Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 15. januar 2009 - Strasbourg

2. Prevoz živali (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je razprava o vprašanju Komisiji za ustni odgovor v zvezi s prevozom živali (O-0134/2008 - B6-0496/2008), ki ga v imenu Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja postavlja gospod Parish.

  Neil Parish, avtor. − Gospod predsednik, danes bi rad postavil vprašanje za ustni odgovor – ne le v imenu Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja, ampak tudi v imenu Medskupine za dobro počutje živali –, saj verjamem, da je v Evropski uniji kmetijstvo zelo močno. Vendar pa moramo, če želimo imeti močno kmetijstvo, imeti tudi močno politiko za dobro počutje živali, saj verjamem, da je prihodnost kmetijstva Evropske unije zelo odvisna od visokokakovostnih proizvodov in zelo dobrih standardov, ki skrbijo za dobro počutje živali. Na ta način lahko na pozitiven način promoviramo svoje proizvode in ravno zato prevoz živali ni le motiv, ampak tudi nujnost, če želimo imeti ustrezno zakonodajo.

Danes želim z več vidikov osvetliti dejstvo, da zakonodajo že imamo. Lahko razpravljamo o tem, ali je to dovolj ali ne, vendar pa je v tem trenutku najpomembneje preveriti obstoječo zakonodajo in se popolnoma prepričati, da jo države članice izvajajo, saj vemo, da na primer v nekaterih državah prihaja do težav med vlado, ki uveljavi zakonodajo, in lokalnimi organi oblasti, ki jo morajo izvajati. Nato se pojavijo problemi. Na koncu pa vedno nastradajo živali.

Lahko bi izpostavil marsikatero stvar, posebno pozornost pa si zasluži prevoz konj, saj imamo v Evropi z njim velike težave. Veliko konj na koncu svojega delovnega življenja konča v salamah v Italiji, do tja pa vsekakor ne potujejo v najboljših možnih pogojih. Spremljali smo precejšnje število teh vozil na poti skozi države članice Evropske unije, kjer se predpisi niso spoštovali, tovornjaki se niso ustavljali ob ustreznih časih, vozila niso bila ustreznega tipa in niso imela ustreznega prezračevanja in napajanja z vodo – ne smemo dovoliti, da se to nadaljuje.

Velikokrat se izpostavim in Komisiji predlagam, naj ne zvišuje stroškov, vendar pa bi za tiste primere prevoza živali v zakol, ko so stroški višji, ker mora biti delo dobro opravljeno, ker morajo biti vozila ustrezna in ker ne smejo biti preobremenjena, rekel, da je kar prav, da so višji! Namreč, v mnogih primerih bi lahko bile živali za zakol, namesto da prepotujejo velike razdalje, zaklane že v državi članici, od koder bi nato prevažali zamrznjeno meso. Na tem področju imamo še veliko dela.

Rad bi tudi povedal, da nam je gospod Kyprianou, prejšnji komisar Generalnega direktorata za varno hrano in zdravje ter zaščito potrošnikov (DG SANCO), v času opravljanja te funkcije zatrdil, da bo zagotovil ustrezno izvajanje obstoječe zakonodaje, poleg tega pa tudi preučil situacijo ob koncu svojega mandata. Konec tega parlamentarnega zasedanja in tudi sedanje sestave Komisije se nam zelo hitro približuje, zato bi pozval gospo Vassiliou, ki je zelo uspešna naslednica gospoda Kyprianoua, da izpolni to zavezo, saj je prevoz živali ena od tistih stvari, ki jih moramo obravnavati z vso resnostjo.

Čeprav smo to doslej izpostavili že velikokrat, vseeno poudarjam, da smo civilizirana družba, ki se v mnogih pogledih sodi po tem, kako ravna ne le z ljudmi, ampak tudi z živalmi. Zato, kot sem že dejal, tega ne morem dovolj poudariti.

Zadnji poudarek dajem konkretnemu vprašanju za ustni odgovor in tudi dejstvu, da je Uredba o prevozu živali v veljavi od leta 2007. Komisija bi torej morala že prejeti prva letna poročila držav članic o njenem izvajanju. Ali nam Komisija lahko poroča, katere države članice so predložile poročila? Ali je Komisija že izvedla predhodno analizo poročil, v skladu s katero bi lahko predstavila nekaj pomanjkljivosti in težav ter tudi večjih dosežkov pri izvajanju zakonodaje? Ali bo Komisija pripravila poročilo o postopkih izvajanja uredbe v državah članicah? Takšna analiza je glede na načrtovano revizijo Uredbe o prevozu živali nujna. Komisar, prosim za odgovore na ta vprašanja.

  Vladimír Špidla, član Komisije. – (CS) Gospod predsednik, gospe in gospodje, popolnoma se strinjam z mnenjem gospoda Parisha, da je način, kako ravnamo z živalmi, vključno z govedom, vprašanje, ki zadeva tako etiko kot civilizacijo. Komisija se zaveda, da lahko prevoz živali za komercialne namene le-tem povzroča veliko trpljenja. Trpljenju so zlasti izpostavljene tako imenovane živali nizke vrednosti, kot so na primer tiste, ki gredo v zakol. Izvajanje zakonov na področju dolgih prevozov ni zadovoljivo. V preteklih mesecih je Komisija prejela poročila o primerih krutosti do živali. Komisija še vedno podpira najboljše možnosti, ki so nam na voljo za izboljšanje razmer. Končni cilj je učinkovitejše izvajanje zakonodaje EU in posledično tudi bolj zdrave živali ter dostojnejši življenjski pogoji teh živali. Študija, ki jo je opravilo skupno raziskovalno središče, je pokazala, da bi novi in učinkovitejši sistemi kontrole, kot je na primer spremljanje prevoza s pomočjo satelitskih sistemov pozicioniranja, pripomogli k izboljšanju razmer in omogočili preglednejše izvajanje predpisov. Uporaba teh novih tehnologij bi tudi pripomogla k zmanjšanju administrativnega bremena organov oblasti in organizacij na ravni posamezne države.

Še pred zaključkom tega mandata namerava Komisija predlagati nove standarde, ki bi temeljili na izsledkih znanstvenih raziskav o času prevoza, številu prevažanih živali in številu naloženih živali na posamezno vozilo. Komisija ocenjuje izvajanje prava EU na podlagi poročil, ki jih predložijo države članice v skladu z obstoječimi predpisi EU. Informacije iz teh poročil se kombinirajo z rezultati pregledov na kraju samem, ki jih opravijo veterinarski izvedenci v državah članicah. Rezultati teh pregledov, ki jih opravijo strokovnjaki Komisije, se objavijo na spletni strani Komisije. Poleg tega se ocenjujejo tudi podatki iz objavljenih poročil mednarodnih nevladnih organizacij, ki so dejavne na tem področju.

Večina držav članic je Komisiji že predložila poročila o prevozu živali v letu 2007. Ob koncu leta 2008 nismo še prejeli poročil Cipra, Litve, Malte, Bolgarije in Luksemburga. Komisija jih je opomnila o neizpolnjeni obveznosti, razmere pa bomo podrobno preučili. Vendar pa Uredba (ES) št. 1/2005 od Komisije ne zahteva, da pripravi poročilo o napredku pri izvajanju uredbe v državah članicah. Komisija se strinja, da je izvedljivost ključni vidik katerega koli predlaganega zakona. Zaradi tega Komisija posebno pozornost posveča analizi poročil držav članic in morebitni spremembi predpisov Skupnosti na tem področju v prihodnje.

  Struan Stevenson, v imenu skupine PPE-DE. – Gospod predsednik, najprej si poglejmo ozadje zadeve. Obvezna osemurna časovna omejitev pri prevozu živali je bila dogovorjena decembra 2004 in je v vseh 27 državah članicah stopila v veljavo januarja 2007, s posebnimi odstopanji, ki veljajo za daljše prevoze, za katere je mogoče dokazati, da so se standardi glede vozil izboljšali in da vozila živalim omogočajo napajanje z vodo, nadzorovanje temperature in ustrezno prezračevanje, ter pri katerih so predvideni pogosti postanki.

Posebna odstopanja so bila tudi dovoljena za oddaljena podeželska območja in otoke, kot so na primer v mojem volilnem okrožju Orkneyjski in Shetlandski otoki, kjer se daljšim prevozom ni mogoče izogniti. Za takšne primere so bila predvidena posebna nastlana vozila z dostopom do vode, ki živalim omogočajo dokaj udoben prevoz. Poleg tega je bila uvedena popolna prepoved prevozov nekaterih živali, kot so teleta, stara manj kot 10 dni, in jagnjeta, stara manj kot en teden.

Z dobršno mero zadovoljstva poročam, da so bili ti predpisi strogo upoštevani, zlasti v državah, kot je Škotska, kjer si vztrajno prizadevamo vzdrževati najvišje ravni dobre prakse v vsej EU. Zaskrbljen pa sem zaradi poročil, ki navajajo, kot nam je povedal Neil Parish, da se ti predpisi v ostalih delih EU ne upoštevajo, še posebej v nekaterih državah članicah v južnem Sredozemlju in v nekaterih novih vzhodnoevropskih pridruženih državah, in to zlasti, kot je poudaril tudi Neil Parish, pri prevozu konj za zakol.

Nevladne organizacije, ki skrbijo za dobro počutje živali, dobivajo nove in nove dokaze o grozljivem trpinčenju konj in včasih tudi goveda, ki so med dolgim prevozom izpostavljeni žgoči vročini, brez dostopa do vode in brez ustreznega prezračevanja ter postankov za počitek, poleg tega pa so tovornjaki tudi prenapolnjeni. Z vsakim dnem, ki ga preživijo v tovornjaku, se živali izčrpujejo in so vedno bolj dehidrirane, nekatere tudi podležejo vročinskemu udaru in sopejo in hlastajo za zrakom, v najslabšem primeru pa poginejo. To prakso je potrebno ustaviti, vse države članice pa morajo strogo upoštevati predpise.

Podpiram pogoje, ki jih je Neil Parish danes postavil v svojem vprašanju za ustni odgovor, saj želi preveriti, v kolikšni meri se ti ukrepi izvajajo. Upam, da nam bo Komisija končno lahko posredovala te informacije in nam zagotovila, da izvaja vse potrebno za zagotovitev strogega upoštevanja osemurne omejitve prevoza živali, z ustreznimi odstopanji, ki sem jih prej omenil, ter za zaustavitev krutih kršitev veljavnih predpisov EU, ki smo jim še vedno priča.

  Rosa Miguélez Ramos, v imenu skupine PSE. – (ES) Gospod predsednik, gospe in gospodje, za nekatere države je glede na njihov geografski položaj – kot je omenil že gospod Stevenson – ter njihovo ozemlje in obseg trgovinskih tokov prevoz živali posebnega pomena.

Komisar, obravnavati želim dve specifični vprašanji. Prvič, še vedno je videti, da se Komisija srečuje s težavami pri analiziranju situacije po vsem ozemlju Skupnosti. Čeprav bi v skladu z veljavno zakonodajo države članice morale – kot smo videli – vsako leto oddati poročilo o inšpekcijskih pregledih, ki so jih opravile v preteklem letu, pa predpisi ne določajo najmanjšega števila teh pregledov, prav tako pa statistična osnova tudi ni poenotena. Zaradi tega je primerjanje podatkov, ki jih poročajo različne države, nemogoče. Komisar, menim, da bi v dobro vseh, ki jih to vprašanje zadeva, to situacijo morali urediti takoj, ko je mogoče.

Drugo vprašanje mi prav tako vzbuja skrb. V svojem govoru ste živali, ki se prevažajo za zakol, označili kot živali nizke vrednosti. Komisar, nikakor se ne strinjam z vami. Osebno menim, da so te živali visoke ekonomske vrednosti in prepričana sem, da se industrija strinja z mano. Ker je to res tako in ker ima njihovo meso visoko ekonomsko vrednost, so ustrezni prevozni pogoji nujni, ne glede na cilj njihovega prevoza – tudi če je to klavnica – in ne glede na prepotovano razdaljo. Z drugimi besedami, pomembna oziroma najpomembnejša skrb je, da se tem živalim omogoči ustrezne razmere med prevozom.

Zato vam polagam na srce, da v predlaganih spremembah predpisov, s katerimi se Komisija ukvarja, upoštevate povedano. Vemo, da se bo reforma poleg novih tehnologij ukvarjala tudi s spremembami glede omejitve časa prevoza – kot smo že prej omenili – ter najvišje in najnižje temperature pri prevozu živali.

Ponovno vas pozivam, komisar, in pozivam tudi Komisijo, naj pred spreminjanjem osnovnih zadev vse predlagane spremembe utemelji z neizpodbitnimi znanstvenimi dognanji. Poleg tega pozivam, da se – vsaj dokler nimamo na voljo trdne znanstvene osnove, ki je pri nekaterih vprašanjih dejansko še nimamo – skušamo izogniti temu, da bi predlagane spremembe obstoječih predpisov potihem vključevali v poročila, ki nimajo nič opraviti s prevozom – govorim o zaščiti živali v času zakola, torej o poročilu, ki ga trenutno obravnavamo. Menim, da bi morali v zadevah tako velikega pomena in teže vsi – Komisija in Parlament – položiti karte na mizo.

  Anne E. Jensen, v imenu skupine ALDE. – (DA) Gospod predsednik, komisar, naj povem, da sem nekoliko razočarana, da po štirih letih od Komisije še vedno nismo dobili predloga, kako poostriti zakonodajo na področju prevoza živali. Gospod Kyprianou je pokazal dobre namene in je konstruktivno sodeloval s Parlamentom, enako sedaj velja tudi za gospo Vassiliou. Vendar, kdaj bo predlog pripravljen? To je nekaj, kar me resnično zanima. Pomembno je, da dosežemo ustrezno izvajanje zakonodaje. Pomembno je tudi zagotoviti omejitev časa prevoza klavnih živali na osem ur. Vendar pa bi morali iti še dlje. Ni dovolj le govoriti o časovnih omejitvah. Raziskave so pokazale, da je lahko že ena ura preveč, če žival ni dovolj močna za prevoz; daljše poti so primerne le, če je žival močna in zdrava in se prevaža v ustreznih pogojih. Verjetno bomo še naprej prevažali plemenske živali na velikih razdaljah in v zvezi s tem je Parlament seveda predlagal pilotni projekt za počivališča, kjer si morajo živali po 24 urah odpočiti. Zanima me, kako napreduje ta projekt počivališč. Seveda je namen projekta združiti upravljavce kontrolnih postaj, veterinarskih organov, raziskovalcev in organizacij, ki skrbijo za dobro počutje živali, da bi lahko opredelili dobro prakso na tem področju. Takšen projekt je zelo težko postaviti na noge, vendar pa je vredno poskusiti, saj je pomembno, da se znanje in izsledki raziskav na področju dobrega počutja živali med prevozom odrazijo tako v zakonodaji kot tudi v praksi.

  Janusz Wojciechowski, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, gospod Parish nas je upravičeno spomnil na dejstvo, ki smo ga tu že večkrat obravnavali, in sicer, da način ravnanja z živalmi kaže na to, kako „kulturni“ in civilizirani smo. Prevoz živali je še vedno zaznamovan z veliko trpljenja. Nekaj izboljšav so prinesli višji standardi na področju prevoza živali, vendar pa ti ukrepi še vedno ne zadenejo bistva.

Menim, da je ustrezna rešitev, ki je bila predlagana že dolgo časa nazaj, da dolžino prevoza živali omejimo na osem ur, celoten čas, ki ga živali preživijo med prevozom in v klavnicah, pa na dvanajst ur. Ta predlog skušamo uveljaviti v okviru trenutnega oblikovanja uredbe o zaščiti živali v času zakola.

Spoštovani gospe in gospodje! Zagovarjanje humanih ukrepov je ena plat medalje, vendar pa obstaja še druga plat, in sicer finančni argument (ki je za nekatere ljudi privlačnejši). Gre za to, da ti dolgi prevozi zvišujejo stroške, ki jih na koncu nosijo potrošniki. Oceniti bi morali te stroške in jih uporabiti kot argument, da bi po več letih razprav končno postavili omejitve pri prevozu živali in zmanjšali njihovo trpljenje.

  Carl Schlyter, v imenu skupine Verts/ALE. – (SV) Gospod predsednik, razvitost civilizacije se sodi po tem, kako ravna z najbolj nebogljenimi živimi bitji, ki v njej živijo. Glede na to, kako ravnamo z živalmi, smo še vedno barbari.

Spomnim se časa, ko je Švedska vstopila v EU, kmalu bo petnajst let tega. Veliko razprav pred našo vključitvijo se je vrtelo okrog prevoza živali. To je bilo področje, ki smo ga morali izboljšati. Nato je prišla prva direktiva v letu 2005. Pogoji za živali pa se niso izboljšali, namesto tega so nam takrat dejali, da se bo spremljanje začelo od zdaj naprej, da bodo sistemi GPS uvedeni od zdaj naprej, da se bodo vozniki usposabljali od zdaj naprej in da bodo tovornjaki boljši od zdaj naprej. Pet držav se ni niti toliko potrudilo, da bi oddale poročilo. Zahtevam, da Komisija tem državam takoj izreče denarno kazen. Kaj pa ostalih 22 držav, koliko pregledov so te opravile? Kako so upoštevale predpise? Ali sistem deluje? Žal je odgovor v mnogih primerih negativen.

Gospod Kyprianou nam je tudi obljubil, da se bo vrnil sem pred koncem svojega mandata, če bi bilo potrebno – in je potrebno – in če obstaja javno mnenje – in javno mnenje obstaja! Veliko novih držav članic je majhnih in morda ni potrebe po 24-urnem prevozu, ki mu sledi še en 24-urni prevoz. Nova direktiva o zakolu bo omogočala mobilne klavnice, kar bo zmanjšalo potrebo po prevozih.

Pregledati moramo tudi pogoje, v katerih so živali med prevozom. Koliko je takih med nami, ki bi jim bilo všeč, če bi štiri krave ali deset ovc ležalo v njihovi zakonski postelji 24 ur? Tako tesno so živali naložene med prevozom. In pomislite, piščancem na vrhnji polici v tovornjaku nihče ni prepovedal spuščati iztrebkov na piščance, ki imajo še to smolo, da ležijo pod njimi. Kdo bi se želel prevažati v takih pogojih? Vabim vse kmetijske ministre v EU, da se z mano zapeljejo od Stockholma do Bruslja v enakih pogojih kot živali. Me prav zanima, koliko bi jih vabilo sprejelo. Morda bi raje spremenili zakonodajo.

Govorimo o stroških. Najvišji strošek je tisti, ki ga zaradi dolgih prevozov plača okolje. Drug strošek je tudi trpljenje živali zaradi dolgih prevozov. Poleg tega pa dolgi prevozi na koncu pomenijo slabšo kakovost mesa. Gre za zelo realen upad vrednosti. Žival, ki je izpostavljena stresu, daje meso, ki je precej slabše kakovosti, in trpljenje na ta način negativno deluje na celotno prehranjevalno verigo. Pomislimo na kmeta, ki je vložil veliko svojega truda in denarja v vzrejo kakovostne živali, kar se nato v zadnjem obdobju njenega življenja izniči.

Potrebujemo nov predlog, in to še pred volitvami. Ne predstavljam si, kako bomo lahko vodili volilno kampanjo, če od Komisije nimamo niti predloga, ki bi nakazal, da bomo končno izboljšali pogoje za živali.

  Jens Holm, v imenu skupine GUE/NGL. – (SV) Gospod predsednik, izhodišče te razprave je seveda dejstvo, da so živali čuteča bitja. Živali občutijo bolečino, stres in trpljenje na enak način kot ljudje. Ko oblikujemo zakonodajo, moramo imeti to pred očmi. Trenutno pa tega ne počnemo.

Znotraj meja EU se prevaža vedno več živali. To je neposredna posledica notranjega trga. Notranji trg vodi v specializacijo. Živali se redijo na enem mestu, v zakol gredo nekam drugam, njihovo meso pa se prevaža na tretje mesto. Države članice pa ne smejo prepovedati prevoza živali, da bi zaščitile dobro počutje živali. To je povsem nesprejemljivo. Neka švedska študija je ugotavljala skupno število živali, ki se prevažajo znotraj EU, prek nacionalnih meja. Za EU-15 so ugotovili, da se med državami članicami vsako leto prevaža 22 milijonov štirinožnih živali, kot so prašiči, konji in krave, in 500 milijard živali, ki jih uvrščamo med perutnino, prevoz pa poteka v vse smeri. Te številke so veljale v času, ko je EU sestavljalo 15 držav članic. Lahko si samo predstavljate številke za 27 držav članic. Te bodo seveda veliko višje.

Komisijo želim vprašati, kdaj bomo dobili novo direktivo o prevozu živali. Gospod Kyprianou je kakopak obljubil, da bo nova direktiva pripravljena v tem parlamentarnem mandatu. Nam Komisija lahko obljubi to, za kar si v Evropskem parlamentu prizadevamo – omejitev prevoza živali na največ osem ur? Obenem bi tudi gospodu Špidli želel postaviti nekaj vprašanj. Pravite, da pet držav članic ni oddalo poročil, kar je naravnost nezaslišano. Kaj pa vi, v Komisiji, storite s temi poročili držav članic? Jih analizirate na kakršen koli način? V Parlamentu pričakujemo analizo oziroma poročilo Komisije, ki naj povzame stanje in jasno nakaže ukrepe, ki bodo omogočili spremembo pogojev pri prevozu živali. Torej, kdaj bomo dobili direktivo, ki bo predpisovala osemurno omejitev, in ali lahko dobimo analizo poročil držav članic?

  Godfrey Bloom, v imenu skupine IND/DEM. – Gospod predsednik, to je fascinantno kot zmeraj. Nobene ironije ni v tej dvorani. Eden naših največjih problemov, zlasti v Združenem kraljestvu, je strašansko nesmiseln plaz pravil in predpisov, ki so jih klavnice dobile pred desetimi leti in so povzročili zaprtje več kot 1 000 klavnic v Združenem kraljestvu in s tem bistveno podaljšanje časa prevoza živali.

Moj svak je mesar. Je lastnik klavnice v Yorkshiru in enkrat se je zgodilo – to je bilo objavljeno tudi v reviji Private Eye –, da je klavnico obiskal veterinar, ki je nadzoroval veterinarja, ki je nadzoroval inšpektorja za meso, ki je nadzoroval dva klavca! To je ta nesmisel, ki ga dobiš, če imaš opraviti s pravili in predpisi te organizacije. Problem predstavlja čas prevoza. Ker so se klavnice ena za drugo zaprle, se sedaj iz Bridlingtona v mojem volilnem okrožju prašiči, ovce in govedo prevažajo čez celotno Anglijo v Manchester. S tem bi se morali ukvarjati.

Seveda govorim tudi o prevozu konj. Moj kolega Nigel Farage mi pravi, da so v Evropski uniji države, kjer imajo konje za hrano! Ker sem Anglež, se mi zdi skrajno neverjetno, da ljudje jedo svoje konje. Anglež ne bi nikoli mogel pojesti svojega konja, ravno tako kot ne bi mogel pojesti svojega psa ali svojih otrok, ampak predpostavljam, da to še bolj očitno kaže na veliko kulturno razliko med nami in drugimi državami Unije.

(Smeh)

  Jim Allister (NI). – Gospod predsednik, zasledovanje tega cilja morda ne bo preprosto! Naj povem, da nimam nobenih težav z učinkovitimi in ustreznimi predpisi na področju dobrega počutja živali, zaskrbljen pa sem, da se spuščamo v neko rutino, kjer bomo tako močno zategnili zanko okoli vratu našega kmetijstva, da bo njegovo normalno delovanje postalo nemogoče. Znake tega vidim v posvetovanjih Komisije na temo ponovne preučitve najdaljšega dovoljenega časa prevoza živali in števila naloženih živali med prevozom.

Naj vas spomnim tudi na to, da Komisija v uredbi iz leta 2005 ni uspela doseči svojega. Vendar pa – še manj kot dve leti od njene uveljavitve – ponovno poskuša odpraviti možnost ponovitve osemurnega prevoza. Povedati moram, da ima to za moje volilno okrožje, Severno Irsko, uničujoče posledice, saj moramo, če želimo izvažati živali – kar tudi počnemo –, živali prevažati prek morja in, če imamo na voljo samo enkrat po osem ur, je to za nas popolnoma neustrezno in popolnoma nesprejemljivo.

Rad bi spomnil Parlament, da se taki zahtevni pogoji ne morejo niti primerjati z ogromnimi razdaljami, na katerih se živali prevažajo v Južni Ameriki, od koder tako navdušeno uvažamo! Torej, ponovno velja, da bi svoje lastne kmete kaznovali, pri tem pa bi nam bilo malo mar za uvožene živali.

Reči moram, da bi se morali končno znebiti te obsedenosti, ki ni nič drugega kot rezanje veje, na kateri sedimo.

  Elisabeth Jeggle (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, to je še ena tema, pri kateri se med razpravo po eni strani zelo hitro pokažejo močna čustva, po drugi strani pa tudi surova realnost. Rada bi se še posebej zahvalila predsedniku našega Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja, gospodu Parishu, da je postavil to vprašanje. To je pomembno vprašanje – ne zato, da lahko izražamo občutke, ampak zato, da Komisiji postavimo naslednja zelo konkretna vprašanja. Kaj se je zgodilo? Kako lahko ta dogajanja preverimo? Imate kakšen dokaz in, če ga imate, katerega? Kakšne številke imate na voljo?

Omenili ste nekaj številk, komisar, vendar pa sem trdno prepričana, da med državami članicami obstajajo razlike, ki presegajo golo dejstvo, da so nekatere države članice poročila oddale, druge pa ne. Kakšno je stanje na področju izvajanja? Kako se nadzorujejo dolgi prevozi? Kako se nadzorujejo v posameznih državah članicah?

Drugo problematično področje, ki zahteva takojšnjo razpravo, so problemi, ki so nastali zaradi tega, ker smo kmetijstvo opredelili zgolj kot gospodarsko področje in izenačili določene stvari, ki bi jih morali obravnavati kot različne. Na primer, kakšno dodatno poklicno izobraževanje na področju prevozništva bi morali usposobljeni kmetje še opraviti? Kako naj bi bilo to organizirano in kdo bi izvajal takšno izobraževanje? Kje naj bi kmetje pokazali svoje znanje za pridobitev kvalifikacij?

Naj ponovim: kmetje so usposobljeni za ravnanje z živalmi, prevozniki pa zaposlujejo voznike, ki po možnosti v svojem življenju še nikoli niso imeli opravka z živalmi. To sta dve različni stvari, ki ju ne smemo izenačevati, do neke mere pa smo doslej počeli ravno to.

Druga zadeva, ki povzroča velike težave, pa je naslednja. Ko kmetje prevažajo svoja lastna teleta, tak prevoz ne sme biti daljši od 50 km. Dovolite mi, da vam na tej točki rečem, da moramo prednostno obravnavati način, s katerim bi lahko pomagali manjšim klavnicam, da poslujejo gospodarno in s tem zmanjšajo potrebo po dodatnih prevozih.

Kajti kmetje lahko svoje lastne živali prevažajo do 50 km, vendar pa imajo težave, če prevažajo še sosedovo žival. Tudi o tem bi morali razmisliti. Je omejitev dolžine poti 50 km ustrezna ali bi morda ob tem poiskali tudi vzrok za to, kar se je zgodilo s klavnicami? Ko kmetje prevažajo konje za prostočasno dejavnost, ni nobenih težav in uredba ne velja, če pa jih prevažajo na trg, uredba velja in morajo izpolniti zahteve. Ta vprašanja bi morali obravnavati in nanje odgovoriti v nadaljnjih razpravah.

  Luis Manuel Capoulas Santos (PSE). – (PT) Vprašanje prevoza živali in njihovega dobrega počutja je eno od tistih vprašanj, na katero, kot je že gospod Parish lepo povedal in tudi drugi, je treba gledati z vidika civilizacije. Omejiti trpljenje živali v največji možni meri je naša etična obveza, ki je del naše kulturne dediščine, kljub očitnemu paradoksu, da želimo poskrbeti za njihovo dobro počutje v obdobju, ki je za mnoge zadnje v njihovem življenju.

Po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da ceno, ki jo moramo plačati za izvajanje zahtevnih in finančno dragih trenutno veljavnih predpisov, predstavljajo problemi, ki izkrivljajo konkurenco in močno vplivajo na razvoj podeželja v nekaterih regijah Evropske unije.

Tiste regije in države članice, ki ne morejo dobavljati določenih vrst živali iz svojih lastnih trgov in so bolj oddaljene od proizvodnih središč, kot je tudi moja država, imajo sedaj več težav s konkurenčnostjo v svojih industrijah, ki so povezane z zakolom in predelavo mesa, medtem ko imajo regije in države članice s tovrstnimi presežki večjo prednost, saj je sedaj njim lažje prodajati že predelane izdelke, ki prinašajo tudi druge prednosti, kot sta zaposlovanje in dodana vrednost.

Glede na to, da je ta zakonodaja v veljavi že dve leti, je popolnoma upravičeno zahtevati, da Komisija pripravi kar se da obsežno oceno, ne samo o specifičnih vprašanjih glede doslednega izvajanja predpisov o prevozu, ampak tudi o gospodarskih in družbenih posledicah za regije in države članice z nizkimi proizvodnimi zmogljivostmi za nekatere vrste živali, ki so v prehrani ljudi pomembne.

Zato menim, da bi Komisija morala na ta vprašanja odgovoriti kar se da hitro, objektivno in celovito.

  Mojca Drčar Murko (ALDE). – (SL) Prek Slovenije gredo obsežni mednarodni transporti živih živali, z večine z vzhoda Evrope proti Italiji. Po izkušnjah naših veterinarskih oblasti je veljavna evropska zakonodaja sicer obsežna, a nekako okorna in zapletena za izvajanje.

Največji problem so pri nas inšpekcije, kajti po odpravi notranjih evropskih meja je težko preverjati, ali so se vozniki tovornjakov v resnici ustavili na določenih počivališčih ali ne. Omeniti moram, da zaradi majhnosti ozemlja Slovenija ni obvezna imeti lastnih počivališč. Torej imamo dogovore z Madžarsko in z Italijo. Nujno bi potrebovali enotno rešitev, ki bi jo tudi enotno uveljavili.

Upoštevajoč porazno sliko transporta živali na dolgih prevozih po evropskih cestah, bi bilo revizijo uredbe iz leta 2005 treba vzeti kot priložnost za zvišanje standardov dobrega počutja živali. Transport je tesno povezan z ravnanjem z živalmi pred zakolom in strinjam se s kolegi, ki menijo, da ni razlogov za dovoljevanje prevozov, daljših od osmih ur.

Zavzemam se torej za določitev striktne zgornje meje trajanja prevoza, podpiram pa tudi predlog za uvedbo mobilnih klavnic.

  Andrzej Tomasz Zapałowski (UEN). – (PL) Gospod predsednik, uredba o zaščiti živali med prevozom je izjemno pomembna in te vrste informacij so ključne. Na tej točki je treba poudariti, da za velik delež uvoženega mesa, ki ga zaužijejo državljani Evropske unije, ne veljajo podobni predpisi. Ta uredba je ena od razumnejših uredb o reji in zakolu živali.

Zavedam se, da velike prehrambene korporacije pogosto ne upoštevajo niti delavskih pravic, kaj šele, da bi ustrezno ravnale z živalmi. In ravno v velikih korporacijah se dogajajo najhujše oblike trpinčenja živali. Ta problem se redko pojavlja v majhnih ali srednje velikih podjetjih. Edina rešitev je v tem, da poostrimo policijski nadzor in mejne kontrole ter objavimo imena podjetij, ki kršijo pravice živali, da bi se jim potrošniki lahko izognili.

  Kathy Sinnott (IND/DEM). – Gospod predsednik, zelo pomembno je, da se živalim med prevozom zagotovi varnost in prepreči nepotrebno trpljenje. Uporabila sem ta izraz, ker se živali večinoma bojijo motoriziranega prevoza. Zato je pomembno, da ga omejimo na najmanjšo možno mero, kjer je mogoče.

Ko postavljamo pravila glede varnosti živali in preprečevanja njihovega trpljenja, se običajno osredotočimo na čas in razdaljo. To je normalno, vendar pa je v primeru Irske to preveč poenostavljeno, saj ne smemo pozabiti, da je otoška država, ki je tudi velika izvoznica živali. Pri prečkanju morja, ki nas loči od celine in naših trgov, časovne omejitve in razdalja ne morejo biti absolutno merilo. Slišali smo priporočilo o osmih urah, vendar pa je za vkrcanje živali na ladje in prevoz prek morja potrebno več kot osem ur. Sredi Rokavskega preliva nimamo možnosti spustiti živali na pašo.

Zato bi vam predlagala, da pogledamo tudi pogoje prevoza živali, zlasti v primeru Irske, ne samo čas in razdaljo.

  Lydia Schenardi (NI). – (FR) Gospod predsednik, čeprav je Uredba o prevozu živali v veljavi že od januarja 2007, ni videti, da bi jo države članice sistematično izvajale, saj vse niti ne oddajajo zahtevanih letnih poročil. Celovita analiza je zato problematična, saj velik delež potrebnih informacij glede sredstev, namenjenih izvajanju inšpekcijskih pregledov, ni na voljo. Kot članico več združenj za zaščito živali in Medskupine za dobro počutje in zaščito živali me to vprašanje še posebej zanima.

Združenja so se več desetletij požrtvovalno trudila, vse do leta 2007, ko smo na tem področju končno uveljavili direktive, pri izvajanju katerih pa lahko sedaj pri državah članicah opazimo določeno mero ohlapnosti. Upam si celo trditi, da gre za nepripravljenost ukrepanja, saj, kot vemo, izvajanje kontrol in inšpekcijskih pregledov le ni tako zahtevno. Vemo, kje so klavnice, vemo, kje se redijo živali, in poznamo poti, po katerih se prevažajo živali, zato ne vem, v čem je problem!

Menim, da je pomembno, da države članice danes, v tem času, ko se javnost povsem upravičeno zanima za dobro počutje živali na kmetiji, v klavnici in med prevozom, spoštujejo ta stališča.

Ker sem dobila to priložnost, da nekaj povem, bi želela dodati še to, da moramo pri prevozu živali, ne glede na dolžino prevoza, nujno upoštevati lokalne podnebne pogoje. Prevoz, ki traja nekaj ur spomladi na Nizozemskem, je čisto nekaj drugega kot enako dolg prevoz sredi poletja v državi, kot je na primer Grčija. Ali ne bi bilo v takih primerih bolje, da se prevozi obvezno opravljajo ponoči?

Zelo bom hvaležna, če boste ta predlog obravnavali enkrat v prihodnosti.

  Mairead McGuinness (PPE-DE). – Gospod predsednik, z vidika zakonodaje je ta uredba o zaščiti živali med prevozom sorazmerno nova, saj je stopila v veljavo šele januarja 2007. Čeprav sem prepričana, da si vsi želimo, da bi že od prvega dne vsi vestno izpolnjevali številne zahteve uredbe, pa bi bil pravi čudež, če bi bilo to res tako, saj je uredba zelo podrobna in postavlja visoke zahteve državam članicam in nosilcem dejavnosti, kar je tudi prav.

Pozdravljam današnje vprašanje za ustni odgovor, ki ga je postavil Neil Parish, predsednik Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja, saj želimo preveriti, ali uredba sploh deluje. Vendar pa želimo najprej izvedeti, da se izvaja, saj nam ni vseeno, kako se živali prevažajo znotraj Evropske unije.

Države, ena od njih je tudi Irska, ki se ponaša z velikim živinorejskim sektorjem, so opravile veliko dela, da se je uredba izvajala že od prvega dne, tako znotraj samega sektorja kot tudi s strani tistih, ki nadzorujejo – Ministrstvo za kmetijstvo in drugi organi oblasti. Pooblaščeni nosilci dejavnosti so vložili visoke zneske denarja v nadgradnjo prevoznikov in v izpolnjevanje zahtev uredbe na področju izobraževanja in usposobljenosti. Omeniti moram še to, da ravno ta mesec na Irskem potekajo številni izobraževalni tečaji za voznike vozil za prevoz goveda, ovc, koz, prašičev, konjev in perutnine – o tem je govorila tudi gospa Jeggle – in morda bi enako morale storiti tudi druge države članice.

Zanimivo je to, da uredba velja samo za prevoz, ki se ga opravi v povezavi z gospodarsko dejavnostjo. Skrbi me, da zanemarjamo dobro počutje domačih živali, saj sem že srečala ljudi, ki mislijo, da znajo skrbeti za živali, a to počnejo popolnoma narobe, po drugi strani pa so zelo pogosto prav ti ljudje tisti, ki vztrajajo na posebnih predpisih za kmetovanje in gospodarsko dejavnost. Temu bi se tudi morali posvetiti.

Verjamem, da imajo uveljavljeni prevozniki živali licenco in so pooblaščeni ter da spoštujejo najboljše standarde na področju dobrega počutja živali – saj je to v njihovem interesu: žival morajo pripeljati v dobrem stanju, da izpolnijo potrebe tistih, ki kupujejo. Težava nastane pri nereguliranem sektorju, kjer se ta pravila nekaterih ljudi sploh ne dotaknejo, in na to se moramo nujno osredotočiti. Kdo so ti ljudje, ki delujejo izven okvirov, in kako jih lahko ulovimo ter jim ukinemo posel?

V zvezi s časovnimi omejitvami in osemurnim pravilom naj povem, da velik problem pri uvajanju te uredbe nastaja zaradi tega, ker mnoge države članice, vključno z Irsko, vedo, da je potrebno živali prevažati dlje časa, ampak vedo tudi to, kako pri tem ustrezno poskrbeti za živali. Zato se ne strinjam s tistimi, ki želijo skrajšati časovno omejitev, se pa strinjam, da moramo zagotoviti, da dobro počutje živali ostane prednost.

Kar zadeva konje pa si pogosto rečem, da si želim biti čistokrven konj, saj le-ti potujejo v prvem razredu. Očitno ljudje dobro skrbijo za živali z visoko ekonomsko vrednostjo, a me v tej gospodarski recesiji, ki jo trenutno doživljamo, skrbi tudi dobro počutje konjev, in pika. Zato pravim: nič več pravil. Morda imamo že preveč pravil, ki dušijo sektor, ki jih vestno izpolnjuje. Pravila naj veljajo za vse, tisti, ki jih ne spoštujejo, pa naj izstopijo iz sistema.

  Robert Evans (PSE). - Gospod predsednik, želel bi čestitati gospodu Parishu, da je izpostavil to temo. Kljub vsem političnim razlikam med nama in ne glede na njegove očitne človeške pomanjkljivosti menim, da je v tej zadevi zelo razumen in ga podpiram. Ta uredba mora uspeti in mora veljati vsepovsod, ne glede na to pa imam kar nekaj zadržkov in se ne strinjam z nekaterimi kolegi, ki so govorili danes zjutraj.

Gospod Stevenson je dejal, da so dolgi prevozi neizogibni, jaz pa pravim, da ni tako. Gospa Jensen je govorila o 24-urnem prevozu – ni nujno. Gospod Allister, kmetijska industrija mora izprašati samo sebe. Kot civilizirana družba moramo celostno obravnavati vprašanje, namen in idejo dolgega prevoza živali, ki jih nameravamo ubiti. Če bi jedel meso, bi se vprašal, kako lahko trpljenje živali, za katerega vemo vsi, dehidracija in stres med prevozom ter – pri naših severnoirskih in južnoirskih kolegih – tudi pomorskim prevozom izboljšajo kakovost končnega izdelka.

V tem ne vidim nobenega ekonomskega smisla. To nima niti humanitarnega smisla. Zato podpiram popolno prepoved prevoza živali, saj bi to po mojem mnenju podprlo tudi gospodarstvo na podeželju. S tem bi spodbudili razvoj lokalnih proizvajalcev, to so seveda majhna in srednje velika podjetja, kot je nekdo že omenil, in omogočili, da se prehrambeni izdelki porabljajo čim bližje kraja proizvodnje.

Če se to ne zgodi – in vem, da se ne bo v bližnji prihodnosti –, menim, da je potrebno uveljaviti to, kar imamo v tem trenutku na voljo, torej uredbo, zato pozivam Komisijo, da vse razpoložljive službe po vsej Evropi – če je treba, tudi policiste na avtocestah – uporabi za ustavljanje tovornjakov in preverjanje, ali izpolnjujejo vse zahteve zakonodaje.

  Fiona Hall (ALDE). – Gospod predsednik, ali je Komisija že preučila vpliv, ki ga ima neustrezno izvajanje predpisov na področju dobrega počutja živali na zdravje ljudi? Prevoz, zlasti na velike razdalje in v prenatrpanem vozilu, povzroča stres, ta pa povečuje občutljivost za bolezni. To zlasti velja za konje, saj znanstvene raziskave kažejo, da konji zaradi prevoza izgubljajo na teži. To pomeni, da izločajo precej več, kot v običajnih razmerah, in to zelo poveča možnost širjenja bolezni. Veliko živali, ki jih prevažamo, gre v zakol – vsako leto je v EU 320 milijonov takih živali –, zato je tveganje, da v prehranjevalno verigo vstopi neka bolezen, kot je na primer salmonela, precej višje.

Upoštevajoč zelo nizko raven izvajanja veljavnih predpisov in stres, ki ga povzročajo dolgi prevozi, tudi z uporabo ustreznih počivališč, zlasti v primeru konjev, sprašujem, ali namerava Komisija predlagati dokončno potrjeno in z znanstvenimi izsledki podkrepljeno omejitev trajanja prevoza, kjer je to potrebno? To bi pripomoglo k boljši skrbi za dobro počutje živali in tudi za zdravje človeka.

  Zdzisław Zbigniew Podkański (UEN). – (PL) Gospod predsednik, komisar, problem prevoza živali je zelo pereč, zato je dobro, da Parlament ponovno obravnava to vprašanje. Kar je manj pozitivno, pa je dejstvo, da uredbe ne izvajamo učinkovito.

Pozdravljam dejstvo, da se v naši današnji razpravi v precejšnji meri posvečamo prevozu konj. To je dobrodošlo, ne samo zato, ker sem rejec konj, ampak zato, ker na tem področju ne upoštevamo standardov. Rad bi ob tej priložnosti povedal, da konji razumejo ljudi. In čeprav nas konji vedno razumejo, mi njih ne. Konji ravno tako kot ljudje občutijo zaskrbljenost in strah ter ljudem zaupajo. Spomnim se dogodka, ko naš zelo bolan konj veterinarjem na kliniki ni dovolil, da bi z njim karkoli počeli v odsotnosti moje hčere. Šele ko je tja prišla moja hči, je dovolil, da z njim storijo, kar želijo. Enostavno – zaupal ji je. Tako kot tudi ljudje ne zaupamo vedno zdravnikom, tudi ta konj ni zaupal veterinarjem, ampak samo nekomu, ki ga je poznal. Zato menim, da ljudje dejansko ne razumemo konjev, ko so prestrašeni ali ko se branijo. Ljudje jih imamo takrat za neposlušne. Lastnik konja udari. Konj pa ve, zakaj je njegov lastnik jezen, in tudi ve, kako se mu podrediti. Zato sem hvaležen vsem poslancem EP, ki so sposobni na ta problem gledati s pozitivnega zornega kota in upoštevajo, da gre za živa bitja, ter to vprašanje obravnavajo z določeno mero humanosti.

  Esther de Lange (PPE-DE). – (NL) Gospod predsednik, v Parlamentu ponovno obravnavamo prevoz živali in ponovno bomo sprejeli dvojno rešitev. Prvič, veljavna zakonodaja precej zaostaja za ambicijami Parlamenta, kot jih je navedel v poročilu moj predhodnik Albert Jan Maat, ki je po mojem mnenju pravilno potegnil ločnico med živalmi za zakol in drugim govedom. Ukrepi so bili izvedeni na področju usposabljanja voznikov, boljših pogojev prevoza in uporabe sistemov GPS, vendar pa to nikakor ni dovolj.

Drugič, nadzorovanje še vedno ostaja Ahilova peta te zakonodaje. Nadzor na evropski ravni je zaenkrat samo želja, saj večinoma poteka na nacionalni ravni. Zato se je nujno dogovoriti o čezmejnem obravnavanju pritožb in zbiranju dokazov. Prav tako bi želela, da Urad za prehrano in veterinarstvo okrepi svojo nadzorno funkcijo. Moj predlog spremembe, da bi v proračunskem postopku temu namenili več denarja, je med drugimi zavrnila tudi Evropska komisija. Tudi sedaj se Evropska komisija sklicuje na nacionalna poročila, ki jih bo ocenila na papirju. Bi si Evropska komisija raje umila roke pri tej zadevi kot zagotovila dejansko vseevropsko nadzorovanje in spremljanje, ad hoc inšpekcijske preglede evropskih inšpektorjev in evropski nadzor?

Druge izboljšave veljavne zakonodaje, ki bi jih morali opraviti, so naslednje: večje število bolje opremljenih počivališč znotraj Evropske unije in izven nje, primernejši klimatski pogoji za različne živalske vrste in, končno, uveljavitev obvezne uporabe satelitskih sistemov z osrednjo bazo podatkov, ki je dostopna samo pooblaščenim osebam.

Kljub nepopolnemu evropskemu pregledu nad dejanskim izvajanjem te zakonodaje pa seveda tudi mi tu pa tam slišimo govorice, na primer iz Avstrije, kjer je lokalni inšpektor poročal o tem, da je videl veliko praznih tovornjakov, ki so vozili proti Poljski in Češki, ne pa tudi polnih tovornjakov, ki se vračajo v smeri proti južni Evropi. Ali to pomeni, da polni tovornjaki raje naredijo ovinek okrog Avstrije in se s tem izognejo tamkajšnjemu strožjemu nadzoru v primerjavi s sosednjimi državami? To je zame pokazatelj, da se zakonodaja v državah članicah zelo različno izvaja.

Drug problem je vloga veterinarjev, ki morajo prevoz odobriti. Komisar, ponekod so ti veterinarji postali stroji za žigosanje. Gotovo nihče od njih pri zdravi pameti ne bi odobril načrta prevoza konj iz Romunije v južno Italijo, ki traja 24 ur. Za zadnjih 500 km takega prevoza bi v skladu z načrtom potrebovali samo 2,5 ur. Človek se nehote vpraša, ali se bodo te živali prevažale v ferariju.

Nazadnje, sedaj se mladiči, zlasti pasji, prevažajo prek cele Evrope, ne da bi zanje veljala kakršnakoli zakonodaja. Zato pozivam Evropsko komisijo, da se posveti tudi temu vprašanju.

V Parlamentu smo naredili svojo domačo nalogo; sedaj pa od Komisije pričakujemo predloge, in to še pred evropskimi volitvami.

  Elizabeth Lynne (ALDE). – Gospod predsednik, tako kot tudi nekateri drugi kolegi se bom osredotočila na prevoz konj. Obstajajo v nebo vpijoči dokazi, da se predpisi EU, s katerimi naj bi zagotovili dobro počutje konj med dolgimi prevozi, ne spoštujejo, kar posledično pomeni nehumane pogoje in nepotrebno trpljenje. Ponekod so konji natovorjeni kot sardine v jeklenih tovornjakih, kjer se temperatura lahko povzdigne tudi prek 40 °C. V nekaterih primerih se konji nato prevažajo tisoče milj brez hrane in vode ter utrpijo poškodbe ali celo poginejo.

Ali ima Komisija na voljo podatek, koliko kršitev Uredbe (ES) št. 1/2005 so države članice obravnavale na sodišču, odkar je uredba stopila v veljavo 5. januarja 2007, in ali bodo stopili v veljavo predpisi EU o usklajenem nadzoru vozil prek GPS? Ali lahko posamezniki na kakršen koli način dostopamo do podatkov, ki so pripravljeni na podlagi sledenja prevozom živali v državah članicah? Vem, da Komisija ima dostop do njih, posamezniki pa ne. Prosim za odgovore na ta tri specifična vprašanja.

  Den Dover (PPE-DE). – Gospod predsednik, z velikim veseljem bom spregovoril na današnji tako pomembni razpravi, saj bi rad poudaril, da je za severozahodno Anglijo prevoz živih živali izrednega pomena. Kot je povedal že predsednik Odbora za kmetijstvo, si tudi mi želimo, da bi šle živali neposredno v zakol in bi se nato njihovo meso prevažalo drugam za predelavo, če je prevoz mesa potreben; vendar pa imamo na severozahodu države veliko konjev, ovc in goveda – in zato tudi veliko prevozov živali.

Poslanec nacionalnega parlamenta sem že 18 let. Ta problem se vleče že zelo dolgo in moji volivci so me vedno znova opozarjali nanj. Priznam, da se v zadnjih desetih ali dvajsetih letih razmere niso kaj dosti izboljšale.

Vesel sem, da je to vprašanje ponovno v središču razprave. Prvo leto izvajanja je bilo leto 2007, poročila pa je bilo treba oddati do junija 2008, priznam pa, da s programom zaostajamo. Poslušal sem govor komisarja – da bo proučil prednosti satelitskega nadzora. To je dobra zamisel. Vendar pa apeliram na komisarja, da je v uredbi veliko podrobnejših kontrol, ki so popolnoma upravičene – na primer primernost živali za prevoz, prevozniške prakse, prevozna sredstva, zabojniki za pomorski promet, trajanje celotnega prevoza, obdobja počitka, prostorske določbe –, to pa so zadeve, ki jih prek satelita ni mogoče preveriti. Za to so potrebni podrobni inšpekcijski pregledi in iz tega se je treba kaj naučiti.

Dovolim si upati, da bo v njegovih končnih pripombah tudi datum, do katerega pričakuje, da bo pripravil in vložil svoje predloge in zaključke v tej zgodnji fazi izvajanja uredbe, saj velja, da prej, kot je nekaj storjeno za izboljšanje razmer, bolje je.

Grozljivo je, da morajo živali v svojih poslednjih dneh življenja pretrpeti še dolg prevoz. Potrošniki želijo, enako kot pri pridobivanju jajc kokoši v prosti reji, da smo humani, in so pripravljeni plačati več za takšno meso, ker želijo, da dobro poskrbimo za te živali, ki so tako pomembne in dragocene v naši prehrani.

PREDSEDSTVO: GOSPOD MARTÍNEZ MARTÍNEZ
podpredsednik

  Samuli Pohjamo (ALDE). - (FI) Gospod predsednik, komisar, gospodu Parishu se zahvaljujem za to razpravo.

Zagotavljanje dobrega počutja živali je zelo pomembna zadeva. Komisija mora zagotoviti izvajanje in dosledno spremljanje Uredbe o prevozu živali po vsej Evropi.

Zakonodaja EU na področju prevoza živali je stroga. Resni problemi, ki se vedno znova pojavljajo v zvezi s prevozi živali, so posledica hudih kršitev zakonov. Sedanji predpisi o časovni omejitvi za prevoz živali in njihova odstopanja so ustrezna, če jih ustrezno spremljamo in če se istočasno ohranja tudi visoka kakovost voznih parkov. Vozila morajo imeti ustrezne sisteme prezračevanja, uravnavanja temperature in napajanja ter satelitski navigacijski sistem. Poleg tega morajo biti vozniki primerno usposobljeni, za zagotovitev ustreznih pogojev prevoza živali pa je potrebno sestaviti smernice, kot sedaj to počnejo mnoge države članice.

Menim, da je pomembno, da se sedanja Uredba o prevozu živali pravilno izvaja povsod v EU in da se na njeni podlagi pridobljene izkušnje upoštevajo pred sestavljanjem katerih koli novih predpisov.

  Agnes Schierhuber (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, neka skupnost lahko konstruktivno sodeluje samo, če vsi spoštujejo zakone in predpise. Še zlasti kmetje dajejo prednost zagotavljanju takšnega prevoza živali, da je meso po zakolu, ko prispe do potrošnikov, najboljše kakovosti in čim manj izpostavljeno stresu. Sestaviti je treba črno listo s poimensko navedbo vseh kršiteljev, saj so kršitve nesprejemljive in so celotni industriji v sramoto.

Uspešno smo zmanjšali število prevozov živih živali v zakol. Upam, da bomo na tem področju končno dosegli razumno stanje in da imamo na voljo tudi znanstveno podlago. Komisar, na tem mestu ponovno pozivam, naj bodo tudi uvozi iz tretjih držav, ki ne spoštujejo teh predpisov, obravnavani in kaznovani na popolnoma enak način kot prevozi živali znotraj EU.

  Richard Corbett (PSE). – Gospod predsednik, ta razprava je med drugim pokazala, da obstaja velik dvom v to, ali veljavna zakonodaja sploh deluje, ali je ustrezno uveljavljena v vseh državah članicah in ali se lahko ustrezno uveljavi. Ali je mogoče uveljaviti to zakonodajo v primeru mednarodnega prevoza živali?

Preučiti bomo morali, ali naj se vrnemo k ideji o strogi osemurni omejitvi brez odstopanj in izjem – razen morda pomorskega prevoza z otokov – v vseh ostalih primerih pa brez odstopanj.

Kolege bo morda zanimalo, da obstaja spletna stran, ki se zavzema prav za to, saj se prek nje zbirajo podpisi za peticijo. Spletna stran je www.8hours.eu. Poslance in druge, ki poslušate to razpravo, bo morda ta stran zanimala in si jo boste ogledali.

  Sylwester Chruszcz (UEN). – (PL) Gospod predsednik, danes smo veliko slišali o humanem ravnanju in o tem, v kolikšni meri smo civilizirana družba. Strinjam se, da so naše razprave in poudarki na splošno korak v pravo smer. Tovrstno razpravo dejansko potrebujemo.

Rad bi poudaril, da, ne glede na to, da je smer, ki smo jo ubrali, razmeroma upravičena in pravilna, kmetom in podjetjem ne bi smeli naložiti umetnih ali nepotrebnih bremen, saj sem prepričan, da se le-tem lahko izognemo. Zato preprosto pozivam Komisijo in vse nas v Evropskem parlamentu, da zagotovimo, da ta dober projekt ne postane po nepotrebnem zapleten. Ker danes dajemo velik poudarek popolnoma pravim rešitvam, vas želim tudi pozvati, da v nadaljevanju ne bi obveljal selektivni pristop. Vsi mi, torej vse države v Skupnosti, v Evropski uniji, jih moramo enakovredno obravnavati. Danes, na primer, sem zaskrbljen zaradi …

(Predsednik je prekinil govornika)

  Constantin Dumitriu (PPE-DE) . – (RO) Poskusi na živalih so pomembna faza bioloških in medicinskih raziskav. V okviru te dejavnosti pa je treba posebno pozornost nameniti skrbi za živali, ki se uporabljajo za znanstvene ali druge poskusne namene. Pravzaprav mora Evropska unija dati zgled za rejo in skrb za te živali.

Direktiva Evropske komisije 86/609 je stara več kot dvajset let in te vidike ureja ohlapno in precej nedoločno. Po statističnih podatkih je bilo v tem obdobju po vsej Evropi v poskusih uporabljenih 235 milijonov živali, vsako leto pa v laboratorijih Evropske unije pogine več kot 12 milijonov živali.

Skrb za živali zahteva vrsto materialnih in drugih pogojev, ki jih je potrebno zagotoviti pri uporabi živali. Vsak vidik, od trgovine z živalmi, prevoza in operativnih posegov na živalih do usmrtitve oz. pogina, je potrebno izpeljati ob strogem upoštevanju mednarodnih in nacionalnih določb glede posamezne vrste živali, kategorije in razmer, da se s tem v največji možni meri prepreči njihovo telesno in duševno trpljenje.

Ta skrb zahteva …

(Predsednik je prekinil govornika)

  Maria Petre (PPE-DE). – (RO) Nove države članice, in tukaj imam še zlasti v mislih svojo lastno državo, Romunijo, potrebujejo, kot je bilo že rečeno, podporo pri okrepitvi pooblastil organov, ki so odgovorni za preverjanje izvajanja Uredbe o prevozu živali, o kateri danes razpravljamo.

S tega vidika je veterinarskim službam v Romuniji še vedno zelo težko nadzirati prevoz živali brez pomoči policije, ki je edini organ, pristojen za ustavljanje prevoznih sredstev v tranzitu.

Drugo vprašanje, ki je specifično za Romunijo, je ohranitev, seveda v precej manjšem obsegu, sezonskega potovanja čred, ki bi po mojem mnenju moralo biti obravnavano kot ločeno vprašanje in ohranjeno v največji možni meri.

Tretje in zadnje vprašanje, o katerem želim govoriti, pa je pozornost, ki bi jo morali nameniti pooblastilom na področju inšpekcijskih pregledov in poročil, o katerih razpravljamo.

(Predsednik je prekinil govornico)

  Avril Doyle (PPE-DE). – Gospod predsednik, močno sem prepričana, da sta kakovost vozila in usposobljenost voznika ravno tako pomembni kot dolžina prevoza, če ne celo bolj. Dve uri v prtljažniku ropotajočega vozila, ki vozi s preveliko hitrostjo, zlasti na ovinkih, imata večji učinek na dobro počutje kot osem ali deset ur v udobnem, ustrezno opremljenem sodobnem tovornjaku, za krmilom katerega je voznik, ki vozi preudarno in z občutkom za natovorjene živali.

Dobro počutje konj za zakol ostaja pereče vprašanje, ves čas pa se pojavljajo dokazi o tem, da nekatere države članice ignorirajo – morda tudi namenoma – zakonodajo na tem področju. Komisar, ali ste lani junija prejeli letno poročilo Irske? Katere države niso oddale poročila? Bodo ta poročila na voljo na internetu? Ali imate na voljo podatke o številu postopkov pred sodiščem v vsaki državi članici? Prosim, odgovorite mi na ta štiri vprašanja.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, Evropska unija daje velik pomen ustreznemu ravnanju z živalmi v celotnem obdobju reje – od rojstva do klavnice. Kot vemo, je kakovost mesa odvisna od načina ravnanja z živalmi med vzrejo in med prevozom.

Standardi na področju zaščite živali med prevozom bi morali biti vzpostavljeni za vsako živalsko vrsto posebej, in to na osnovi znanstvenih dokazov. Zato moramo to uredbo ponovno preučiti. Zaradi potreb trgovine se živali prevažajo na določenih razdaljah, ki so pogosto predolge in zahtevajo veliko časa. Zato je pomembno, da se predpisana načela in standardi upoštevajo. In zato je bilo vprašanje o načinu uveljavitve zakonodaje EU na področju prevoza živali in o njeni uveljavitvi na sploh popolnoma upravičeno. Oceniti bi morali razmere v izbranih državah članicah. Ne smemo pozabiti, da vse to vpliva tudi na stroške in proizvodno konkurenčnost. Državljani Evropske unije so zelo občutljivi …

(Predsednik je prekinil govornika)

  Neil Parish (PPE-DE). – Gospod predsednik, bom zelo kratek, ker sem avtor tega vprašanja. Ali lahko komisarju, še preden zaključi, povem, da je od treh prej postavljenih vprašanj odgovoril samo na prvega, in sicer je omenil države članice, ki še niso oddale svojega poročila. Kar resnično želim vedeti, je naslednje: ali je Komisija že opravila predhodno analizo poročil in kaj se dogaja? Pa še to, ali namerava Komisija enkrat v prihodnosti pripraviti poročilo o uredbi? To je tisto, kar resnično potrebujemo.

Poleg tega potrebujemo najboljšo prakso, kajti Slovenija, na primer, sledi vozilom, ki potujejo prek nje. Veliko držav dobro dela na tem področju, druge pa ne, če sem odkrit. Ali bo Komisija pripravila konkretno analizo celotne zadeve in kdaj jo bo predstavila?

  Vladimír Špidla, član Komisije. – (CS) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v rimskem pravu je žival opredeljena kot predmet. Spomnim se vojaške uredbe, ki je določala, da lahko en vagon pelje 8 konj ali 48 mož. To kaže, da se je človek z razvojem civilizacije vedno bolj zavedal, da je med ljudmi in živalmi večja sorodnost kot med ljudmi in predmeti. Menim, da smo z razvojem civilizacije doumeli, da živali niso predmeti, ampak živa bitja z določenimi pravicami, kar smo tudi prenesli v svoje zakone. Menim, da lahko rečemo, da so se evropski predpisi že izoblikovali in da nedvomno pomenijo napredek za civilizacijo. Po drugi strani pa je razprava jasno pokazala, da se zakoni ne izvajajo dosledno in da obstajajo razlogi za njihovo izboljšavo.

Komisija soglaša s temi splošnimi izjavami in bo v okviru svojih dejavnosti skušala izboljšati sistem izvajanja kontrol in spremljanja razmer. Sedaj smo v postopku sestavljanja novih predpisov, v katerih bomo skušali upoštevati najnovejša znanstvena dognanja iz širokega razpona področij, kajti ta problem, kot je jasno pokazala že ta razprava, je kompleksen. To ni enostavna zadeva, zato ne moremo preprosto reči „no, pa vzemimo en ukrep ali dva in zadeva bo rešena“. Menim, da je razprava tudi jasno pokazala, da ideja o zaščiti goveda in živali na splošno vsebuje idejo, ki ne temelji le na praktičnih vidikih, povezanih z varstvom potrošnikov. Nekatere zaščitne ukrepe želimo izvajati, tudi če nimajo pravega pomena za potrošnike in ne prinašajo posebnih koristi, ampak le zato, ker so v etičnem smislu zelo pomembni.

Poskušal bom odgovoriti na nekatera specifična vprašanja. Postavili ste celo vrsto vprašanj; seveda smo pripravljeni posameznim poslancem tudi podrobneje odgovoriti na vprašanja, ki se jih sedaj ne bomo dotaknili. Eno od vprašanj je zadevalo države, ki niso oddale poročil – le-te sem omenil v svojem uvodnem govoru. Ker je to tako pomembna zadeva, jih bom ponovno navedel: Ciper, Litva, Malta, Bolgarija in Luksemburg. To vprašanje torej ne velja za Irsko, ki je svojo obveznost izpolnila. Druga vprašanja so zadevala dostop do informacij. Naj povem, da je teoretično možno objaviti različna nacionalna poročila, vendar pa uredba državam članicam dovoljuje, da objavo zavrnejo na podlagi zaupnosti podatkov. Tega ni storila še nobena država. V primeru zahteve po objavi poročila bo Komisija pri državah članicah preverila, ali se želijo sklicevati na določbo o zaupnosti podatkov. Pričakujem, da se to ne bo zgodilo, zato bo poročilo mogoče objaviti, kar bo po mojem mnenju sprožilo nadaljnje razprave. Letna poročila preučijo strokovnjaki Komisije, ob tem pa so tudi dopolnjena z ugotovitvami, ki jih uslužbenci Komisije pridobijo na kraju samem. Na ta način se izoblikuje osnova za nadaljnje komentarje o skladnosti z določbami uredbe in za nadaljnje ideje o razvoju pravnega in organizacijskega sistema EU na tem področju.

Na vprašanje o prihodnjem osnutku direktive za spremembo pravnega sistema sem že odgovoril, da se Komisija ukvarja s takimi osnutki in pri tem skuša črpati iz najnovejših znanstvenih dognanj. Eno od vprašanj je bilo tudi, koliko kršitev je trenutno pred sodišči. Trenutno sta v sodnem postopku dve kršitvi, dva ali trije zahtevki pa so že vloženi proti Andaluziji oziroma Španiji. V letu 2008 je bilo podrobno preverjenih šest držav članic. To so nekatera natančnejša dejstva, ki zadevajo postavljena vprašanja. Gospe in gospodje, ponovno se vam zahvaljujem za razpravo, ki je bila zelo izčrpna in je jasno pokazala, da so si stališča Komisije in Parlamenta zelo blizu. Menim, da je to obetajoč znak nadaljnjega napredka na tem tako občutljivem področju.

  Predsednik. – Razprava se je zaključila.

Pisna izjava (člen 142)

  Neena Gill (PSE), v pisni obliki. – Gospod predsednik, zopet lahko vidimo, da se zakoni, ki jih tu sprejemamo, ne izvajajo v vseh državah članicah. Uredba o prevozu živali je v veljavi že dve leti, še vedno pa smo priča grobim kršitvam pravic živali, zlasti pri prevozu in zakolu konj. Komisijo sprašujem, kaj je storila, da bi zagotovila zakol konj v matični državi, da jim ne bi bilo treba prenašati dolgih in stresnih voženj do držav porabnic.

Zelo me skrbi, prav tako tudi ljudi, ki jih zastopam, da se živali prevažajo v nehumanih pogojih, v prenatrpanih in umazanih tovornjakih, z omejeno količino hrane in vode. To ni potrebno. Če že ne moremo preprečiti uživanja mesa in morajo iti živali v zakol, naj to poteka v njihovi matični državi, v druge države pa naj se prevažajo samo klavni trupi. Poleg tega morajo biti potrošniki seznanjeni s tem, da meso, ki ga uživajo, ni lokalnega izvora, ampak iz krajev, oddaljenih več sto milj.

Gospod predsednik, v skrbi za dobro počutje teh konj, ne smemo dopustiti, da se ves trud, ki smo ga v tem Parlamentu vložili v zaščito pravic živali med prevozom, še naprej ignorira.