Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 12. marec 2009 - Strasbourg

13.2. Filipini

  Predsednica. – Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucije o razmerah na Filipinih.⁽¹⁾

  Bernd Posselt, avtor. – (DE) Gospa predsednica, komisar, razmere na Filipinih spremljam že vse od takrat, ko sta tej državi vladala nesrečna zakonca Marcos. Od takrat je ta čudovita otoška republika doživela že veliko vzponov in padcev, vzponov in padcev diktatorstva in poskusov za dosego svobode, gospodarskih kriz in prehoda na tržno gospodarstvo, ki so bili nenehno zatrti s korupcijo, slabim upravljanjem in žal tudi z nenehnimi avtoritarnimi posegi.

Če pogledamo na zemljevid, lahko opazimo, da je ta otoška republika izjemno strateško pomembna. Tako kot Indonezija nadzira nekatere pomorske poti, ki so ključne in bistvene za naše gospodarstvo, pa tudi za azijsko gospodarstvo. Zato je stabilnost v regiji zelo pomembna in zaradi tega moramo vsem na oblasti jasno povedati, da bo ta država lahko dolgoročno stabilnost končno dosegla le s pomočjo dialoga, s pravnim redom, s krepitvijo demokracije, infrastruktur ter malih in srednje velikih podjetij. Sicer ji bo še naprej nenehno grozil razpad, enotnost države pa bodo ogrožala separatistična gibanja, gibanja na posameznih otoških skupinah, verska in kulturna gibanja, ki so med sabo sprta. Gre torej za vprašanje, ki je zelo pomembno za Evropsko unijo.

  Erik Meijer, avtor. – (NL) Gospa predsednica, zaradi evropskega posredovanja nastajajo številne države na vseh koncih sveta. So države naslednice kolonij evropskih držav, območij, ki so bila zasedena v preteklih stoletjih, da bi lahko brez velikih stroškov prišli do surovin. Najpomembnejši namen je bil pridobivanje rud in nabiranje tropskih rastlin, medtem ko so v nekaterih primerih bili ljudje obravnavani kot sužnji. Zaradi tega so se v teh kolonijah znašli ljudje iz popolnoma različnih kultura in jezikov in bili ločeni od tistih, s katerimi so imeli veliko več skupnega gledano s kulturnega in jezikovnega vidika.

Leta 1898 so Filipine od Španije prevzele Združene države, ki so potem otoke upravljale kot eno izmed svojih kolonij vse do leta 1946. Kot neodvisna država je vse od takrat vse bolj poznana po slabem upravljanju. Vprašanje je, ali gre tu le za naključje. Takšne države ne nastanejo kot posledica volje ljudi. Niso bile ustanovljene od spodaj navzgor. Ustanovljene so bile od zgoraj navzdol in pod zunanjim vplivom.

Takšne države niso najboljše mesto za razvoj demokratične države v katerem velja vladavina prava in za mirno reševanje socialnih konfliktov. Pogostokrat ostajajo skupaj le pod prisilo, vpliv vojske pa je zelo velik. Pogostokrat obstaja veliko priložnosti za tuja podjetja, ki potem trpinčijo in izkoriščajo okolje in zaposlene, vse dokler jih ne uničijo. Priložnost za tako slabo obnašanje si pridobijo tako, da vladarjem teh držav zagotavljajo privilegije in bogastvo.

Tovrstne zlorabe porajajo nasprotna gibanja. Če država takšnih gibanj ne obravnava kot zakonite opozicije, ki se lahko na miroljuben način razvije v sodelovanje v vladi, obstajajo velike možnosti, da se bodo ta gibanja zatekla k uporabi sile ter si tako zagotovila obstoj. Vlade se bodo na to odzvale s še več nasilja, pri tem pa mogoče sploh ne bodo priznale, da gre za nasilje, za katerega je kriva ravno država.

Od leta 2001 je bilo ubitih ali ugrabljenih na stotine aktivistov, sindikalistov, novinarjev in verskih voditeljev. Člane opozicije, ki jih je sodišče oprostilo, potem država vseeno ponovno zapre. Tisti, ki so zakrivili umore ali ugrabitve, pa niso izsledeni niti kaznovani. Tuji poskusi posredovanja so bili zavrnjeni, nato pa so se dokončno nehali.

Resolucija popolnoma upravičeno poziva k večjim naporom v zvezi s posredovanjem, kompromisi in miroljubnimi rešitvami. Filipini bodo brez vključitve opozicijskih gibanj v demokratično državo, v kateri veljajo načela pravne države, še naprej kaotična država, kjer je življenje slabo.

  Marios Matsakis, avtor. − Gospa predsednica, razmere na otoku Mindanao so resne, z na stotine tisoči notranje razseljenih oseb, ki živijo v obupnih razmerah. Eden od vzrokov teh žalostnih okoliščin je dolgotrajen upor, vendar pa je v takšnem žalostnem stanju tudi ne tako demokratičen status zaporednih filipinskih vlad, pri čemer zadnjo vlado številne mednarodne organizacije, kot je Svet OZN za človekove pravice, obtožujejo, da je še posebej naklonjena izvensodnim pobojem in prisilnemu izginotju na stotine državljanov Filipinov, katerih delovanje je bilo obravnavano kot nestrinjanje z uradno vladno politiko.

Takšno nekaznovanje je treba odpraviti. Poleg tega mora filipinska vlada nemudoma obnoviti mirovna pogajanja z uporniško skupino MILF, obe strani pa morata opustiti nasilje in svoja nesoglasja rešiti za pogajalsko mizo.

  Leopold Józef Rutowicz, avtor. – (PL) Gospa predsednica, Filipini so država z bogato, a nesrečno zgodovino. Državo je leta 1521 osvojila Španija, po tem, ko je s silo strla močan odpor lokalnega prebivalstva. Po uporu proti španski vladavini leta 1916 so nadzor nad Filipini prevzele Združene države Amerike. Država je postala neodvisna po obdobju začasne okupacije s strani Japonske leta 1946, nato pa ji je več let z diktaturo vladal predsednik Marcos. Leta 1983 je bil umorjen vodja demokratične opozicije, Benigno Aquino. Na Filipinih delujejo tako komunistični partizani, kot tudi islamska osvobodilna fronta Moro. Skupina političnih teroristov Abu Sayyaf si prizadeva za odcepitev južnega dela otokov od ostalih Filipinov. Državo pesti korupcija. Ljudje množično umirajo, pogosto se uporablja smrtna kazen, določene skupine pa na skrivaj pobijajo tiste, za katere menijo, da nimajo pravice živeti. Poskuse vzpostavitve in ohranitve človekovih pravic in demokratičnih načel v državi se srečujejo s hudimi ovirami. Gospodarski razvoj Filipinov in njihovo članstvo v Zvezi jugovzhodnih azijskih narodov so pozitivni znaki.

Resolucija, ki jo podpiram, je prispevek Evropske unije k sprejetju posebnih ukrepov in k ustavitvi notranjih konfliktov na Filipinih ter ponovni vzpostavitvi pravne države.

  Raül Romeva i Rueda, avtor. – (ES) Gospa predsednica, filipinski primer dejansko kaže na to, da v mirovnem procesu včasih ni dovolj, da gledamo le v eno smer.

Trenutno delujemo na številnih frontah na Filipinih, vsaka od njih pa zahteva povsem specifičen pristop, ki je odvisen od situacije. Zato je treba razumeti večplastnost odzivov. V filipinskem primeru obstaja humanitarna dimenzija, pa tudi očitno politična dimenzija, obe pa sta bistvenega pomena za napredek v napornih mirovnih pogajanjih. Da so naporna pravim zato, ker je bilo videti, da bomo poleti dosegli pomemben napredek, ki pa so ga nato preprečili številni incidenti, predvsem pa zato, ker je Vrhovno sodišče menilo, da je memorandum o soglasju očitno neustaven.

Zaradi tega je bil ustavljen celoten pogajalski proces in vztrajam, da je potreben odziv mednarodne skupnosti na dveh ravneh.

Prva raven je humanitarna. Jasno je, da ne gre le za 300 000 razseljenih ljudi, ampak v osnovi tudi za brezštevilne žrtve izginotij, mučenja in serijskih umorov, ki jih je treba najprej raziskati, nato pa iskati politični odziv vlade, ob sodelovanju mednarodne skupnosti.

Drugič pa obstaja tudi potreba po političnem odzivu. Norveška se že nekaj časa pogaja in postavlja različne okvire, s pomočjo katerih bi dosegla dogovore o rešitvi situacije. Gre za nekakšno vzporedno ali tiho diplomacijo; to ni diplomacija, na kakršno smo navajeni, diplomacijo visokih uradnikov, ki pa je vseeno potrebna.

Včasih je bistvenega pomena, da so na terenu akterji, ki igrajo vlogo, kakršno je v tem primeru prevzela Norveška, zato sem prepričan, ne le da bi morala Evropska unija razviti tovrstno dejavnost, ampak bi morala tudi podpreti vsako pobudo, ki bi lahko pospešila dialog in pomagala rešiti razlike med posameznimi skupinami, ki so trenutno sprte na Filipinih.

  Ewa Tomaszewska, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospa predsednica, konflikt med filipinsko vlado in islamsko osvobodilno fronto Moro iz Mindanaa traja že desetletja. Spremljajo ga teroristični napadi, ki jih vodi organizacija Abuja Sayyafa, ugrabitve in umori. V letu 2004 je v napadu na trajekt v Manilskem zalivu umrlo 116 ljudi. Po podatkih vlade iz Manile Abu Sayyaf sodeluje z Al Kaido. Ugrabitve se nadaljujejo. Mirovna pogajanja so bila prekinjena avgusta lani. Medtem so separatistični konflikti terjali že prek 120 000 žrtev. Človekove pravice so neprestano kršene. Vse stranke v sporu pozivamo, naj začnejo s pogajanji za doseganje soglasja v gospodarskih, družbenih in političnih zadevah. Podpiramo vse ukrepe, katerih namen je doseči pošteno in dolgotrajno premirje.

  Benita Ferrero-Waldner, članica Komisije. − Gospa predsednica, kot so omenili že številni cenjeni kolegi, se Filipini še vedno soočajo z mnogimi resnimi izzivi: po eni strani vprašanje manjšin iz Mindanaa, po drugi strani pa mnogi izvensodni poboji. Tega se dobro zavedamo.

Vendar pa so Filipini dosegli pomemben napredek pri izpolnjevanju svojih mednarodnih obveznosti glede zagotavljanja zaščite človekovih pravic, ratifikacije 12 mednarodnih pogodb o človekovih pravicah, ukinitve smrtne kazni, predvsem zaradi posredniške vloge Evropskega parlamenta, Komisije in držav članic. Gre za mešano sliko, pri kateri moramo videti tako pozitivne kot tudi negativne strani.

Situacija na področju človekovih pravic ostaja zelo zapletena, zato izkoriščamo svoje redne sestanke na visoki ravni, da govorimo o teh temah. Človekove pravice zahtevajo posebno pozornost v naših odnosih s Filipini, tudi pri pripravah na predsedniške volitve leta 2010, zato že delujemo v tej smeri.

Zato bi se rada osredotočila na dolgoletni problem, kot sem že omenila, izvensodnih pobojev. Ti poboji novinarjev, ki se borijo za človekove pravice, aktivistov, ki se borijo za ozemeljske pravice, so se v zadnjih dveh letih močno zmanjšali. Od časa do časa pa vseeno ponovno izbruhnejo, kar se je zgodilo pred kratkim. Najhuje je, da je večina kriminalcev na prostosti. To je zelo občutljivo politično vprašanje, ki spodkopava zaupanje v vlado.

V okviru instrumenta za stabilnost bomo uvedli „EU-filipinsko misijo za pomoč na sodnem področju“. V mislih imamo izgradnjo zmogljivosti za filipinske sodne oblasti, vključno s policijo in vojaškim osebjem, s pomočjo katerih bodo lahko preiskovali primere izvensodnih pobojev in preganjali morilce.

Trenutno potekajo projekti na lokalni ravni, s pomočjo katerih spodbujamo spoštovanje človekovih pravic, ki se financirajo iz Instrumenta EU za demokracijo in človekove pravice. Te vključujejo nadziranje izvedbe mednarodnih zavez na področju človekovih pravic, dejanj, ukrepov v podporo ratifikacije Rimskega statuta MKS in izobraževanja volilnega telesa.

Trenutno smo v procesu preverjanja sodelovanja s partnerskimi državami v okviru srednjeročnega pregleda in po našem mnenju obstajajo dobri razlogi, da okrepimo prizadevanja na področju dobrega vodenja, pravosodja in pravnega reda na Filipinih.

Glede mirovnega procesa v Mindanau je videti, da je vlada pripravljena nadaljevati s pogovori, zato spodbujamo predčasno nadaljevanje pogajanj med vpletenimi stranmi in seveda vse oblike diskretne mediacije. Medtem pa civilno prebivalstvo ponovno nosi breme dolgoletnega konflikta, pri čemer pa je v veliko pomoč ECHO.

Naše trenutne prednostne naloge v odnosih s Filipini vključujejo pogajanja v okviru Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, ki so se začela prejšnji mesec v Manili. V tem okviru si prizadevamo za skupno stališče o človekovih pravicah.

  Predsednica. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo na koncu razprav.

(1) Glej zapisnik.