Dobesedni zapisi razprav

Torek, 10. marec 2009 - Strasbourg

18. Otroci migrantov (razprava)

  Predsednica. − Naslednja točka je razprava o vprašanju Komisiji za ustni odgovor v zvezi z otroki migrantov, ki ga je pripravil Jan Andersson v imenu Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (O-0023/2009 – B6-0014/2009).

  Rovana Plumb, namestnica avtorja. – (RO) Najprej bi se rada zahvalila kolegom v Odboru za zaposlovanje in socialne zadeve ter sekretariatu Komisije za PES, ker so se zavzeli za to vprašanje o otrocih migrantov, o katerem danes razpravljamo na plenarnem zasedanju, saj ko govorimo o otrocih, govorimo o prihodnosti Evropske unije.

Obseg delovne migracije se še naprej povečuje, ne samo na globalni ravni, ampak tudi v EU. Migracija predstavlja dobro možnost za razvoj, hkrati pa prinaša tudi resne izzive tako v najbolj kot tudi najmanj razvitih državah članicah Evropske Unije. Lahko govorimo o pozitivnem vplivu migracije na ravni gospodarstva v državah, iz katerih prihajajo delavci migranti, saj je tako mogoče zmanjšati revščino in spodbuditi naložbe v človeške vire. Po drugi strani pa razmere otrok migrantov, ki ostanejo v matični državi, ko se starši izselijo, da bi našli delo v drugi državi, predstavljajo problem, ki v zadnjih dveh letih sproža zaskrbljenost v nekaterih državah članicah.

Čeprav obstajajo celovite politike za izboljšanje življenjskih pogojev in izobraževanja otrok migrantov, ki so se odselili v tujino skupaj s starši, je bilo manj pozornosti namenjene otrokom, ki ostanejo doma. Migracija staršev v tujino zaradi dela je socialni pojav s kompleksnim vplivom na dinamiko in delovanje družine, kot tudi celotne družbe. Otroci, katerih starši so šli v tujino zaradi dela, spadajo v ranljivo skupino, ki je ogrožena.

Celovitost tega vprašanja, njegovih vzrokov in posledic, njegove dinamike in načina, na katerega se učinkovito izvajajo predpisi na tem področju, kot tudi celovitost praks strokovnih delavcev, predstavljajo izzive ne le za oblasti, ampak tudi za civilno družbo. V zvezi s tem so masovni mediji in civilna družba v Romuniji predstavili študije, iz katerih je razvidno, da je v Romuniji več kot 350 000 otrok, katerih starši delajo v tujini, vključno s 126 000 otroki, pri katerih sta v tujino odšla oba starša.

Negativne posledice odhoda staršev čutijo otroci predvsem na psihološki ravni. Neposredne posledice odsotnosti njihovih staršev so lahko občutek potrtosti in pomanjkanje zanimanja za šolo ter izvenšolske dejavnosti. Eden izmed neposrednih posledic migracije staršev je dejstvo, da otrok ni deležen starševske ljubezni in potrebnega spremljanja njegovega normalnega razvoja.

V primerih, ko so starši odšli v tujino, otroci pa so ostali doma v varstvu ljudi, ki jim ne morejo nuditi čustvene in izobraževalne podpore, lahko vse te posledice negativno vplivajo na zdravje in psihološki razvoj otroka, lahko pa jih prisilijo tudi v vzorce obnašanja, ki niso značilni ali pa so neprimerni za otroke njihove starosti in so izpostavljeni za izkoriščanje in zlorabo s strani drugih otrok.

Kot mati in članica evropskih socialdemokratov, pozivam k spoštovanju pravic vsakega otroka, njihove upravičenosti do enakih možnosti, k vlogi države, kot tudi k naložbam, ki so potrebne za oblikovanje prihodnjih generacij. Prepoznavanje najbolj ranljivih, izključenih ali marginaliziranih otrok mora biti ključni cilj vseh raziskav, da bo tako mogoče zagotoviti dovolj podpore pri prizadevanjih oblasti za zaščito pravic vseh otrok.

Komisar Špidla, rada bi se vam iskreno zahvalila za vaš prispevek pri predvajanju video sporočila v sklopu Evropske konference, ki sem jo organizirala v Bukarešti prejšnji november v zvezi z vprašanjem otrok, ki so ostali sami doma.

Če upoštevamo celovitost tega vprašanja, predvsem v času trenutne gospodarske in socialne krize, ki je predvsem prizadela ranljive skupine, kamor spadajo tudi otroci, vas v imenu Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve sprašujem ali Komisija podpira izvedbo študije, s katero bi bilo mogoče oceniti obseg razmer in ali Komisija meni, da je vprašanje otrok migrantov le problem vlade v matični državi oziroma problem vlad v državah gostiteljicah, ki imajo koristi od migrantov na trgu dela.

  Vladimír Špidla, član Komisije. − (CS) Gospa predsednica, gospe in gospodje, obstajajo zaskrbljujoči znaki, ki kažejo na pojav relativno nove smernice v številnih državah članicah. Starši zapuščajo svoje matične države zaradi dela v drugi državi članici – tako imenovani „mobilni delavci“ – in puščajo svoje otroke doma v varstvu sorodnikov. Te rešitve naj bi bile le začasne, vendar se zdi, da pogostokrat postanejo dolgotrajnejše. Vprašanje, ali so rešitve za otroke, ki ostanejo doma, uradne ali neuradne, je odvisno od časovnega obdobja, v katerem nameravajo starši delati v tujin. Vendar pa po določenem času številni izmed teh otrok pogostokrat končajo v institucionalnem varstvu, saj svojci ne morejo več obvladati razmer zaradi finančnih, osebnih ali drugih praktičnih razlogov.

V državah članicah z najvišjo stopnjo izseljevanja ta pojav vsekakor ni nič neobičajnega. Pojav je dokumentiran, prav tako pa je privabil medijsko pozornost. Komisija je organizirala številne študije, ki bodo pomagale pri zbiranju dokazov in iskanju rešitev, čeprav je mogoče takšne rešitve izvajati le na domači ravni. Trenutno še nimamo dovolj zanesljivih podatkov, na osnovi katerih bi lahko razumeli naravo, strukturo in glavne oblike tega pojava, čeprav so dokazi že dovolj zaskrbljujoči, kot sem povedal. V okviru odprte metode usklajevanja na socialnem področju predstavlja prednostno nalogo boj proti revščini in socialni izključenosti. Države članice morajo okrepiti preventivne ukrepe in se osredotočiti na najbolj ranljive družine. V konkretnem smislu to pomeni podpiranje projektov za krepitev družin in podpiranje otroških dodatkov za družine v težkih razmerah, da bi tako lahko preprečili ločevanje otrok od staršev že v rani mladosti.

Drugi vidik, ki ga moramo upoštevati, je dejstvo, da se na ta pojav pogostokrat gleda kot na negativno posledico mobilnosti delavcev. Komisija si v sodelovanju z mrežo EURES prizadeva kar najbolje pomagati tistim družinam, v katerih morajo zaradi mobilnosti staršev otroci sami ostajati doma, ter posredovati iskalcem zaposlitev in družinam informacije v zvezi z življenjskimi pogoji in pogoji zaposlovanja v državah EU. Takšen pristop lahko prispeva k blaženju negativnih posledic tega pojava, o katerem danes povsem upravičeno razpravljamo.

  Marie Panayotopoulos-Cassiotou, v imenu skupine PPE-DE. – (EL) Gospa predsednica, moja politična skupina je aktivno sodelovala pri pripravi tega predloga in je popravila besedilo, tako da ne prikriva več hinavščine v zvezi z izkoriščanjem delavcev iz tretjih držav.

Vemo, da starši otrok iz držav članic, ki delajo v kateri koli drugi državi, prejemajo otroški dodatek. Vemo, da države, ki imajo dvostranske odnose, lahko vzdržujejo družinske stike. Zakaj se torej ta pojav, za katerega komisar pravi, da ga ni mogoče izmeriti, širi? Imamo filme, imamo dokumentarce, ki so bili predvajani na televiziji povsod po svetu, vključno iz Romunije, Ukrajine in drugih držav. Eden takšnih filmov je bil predvajan v Parlamentu in videli smo lahko razmere.

Zato ni pošteno od nas, če trdimo, da nimamo dokazov. Ni pošteno od nas, če rečemo, da ne gre za družino in da so zaradi tega zapuščeni otroci. Obstaja družina, ne obstajajo pa ustrezni dvostranski odnosi in sporazumi, v katere bi bili vključeni starši, da le ti ne bi zapuščali svojih otrok, prav tako pa Evropska unija ne pomaga tem državam pri izgradnji infrastrukture, s katero bi lahko otroke, ki se znajdejo v takih okoliščinah, lahko rehabilitirali, ne da bi morali te travme nositi s sabo celo življenje.

Menim, da moramo tudi mi dvigovati ozaveščenost med starši, ki prihajajo delat v naše države. Če nas boli en del telesa, nas boli celo telo. Če nekateri izmed naših soljudi, predvsem otroci, trpijo v naših sosednjih državah, bomo kasneje doživeli, da bodo prišli k nam z nasilnejšimi metodami in jih bomo morali zapreti v naše zapore.

  Inger Segelström, v imenu skupine PSE. – (SV) Gospa predsednica, komisar Špidla, najprej bi se rada zahvalila komisarju za njegov odziv in odboru za pobudo. Končno je le prišlo do obravnave tega vprašanja v Parlamentu. Z Lizbonsko pogodbo bodo vprašanja, ki se nanašajo na otroke, postala cilji znotraj EU in bodo temeljila na pravni podlagi. Ped enim letom je, v pričakovanju Pogodbe, Parlament sprejel tudi strategijo o otrocih.

Prav škandalozno je, da kdo sploh pusti otroke, da živijo sami. Seveda sta mati in oče lahko prisiljena v to, da si poiščeta delo ali zatočišče, vendar moramo poslanci EP prevzeti odgovornost pri sprejemanju takšni pravil, na primer, v skladu s katerimi azil prejme le prosilec, ne pa tudi njegova družina, saj najpogosteje bežijo ravno moški, ženske in otroci pa ostanejo zapuščeni doma. Ali ko delodajalci uvažajo delovno silo in ne vprašajo oziroma jih ne zanima, če so doma otroci oziroma ignorirajo dejstvo, da je temu tako. Zato popolnoma podpiram zahteve skupine socialdemokratov v Evropskem parlamentu, ki jih je izrazila v svojem vprašanju. Ocena učinka je nujna in potrebna zahteva. Komisija mora ukrepati na podlagi raziskav, ki jih je zahteval sam komisar, in to hitro.

Zagotovljene morajo biti boljše informacije o pravicah in šolanju otrok. Prav tako moramo zagotoviti informacije in zagotoviti, da bodo otroci, ki živijo v takšnih razmerah, deležni pomoči. Vključiti moramo vpletene stranke in nevladne organizacije, ter pripraviti predloge. Prav tako bi lahko bila v delo, ki ga je opisal komisar, vključena relativno nova skupina osamljenih otrok beguncev. Otroci morajo odrasti ob toplini in negi, in niso nekaj, da bi lahko nadziral trg. Politiki imamo dolžnost, ki jo moramo tudi sprejeti, torej nam zagotovite vključitev vprašanj, povezanih z otroki, v prevladujočo usmeritev in zagotovite nam ocene učunkov na otroke v zvezi s tem velikim problemom. Drugače se bomo morali sramovati ob soočenju z naslednjo generacijo.

  Jean Lambert, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospa predsednica, rada bi se zahvalila komisarju za njegovo pripravljenost, da je podprl raziskave in razširjanje informacij na mreži EURES, da bi bilo mogoče zagotoviti boljše informacije posameznikom o družinskih pravicah in pravici do združitve družine. Kolegi so izpostavili vprašanja o tem, zakaj ljudje sploh čutijo potrebo, da bi se odselili in iskali delo. Seveda je potreba po povečanju napredka pri boju proti revščini v Evropski uniji zelo pomembno vprašanje. Pri tem si želimo hitrega napredka, kamor je zajeto vprašanje minimalnega dohodka, da bodo ljudje lahko živeli dostojno življenje.

Vendar se moramo vsi zavedati, da številni starši, ki se selijo, to počnejo zaradi tega, ker menijo, da je to najbolje za njihove otroke, da bi jim zagotovili najboljše možnosti. Dejansko pogostokrat žrtvujejo svoje kariere, svojo izbrano pot, da bi poskusili to doseči. Ko poskušamo določiti probleme otrok, pri tem ne smemo demonizirati staršev, ki se selijo.

  Alessandro Battilocchio (PSE). – Gospa predsednica, Evropska komisija bi morala več pozornosti posvetiti temu problemu. Kot so večkrat izpostavili UNICEF in druge organizacije, ta problem prizadene veliko otrok v svetu in v Evropi.

Razmere v katerih so socialna in gospodarska tveganja še večja zaradi odsotnosti staršev, ki ne morejo zadovoljiti otrokovih potreb glede nege in vzgoje, lahko pripeljejo do še večje ranljivosti. Glavno odgovornost za razvoj otroka nosijo starši; in starši so, če izpolnjujejo svoje obveznosti, upravičeni do prejema potrebne podpore s strani skupnosti in lokalnih oblasti, ki pa si pogostokrat premalo prizadevajo, da bi izpolnile obveznosti. Zato od Komisije pričakujemo konkretna dejanja v zvezi s tako pomembnim področjem.

  Flaviu Călin Rus (PPE-DE) . – (RO) Glede na študije, ki sta jih opravila UNICEF in združenje „Socialne alternative“, je v Romuniji približno 350 000 otrok, ki imajo vsaj enega starša v tujini, medtem ko je 126 000 otrok, ki imajo v tujini oba starša. Te ugotovitve so zaskrbljujoče. Verjamem, da je mogoče te razmere izboljšati s sprejetjem naslednjih ukrepov:

1. Nacionalne vlade matičnih držav migrantov in vlade držav, ki sprejemajo delovno silo, morajo skupaj z Evropsko komisijo pripraviti skupen program, ki bo delavcem migrantom omogočal dostop do posebnega varstva otrok, šol in izobraževalnega sistema, kot tudi jezikovnih tečajev. Te storitve morajo biti dostopne vsem segmentom delavcev migrantov.

2. Evropska komisija mora, skupaj z vladami držav, v katerih so migranti zaposleni, pripraviti strategijo za zagotavljanje določenih sredstev delodajalcem, da bodo lahko tudi oni ponudili zaposlenim paket posebnih storitev, ter tako delavcem migrantom omogočili, da bodo lahko v države, kjer delajo, pripeljati tudi svoje otroke.

Menim, da bi ta ukrepa prispevala k usklajenemu razvoju in rasti teh otrok, saj tudi oni predstavljajo prihodnost Evrope.

  Gabriela Creţu (PSE) . – (RO) Rada bi izpostavila eno stvar. Tok delovne sile, o katerem govorimo, teče iz manj razvitih v bolj razvite države EU.

Običajno obstaja mnenje, da možnost za dostop do trga dela v razvitih državah predstavlja veliko prednost in veliko število tistih, ki se vrnejo nazaj v matične države, se v razpravah vedno omenja kot argument, ki govori temu v prid. Vendar tu prikazana dejstva kažejo na drug vidik: poleg prednosti, ki izhajajo iz nižjih stroškov dela, razvite države eksternalizirajo tudi nekatere povezane stroške. Gre za znatne stroške, ki jih krijejo skupnosti in države, iz katerih prihajajo delavci.

V tem pogledu na kohezijske in solidarnostne politike med državami članicami ne smemo gledati kot na nesebično dejanje bogatih, ki delajo v korist revnih. Te politike so nujno potrebne, saj predstavljajo pravična dejanja, ki zagotavljajo, da Evropska unija ohranja svoje vrednote in vzdržuje naklonjenost svojih državljanov do teh vrednot.

  Nicodim Bulzesc (PPE-DE). – Gospa predsednica, v sklopu te razprave želim izkoristiti priložnost in poudariti drug vidik, povezan z že omenjenimi vprašanji. Nedavno sem bil poročevalec v senci za skupino PPE-DE za poročilo o izobraževanju otrok migrantov. Poročilo je temeljilo na sporočilu Komisije z naslovom „Migracija in mobilnost: izzivi in priložnosti za izobraževalne sisteme EU“.

Ta dokument je zelo dobro strukturiran in zelo dobro povzema težave, ki se nanašajo na migracijo in izobraževanje. Vendar pa pri tem ni bil upoštevan en vidik: razmere tisočih otrok v Evropi, ki so jih doma pustili starši in odšli na delo v druge evropske države, ki jih običajno imenujemo „migracijske sirote“ in jih je skoraj 350 000 v moji državi.

Komisiji sem na to temo že predložil pisno vprašanje, vendar bi rad izkoristil to priložnost in še enkrat zastavil to vprašanje. Torej, komisar, poveste nam prosim, ali je Komisija mnenja, da je to le zadeva za nacionalne vlade, ali na tem področju potrebujemo tudi ukrepanje Evrope? Če potrebujemo, kako je ali bi ukrepala Komisija, da bi pomagala tem otrokom v obdobju šolanja?

  Silvia-Adriana Ţicău (PSE). – (RO) V Romuniji imamo pregovor: Dobro vzgojen človek je svojih prvih „sedem let preživel doma“. Majhni otroci morajo biti pri svoji družini, kjer so deležni neposrednega nadzora in nege staršev. Starši, ki se odločijo, da bodo začasno delali v drugih državah, morajo biti deležni pomoči pri čim prejšnjem združevanju družine.

V številnih državah članicah šole ponujajo možnosti za učenje jezika, ki se uporablja v državi prebivališča. V nekaterih državah članicah so lahko družine, ki so tam prebivale nezakonito, uredile svoj pravni položaj, če so otroke registrirale v šolo, pri tem pa so prejele celo socialno stanovanje.

Otroci so izjemno pomembni za družbo in naša dolžnost je, da jim zagotovimo pogoje, ki omogočajo skladen razvoj. Formalna izobrazba, ljubezen, vključevanje otrok v družbo, so temeljni pogoji, da bo lahko socialna Evropa zagotovila enake možnosti vsem svojim državljanom.

Gospe Plumb čestitam za pobudo. Gre za aktualno temo, ki je zelo pomembna za prihodnost. Čestitam.

  Anna Záborská (PPE-DE). – (SK) Ko delavci migrirajo, otroci zelo pogosto postanejo žrtve izboljšanih premoženjskih razmer njihovih družin. Bivša Češkoslovaška republika je doživela velik val izseljevanja v obdobju med obema vojnama, predvsem v Združene države Amerike. Vendar je v tem primeru šlo za migrante, ki so doma živeli v izjemni revščini. Tudi če so otroci začasno ostali v varstvu le enega starša, je to bilo le za omejen čas.

V današnji potrošniški družbi in ko so ogroženi družinski odnosi, obstaja veliko več tragičnih primerov. Staršev k delu v tujini pa pogosto ne spodbudi skrajna revščina. Večkrat se zgodi, da se eden ali noben od staršev nikoli ne vrne in jim je vseeno za usodo otrok, katerih najboljše upanje je, da zanje skrbijo tesni sorodniki.

To bi morali upoštevati tudi v politiki regionalnega razvoja, prav tako pa bi si morali prizadevati za odpravo regionalnih variacij, predvsem v novih državah članicah.

  Vladimír Špidla, član Komisije. − (CS) Gospe in gospodje, ta razprava je jasno pokazala, da je to pomembna tema, na kateri moramo delati, ne glede na to ali nam je v tem trenutku na voljo dovolj podrobnih informacij, na podlagi katerih bi lahko sprejeli končno stališče. Nenazadnje so dejstva, ki so nam znana, dovolj prepričljiva in jasna, da moramo to vprašanje obravnavati in aktivno pristopiti k reševanju. Povedal sem, da je Komisija že pripravila nekaj študij, ena izmed njih bo dokončana do konca tega leta. Prav tako je jasno, da morajo glavni del odziva in glavni del ukrepanja nositi države članice, saj je družinska politika predvsem stvar držav članic. Nedvomno obstajajo možnosti za samo EU, saj se vprašanja, ki se nanašajo na delavce migrante, nanašajo tudi na njeno socialno varnost, transfer socialnih prispevkov in številna druga področja. Moj odgovor na vaše vprašanje se torej glasi, da je to predvsem zadeva držav članic, vendar mora pri tem po mojem mnenju pomembno sodelovati tudi EU.

  Predsednica. − Prejela sem en predlog resolucije⁽¹⁾, predložene v skladu s členom 108(5) Poslovnika.

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 12. marca 2009.

(1) Glej zapisnik.