Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 15. januar 2009 - Strasbourg

10.1. Iran: primer Širin Ebadi

  Predsednik. - Naslednja točka je razprava o petih predlogih resolucij o Iranu.⁽¹⁾

  Marios Matsakis, avtor. − Gospod predsednik, preganjanje Nobelove nagrajenke gospe Širin Ebadi je samo eden od številnih primerov, ki smo jim trenutno priča v Iranu, takšno preganjanje pa nas ne bi smelo presenetiti, če upoštevamo ozkogledo vizijo anahronistično teokratskih vladarjev te države.

Prav tako nas ne bi smelo presenetiti dejstvo, da se režim v Iranu ne bo niti najmanj zmenil za to resolucijo. Smejali se ji bodo, jo vrgli v koš za smeti, enako kot so storili z vsemi prejšnjimi resolucijami Evropskega parlamenta. In kdo jim to lahko zameri? Vedo, da so naše resolucije zgolj besede, ne dejanja, in po njihovi oceni niso vredne niti toliko kot papir, na katerem so napisane.

Če zares želimo kaj spremeniti v Iranu, moramo svoje besede podkrepiti z dejanji. Na primer, Organizacijo Mudžahidov iranskega ljudstva (PMOI) lahko umaknemo s seznama terorističnih organizacij ali pa ustavimo donosne pogodbe med državami članicami EU in državami prosilkami ter Iranom. S takimi ukrepi lahko zagotovimo, da nas bodo oblasti v Teheranu jemale resno in dobro razmislile, preden bodo nadaljevale s preganjanjem svojih državljanov, ki si prizadevajo za demokracijo.

Zato mislim, da bi morali poleg tega predložiti še en predlog resolucije, ki bi pozval vlade nekaterih držav članic EU, na primer Velike Britanije in Francije, in držav prosilk, na primer Turčije, da opustijo svoje hinavsko stališče do Irana in začnejo proti njemu takoj in učinkovito ukrepati.

  Catherine Stihler, avtorica. − Gospod predsednik, zgodba o odvetnici Širin Ebadi, Nobelovi nagrajenki, prvi muslimanki in prvi Iranki, ki je prejela to nagrado, je dobro poznana večini od nas, ki smo danes tukaj. Bila je prva sodnica v svoji državi, vendar je morala zaradi iranske revolucije odstopiti.

Zagovarjala je pravice iranskih žensk in otrok ter se borila za spremembo zakonodaje o razvezi in dedovanju v Iranu. Postavila se je v bran verskim manjšinam in njihovim pravicam, nazadnje pa je zagovarjala sedem članov bahajske vere, ki so bili skupaj aretirani in jih bodo sodno preganjali kot številne druge vernike v Iranu. Toda spoštovanje vseh nas si je prislužila s svojim delom na področju človekovih pravic ter s svojim pogumom in odločnostjo.

Skupaj z drugimi aktivisti za človekove pravice je pogumno ustanovila Center za varstvo človekovih pravic v Teheranu. Njegov namen je poročati o kršitvah človekovih pravic v Iranu, zagotoviti pravne zastopnike političnim zapornikom in pomagati njihovim družinam. Toda oblasti ga že od vsega začetka poskušajo zapreti. Zaposlenim grozijo, jih zapirajo in ustrahujejo. Širin Ebadi je osebno prejela veliko groženj s smrtjo, mednarodna skupnost pa je že nekaj časa zaskrbljena za njeno varnost. Tik pred božičem, ko so v centru želeli proslaviti 60. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah, so iranski varnostniki center zaprli.

Center je treba takoj ponovno odpreti. Pritisniti moramo na Komisijo, visokega predstavnika, češko predsedstvo in svoje države članice, da preučijo ta primer in poskrbijo, da bo center ponovno odprt.

Tukaj težko dojamemo pogum, hrabrost in moč, ki jo potrebujejo aktivisti za človekove pravice, kot je Širin Ebadi, da delujejo v Iranu in se postavijo po robu diktatorstvu. Vendar pa je delo odvetnikov za človekove pravice in aktivistov potrebno, da osvetli dogodke v Iranu in vzbudi upanje takim, kot sta brata Alaei. Arash in Kamiar Alaei sta zdravnika, ki pomagata obolelim z virusom HIV in AIDS-om, obtožena pa sta bila sodelovanja s sovražnikom, medtem ko sta v resnici le želela pomagati bolnim.

Upam, da bodo Center za varstvo človekovih pravic ponovno odprli in da bo Evropski parlament storil vse, kar je v njegovi moči, da pomaga Širin Ebadi. Konec koncev smo soljudje in njen boj je tudi naš boj.

  Jean Lambert, avtor. − Gospod predsednik, mislim, da je za nas pomembno, da podpiramo zagovornike človekovih pravic, ne glede na to, ali menimo, da nam bodo vlade prisluhnile ali ne. Večkrat smo slišali, da ljudje črpajo veliko poguma iz glasov od zunaj, ki se zavedajo nevarnosti, ki jim grozi.

Kot že rečeno, to je resen primer, saj napad na tako svetovno priznano zagovornico človekovih pravic kaže, da ljudje, ki podvomijo v državo ali uveljavljajo svoje osnovne pravice, kot je pravica verovanja, ne bodo varni, zato se morajo bodisi pokoriti državi bodisi soočiti s posledicami.

Širin Ebadi se je soočila z grožnjami s smrtjo ob številnih priložnostih, v veliki meri tudi zato, ker je zagovarjala sedem vodilnih članov bahajske vere v Iranu, ki jim tudi grozi sodno preganjanje. V zadnjih 24 urah smo bili priča več aretacijam ljudi, ki so delali z njo, in tudi drugih članov bahajske vere.

Če pogledamo, kaj tukaj počnemo, moramo uvideti, da smo dejansko priča preobratu v priznavanju človekovih pravic s strani nekaterih vlad po vsem svetu in da to vpliva na države, s katerimi posluje Evropska unija. Te namreč zdaj menijo, da jim ni treba posvečati toliko pozornosti človekovim pravicam, saj lahko trgujejo in poslujejo z državami, ki jim je glede tega dejansko vseeno. Zato mislim, da je še pomembneje, da poskusimo zagotoviti spoštovanje teh standardov in, kot rečeno, da ne poskušamo povečati trgovanja z državami, kjer je področje človekovih pravic v slabem stanju, temveč vse sile upremo v podporo tistih, ki si prizadevajo za človekove pravice, in tistih demokratov, ki nasprotujejo nedemokratičnim silam.

  Tunne Kelam, avtor. − Gospod predsednik, iranski državljani, ki živijo pod zatiralnim diktatorstvom teheranskih mul, živijo v skrb vzbujajočih razmerah, ki se v vseh pogledih od leta 2005 naprej le še slabšajo. Zato pozivam Komisijo, da še naprej spremlja stanje človekovih pravic na tem območju in da v prvi polovici tega leta predstavi celovito poročilo o stanju.

Danes protestiramo proti nadlegovanju Nobelove nagrajenke gospe Širin Ebadi in njenega Centra za varstvo človekovih pravic. Pogosto je bilo zastavljeno vprašanje, kaj je rezultat teh protestov. To vprašanje bi morali nasloviti tudi na Svet in Komisijo.

Iranski režim morda predstavlja največjo grožnjo svetovnemu miru in načelu pravne države. Po vsej verjetnosti bo imel Teheran v bližnji prihodnosti jedrske konice – rakete zanje že ima. Poleg tega je Iran velik izvoznik terorizma – na primer v Irak, in podpira Hezbolah in Hamas.

Obenem pa EU še vedno upa, da bo uspela to diktatorstvo prepričati s kompromisi, in je do nedavnega terorističnemu režimu v Teheranu pomagala zvezati roke glavni demokratični opoziciji, ko jo je ironično označila za teroristično organizacijo.

Zato potrebujemo jasno in trdno stališče o človekovih pravicah, stanje na področju človekovih pravic v Iranu pa mora imeti prednost pri poslovanju s Teheranom.

  Erik Meijer, avtor. − (NL) Gospod predsednik, gospod Matsakis ima prav. Preganjanje Širin Ebadi ni osamljen primer. Med kritiki režima je več let uživala privilegiran položaj. Obstoj njenega Centra za varstvo človekovih pravic je dajal vtis, da stanje v Iranu ni tako slabo.

Večina žrtev teokratskega režima v Iranu je neznanih. Drugačno politično mnenje, protesti v imenu diskriminiranih etičnih manjšin in verskih manjšin, homoseksualnost ter boj proti podrejenemu položaju žensk – vse to so razlogi, da nekoga zaprejo za zapahe ali ubijejo. Marsikaj, kar je v Evropi samoumevno, nas lahko v Iranu stane glave. Nekatere žrtve v opomin obesijo z visokih dvižnih žerjavov pred številno množico.

Kljub temu se zunanji svet, vključno z Evropo, ne zanima preveč za to grozljivo situacijo niti za rešitev, s katero bi temu naredili konec. Mednarodna pozornost je običajno usmerjena na druge stvari. Sicer si mednarodna skupnost želi, da bi bila vojaška moč Irana omejena in da bi prenehal uporabljati jedrsko energijo, toda pomen pripisuje predvsem neprekinjeni dobavi nafte ter ohranjanju in/ali širitvi dobrih trgovinskih odnosov.

Posledično v Iranu ves čas obstaja nevarnost vojne, kritika na račun pomanjkanja človekovih pravic pa ni izražena. To privede celo do položaja, ko se sodelovanje z iranskim režimom lahko kupi, v zameno pa se glavne izgnane opozicijske skupine nenehno uvrščajo na seznam terorističnih organizacij. Moramo ustaviti to bizarno situacijo, kjer vsakokrat, ko sodišče razglasi uvrstitev na seznam terorističnih organizacij za nezakonito, Svet v imenu Evropske unije sprejme nov, popolnoma enak sklep.

V nasprotju z večino drugih žrtev pregona v Iranu Širin Ebadi ni neznana, temveč spoštovana in slavna po vsem svetu. Do zdaj ji je status Nobelove nagrajenke občasno zagotavljal določeno stopnjo svobode. Dejstvo, da se status zdaj izteka, kaže, da je treba mednarodno podpreti tiste sile, ki si prizadevajo za spremembe.

  Bernd Posselt, v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospod predsednik, moj urad v Münchnu je v ulici, kjer prebivajo številni krščanski Armenci iz Irana. So člani ene najstarejših krščanskih skupnosti na svetu, obenem pa so domoljubni Perzijci. To kaže, da imata Iran/Perzija starodavno tradicijo strpnosti, ne le do drugih ver, temveč tudi do mnogih ljudi, ki so del te velike države.

Sedanje netolerantno vladanje režima mul je povsem v nasprotju z iranskim/perzijskim duhom. Je v nasprotju z najboljšimi in najplemenitejšimi tradicijami ene najstarejših držav na svetu. Zato moramo v interesu Irancev in prihodnosti Irana v javnem obsojanju teh zlorab nastopiti bolj odločno.

Gospa Širin Ebadi, ki je te zlorabe javno obsodila in pri tem ogrozila lastno varnost ter za to prejela Nobelovo nagrado, to počne še naprej v imenu vseh etničnih skupin in vseh verskih skupnosti. Tako grozljivega in nizkotnega preganjanja gospe Ebadi ne moremo tolerirati. Potrebuje našo solidarnost. Zato pozivam češko predsedstvo Sveta, da tudi v tem primeru izvaja trdno politiko o človekovih pravicah.

  Józef Pinior, v imenu skupine PSE. – (PL) Gospod predsednik, komisar, najprej bi vas rad opozoril na odsotnost predstavnika češkega predsedstva med to razpravo. To me zelo žalosti, saj je Češka republika dedinja demokratične tradicije in boja za človekove pravice v vsej srednji in vzhodni Evropi. Ponavljam: velika škoda je, da v tej razpravi ne sodeluje predstavnik češkega predsedstva, čeprav so druga predsedstva Sveta, na primer nemško, vedno poslala svojega predstavnika.

Danes razpravljamo o človekovih pravicah v Iranu, ki je pomembna država na Bližnjem Vzhodu in obenem država, ki bo odločilno vplivala na politično situacijo v tej regiji. Iranska vlada mora biti zato še bolj zavezana k absolutnemu spoštovanju človekovih pravic in mednarodnih standardov na področju humanitarnega prava.

Zagovarjamo Nobelovo nagrajenko Širin Ebadi in nasprotujemo nedavnim ukrepom oblasti in vladni kampanji, katerih namen je obrniti javno mnenje proti njej. Vašo pozornost bi rad usmeril tudi na nove aretacije univerzitetnih študentov v Širazu. Ta teden, medtem ko je Evropski parlament razpravljal v Strasbourgu (točneje 12. januarja), je bilo aretiranih še šest ljudi. Braniti moramo neodvisnost študentskega gibanja v Iranu. Rad pa bi vas tudi spomnil na zatiranje in nadlegovanje zdravnikov, ki sta se ukvarjala z raziskavami AIDS-a.

Komisar, potegniti je mogoče samo en zaključek: stanje na področju človekovih pravic v Iranu morata Evropska komisija in cela Evropska unija še naprej spremljati.

  Leopold Józef Rutowicz, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, v Iranu, kjer fundamentalistična načela podpira velik del družbe, se vse demokratične ustanove, ki temeljijo na drugačnih kulturnih smernicah, v svojih dejavnostih soočajo z veliko nasprotovanja in nestrpnosti. Takšen zgled daje Iran.

Čeprav vladajoči politiki v Iranu izrekajo zaveze na podlagi mednarodnih sporazumov, da bi izboljšali svoj ugled, je vsakodnevna stvarnost precej drugačna. Širin Ebadi, Nobelova nagrajenka in direktorica Centra za varstvo človekovih pravic, lahko služi kot primer. Njene dejavnosti so preganjane zaradi šibkosti vladajočega razreda, ki v bojazni za svoj položaj ne uspe disciplinirati fundamentalistov, ki sodelujejo v protidemokratičnih dejavnostih. Mi podpiramo to resolucijo. Mislim, da je treba na tem področju sprejeti radikalnejše ukrepe.

  Alexandru Nazare (PPE-DE) . – (RO) Iran ima morebiti najslabše dokumentirane primere kršitve človekovih pravic v mednarodni skupnosti. Trenutno nič ne kaže, da se bo položaj izboljšal. V tem smislu je pregon gospe Širin Ebadi zelo resna zadeva, enako pa lahko rečem za prej omenjeni primer šestih študentov.

Spodbudno je, da je več političnih skupin predlagalo nekaj resolucij na tem področju. Verjamem pa, da resolucija, ki jo predlaga Evropska ljudska stranka, izpolnjuje našo obveznost, da učinkoviteje zaščitimo človekove pravice. Kot državljan države, ki je nedavno izkusila tako totalitarni režim kot svobodo govora, ki jo zagotavlja demokratičen režim, moram sočustvovati s to žensko, ki se bori za človekove pravice, in prepričan sem, da bo to upoštevano.

Ta konstruktivna kritika lahko le izboljša odnose med Evropsko unijo in Iranom.

  Paulo Casaca (PSE). – (PT) Želim podpreti to resolucijo in predvsem stališče vseh prijateljev svobodnega Irana, ki enako kot gospod Matsakis in drugi poudarjajo, da je glavna težava spravljiva politika do iranskega režima. Ta politika večji pomen pripisuje pogodbam o nafti in trgovanju kot načelom.

Uvrstitev Organizacije Mudžahidov iranskega ljudstva na seznam terorističnih organizacij je škandal od samega začetka. S tem se je izjemno pomemben in stvaren problem spreobrnil v politiko z nasprotnim učinkom, namreč koristi tistim, ki dejansko izvajajo teroristično politiko.

Zato ponovno pozivam Svet, da to stanje takoj prekine in Organizacijo Mudžahidov iranskega ljudstva umakne s seznama terorističnih organizacij.

  Janusz Onyszkiewicz (ALDE). - (PL) Gospod predsednik, Zbigniew Brzeziński opisuje lok nestabilnosti, ki se razprostira od Egipta do Pakistana, kot največjo grožnjo globalni stabilnosti in možnosti globalnega razvoja v prihodnosti. Meni, da je Iran glavna država v tem loku, neke vrste osnik. Če ne bomo rešili težav z Iranom, če ne bomo zagotovili, da postane predvidljiva in demokratična država, bomo zelo težko razmišljali o odpravljanju nevarnosti, o kateri govori gospod Brzeziński.

Vendar pa mi ne moremo uvesti demokracije ali stabilnosti v Iranu. To morajo storiti Iranci sami. S tem mislim ljudi, ki živijo v Iranu, kot je gospa Ebadi, kot tudi iranske izseljence, kot je Miriam Rajavi. Zato je pomembno, da podpremo prav ta demokratična gibanja in končno priznamo, da Mudžahidi niso teroristična organizacija.

  Zbigniew Zaleski (PPE-DE). - (PL) Gospod predsednik, ironično je, da je stanje v Iranu podobno stanju v Gazi, ko je bil izvoljen Hamas, namreč, da je vlado izvolilo ljudstvo.

To je za nas problem, saj lahko v zvezi s tem le malo ukrenemo. V Iranu se mora nekaj spremeniti. Lahko le spregovorimo pred celim svetom in pošljemo Iranu svoje sporočilo, namreč da obsojamo kršitve človekovih pravic in neobstoj demokracije, naj jim je to pogodu ali ne. Morda bodo v tem primeru naše besede naše orožje, obenem pa ponudimo pomoč ljudem v Iranu, ki se bojujejo za pravo svobodo, za katero upam, da jo bodo pridobili.

  Vladimír Špidla, član Komisije. – (CS) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Evropska komisija budno spremlja dogodke v zvezi s položajem gospe Širin Ebadi, grožnje, ki jih je bila deležna skupaj s sodelavci po preiskavi njihovega urada v Teheranu 29. decembra, pa ocenjuje kot nesprejemljive. Preiskava urada je zadnja v seriji ustrahovalnih dejanj, usmerjenih v gospo Ebadi, ki je vključevala tudi decembrsko zaprtje Centra za varstvo človekovih pravic, ki ga je vodila gospa Ebadi.

Zato Evropska komisija povsem podpira francosko predsedstvo Sveta EU pri dveh deklaracijah o primeru gospe Ebadi z dne 31. in 22. decembra lani. Komisija zlasti poudarja, da morajo iranske oblasti izpolniti svoje mednarodne obveznosti na področju človekovih pravic in predvsem zagotoviti pravico do mirnega zbiranja, ki jo opredeljuje Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Iran je ta pakt ratificiral in podpisal, zato mora dovoliti, da se prostori Centra za varstvo človekovih pravic ponovno odprejo, ter mu dodeliti pravni status, za katerega se poteguje že dolga leta.

Kot v preteklih letih se Komisija tudi leta 2009 ne bo odrekla nobeni priložnosti, da vrši pritisk na iranske oblasti, da bi zagotovila zaščito gospe Ebadi in drugim zagovornikom človekovih pravic (posameznikom ali organizacijam) ter jim omogočila nadaljnje delovanje v državi brez poseganja v njihove zakonite aktivnosti.

Kot veste, vprašanji jedrske energije in človekovih pravic v veliki meri omejujeta obseg naših dejavnosti v Iranu. Kljub temu bo Komisija v letu 2009 še naprej sodelovala na področjih skupnega interesa, predvsem pa v boju proti trgovini s prepovedanimi drogami. Poleg tega nam je uspelo ohraniti nekaj programov, ki podpirajo človekove pravice in ustrezno upravljanje družbenih dejavnosti, na primer projekt za podporo otrokovih pravic v sodelovanju z Unicefom in projekte, ki podpirajo reformo sodstva.

Obenem izvajamo pobude, namenjene krepitvi sodelovanja in izmenjav na področju izobraževanja in kulture – izmenjave v okviru programa Erasmus Mundus, nedavni obisk več iranskih novinarjev v Bruslju ali predvajanje televizijskih programov v perzijščini, ki jih želi Komisija uvesti pred koncem letošnjega leta. Kljub temu je jasno, da se naši odnosi ne bodo mogli normalno razvijati, če se položaj v zvezi s človekovimi pravicami v Iranu bistveno ne izboljša.

  Predsednik. – Razprava se je zaključila.

Glasovanje bo potekalo ob zaključku razprav.

(1) Glej zapisnik.