Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 11. marec 2009 - Strasbourg

16. Peti svetovni forum o vodah v Carigradu od 16. do 22. marca 2009 (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je razprava o vprašanju za ustni odgovor v zvezi s petim svetovnim forumom o vodah v Carigradu od 16. do 22. marca 2009, ki ga v imenu Odbora za razvoj Komisiji postavlja gospod Borrell Fontelles (O-0026/2009 – B6-0015/2009).

  Pierre Schapira, vlagatelj. − (FR) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospe in gospodje, čez nekaj dni bo delegacija tega Parlamenta odpotovala v Carigrad, kjer se bo udeležila petega svetovnega foruma o vodah, torej dogodka, na katerem se bodo zbrali vsi svetovni akterji, ki se ukvarjajo z vodami: agencije ZN, razvojne banke, države, strokovne organizacije, nevladne organizacije in lokalni organi.

V času, ko voda postaja čedalje redkejši vir in ko zaradi hitrih podnebnih sprememb pričakujemo čedalje več sporov v zvezi z dostopom do vode, sem se želel na to srečanje pripraviti z močnim besedilom, o katerem naj bi glasovali v naši instituciji, da bi postavili temelje za evropsko ukrepanje na tem področju.

Kot veste, je stanje zelo resno. Pomanjkanje vode ni več samo problem območij, ki jih običajno prizadene suša. Dostop do vode, katere kakovost se nenehno slabša, je postal problem vseh nas. Številke ZN povedo vse. Milijarda ljudi nima dostopa do varne pitne vode; dve in pol milijarde ljudi živi v neustreznih sanitarnih razmerah; pet tisoč otrok, mlajših od šest let, umre vsak dan zaradi bolezni, ki jih povzroča pomanjkanje oziroma slaba kakovost čiste pitne vode ali ustreznih sanitarnih razmer.

Škandalozno je, da so prve žrtve vedno najrevnejši. Dostop do vode, ki bo v prihodnjih letih predstavljal enega izmed največjih izzivov, bi lahko še bolj upočasnil izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja. Naslednji svetovni forum o vodah mora biti priložnost, da skupaj poiščemo rešitve za ta ogromen izziv.

Moja prva naloga je poudariti, da je voda skupen vir za vse človeštvo in da mora predstavljati splošno pravico. To je prvi odstavek predlagane resolucije, ki je tudi ključnega pomena, saj so od njega odvisne politike, ki jih izvajamo. Upoštevanje tega temeljnega načela pomeni zavrnitev tega, da bi voda postala blago, saj na žalost kar predobro poznamo katastrofalne posledice takšnega pristopa.

Poročilo Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP) iz leta 2006 kaže, da so bile storjene hude krivice. Zaradi pomanjkanja sistemov porazdelitve najbolj prikrajšani ljudje pogosto niso imeli dovolj varne pitne vode. Več milijonov ljudi se je zato moralo zateči k uradno neodobrenim virom, ki zaradi udeležbe posrednikov zaračunavajo pet do deset krat višjo ceno.

to je iz resolucije ven; opozarjam samo, ker bi se jaz ob to spotaknila, ampak se kasneje ponovi v citatu

Borimo se za dostop do varne pitne vode in ustreznih sanitarnih razmer za vse. To pomeni, da mora biti voda pod nadzorom javnosti, saj se lahko samo tako uveljavi skupen interes. Naše politike mora voditi prav to načelo in vesel sem, da se nja sklicuje tudi resolucija.

Problem dostopa se lahko dejansko reši s posredovanjem javnosti. Sistem obračunavanja, ki je pravičen in trajnosten za vse, bo ustvaril manj stroškov revnim ljudem, ki ne bodo več odvisni od uradno neodobrenega sektorja, in bo obenem omogočil naložbe v potrebne infrastrukture.

Ta cilj lahko dsežemo samo, če bomo k njemu prispevali vsi. Državno razvojno pomoč je treba zato uporabiti skupaj s sredstvi, ki jih zagotavljajo lokalni organi, bančna posojila, zasebni kapital in inovativna partnerstva.

Zlasti bi želel poudariti pomen financiranja, ki temelji na solidarnosti, kot na primer na podlagi Oudinovega zakona v Franciji. Slednji omogoča lokalnim organom, da z računov za vodo, ki jih prejemajo uporabniki, odtegnejo po en cent na kubični meter, z zbranim denarjem pa financirajo skupne ukrepe, ki so izključno namenjeni vodi.

Gospa komisarka, ali je Komisija pripravljena spodbujati razvoj tovrstnega instrumenta? Takšen razvoj je treba opraviti v skladu s pojmom javnega dobra in prav zaradi tega sem vesel, da besedilo resolucije poudarja, da je treba javno-zasebna partnerstva strogo opredeliti in urediti s predpisi.

Po zadnjem svetovnem forumu so vlogo lokalnih organov priznale vse zainteresirane strani, vključno s poslanci Parlamenta in ministri. Naslednji forum v Carigradu bo pomemben zaradi dveh glavnih dosežkov: sporazuma o vodah, ki ga bodo podpisali lokalni organi, in dejstva, da bosta dva dneva v celoti posvečena vlogi lokalnih organov.

Gospa komisarka, ali ste pripravljeni izkoristiti ogromne rezerve strokovnega znanja in izkušenj ter kadrovske in finančne vire lokalnih organov, da bi spodbudili partnerstvo sever-jug? Z njihovimi bogatimi izkušnjami in tehničnim znanjem, ki te izkušnje podpira, bodo mesta na severu z veseljem pomagala drugim podobnim mestom v razvijajočih se delih sveta.

ZN so danes objavili poročilo o vodah, v katerem je nekaj zaskrbljujočih napovedi za prihodnost. Pod dvojnim pritiskom demografske rasti in podnebnih sprememb je neustrezen politični odziv krizo z vodo še poglobil. Medtem ko voda predstavlja prednostno nalogo vsem razvojnim politikam, se zanjo namenja samo 6 % mednarodne pomoči.

Zato želim, da Evropa, naš Parlament in Komisija pošljejo ljudem na jugu jasno sporočilo, saj je treba neenakost pri dostopu do vode odpraviti.

  Predsednica. – Še sama bi želela temu dodati nekaj besed: iskreno upam, da bo voda vedno predstavljala skupen vir in pravico za vse.

  Androulla Vassiliou, članica Komisije. − Gospa predsednica, najprej bi želela prenesti opravičilo svojega kolega Louisa Michela, ker danes ne more biti tukaj, saj je trenutno v Kongu. Kljub temu bom z velikim veseljem povzela vse točke, ki so tako zelo pomembne.

Komisija se v celoti strinja, da se izvajanje vodnih in sanitarnih storitev rešuje na lokalni ravni prek lokalnih vlad, občin in skupnosti. Vendar pa moramo priznati, da med temi različnimi ravnmi obstajajo tudi slabosti, predvsem v šibkejših državah, kjer izvajanje osnovnih storitev ne pomeni pomembne prednostne naloge.

Lani smo se na Evropskih razvojnih dnevih tukaj v Strasbourgu osredotočili na vlogo lokalnih organov, ki so osrednjega pomena za dostop do osnovnih storitev, kakor tudi na pomen lokalnega upravljanja in udeležbe državljanov. To je očitno osrednje vprašanje za vodni sektor, Komisija pa si s pomočjo različnih instrumentov prizadeva za povečanje podpore lokalnim organom in okrepitev partnerstev med lokalnimi akterji s severa in juga.

Na ravni EU temelji evropska vodna politika tudi na načelu dobrega upravljanja, s čimer se spodbujata vključevanje in udeležba državljanov, lokalnih skupnosti, nevladnih organizacij in zainteresiranih strani. To se ne kaže samo v okvirni direktivi o vodah, temveč tudi v pobudah, kot je pobuda EU o vodah, ki je bila dana na svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju v Johannesburgu in ki med svojimi cilji vsebuje tudi okrepitev vloge lokalnih akterjev.

V Afriki, kjer razvojni cilji tisočletja, ki se nanašajo na vodo in ustrezne sanitarne razmere, še vedno niso doseženi, je treba povečati naložbe, Komisija pa je pokazala svojo politično zavezo z oblikovanjem finančnega mehanizma.

Sklad za preskrbo z vodo v višini pol milijarde evrov je omogočil mobilizacijo dvakratnega zneska sklada prek sofinanciranja velikega števila programov, da bi se izboljšala voda, sanitarne in higienske razmere milijonov ljudi. Izboljšal je tudi upravljanje in gospodarjenje z vodami v državah AKP. Osrednja točka vključevanja lokalnih akterjev je dodana vrednost tega sklada.

EU bo na ministrski ravni svetovnega foruma o vodah predstavljalo trenutno češko predsedstvo. Izjava, ki je v pripravi, vključuje potrebo po dobrem upravljanju z razvojem zmogljivosti in institucionalno reformo na vseh ravneh.

Politika Komisije, odobrena leta 2002, spodbuja celovito gospodarjenje z vodnimi viri v državah v razvoju. Prav v tem okviru je treba obravnavati različne oblike uporabe voda – pitna voda, sanitarije, namakanje itd. –, da bi bile koristi optimalno razporejene med vsemi uporabniki.

Trenutno v okviru pobude „Velik zelen zid za Saharo in Sahel“, ki je del študije izvedljivosti, ki jo podpira Evropska komisija, potekajo tudi analize najboljših praks različnih izkušenj v zelenih pasovih okrog mest, zlasti v Afriki. Nadaljnja podpora tej pobudi bo predmet obravnave v okviru partnerstva Afrika-EU o podnebnih spremembah.

Vesela sem, da lahko napovem, da se bo sklad za preskrbo z vodo ohranil tudi v 10. Evropskem razvojnem skladu in da je bilo temu namenjenih 200 milijonov EUR. Države članice so vabljene, da vložijo dodatna finančna sredstva.

Strategija Komisije temelji na celovitem okviru sodelovanja s partnerskimi vladami, državami članicami EU in vsemi zadevnimi zainteresiranimi stranmi.

Sklad za preskrbo z vodo dopolnjuje nacionalne programe, saj lahko sodeluje z decentraliziranimi akterji in razvija inovativne rešitve. Trenutne priprave 10. Evropskega razvojnega sklada in sklada za preskrbo z vodo zlasti prepoznavajo možnosti, ki jih nudijo javni vodovodi, ki opravljajo 90 % vodnih in sanitarnih storitev po svetu.

Zaradi tega lahko javno-zasebna partnerstva oblikujejo zelo stroškovno učinkovit pristop v smislu spodbujanja ustreznega načela „dobrega upravljanja“ v vodnem sektorju držav AKP s potencialno dolgoročnimi in trajnostnimi vplivi na institucionalne in organizacijske spremembe. Takšna tesna partnerstva – na primer prek usposabljanj in strokovne pomoči – lahko učinkovito spodbujajo načelo dobrega upravljanja v vodnem sektorju v državah AKP.

Dovolite mi, da na koncu potrdim, da o učinkovitosti pomoči in razdelitvi del potekajo razprave z ustreznimi partnerji v okviru mehanizmov pobude EU o vodah. Da bi se ta trenutni dialog še poglobil, se izvaja razporejanje razvojne pomoči EU v vodnem sektorju. Pomembno vprašanje v vodnem sektorju je vprašanje „sirot“ glede doniranja, kar bo Komisija upoštevala pri oblikovanju novega sklada za preskrbo z vodo v okviru 10. Evropskega razvojnega sklada.

  José Ribeiro e Castro, v imenu skupine PPE-DE. – (PT) Gospa predsednica, gospa komisarka, želel bi ponoviti, kar je v tem Parlamentu pred nekaj leti, 13. marca 2006, povedala Eija-Riitta Korhola. Gospa Korhola je stanje v zvezi z dostopom do čiste vode opisala z naslednjimi besedami: „Številke so zastrašujoče: zaradi pomanjkanja čiste vode vsak dan umre 3 900 otrok. Ena petina svetovnega prebivalstva, približno 1,1 milijarde ljudi, trpi zaradi pomanjkanja čiste vode. Obenem pa več kot 40 % prebivalstva nima ustreznih vodnih ali komunalnih storitev.“

Minila so tri leta od te izjave in kaj se je zgodilo? Zgodilo se je samo to, da je svetovni scenarij še vedno popolnoma enak, kar je zagotovo razlog za skrb. Soočamo se z resno krizo na področju osnovnih sanitarnih storitev, ki vpliva na vse nas. Želel bi poudariti, da ta problem predvsem zadeva najrevnejše in najmanj razvite regije sveta, nenazadnje tudi podsaharsko Afriko. Slednja je še vedno območje, ki najbolj trpi zaradi slabe kakovosti vode, predvsem na podeželju in v slumih, ki obkrožajo velika mesta. Vendar pa je problem zelo obsežen. Tukaj imam brošuro Unicefa iz leta 2001. Navedbe v njej v glavnem še vedno držijo in so osupljive. Kaj v njej piše? Piše, da je ta milijarda ljudi dejansko razširjena po vsem svetu. Ena milijarda ljudi nima dostopa do čiste vode: 4 % na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, 4 % v srednji in vzhodni Evropi, 19 % v južni Aziji, 25 % v podsaharski Afriki in 42 % v vzhodni Afriki in na Pacifiku. Če si ogledamo številke za vsako izmed teh območij, vidimo, da so regije vzhodne Afrike in Pacifika ter podsaharske Afrike tiste, katerih številke so najbolj zaskrbljujoče, saj 24 % oziroma 43 % njihovega prebivalstva na začetku desetletja leta 2000 še vedno ni imelo nikakršnega dostopa do čiste in varne vode.

Ključnega pomena je, da ne pozabimo na zdravstvene težave, ki so posledica tega pomanjkanja vode in se lahko končajo tudi s smrtjo, ter na to, kako te težave vplivajo na razvoj in napredek prebivalstva, ki je prikrajšano za to osnovno dobrino tako v smislu kakovosti kot količine, ter na napetosti na mejah, ki jih povzroča dostop do vode in ki lahko postanejo še ostrejši, če se ne bo storilo nič, da bi se jih preprečilo.

Evropska unija se kot svetovna akterka, ki svetovnim prizadevanjem za reševanje tega problema daje izjemen prispevek, mora udeležiti vseh večjih razprav o tem vprašanju. Poročilo, ki ga je komisarka predstavila v tem Parlamentu, pozdravljam. S tem pozdravljam tudi ta peti svetovni forum o vodah in evropsko udeležbo na njem. To bo vsem glavnim akterjem dalo še eno priložnost, da o vprašanju razpravljajo objektivno in da oblikujejo jasen pristop k temu problemu. To prizadevanje lahko samo podprem, kot je storil tudi Odbor za razvoj v okviru spodbujanja subsidiarnosti. Ker v tej zvezi obstajajo številne naloge tudi na lokalni ravni, podpiram tudi druga mnenja našega odbora. Gospe in gospodje, voda je dobrina, ki je bistvenega pomena za življenje, življenje vsakogar izmed nas in življenje vsega človeštva.

  Inés Ayala Sender, v imenu skupine PSE. – (ES) Gospa predsednica, v glavnem sem zadovoljna, ker bo ta peti svetovni forum o vodah potekal v Carigradu, predvsem pa tudi zato, da bosta Evropsko unijo na njem predstavljali delegaciji Komisije in Evropskega parlamenta. Razumem in podpiram potrebo po podpori lokalnim javnim organom v njihovih prizadevanjih za vzpostavitev demokratičnih, participativnih sistemov in izboljšav ali inovacij na področju gospodarjenja z vodami, ter obenem po podpori procesov decentralizacije.

Prvi in temeljni cilj vsega tega je zaščita temeljne pravice do vode in sanitarnih storitev, vendar pa mora to očitno ostati v strogem okviru upoštevanja trajnostnega razvoja, ki je v Evropski uniji kot referenčna točka opredeljen v okvirni direktivi o vodah in katerega podlago tvorijo razvojni cilji tisočletja.

Reči moram, da je vse to – kar bom opredelila jutri v spremembi, za katero upam, da jo bo ta Parlament tudi sprejel - bilo predmet razprave prejšnjo jesen na mednarodni razstavi Expo 2008 v Zaragozi, kjer je bil obenem prvič poleg Komisije v enaki meri udeležen tudi Evropski parlament. Na razstavi Expo 2008 je več kot 2 000 strokovnjakov v okviru tribune o vodah ter nevladne organizacije v okviru foruma Agora, kakor tudi delegaciji Komisije in Parlamenta, razpravljalo ter oblikovalo obsežne razprave ter zelo zanimive, domiselne predloge o gospodarjenju z vodami.

To je dobilo svojo trajno obliko v „Listini iz Zaragoze iz leta 2008“, ki je bila sprejeta 14. septembra 2008. Listina vsebuje 17 točk, izmed katerih bi želela nekatere poudariti. Listina določa:

Narekovaje sem namenoma izpustila, ker listine ni v slovenščini (torej ni dobeseden citat)

– da je dostop do pitne vode in ustreznih sanitarnih razmer človekova pravica, ki jo morajo zagotavljati vsi javni organi;

– da ima dostop do vode ogromen vpliv na razvoj;

– da napovedi kažejo, da lahko podnebne spremembe spremenijo razpoložljivost in potrebe po vodi po vsem planetu;

– da je trajnostna proizvodnja hrane neposredno povezana z učinkovito uporabo vode;

– da so porečja najustreznejše okolje za izkoriščanje vode in da dobro gospodarjenje z vodami pomaga pri reševanju sporov med državami, regijami in uporabniki; ter

– da si morajo javni organi prizadevati za spodbujanje zakonodaje in dogovorov, ki so potrebni, da se dostop do vode zagotovi vsem.

Komisarko pozivam, da upošteva sklepe Listine iz Zaragoze, pri pripravi katere sta Komisija in Parlament sodelovala skupaj s strokovnjaki, nevladnimi organizacijami in združenji, in da ta dejansko predstavlja forum predhodne razprave pred petim svetovnim forumom o vodah v Carigradu.

Menim, da je sklepe listine kakor tudi tribune o vodah treba vključiti v evropsko gradivo o obravnavah in razpravah, ki smo ga kot Evropska unija predstavili v paviljonu te mednarodne razstave.

  Roberto Musacchio, v imenu skupine GUE/NGL. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, pred dvemi leti smo v tem Parlamentu imeli razpravo, v okviru katere smo ob četrtem svetovnem forumu o vodah v Mexico Cityju sprejeli neomajno resolucijo o vodah. Takrat smo zapisali, da mora voda predstavljati človekovo pravico in da je treba razviti aktivne politike, da bi se ta pravica uresničila skozi oblike javno-zasebnega sodelovanja, pri čemer je bil poudarek predvsem namenjen lokalnim skupnostim.

Na žalost pa Evropska komisija, ki je bila prisotna v Mexico Cityju, te resolucije ni podprla – na to želim danes spomniti gospo komisarko –, kljub dejstvu, da so resolucijo hvalili v številnih državah, zlasti v Južni Ameriki. Na žalost je prevladala je prava narava tovrstnega foruma, zasebna struktura. Zdaj imamo priložnost, da v Carigrad pošljemo tudi parlamentarno delegacijo, in bilo bi koristno, če bi našo prisotnost tam podprla enako močna resolucija, kot je tista iz leta 2006: ker pa tega še nismo dosegli, vlagam naslednje spremembe.

Kar zadeva vprašanje o vodi, moramo doseči pravo prelomnico. Strašni statustični podatki o pomanjkanju vode so dobro znani, zaradi podnebnih sprememb pa se bodo še slabšali. Novi ukrepi so potrebni ravno na področju podnebnih sprememb. Podnebne spremembe še bolj onemogočajo dostop do vode, slab dostop do vode pa obenem zaostruje podnebne spremembe. Zato moramo poleg vprašanja o pravicah in javno-zasebnem sodelovanju premisliti tudi o oblikovanju močnih povezav s Kjotskim protokolom. V samo središče vprašanj, ki se nanašajo na vodo, morajo biti vključeni Združeni narodi. Posebnemu telesu ZN bi se lahko zaupalo upravljanje s svetovnimi vodami, ki bi se tako odmaknilo od filozofije zasebništva, ki je v tem forumu še vedno prisotno. S tem bi se spodbudilo povezovanje s pomembnimi konvencijami o podnebnih spremembah in dezertifikaciji, ki so del okvira ZN.

Tale javnost me moti, a misliš, da bi lahko dale 'država' vsaj v tem kontekstu

Seveda bi potem potrebovali ustrezna finančna sredstva. Ta bi lahko prišla iz splošnih davkov in dajatev za na primer mineralno vodo, ki – kar želim posebej poudariti kolegom poslancem – jo prekomerno uporabljamo tudi v tem Parlamentu. Nasprotovati je treba privatizaciji vode: s tem dostop do življenjsko pomembnega vira ne bi bil več pravica, temveč bi postal trg. Mislim, da nas celotna zgodovina Evrope uči, da je javnost tista, ki nam zagotavlja pravico do vode v naših domovih, kar se na drugih celinah, za katere je čedalje bolj značilno prodiranje zasebnega sektorja, ni dogaja.

To so praktična vprašanja, ki pa imajo kljub vsemu ogromen moralni pomen. Ni slučaj, da se za pravico do vode zavzemajo velika posvetna, pa tudi verska gibanja in slavne osebnosti. Pred kratkim, pa tudi večkrat v zadnjih nekaj letih, je bila dvorana Evropskega parlamenta dana na voljo – povsem upravičeno, za kar se zahvaljujem predsednici – pomembnim srečanjem svetovnih aktivističnih organizacij. Na zadnjem takšnem srečanju je bila predstavljena zamisel o pravem protokolu o pravici do vode, ki bi ga po mojem prepričanju morali vsi podpreti.

  Filip Kaczmarek (PPE-DE). – (PL) Gospa predsednica, večini izmed nas je prost dostop do vode nekaj samoumevnega. Vsak dan porabimo ogromne količine vode. Vendar pa ne smemo pozabiti, da na podlagi ocen Svetovne zdravstvene organizacije, ena šestina prebivalstva Zemlje oziroma več kot milijarda ljudi nima dostopa do vode, ki bi izpolnjeval osnovne, minimalne standarde čistoče. To pomeni, da v civilizaciji 21. stoletja več milijonov ljudi trpi zaradi žeje in umira zaradi bolezni, ki so posledica pitja onesnažene vode. Pred kratkim sem bil v Lagosu, največjemu afriškemu mestu, kjer ima dostop do tekoče vode komaj 1 % ljudi.

Takšne statistike so naravnost grozljive, vendar problem v zvezi z vodo še vedno ne prihaja na prve strani časopisov, ne zbuja splošnega zanimanja medijev in ni predmet razprav in polemik, kot so na primer aids, boj proti malariji ali globalno segrevanje. To je zagotovo rezultat dejstva, da problem zadeva samo 2 % Evropejcev, medtem ko je to v Afriki problem 27 % ljudi. Ocenjeno je, da samo v Afriki vsako leto zaradi bolezni, ki jih povzroča pitje umazane vode, umre več ljudi, kot jih umre zaradi aidsa in malarije skupaj.

Torej lahko rečemo, da pomanjkanje dostopa do pitne vode ne ubija na tako spektakularen način, ki bi si zaslužil vidno mesto v medijih, niti ne zbuja splošnega zanimanja, kot ga zbujajo potresi, cunamiji, poplave ali oboroženi spopadi. A vendar, kot je rekel gospod Ribeiro e Castro, dejstvo je, da v povprečju vsak dan zaradi bolezni, ki so posledica pomanjkanja vode, umre 6 000 otrok. To pomeni, da vsakih 15 sekund umre en otrok. Si lahko predstavljate reakcijo sveta, odziv, mero mobilizacije in odločnosti, če bi se to dogajalo v Evropi in ne v podsaharski Afriki ali Aziji?

drugega ne najdem; tole je na WHOISWHO, ena enota na GD za konkurenco. Se mi zdi najbližje.

Problem dostopa do vode ni samo problem držav v razvoju, temveč tudi razvitih držav. Splošen dostop do pitne vode je temeljni pogoj za razvoj držav in boj proti revščini. Če ta pogoj ni izpolnjen, je vsako razpravljanje o izboljšanju zdravstvenega varstva ali razvoju izobraževanja popolnoma nesmiselno. Če se ne zagotovi voda za kmetovanje ali osnovno industrijo, bodo vse družbe obsojene na boj za vsakodnevno preživetje. To pa vodi k oboroženim spopadom, migraciji in destabilizaciji. Z drugimi besedami, ovira razvoj in veča razvojne neenakosti.

Na forumu, o katerem govorimo, bodo prisotni tudi politiki. Govorili bodo o trenutnih pomembnih vprašanjih. Eno izmed njih je stanje v Darfurju, kjer predsednik al Bašir preganja organizacije, ki med drugim pomagajo prebivalcem Darfurja zagotoviti tudi dostop do vode. To bo torej tudi priložnost, da se med drugim predsednika al Baširja prepriča, da dovoli mednarodnim organizacijam, da prebivalce Darfurja oskrbijo z vodo.

  Giulietto Chiesa (PSE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, tako kot je že storil gospod Musacchuo, bi vas tudi sam želel spomniti, da je februarja ta Parlament skupaj s Svetovnim političnim forumom Mihaela Gorbačova, gostil konferenco s pomenljivim naslovom: „Pomiriti se z vodo“; v okviru te konference je nastal Memorandum za svetovni protokol o vodi, ki si zasluži resen premislek in ki so jo podprle vse večje politične skupine v tem Parlamentu, za katero pa se ni menil Odbor za razvoj, ki je sestavil ta dokument.

Mislim, da to ni bilo slučajno: besedilo, o katerem govorimo danes, je dejansko šibko in medlo pri vseh ključnih točkah, ki bodo na dnevnem redu v Carigradu. Vzmemimo za primer vodo kot temeljno človekovo pravico. Če je to pravica – česar nima smisla zanikati –, potem ne more biti tudi blago. Pravice v svobodni družbi ni mogoče kupiti ali prodajati. Pravica se kupuje samo v sužnjelastniški družbi. Vendar pa se dobro zavedamo, da si ogromni zasebni interesi želijo to pravico lastiti. Kaj bo torej Evropa rekla v Carigradu? Kdo, kot je na primer navedeno v uvodni izjavi J, mora povečati finančno prednost, ki se pripisuje vodi? To je glavni primer dvoumnega besedila. Poleg tega ali je edini akter v politiki o vodah država oziroma javno lastništvo? Ali pa je država „glavni akter“, kot pravi odstavek 12 resolucije? Kaj ta izraz zares pomeni? Med drugim je tudi v nasprotju z odstavkom 2 istega dokumenta, kjer je upravičeno navedeno, da je voda „javna dobrina“, ki „bi jo morala nadzirati javnost“.

Smo torej sredi splošne krize modela razvoja naše družbe, a še vedno se oklepamo ideje trga, ki si naravo prilašča za zasebni dobiček. Tu pa je še ena šibka točka: dokument ne vsebuje nikakršnega organizacijskega predloga glede svetovnega gospodarjenja z vodami. Omenjeni memorandum pa opisuje predlog za svetovno agencijo, ki se ponovi tudi v eni izmed sprememb, ki jo bom podprl.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). – (PL) Gospa predsednica, peti svetovni forum o vodah je dogodek, ki bi moral biti priložnost, da začnemo delati na sistemih javnega gospodarjenja z vodami, ki bodo učinkoviti, pregledni, urejeni in skladni s cilji trajnostnega razvoja, ki zadevajo izpolnjevanje potreb družbe. Posebna vloga in posebne naloge na tem področju bodo pripadle lokalnim organom. Poleg tega je kriza s hrano pokazala potrebo po razvoju novih tehnik, kot je namakanje poljedelskih površin. Obenem je pomembno zagotoviti, da se uporabljajo naravna gnojila ali gnojila, ki se hitro razgradijo v prsti in ki ne prodirajo v podzemne vode.

Kako namerava torej Komisija upoštevati voljo Evropskega parlamenta, izraženo v resoluciji z dne 15. marca o četrtem svetovnem forumu o vodah, ki zadeva podporo in načine skupnega financiranja gospodarjenja z vodami? Problem vode je najpomembnejši izziv, s katerim se soočata tako svet kot Evropa.

  Alessandro Battilocchio (PSE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, moji kolegi poslanci imajo prav: številke so zaskrbljujoče in zahtevajo resen premislek. Veliko, zelo veliko ljudem na svetu se temeljna pravica do vode še vedno odreka. V zadnjih letih so se predpisi na tem področju bistveno razširili. Vendar pa bi želel, da bi se v Carigradu pozornost namenila potrebi po racionalizaciji številnih mednarodnih teles, ki igrajo vlogo v upravljanju, usmerjanju in nadzorovanju svetovne dinamike, povezane z vodo, saj se njihove dejavnosti in pristojnosti trenutno pogosto prekrivajo. S to reformo ne moremo več odlašati.

Upam tudi, da bo peti svetovni forum o vodah prepoznal koncept vode kot svetovni javni vir in da bo ta zamisel dobila podporo skupaj s posledičnimi ustreznimi politikami o njegovii zaščiti, javnem lastništvu in uporabi ter postopkih porazdelitve.

  Marie Anne Isler Béguin (Verts/ALE). – (FR) Gospa predsednica, gospa komisarka, gospe in gospodje, mislim, da vsi skupaj v tem Parlamentu že več let ponavljamo eno in isto.

O vodi, tem skupnem viru za vse človeštvo, smo po mojem mnenju povedali že vse, žal pa je treba reči, da se položaj še zdaleč ne izboljšuje; ravno nasprotno. Zadnje poročilo Združenih narodov kaže, da se dejansko še slabša. Zato menim, da kljub danim predlogom in politikam, ki so bile izvršene s strani Evropske unije, kar je prvi korak naprej, moramo storiti še več, saj brez vode ni življenja. Zavedati se moramo tudi, da mnoga prebivalstva, zlasti države, s katerimi trgujemo in imamo vzpostavljen dialog, nimajo urejene oskrbe z vodo ali še vedno nimajo dostopa do pitne vode.

To je popolnoma nedopustno in nesprejemljivo. Po mojem mnenju moramo prav zares podpreti – in mislim, da mora Evropska unija podporo zagotoviti na mednarodni ravni in v Carigradu – status vode kot skupnega vira za vse človeštvo. Voda ni blago, ki ga je mogoče prodajati ali ki bi ga lahko prodajala naša multinacionalna podjetja. Za to se moramo boriti v Carigradu in mislim, da bodo naši kolegi poslanci to tudi storili.

  John Bowis (PPE-DE). –Gospa predsednica, poslušal sem svoje kolege, ki so popolnoma upravičeno poudarili problem pomanjkanja vode, pomanjkanja dostopa do vode ter problem bolezni, ki so posledica tega. Vse to je temeljnega pomena za ta forum o vodah.

Hotel sem samo opozoriti na drugo plat tega kovanca, kajti tisti izmed nas, ki smo bili pred kratkim v Gvajani, kjer je potekala regionalna konferenca AKP, smo lahko natanko ugotovili, katere države imajo preveč vode zaradi podnebnih sprememb. Gospod Musacchio je govoril o vplivih podnebnih sprememb na vodo; kako se lahko ta onesnaži, kako se lahko izsuši, kako se lahko izgubi dostop do nje, vendar je vsega tega preveč in ne smemo pozabiti, kaj to pomeni v smislu onesnaženja zalog vode in povzročanja škode pridelkom in vsemu drugemu.

Zato moramo po mojem mnenju na seznam za ta forum o vodah dodati še vprašanje pogozdovanja/krčenja gozdov, kajti če tega ne uredimo, se bomo še naprej soočali tako s poplavami kot s sušami.

  Androulla Vassiliou, članica Komisije. − Gospa predsednica, nihče ne more podcenjevati pomena vode in potrebe po dobrem upravljanju naših vodnih virov. A kot sem že povedala v svoji uvodni izjavi, tudi revnejšim delom sveta moramo pomagati, da dobijo dostop do čiste pitne vode. Komisija bo še naprej nudila pomoč tem državam.

Voda je primarna človekova potreba, kot je bilo priznano in ponovno potrjeno v okviru četrtega foruma o vodah v Mehiki leta 2006. Seveda, kot sem že dejala, bo na prihodnjem forumu v Carigradu predstavljena tudi EU, ki bo jasno predstavila vse točke, ki sem jih navedla.

Gospod Bowis je omenil še eno zelo pomembno vprašanje – in z njim se strinjam –, in sicer, da so zaradi podnebnih sprememb drugi deli sveta poplavljeni z vodo. Prav res moramo ukrepati. Kot je gospod Bowis jasno dejal, je ena izmed rešitev tega problema pogozdovanje.

  Predsednica. − Prejela sem en predlog resolucije⁽¹⁾, predložene v skladu s členom 108(5) Poslovnika.

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 12. marca 2009.

(1) Glej zapisnik.