Dobesedni zapisi razprav

Torek, 3. februar 2009 - Strasbourg

12. Zaskrbljujoče razmere v centrih za pridržanje priseljencev, zlasti na otokih Mayotte in Lampedusa (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka so izjave Sveta in Komisije o zaskrbljujočih razmerah v centrih za pridržanje priseljencev, zlasti na otokih Mayotte in Lampedusa.

  Aleksander Vondra, predsednik Sveta. − Gospod predsednik, zahvaljujem se za priložnost, da spregovorim o vprašanju o razmerah v centrih za pridržanje priseljencev, ki se nahajajo v Evropski uniji, izmed katerih ste posebej izpostavili dva, tj. na otokih Mayotte in Lampedusa. Vem, da ste pokazali veliko zanimanje za ta centra, da ste nekateri izmed vas različne centre tudi obiskali in da ste izrazili skrbi o razmerah v nekaterih izmed njih.

Na začetku bi rad poudaril dve temeljni načeli, ki tvorita osrednji del današnje razprave. Prvo načelo je v primeru državljanov tretjih držav, ki so zaprosili za mednarodno zaščito, potreba po ravnanju v skladu z zavezami, ki smo jih dali in ki so vsebovane v različnih mednarodnih instrumentih. Drugo je, da v celoti spoštujemo človekove pravice in dostojanstvo priseljencev in članov njihovih družin.

Vsi se dobro zavedamo pritiska, ki ga predstavljajo priseljenci, ki vstopajo v Evropsko unijo, kakor tudi tisti, ki tukaj prosijo za azil. Ta pritisk je še zlasti velik na južnih in vzhodnih mejah Unije.

Na to smo se odzvali z oblikovanjem učinkovite politike azila in priseljevanja EU v zadnjih 10 letih. Vendar pa velik porast prihodov izpostavlja potrebo po okrepitvi in nadaljnjem razvoju te politike.

To moramo storiti na notranji ravni, da bi vzpostavili naše lastne skupne standarde in pravila na področju azila in preseljevanja, vendar pa moramo tudi ukrepati na zunanji ravni, v partnerstvu z državami izvora in tranzita, da bi lahko učinkoviteje upravljali migracijske tokove.

S takšnim pristopom bodo pridobile vse strani. Razvoj in oblikovanje politike azila in priseljevanja EU je odvisen tudi od vašega prispevka. Zahvaljujem se Parlamentu za njegov pozitiven prispevek in prepričan sem, da si lahko konstruktivno prizadevamo za razvoj tega pomembnega političnega področja.

Posebej ste odprli vprašanje o razmerah na otokih Mayotte in Lampedusa. Poskrbeti bi morali, da bomo ločevali med dvema vrstama migracijskih tokov v teh dveh primerih. Migracijske tokove, ki so prizadeli Lampeduso in Mayotte, je mogoče označiti kot mešane: nekateri državljani tretjih držav so zaprosili za mednarodno zaščito, drugi zagotovo spadajo v kategorijo ekonomskih priseljencev.

Kar zadeva prvo kategorijo – tiste, ki prosijo za mednarodno zaščito –, bi vas želel opozoriti na obstoj minimalnih standardov za sprejem prosilcev za azil, ki so določeni v Direktivi 2003/9/ES, ki je bila sprejeta leta 2003. Ta direktiva je že bila prenesena v nacionalno zakonodajo držav članic, Komisija pa mora zagotoviti, da se bodo določbe iz te direktive ustrezno in v celoti uporabljale.

Decembra 2008 je Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predstavila predlog spremembe in dopolnitve te direktive. Ker se v tem primeru uporablja postopek soodločanja, bo v pogajanja o tem novem predlogu v celoti vključen tudi Evropski parlament. Svet bo kmalu začel obravnavati ta novi predlog in se že veseli tesnega sodelovanja z vami.

Spoštovani poslanci vedo, da se v posebnem primeru francoskega čezmorskega ozemlja na otoku Mayotte, pravo Skupnosti ne uporablja.

Kar zadeva drugo kategorijo – druge državljane tretjih držav, ki so nezakonito vstopili na ozemlje držav članic –, morajo pristojni organi držav članic ljudi, ki spadajo v to kategorijo, pridržati pred sprejetjem odločitve o vračanju in/ali zato, da bi olajšali izvršitev te odločitve. Lahko se izkaže, da je pridržanje edina možnost v primerih, kjer je treba državljane tretjih držav, ki nimajo potovalni dokumentov, identificirati.

Doslej sta se zakonodaja in praksa na področju pridržanja v državah članicah precej razlikovali. Pred kratkim sprejeta Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih standardih in postopkih za vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU, je uvedla posebna načela in pravila o pridržanju, s tem pa opravila precej poti pri vzpostavitvi skupnega pravnega okvira na tem področju.

Ta direktiva jasno določa, da se pridržanje za namene odstranitve lahko uporablja samo, če ni mogoče uporabiti manj prisilnih ukrepov v določenem primeru in samo iz upravičenih, zelo omejenih razlogov. Poleg tega direktiva določa, da se pridržanje uporabi samo za najkrajši možni čas, da je zanj potreben pisen sklep s pravno in stvarno utemeljenimi razlogi in da bo redno predmet sodnih presoj. Poudariti je tudi treba, da direktiva določa jasne zgornje meje pridržanja in razloge, na podlagi katerih je – v posebnih omejenih primerih – mogoče obdobje pridržanja podaljšati, s tem da to ni daljše od najdaljšega obdobja.

Kar zadeva pogoje pridržanja, direktiva jasno navaja, da se pridržanje praviloma izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje – oziroma v nobenem primeru v bližini običajnih zapornikov – in da je treba spoštovati pravice pridržanih oseb – zlasti ranljivih, kot so mladoletniki in družine.

Kar zadeva vračanje nezakonitih priseljencev, je pred kratkim sprejeta Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih standardih in postopkih za vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU že začela veljati. Države članice morajo njene določbe prenesti v svojo nacionalno zakonodajo v roku dveh let.

Ta celovit pravni okvir poudarja našo močno zavezanost k humanem in spoštljivem ravnanju z državljani tretjih držav, ki so pridržani za namene odstranitve, ter popolnem spoštovanju njihovih temeljnih pravic. Poleg tega na podlagi najnovejše zakonodaje opredeljuje skupne dogovorjene standarde o politiki vračanja.

Ta okvir ni samo v skladu z načeli, ki sem jih navedel na začetku svoje izjave, temveč tem načelom dejansko daje pravno veljavnost. Naša politika azila in priseljevanja tako temelji na načelu pravne države. Zagotavlja spoštovanje človekovih pravic in dostojanstva posameznika.

  Jacques Barrot, podpredsednik Komisije. − (FR) Gospod predsednik, kot je pravkar poudaril gospod Vondra, imamo zdaj dejansko pravni okvir, ki se je začel sam uveljavljati. Njegovo prisotnost smo prvič občutili z direktivo o vračanju, ki je prvi horizontalni dokument o uskladitvi standardov o vračanju v državah članicah. V pravo Skupnosti vnaša veljavne določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah, njeno izvajanje pa bo omogočilo uporabo nadzornih mehanizmov Skupnosti pri preverjanju skladnosti s pravnim redom.

Vendar pa se dobro zavedam, da se nekaterim med vami ta direktiva zdi nezadostna. Osebno sicer menim, da predstavlja sredstvo nadzora za Skupnost, ki ga je mogoče uporabiti za preverjanje skladnosti s pravnim redom. Seveda bo Komisija s spremljanjem njenega izvajanja, in dovolite mi, da vas spomnim, da je rok za prenos 24. december 2010, zagotovila strogo upoštevanje temeljnih načel, kar zadeva spoštovanje pravic priseljencev, ter ocenila zlasti vpliv določb o pridržanju.

Sam sem dejal, da bom pozorno spremljal njen prenos, da bi zagotovil, da je nobena država članica ne bo uporabila kot izgovor za podaljšanje obdobja pridržanja, katerega se trenutno držijo. Od drugih držav članic, kjer je obdobje pridržanja neomejeno, se bo pričakovalo, da upoštevajo obdobja, ki so določena v direktivi.

Drugo besedilo, na katerem bomo utemeljili naše ukrepe, je besedilo o pogojih za sprejem prosilcev za azil, ki so ga komisarji sprejeli 3. decembra 2008. Upam, gospod Deprez, da bo Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve kmalu lahko pregledal to besedilo in da bomo dosegli napredek pri tej novi politiki o azilu.

Želel bi poudariti, da to novo besedilo vsebuje jasna pravila o pridržanju ob popolnem upoštevanju temeljnih pravic in omejuje pridržanje na izjemne primere. Seveda tukaj govorimo o prosilcih za azil. Drugič, bolje upošteva potrebe ranljivih prosilcev za azil, katerim bo tudi olajšala dostop do zaposlitvenega trga. Tako imamo zdaj pravni okvir, ki ga seveda moramo začeti uporabljati.

Zdaj bi se rad obrnil k vprašanjem, ki jih je Parlament želel odpreti v okviru te razprave. Komisija se zaveda težkega položaja italijanskih organov zaradi množičnih prihodov nezakonitih priseljencev in prosilcev za azil na južne obale te države, zlasti na Lampeduso. Doslej je Italija lahko omogočala dostop na svoje ozemlje in je tako rešila življenje mnogih priseljencev, obenem pa je uvedla postopek, ki se ga lahko uporabi za pregled prošenj za azil v ustreznih pogojih. Komisija opaža tudi, da je Italija prepoznala potrebo po mednarodni zaščiti v polovici vseh posameznih primerov, s čimer je pokazala, da so v teh tokovih poleg nezakonitih priseljencev tudi prosilci za azil.

Več let je Komisija lahko nudila finančna sredstva za podporo državam članicam, vključno z Italijo. To velja tudi za projekt Præsidium in nujne ukrepe Evropskega sklada za begunce. Poleg tega je Komisija pred nekaj tedni odobrila nujno pomoč v višini 7 milijonov EUR.

Če Italija meni, da je to potrebno, je Komisija pripravljena obravnavati novo prošnjo za nujno pomoč, ki bi jo odobrila iz proračuna za leto 2009, da bi izboljšala strukture sprejema na Lampedusi, Siciliji in na celini, s čimer bi povečala zmožnosti italijanskih organov pri presoji posameznih okoliščin priseljencev v ustreznih pogojih. Kmalu bom tudi odpotoval na Lampeduso, pa tudi na Malto, da bi preveril položaj na licu mesta.

Zelo dobro se tudi zavedam, da je eden izmed ključev te rešitve oblikovanje trdnega okvira za sodelovanje z Libijo, glavno tranzitno državo na migracijskih poteh iz vzhodne Afrike. Zanašam se na prizadevanja gospe Ferrero-Waldner, da bomo dosegli hiter rezultat pri trenutnih pogajanjih. To je zagotovo eden izmed ključev in če se ta pogajanja ne zaključijo, se bo zelo težko spopasti z vsemi problemi, s katerimi smo soočeni.

Še o otoku Mayotte. Medtem ko direktiva o vračanju vključuje posebna pravila o pogojih pridržanja s poudarkom predvsem na mladoletnikih in družinah, se ta pravila Skupnosti trenutno ne uporabljajo na ozemlju otoka Mayotte. Evropska unija ozemlje otoka Mayotte priznava kot francosko, vendar ima otok status čezmorske države ali ozemlja in ne najbolj oddaljene regije. Zaradi tega se zasebno pravo ne uporablja, čeprav je res, da mora Francija upoštevati pripombe in zahteve Sveta Evrope in menim, da francoski organi trenutno obravnavajo drugačne pogoje sprejema na otoku Mayotte. Glede na to je res, da se evropsko pravo ne uporablja primerno, saj se pravo Unije ne uporablja neposredno na ozemlju, ki ni najbolj oddaljena regija.

To je vse, kar sem vam želel povedati. Še enkrat mi dovolite, da Parlamentu povem, da zelo pozorno obravnavam pogoje za sprejem nezakonitih priseljencev in zlasti prosilcev za azil in da mi to predstavlja glavno prednostno nalogo. Zato bom tudi odpotoval tja, da bi videl, kako stvari delujejo na licu mesta.

V vsakem primeru bi se rad zahvalil Parlamentu, da je sprožil to razpravo.

  Margie Sudre, v imenu skupine PPE-DE. – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, gospod Vondra, gospe in gospodje, naš Parlament se ponaša s svojo neomajno obrambo spoštovanja človekovega dostojanstva v vseh okoliščinah, vključno seveda z razmerami, v katerih so pridržani nezakoniti priseljenci.

Osredotočila se bom na primer centra za upravno pridržanje na otoku Mayotte, s problemi katerega sem zelo seznanjena. Razlike v življenjskih standardih ter gospodarskem in družbenem razvoju med otoki iz tega arhipelaga v Indijskem oceanu napeljujejo Komorce, da prečkajo 70 kilometrov, ki jih ločujejo od otoka Mayotte, francoskega departmaja, ki, ko ste rekli sami, gospod Barrot, kot čezmorska država in ozemlje ne tvori evropskega ozemlja.

Ljudje, ki nezakonito prebivajo na otoku Mayotte, tvorijo 30 % prebivalstva. Da, dobro ste slišali: rekla sem 30 % prebivalstva. To je odstotek, ki ga hvala Bogu v naših evropskih državah ne poznamo. To gotovo močno vpliva na družbo Mahorov in predstavlja vir resnih težav za javno infrastrukturo in storitve, kriminal in nezakonito delovanje.

Francoski organi se teh težav dobro zavedajo. Pravkar so bila končana obnovitvena dela na trenutnem centru za pridržanje, da bi se bistveno izboljšale življenjske razmere pridržanih priseljencev. Poleg teh začasnih ukrepov se je francoska vlada še odločila, da zgradi nov center za pridržanje z ustreznejšo zmogljivostjo in v skladu z nacionalnimi standardi. Ta bi se moral odpreti junija 2011.

Evropa je pravkar sprejela skupna pravila, da bi lahko dobila prevzela svoj delež zakonitega svetovnega priseljevanja, vendar pa ne moremo prikriti dejstva, da so nekatere regije soočene s skrajnimi razmerami. Stigmatizacija centra za pridržanje na otoku Mayotte ne bo povzročila hitrejše in učinkovitejše rešitve, saj pritisk priseljevanja povzroča napetost na otoku.

Ker je otok Mayotte tik pred tem, da sprejme zgodovinske odločitve za svojo prihodnost, da bi postal francoski čezmorski departma in da bi se potem pridružil ozemlju Skupnosti s pridobitvijo statusa najbolj oddaljene regije Unije, menim, da bodo Mahori bolj potrebni naše pomoči kot kritike.

  Claudio Fava, v imenu skupine PSE. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje: „Da bi preprečili nezakonito priseljevanje, je treba biti strog. Priseljenci prihajajo, ker je sem lahko priti in ker jih nihče ne pošilja stran, a ravno zaradi tega smo se odločili, da začnemo drugače govoriti“. To so besede italijanskega ministra za notranje zadeve, gospoda Maronija. Zdi se, kot da gre za parodijo politike, a vendar je to politika italijanske vlade. Jasno je, da je lastnost te politike globok prezir do vsega, o čemer tukaj razpravljamo, in do pravil, ki nam jih nalaga Evropska unija.

Danes smo govorili o zaprtju Gvantanama. mislim, da bi morali tudi nujno govoriti o zaprtju Lampeduse: o začasnem sprejemnem in podpornem centru na Lampedusi, kot je bil v zadnjih mesecih opisovan, torej o zaporu odprtega tipa. Predsedstvo je upravičeno opozorilo na pravni okvir, ki ga je omenil tudi gospod Barrot – na uporabo prisilnih ukrepov samo v izjemnih primerih in za najkrajši možni čas –, pravni okvir, ki se ga na Lampedusi vsak dan v vsebinsko in formalno krši.

Večina ljudi na Lampedusi so prosilci za azil. Svet je opozoril na minimalne standarde, ki jih predvideva direktiva o prosilcih za azil, ki je bila sprejeta leta 2003; ta pravila se vsebinsko in formalno kršijo. Pogosto imamo 180 dni pridržanja, kar vključuje tudi tiste, ki so ubežali pred političnim pregonom ali vojno. Vse to so seveda dejanja zakonitega barbarstva, ki pa se merijo s številkami, ki nam jih ponujajo časopisi. Leta 2008 je umrlo 1 200 ljudi, ki je poskušalo prečkati Sredozemsko morje. Mnoge izmed tistih, ki so uspeli preživeti, je pričakalo trpljenje na Lampedusi.

Zato vas, gospod podpredsednik, vabim, da obiščete Lampeduso, kot ste tudi obljubili; pojdite tja kmalu in (če vam smem predlagati) to, da boste obiskali Lampeduso, povejte v zadnjem trenutku. Sicer bodo center za vas uredili kot plesno dvorano in mislili boste, da je to center za pridržanje, o katerem govorimo nocoj.

  Jeanine Hennis-Plasschaert, v imenu skupine ALDE. – (NL) Poročila o tragedijah, ki se dogajajo na naših zunanjih mejah, so jasna kot beli dan. Zadeva je nujna in takšna je že nekaj časa. To je tudi nekaj, na kar je Svet velikokrat opozoril – vendar samo na papirju. Z vsem dolžnim spoštovanjem, gospod predsednik Sveta, in seveda smo vam hvaležni za vaš prispevek, toda tu smo bili že prej. Vse so samo prazne besede brez dejanj. Skorajda bi lahko rekli, da je ironično, da bomo ta teden glasovali tudi o poročilu gospe Roure. To poročilo vsebuje namreč naše ugotovitve po naših obiskih vseh vročih točk, vključno z Lampeduso. Evropska unija zaostaja in to ne samo malo.

Kar bi radi vedeli, gospod predsednik Sveta, je, ali ste si sploh vzeli čas, da bi prebrali naša vmesna poročila? Tampere, haaški program, francoski pakt o priseljevanju in azilu in kmalu še stockholmski program: vse te lepe besede so v čistem nasprotju z resničnostjo. Prav ta resničnost pa je na koncu tista, ki nam kaže, da je Evropska unija še zelo daleč, kar zadeva soočanje z lastnimi dolžnostmi. Pomanjkanje solidarnosti je pretresljivo. Nihče, niti ena oseba v tem Parlamentu, ne pravi, da je to preprosta naloga. Seveda se je težko primerno soočiti z velikimi vali priseljencev in prosilcev za azil, vendar to ni nič novega.

Trenutno je v teku pregled obstoječih instrumentov, vendar sama že dvomim, da bo to prineslo želene rezultate. Izkušnje so nas naučile, da se Svet v ključnih trenutkih rad umakne. Dejstvo je, da medtem ko si države članice v praksi prizadevajo za korenito uskladitev, v praksi sprejemajo odločitve, ki imajo ravno nasproten učinek. Največji skupni imenovalec se nenadoma pokaže kot najmanjši, ali pa so takšne zgolj moje izkušnje iz preteklih petih let. To pa je precej daleč od izvrševanja.

Kot sem danes že povedala v okviru druge razprave, bi moralo biti jasno, da niti Evropska komisija niti Evropski parlament nimata čarobnih palic, saj so na koncu Svet in države članice tisti, ki bodo morali ukrepati na tem področju.

  Cristiana Muscardini, v imenu skupine UEN. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, obžalujem, da je bil gospod Fava zaradi volitev prisiljen reči veliko stvari, ki niso resnične. Nanje ga bom opozorila po volilni kampanji. Kljub temu pa je njegovo zanimanje za problem Lampeduse tako veliko, da je že zapustil Parlament – Parlament, ki bi moral izraziti svojo hvaležnost velikodušni dobrodošlici, ki so jo v preteklih letih izrazili prebivalci Lampeduse.

Namesto tega moramo izpostaviti zamudo Evropske unije pri reševanju številnih problemov, povezanih z nezakonitim priseljevanjem, in pri zagotavljanju podpore in pomoči državam, ki so zaradi zunanje meje izpostavljene tveganju. Nekatere države niso bile tako gostoljubne, kot je bila Italija, ki je sprejela na tisoče obupanih ljudi, ki so tvegali, da se bodo utopili v morju zahvaljujoč trgovcem z ljudmi in vztrajnosti številnih neevropskih vlad, ki niso spoštovale ali podpisale sporazumov o nadzoru nezakonitega priseljevanja. Zahtevamo posebno finančno pomoč, ki bo namenjena neposredno ljudem, ki živijo na mejnih območjih in ki so geografsko bolj izpostavljeni prihodom nezakonitih priseljencev. Pomoč bi lahko bila tudi v obliki prostih območij, kar bi pripeljalo do tega, da se vložena sredstva in davčne razbremenitve ne bi upoštevale v sporazumih o Paktu za stabilnost.

  Monica Frassoni, v imenu skupine Verts/ALE. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, gospod komisar, iz vaših govorov je jasno, da se mednarodno pravo in pravo Skupnosti na Lampedusi vsak dan kršita. Vendar pa so vse vaše izjave formalne in izražajo pobožne želje, ki jim ne bodo sledila dejanja. Bojim se, da to zlasti velja za vašo izjavo, gospod Vondra.

Sprašujem se, ali Evropska unija ima sredstva, da ta položaj pripelje h koncu: imamo nezakonito pridržanje, neustrezne razmere zadrževanja so očitne, obstaja pa tudi tveganje, da bo pravica do azila dejansko odpravljena. Evropska unija, in gospod Barrot to dobro ve, je edina organizacija, ki lahko Italijo in druge države reši iz tega položaja.

Zaradi tega me, gospod komisar, zelo skrbi napoved o odobritvi novega denarja za Italijo brez kakršnih koli pogojev. Kako bo ta denar porabljen? Ali se komisar zaveda, da je bil velik obseg kritiziranega spremljanja – z drugimi besedami, katalogiziranja – v Rimu lansko leto deležen finančne podpore iz Evrope? To je nekaj, kar je vključeno v vaše izjave za tisk. Kakšno zaupanje lahko torej imamo za takšne ukrepe?

  Giusto Catania, v imenu skupine GUE/NGL. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, včeraj je gospod Maroni povedal, da je treba biti strog do nezakonitih priseljencev, vendar pa prav gospod Maroni že dneve in mesece prakticira strogost do priseljencev, katerih položaj ni v skladu s predpisi.

To pravim zato, ker je izredno stanje na Lampedusi, tako imenovano izredno stanje na Lampedusi, ki zdaj traja že 10 let - zato se mi zdi, da je govoriti o izrednem stanju nekakšen pleonazem – želela in ustvarila prav italijanska vlada. Z izvolitvijo gospoda Maronija je vlada dejansko sprejela odločitev, da priseljencem več ne dovoli, da zapustijo Lampeduso. V začasnem sprejemnem centru je bilo zaprtih že najmanj 1 800 ljudi, ne da bi vlada za njih uredila kakršno koli premestitev. Ti ljudje so pridržani v tako nehumanih in ponižujočih razmerah, da se je center razpočil v pravo demokratično izredno stanje.

To po mojem mnenju predstavlja pravo izredno stanje na Lampedusi oziroma potrebo po vzpostavitvi nekakšnega pravnega prostega območja, kraja, kamor bi priseljenci prišli in od koder bi bili deportirani brez posamezne obravnave. Urad visokega komisarja ZN za begunce navaja, da najmanj 75 % tistih, ki pridejo z morja v Italijo in pridobijo pravico do azila, za azil tudi zaprosijo. Če bi torej začela veljati praksa gospoda Maronija, priseljenci verjetno ne bi dobili pravice do azila, saj bi bili takoj deportirani z Lampeduse v skladu z željami italijanske vlade.

Imamo torej pravo izredno stanje, vzrok zanj pa je politika italijanske vlade. Prebivalci Lampeduse so se tega začeli zavedati, gospa Muscardini. Dejansko so izvedli splošno stavko proti vladi, proti njeni politiki priseljevanja, da se center za takojšnji izgon iz tega kraja – center za identifikacijo in izgon – ne bi odprl. Italijansko vlado so tudi prosili, da spremeni svoje stališče o začasnem sprejemnem centru.

Lepo od komisarja Barrota je, da bo v naslednjih nekaj dneh odšel na Lampeduso, in to tudi cenim. Pripravil sem dokumentacijo in jo gospodu Barrotu tudi poslal. V naslednjih dneh bo tudi moja skupina sestavila delegacijo, ki bo obiskala Lampeduso.

  Johannes Blokland , v imenu skupine IND/DEM. – (NL) Delegacija Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve je pred dobrimi dvema oziroma tremi leti, leta 2005 in 2006, obiskala različne begunske centre. Po Lampedusi je bila med drugim tudi na Kanarskih otokih, na Nizozemskem in Poljskem. Poročila o teh obiskih so povzročila razgrete razprave, ta Parlament pa je pozval Svet in Komisijo k ukrepanju.

Danes zjutraj smo v odsotnosti Sveta razpravljali o predlogu za obravnavo nezakonitega zaposlovanja. Države članice morajo te direktive v svojo zakonodajo prenesti v dveh letih. Vendar je vprašanje priseljevanja treba nujno rešiti, dveletno obdobje pa predolgo. O Lampedusi razpravljamo zdaj že tri leta in vsakokrat govorimo o ukrepih za zaustavitev nezakonitega priseljevanja. Vendar pa se po vsakem ukrepu izkaže, da se po krajšem zmanjšanju število priseljencev poveča. Neverjetno je, da je treba o stanju sprejemanja na Lampedusi spet razpravljati na ta način. Poročila Parlamenta o stanju sprejemanja so očitno popolnoma neučinkovita. Zato bi želel pozvati predsedstvo Sveta, da to opredeli kot prednostno nalogo.

Razumem, da je leta 2007 na Lampeduso prispelo 12 000 priseljencev in da je to število v letu 2008 preseglo 30 000. Center za pridržanje ni bil zgrajen s tolikšno zmogljivostjo. To vemo že tri leta. Trenutno poteka prenova stare baze Nata, kamor naj bi se nastanili drugi priseljenci, toda to ni ustrezna rešitev. Od Sveta bi želel slišati, kaj boste storili, da bi podprli italijanske pobude za boljše sprejemne ustanove. Je to mogoče nekaj, kar bi lahko naredil Frontex, in ali so druge države članice pripravljene podpreti Italijo s finančnimi sredstvi in opremo?

Sinoči je lahko v poročilih ob osmi uri vsa Nizozemska videla, kakšno je stanje na Lampedusi, vendar pa so vrata zdaj spet zaprta tako novinarjem kot nevladnim organizacijam. Italijo želim pozvati, naj pokaže odprtost in preglednost pri ravnanju s priseljenci na Lampedusi.

  Koenraad Dillen (NI). - (NL) Vsi se zavedajo problemov, ki že več let spremljajo Lampeduso. Ladje z nesrečnimi iskalci azila so se pred evropsko obalo v zadnjih letih pogosto prevračale. Več deset tisoč ljudi poskuša priti v Evropo, k čemur jih spodbujajo brezvestni trgovci z ljudmi, ki so pripravljeni za velike vsote denarja v Evropo pripeljati lovce na bogastvo.

Vendar pa bom kar naravnost rekel, da so slabe razmere na Lampedusi predvsem posledica neuspešne evropske politike priseljevanja in da tega ne bi smeli pripisovati italijanskim lokalnim organom ali prebivalcem Lampeduse. Evropa bi morala poslati jasna sporočila, kajti v hudih časih so potrebni hudi ukrepi. Do trgovcev z ljudmi bi morali biti neusmiljeni, njihove kazni pa ne morejo nikoli biti prestroge. To bi se moralo ujemati s strogo politiko azila, ki bo preostalemu svetu pokazala, da Evropa z varovanjem svojih meja misli resno.

Evropa bi morala slediti vzoru Švice, ki se je pred dvema letoma odločila, da poostri pravne pogoje za priseljevanje in azil. To je edini način, da trgovcem z ljudmi in lovcem na bogastvo pošljemo jasno sporočilo, da je Evropa pripravljena zaščititi svoje meje, da bi preprečila družbene katastrofe. Šele takrat se bodo razprave, kakršna je današnja, pokazale za nepotrebne.

  Stefano Zappalà (PPE-DE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v tem Parlamentu me nič več ne preseneča. Vendar pa nekdo, ki je julija lani v zvezi z isto temo izjavil, da ga je sram, ker je italijanski državljan, ne bi imel druge izbire, kot da trdi to, kar je pravkar rekel gospod Fava. Žal mi je, da ga zdaj ni tukaj. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko glasov dobi v svojem mestu in koliko volivcev predstavlja.

Kljub temu, gospod predsednik, so nekateri ljudje ob tej priložnosti izrekli določene nesmisle in neumnosti. Upam in verjamem, da bo komisar Barrot res kmalu obiskal Malto, Lampeduso in tako dalje in da bo spoznal, kako narobe je, da Evropska skupnost nima politike v zvezi s to zadevo, kajti resnica, gospod Barrot, gospod Vondra, je natanko takšna: ni nobene politike Skupnosti. Kakšne so posledice tega? Da je nekaterim neumnim nevednim ljudem dovoljeno, da napadajo to, kar je dejansko tragična resničnost prebivalcev, posameznikov in predvsem nacionalne vlade.

Mislim, da je treba navesti nekaj številk. Leta 2007 je na Lampeduso prišlo približno 11 000 priseljencev. Leta 2008 jih je prišlo trikrat več, skoraj 31 000. Ni res, da je bilo število prosilcev enako številu vseh priseljencev; teh je bilo skupaj za eno desetino. Dva tisoč priseljencev je prišlo samo v treh dneh, med 26. in 28. decembrom, torej na dan sv. Štefana oziroma takoj po Božiču. V 3 dneh je bilo obravnavnih 76 prošenj. Izmed teh 76 prošenj za azil, jih je bilo 36 ugodno rešenih, 3 so bile odložene, preostale pa... Skoraj sem že končal, gospod predsednik. Po vseh današnjih izjavah vas prosim za potrpljenje. Potem vam bo gospa Frassoni odgovorila, ko boste to želeli, ko se vam bo zdelo ustrezno; to ni problem.

Kar šteje, so gola dejstva: Lampedusa, Malta in drugi nosijo veliko breme. Prebivalci niso jezni na italijansko vlado. Jezni so zato, ker sami ne morejo več tega trpeti. Zato bi si moral ta Parlament, namesto da obtožuje zakonite organe, ki delajo po svojih najboljših močeh, prizadevati za to, da bo Evropska unija izpolnila svoje obveznosti.

  Martine Roure (PSE). - (FR) Gospod predsednik, vse od leta 2005 smo močno ganjeni zaradi katastrofalnega položaja priseljencev, ki so pridržani na otoku Lampedusa, katerih število močno presega dejansko nastanitveno zmogljivost.

Razmere na tem majhnem otoku, ki se je samo v letu 2008 moral soočiti s prihodom skoraj 31 700 priseljencev, so težke Ogromni tokovi so bili v zadnjih letih predmet nadzora, saj so bili ti priseljenci poslani v druge centre na italijanski celini.

Te premestitve pa so bile prekinjene po odločitvi, ki jo je sprejel minister za notranje zadeve, zato smo zdaj priča velikemu poslabšanju položaja. Vendar pa je projekt Præsidium, ki ga skupaj vodijo Ministrstvo za notranje zadeve, visoki komisar za begunce in italijanski Rdeči križ in ki ga delno financira Unija, postal primer dobrega upravljanja sprejema priseljencev. Odločitev o zaustavitvi premestitev v Italijo ustvarja pravi problem pri vključevanju v postopke za pridobitev azila.

Kar zadeva otok Mayotte, nam je že od leta 2007 znano, da je nominalna zmogljivost centra Pamandzi presežena. Znano je, da so bili tam nastanjeni 204 ljudje, na splošno mladoletniki, čeprav je center zgrajen za 60 ljudi.

Trenutne razmere so katastrofalne: moški spijo na tleh, posteljnine in toaletnih pripomočkov ni, moški, ženske in otroci pa uporabljajo ista stranišča. Razmere so ponižujoče in žalijo človekovo dostojanstvo.

Pritisk priseljevanja je na teh področjih res močnejši, vendar pa je treba spoštovati dostojanstvo vsake osebe in obravnavati vsak primer posebej v skladu z zakonodajo. Rečeno je bilo, da nujno potrebujemo pravo evropsko politiko o azilu in priseljevanju ter solidarnost na ravni Unije.

S to prošnjo se že več let obračamo na Evropski parlament, zato zdaj to še enkrat prosimo Svet.

  Roberta Angelilli (UEN). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, gospod komisar, ste zelo razumen človek, zato vas vabim, in s tem se pridružujem drugim poslancem, da obiščete Lampeduso, pri tem pa vas rotim, pojdite tja brez vnaprejšnjega opozorila, da se boste osebno seznanili s tem, kako težko je upravljati takšne izredne razmere.

V takšnih razmerah se je namreč znašel otok s komaj nekaj kvadratnimi kilometri, kjer se mnoga leta izkrcava na tisoče ljudi – v tem času pa so se menjavale levo in desno usmerjene vlade. Nekateri izmed teh ljudi umrejo že na poti zaradi nečloveških pogojev, ki jih ustvarjajo brezvestni trgovci z ljudmi. Kaj naj torej storimo: naj se ne menimo za pravila? Da bi nadaljevali z možno repatriacijo ali preverili, ali imajo ti ljudje status političnega begunca oziroma ali jim je treba podeliti politični azil, je treba te ljudi identificirati, kar je očitno dolgotrajno. Zato je dovolj te demagogije! Italija plačuje ceno v smislu zelo velike in tudi nesorazmerne odgovornosti za podporo, tako finančno kot zakonodajno, ki jo je odobrila Evropska unija.

  Nils Lundgren (IND/DEM). – (SV) Na žalost ne more nobena država na tem svetu omejiti priseljevanja. Razlike med različnimi državami so prevelike, zato imamo probleme, o katerih zdaj govorimo. Tisti, ki prihajajo, se običajno predstavijo kot prosilci za azil. Ko se to zgodi, moramo ohraniti načela pravne države. Te ljudi moramo obravnavati kot svobodne prebivalce in s spoštovanjem. Dokler ne rešimo vprašanja, ali gre za prosilce za azil ali ne, moramo ščititi njihove človekove pravice. To, o čemer govorimo zdaj, se mi zdi zelo čudno.

Zakaj bi morali tisti, ki prispejo na otok Lampedusa, tam ostati za vedno? Kot je dejala predhodna govornica, če se ljudje na primer vsujejo v majhno mesto na jugu Švedske, od njih ne pričakujemo, da bodo tam tudi ostali. Dokler se njihov primer ne reši, se jih seveda premesti v različne kraje v državi. Enako je treba storiti v Italiji.

  Maddalena Calia (PPE-DE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, boj proti nezakonitem priseljevanju je glede na obseg in posledice problem, ki ga je treba reševati na ravni Skupnosti, saj ima samo Evropska unija potrebno politično moč, da opredeli učinkovite rešitve in nadzoruje ta pojav. Zahtevanih rezultatov ne more doseči nobena posamezna država, ki ukrepa sama.

Medtem ko čaka na Evropo, da izvede svoje strategije, italijanska vlada vztraja pri delu tako na Evropskem paktu o priseljevanju in azilu, ki ga je Evropski svet sprejel oktobra 2008, in na direktivi o vračanju, ki je bila sprejeta decembra 2008. To je pomembno delo tako na državni kot mednarodni ravni.

Na državni ravni je bilo izraženih veliko kritik, po mojem mnenju neupravičenih, glede predloga notranjega ministra Maronija, da naj bi Center za identifikacijo in izgon na otoku v nekaterih primerih izvajal politiko neposredne repatriacije. Ta možnost ne ogroža temeljnih pravic nezakonitih priseljencev, beguncev in prosilcev za azil, kot so trdile nekatere stranke. Da bi to dokazala, bom navedla samo nekaj številk o Lampedusi, ki so bile že omenjene: januarja 2009 je bilo obravnavanih 76 prošenj, od tega jih je bilo odobrenih 36, tri so bile odložene, 37 pa jih je bilo zavrnjenih. Vsi prosilci za azil pa so bili z otoka premeščeni v centre v Trapaniju, Bariju in Crotoneju. Torej so tisti, ki izpolnjujejo pogoje, sprejeti.

Na mednarodni ravni pa italijanski parlament pravkar ratificira sporazum z Libijo, katerega člen 19 izrecno navaja, da je treba na kopenskih mejah Libije vzpostaviti učinkoviti sistem nadzora, da bi se preprečilo nezakonito priseljevanje. Poleg tega sta se ministra Maroni in Frattini prejšnji teden sestala s tunizijskimi organi, da bi poskusila s to državo skleniti sporazum o ponovnem sprejemu, kar je temeljni pogoj za trajno repatriacijo. Okvir, ki ga je treba sprejeti tukaj v Parlamentu, kot je dejal tudi podpredsednik Barrot, je ta, da moramo biti absolutno strogi, kar zadeva nezakonito priseljevanje, vendar pa moramo obenem sprejeti in podpreti tiste, ki so se vključili v družbo in prispevali k družbenem in gospodarskem razvoju naših držav.

  Wolfgang Kreissl-Dörfler (PSE). – (DE) Gospod predsednik, gospod Barrot, pozdravljam vašo odločitev o obisku Lampeduse, vendar vam priporočam, da se odpravite tja kmalu in brez vnaprejšnje napovedi, sicer boste priča čistemu pretvarjanju. Ko smo bili mi tam na obisku, je bil tabor urejen, pripornike pa so zamenjale lutke. Morate pa se odpraviti hitro, še preden gospod Berlusconi in gospod Maroni spremenita Lampeduso v nov evropski Alcatraz in tamkajšnje prebivalce zapreta.

Seveda moramo v Evropski uniji pokazati solidarnost. Določiti moramo kvote za begunce, ki so poslani v različne države članice in med katerimi so tudi begunci, ki prečkajo „zeleno mejo“. Teh je zelo veliko.

Kar se tu dogaja – in obiskali smo veliko centrov –, je grozno in popolnoma nehumano. Gospod Berlusconi pravi, da lahko gredo vsi na pivo, kadar koli hočejo. To samo kaže stopnjo inteligence, ki jo ta človek ima, oziroma je sploh nima. To želim zelo jasno povedati.

Ljudje, kot je gospod Maroni, pravijo, da moramo biti strogi in uporabiti vso moč prava, nato pa v nedeljo poklekniti na stopnice Vatikana in priseči, da smo dobri katoliki. Ta hinavski pristop ni več sprejemljiv. Podpreti moramo države članice, kot so Malta, Grčija in Italija, vendar pa ne moremo podpirati teh hinavcev. Njim ne bi smeli pomagati.

  Mario Borghezio (UEN). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Evropa se mora odločiti: ali želi urejeno priseljevanje ali invazijo in kaznivo izkoriščanje nezakonitih priseljencev? Italijanska vlada se je odločila pravilno: nezakonite priseljence bo zadržala na Lampedusi, obenem pa se ponovno pogajala o sporazumih za repatriacijo z državami, iz katerih prihajajo.

Vendar pa so za to potrebna ustrezna sredstva in Evropa ne sme samo razpravljati, samo kritizirati, samo gledati na problem skozi daljnogled. Evropa mora zagotovo priti na Lampeduso in pomagati naši državi in drugim, ki podpirajo Maronija pri tem problemu. Danes se 120 nezakonitih priseljencev vrača v Tunizijo z Lampeduse, kar prejšnje vlade niso uspele doseči, ker so morale priseljence vzeti nazaj – s tem pa so razorožili izkoriščevalsko mafijo, ki spodbuja ta potovanja in jih nato izkorišča za kazniva trgovanja.

Protimafijski strokovnjak, kot je gospod Fava, bi moral to razumeti; to je povsem enostavno in tudi on bi moral to razumeti. Usmeritev gospoda Maronija odobravajo Malta, Grčija in Ciper, pa tudi vsi tisti, ki živijo v bližini južne meje naše države. Vsi prosilci za azil in vsi mladoletniki so že premeščeni v ustrezne centre. Kar je bilo rečeno, ni res. Če želi gospa Roure odpotovati na Lampeduso jutri zjutraj, ne bo tam našla niti enega mladoletnika, in če bo brala italijanske časopise, bo videla, da je bil gospod Maroni tisti, ki je izpostavil trgovanje z organi: otroci so z Lampeduse izginjali, ko je vlado v naši državi vodila levica. Maroni je to izpostavil. Sporočilo je torej jasno: ljudje morajo vstopati v Evropo samo na zakonit način, ne na mafijskih ladjah in s pomočjo zločinskih trgovcev.

  Paul Rübig (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, prednost moramo dati obzirnemu ravnanju z begunci. V Evropi vsi poznamo pojem obveznega šolanja. Ljudem, ki so obtičali tukaj, bi morali začeti omogočati ustrezno izobraževanje. Učenje jezikov in poklicno usposabljanje sta nujno potrebna, kakor tudi možnost spoznavanja evropske kulture, tako da čas, ki ga ti ljudje preživljajo v centrih za pridržanje, ne bi bil zapravljen, ampak da bi se ljudem raje pomagalo, da bodo znali pomagati sami sebi. To bi moral biti naš glavni cilj.

Mogoče bi lahko v proračun vključili pripravljalni ukrep, ki bi nam omogočil, da bi tem ljudem nudili možnost za izobraževanje. V Evropo so prišli iz obupa in morali bi jim ponuditi osnovni okvir, ki bi jim omogočil, da uspejo v svoji domovini in da igrajo aktivno vlogo pri spodbujanju demokracije in svobode.

  Simon Busuttil (PPE-DE), – (MT). Razveselilo me je, ko je gospod komisar Barrot rekel, da načrtuje obiskati tudi Malto, in zagotavljam mu, da se bo s priseljenci na Malti srečal v centrih iz preprostega razloga, ker Malta ne more sprejemati teh priseljencev in jih potem preseliti ali premestiti na drug kraj, to pa je delno tudi razlog, zakaj so razmere v moji državi tako težke. Gospod predsednik, prejšnjo nedeljo je na naši obali pristala ladja z 260 priseljenci. Da bi komisarju bilo to bolj razumljivo, naj povem, da je to enako 39 000 priseljencem, ki bi v enem dnevu prišli v Francijo ali Italijo. Da bi bilo to še bolj jasno ministru Vondri, naj povem, da je to enako 7 000 priseljencem, ki bi v enem dnevu prišli v Češko republiko. 2 000 priseljencev, ki so v času Božiča prišli na Lampeduso, ni nič v primerjavi s tem! Kar v tako občutljivem primeru torej potrebujemo, ni kritika organov države, temveč solidarnost, da bi se ta tok končno ustavil in da bi se zmanjšalo breme. Hvala.

  Roberto Fiore (NI). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, želel bi vam povedati, česa si želijo prebivalci Lampeduse. Prebivalci Lampeduse trenutno protestirajo in skoraj vsi so zadnjič prišli na ulice otoka, ker si ne želijo ne začasnega sprejemnega centra ne centra za identifikacijo in izgon, kar je najnovejša zamisel. Slednji naj bi bil vzpostavljen na otoku, ki je, spomnimo se, enajst kilometrov dolg in tri kilometre širok: to je smešen obseg, če smo soočeni z več tisoč priseljenci, ki bodo prispeli sem v naslednjih nekaj mesecih.

Zadnjič, ravno v trenutku nenadnega in nepričakovanega pobega 1 000 priseljencev iz prehodnega centra, sem bil na otoku in sem opazoval prepadenost in strah ljudi, ki živijo tam in ki česa takega ne želijo več doživeti. To je otok, ki je živel od ribištva in turizma, in katerega gospodarstvo propada zaradi slepe politike priseljevanja.

  Reinhard Rack (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, zelo pozorno sem poslušal to razpravo in sem tu od začetka, za razliko od govornikov številnih drugih skupin.

Opazil sem eno stvar in to je, da je več kot polovica razprave bila namenjena notranji italijanski politiki. Skrb je seveda legitimna, vendar predlagam, da naj ta razprava poteka predvsem v Rimu in ne tukaj v Evropskem parlamentu. Tukaj govorimo o evropskem vprašanju in zato bi v razpravo morali vključiti dodatno točko. Skoraj noben govornik ni omenil dejstva, da to vprašanje ne zadeva samo beguncev, prosilcev za azil in ekonomskih priseljencev v Evropi, temveč v veliki meri tudi končno zaustavitev organiziranega kriminala.

Niti eden izmed tistih, ki so prišli na Lampeduso ali Malto, si ni sam organiziral prevoza z ladjo. Prihajajo zato, ker so jih k temu spodbudile organizirane kriminalne združbe in ker so plačali ogromno denarja.

  Aleksander Vondra, predsednik Sveta. − Gospod predsednik, rad bi se zahvalil za zelo konstruktivno in koristno razpravo. So stvari, ki jih Svet lahko naredi; so tudi druge stvari, ki jih Svet ni dolžan narediti ali ki ne spadajo v njegovo pristojnost.

Naj začnem z negativnimi zadevami – omejitvami. Kot je bilo že rečeno, Svet ni pristojen za spremljanje izvajanja prava Skupnosti v državah članicah; to je pristojnost Komisije, o čemer je govoril tudi moj kolega komisar Barrot, mi pa nedvomno tesno sodelujemo s Komisijo pri mnogih vprašanjih.

Svet tudi ni pristojen za izvajanje nacionalnih določb držav članic. V teku te razprave je bilo veliko izrečenega o državah, ki sta v to najbolj vpleteni: Italiji in Franciji. Po drugi strani imamo zagotovo voljo in instrumente za ukrepanje, Svet pa je pripravljen ukrepati tudi v prihodnje. Mislim, da se vsi strinjamo – pozorno sem vas namreč poslušal, ker ste govorili o nadaljnji potrebi po izboljšanju ukrepanja EU na področju politike priseljevanja in azila –, da je bilo lani storjeno veliko, in mislim, da smo vsi hvaležni francoskemu predsedstvu, ker je sprejelo pobudo za okrepitev Evropskega pakta o priseljevanju in azilu, ki posebej omenja nekatere instrumente solidarnosti. Zdaj je čas, da to začnemo postopno izvajati, korak za korakom. Parlament bo zagotovo imel možnost, da pri tem sodeluje skupaj s Svetom in Komisijo. Obljubim vam lahko samo, da bo naše predsedstvo, kakor tudi naslednje – kajti tega vprašanja ne bomo rešili v naslednjih nekaj tednih – na tem trdo delalo.

Imamo strateška vprašanja. Imamo tudi vprašanja, ki zahtevajo več takojšnjih odzivov, kot je zmanjšanje tveganja humanitarne krize in negativnega vpliva. Sam prihajam iz Češke republike, ki ni pod lučjo medijev, vendar smo tudi mi imeli svoje izkušnje: po razdelitvi Češkoslovaške leta 1992, smo se soočili z velikim prihodom – več sto tisoč – Romov iz Slovaške na češko ozemlje. Mogoče to ni podobno razmeram na Malti, ki so, kolikor razumem, še posebej težke, vendar menim, da imajo vsi v EU nekaj izkušenj s tem in da moramo zato nedvomno sodelovati.

  Jacques Barrot, podpredsednik Komisije. − (FR) Gospod predsednik, kot je dejal gospod Vondra, namestnik predsednika vlade, mora Komisija zagotoviti, da se bodo pravila izvajala. Vendar pa, gospod Vondra, morajo pri tem sodelovati tudi države članice in mislim, da bomo s Paktom o priseljevanju in azilu ter dinamičnostjo vašega predsedstva skupaj lahko opravili dobro delo.

V teku te razprave sem opazil nestrpnost nekaterih poslancev, vendar je treba reči, da smo pri izvajanju pakta šele na začetku in, kot sem pravkar rekel, pravni okvir komaj začenja dobivati svojo obliko in ga je mogoče uporabiti kot pomoč. Očitno moramo to uporabiti, da bi dobili politiko Skupnosti o azilu in politiko Skupnosti o priseljevanju.

Evropa mora pokazati več solidarnosti. Pravkar sem poslušal gospod Busutilla in res je, da so se države članice, kot je Malta, ki se soočajo s pritokom priseljencev in prosilcev za azil, znašle v izredno težkem položaju. Evropa se mora odločiti, kakšna solidarnost se zahteva. To je absolutno potrebno.

Želel bi tudi reči, da poskušamo nuditi čim več pomoči prek Evropskega sklada za begunce. Vendar pa moram gospe Frassoni odgovoriti, da je tu očitno neka napaka, saj za registracijo Romov v nobenem primeru ni mogoče uporabiti Evropskega sklada za vračanje. To ni mogoče. To ni cilj tega sklada. V vsakem primeru, ko bom šel na Lampeduso in Malto, bom videl, kako se uporablja finančna pomoč, ki jo dajemo državam članicam.

Zato vam želim zdaj reči, da bomo v to usmerili veliko pozornosti. Končno imamo trden pravni okvir, ki nam bo omogočil, da ukrepamo veliko bolj, kot smo ukrepali prej pri pogojih za sprejem. Upam tudi, da bo bolj združena Evropa omogočila izboljšanje položaja teh priseljencev, zlasti prosilcev za azil, ki si zaslužijo vso našo pozornost.

Odgovoriti bi želel tudi gospe Sudre, ki je zelo dobro pojasnila izredno zaskrbljujoč položaj na otoku Mayotte. Kar je rekla, je res: francoski organi so nas obvestili, da se bo nov center s 140 mesti odprl leta 2010. Isti organi pa se trenutno predvsem pogajajo s komorskimi organi o sklenitvi sporazuma o gibanju in priseljevanju, saj je treba pritiske priseljevanja na otoku trajno zmanjšati.

Na splošno moram reči, da moramo z državami izvora oblikovati politiko partnerstva. Gospod Vondra, to je pogoj, ki ga moramo izpolniti, če želimo nekoliko zmanjšati zelo velik pritisk priseljevanja, ki ga prenašajo nekatere države članice, izmed katerih nekaterim to povzroča probleme. Vendar pa menim, da bi lahko našli odgovor na potrebo po bolj usklajenem upravljanju migracijskih tokov, če se pokaže, da je Evropska unija lahko zelo enotna. To bo očitno koristilo tistim moškim in ženskam, ki jih ne bi smeli nikoli pozabiti in ki so se znašli v zelo težkih razmerah.

  Predsednik. − Razprava je zaključena.

PREDSEDSTVO: GOSPA WALLIS
podpredsednica