Dobesedni zapisi razprav

Torek, 10. marec 2009 - Strasbourg

20. Večletni načrt za obnovo staleža modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je razprava o predlogu Uredbe Sveta o vzpostavitvi večletnega načrta za obnovo staleža modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju (COM(2009)0093 – C6-0081/2009 – 2009/0029(CNS))

  Philippe Morillon, predsednik Obora za ribištvo. – (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, odločitev Parlamenta, da sprejeme zahtevo Sveta za obravnavo po nujnem postopku v zvezi s tem je bila soglasna, tako v Odboru za ribištvo prejšnji teden, kot danes zjutraj tukaj na plenarnem zasedanju.

Seveda vsi vemo, da mora Evropska unija spoštovati zaveze, ki jih je prejšnji november v Marakešu dala pristojna mednarodna komisija, ICCAT. Posebej moramo v praksi izvajati priporočila, ki jih je sprejela ta organizacija, da bi tako lahko omejili vedno prisoten problem prekomernega ulova modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju in odpravili resno tveganje za obstoj vrste v prihodnje, s tem pa tudi za samo ribiško industrijo.

Dva moja kolega v Odboru za ribištvo, gospa Fraga Estévez in gospod Romeva i Rueda, sta bila v Marakešu in bosta o tem tudi spregovorila med razpravo. Sam bi vas rad spomnil na dejstvo, da je ta tema za naš odbor zelo pomembna in s tem je poudarek tudi na glavnih vidikih skupne ribiške politike: upravljanje virov, upravljanja plovil, upoštevanje mednarodnih, regionalnih in dvostranskih sporazumov, tehničnih ukrepov, predvsem pa spremljanje, o čemer bom kmalu spregovoril. To pomembno vprašanje je po našem mnenju preskus kredibilnosti skupne ribiške politike.

Zaradi tega očitno ni bilo nobenega dvoma, da se je treba pred začetkom izvajanja novega načrta oživitve posvetovati z Evropskim parlamentom.

Zato sem vesel, da je Komisija izbrala edino pravno in politično sprejemljivo pot za izvajanje priporočil ICCAT, in sicer, predložila je predlog za uredbo v sedanji obliki na osnovi člena 37 Pogodbe.

Prevzem zavez v pravo Skupnosti, ki jih je dala Komisija v imenu Evropske unije glede regionalnih ribiških organizacij, je zahtevno in neprotislovno delo in vztrajati moramo, da se vedno izvaja pod demokratičnim nadzorom te institucije.

Zelo sem zadovoljen z različnimi predlaganimi ukrepi, saj so, čeprav so dokaj omejevalni za naše upravljavce, ustrezni glede na izzive in rad bi poudaril, da med najpomembnejše ukrepe nedvomno spadajo tisti, ki se nanašajo na nadzor, saj vsekakor drži, da noben načrt obnove ne more biti učinkovit brez nadzora.

Zato sem vam hvaležen, komisar, za ta predlog in upam, da boste pokazali prav toliko odločnosti tudi pri dejanskem izvajanju načrta, po tem, ko bo potrjen v Svetu, kot ste jo pri doseganju zadovoljivega dogovora z ICCAT.

  Joe Borg, član Komisije. − Gospod predsednik, najprej bi rad izpostavil pomembnost, ki jo Komisija daje trajnosti staleža modroplavutega tuna in ribolova, pa tudi pomembne vloge Evropskega parlamenta v tem postopku.

V okviru načrta za obnovo staleža vzhodnega modroplavutega tuna 2006 in na podlagi ocene njegovega izvajanja v sezonah ribolova 2006, 2007 in 2008 in ob upoštevanju novega znanstvenega mnenja, se je ICCAT odločila, da bo sprejela nov načrt za obnovo. Znanstveni odbor ICCAT je jasno izrazil svoje stališče, da načrt za obnovo za leto 2006 ne zadostuje za obnovo staleža in je ponovno navedel svojo zaskrbljenost v zvezi z ravnjo TAC ter prekomernim ribolovom.

Poleg tega so pogodbene stranke ICCAT ugotovile nekatere napake pri izvajanju načrta za leto 2006 in so se zaradi tega odločile za sprejetne novega načrta. Ta načrt obravnava zaskrbljenost znanstvenega odbora in sicer z opaznim zmanjšanjem ravni TAC in uvajanjem novih ukrepov, ki se nanašajo ribolovne in ribogojne zmogljivosti.

Prav tako je treba omeniti, da na pobudo Evropske skupnosti, novi načrt za obnovo uvaja obveznost letnih ribolovnih načrtov na ravni ICCAT. To je učinkovit instrument, s katerim se je mogoče izogniti prekomernemu ribolovu z identificiranjem plovil, daljših od 24 metrov, ki lovijo modroplavutega tuna in z določanjem posameznih kvot zanje. Prepričan sem, da predstavlja uvedba letnega ribolovnega načrta ključno orodje pri zagotavljanju, da se bodo kvote v celoti upoštevale.

Nov načrt za obnovo prav tako izboljšuje obstoječega in uvaja nove nadzorne ukrepe za obravnavo tistih napak, ki so jih ugotovile pogodbene stranke in na katere se je skliceval Philippe Morillon.

Glavni ukrepi, ki so bili uvedeni v novem načrtu za obnovo, so znatno znižanje TAC in sicer s 27 500 ton na 22 000 ton v letu 2009 in dodatno znižanje na 19 950 ton v letu 2010 in 18 500 ton v letu 2011. Kvota ES za leto 2009 se je s tem znižala na 12 406 ton iz 15 614 ton, predvidenih v načrtu za leto 2006. V vseh teh letih so skrajšane sezone ribolova, predvsem za plovila z zaporno plavarico, na katera odpade velik del tega ribolova. Ukrepi za zamrznitev in zmanjšanje ribolovnih in ribogojnih zmogljivosti so povsem novi in ključni del novega načrta. Presežne zmogljivosti so že nekaj opredeljene kot ključno gonilo za prekomerni ribolov. Čas je, da to vprašanje sedaj primerno obravnavamo, pri tem pa mora sodelovati Skupnost, pa tudi druge članice ICCAT.

Uvedba ribolovnih načrtov, ki sem jih že omenil, so drugi ukrep. Poleg tega so prilagojena odstopanja od minimalnih velikosti. Na Atlantiku plovila s pelagičnimi vlečnimi mrežami niso več upravičena do odstopanj, medtem ko so bila odstopanja za priobalni mali ribolov odpravljena, razen v enem primeru. Prejšnja odstopanja se nanašajo le še na plovila za prevoz vabe. V Sredozemlju je sedaj do odstopanj upravičen priobalni mali ribolov. Nadzorni ukrepi so poostreni, predvsem v zvezi s skupnimi ribolovnimi operacijami, sprejetje splošne prepovedi pretovarjanja na morju in uvedba regionalnega programa opazovanja ICCAT.

Stanje vzhodnega modroplavutega tuna je izjemo resno. Proces za obnovo je ogrozilo preseganje kvot, pomanjkanje skladnosti, predvsem v zvezi z zbiranjem in posredovanjem podatkov. Vendar sem prepričan, da naš sporazum glede hitrega sprejetja ukrepov za odpravo prekomernega ribolova in za zagotavljanje strogega upoštevanja ukrepov ICCAT, lahko spremeni razmere in zagotovi obnovo staleža modroplavutega tuna na trajnostno raven.

Zagotoviti moramo, da v prihodnje ne bo več prišlo do podobnih okoliščin, kot so nastopile prejšnje leto. To lahko najbolje dosežemo tako, da Svet hitro sprejme nov načrt za obnovo staleža modroplavutega tuna. Zato se moramo izogniti vsaki zamudi pri sprejemanju te uredbe, predvsem če želimo zagotoviti verodostojnost Skupnosti na mednarodni ravni in spodbuditi proces obnove tega staleža. Prepričan sem, da ta načrt, če bo v celoti upoštevan, predstavlja realno možnost za postopno obnovo staleža modroplavutega tuna. Posledično je potrebno takojšnje odločno in učinkovito ukrepanje na ravni Evropske skupnosti.

Komisija je trdno zavezana, da bo po sprejetju načrta tesno sodelovala z državami članicami in drugimi pogodbenicami ICCAT, da bi tako zagotovila in natančno spremljala popolno izvajanje načrta za obnovo.

Na koncu želim izraziti zadovoljstvo nad konstruktivnim pristopom in sodelovanjem Evropskega parlamenta pri obravnavi te občutljive teme, kar je odražalo naš skupni interes in zavezanost za zagotavljanje, da bodo ribiška politika Skupnosti in naše mednarodne obveznosti v celoti spoštovane.

  Carmen Fraga Estévez, v imenu skupine PPE-DE. – (ES) Gospod predsednik, moja politična skupina je glasovala za nujni postopek v zvezi z načrtom za obnovo staleža modroplavutega tuna, saj je ključnega pomena, da začnejo novi ukrepi veljati že pred aprilom, ko se začne lov.

Prav tako bi rada vse spomnila, da modroplavutega tuna ne bo rešil noben načrt za obnovo dokler ne bo prišlo do zmanjšanja ribolovnih zmogljivosti, na čelu z nekaterimi flotami Skupnosti, ki so dobro poznane in so se v zvezi s tem več let omenjale. Zadevne države so v vseh teh letih dopuščale, da se je število njihovih plovil neizmerno povečalo, medtem ko je Evropska komisija to nemo opazovala. Zato smo se znašli v tem položaju, ko skoraj ni mogoče več najti izhoda.

Ko je bil leta 2007 potrjen trenutni načrt, sem predložila spremembo, ki jo je Parlament sprejel, Komisija pa jo je vključila v končno besedilo, in države članice obvezuje, da predložijo ribolovne načrte, iz katerih je razvidno, da so bile zmogljivosti njihovih flot prilagojene dodeljenim kvotam.

Kljub temu je bilo treba v letu 2008 ribolov ponovno predčasno prekiniti, celo prej kot predhodnje leto, ko smo ugotovili, da je bila praktično celotna kvota Skupnosti porabljena v le nekaj tednih; to pomeni, da je bil rezultat še slabši.

Člen 5 novega načrta za obnovo sedaj države članice s presežkom zmogljivosti zavezuje, da do leta 2010 odpravijo vsaj 25 % teh zmogljivosti. Poleg tega, da se mi to zmanjšanje zdi neverjetno blago v primerjavi s presežkom, imam tudi veliko pomislekov, ali bosta Komisija in Mednarodna komisija za ohranitev atlantskega tuna (ICCAT) zmožni uveljaviti to obvezo, glede na jasno pomanjkanje politične volje, ki je v vpletenih državah članicah več kot očitno.

Zato prosim komisarja, naj nam tu in sedaj zagotovi, da pomanjkanje politične volje tokrat ne bo odvrnilo Komisije, da bo Komisija odločneje ukrepala in ne le prekinila ribolova to pomlad.

  Rosa Miguélez Ramos, v imenu skupine PSE. – (ES) Gospod predsednik, predlog Uredbe Sveta o vzpostavitvi večletnega načrta za obnovo staleža modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju v praksi uveljavlja zavezujočo odločitev Mednarodne komisije za ohranitev atlantskega tuna (ICCAT), ki je bila soglasno sprejeta na letnem sestanku novembra 2008.

Kot je bilo navedeno, mora ta uredba začeti veljati pred začetkom sezone ribolova v aprilu, kar pomeni, da mora biti to obvezno posvetovanje Evropskega parlamenta opravljeno na tem plenarnem zasedanju. Radi bi dosegli učinkovit političen sporazum s Svetom glede te teme, ki je po našem mnenju zelo pomembna in ji moramo posvetiti vso pozornost. Prav zaradi tega je Odbor za ribištvo Parlamenta soglasno glasoval za nujni postopek.

Namen letnih ribolovnih načrtov, skrajšanje sezone ribolova, okrepitev nadzornega sistema, drstitvena območja v Sredozemlju in prisotnost opazovalcev ICCAT pri ribolovu tunov z zaporno plavarico in na ribogojnicah tunov, vseh ukrepov, vključeni v uredbo, je zagotoviti skladnost s sprejetimi upravljalskimi ukrepi in zagotoviti sledljivost v vseh fazah. Menim, da bodo učinkoviti.

Vsaka pogodbenica – mislim, da je to treba izpostaviti – bo morala predložiti ribolovni načrt za ribiške ladje in mrežne pregrade, ki lovijo modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju, v katerem so navedena med drugim pooblaščena ribiška plovila, daljša od 24 metrov, in ukrepe, s katerimi bo mogoče zagotoviti, da kvote ne bodo presežene.

Drug pomemben ukrep, ki bo sprejet, je skrajšanje ribolovne sezone in podaljšanje obdobij prepovedi ribolova za plovila z zaporno plavarico, parangalke, plovila za ribolov tuna z ribiško palico in plovil, ki lovijo s panulo, plovila s pelagičnimi vlečnimi mrežami in rekreacijski ribolov. Prav tako so pomembni prilagoditveni načrti za države s presežnimi kapacitetami flot in ribogojnic za tune.

Gospe in gospodje, v zadnjih dneh sem veliko prebrala o tunu in v tem kratkem času, ki nam je na voljo, bi rada izpostavila nekaj vprašanj.

Poleg skoraj neobstoječega upravljanja, s katerim bi bilo mogoče nasprotovati sočasnim interesom ribiških narodov in visokem povpraševanju na trgu, k zelo negotovemu položaju modroplavutega tuna, ki je zelo ogrožena vrsta, prispevajo še drugi najrazličnejši dejavniki.

Dejstvo je, da se v Evropski uniji, oziroma treh državah članicah (Francija, Španija in Italija) skupaj, opravi polovico svetovnega iztovarjanja modroplautega tuna. Zato je ključnega pomena, da Evropska unija ICCAT predloži statistične podatke, ki so primerljivi z ribolovnimi statistikami, tudi zaradi tega, ker so statistični podatki bistveni, če želimo opraviti raziskave, s katerimi bo mogoče odgovoriti na potrebe ali vprašanja, ki se porajajo danes v zvezi z biologijo in ekologijo modroplavutega tuna, kar predstavlja velik izziv za znanstvene raziskave.

Če želimo ohraniti to vrsto, se moramo o njej naučiti kaj več. Zaradi tega so po mojem mnenju vse dejavnosti, povezane z zbiranjem podatkov in statistik še posebej pomembne.

  Raül Romeva i Rueda, v imenu skupine Verts/ALE. – (ES) Gospod predsednik, prišel je čas, da odkrito spregovorimo. To, kar imamo tukaj, ni načrt obnove; prej bi rekel, da je to smrtna obsodba.

Pomanjkanje smisla za politično odgovornost na strani nekaterih vlad in Komisije, poleg nekakšne zaslepljenosti na strani samega sektorja, nas je pripeljalo do scenarija, po katerem se moramo vprašati, ne ali bomo lahko pripomogli k obnovitvi staleža, ampak ali ne bomo več videli tunov v naših morjih in oceanih. Pa tu ne govorim o desetletju, ampak največ petih letih.

S tega vidika bi morali Mednarodno komisijo za ohranitev atlantskega tuna dejansko poimenovati Mednarodno komisijo za ulov vseh tunov.

Vlade in Komisija so gluhe za priporočila znanstvenikov, ki jih nenehno opozarjajo na propad in upajo, da bodo izzvali ustrezen politični odziv, ki pa ga žal ni. Posledica takšnega pristopa – nehajmo se slepiti – je še en korak proti prepadu.

Sedaj, ko smo dosegli to točko, se bojim, da nam je ostalo le malo možnosti za rešitev tunov, vendar pa nam ena še ostaja: prizadevati si moramo, da bi tuna vključili na seznam CITES kot ogroženo vrsto in tako s prepovedjo komercialne uporabe zagotovili njegovo prihodnost.

  Iles Braghetto (PPE-DE). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, pozdravljam priložnost, da lahko z vso potrebno nujnostjo razpravljamo o ukrepih, ki jih bomo sprejeli za zaščito staleža modroplavutega tuna in postopno zmanjševanje kvot, ki jih določi ICCAT.

Evropska unija mora trdno stati za svojo zavezo, da bo podprla načrt obnove, določen v Marakešu, ki bo dopolnjen z nadzorom držav članic z namenom preprečevanja nezakonitega ribolova tunov. Glede na zadnje novinarske raziskave, objavljene na televiziji in v tisku, je ta oblika še posebej razširjena v Sredozemlju. Nadalje mora Evropska unija odpreti temo nepoštene konkurence držav na južnih obalah Sredozemskega morja v ustreznih krajih.

Predvsem pozdravljam naslednje vidike predlagane uredbe: odločitev o uskladitvi ribolovnih zmogljivosti in dodeljenih kvot; zavezo o zagotavljanju informacij on izvajanju ustreznih letnih ribolovnih načrtov v zahtevanih rokih; program vzajemne mednarodne inšpekcije, ki bo zagotavljala učinkovitost načrta obnove in predpise za športni in rekreacijski ribolov. Povedano z drugimi besedami, strožji in zahtevnejši načrt, kot smo ga imeli v preteklosti, s katerim bomo lahko uredili pomembno ribiško dejavnost

  Ioannis Gklavakis (PPE-DE). – (EL) Gospod predsednik, osnutek uredbe o ohranitvi modroplavutega tuna v Atlantiku in Sredozemskem morju, ki ga nocoj obravnavamo kot nujno zadevo, omogoča zmanjšanje kvot do leta 2011, ribolovne omejitve na določenih področjih in v določenih obdobjih, novo najmanjšo velikost, restriktivne ukrepe glede športnega in rekreacijskega ribolova, zmanjšanje ribolovnih zmogljivosti in zmogljivosti ribogojnic, okrepljene kontrolne ukrepe in uporabo mednarodnega skupnega inšpekcijskega programa Mednarodne komisije za ohranitev atlantskega tuna (ICCAT), da bi tako zagotovili učinkovitost načrta.

Strinjam se z duhom uredbe, saj je prekomerni ulov tun povzročil nevaren upad staleža. Ne smemo pozabiti, da je Komisija v zadnjih dveh letih uvedla pospešeno prepoved ribolova tunov pred koncem ribolovne sezone, saj je bilo ugotovljeno, da je bil ulov v nekaterih državah članicah do 200 % nad načrtovanim, s čimer so bili očitno oškodovani tisti, ki niso kršili zakonov, vendar so morali prav tako nehati loviti tune.

Vendar pa me v tem predpisu motita dve točki:

Prva je tesen časovni okvir, ki so ga države članice predvidele za prilagoditev svojih ribolovnih praks. Priporočilo ICCAT predvideva, da bo leto začetka uporabe leto 2010, medtem ko uredba predvideva uveljavitev v letu 2009, torej letos, zdaj. Časovni okvir je zelo tesen, zato se bojim, da bomo naleteli na probleme.

Druga pa je povečan strošek okrepljenega inšpekcijskega programa, ki ga bodo nosile države članice. Mogoče bi bilo treba preveriti možnost pomoči Skupnosti na tem področju.

  Sebastiano Sanzarello (PPE-DE). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, na podlagi povedanega lahko vidimo, da načrt ICCAT še ni bil v celoti izveden. To pomeni, da je treba načrt, ki ureja načine lovljenja tunov, ki se med seboj zelo razlikujejo, od zapornih plavaric, do tradicionalnega načina z uporabo fiksnih mrež, še podrobneje uskladiti, preden ga bo možno v celoti uporabljati. Razlikovati moramo med lovljenjem primerkov brez razlikovanja, kot je to v primeru lovljenja z zapornimi plavaricami – kar je še huje, če flote presežejo omejitve, presežejo kvote, ki niso dovolj dobro nadzorovane, na kar so opozorili nekateri – in tradicionalnim načinom z uporabo fiksnih mrež. Fiksne mreže že po sami definiciji onemogočajo iskanje plena: z uporabo tega sistema ribolovna sezona dejansko traja 50 do 60 dni.

Pri izdaji novih predpisov mora ICCAT upoštevati to raznolikost ribolovnih sistemov. Upoštevati je treba tudi, da je sistem lovljenja tunov s fiksnimi mrežami kulturna in zgodovinska dejavnost, ki ne poškoduje okolja in zagotavlja zaposlitev več tisoč ljudi. Prav tako verjamem, da bi moral UNESCO razmisliti o zaščiti tega sistema ribolova, saj je pomemben s kulturnega vidika, prav tako pa vpliva na gospodarstvo in delovna mesta. Zato menim, da bi moral ICCAT v svoje programe vgraditi dodatne kontrolne sisteme: ne bi smeli dovoliti prestrezanja tunov brez razlikovanja preden pridejo v Sredozemsko morje; ne bi smeli dovoliti, da tovrsten način lovljenja poteka v Sredozemskem morju, in sicer zaradi komercialne vrednosti modroplavutega tuna. Naj za konec povem, komisar, da niso zaman diplomatska prizadevanja za omejitev ribolova v Sredozemskem morju za države na obalah Sredozemskega morja – ki drugim prepovedujejo, da bi ribarile v teh vodah – saj je interes teh držav ohranitev staleža v Sredozemskem morju in zagotovitev prihodnosti svoji ribolovni dejavnosti.

  Joe Borg, član Komisije. − Gospod predsednik, najprej naj se zahvalim poslancev za vse pripombe in ugotovitve, izrečene v tej razpravi, pa tudi za to, ker so sprejeli zahtevo po nujni obravnavi. Kot sem že na začetku povedal, je treba ukrepe, o katerih so se dogovorili v Marakešu, nemudoma prevzeti, da bi začeli veljati že na začetku letošnje ribolovne sezone.

To bo vsekakor preskus naše sposobnosti, da prikažemo zavezanost k ohranitvi trajnosti tega endemičnega staleža. Ne morem vam povedati, kako pomembno je, da pogodbene stranke, ne le naši ribiči, spoštujejo na novo dogovorjene ukrepe. To je edini način za zagotovitev možnosti preživetja staleža. Če novega načrta obnove ne bodo upoštevali, bo imelo to hude posledice in bo povzročilo uničenje staleža.

Glede teme, ki jo je načela gospa Fraga Estévez, se ne bi mogel bolj strinjati, saj je za uspeh vsakega obnovitvenega načrta potrebno zmanjšanje zmogljivosti, predvsem pri lovljenju z zapornimi plavaricami, ki povzroča največji pritisk na stalež modroplavutega tuna. S tega vidika naj omenim dejstvo, da smo se lani dogovorili o paketu za prestrukturiranje, ki ga je sprožila kriza z gorivom, zaradi česar spodbujamo države članice, naj ta paket za prestrukturiranje uporabljajo in z njegovo pomočjo zmanjšajo flote, predvsem tiste, ki za ribolov uporabljajo zaporne plavarice. Slišimo nekatere spodbudne novice glede ene konkretne države članice, namreč Francije, ki nekatere ribiče spodbuja, naj vzamejo iz uporabe svoja plovila in s tem zmanjšajo zmogljivosti.

K temu pa je treba spodbuditi tudi druge države članice, kot je predvsem Italija, ki beleži velik presežek zmogljivosti. Zato v tem trenutku sodelujemo v razpravah z italijanskimi oblastmi, da bi ugotovili, če lahko kratkoročno kaj storijo na tem področju.

Poudariti moram, da smo lani ribolov zaključili predčasno, da ne bi posamezne države članice ali skupina držav članic na nas izvajale pritiskov. Ribolov smo zaključili predčasno: takoj, ko je bila po naših izračunih dosežena kvota za celotno Skupnost. Tudi letos smo, kot rezultat letnih ribolovnih načrtov, ki so bili ob vztrajanju Skupnosti dogovorjeni v Marakešu, pripravljeni predčasno zaključiti ribolov v določenih državah članicah. Če bo flota neke določene države članice presegla svojo določeno kvoto, bomo takoj ustavili ribolov v tej konkretni državi članici. Tako bo posledice prekomernega ulova trpela le flota te države članice, ne pa flota celotne Skupnosti. Upam, da bo med samo ribolovno sezono dovolj časa, da bomo še bolj uskladili naša dejanja.

Če ne bomo izpolnili tega novega načrta obnove, se bomo morali v prihodnjih letih soočiti z resnimi posledicami, ko morda ribolovna sezona sploh ne bo mogoča. Zato resnično upam, da bomo ta načrt lahko izpolnili.

Zato se, žal, ne strinjam s tem, kar je povedal gospod Romeva i Rueda, namreč da je načrt obnove smrtna obsodba. Menim, da načrt obnove ob pravilni izvedbi omogoča realno in razumno možnost, da poskrbimo, da si stalež opomore. Da mislimo resno, dokazuje dejstvo, da smo zmanjšali kvote s 15 641 ton na 12 406 ton v letu 2009, dejstvo, da se danes o tem tukaj dogovarjamo in da bo Svet, upam, še ta mesec sprejel sklep in dejstvo, da bomo novembra sprejet marakeški načrt obnove začeli uporabljati že v tej ribolovni sezoni. Nismo pripravljeni sprejeti nobene zlorabe možnosti ribolova, ki bi izhajala iz marakeškega dogovora.

Nismo čakali na naravno izvedbo marakeškega dogovora, ki bi bila prepozna za letošnjo sezono ribolova modroplavutega tuna. Odločili smo se, da bomo vse parametre marakeškega načrta uvedli že na samem začetku.

Upam, da bodo dosledno upoštevani, saj bomo lahko le tako obnovili ta endemični stalež. Če se to ne bo zgodilo, se bomo drugo leto pogovarjali drugače.

  Predsednik. − Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 12. marca 2009 ob 12.00 uri.