Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Dobesedni zapisi razprav
Sreda, 4. februar 2009 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

13. Konzularna zaščita državljanov EU v tretjih državah (razprava)
Video posnetki govorov
Zapisnik
MPphoto
 
 

  Predsednik. – Naslednja točka sta izjavi Sveta in Komisije o konzularni zaščiti državljanov EU v tretjih državah.

 
  
MPphoto
 

  Aleksander Vondra, predsednik Sveta. Gospod predsednik, ta razprava o konzularni zaščiti je ponovno na dnevnem redu ravno ob pravem času. Niz dogodkov v zadnjih nekaj letih je izpostavil pomembnost konzularnega sodelovanja med državami članicami EU. Libanon leta 2006, pa Čad, pa nedavni tragični dogodki v Mumbaju – vsi pričajo o naraščajočem tveganju za državljane Unije, ki potujejo v tujino. Obseg teh tveganj je še večji, saj vedno več ljudi izkorišča poceni potovanja v bolj oddaljene regije sveta.

Zato je še toliko bolj pomembno sodelovanje med državami članicami na tem področju. Omogoča nudenje boljših storitev in višjo raven konzularne pomoči. Državljani EU imajo od tega neposredne koristi.

Podlaga za to sodelovanje so pogodbe. Člen 20 jasno navaja, citiram: „Vsak državljan Unije ima na ozemlju tretje države, v kateri država članica, katere državljan je, nima predstavništva, pravico do zaščite diplomatskih ali konzularnih organov katere koli države članice pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za državljane tiste države. Države članice med seboj določijo potrebna pravila in začnejo mednarodna pogajanja, nujna za zagotovitev te zaščite.“

Pravila, omenjena v tem členu, so opredeljena v sklepu, ki je bil sprejet leta 1995. Ta sklep določa, da lahko država članica, ki ni matična država osebe, zahteva pomoč znotraj tretje države, pod pogojem da ni na voljo stalnega predstavništva ali častnega konzula, ki bi bil pristojen za takšne zadeve.

V praksi to pomeni, da bi moral konzul, ki ga državljan neke druge države članice prosi za pomoč, tako pomoč odkloniti, če so zastopane tudi oblasti (konzulat ali veleposlaništvo) države takšnega državljana.

Sklep iz leta 1995 je odločitev, ki so jo sprejele države članice in odraža dejstvo, da je konzularna pomoč in zaščita izključno nacionalna odgovornost in da konzularne odnose ureja zlasti Dunajska konvencija o konzularnih odnosih.

Pravila sodelovanja na tem področju tudi odražajo dejstvo, da različne države članice različno obravnavajo konzularno pomoč in zaščito. Nekatere na primer menijo, da je to temeljna pravica vseh državljanov. Druge menijo, da je to storitev, ki jo zagotavlja država. Zato Pogodba to imenuje „upravičenje“ in ne „pravica“.

Vse od krize na otoku Jolo leta 2000 je bilo konzularno sodelovanje še nadalje razvito, tako da vključuje vidike kriznega upravljanja. Teroristični napadi v ZDA so nam pokazali, da lahko imajo tudi tretje države z moderno infrastrukturo težave v izjemnih situacijah.

Države članice so zato pripravile smernice za ravnanje v takšnih kriznih situacijah. Čeprav niso zavezujoče, se učinkovito uporabljajo v mnogih primerih in so bile na podlagi izkušenj tudi ustrezno izpopolnjene.

Svet je nedavno razvil koncept „vodilne države“. To pomeni, da lahko v primeru pomembnih incidentov, zlasti v državi, kjer je zastopanih malo držav članic, ena ali dve državi prevzameta vodilno vlogo pri usklajevanju delovanja na področju protekcionizma in evakuacije.

Povečalo se je tudi sodelovanje z nekaterimi državami izven Unije, na primer ZDA, s katerimi potekajo letna posvetovanja o konzularnih vprašanjih. Norveška, Švica in Kanada prav tako sodelujejo z EU pri določenih incidentih, kot so bili primeri kriz v Libanonu, Čadu in Mumbaju.

Komisija in sekretariat Sveta sta tudi del Evropskega konzularnega sodelovanja. Pred nekaj leti je sekretariat Sveta vzpostavil internetni forum, prek katerega oblasti izmenjujejo informacije o zadevah, kot so posodabljanje nasvetov glede potovanj. Svet je državam članicam dal na voljo tudi moderen sistem ta telekonference, ki se v času konzularnih kriz množično uporablja.

Pred približno tremi leti je bila vzpostavljena platforma za izmenjavo informacij in politično usklajevanje delovanja na ravni EU. Ta platforma se imenuje dogovor za usklajeno delovanje v času krize (CCA). Glavna akterja CCA sta: najprej predsedstvo, ki mu pomaga sekretariat Sveta in Komisija, odloči, ali bo sprožilo CCA; drugi pa je COREPER II, „akcijska platforma“, zadolžena za usklajevanje delovanja držav članic ali pripravo morebitnih odločitev, ki jih je morda treba sprejeti na ravni EU.

Glavno operativno orodje Skupni situacijski center EU (SITCEN) sekretariata Sveta. SITCEN zagotavlja logistično in informacijsko podporo.

Poleg tega je več predsedstev zapored organiziralo redne vaje upravljanja konzularne krize, ki so se izkazale za zelo dragocene. Evropski program konzularnega usposabljanja je bil uveden konec leta 2008 z namenom izboljšanja sodelovanja med konzularnimi uradniki tako iz glavnih mest kot na terenu. Preučuje se tudi ideja o skupni lokaciji konzularnih objektov.

Seveda pa je mogoče narediti še več. Redno potekajo razprave o številnih drugih vprašanjih, kot je starševska ugrabitev otrok in konzularna politika informiranja. Pri tem pa moramo sprejemati tudi realnost, namreč, da so kljub stalno naraščajočim pričakovanjem in potrebam viri konzularnih oblasti vedno omejeni. Podpora za izboljšano sodelovanje na konzularnem področju se ne ujema vedno z ustreznimi proračuni na nacionalni ravni. Doseganje nemogočega ostaja izziv.

Izkušnje kažejo, da je sodelovanje na konzularnem področju dragoceno in v mnogih primerih smo lahko zadovoljni z rezultati. Uspešna evakuacija več kot 20 000 državljanov EU iz Libanona v letu 2006 je le en tak primer. Predsedstvo si prizadeva, da se bo delo na tem področju nadaljevalo in Parlamentu bi se rad zahvalil za podporo.

 
  
MPphoto
 

  Günter Verheugen, podpredsednik Komisije. - (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, danes nadomeščam kolego komisarja Jacquesa Barrota, ki bi želel biti tukaj osebno, vendar ima žal druge obveznosti.

V skladu s členom 20 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti ima vsak državljan Unije na ozemlju tretje države, v kateri država članica, katere državljan je, nima predstavništva, pravico do zaščite konzularnih organov katere koli države članice pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za državljane tiste države. Člen 20 tudi določa, da države članice med seboj določijo potrebna pravila, nujna za zagotovitev te zaščite. Gospod Vondra je to že izpostavil. V luči tega so države članice uvedle mehanizme usklajevanja za konzularno zaščito, zlasti v obliki smernic, določenih v letih 2006 in 2008, ki niso pravno zavezujoče vseeno pa pomagajo misijam zgraditi sodelovanje na terenu.

Poleg tega člen 20 Pogodbe o Evropski uniji zavezuje diplomatska in konzularna predstavništva držav članic, da okrepijo svoje sodelovanje.

Decembra 2008 se je Svet dogovoril o smernicah za izvajanje koncepta vodilne države v zvezi s konzularnim sodelovanjem. V skladu s temi smernicami bo v prihodnjih večjih krizah, ki bodo imele posledice za konzularno zaščito v zadevni tretji državi, ena od držav članic imenovana za vodilno državo in bo prevzela odgovornost za zaščito državljanov EU v imenu drugih držav članic. Vodilna država usklajuje vse ukrepe, ki jih izvajajo države članice na terenu in je odgovorna za zagotovitev, da so državljani EU deležni ustrezne podpore. Vsak, ki je upravičen do konzularne zaščite lastne države članice lahko vodilno državo prosi za pomoč.

Namen tega je omogočiti boljše sodelovanje med državami članicami na terenu, ideja za tem pa je zagotoviti razpoložljivost dodatnih virov v obliki osebja, financiranja, opreme in medicinskih ekip. Vodilna država bo tudi odgovorna za usklajevanje in vodilne ukrepe za zagotovitev pomoči, ponovne združitve ljudi in po potrebi evakuacije državljanov na varno lokacijo s pomočjo drugih prizadetih držav članic. Vendar pa se morajo države članice strinjati o tem, kaj natančno pomeni besedilo „v kateri država članica […] ni zastopana“ v skladu s členom Pogodbe o ES. To bi moralo pokrivati situacije, v katerih državljan EU iz kakršnega koli razloga ne more priti do misije lastne države članice. Države članice trenutno poskušajo sestaviti skupna merila.

Takšna je torej situacija na papirju. V praksi pa je lahko zadeva bistveno drugačna, o čemer lahko pričajo nekateri poslanci tega Parlamenta. Na seznamu govornikov sem videl, da nam bodo o tem spregovorili gospod Guardans Cambó, gospod Karim in gospa Mann. Zagotovo nam bodo pripovedovali o svojih izkušnjah v Mumbaju decembra lani. Dobil sem vtis, da je kljub temu, da le tri države članice nimajo veleposlaništva v New Delhiju in jih le sedem nima konzulata v Mumbaju, še vedno zelo težko – in to bom povedal zelo previdno – da prizadeti evropski državljani najdejo ustrezno zaščito.

Na to sem opozoril v tem trenutku zato, ker je seveda primerno, da se učimo na izkušnjah, kot je ta. Na podlagi te izkušnje je Komisija zavzela stališče, da je treba opraviti še veliko dela, da bi zagotovili, da lahko državljani Evropske unije zahtevajo – v celoti in v realnem življenju – pravico, ki jim jo daje člen 20 Pogodbe o ES. Državljani pričakujejo, da bo Evropska unija zagotovila dodano vrednost svoji zaščiti v tretji državi. Zaščita, ki jo nudijo diplomatske in konzularne misije nenazadnje ni omejena na krizne situacije ampak pokriva tudi zagotavljanje pomoči v vsakodnevnih situacijah.

Komisija med drugim predlaga boljše obveščanje državljanov EU – že pred časom smo predlagali, naj bo vsebina člena 20 natisnjena v vsakem potnem listu in na plakatih na letališčih in v potovalnih agencijah, skupaj z generalnim sekretariatom Sveta pripravljamo tudi spletno stran o konzularni zaščiti, ki bo vsebovala posodobljen seznam veleposlaništev in konzulatov držav članic v tretjih državah.

V okviru misije za osveščanje državljanov EU o tem, kaj državljanstvo Unije zanje pomeni, se je Komisija pripravljena spopasti z vsakim problemom na tem področju, na katerega jo opozorijo državljani, in storiti vse, kar je v njeni moči, da bi zagotovila uveljavljanje pravic, ki jih državljanom EU daje člen 20.

Uveljavitev Lizbonske pogodbe bo zagotovila jasnejšo pravno podlago za pravne predpise EU na tem področju. Novo besedilo člena 20 Pogodbe o ES (člen 23 Pogodbe o delovanju Evropske unije) omogoča sprejetje direktiv o „sprejetju ukrepov usklajevanja in sodelovanja, ki so potrebni za zagotovitev tovrstne zaščite“. To pomeni, da bi lahko Komisija kmalu predložila zakonodajne predloge na tem področju.

 
  
MPphoto
 

  Ioannis Varvitsiotis, v imenu skupine PPE-DE. (EL) Gospod predsednik, pozdravljam to razpravo, hkrati pa bi se rad zahvalil Svetu in Komisiji za njihove informacije in predstavitev. Bil sem poročevalec Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve za zeleno knjigo o diplomatski in konzularni zaščiti državljanov Unije v tretjih državah in zaradi tega še naprej z zanimanjem spremljam dogajanje v tem sektorju.

Takrat sem vztrajal, da se mora člen 20 uporabljati širše in mora vključevati več pravic za evropske državljane, saj bi to okrepilo koncept evropskega državljanstva, hkrati pa bi v praktičnem smislu ponazorilo vsakdanje prednosti Evropske unije, nenazadnje pa bi okrepilo tudi evropsko solidarnost.

Nedavni teroristični napad v Mumbaju je nov dokaz za uporabnost in potrebo po okrepljenem usklajevanju pri zagotavljanju varstva za državljane držav članic Evropske unije v takšnih okoliščinah. Smernice za izvajanje koncepta vodilne države v primeru krize, ki jih je Svet objavil prejšnji december, predstavljajo prvi pozitivni korak in vsebujejo pomembne ideje. Vseeno pa z velikim zanimanjem pričakujemo pravno zavezujoče predloge.

Zavedam se, da obstajajo velike praktične težave. Zelo pomembno je, da je popolnoma jasno, kako morajo biti evropski državljani na kriznem območju obveščeni o tem, kater država je vodilna. Mislim, da to, kaj je bilo povedanega do sedaj, ne zadostuje. Kakor koli že, pozdravljam pomembnost, ki jo je francosko predsedstvo namenilo temu vprašanju in pričakujem, da bo s pobudami nadaljevalo tudi češko predsedstvo.

 
  
MPphoto
 

  Martine Roure , v imenu skupine PSE. – (FR) Gospod predsednik, pravica do diplomatske in konzularne zaščite je eden izmed stebrov evropskega državljanstva. Minister, navedli ste člen 20 Pogodbe. Popolnoma jasno je. Vsak državljan ima pravico do konzularne zaščite. To ni možnost, to je pravica.

Dramatični dogodki v Mumbaju so nam pokazali, da ta pravica vsekakor ni zajamčena. Stopnje zaščite se razlikujejo od države članice do države članice, kar ima za posledico diskriminacijo državljanov, ki nikoli ne prejmejo informacij o konzulatu, na katerega bi se po potrebi lahko obrnili. Finančna pomoč med državami članicami je očitno pomanjkljiva. Evropski državljani, ki izgubijo vse, se morajo pogostokrat soočati s konzularnimi uradi, ki le neradi krijejo finančne stroške.

Države članice so dolžne, da naredijo konec takšnim razmeram. Nujno je, da smernice postanejo zavezujoče in da se državljanom zagotovi dostop do informacij. Unija se mora začeti dogovarjati s tretjimi državami, da bi tako zagotovila nujno diplomatsko zaščito.

Kot ste tudi že povedali, komisar, so dogodki v Mumbaju prav tako pokazali na nesprejemljivo pomanjkanje diplomatske zaščite za poslance Evropskega parlamenta. Evropska unija, zlasti pa Komisija, se morata takoj začeti pogajati, slišali smo, kar ste povedali, komisar, Svet pa mora skleniti začasne sporazume s tretjimi državami, da bi tako bila zajamčena posebna diplomatska zaščita za poslance Evropskega parlamenta. To je najmanj, kar lahko storimo.

 
  
MPphoto
 

  Ignasi Guardans Cambó, v imenu skupine ALDE.(ES) Gospod predsednik, državljani lahko danes v Evropi potujejo, ne da bi morali prestopati meje, lahko volijo v državah članicah, ki niso njihove matične države, lahko dobivajo pokojnino in so deležni socialnega varstva v kateri koli državi članici, v kateri se odločijo za življenje. Poleg tega med sabo sodelujejo tudi policijski organi. Javni tožilec v Stockholmu lahko s pomočjo evropskega naloga za prijetje odredi odvzem prostosti nekomu v Sevilli, ne da bi moral biti neposredno vpleten v lokalne postopke.

Ko gre za kaznovanje državljanov za njihova dejanja, so bile države članice pripravljene priznati suverenost. V zvezi z varstvom teh istih evropskih državljanov zunaj Evropske unije pa se zdi, kot da so potovali skozi časovni stroj; ugotovijo, da se je čas ustavil, ko zapustijo Unijo.

Izven Unije smo še vedno le 27 držav, 27 administracij, 27 zastav in 27 konzularnih sistemov, v nekaterih primerih pa niti to. V kriznih razmerah evropski državljan izgubi svojo evropski status. Evropsko državljanstvo ne obstaja.

180 milijonov Evropejcev, ki potuje po svetu, ugotovi, da so lahko deležni varstva le, če se spremenijo nazaj v Nemce, Špance, Poljake ali Italijane. Izven Evropske unije ne obstajajo kot Evropejci. Gre za resno neizpolnjevanje pogodbe in je zaradi tega, ob vsem spoštovanju, izjava Sveta izpred nekaj mesecev samo znanstvena fantastika.

Vse kar je Svet povedal o domnevnem izvajanju člena 20 Pogodbe, „vodilni državi“, video konferencah in skupnih centrih je v nujnih primerih zgolj znanstvena fantastika. Še več, kot je povedal komisar, nekateri izmed nas so imeli priložnost to stanje izkusiti na lastni koži.

Člen 20 Pogodbe je neučinkovit: ni protokolov za izvajanje; ni nobenih pravnih predpisov; ni nobenih informacij za državljane; no nobenih posledic za tiste, ki tega člena ne upoštevajo.

V najboljšem primeru si konzuli med seboj pomagajo. Obstaja dobra volja, kot je mogoče obstajala v 19. stoletju, kot je mogoče obstajala v Pekingu v letih okrog 1800. Razmere so naslednje: obstaja sodelovanje med konzuli, ki se družijo ob kosilih, ne pa obveznost za skupno delovanje v dobro državljanov ob upoštevanju določb evropskega prava.

Iz tega razloga je Evropska komisija dolžna, še pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe, vsekakor pa po njeni uveljaviti, izvajati člen 20, da bi tako lahko bili evropski državljani ponosni na svoj potni list in da bi nekateri uradniki doumeli, da je 19. stoletje že mimo in da Evropa obstaja tudi, kadar ima evropski državljan težave v New Delhiju, Bejrutu ali kjer koli drugje.

 
  
MPphoto
 

  Ryszard Czarnecki, v imenu skupine UEN. (PL) Gospod predsednik, rad bi povedal, da ne delim tega zelo kritičnega stališča do predloga, ki ga je danes predstavil podpredsednik Evropske komisije v imenu Sveta. Mislim, da tu ne gre za vprašanje imeti ali ne imeti pogodbo, ampak za to, ali je evropska solidarnost koncept, ki se odraža samo v političnih izjavah ali pa je posebna politična praksa, ki velja za državljane različnih držav članic. Če drži to slednje, potem pogodba ni nujna zahteva.

V času slovenskega predsedovanja Evropski uniji, je Francija predstavljala Evropsko unijo v številnih državah, kot so Azija, Afrika in Latinska Amerika, saj Slovenija tam nima veleposlaništev. Zanima me, če bi bili slovenski državljani, kot tudi drugi, ki živijo v manjših državah članicah, sedaj deležni ustrezne pomoči, če bi zanjo zaprosili na francoskih veleposlaništvih v teh državah. Gre za pomembno vprašanje.

Koncept evropske solidarnosti moramo razširiti. Zdi se mi, da Lizbonska pogodba v realnosti ni osnovni predpogoj za to.

 
  
MPphoto
 

  Irena Belohorská (NI). – (SK) V skladu s členom 20 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti ima vsak državljan Unije na ozemlju tretje države, pravico do zaščite diplomatskih ali konzularnih organov pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za državljane tiste države. Izpostaviti moramo potrebo Unije po vzpostavitvi sodelovanja med konzularnimi službami v te namene.

Evropejci so ena izmed najbolj mobilnih družb v svetu, pri čemer skoraj 9 % državljanov potuje v države, kjer njihove matične države nimajo te ravni zastopanja. Na primer, Slovaška, država, ki jo zastopam v Evropskem parlamentu, ima zelo malo konzularnih predstavništev v Srednji in Latinski Ameriki, kamor pa potuje veliko naših državljanov. Dodati moramo, da kljub obveznosti konzularnih služb, večina Evropejcev ne pozna svojih pravic in žalostno dejstvo je, da tega ne poznajo niti zaposleni v teh organizacijah.

Da bi zagotovili boljšo informiranost ljudi o konzularni zaščiti, bi si morali prizadevati za vključitev povzetka člena 20 v standardni evropski potni list. Pomen konzularne zaščite v tretjih državah postane očiten v kriznih razmerah, kot je bil cunami leta 2004 ali libanonski konflikt leta 2006. Zaradi razlik v konzularnih predpisih se morajo državljani EU soočati s takšnim številom sistemov, kot je držav članic, ti sistemi pa lahko imajo različne pravne veljave in obsege.

Nedavni dogodki v Mumbaju kažejo na to, da moramo na področju konzularnih služb opraviti še veliko dela. Vzpostavitev skupnih evropskih uradov bi zagotovila funkcionalno skladnost, istočasno pa bi se zaradi tega zmanjšali strukturni stroški diplomatskih in konzularnih mrež, ki jih upravljajo države članice.

 
  
  

PREDSEDSTVO: GOSPOD DOS SANTOS
Podpredsednik

 
  
MPphoto
 

  Sajjad Karim (PPE-DE). – Gospod predsednik, povedano je že bilo, da državljani Unije veliko potujejo. Vsako leto se na potovanje iz Evropske unije odpravi približno 180 milijonov ljudi, ki so – vsaj teoretično – zaščiteni v skladu s členom 20, kot je v tej razpravi že navedel komisar, pa tudi predsedstvo Sveta.

V skladu s členom 20 so države članice dolžne zagotoviti konzularno pomoč le nezastopanim državljanom EU in sicer pod istimi pogoji, kot svojim državljanom. Ta razlika v pristopu med državami članicami je priznana v akcijskem načrtu za leto 2007 in 2009.

Seveda morajo biti določena merila kdaj in kako morajo biti vključene druge konzularne službe, in ta je mogoče v osnovi razdeliti na tri merila. Ne bom jih našteval, vendar pa sta prvi dve popolnoma razumni. Tretje izpostavlja zahtevo, da mora državljan diplomatskemu ali konzularnemu predstavništvu predložiti dokazilo o svoji narodnosti, s potnim listom, osebno izkaznico ali drugim dokumentom.

Tukaj pa nastane problem, saj je popolnoma možno, da evropski državljan, ki beži pred katastrofo, pri sebi nima takšne dokumentacije.

Pomoč je zagotovljena v primeru smrti, hujše nesreče, hujše poškodbe, aretacije, pridržanja, prav tako je pomoč zagotovljena žrtvam nasilnega kaznivega dejanja ter vrnitev državljanov Unije, ki so v stiski. Gre za obsežno, vendar ne popolno pomoč. Tu bo treba opraviti še več dela.

V zvezi z uresničevanjem tega smo slišali o konceptu vodilne države, ki bo poskušala zagotoviti, da bodo vsi državljani EU deležni pomoči in ki bo vodila usklajevanje med državami članicami.

Vse to se v teoriji zelo dobro sliši, v praksi pa tega v Mumbaju nisem opazil. Ni prišlo do prave izmenjave informacij in obveščevalnih podatkov, niti do takšnega sodelovanja, kot sem ga pričakoval. Namesto tega sem opazil le tekmovanje med državami članicami, nadaljnja centralizacija ali konsolidacija konzularnih uradov pa bo ogrozila prilagodljivost misij, ki so potrebne na kraju samem, kjer se okoliščine hitro spreminjajo.

 
  
MPphoto
 

  Erika Mann (PSE).(DE) Gospod predsednik, gospod Karim ima popolnoma prav. Težava je v samem besedilu, v sami osnovi člena 20. Nujno je treba upoštevati stvarnost, ki vlada na mestu samem. Seveda je. Nimajo vse države članice konzularne zaščite, v številnih primerih, kjer je na voljo konzularna zaščita, je le ta zelo omejena, varnostne strukturne pa so nezadostne celo za konzule same.

Imam osebne izkušnje s tem, ko je nemški konzul, ki je skupaj s šoferjem, a brez varstva, moral ponoči na cesto, ki nikakor ni bila varna, da bi pobral svoje kolege. Takšne razmere nikakor niso sprejemljive. Ni mogoče iti v države, kot sta Indija ali Latinska Amerika – so še številne druge države, kjer je potrebna prisotnost na tako kritičnih mestih, kot je Mumbaj –, tam pa potem imeti maloštevilno osebje in nezadostne varnostne strukture. Ne prihaja do izmenjave obveščevalnih podatkov, države članice nimajo dostopa do informacij in tako dalje. To pomeni, da je zelo veliko omejitev in prav nič čudno ni, da države članice niso zmožne zagotoviti takšne zaščite za svoje državljane ali uradnike, kot bi si želele.

Prav zaradi tega je pomembno, da Svet in Komisija v zvezi s tem vprašanjem izvedeta temeljito analizo. Ni mogoče pridigati o vsesplošni prisotnosti po vsem svetu in gledati na Evropo kot na globalnega partnerja, hkrati pa biti nezmožen zagotoviti varnostno strukturo in biti brez inteligentnega informacijskega sistema. Sami se izpostavljamo posmehu, če ne bomo temeljito analizirali svojih lastnih struktur in zagotovili dodatne zaščite na zahtevani ravni.

Zato bi vam rada dala resen nasvet, da morate opraviti temeljito ponovno vrednotenje struktur, da morate opraviti simulacije, kot to počnejo druge države, in da se ne smete osredotočati le na ključna glavna mesta, metropole, ampak da v teh velikih državah in velikih mestih sveta prav tako potrebujete ustrezna zastopništva.

Mumbaj se bo ponovil. Prišlo bo do novega Mumbaja, ravno tako kot so se ponovile tudi nesreče v preteklosti. Spoznajte to in pozivam vas, da se pripravite.

 
  
MPphoto
 

  Sarah Ludford (ALDE). – Gospod predsednik, gospod Guardans Cambó in drugi, kot sta gospod Karim in gospa Mann, so opisali vrzel med retoriko in stvarnostjo. Dogovoriti se ne moremo niti o tem, kaj pomeni člen 20. Minister, ki je govoril angleško, je povedal, da je šlo le za „upravičenje“ in ne za pravico, medtem ko je gospa Roure navedla francosko različico, ki pravi „pravica“. Vsekakor pa je v Listini o temeljnih pravicah, kjer je navedena kot pravica.

Nobenega napredka ne bo, dokler ne bomo z zavezujočimi sklepi in skupnimi standardi EU pravno potrdili, da gre za pravico in dokler ne bo mogoče zavrnitve zaščite spodbijati na sodišču.

Minister je govoril o tem, da konzularni uradniki razmišljajo o skupni lokaciji. Na podlagi lastnih izkušen menim, da vzpostavitev skupnih lokacij držav članic spominja na potiskanje skale v hrib.

Komisar Verheugen se je skliceval na pripravo praktičnih ukrepov. Vendar so bili ti obljubljeni v akcijskem načrtu za 2007: navedba v potnih listih, plakati, spletno mesti, ki je v pripravi. Kje je sedaj vse to? Na spletnem mestu Evropa sem iskala konzularno zaščito, a nisem našla nič.

Na spletnem mestu Sveta, ki je namenjeno potovanjem, piše „v izgradnji“, kar je po mojem mnenju prispodoba za dejstvo, da smo pri uresničevanju obljube o evropskem državljanstvu državljane pustili na cedilu.

 
  
MPphoto
 

  Eoin Ryan (UEN). - Gospod predsednik, zelo pomembno je – tukaj se strinjam s številnimi prejšnjimi govorniki –, da se državljani EU počutijo varne, prav tako menim, da moramo kot prednostno nalogo zagotoviti varnost naših državljanov, kadar so izven Evropske unije, zlasti v kriznih razmerah, kot smo jih imeli v Mumbaju.

Bistvenega pomena je, da evropski državljani lahko pridobijo informacije v vsaki krizni situaciji, pa naj gre za splošno krizo ali osebno krizo, prav tako pa mora v takih primerih biti zagotovljeno več jasnosti.

Mumbaj predstavlja dober primer, kako to ne deluje. Pozdravljam idejo o vodilni državi, ki je bila nedavno predstavljena. To je to zelo pomembno, hkrati pa je jasno, da trenutno sistem ne deluje. Naša prednostna naloga bi morala biti vzpostavitev sistema, saj bi se s tem, kot je nekdo že omenil, ljudje počutili veliko bolj Evropejce, če bi za njih poskrbelo veleposlaništvo države članice, kadar bi bili v težavah na Daljnem vzhodu, Južni Ameriki ali kjer koli izven Evropske unije in mislim, da je ta občutek biti Evropejec zelo pomemben.

(Predsednik je prekinil govornika.)

 
  
MPphoto
 

  Luca Romagnoli (NI). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vse večja mobilnost evropskih državljanov jasno nakazuje, da morajo konzulati sodelovati.

Predlog Komisije je dobrodošel, zlasti zaradi tega, ker skuša poenostaviti postopke pridobivanja predplačil za državljane, ki so v težavah. Pravica do konzularne zaščite je trenutno nedvomno neenakomerno porazdeljena in razdrobljena. Evropsko državljanstvo v tujini pogostokrat ne obstaja, ljudje pa si včasih želijo, da bi bili državljani druge države, ali celo Unije. Rad bi slišal pozive na evropski ponos ne le kadar to ustreza institucijam, ampak tudi takrat, kadar to ustreza državljanu, ki je v težavah in upa, da bi mu bilo to evropsko državljanstvo v pomoč.

 
  
MPphoto
 

  Javier Moreno Sánchez (PSE).(ES) Gospod predsednik, gospe in gospodje, konzularna zaščita je temeljni del evropskega državljanstva. Državljani se želijo počutiti Evropejce, ko so v Uniji, pa tudi, kadar so izven Evrope. Želijo, da se Unija odzove na njihove potrebe, zlasti v nujnih primerih.

Unija se v Mumbaju, pa tudi v drugih kriznih razmerah, ni odzvala ustrezno. Naj v tej minuti razložim idejo, idejo, ki ne bo zdravilo za vse bolezni, ampak bo ponujala resnično pomoč Evropskim državljanom v tretjih državah.

Danes bi rad ponovil predlog o vzpostavitvi evropske brezplačne telefonske številke za klic v sili. Ta številka, ki bi bila natisnjena v potnih listih, skupaj s členom 20, bi državljanom omogočala dostop, v njihovem jeziku, do osnovnih informacij o konzulatih držav članic Unije, ki bi jim, to poudarjam, morala pomagati.

Državljani od Unije pričakujejo ukrepanje in ne le govoričenje.

 
  
MPphoto
 

  Gay Mitchell (PPE-DE). – Gospod predsednik, ko postanemo poslanci v Parlamentu, nam izdajo prepustnice – kot tudi številnim drugim ljudem, ki delajo za institucije Unije. Zanima me, ali se predsedstvo in Svet zavedata ničvrednosti tega dokumenta v državah članicah.

Na Nizozemskem sem doživel zelo težko okoliščino, ko sem se po končani nalogi za ta Parlament vračal iz Afrike. Poznam poslanca – britanskega poslanca –, ki je imel težave v Dublinu. Državam članicam moramo pojasniti, da je to potovalni dokument Parlamenta, Komisije in Unije, ki mora biti v celoti upoštevan. Osebe, ki se ukvarjajo s potovalnimi ureditvami na letališčih in pristaniščih, morajo biti v celoti seznanjene z vrednostjo tega dokumenta.

Pozval bi vas, da se pogovorite z vsemi državami članicami in zagotovite, da se bo to izvajalo, saj mora biti tovrstna zaščita razširjena tudi na uradnike in poslance v Parlamentu pri izvajanju nalog Parlamenta.

 
  
MPphoto
 

  Kathy Sinnott (IND/DEM). – Gospod predsednik, kot poslanka Evropskega parlamenta sem se večkrat morala obrniti na veleposlaništva in konzulate, ker se je kakšna oseba poškodovala, izgubila, je bila oropana ali ugrabljena, ali ker je kdo umrl. Prepričana sem, da imajo takšne izkušnje tudi mnogi drugi poslanci Evropskega parlamenta. Z veseljem lahko povem, da je bilo sodelovanje in delo irskega veleposlaništva, kadar sem lahko sodelovala z njim, vedno odlično. Vendar moja država ni bila zastopana v vsaki državi in zanesti sem se morala na veleposlaništva drugih evropskih držav.

Ne da bi se spuščala v podrobnosti, bi rada na osnovi izkušenj povedala le, da pričakujem več sodelovanja, več pomoči med veleposlaništvi v večjih državah, kjer ima skoraj vsaka država svoja veleposlaništva in konzulate, da bi s svojimi viri tako pomagali vsem veleposlaništvom držav članic.

 
  
MPphoto
 

  Aleksander Vondra, predsednik Sveta. Gospod predsednik, tudi tokrat sem mnenja, da je bila razprava zelo produktivna. Popolnoma se zavedam, kako pomembno je to za vas, poslance Evropskega parlamenta, saj gre za zelo občutljivo vprašanje, pri katerem se soočate s pričakovanji vaših državljanov, ki vas bodo volili v naslednjih nekaj mesecih. Popolnoma razumem vprašanje, kateremu posvečate veliko pozornosti in katerega se lotevate zelo kritično.

Drugi razlog mojega razumevanja je v tem, da prihajam iz srednje velike države, Češke republike, ki ni nekdanja imperialistična sila, tako da nima veleposlaništva ali konzulata v vsakem koncu sveta. Zato mislim, da so pričakovanja Ircev in ostalih od Evropske unije zelo logična.

Vendar pa moram tu govoriti v imenu Sveta, zato morate spoštovati nekatere pravne podlage, ki so nam na voljo, dejstvo pa je, da so proračun in vsa ta vprašanja zelo pomembna. Prav tako pa moramo biti sposobni razlikovati med pravimi problemi na eni strani in vprašanji ali zadevami, kjer je potrebnega več pojasnjevanja.

Nisem bil v Mumbaju in skrbno sem prisluhnil kritičnim pripombam, ki so jih podali gospod Guardans Cambó in nekateri drugi, udeleženi v misiji Evropskega parlamenta v Indiji v času, ko je prišlo do tega tragičnega napada. Ko sem se včeraj pripravljal na posebno obravnavo, se je moje prvo vprašanje glasilo: ali je v Mumbaju špansko veleposlaništvo? Nikoli nisem bil tam, tako da tega osebno ne vem. Večkrat so mi zagotovili, da Španci imajo veleposlaništvo v Mumbaju in tisti, ki so bili tam, to tudi vedo. Menim, da je šlo le za formalno obveznost Nemcev, da pomagajo gospodu Guardansu Cambóju in njegovi delegaciji, če navajamo člen 20 in celotno odločitev.

Kot sem bil seznanjen, so Španci poslali letalo za evakuacijo državljanov, to so storili tudi Francozi in Nemci. Iz nekega meni neznanega razloga je gospod Guardans Cambó zavrnil povratni let na španskem letalu in se je namesto tega vrnil s francoskim letalom.

Tako da ne vem. Poznam samo tiste podatke, ki so mi na voljo. Na splošno menim, da smo vsi mišljenja, da bi bil vsak napredek znotraj pravnega okvira vsekakor zaželen, naj vas torej seznanim vsaj z nekaterimi delnimi dejavnostmi češkega predsedovanja za krepitev konzularne zaščite znotraj trenutnega pravnega okvira.

Med drugim poteka projekt o vključevanju sporočila v nacionalne potne liste, ki bi imetnike seznanjal s tem, da lahko konzularno zaščito zahtevajo od katerega koli veleposlaništva ali konzulata države članice v tretji državi, če njihova država tam ni zastopana. Gre torej vsaj za poskus, da bi se razmere na tem področju pojasnile.

Drugič, predsedstvo bo okrepilo in poenotilo uporabo potnih dokumentov za vrnitev, ki jih lahko katero koli predstavništvo države članice izda vsem državljanom držav članic, ki so izgubili potni list ali jim je bil ukraden.

Tretjič in zadnjič, predsedstvo bo prav tako priredilo dva konzularna seminarja ali tečaja usposabljanja, da bi tako lahko na zelo praktičen in učinkovit način prispevalo k tej ekipi za konzularno zaščito.

Ti dogodki se bodo nanašali na sistem CCA s simuliranjem resnične konzularne krize. Na usposabljanju bodo opredeljena in izvedena praktična testiranja vseh ustreznih mehanizmov med kadrom CCA, vključno s sodelovanjem med vsemi vpletenimi oblastmi in institucijami. Na osnovi izkušnje, pridobljene z delom na terenu, se bodo udeleženci naučili, kako se obnašati in se hitro odzvati v razmerah skrajnega fizičnega in časovnega pritiska. Ne vem, če nas bo to pred volitvami zadovoljilo, bo pa vsaj pomenilo prispevek na tem pomembnem področju.

 
  
MPphoto
 

  Günter Verheugen, podpredsednik Komisije. Gospod predsednik, Pogodbe Komisiji ne dajejo nobenih pooblastil za pobude na področju konzularne zaščite. V okviru svojih omejenih pooblastil poskuša Komisija čim bolj izboljšati učinkovitost državljanskih pravic evropskih državljanov – glej na primer zapisnik, Akcijski načrt Komisije 2007-2009.

Ponavljam, da bi sprejetje Lizbonske pogodbe zagotovo bistveno izboljšalo to situacijo. Upam, da bo gospa Sinnott, ki je z nami delila svojo izkušnjo, uporabila dejstvo, da bi Lizbonska pogodba spremenila to situacijo, in svoje izkušnje ter pomagala organizirati podporo Lizbonski pogodbi na Irskem.

Tragični dogodki v Mumbaju kažejo na to, da že danes obstaja veliko možnosti za izboljšavo, če hočemo izpolniti legitimna pričakovanja državljanov EU.

 
  
MPphoto
 

  Erika Mann (PSE). - Gospod predsednik, imam samo eno kratko priporočilo za Svet. Cenim, kar ste povedali, ampak vseeno, ali lahko zagotovite da lahko v takšno simulacijo povabite ljudi, ki so bili dejansko v Mumbaju, kar bi vam dalo boljši vpogled v zadevo?

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. – Razprava je končana.

Pisne izjave (člen 142)

 
  
MPphoto
 
 

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (PSE), v pisni obliki. - (PL) Naraščajoča mobilnost državljanov EU zahteva, da se prilagodimo trenutnim načelom konzularne zaščite ob upoštevanju novih dejstev. Državljani EU morajo imeti dostop do zaščite in pomoči lastnih držav preko diplomatskih misij in konzulatov (člen 3 Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih in člen 1 Dunajske konvencije o konzularnih odnosih) ter v skladu z določbami Maastrichtske pogodbe tudi do dodatne diplomatske in konzularne zaščite zunaj meja Evropske unije, ki izhaja iz njihovega statusa državljanov EU. V praksi to pomeni, da imajo med bivanjem v tretji državi, v kateri država članica, katere državljan je ta oseba, nima zastopništva, vsi državljani EU pravico do diplomatske in konzularne zaščite s strani katere koli druge države članice v skladu z enakimi načeli, kot veljajo za državljane te države.

Na žalost pa je kritična situacija v Mumbaju po lanskoletnem bombardiranju razkrila pomanjkanje diplomatskih pisarn z vidika praktične uporabe odločitev Skupnosti glede varnosti državljanov EU. Več deset Evropejcev, vključno z delegacijo Evropskega parlamenta, ki je bila v tistem času v Indiji, je naletelo na administrativne ovire in nesorazmerno dolga čakalna obdobja za pridobitev kopij izgubljenih dokumentov. To je dokazalo, da ni enostavno izvesti koncepta evropske solidarnosti.

Ta pravica do diplomatske in konzularne zaščite v tretjih državah je ena glavnih lastnosti državljanstva Evropske unije. Države članice morajo storiti vse, kar je v njihovi moči, da bi zagotovile, da se izvaja na pravilen način ter zagotovile enakovredno obravnavo in skrb za vse evropske državljane

 
  
MPphoto
 
 

  Toomas Savi (ALDE), v pisni obliki. - V skladu s členom 20 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti ima „vsak državljan Unije na ozemlju tretje države, v kateri država članica, katere državljan je, nima predstavništva, pravico do zaščite diplomatskih ali konzularnih organov katere koli države članice pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za državljane tiste države“.

Konec novembra lani je bil naš kolega Ignasi Guardans Cambó v Mumbaju ravno v času terorističnih napadov in je bil priča številnim kršitvam Pogodbe s strani diplomatov nekaterih držav članic, saj so delali razlike med in diskriminirali državljane Evropske unije na osnovi njihove narodnosti.

Ravnanje diplomatov nekaterih držav članic v Mumbaju ni le kršilo pravic državljanov EU ampak tudi pokazalo na razlike v procesu vključevanja EU. Zato je bistvenega pomena, da EU razišče ta konkreten primer in sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi bo zagotovila, da se takšna situacija ne bo več ponovila.

Vesel bi bil, če bi Svet in Komisija lahko zagotovila strogo nadziranje izvajanja člena 20 Pogodbe in natančno preiskavo vsakega odstopanja.

 
Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov