še dodatek h gospodarski krizi. Parlamentarci v tem Parlamentu bomo na prihajajočih evropskih volitvah vsi morali odgovarjati na vprašanja o tem, kaj smo storili za zaščito naše industrije, naših delovnih mest in naših državljanov.
V nasprotju z nekaterimi začetnimi mnenji ta problem zadeva politične in večstranske subjekte in ni dvostranske in komercialne narave. Pred tremi leti, ko smo bili priča prvi plinski krizi, potem ko je Rusija prekinila oskrbo z energijo, je Evropa spoznala svojo ranljivost in svoje omejitve. Že takrat je postalo jasno, da potrebujemo skupno zunanjo energetsko politiko EU.
Naša skupina, skupina PPE-DE, to zamisel podpira že od vsega začetka. Naša skupina je prevzela pobudo, ko je zahtevala samoiniciativno poročilo v smeri skupne evropske zunanje energetske politike, ki sem ga imel čast predstaviti temu Parlamentu septembra 2007 in ki so ga enoglasno podprle vse politične skupine in je bilo sprejeto skoraj enoglasno.
Pozvalo je k celoviti strategiji z natančno opredeljeno potjo do skupne zunanje energetske politike EU in priporočilo vrsto ukrepov: kratkoročno solidarnostni mehanizmi, enotnost pri zagovarjanju naših interesov, učinkovitejša energetska diplomacija; in srednjeročno povečanje raznolikosti, vključno z Nabuccom, skladiščenje, naložbe in medsebojne povezave.
Nekatera priporočila je Komisija – čeprav pozno – obravnavala v svojem drugem strateškem pregledu energetske politike. Pozdravljamo to in tudi prizadevanja češkega predsedstva, da bi rešilo trenutno krizo in posredovalo med stranema.
Vendar to ni dovolj, če želimo v prihodnje preprečiti podobne dogodke, in to bo mogoče samo, če se opremimo z resnično skupno varnostno energetsko politiko EU in solidarnostjo, ki bo ponudila trajne in sistematične rešitve. Pomeni skupno težo držav članic, ki jih zastopa Evropska komisija, pri pogajanjih in enoten glas EU v odnosu do naših partnerjev, pa naj bodo proizvajalci ali tranzitne države. Medtem bi lahko predvideli kupovanje plina neposredno od Rusije na rusko-ukrajinski meji.
Za predsednika Sveta in Komisijo imam dve vprašanji. Komisar Piebalgs in namestnik predsednika vlade Vondra, bi lahko bolj natančno razložili, kako naj bi EU posredovala in prevzela odgovornost glede Ukrajine za tranzit? Drugič, katere instrumente pritiska ima EU? Kakšen ukrep bi lahko sprejeli kot odziv? Naša skupina bi pričakovala, da predsedstvo in Komisija sprejmeta hitre in radikalne ukrepe v zvezi z našimi energetskimi partnerji, Rusijo in Ukrajino, za obnovitev oskrbe s plinom. Naša skupina bo od Parlamenta zahtevala tesno in stalno sodelovanje, tudi med kampanjo in do volitev. Rad bi vas obvestil, da smo ustanovili skupino za stike med Evropskim parlamentom, ruskim parlamentom in ukrajinskim parlamentom.
Hannes Swoboda, v imenu skupine PSE. – (DE) Gospod predsednik, moja skupina zahteva ustanovitev začasnega odbora v skladu s členom 175, da bi odgovorili na številna od teh vprašanj, ki jih je postavil tudi gospod Saryusz-Wolski; drugače povedano, da se združimo s Komisijo in tudi s Svetom, seveda, da do majskega delnega zasedanja iz teh razmer – upam, da skupaj –, potegnemo ustrezne zaključke.
Pogovori, ki smo jih imeli s predstavniki Gazproma in Naftogaza – z drugimi besedami, z Rusijo in Ukrajino –, so potrdili naš vtis, da se obe strani obnašata neodgovorno. Jasno lahko potrdim, kar je dejal komisar Piebalgs: trenutno se nihče ne obnaša odgovorno, in tudi ne kot odgovoren partner Evropske unije. To mora imeti ustrezne posledice.
Ne glede na vso mojo podporo pobudam moram reči, da že nekaj časa vemo, da Ukrajina zavrača gradnjo nadzornih postaj, ki jo je obljubila; denar, ki ga je zagotovila Evropska unija, ostaja neporabljen, mi pa nismo reagirali. Že vsaj dva meseca tudi vemo, da do roka 1. novembra, postavljenega na začetku oktobra, dogovor ni bil sklenjen. Po mojem mnenju je bil 18. december morda nekoliko prepozno. Komisija bi morala tu storiti več, da bi bila pripravljena na najslabši scenarij, in bi morala povedati tudi državam članicam, kaj se lahko zgodi. Res se je pokazala precejšnja solidarnost, vendar bi pričakoval, da bo predvidela možnost negativnega razvoja, kot je zdajšnji.
Vendar zdaj ni pomembno, da pokažemo s prstom – to ni moj namen –, temveč samo, da potegnemo ustrezne zaključke, da bomo naslednjič bolje pripravljeni; ali bolje – kar je veliko pomembneje, seveda –, da lahko take razmere preprečimo.
Dodati moram, komisar, da smo morda porabili malo preveč časa za razpravo o liberalizaciji in trgih – zlasti v plinskem sektorju, kot dobro veste. To za nas ne bi bilo dobro, in res nam to zdaj ne prinaša nič dobrega. Kot smo vedno poudarjali, je plinski sektor neobičajen, omadeževan – lahko bi celo rekli določen – je s politiko, in zaman je povzdigovati liberalizacijo plinskega sektorja v najvišje načelo, če pa Ukrajina in Rusija to še vedno politično izigravata. Res potrebujemo močno skupno komunikacijsko linijo v zvezi s tem in to je treba prav tako odločno pokazati.
Strinjam se z veliko stvarmi, ki so bile izrečene. Potrebujemo več plinovodov; strinjamo se, da je plinovod Nabucco zelo pomemben projekt. Sami ste omenili tudi plinovod prek Sahare, o katerem moramo razmisliti. Te stvari se ne bodo zgodile čez noč, vendar moramo dati znake. Potrebujemo veliko več povezovalcev in povezav. Toda tudi ti se ne bodo kar pojavili. Ne mislite, da bo za to poskrbel trg, ker ne bo, saj za to nima interesa. Navsezadnje te naložbe niso takoj dobičkonosne, temveč služijo za rezervo. Isto velja za rezerve plina. Popolnoma je nesprejemljivo, da imajo številne države majhne rezerve plina ali jih sploh nimajo ali celo zavračajo, da bi Komisijo obvestile o takih rezervah. Tu si moramo skupaj prizadevati za isto stvar.
Ne glede na mojo kritiko podrobnosti mislim, da morata ta Parlament in Komisija res pozvati več držav članic, naj se držijo reda, in od njih zahtevati, naj končno začnejo voditi skupno evropsko energetsko politiko. Glede tega se strinjam z gospodom Saryuszom-Wolskim: dejansko smo skupaj pozivali k temu, toda prejeli veliko premalo podpore od Sveta – ali bolje rečeno od držav članic. Če to želimo, res prosim, da razvijemo skupno strategijo do maja – do našega zadnjega zasedanja. Navsezadnje za ta Parlament ni sprejemljivo, da gre na počitnice ali na volitve, ne da bi iz teh tragičnih dogodkov res – upam, da skupaj, – potegnili ustrezne zaključke.
István Szent-Iványi, v imenu skupine ALDE. – (HU) Zdaj imamo dogovor in številne obljube, pa še vedno nič plina. Dovolj tega! Ne smemo dovoliti, da je Evropa nedolžna žrtev cinične igre moči. Če se oskrba s plinom takoj ne obnovi, mora to imeti jasne in odločne posledice. Ne moremo dopuščati razmer, v katerih je na milijone Evropejcev brez gretja, ne moremo dopustiti, da je ogroženih več sto tisoč delovnih mest.
Do zdaj se je Evropa izogibala sporom z zadevnimi državami ter je dajala politične koncesije in geste. S to politiko ni bila uspešna. Liberalci že dolgo zahtevamo pomembno zmanjšanje naše odvisnosti, naše energetske odvisnosti od Rusije.
Jasna lekcija te krize je ta, da mora plinovod Nabucco postati resna alternativa in zato dobiti finančno podporo. Ustvariti moramo skupno energetsko politiko z večjo solidarnostjo med državami članicami, z boljšo usklajenostjo in s povezovanjem omrežij. Pospešiti moramo razvoj obnovljivih in alternativnih energetskih virov ter izboljšati energetsko učinkovitost.
Vendar bo to naše probleme rešilo samo srednjeročno in dolgoročno, zato moramo odločno opomniti Kijev in Moskvo, naj izpolnjujeta svoje mednarodne obveznosti, in napovedati, da bo v primeru neupoštevanja tega prišlo do posledic za vse vidike naših dvostranskih odnosov.
Rusija mora dokazati, da ravna v dobri veri, in storiti vse v njeni moči, da bi se oskrba s plinom nemudoma obnovila. Ukrajino je treba seznaniti tudi s tem, da čeprav trenutno plačuje politično ceno za plin, ki je nižja od tržne cene, jo ta cena dejansko stane več od tržne cene, saj povečuje ranljivost Ukrajine in njeno dovzetnost za izsiljevanje.
Zdaj je tudi Evropska unija na preskusu pred svojimi državljani. Je sposobna učinkovito ubraniti svoje interese? Če Evropa tega preskusa ne opravi uspešno, potem nima prave prihodnosti, če pa uspe, lahko optimistično gleda na prihodnost.
Hanna Foltyn-Kubicka, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, plinska kriza v Evropi je stalna in veliko globlja, kot jo prikazujejo evropske politične elite. Močno moramo poudariti, da po naravi ni čisto gospodarska. Predvsem je to politična kriza, ki temelji na nemoči Evrope v odnosu do Putinove agresivne politike.
Ne slepimo se – Rusije ne skrbi nekaj dolarjev. Ozadje dogodkov zadnjih dni je agresivno ravnanje Kremlina, ki bi rad razširil svojo prevlado v regiji jugovzhodne Evrope. Ukrajina je strateško pomembna za Ruse ne samo zato, ker plinovod do Evrope teče prek njenega ozemlja, temveč zato, ker je ruska črnomorska flota zasidrana v Sebastopolu. Najem te baze se izteče leta 2017, vendar maloštevilni verjamejo, da bodo Rusi prostovoljno zapustili Krim. Gazpromove zahteve podpira celoten politični in vojaški ustroj v Kremlinu, namen katerega je diskreditirati in oslabiti ukrajinsko vlado in spraviti Ukrajino na kolena. Žal je pasivni odnos Evrope pomagal Putinu bliže k cilju.
Rebecca Harms, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, tudi sama bi rada najprej dejala, da se Češka sooča z zelo težkim začetkom predsedovanja Svetu in da v zvezi s to novo plinsko krizo v zadnjih tednih ne bi mogla storiti več za odpravo nejasnosti v zvezi z evropsko zunanjo energetsko politiko v zadnjih letih.
Vsi trenutno vidimo dokaz tega, da se pogosto uporabljeni izraz „zunanja energetska politika“ nanaša na skupno strategijo, ki je v Evropi ni. Ob tej razpravi o ruskem plinu morajo Evropejci kolektivno odgovoriti na vprašanje, kakšen odnos bi sploh radi imeli z Rusi v bodoče. Plin je samo eno izmed vprašanj, trgovina s surovinami je samo eno od vprašanj, toda govorimo o osnovnem odnosu Evropske unije z njeno največjo sosedo na vzhodu naše celine in to je treba razjasniti.
Hkrati je treba razjasniti, kako naj se Evropska unija v prihodnje obnaša do držav, ki še vedno omahujejo med Rusijo in EU. Po mojem bi lahko dejansko predvideli to, kar se je zdaj zgodilo v Ukrajini. Kdor pozna Ukrajino, ni presenečen, da politike in gospodarskih interesov ne mešata samo Gazprom in ruska država, temveč tudi Ukrajina. Najhujša nevarnost, ki trenutno preti Ukrajini, je ta, da lahko interesi nekaterih političnih akterjev privedejo do izgube tesnejših odnosov z Evropsko unijo in ugleda v Evropski uniji, ki jih je država dosegla. Kritika, naperjena proti pristojnim akterjem v Rusiji v času tega spora, velja vsaj na enaki ravni za Naftogaz, RosUkrEnergo, za odgovorne osebe in za ukrajinsko vlado.
To je veliko več od trgovinskega spora in mislim, da je češko predsedstvo dobro prekrmarilo te zadnje dni. Upam, da bodo načrti, ki jih je predstavil komisar, obrodili sadove. Rada bi čestitala Komisiji za njeno jasno stališče glede neustreznega poskusa ponovne priključitve visoko tveganega reaktorja Bohunice na električno omrežje. To ne bi bilo koristno, temveč bi predstavljalo nadaljnjo kršitev prava Skupnosti, tokrat znotraj Evropske unije.
Esko Seppänen, v imenu skupine GUE/NGL. – (FI) Gospod predsednik, komisarji, predsednik Sveta, Komisija je prevzela vlogo posrednika v sporu glede plina med Rusijo in Ukrajino ter naredila vse v svoji moči za obnovitev oskrbe s plinom.
Ni mi v navadi, da hvalim Komisijo, toda v imenu svoje skupine bi se ji zdaj rad zahvalil. Ni ravnala kot sodnik, temveč kot zdravnik; sicer ne kot kirurg, temveč bolj kot psihiater. Zdaj potrebujemo take ljudi.
Ko se v Ukrajini predsednik in predsednica vlade ruvata za oblast, jih v drugih delih Evrope zazebe. Glede na take okoliščine je včerajšnji predlog gospoda Saryusza-Wolskega, predsednika Odbora za zunanje zadeve, naj EU uvede sankcije za zaščito pretoka plina, neodgovoren. Naj se strinjamo, da mora EU začeti bojkotirati ruski plin? Poljska bi morala seveda dati zgled drugim in zavrniti ruski plin.
Naša skupina upa, da bo Komisija še naprej aktivno posredovala za dosego složnosti.
Gerard Batten, v imenu skupine IND/DEM. – Gospod predsednik, citiram iz govora o tej temi, ki ga je imel moj kolega Godfrey Bloom 25. oktobra 2006: „Misel, ideja ali koncept, da bi energetsko oskrbo Združenega kraljestva lahko obvladoval nekakšen dogovor z gangsterjem, kot je Putin, je popolnoma absurdna. Popolnoma noro je pričakovati kar koli od kosa papirja, ki ga podpiše Putin. Človek je gangster.“
Gospod Putin zdaj počne, kar bi počel vsak sposoben gangster – umakne dobavo in izsili višjo ceno. Evropa se bo soočila z dvema možnostma: biti pripravljena plačati veliko veliko več za negotovo oskrbo s plinom iz Rusije ali poiskati alternativne dobavitelje, če je to mogoče. Združeno kraljestvo mora zagotoviti, da njegove pojemajoče zaloge plina ostanejo kot nacionalni vir, in ne sme dovoliti, da postanejo skupni vir EU. Lotiti se moramo tudi programa gradnje novih jedrskih elektrarn.
Jana Bobošíková (NI). – (CS) Gospe in gospodje, kljub vsem trenutnim prizadevanjem Evropskega sveta in Komisije, nekatere države članice ostajajo brez ruskega plina, njihova gospodarstva so v nevarnosti in ljudi je strah, da bodo zmrznili. To je visoka cena za kratkovidno zunanjo in energetsko politiko Evropske unije. In žal jo plačujejo najšibkejši.
Gospe in gospodje, prazni plinovodi, prekinitev proizvodnje in mrzle šole so cena nepotrebne rusofobije, ki jo gojijo tiste članice Unije, ki nasprotujejo nadaljevanju pogajanj o strateškem partnerstvu z Rusijo. To je cena naše nekritične podpore oranžnemu segmentu ukrajinskega političnega spektra in poskusov, da bi politiko o vzhodni Evropi vodili iz Bruslja. To je cena našega fanatičnega zavračanja jedrske energije. Nadalje je to cena dolgoročnih prizadevanj poseganja v nacionalne energetske politike posameznih držav članic. Kakšen nasvet bi dali slovaškemu predsedniku vlade Ficu, ki se zdaj sooča s „Sofijino odločitvijo“? Pri 20 stopinjah pod ničlo in pri prekinitvi dovajanja plina z vzhoda Komisija v Bruslju grozi, da bo Slovaško kaznovala, če ponovno zažene jedrsko elektrarno v Jaslovskih Bohunicah. Naj bi v 20 dneh, za kolikor ima Slovaška še rezerv, res samo opazovala, kako tovarne propadajo in ljudje zmrzujejo?
Gospe in gospodje, zdaj vidimo, kako pomembna je energetska samozadostnost za vsako posamezno državo v Evropski uniji. Kako lepo je imeti topel doma spleten pulover namesto oguljenega plašča EU. Iz tega bi se morali kaj naučiti in preprečiti prenos pooblastil v zvezi z energetiko na Bruselj, kot zahteva Lizbonska pogodba.
Giles Chichester (PPE-DE). – Gospod predsednik, skoraj grozljivo je, kako se je zgodovina ponovila s prekinitvijo dobave plina prek Ukrajine v tem obdobju leta. Vseeno ne bi smeli biti presenečeni, saj kdaj lahko bolj zbudiš pozornost ljudi, zlasti v hudem mrazu?
Ni težko ugotoviti, kakšen je pri vsem tem ruski načrt, toda posebej me je zadela ideja, ki kroži po medijih, da mora Gazprom nujno skleniti kupčijo na podlagi višjih cen plina, povezanih z lanskoletno visoko ceno nafte, preden se te cene plina znižajo zaradi nižjih cen nafte.
Kakor koli že, posledice so enake kot pred tremi leti. Države članice EU so v nevarnosti, da so preveč odvisne od uvoza plina od enega prevladujočega dobavitelja. Ni več dovolj dobro, če rečemo, da potrebujemo ruski plin in da oni potrebujejo našo trdno valuto ter da je zato ta posel varen. Ukrepati moramo, da zagotovimo zanesljivost oskrbe.
Države članice morajo ugrizniti v kislo jabolko in biti pripravljene, da plačajo za primerna plinska skladišča in zaloge. Dogovor o tem, za koliko dni mora zadoščati zaloga, da predstavlja primerno rezervo, bi bil dober začetek. Povečanje raznolikosti dobave je še en očiten korak, ki ga je treba narediti, in gradnja terminalov za UZP je dober primer. Večja naklonjenost projektom plinovodov Severni tok in Nabucco se zdi logična. Podvojiti moramo prizadevanja za izboljšanje učinkovitosti in povečanje prihranka energije pri potrošnji elektrike – tako pri industrijski porabi kot v gospodinjstvih. Veliko je mogoče prihraniti.
Predvsem moramo ponovno uravnotežiti našo mešanico energetskih virov in to z dvema ciljema, in sicer varnostjo oskrbe in politiko o podnebnih spremembah. S povečanjem deleža elektrike iz obnovljivih virov, jedrske energije in tehnologije čistega premoga lahko dosežemo oboje, vendar je za vsako od teh možnosti potreben čas, medtem pa se moramo nujno in z veliko domišljije lotiti izboljšanja energetske učinkovitosti.
Jan Marinus Wiersma (PSE). - (NL) Gospod predsednik, podprem lahko mnenje številnih kolegov poslancev. Kar se je zgodilo v zadnjih tednih, je privedlo do velikega presenečenja. Še včeraj me je precej razburilo, ko sem poslušal ruske in ukrajinske kolege, kako so razglašali, da se gotovo ne motijo. Stalno prejemamo nasprotujoče informacije o tem, kaj se res dogaja. Slišimo eno zgodbo, nato drugo, in poslanci EP zelo težko ugotovimo točna dejstva. Upamo, da bo ta zmeda v naslednjih dneh razjasnjena in da bo plin spet stekel, kot je obljubljeno.
Ali naj plin spet teče in ali to pomeni, da se vračamo v normalno stanje in se obnašamo, kot da se ni nič zgodilo? Mislim, da ne. Leta 2006 se je zgodilo enako, vendar so bile takrat posledice za Evropsko unijo veliko manjše; vzrok za tedanji spor med Moskvo in Kijevom je bila cena plina, kar je privedlo do prekinitve dobave plina v Evropo. Takrat smo posvarili, da se lahko scenarij ponovi, in to se je zdaj zgodilo. Vemo, da se o oskrbi s plinom pogajajo vsako leto na novo, saj Ukrajina in Rusija sklepata enoletne pogodbe. Evropska unija je začela ukrepati šele prejšnji mesec, ko je spet izbruhnila kriza. Veliko od tistega, o čemer smo leta 2006 že razpravljali, navsezadnje ni imelo nobenega učinka. Že takrat smo vedeli, da smo preveč odvisni od enega plinovoda, skozi katerega prihaja skoraj 80 % plina prek ene države. Že takrat smo se pogovarjali o tem, da bi morali nujno poskrbeti za alternativne dobavne poti. Že takrat je bilo jasno, da nismo povsem prepričani, ali si lahko pomagamo med seboj kot države EU v primeru problemov v nekaterih državah, kot so zdaj v Bolgariji, na Slovaškem in v številnih drugih državah. V zadnjih letih je bilo glede tega storjenega malo. V zadnjih tednih je postalo jasno, kako težko je vzpostaviti mehanizem, s katerim bi si lahko medsebojno pomagali.
Rusija in Ukrajina sta sami sebi in svojemu ugledu zadali težke udarce. Menim, da najprej nismo poklicani, da bi krivili eno ali drugo državo. Očitno je, da se obe državi slabo zavedata pomena prijaznosti do strank. Zdaj dejansko povzročata veliko škodo svojim najpomembnejšim strankam. Smo dobre stranke za Rusijo, plačujemo za plinovod prek Ukrajine, pravočasno poravnavamo račune in za plin plačujemo po globalnih cenah. Mislim, da tega ne moremo nikoli dovolj dopovedati obema strankama.
Ob teh razmerah se res pojavljajo številna vprašanja, seveda. Kaj pa navzkrižje interesov v plinskem sektorju v Rusiji, vpliv Kremlja na Gazprom? Slučajno se nekoliko bolj spoznam na Ukrajino in iz izkušenj vem, da so plinski posli v tej državi zelo sumljivi; menim, da bi morali podrobneje preiskati nekatere zadeve. Kot gospod Swoboda, se zavzemam za parlamentarno preiskavo tega, kako je do teh razmer prišlo, česa EU ni storila, pa bi v zadnjih letih morala, ter kako točno so postavljeni ti plinski sektorji v Ukrajini in v Rusiji, da bi v prihodnje lahko preprečili ponovitev podobnih razmer ali bolje razumeli, kaj se trenutno dogaja.
Janusz Onyszkiewicz (ALDE). - (PL) Gospod predsednik, predsednik sveta, komisarji, v dogovoru, podpisanem oktobra lani, sta ukrajinska predsednica vlade Julija Timošenko in Vladimir Putin navedla svojo pripravljenost, da se v treh letih preide na svetovne cene prenosa in skladiščenja plina. Ta dogovor je bil potrjen z uradnim sporazumom med Gazpromom in ukrajinskim Naftogazom.
Ne glede na to je Gazprom nedavno zahteval veliko povišanje cen na nerealno raven. Tako izsiljevanje je mogoče, ker ima Gazprom monopol v odnosu do Ukrajine. Številne države Evropske unije so v podobnem položaju. To pomeni, da v nasprotju z nafto za plin v Evropi ni prostega trga.
V Združenih državah je cena plina nedavno padla na 198 USD za 1000 m3, Gazprom pa od Ukrajine zahteva 450 USD. Te razmere je treba spremeniti s povečanjem raznolikosti dobaviteljev plina in z gradnjo plinskega omrežja v Evropski uniji in med sosednjimi državami, da bomo – kot za nafto – dobili pravi panevropski plinski trg, ki bo brzdal potencialno monopolistično cenovno izsiljevanje.
Marcin Libicki (UEN). - (PL) Gospod predsednik, ta plinska kriza kaže, kako pomembno je, da Evropska unija govori enoglasno o zadevah glede oskrbe s plinom, zlasti glede dobave plina iz Rusije, ki ni zanesljiv partner in dobavitelj.
Julija lani je Evropski parlament sprejel poročilo Odbora za peticije, katerega avtor sem in ki jasno navaja, da vprašanje energije in oskrbe Evrope s plinom ni stvar dvostranskih odnosov. Takrat smo obravnavali Severni plinovod iz Rusije v Nemčijo. Zdaj pozivam Komisijo in predsedstvo, naj zagotovita, da Evropska unija govori enoglasno in da to postane vprašanje v odnosih med EU in Rusijo in ne v dvostranskih odnosih. Pozivam k izpolnitvi vseh zahtev iz poročila z dne 8. julija lani, v katerem je navedeno, da bi morala biti Evropska unija resnično integrirana.
Bernard Wojciechowski (IND/DEM). - (PL) Gospod predsednik, v razpravi o plinu je govorilo več politikov z ene ali druge strani spora. Vseeno pa ne poznamo dejstev. Opazovalci EU so nemočni. Vse, kar vemo, je to, da imamo opravka z neresnimi organizacijami.
Te razmere kažejo tudi na to, da ima Evropska unija pomanjkljivo energetsko politiko. Nobene podpore nimajo alternativne zamisli, kot je gradnja jedrskih elektrarn. Uporabi premoga se nasprotuje pod pretvezo okoljevarstva. Prišli smo do položaja, ko je edina alternativa ta, da postane Srednja Evropa odvisna od Vzhoda, primer za to pa so razmere, v katerih se je znašla uboga Slovaška.
Irena Belohorská (NI). – (SK) V zvezi z ukrajinsko-ruskim sporom glede oskrbe s plinom bi rada kot poslanka EP, ki zastopa državljane Slovaške republike, opozorila Evropsko unijo na to, da to navzkrižje interesov ne škoduje samo stranema, ki se medsebojno obtožujeta za to godljo, temveč tudi tretji strani, katere državljani postajajo žrtve, saj še vedno ni videti, da bo ruski plin prek Ukrajine kmalu dostavljen.
Slovaška je brez plina že osem dni in pri trenutnih izrednih omejitvah za industrijo in pri tem, da podjetja delujejo v okviru kriznega režima, imamo zalog plina samo še za enajst dni. Slovaški plin se je spet zataknil nekje med bojujočima se stranema. Na kratko, dve strani – dve resnici, nič plina.
Naj vas obvestim, da je danes ob 11.45 ukrajinska predsednica vlade Timošenkova zavrnila slovaško zahtevo po obnovi oskrbe z zemeljskim plinom, pri čemer je razložila: „Ukrajina nima dovolj plina, nimamo lastnih rezerv in tudi vi jih ne boste imeli.“ Rada bi tudi poudarila, da je zaradi naše odvisnosti od ruskega plina in nemožnosti, da bi ponovno zagnali jedrsko elektrarno V1 v Jaslovskih Bohunicah energetska varnost Slovaške republike vedno bolj ogrožena.
Komisar, zahvaljujem se vam za vaše predloge in prizadevanja, da bi našli rešitev. Vem za ukrep, ki bi ga lahko sprejeli – začasno ustavite prispevke Ukrajini kot eni od neodgovornih strani.
Herbert Reul (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, to so dramatične razmere, kot vemo. Ravnanje Rusije in Ukrajine je neodgovorno. Moramo tudi povedati, da je Komisija kriva v tem, da smo bili razmeroma počasni pri ukrepanju, čeprav je res tudi, da se je komisar Piebalgs v zadnjih dneh odlično spoprijel s tem problemom. Skupina strokovnjakov je bila krasna zamisel in mislim, da si zasluži zahvalo za dogodke zadnjih dni.
Vseeno pa je zdaj tudi čas, da se vprašamo, zakaj je naš odziv na take dogodke vedno tako kratkoročen. Kolikokrat je Rusija že zbudila pozornost v zvezi s tem? Zdaj gotovo ni prvič. Že nekaj let gledamo, kako je oskrba s plinom redno prekinjena, zato se moramo vprašati, ali smo – Evropski parlament in evropske institucije – res storili dovolj glede vprašanja varnosti oskrbe ali pa morda dajemo prednost drugim vprašanjem. Menim, da ima gospod Swoboda prav, ko to sprašuje.
Zelo smo se potrudili, da bi določili, ali in komu in pod kakšnimi pogoji prodati in privatizirati omrežja. Porabili smo tedne, celo mesece, za reševanje problema, kako se odzvati na podnebna vprašanja, in nismo dovolj razmišljali o tem, da obstaja tudi tretji zelo pomemben politični projekt: projekt varnosti oskrbe. Kaj smo storili, da bi zagotovili bolj raznoliko mešanico energetskih virov v Evropi in da bi zmanjšali našo odvisnost? Kaj smo storili za zagotovitev, da so v tej mešanici tudi elektrarne na premog? S svojo podnebno politiko smo dejansko diskreditirali te elektrarne na premog in tako povečali našo odvisnost od plina. Kaj smo storili, da bi povečali našo podporo jedrskim elektrarnam? Odgovor je veliko premalo, veliko preveč bojazljivo. Kaj smo storili, da bi uredili druge dopustne plinovode? Kaj smo storili na področju UZP? Kaj je bilo storjeno na področju zunanje energetske politike? Dogodki zadnjih dni pomenijo, da je skrajni čas za obravnavo vprašanja varnosti oskrbe v okviru energetske politike. To je jasno ključno vprašanje.
Reino Paasilinna (PSE). - (FI) Gospod predsednik, komisarji, Parlament bo kmalu glasoval o treh od paketov o trgih elektrike in plina. Ravnokar smo odobrili energetski in podnebni paket, toda zdaj, ko je kriza, bi morali organizirati širše srečanje, da bi vključili naše partnerje. Za to imamo politično moč in potrebujemo sodelovanje.
Podpiram tudi zamisel o delovni skupini, ustanovljeni v skladu s členom 175, ki bi poročala temu Parlamentu, na primer maja. Tudi ruska in ukrajinska delegacija bi morali biti prisotni.
To so resne razmere, kot je bilo že rečeno. Milijoni ljudi zmrzujejo in tovarne so zaprte. Ukrajina nas je vpletla v svoj problem, ko je preprečila, da bi plin dosegel EU. Rusija je storila enako, ko je zaprla segment za plin, namenjen v EU.
Plin vseeno teče prek drugih tranzitnih držav. Zahvaljujoč hitri akciji Unije – in zahvaljujoč komisarju – so odčitovalci števcev na mestu. Ruski plin je očitno začel teči v ukrajinsko omrežje, vendar še vedno ni dosegel Unije. Prišlo je do nenavadnega položaja. Tako EU kot Rusija poskušata zgraditi energetske vode na novih območjih: EU izven Rusije in Rusija izven svojih nekdanjih sovjetskih republik. To pomeni delo za industrijo cevovodov.
Ne nagibam pa se preveč k temu, da strani sankcioniramo kar po vrsti, in mislim, da sankcije niso pametne. Skeptičen sem glede uporabe sile, saj bi nas lahko prizadela bolj kot njih. Po drugi strani pa se mi zdi povezovanje Pogodbe o energetski listini z bodočim sporazumom o partnerstvu in sodelovanju posebej pomembno. Ena možnost bi bila tudi ustanovitev skupine, ki bi upravljala pretok plina skozi Ukrajino: to bi bil hiter in nujen ukrep. Sodelovati bi morala tudi nevtralna stran.
Predsednik. – Za zadnje besede se vam najlepše zahvaljujem.
Henrik Lax (ALDE). - (SV) Gospod predsednik, EU je največja gospodarska sila na svetu. Vseeno pa številni ljudje zmrzujejo v lastnih domovih. Zakaj EU ne more zagotoviti ogrevanja? Zdaj je bolj kot kdaj koli jasno, da mora EU zmanjšati svojo odvisnost od ruskega plina. EU mora zgraditi skupni trg z elektriko in plinom, da bi zavarovala dostop svojega prebivalstva do energije. Za to je potrebna solidarnost znotraj Unije. Francija in Nemčija sta na ključnih položajih. Nihče, niti Nemčija, še veliko let ne more računati na več plina od Gazproma. Severni tok ni rešitev. Posredovanje v plinski vojni med Rusijo in Ukrajino bo dalo EU dobro priložnost, da od obeh strani zahteva upoštevanje pravil, skladnih s skupnim energetskim trgom v Uniji. To priložnost moramo izkoristiti.
Inese Vaidere (UEN). - (LV) Gospe in gospodje, na ta problem bi rada pogledala s širše politične perspektive. V resnici je tako imenovana rusko-ukrajinska plinska vojna ena od faz v boju za vpliv v Evropi. Tako Ukrajina kot Gruzija sta državi, ki bi ju z veseljem imeli na naši strani, toda Rusija bi rada obnovila svoj nekdanji vpliv nad njima. Prav tako, kot je bila za invazijo na Gruzijo izbrana sredina poletja, ko so se začele olimpijske igre in smo bili sredi počitnic, je bila za plinsko vojno izbrana sredina zime, čas novoletnih praznikov. Poleg tega nobeni državi ni bila pokazana pričakovana pot do članstva v Natu in evropski uniji. Že ko nismo bili zmožni ustrezno vrniti udarca Rusiji za njeno agresijo proti Gruziji je bilo predvidljivo, da bo Ukrajina naslednja tarča. Ruska politična tehnologija je ena najmočnejših na svetu in ta država je pokazala, da je pripravljena žrtvovati ogromno sredstev za dosego svojih političnih ciljev. V tem primeru z zavlačevanjem sklenitve dogovora, da bi diskreditirala Ukrajino. Taka politična tehnologija ima tudi dovolj sredstev, da vpliva na procese v državah, v katerih ima interes, in v nasprotju z nami načrtuje in predvideva dogodke. Treba je doseči kompromis, oskrbo s plinom je treba obnoviti, če ima Rusija dovolj rezerv. Hvala.
Dimitar Stoyanov (NI). - (BG) Hvala, gospod predsednik. Splošno mnenje je, da je plinska kriza najbolj prizadela Bolgarijo. Samoumevno je, da si krivdo vseeno delita dva – tisti, ki je kriv za prekinitev dobave plina, in tisti, ki je kriv za to, da je Bolgarija pristala pri rezervah, ki ne zadostujejo za to, da bi zdržala to plinsko krizo. Kakor koli že, poglejmo zdaj, kaj lahko storimo v prihodnje. Ena možnost je povsem notranjepolitična, in sicer ta, da se poišče alternativni vir, ki ga lahko Bolgarija uporabi za svoje potrebe v drugih podobnih okoliščinah. Druga možnost, ki jo trenutno imamo, pa je neposredno odvisna od volje Komisije.
Imamo oziroma Bolgarija ima velik energetski vir, ki je bil zaprt iz političnih razlogov. Ta vir je jedrska elektrarna Kozloduj. Bolgarija trenutno uporablja elektrarne na premog, ki okolje onesnažujejo veliko bolj od jedrskih elektrarn. Prepričan sem, da se kolegi poslanci zelene skupine strinjajo z mano. Zaprtje prvih štirih blokov jedrske elektrarne Kozloduj, podvrženih na desetine preskusom, ki so pokazali, da so povsem varni, je bila velika napaka. To je bolgarskim ljudem povzročilo veliko škodo in zdaj še bolj trpijo, ker ne moremo od nikoder dobiti energije.
Zato pozivam Komisija k naslednjemu: skrajni čas je, da se Bolgariji in Slovaški dovoli zagon njunih povsem varnih jedrskih elektrarn, ki ju bodo zavarovale pred pomanjkanjem energije.
Charles Tannock (PPE-DE). – Gospod predsednik, ruska uporaba prekinitve pretoka plina kot diplomatskega orožja je še enkrat pokazala, zakaj potrebujemo skupno zunanjo energetsko politiko EU z medvladnim sodelovanjem. Očitna korist take politike je zmanjševanje naše izpostavljenosti ruski nasilni taktiki s spodbujanjem alternativnih virov, kot je UZP, in novih plinovodov, kot sta Nabucco in vod prek Sahare, ter z gradnjo integriranega električnega omrežja EU.
Dala pa bo zagon tudi zelenemu programu s spodbujanjem obnovljive energije in energetske učinkovitosti ter renesanse jedrske energije. Podpiram slovaško nujno prošnjo Komisiji glede ponovnega odprtja njihovega zaprtega reaktorja Bohunice, kar bo pomagalo tudi pri reševanju vprašanja podnebnih sprememb.
Ne dvomim, da Rusija ustrahuje Ukrajino in poskuša destabilizirati vlado celo z vpletanjem Združenih držav v to razsulo pred predsedniškimi volitvami v Ukrajini naslednje leto in tudi ogroža ukrajinske evroatlantske težnje.
Kakor koli že, EU je bila zvlečena v ta spor kot stranska žrtev kremeljske plinske diplomacije. Ne morem si kaj, da se mi ne bi zdelo, da je bila ruska akcija načrtovana tako, da sovpada z začetkom češkega predsedstva, čeprav je predsednik vlade in predsednik sveta Topolánek pokazal veliko spretnost pri obvladovanju teh izrednih razmer.
Ukrajina je verjetno upravičeno obtožena, da je izsesala nekaj ruskega plina, vendar je to razumljivo v kontekstu dvostranskih sporazumov med tema dvema državama, ki še niso razrešeni.
Ukrajina mora trenutno plačevati posredniškemu podjetju dodatnih 500 milijonov USD letno. Glede na to, da znaša ukrajinski plinski dolg Rusiji 2,4 milijarde USD, bi lahko ta dolg zbrisali v približno petih letih, če bi odpravili to plačilo, ki menda po besedah namestnika ukrajinske predsednice vlade konča v žepu korumpiranih politikov.
Moramo se upreti kakršnemu koli poskusu, da bi razdvojili Ukrajino in njeno prihodnost z Zahodom, zlasti njeno prihodnost kot polna članica Evropske unije. Najboljši način za zagotovitev, da Rusija ne bo več mogla ustrahovati Ukrajine ali pritiskati nanjo ali celo izzivati EU, da ta ustrahuje Ukrajino, je zavzemanje za skupno zunanjo energetsko-varnostno politiko EU, ki bo pokazala solidarnost med državami članicami v času krize in pomanjkanja energije.
Adrian Severin (PSE). – Gospod predsednik, problem, s katerim se soočamo, ni samo rusko-ukrajinski spor. Obstaja evropsko-ruski spor glede geopolitičnega statusa Ukrajine, spor med Evropsko unijo in Ukrajino glede evropskih vidikov Ukrajine, spor med Evropsko unijo in Rusijo glede ruskega monopola nad oskrbo s plinom ter spor med Evropsko unijo in Ukrajino glede ukrajinskega monopola nad tranzitom plina.
Vsi ti spori skupaj nas postavljajo na sredo energetske vojne, v kateri gre za delitev moči. V tej vojni nismo talci, temveč borci. Nismo posredniki, temveč ena od strani z legitimnimi interesi. Ta vojna ima vedno večje posledice od ene krize do druge. Bi lahko prekinili boj in organizirali mirovno konferenco?
Potrebujemo pravila za prost trg z energijo skupaj z našimi ruskimi in ukrajinskimi partnerji. Potrebujemo zagotovila in mehanizme za podporo tem pravilom in arbitražni sistem za reševanje sporov ter ustanovo, ki bo te mehanizme sprožila. Potrebujemo skupno evropsko energetsko politiko, ki so ji v pomoč ustrezni pravni in politični instrumenti in ki je utrjena s celovitim sporazumom z državo dobaviteljico Rusijo in tranzitno državo Ukrajino. Sankcije ne morejo delovati. Tudi soočenje ni rešitev. Bodimo enotni in se pogajajmo strateško in celovito. Za ta namen moramo organizirati medparlamentarno ad hoc delovno skupino, sestavljeno iz predstavnikov Evropskega parlamenta, ruske dume in ukrajinske rade, da bo stalno spremljala proces iskanja konsenza in gradnje strategije, dokler bo to potrebno.
Toine Manders (ALDE). - (NL) Gospod predsednik, gospe in gospodje, naša družba brez energije ne more delovati, kot je v tem trenutku očitno. Plin mora teči naprej in menim, da je kratkoročno posebej pomembno uporabiti vse diplomatske poti. To trenutno počneta Komisija in Svet na zelo hvalevreden način, da bi zagotovila čimprejšnjo obnovitev pošiljanja plina; grožnje s sprožitvijo pravnega spora seveda niso zelo učinkovito ravnanje.
Mislim, da je srednjeročno zelo pomembno, da vzpostavimo evropski energetski trg, pod pogojem, da sprejmemo ukrepe, ki jih do zdaj še nismo uspeli. Čas je za ukrepanje. Države članice lahko pri tem igrajo pomembno vlogo, kot na primer pri pospešeni namestitvi plinovodov Nabucco in Severni tok. Predvsem moramo poskrbeti za vzpostavitev enega evropskega omrežja tako za plin kot za elektriko, kar bo zmanjšalo našo odvisnost in nam omogočilo, da ustvarimo pravilno delujoč trg, da pokažemo več solidarnosti in da bolje predvidevamo morebitno pomanjkanje. Zavihati pa si bomo morali rokave in sprašujem se, zakaj države članice do zdaj še niso ukrepale.
Dariusz Maciej Grabowski (UEN). - (PL) Gospod predsednik, Evropska unija se je uspešno lotila globalnega segrevanja: sprejetje predloga je bilo dovolj za takojšen uspeh. Uspeli smo znižati temperature v Evropi in pripeljati zimo, ki je vplivala na vso celino. To je dokaz moči in zmožnosti Evropske unije glede na načelo „hoteti pomeni uspeti“. Toda naš uspeh se je sprevrgel v poraz, ker zdaj potrebujemo več gretja za naše domove in delovna mesta. Tega uradniki niso predvideli.
Pri energetski politiki začenja Evropska unija spominjati na zdravnika iz Haškove zgodbe „Dogodivščine dobrega vojaka Švejka“, ki je za vse bolezni predpisoval eno samo vrsto zdravljenja – klistir. Evropska unija se je omejila na ustne izjave, konference in zlasti spogledovanje z Rusijo, s čimer je to opogumila, da uporablja energetske vire kot instrument političnega pritiska. Da bi bile stvari še slabše, je našla zaveznika v obliki Nemčije, s katero gradi plinovod pod Baltikom.
Zaključek je jasen vsem: sprejeti moramo nujne ukrepe, da bi postali neodvisni od ruske oskrbe s plinom, pri čemer moramo imeti v mislih rek „najšibkejši se najprej potopijo“, kar pomeni, da moramo najprej rešiti države, ki mejijo na Vzhod in so v celoti odvisne od oskrbe s plinom z Vzhoda, kot so Poljska in baltske države, razen če se Evropski uniji zdijo pomembnejši zasebni interesi in interesi tistih, ki zastopajo Rusijo.
Nickolay Mladenov (PPE-DE). - (BG) Hvala, gospod predsednik. Trenutno so državljani 18 držav članic talci v političnem sporu med Ukrajino in Rusijo. Uporabljam izraz „politični spor“, saj smo bili vsi priče, kako se Gazprom in energetske pošiljke iz Rusije uporabljajo kot politično orožje za pritisk na suvereno državo. Evropski državljani so talci. Plin prihaja iz Rusije. Ventil je bil zaprt v Rusiji. Res tudi Ukrajina nosi del krivde, zato pozivam Svet in Evropsko komisijo, naj odločno povesta našim prijateljem v Ukrajini, da morata opozicija in vlada sprejeti enotno stališče o ključnih vprašanjih glede njihovega razvoja, drugače ne bodo mogli zdržati tega pritiska, ki so ga deležni tako oni kot mi. Kot imamo konsenz glede ključnih vprašanj v naših državah, tako ga morajo imeti tudi oni.
Drugič, Gazprom mora našim državam plačati kazen, saj mora Bolgarija, ki je najbolj resno prizadeta država v Evropi in je v celoti odvisna od plinske oskrbe iz Rusije, zahtevati svoje pravice, in sicer od dobavitelja, ki je v tem primeru Rusija.
Tretjič, ko gre za energijo v Evropi, je treba dati enotno sporočilo. Jasno moramo zagovarjati jedrsko energijo v Evropi, alternativne vire energije, različne plinovode, zaradi katerih bomo manj odvisni od enega samega dobavitelja, obsežnejša skladišča in več povezav med državami članicami, da se lahko izognemo podobni krizi.
Nazadnje bi rad rekel, da v našem primeru tudi bolgarska vlada zasluži hudo kritiko. V vseh letih, ko je na oblasti, prikriva sporazume z Rusijo o oskrbi in ni storila ničesar, da bi povečala raznolikost virov oskrbe za našo državo.
Atanas Paparizov (PSE). – (BG) Gospod predsednik, namestnik predsednika vlade, komisar, kot predstavnik najbolj prizadete države pozivam vas in ustanove, ki jih zastopate, da z uporabo vseh političnih sredstev in vseh podlag po mednarodnem pravu takoj ukrepate za obnovitev oskrbe. Upam, da bosta Svet in Komisija na podlagi načela solidarnosti sprejela bolgarski predlog, da se kot del neporabljenih 5 milijard EUR vključijo projekti vzpostavitve čezmejnih povezav med Bolgarijo in Romunijo ter Bolgarijo in Grčijo, povečanja skladišč v Čirnu, da bi lahko zadovoljili najnujnejše potrebe, ter razvoja priložnosti za skupno uporabo terminalov utekočinjenega plina.
Kot poročevalec pri enem od dokumentov v tretjem energetskem paketu menim, da je vprašanje predvsem zagotavljanja transparentnosti in upoštevanja pravil pomembnejše od vseh drugih vprašanj v zvezi z določbo o tretjih državah. Upam tudi, da bo Komisija čimprej odgovorila na zahtevo, ki smo jo poslali gospe Podimata, glede dolgoročnih ukrepov, ki bodo sprejeti, da bi lahko dejansko pred spomladanskim zasedanjem Evropskega sveta imeli skupno politiko in učinkovite ukrepe za reševanje podobnih problemov, kot so ti, do katerih je prišlo zdaj in ki jih je gospod Barroso danes opisal kot brezprimerne, neupravičene in nepojmljive.
Metin Kazak (ALDE). – (BG) Kljub dogovoru med Rusijo in Ukrajino o obnovitvi oskrbe Evrope z ruskim plinom, so bila naša upanja, da bomo prejeli plin, spet poteptana. Ne glede na to, ali so razlogi tehnični, finančni ali politični, ta plinski embargo brez primere ne more biti upravičen. V zimi z rekordno nizkimi temperaturami je brezobzirno in nečloveško milijone evropskih državljanov obsoditi na mraz. Za Bolgarijo, najbolj prizadeto državo EU, je posebej pomembno, da se upošteva načelo pacta sunt servanda in da se takoj obnovi oskrba s plinom. Poiskati je treba pravično nadomestilo za škodo in trpljenje, povzročeno ljudem, in za kršitev sporazumov.
Rad bi čestital češkemu predsedstvu za njegovo aktivno vlogo posrednika pri reševanju te krize. Evropska unija mora zdaj bolj kot kadar koli prej uresničiti stari slogan solidarnosti, ki so ga razglašali mušketirji: „Vsi za enega in eden za vse“ ter zagotoviti finančno pomoč prizadetim državam, kot je Bolgarija, za zelo pomembne projekte, ki jim bodo dali energetsko varnost. Skrajni čas je, da pokažemo moč in enotnost naše unije tako, da sprejmemo dolgoročno energetsko strategijo.
Eugenijus Maldeikis (UEN). - (LT) Jasno je, da je ta kriza oskrbe s plinom politični problem in ne trgovinski spor. Podjetji Gazprom in Naftogaz imata v tem sporu glavno nalogo – poskušata nam vsem in družbi dokazati, kako nemogoč je tranzit v tehničnem, tehnološkem in gospodarskem smislu. To se stalno ponavlja. Toliko bolj, ker teh naših partnerjev, partnerjev Evropske unije, ne vodi ne osnovna poslovna praksa ne Energetska listina. Zdi se, da to za naše partnerje ne obstaja. Žal ne vidim kakršne koli pripravljenosti ne Kijeva ne Moskve, da bi se dogovorila. Zdi se mi, da bi s temi pogajanji rada pridobila čas, in menim, da bodo pri reševanju političnega problema pomagali samo politični ukrepi, dokler niso rešena tehnična vprašanja glede tranzita. Mislim, da si moramo prizadevati za politične dogovore in politična zagotovila med Evropsko unijo, Rusijo in Ukrajino, dokler ne dosežemo srednjeročnih ciljev. Še nekaj glede energetske solidarnosti. Bolgarski in slovaški predsednik vlade gresta v Moskvo in Kijev na pogajanja. Ta teden energetske solidarnosti se ne bi smel končati tako, da pogajanja spet dobijo dvostransko obliko; mislim, da bi bila energetska solidarnost, če bi Bolgarija in Slovaška v teh razmerah lahko ponovno zagnali svoje jedrske elektrarne. To bi bila prava energetska solidarnost.
John Purvis (PPE-DE). – Gospod predsednik, iz brezizhodnega položaja v odnosu do Rusije in Ukrajine lahko potegnemo tri precej očitne zaključke.
Najprej moramo zmanjšati odvisnost od plina, ki ga bomo morali uvoziti vedno več. To pomeni povečanje naši zavezanosti domači energiji, zlasti obnovljivim virom in jedrskim zmogljivostim.
Drugič, Izboljšati moramo solidarnost v EU, z medsebojno podporo med državami članicami glede oskrbe z elektriko, plinom in nafto. To pomeni zelo izboljšana in razširjena omrežja in plinovode. Zakaj Bolgarija ne bi imela plina, če ga ima Romunija na drugem bregu Donave? Zakaj Slovaška ne bi imela plina, če ga imajo sosede Avstrija, Poljska in Češka? Te vrzeli v plinskem omrežju je treba nujno zapolniti. Kakšen je časovni okvir tega, komisar Piebalgs?
Tretjič, povečati moramo raznolikost virov naše oskrbe ter naša skladišča za plin in nafto. Zakaj za skladiščenje ne izkoristimo bolje izčrpanih južnih severnomorskih plinskih polj?
Zelo moramo povečati našo infrastruktura za utekočinjeni plin in razviti sistem cevovodov iz alternativnih virov in prek alternativnih poti. Potrebujemo boljše in obsežnejše povezave z Norveško, Severno Afriko in Zahodno Afriko, s Kaspijskim morjem in Kavkazom, z levantskimi in zalivskimi državami na Bližnjem oz. Srednjem vzhodu.
Za zaključek zato sprašujem Komisijo in Svet, ali dovolj vneto spodbujata obnovljive vire in jedrsko energijo, ali dovolj vlagata v izgradnjo cevovodov in terminalov za utekočinjeni plin ter v razvoj političnih odnosov, ki bodo zagotovili kontinuiteto in raznolikost oskrbe.
Očitno nikakor ne smemo biti odvisni od Rusije ali Ukrajine v tolikšni meri, kot smo zdaj. Svoje lastne evropske interese moramo postaviti na prvo mesto in to takoj.
Dariusz Rosati (PSE). - (PL) Gospod predsednik, predsednik Sveta, komisar, ravnanje Rusije, ko je zaprla plina za svoje stranke v Evropski uniji, je nevzdržno s stališča pogodbenih obveznosti, ki jih je podpisala. Evropski kupci plačujejo za oskrbo s plinom iz Rusije v določenem roku in imajo pravico do pravočasnih pošiljk, ne glede na kakršen koli spor med Rusijo in Ukrajino. Odločitev predsednika vlade Putina, da pred televizijskimi kamerami ustavi dobavo, ni samo kršitev podpisanih pogodb, temveč kaže tudi na to, da Gazprom ni podjetje, ki bi delovalo po tržnih načelih, temveč podjetje, ki izpolnjuje kremeljske politične ukaze. Ta razprava bi morala biti jasen znak Rusiji in Ukrajini, naj takoj obnovita oskrbo s plinom.
Rad bi povedal tudi, da je ravnanje Ukrajincev razočarljivo. Nerazumevanje z Rusijo, nejasna pravila glede plačevanja posrednikov za plin in medsebojno politično obračunavanje na najvišjih položajih v vladi zmanjšujejo ugled Ukrajine v očeh javnosti in preprečujejo tej državi uresničitev njenih evropskih teženj. To je zame zelo boleče, saj je Ukrajina naša pomembna soseda in strateška partnerica.
Sedanja plinska kriza je končno potrdila, da mora Evropa poskrbeti za svojo energetsko varnost. Ne moremo več trpeti neukrepanja. Komisar, pozivam Evropsko komisijo, naj takoj predloži zakonodajne pobude, ki bodo omogočile potrebno povečanje raznolikosti energetskih virov, ki bodo spodbujale pristno energetsko solidarnost, in ne navidezne, ter ki bodo pripeljale do medsebojne povezave nacionalnih sistemov za prenos plina posameznih držav članic.
Bilyana Ilieva Raeva (ALDE). – (BG) Gospe in gospodje, v luči velike gospodarske krize in hudih posledic plinskega spora je potrebna sinergija med vsemi nacionalnimi in evropskimi ustanovami. Zaradi velikega obsega problema moramo osredotočiti svoja prizadevanja in poiskati zavezništva na ravni EU in nadstrankarsko v imenu evropskih državljanov in njihovih interesov in pravic.
Alternativni viri energije in nove tehnologije bodo zmanjšale našo odvisnost od uvoza surovin in energije. Gospodarskim in socialnim problemom zaradi plinske krize zdaj sledijo ekološki problemi. Preklop od uporabe plina na kurilno olje v celotnih industrijah, kot se je zgodilo v Bolgariji, ovira načrte Evropske unije glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Cenimo hitro posredovanje evropskih institucij, vendar potrebujemo prednostno partnerstvo za izboljšanje naše energetske neodvisnosti. Zato mora Evropski načrt za oživitev gospodarstva pri finančni podpori upoštevati trenutne potrebe po izgradnji alternativne energetske infrastrukture, zlasti za najbolj odvisne države, kot je Bolgarija.
Pozivamo Evropski parlament, naj sprejme jasno stališče o podpori usklajenim ukrepom vseh institucij z namenom reševanja te plinske krize in preprečevanja ponovitve take krize v prihodnje.
PREDSEDSTVO: GOSPA WALLIS podpredsednica
Romana Jordan Cizelj (PPE-DE). - (SL) Prenos ruskega plina preko Ukrajine ni le bilateralno vprašanje in ni le trgovinski spor. To je problem, ki ima močno multilateralno komponento, kajti prodaja in tranzit plina sta tržni dejavnosti le, če so za to izpolnjeni pogoji – kot take pa vidim vsaj: preglednost, jasna pravila, konkurenco, verodostojnost in tudi nadzor.
Skrbi me in sprašujem se, kdo bo plačal škodo podjetjem, ki so že ustavila svojo dejavnost, kdo bo plačal škodo državljankam in državljanom. In tu menim, da Evropa mora zahtevati odgovornost.
Kaj še lahko naredimo? Pospešimo lahko svoje diplomatske dejavnosti. Bolj učinkoviti in hitri moramo biti pri oblikovanju skupne energetske politike. In tretje področje, na katerega želim opozoriti, je diverzifikacija. Diverzifikacija virov, nabavnih poti in držav, iz katerih uvažamo energente.
Pri tem bi omenila predvsem dve prednostni področji, ko govorimo o plinu – uporaba utekočinjenega plina in projekt Nabucco. Oboje namreč pomeni, da diverzificiramo nabavne poti in države izvoznice. Projekt Nabucco mora imeti prednost pred severnim in južnim tokom, in to ne samo na evropskem nivoju, ampak tudi pri vsaki posamezni državi članici.
Zato bi želela tudi Komisiji zastaviti vprašanje, če nam lahko poda vsaj osnovno informacijo o napredku pri projektu Nabucco. Vprašala bi tudi, kakšni so dodatni ukrepi Komisije, da se tovrstne težave ne bi spet ponovile leta 2010, in vsaj okvirno oceno, kdaj bo plin spet v celoti začel pritekati v Unijo.
Szabolcs Fazakas (PSE). – (HU) Gospa predsednica, zdaj ko pričakujemo obnovitev oskrbe s plinom kot rezultat sprva obotavljivega, toda nato skrajno usklajenega, odločnega posredovanja Evropske unije, kljub različnim tehničnim in drugim domnevnim problemom, si lahko oddahnemo, vendar ne moremo počivati na lovorikah.
V prvi vrsti je to, da vzrok spora med Rusijo in Ukrajino ni bil razkrit in razrešen, zato lahko kadar koli zopet izbruhne. Poleg tega je plinska kriza spet pokazala, kako smo odvisni in ranljivi. Priznanje tega dejstva lahko odpravi zastoj pri razvoju skupne evropske energetske politike, prvi korak katere je, da Evropa prevzame skupno odgovornost za zavarovanje oskrbe.
Za to moramo razviti nove vire in dostavne poti ter medsebojne povezave med omrežji držav članic. Ne smemo pa pričakovati, da bo do takega razvoja prišlo na tržni podlagi; evropski viri morajo postati razpoložljivi na podlagi skupnih evropskih interesov.
Plinovod Nabucco predstavlja dolgoročno rešitev, razvoj omrežij za povezavo novih držav članic pa bi se lahko začel že danes z uporabo 5 milijard EUR, dodeljenih za ta namen v okviru programa spodbujanja gospodarstva. S tem bi zadeli dve muhi na mah, saj bi lahko ta infrastruktura spodbudila evropsko gospodarstvo in dala delovna mesta, hkrati pa bi lahko omilila posledice podobnih kriz.
Ivo Belet (PPE-DE). - (NL) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, to ni nov problem: že leta se razpravlja o tem tu na plenarnih zasedanjih in v Odboru za industrijo, raziskave in energetiko. Moskva ni še nikoli pokazala jasneje, kako smo postali ranljivi in kako lahko nas je podkupiti. Zdaj je čas za ukrepanje.
Komisar, vaša diagnoza o pomanjkanju medsebojnih povezav ne bi mogla biti točnejša. S tem se moramo ukvarjati, saj je to res nekaj, kjer lahko kaj storimo. Plinska omrežja znotraj EU moramo medsebojno povezati. Eden od glavnih razlogov, zakaj to še ni bilo storjeno, je ta, da so licence nacionalne. Uskladiti bi jih morali učinkoviteje, saj so drugačne v vsaki državi članici. Poiskati moramo rešitve, kako bolje racionalizirati nacionalne postopke. Zavedam se tega, da ima Odbor malo pooblastil na tem področju, vendar bi morali vseeno poskušati s prebojem. Uspeh bi lahko dosegli, in to je navedeno tudi v predlogu Komisije, če bi imenovali koordinatorja za vsak čezmejni projekt, ki bi lahko posredoval na področju medsebojnih povezav in premaknil zadeve. Ta koordinacija bi lahko bila temeljnega pomena, in pri vetrni energiji je dejansko tako. Z veseljem sem ugotovil, da ste v drugem pregledu jasno navedli, da bo koordinacija eden od elementov načrtovanega razvoja omrežja vetrnih turbin na morju, zlasti glede povezave s kopenskimi omrežji.
Drugič, veliko bolj bi morali biti pozorni na utekočinjeni plin (UZP), saj je veliko bolj prilagodljiv in smo z njim veliko manj ranljivi. Tretjič, omrežja bi morali prilagoditi za trajnostno energijo, ki bo, kot vemo, proizvedena lokalno, in zagotoviti moramo, da bo imela prednostni dostop do omrežja.
Gospe in gospodje, komisarji, jasno je, kaj moramo storiti. Domnevam, da je politična volja zdaj tu, da stopimo v akcijo in da na prihajajočem spomladanskem zasedanju sprejmemo temeljne in konkretne odločitve.
Zbigniew Zaleski (PPE-DE). - (PL) Gospa predsednik, stranka, ki plača dogovorjeno ceno, je izpolnila obveznost. Rusija je odgovorna za krizo in bi jo morali sankcionirati, komisar. Ukrajina je očitno na sredi. Če Rusija ne more sprejeti politične usmeritve Ukrajine, bo morala to preboleti, kot je morala preboleti izgubo političnega vpliva na države sovjetskega bloka. Svet se spreminja in to dejstvo mora preprosto sprejeti.
Zdi se, da je Rusija s svojim dramatičnim nastopom, ko je zaprla dotok plina, pokazala, da ji ni mar, ali nam prodaja svoj izdelek. Tako je bilo vsaj videti. Menim, da bi morala Rusija za dobro svojega gospodarstva in svojega naroda biti pozorna na trg in na svoj ugled kot zaupanja vredna partnerica. Poudarjam, da je medsebojna odvisnost obeh strani verjetno najpomembnejši vidik te pogodbe in sodelovanja.
Verjamem, da bodo Rusi navsezadnje odkrili to resnico, Evropa pa bo upoštevala Rusijo in postala dobra posrednica.
Zita Pleštinská (PPE-DE). – (SK) Gazprom in Naftagaz se igrata z zaupanjem evropskih potrošnikov. Več sto slovaških podjetij je bilo prisiljenih začasno zaustaviti proizvodnjo in ljudje v Bolgariji zmrzujejo na domovih. Evropski državljani ne bi smeli plačevati za trgovinske in politične igrice.
Težko je presoditi, katera stran je bolj kriva, vendar je eno jasno – Slovaška in Bolgarija nujno potrebujeta pomoč. Potrebujeta takojšnjo rešitev, potrebujeta takojšnjo obnovo oskrbe s plinom in vedeti morata, kaj se bo zgodilo z njunima jedrskima elektrarnama.
Verjamem, da kljub vsemu, kar se je zgodilo, ne bomo obrnili hrbta državam nekdanjega sovjetskega bloka, vključno z Ukrajino, ki bi se rade osvobodile ruskega vpliva. Državljani Ukrajine ne bi smeli trpeti samo zaradi neuspeha njihovih politikov.
Evgeni Kirilov (PSE). – Gospa predsednica, na splošno bi se strinjal s kolegi, ki hvalijo aktivno vlogo češkega predsedstva.
Vseeno se ne morem strinjati s političnim tonom, ki ga je namestnik predsednika vlade gospod Vondra uporabil v svojih uvodnih pripombah. Njegov politični ton je preblag. Res je, govorimo z enim glasom, vendar ta glas ni dovolj močan. Saj če pomislimo na žalostno stanje milijonov državljanov Evrope, ki trpijo v tej hudi zimi, ne moremo ostati mirni. Sprašujem se, zakaj je tako. Morali bomo ukrepati in strinjam se z večino kolegov, ki so zahtevali preiskavo, saj moramo ugotoviti, katera stran je neodgovornejša. Obe sta odgovorni! Morda je razlog za ta blag političen ton ta, da zdaj ne gre samo za Rusijo, temveč tudi Ukrajino, in to ni prav.
Res mislim, da bi moral ne samo ta Parlament, temveč tudi predsedstvo, povzdigniti glas v imenu trpečih državljanov.
Fiona Hall (ALDE). – Gospa predsednica, ta kriza poudarja, kako pomembno je, da postane EU energetsko bolj neodvisna, vendar pri razpravi o energetski oskrbi ne smemo pozabiti osnovnega pomena tega, da nadzorujemo tudi povpraševanje po energiji.
Imamo cilj, da se energetska učinkovitost EU do leta 2020 izboljša za 20 %, in nekaj zakonodajnih besedil, osredotočenih na varčevanje z energijo. Ti ukrepi glede energetske učinkovitosti ne bodo v pomoč samo pri spopadu s podnebnimi spremembami in energetsko revščino: zelo pomembno bodo izboljšali tudi evropsko energetsko varnost.
Obstaja seveda dober razlog, zakaj ima akcijski načrt Komisije glede energetske učinkovitosti mednarodno naravo in priznava pomen spodbujanja izboljšav energetske učinkovitosti v državah izven Evrope, zlasti v državah, ki Evropi dobavljajo energijo in prek katerih ta energija prihaja. Če manj porabijo, bomo verjetno mi dobili več. To je širšega pomena kot neposredna politična plat te krize.
András Gyürk (PPE-DE). – (HU) Gospa predsednica, predlagam, da govorimo jasno. Evropska unija se ni učila iz svojih izkušenj v plinski krizi med Rusijo in Ukrajino leta 2006 in v sedanji krizi ji je hudo spodletelo. Tisti, ki sprejemajo odločitve, so se odzvali na zaprtje plinskih pip, kot da je bilo to povsem nepričakovano. Ta kriza energetske oskrbe, najresnejša do zdaj, je lahko zadnja budnica za države članice in ukrepati moramo, da zmanjšamo našo energetsko odvisnost.
Verjamem, da je zdaj vsem jasno, da spor, ki je izbruhnil med Rusijo in Ukrajino, ni zgolj zaseben dvostranski pravni spor, že zato ne, ker je prizadel več sto milijonov državljanov Evropske unije. Sedanja kriza ni samo preskus naše skupne energetske politike, temveč tudi solidarnosti v EU.
Zdaj gre za to, ali so države članice sposobne iti dlje od politik, ki so doslej temeljile na ločenih poslih. Zdaj gre za to, ali je Evropska unija sposobna govoriti in ravnati enotno v tako odločilni stvari.
Eluned Morgan (PSE). – Gospa predsednica, veseli me, da se je gospod Vondra vrnil. Zahvaljujem se mu, da je razložil, kako težak je položaj, toda kdaj se bo Svet naučil, da bomo v šibkem položaju, vse dokler EU ne začne govoriti enotno o energetskih vprašanjih, zlasti v odnosu do Rusije in Ukrajine?
Dala vam bom primer, kdaj Svet tega ne počne. Kmalu se bomo začeli pogajati o drugem branju paketa o energetski liberalizaciji. Komisija je podala zelo previdno oblikovano stališče o vlaganju tretjih držav v EU, v katerem predlaga, da o teh vprašanjih Komisija govori v imenu EU. Kaj ste storili v Svetu? Umaknili ste se na nacionalne položaje in stvar zavrnili rekoč, da države članice želite zadnjo besedo, ne Komisija.
Vi in vaši kolegi ste padli na ta najstarejši trik deljenja in vladanja. Dokler ne boste dojeli, da je prava smer združevanje moči za pridobitev več vzvodov na mednarodni ravni, bomo vedno v položaju, kjer smo ranljivi. Evropskim državljanom morate odgovoriti, zakaj zdaj ždijo v mrazu. Tu morate spremeniti svoje stališče. Boste to storili?
Alexandr Vondra, predsednik Sveta. − Gospa predsednik, najprej naj se vam opravičim. Prvič sem tu in morda sem porabil toliko časa za uvod, da sem prispeval k zamudi. Vendar menim, da je bil povzetek tega, kako smo ravnali od zgodnjega jutra 1. januarja, koristen.
Enotno govorjenje je točno to, kar v tej dogodivščini poskušamo doseči. Mislim, da smo zaenkrat v tem kar uspešni.
Omenili ste notranji energetski paket. To ni predmet trenutne razprave; govorimo o izrednih razmerah. Vendar vam lahko glede na to, kar vem iz razprav v Svetu, povem, da so bili razni strahovi glede popolne razveze preprosto spodbujeni s strateškimi interesi v nekaterih državah. To je razprava o določbi o tretjih državah itd. Kakor koli že, v svoji tukajšnji izjavi sem omenil, da ima češko predsedstvo to za eno svojih prednostnih nalog, in storili bomo vse, kar lahko, da bi poiskali rešitev in kompromis med Svetom in Parlamentom.
Vendar ne pričakujte, da bo to prineslo čudežno rešitev, kot pri tistih plinskih igricah v Srednji in Vzhodni Evropi. Drugače je biti na otoku, kjer lahko svobodno pripelješ energijo v katero koli pristanišče, kot pa da si na takem mestu, kot sta na primer Slovaška ali Bolgarija. Prav imate, da obstajajo države, ki so bolje opremljene za take izredne razmere, tudi v tej konkretni regiji. Vseeno pa mislim, da bi se morali zavedati tudi tega, da plinskih skladišč, na primer, ne moreš graditi kjer koli. Potrebno je ustrezno geološko okolje.
V moji državi na primer imamo srečo, da so vsa skladišča na vzhodu države. Iz teh skladišč lahko črpamo in razpošiljamo plin, tudi če od zunaj ni skoraj nobene dobave. Preživimo lahko nekaj tednov ali mesecev, a ne dalj. Po drugi strani ima Slovaška taka geološka mesta na zahodu države in obrniti smer toka ni lahko. Na plinovodih morajo biti nameščeni kompresorji, in če jih ni, so težave.
Tistim, ki trdijo, da je to politični problem: glede govorjenja z enim glasom vam lahko povem iz vseh svojih izkušenj, da to seveda je politični problem. To je politični problem, ker ljudje zmrzujejo in so to zato politično težke razmere. Seveda se strinjam s tistimi, kot sta Jacek Saryusz-Wolski ali István Szent-Iványi, ki trdijo, da je to nekakšna cinična igra, in dejansko je jedro tega boj za nadzor nad infrastrukturo v zadevni državi. Drugi, kot sta Hannes Swoboda in Jan Marinus Wiersma, poudarjajo, da do tega ne bi smeli imeti črnobelega pristopa in da si Ukrajina zasluži nekaj pozornosti – tudi vi imate prav: seveda Ukrajina zadeve ne olajšuje. Vsaj to je moje lastno mnenje. Vendar se moramo zavedati, da sta Bolgarija in Slovaška v strašnem položaju, saj naenkrat neka država želi izkoristiti te težke razmere in ti državi spreti z Ukrajino. To lahko ravnokar vidimo, na primer iz današnjih dogodkov. Torej je težko – in kaj lahko ukrenemo?
Nato so tu tisti, ki jih je strah sploh stopiti v igro, ker jo vidijo kot igro Črni Peter, v kateri je tisti, ki mu na koncu ostane črna karta, v nevarnosti, da mu bo izstavljen račun. Mislim, da tisti, ki se boji igrati, ni pogumen. Mislim, da je pogumna oseba taka, ki je pripravljena tvegati.
Zakaj ne bi kupovali plina na ukrajinsko-ruski meji? Odličen primer! O tem smo razpravljali, toda kdo so izvajalci na strani EU? To so zasebna podjetja, ki jih je strah, ker nimajo nadzora nad prihajajočim plinom. Morala bi obstajati rešitev za to, vendar bi bila potrebna pripravljenost Ukrajine, da se odpove nekemu deležu pri plinovodu. Kot veste, njihov parlament to prepoveduje in tega niso pripravljeni storiti. Evropska podjetja bi morala prevzeti določeno vlogo, a ničesar ni mogoče storiti v nekaj tednih ali celo mesecih. Zato moramo povečati pritisk. Toda danes smo na primer rekli, da mora slediti pravno ukrepanje. Mislim, da je to pomembno za obe strani.
Ne bi se rad ponavljal in spet porabil preveč časa. Rad bi se vam predvsem zahvalil za vaše zanimanje in aktiven odnos – vseh od Jaceka Saryusza-Wolskega iz skupine PPE-DE naprej. Potrebujemo vašo pomoč in vašo pozornost. Potrebujemo vašo pomoč pri tem, da na to vprašanje opozarjamo tiste v evropskih državah, kjer to ni problem z naslovnic. Se pravi v glavnem v tem delu Evrope, kjer ni izrednih razmer. To bi nam pomagalo bolj aktivno govoriti z enim glasom.
Za konec naj povem, da se strinjam z večino vas, ki trdite, da je potreben bolj strateški pristop, srednje in dolgoročne rešitve – to je točno tisto, kar češko predsedstvo načrtuje. Imamo šest mesecev – in imamo morda štiri mesece, da se skupaj z vami ukvarjamo s tem – vendar s Komisijo in državami članicami popolnoma soglašamo, da naj se spremeni dnevni red in naj to vprašanje postane ključno na marčevskem zasedanju Evropskega sveta in, seveda, da naj se maja organizira vrhovno srečanje o južnem koridorju za spodbujanje povečanja raznolikosti virov oskrbe, kot je projekt Nabucco in drugi.
Benita Ferrero-Waldner, članica Komisije. − Gospa predsednica, poskušala bom biti čim krajša. Z vidika zunanje politike obstajajo številne posledice in te posledice smo začeli preiskovati leta 2006, ko smo doživeli prvo budnico. Najbolj pomembno je to, kaj lahko v bodoče storimo skupaj. Imamo en problem, in to je seveda Pogodba. V Pogodbi ni skupne zunanje varnostne politike. V Lizbonski pogodbi bomo imeli določbo o solidarnosti, ki bi jo lahko nato uporabili za boljše usklajevanje, ki se ga omenja povsod. Drugič, že dve leti imamo energetsko diplomacijo. Podpisanih je bilo že kar nekaj memorandumov. Ukvarjamo se s tem, vendar je veliko še na teoretični ravni ali v pripravi. Zelo težko je vse akterje naenkrat spraviti skupaj. Navadno lahko pripravimo samo okvir, na primer za Nabucco. Nato smo poskušali ugotoviti, kolikšna količina plina je potrebna, da bi bil Nabucco dobavljen in zgrajen. Mislim, da so tu potrebna javno-zasebna partnerstva. To je bila druga zadeva. Tretja pa je ta, da je, kot seveda vsi vemo – in kot je bilo tolikokrat rečeno –, ta plinski spor trgovinske narave, vendar ima tudi velike politične razsežnosti.
Vidimo tudi zelo slabo stanje rusko-ukrajinskih odnosov, vendar mora biti naš glavni cilj, da razmere čim bolj stabiliziramo. Ena od takih možnosti bo zamisel o našem novem vzhodnem partnerstvu, pri čemer bomo želeli sodelovanje vzhodnih partnerjev. Glede Ukrajine bomo konec marca imeli skupno mednarodno investicijsko konferenco o obnovi in posodobitvi ukrajinskega plinskega tranzitnega sistema. Mislim, da je ta dogodek prišel ravno ob pravem času. Glede dvostranskih odnosov – EU-Rusija ali EU-Ukrajina – je po mojem mnenju jasno, da so vidiki energetske oskrbe in tranzita pri novih sporazumih, o katerih tečejo pogajanja, dobili nov pomen in bodo upoštevani.
Nazadnje naj rečem, da se ne oziramo samo proti vzhodu, temveč tudi proti jugu. Že s številnimi arabskimi državami smo sodelovali glede pobud, da bi plin prek Turčije pripeljali v plinovod Nabucco. To pomeni, da bomo v prihodnje delovali v smeri povečanja raznolikosti cevovodov, virov in seveda energij – kot je bilo tu rečeno. Za to potrebujemo tudi ustrezno pravno podlago, to pa je težko.
Andris Piebalgs, član Komisije. − Gospa predsednica, spoštovane poslanke in poslanci, povedal bom samo nekaj stvari. Najprej, naša naloga je, da takoj obnovimo oskrbo, saj ljudje trpijo, industrija je prizadeta, ljudje izgubljajo delo; zato je to glavna naloga, da ne ustvarimo dodatnih ovir.
Toda potem je treba stvari analizirati in sprejeti ukrepe. Ponovno bi morali proučiti nekatere naše stereotipe, saj če lahko leto 2006 imenujemo budnico, je to zdaj prava šok terapija.
Dejansko podcenjujemo, kaj se je res zgodilo. Če vladi dveh držav druga drugo obtožita, da sta zaprli pipo na plinovodu, je edino, kar lahko sklepam – saj zaupam državam in vladam –, da se je nekdo vtikal v plinovod, in to je zelo težko verjeti.
Zato je to, kar se je zgodilo, res nenavadno in menim, da bi moralo zelo vplivati na energetske politike, ki bi jih radi ustvarili. Zato verjamem, da nobeno vprašanje ne bi več smelo biti tabu. Res bi morali razpravljati o tem, kako zagotoviti varnost oskrbe v vseh možnih okoliščinah.
In če sem pošten, nisem nikoli pričakoval popolne prekinitve oskrbe. Tega v mojih pričakovanjih ni bilo nikoli: to je bil tudi zame šok. Lahko me krivite kot komisarja za energetiko in rečete, da bi moral to predvideti. Toda tega ni bilo pričakovati. To je nekaj novega, kar se prej ni nikoli zgodilo, in v prihodnje moramo biti pripravljeni na tak ukrep.
Predsednica. − Razprava se je zaključila.
Glasovanje bo potekalo jutri (v četrtek, 15. januarja 2009).
Pisne izjave (člen 142)
Cristian Silviu Buşoi (ALDE), v pisni obliki. – (RO) Evropska unija se še enkrat sooča s krizo v oskrbi z zemeljskim plinom. Ni jasno, kdo je kriv. Rusija? Ukrajina? Obe? Pozivam Evropsko komisijo, naj javno objavi informacije o razlogih, ki so privedli do teh razmer. Evropska unija mora prevzeti odgovornost in navesti, kdo je dejansko kriv.
Kriza je pokazala, da so žal številne države Evropske unije dovzetne za energetsko izsiljevanje in lahko na koncu trpijo zaradi nesporazumov med državami nekdanje Sovjetske zveze, ki so bolj politične kot gospodarske narave. Jasno je, da moramo pospešiti proces ustvarjanja skupne evropske energetske politike, tudi na podlagi skupnega zunanjega pristopa. Pospešiti moramo proces povečanja raznolikosti virov oskrbe in tranzitnih poti za zemeljski plin. Pospešitev projekta Nabucco je pravzaprav bistvenega pomena.
Mislim, da mora komisar za energetiko predložiti poročilo s podrobnostmi o sprejetih ukrepih ali, bolj natančno, o ukrepih, ki jih Komisija lani NI sprejela, da bi podprla projekt Nabucco.
Sylwester Chruszcz (UEN), v pisni obliki. – (PL) V današnji razpravi je bilo veliko slišati o oskrbi s plinom ter o povezavah in odvisnosti evropskih gospodarstev. Iz sedanje krize se moramo učiti.
Tudi projekt Jamal 2 moramo imeti za nekaj smiselnega in koristnega. Ni samo boljši od baltskega plinovoda do Nemčije, ki obide Poljsko, temveč bo povečal tudi našo energetsko varnost. Če bo Jamal 2 zgrajen, bo pomenil precej večji pretok plina prek Poljske v Evropo ter bo bolj stroškovno in drugače učinkovita rešitev kot Severni plinovod, poleg tega pa ga je mogoče hitreje zgraditi.
Menim, da moramo naša prizadevanja obrniti v to smer za zagotovitev energetske varnosti za vse države članice EU.
Corina Creţu (PSE), v pisni obliki. – (RO) Ob plinski krizi sta prišla v ospredje dva velika problema, s katerimi se sooča Evropska unija.
Na energetski fronti še vedno nimamo skupne strategije, ker ni kohezije, ki je za to potrebna. Zdaj je zaradi prekinitve oskrbe prizadetih že 11 od 27 držav EU. Kakor koli že, odvisnost od ruskega plina je skupni varnostni problem, ob upoštevanju, da je mogoče energetsko orožje uporabiti kadar koli, zlasti proti nekdanjim ruskim satelitskim državam. V teh razmerah je naloga EU, da poišče rešitev za vzpostavitev varnega energetskega območja za nove države članice. Pravi problem Evrope je povečanje raznolikosti virov plina in ne tranzitna pot med Rusijo in EU.
Drugič, plinska kriza razkriva politično slabost razdeljene, obotavljajoče se Evropske unije. Eno od kričečih pomanjkljivosti je pokazalo predsedstvo EU. Zlasti v času krize potrebujemo reprezentativni glas, ki bo govoril v imenu EU. Ob večglasnem zboru obstaja tveganje posmeha zamisli o združeni Evropi, da ne govorimo o njeni mednarodni podobi in vplivu. Zato je treba vzpostaviti evropsko predsedstvo z daljšim mandatom, ki bo tudi neodvisno od političnih struktur držav članic.
Daniel Dăianu (ALDE), v pisni obliki. – Še ena budnica.
Sedanja plinska kriza je še enkrat pokazala, kako šibka in neučinkovita je energetska politika EU. Ko so nacionalne vlade EU pod velikim pritiskom, se v osnovi zanašajo na svoja lastna sredstva in vire. To v teh okoliščinah ni presenetljivo, vendar kaže na še eno plat pomanjkanja solidarnosti v EU. Ta kriza tudi kaže na to, kakšne korake je treba narediti glede energetske politike EU, če si jo resnično želimo. Kot za zaloge nafte, bi morali razviti tudi skladišča plina. Povečati moramo raznolikost dobaviteljev plina, dobavnih poti in dobavnih mehanizmov (kot v primeru utekočinjenega zemeljskega plina). Pospešiti je treba gradnjo projekta Nabucco in za ta projekt je treba zagotoviti več denarja z vključitvijo EIB v njegovo financiranje. Argument, da v primeru razvoja novih transportnih poti ne bi bilo na voljo dovolj plina, ne zdrži. Hitreje moramo razvijati obnovljive vire energije in varčevati z energijo. Nenazadnje moramo razviti čezmejne medsebojne energetske povezave, da si bodo lahko države članice EU po potrebi pomagale.
Dragoş Florin David (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje.
Energetski sektor je pomemben gospodarski in geopolitični dejavnik. Danes je skoraj polovica energije EU odvisna od uvoza in napovedi kažejo, da bo do leta 2030 uvoženih 70 % zemeljskega plina in 100 % nafte. To mora biti za nas glavni motiv, da nujno oblikujemo skupno energetsko politiko. Zaradi tega moramo skupno energetsko politiko osnovati na treh stebrih: popolna medsebojna povezava nacionalnih omrežij na ravni EU, povečanje raznolikosti naših virov oskrbe in sprejetje aktivnih ukrepov za varčevanje z energijo.
Vsi ti ukrepi morajo tudi preprečevati energetske krize, kot je sedanja kriza s plinom, ki ga Rusija dobavlja prek Ukrajine, zaradi katere nastajajo velike težave za prebivalstvo EU in ki ovira gospodarstvo. Je res mogoče ukrasti plin iz omrežja kot denarnico iz žepa? Je res mogoče kar tako prekini oskrbo, v nekaj minutah, ne da bi pred tem obvestili uporabnika? Mislim, da moramo pred preučevanjem neupoštevanja mednarodnih pogodb in sporazumov ter dejstva, da se dobavitelj, ki prejema največji delež svojega prihodka od izvoza plina, do Evropejcev, ki zanesljivo plačujejo za ta plin, obnaša brezbrižno in nezainteresirano, najprej poiskati rešitve za energetsko varnost EU.
András Gyürk (PPE-DE), v pisni obliki. – (HU) Evropska unija se ni učila iz svojih izkušenj v plinski krizi med Rusijo in Ukrajino leta 2006. Tisti, ki sprejemajo odločitve, so se odzvali na zaprtje plinskih pip, kot da je bilo to povsem nepričakovano. Ta kriza energetske oskrbe, najresnejša do zdaj, je lahko zadnja budnica za države članice: ukrepati moramo, da zmanjšamo našo energetsko odvisnost. Spor, ki je izbruhnil med Rusijo in Ukrajino, ni zgolj zasebni dvostranski pravni spor, saj je prizadel več sto milijonov državljanov EU.
Sedanja kriza ni samo preskus naše skupne energetske politike, temveč tudi solidarnosti v EU. Zdaj gre za to, ali so države članice sposobne iti dlje od politik, ki so doslej temeljile na ločenih poslih. Zdaj gre za to, ali je Evropska unija sposobna govoriti in ravnati enotno v tako odločilni stvari.
Nedejavnost v zadnjih dneh je še zlasti boleča glede na to, da je Evropska komisija opravila dobro delo in opredelila korake, s katerimi lahko zmanjšamo odvisnost Evrope. S tistim, kar je navedeno v Akcijskem načrtu za varnost preskrbe in solidarnost pri preskrbi z energijo, se lahko samo strinjamo. Čim prej je treba investirati v razvoj alternativnih dobavnih poti in povezovanje obstoječih omrežij. Treba je razširiti podporo infrastrukturi za energetsko učinkovitost in okrepiti moramo energetski del zunanje politike EU, ki je v pripravi.
Verjamem, da sedanja kriza ne bi imela tako drastičnega učinka, če ne bi države članice prišle k pameti šele v zadnjem hipu in se ne bi zavezale skupni evropski energetski politiki samo z besedami.
Filip Kaczmarek (PPE-DE), v pisni obliki. – (PL) Kaže, da je sedanja kriza v oskrbi s plinom za Ukrajino in Evropo veliko bolj razvejana kot prejšnje krize, ki so bile posledica istega problema – ruskega monopolnega položaja pri oskrbi EU s plinom. Pomagala nam je dojeti pravi pomen konceptov in izrazov, ki jih pogosto uporabljamo, vendar ne razumemo vedno, konceptov, kot so energetska varnost, solidarnost v EU, skupna energetska politika ali povečanje raznolikosti oskrbe in načinov dobave plina in drugih goriv. Da bi potegnili zaključke, nam ni treba niti poznati pravih razlogov za tako rusko ravnanje. Poznavanje motivov je seveda pomembno, da bi lahko moralno in politično ocenili, kako se obnašajo posamezne države in podjetja, toda ostaja dejstvo, da so nekateri državljani Evropske unije izpostavljeni bolečim posledicam tega, da ni plina, ne glede na motive posameznih strani. Resnica je pomembna, toda plina ne bo dala. Izkoristimo to priložnost, da dobimo resne odgovore na nekaj vprašanj. Bomo sposobni potegniti prave zaključke iz nastalega položaja? Bomo sposobni preseči kratkovidni pogled, ki ga uporabljata politični strani, ki si trenutno nasprotujeta in ki cinično zlorabljata položaj, da neutemeljeno napadata svoje lastne nacionalne parlamente? Bo Nabucco zgrajen? Bomo povečali svoje obvezne rezerve goriva? Si bodo ideološki nasprotniki jedrske energije premislili? Upajmo.
Janusz Lewandowski (PPE-DE), v pisni obliki. – (PL) Gospa predsednica, lekcija o sedanji plinski krizi je prepričljiva in Evropska unija se mora iz nje učiti. To je še ena prelomna točka in morala bi biti zadnja, ki razkriva pomanjkljivost upravljanja 27 držav. To pričakujejo ljudje v Evropi, tudi v tistih državah, ki jih plinska blokada ni neposredno prizadela in ki so manj odvisne od Gazpromove oskrbe.
Solidarnostni mehanizem iz direktive iz leta 2004 je povsem neprimeren za današnje izzive. Moramo se dogovoriti o praktični skupni politiki glede solidarnosti, varnosti in raznolikosti energetskih virov. Ne potrebujemo sloganov. Potrebujemo vlaganje v infrastrukturo. Moramo se zavarovati pred morebitno prihodnjo krizo s povečanjem zmogljivosti skladišč plina. Energetska solidarnost zahteva čezmejne povezave med prenosnimi omrežji posameznih držav. Poljska je dober primer za to: čeprav je v glavnem oskrbovana po cevovodih iz Rusije, ki obidejo Ukrajino, in je zato v sedanji krizi manj izpostavljena, je vseeno odrezana od transportnega in skladiščnega sistema Zahodne Evrope.
Skrbi nas, da je ena od posledic sedanje krize ta, da je zmanjšana verodostojnost Ukrajine, in ne samo Rusije. Ta posledica plinske vojne ni nič manj pomembna, kot začasni problemi potrošnikov v hudi zimi.
Marusya Ivanova Lyubcheva (PSE), v pisni obliki. – (BG) Zelo težko razpravljamo o plinski krizi glede na to, da so Svet EP in Evropska komisija na koncu ostali zvezanih rok. Toda razprava je zelo pomembna, čeprav nezadostna. Rada bi se zahvalila vsem kolegom poslancem iz različnih političnih skupin in držav članic za njihovo podporo Bolgariji in drugim državam, ki jih je kriza prizadela.
Hkrati pa to ne pripelje plina in ne ustvari normalnih evropskih življenjskih razmer za naše sodržavljane. Zaradi te krize se je Bolgarija iz energetskega središča na Balkanu spremenila v prestolnico plinske krize.
Zato je potrebno nujno ukrepati. Posledice te krize so humanitarne in gospodarske. To destabilizira našo državo še povrh finančne in gospodarske krize. EP mora sprejeti resolucijo o svojem stališču in ukrepih, ki nam bodo pomagali prebroditi krizo. Tu in zdaj. Ti ukrepi morajo zajemati jedrsko energijo in iskanje novih virov zemeljskega plina. Potrebujemo nov mehanizem za ukrepanje in paket orodij.
Če EP danes ne bo del rešitve problema, bo postal del dejanskega problema. To pa bo pripeljalo do negativnih političnih posledic za EU.
Marian-Jean Marinescu (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Sedanja kriza je še enkrat pokazala, da je glavni problem odvisnost od energetskih virov v Ruski federaciji in izkoriščanje teh razmer s strani Ruske federacije na način, ki ne spada med standardne mednarodne postopke.
Izjave predsednika Evropske komisije in predsednika Sveta v času krize v Gruziji glede spremembe odnosa EU do Rusije je treba uresničiti.
Lizbonsko pogodbo je treba ratificirati, da bomo lahko oblikovali skupno evropsko energetsko politiko.
Nemudoma moramo začeti graditi plinovod Nabucco.
Nujno je treba pospešiti energetske projekte, ki povečujejo prepoznavnost črnomorske regije, in uporabiti energetske vire iz kaspijske regije.
Tudi širitev evropske Energetske skupnosti na vzhod in prednostna vključitev energije kot teme v novem okviru, oblikovanem z vzhodnim partnerstvom, lahko prispevata k reševanju sedanjega položaja.
Katrin Saks (PSE), v pisni obliki. – (ET) Gospa predsednica, spoštovani predsednik.
Žal se češko predsedovanje ni začelo po načrtu, temveč z vsiljenim reševanjem rusko-ukrajinskega plinskega spora, tako kot se je prejšnje predsedovanje začelo z iskanjem konca rusko-gruzinske vojne.
Vseeno ima vse tudi svojo pozitivno plat. Zaradi te vojne glede oskrbe s plinom so prišla v ospredje energetska vprašanja, zlasti zadovoljitev potrebe po skupni energetski politiki.
Te skupne energetske politike pa ni mogoče oblikovati v Bruslju, če držav članic ne spodbuja skupni interes, temveč raje sklepajo dvostranske sporazume pod pogoji, ki so ugodni samo zanje. V tem smislu mora skupna politika zrasti v glavnih mestih držav članic in ne v bruseljskih kuloarjih, kot bi kdo pričakoval.
Upam, da bo predstavnik za odnose z javnostmi uspešno okrepil to razumevanje.
Toomas Savi (ALDE), v pisni obliki. – Rusija je blokirala oskrbo s plinom ob izredno neugodnem času za evropske potrošnike in bistvenega pomena je, da se pošiljanje plina nemudoma obnovi. Toda po razrešitvi krize moramo temeljito proučiti našo odvisnost od plina iz Rusije in razmisliti moramo o dveh vidikih.
Prvič, Rusija mora zagotoviti svojo zmožnost izpolnjevanja svojih obveznosti do EU. Nedelovanje zastarele tehnologije in infrastrukture lahko ogrozi stabilnost dotoka plina v EU. Treba je omeniti tudi, da kljub ambicioznim načrtom glede plinovoda Severni tok ni gotovo, da ruska polja dajejo dovolj plina za izpolnitev obveznosti.
Drugič, Kremelj je že večkrat uporabil gospodarske instrumente kot politično orodje. Evropska unija ne bi nikoli smela postati žrtev takega političnega obnašanja. Spodbujam EU, naj poveča raznolikost svojega energetskega paketa, da bi se izognila odvisnosti od enega samega dobavitelja zemeljskega plina.
Daniel Strož (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Po mojem mnenju ima problem oskrbe s plinom iz Rusije v Ukrajino in nato v EU dva vidika. Prvi je ta, da številni ljudje z dvignjenimi rokami vpijejo: „Kako si Rusija drzne kaj takega!“ Sprašujem: zakaj si ne bi? Če je EU sama primarno neoliberalni projekt, pri katerem trg domnevno rešuje vse, zakaj se Rusija ne bi obnašala komercialno in zahtevala plačilo denarja, ki ji ga dolgujejo? Plinske krize ni sprožila Rusija, temveč Ukrajina, in to ni politični problem, temveč gospodarski. To je treba jasno povedati! Drugi vidik je osredotočenje (kar sem že večkrat kritiziral) organov in institucij EU – in Parlament ni izjema – na probleme, ki so nepomembni in samo odvračajo pozornost od res nujnih zadev. To se je ponovno izkazalo ob odzivu na rusko legitimno odločitev, da prekine oskrbo s plinom. Raje kot da sramotno razvaja ukrajinsko administracijo kot nekakšen „zaščitni filter“ med Rusijo in EU in raje kot da sanja o dovršeni obliki kumar, bi se morala EU že zdavnaj pripravljati na tako krizo. Kako je na primer EU pomagala Slovakom in Bolgarom, ki jih je plinska kriza najhuje prizadela? Jim je bila sploh sposobna pomagati? Če ne, je z integracijo nekaj narobe.
Kristian Vigenin (PSE), v pisni obliki. – (BG) V plinski vojni med Rusijo in Ukrajino so najbolj prizadeti tisti, ki so najbolj nedolžni. Sedanje razmere jasno kažejo, kako je Evropa odvisna ne samo od virov, temveč tudi od tranzitnih držav. Kaže tudi, kako neutemeljeno je bilo kritiziranje alternativnih cevovodov, kot sta Severni in Južni tok. Žal prikazuje tudi, kako je Evropska unija nemočna pri zagotavljanju pomoči svojim najbolj prizadetim državam članicam in pri zagotavljanju varnosti svojih državljanov.
Zdaj je naša osnovna naloga obnoviti oskrbo s plinom. EU mora tudi uporabiti vsa svoja politična sredstva, da bi prepričala Rusijo in Ukrajino, naj osvobodita 18 držav članic, ki jih imata za talke.
Drugi ukrep mora biti podpora najbolj prizadetim državam. V ozračju gospodarske krize in krčenja trgov je lahko udarec zaradi pomanjkanja plina usoden za številna podjetja v moji državi in na tisoče ljudi bo ostalo brez dela. Kdo bo za to odgovoren?
Tretji in dolgoročno najpomembnejši ukrep pa je izgradnja alternativnih plinovodov, zlasti Nabucca, vlaganje v povezovanje omrežij držav članic za oskrbo s plinom in izgradnja skladišč za zagotovitev večjih rezerv.
Edini zaključek vsega tega je, da potrebujemo enotno evropsko politiko, vendar je škoda, da to vedno spoznamo po globoki krizi.
Andrzej Tomasz Zapałowski (UEN), v pisni obliki. – (PL) Gospa predsednica, krizo glede oskrbe s plinom v EU, Ukrajini in na Balkanu bi morali predvsem razumeti kot del boja za politični in gospodarski vpliv v nekdanji sovjetski republiki.
Država, za katero poteka boj, je zdaj Ukrajina. Rusija se je pridružila volilni kampanji, ki tam poteka. To je hotela izkoristiti, da bi pokazala ukrajinski javnosti, da bo Ukrajina imela poceni plin in nafto, če ostane zvesta Rusiji.
Sedanji spor kaže tudi, da je Rusiji bolj pomemben takšen geopolitični vpliv kot dobri odnosi z EU. Rusija je gospodarske stroške zaprtja dobave plina vračunala v svoja dejanja. Zato se ne bi smeli slepiti – to je zgolj začetek boja za vpliv v Ukrajini.
V svoji prirojeni slepoti se želi Evropska unija še naprej zanašati na uvoz plina in nafte za pridobitev energije. Obenem pa so njeni viri premoga in lignita (vključno s tistimi na Poljskem) neizkoriščeni. Ne vem, ali je to politična neumnost ali preprosto služi vzdrževanju energetskega pritiska na nekatere države Skupnosti.
Marian Zlotea (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Vprašanje o dobavi plina Ukrajini in Evropski uniji s strani Rusije je treba rešiti čim prej. Evropska unija potrebuje politiko energetske varnosti ter povečanje raznolikosti svojih virov in solidarnost v energetskem sektorju za preprečevanje takih kriz, ki prizadenejo njene državljane.
Več kot polovica držav članic EU je prizadeta zaradi ruske ustavitve dotoka plina. V Bolgariji je bila oskrba industrije s plinom zmanjšana ali prekinjena, saj je ta država v 90 % odvisna od plina iz Rusije.
Podpiram držo tako predsedstva kot Komisije pri pozivanju obeh strani, naj se začneta pogovarjati, da bi dosegli kompromis. Plina ni mogoče dobaviti brez tehnične uskladitve obeh strani. V prihodnje se moramo še naprej pogovarjati z obema stranema, da bi preprečili podobne razmere.
V energetskem paketu, ki je v razpravi, Svet in Parlament predlagata vrsto ukrepov, ki zajemajo uporabo več dobaviteljev energije v korist porabnikov. Upamo, da bo paket sprejet v drugem branju.
To krizo je treba razrešiti čim prej, saj škoduje tako evropskim državljanom kot industriji. Potrebujemo skupno zunanjo politiko v energetskem sektorju.