Dobesedni zapisi razprav

Ponedeljek, 23. marec 2009 - Strasbourg

17. Eno leto po Lizboni: uresničevanje partnerstva med Afriko in EU (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je poročilo (A6-0079/2009) gospe Martens v imenu Odbora za razvoj o enem letu po Lizboni; uresničevanju partnerstva med Afriko in EU(2008/2318(INI)):

  Louis Michel, član Komisije. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej bi se rad zahvalil Odboru za razvoj in njegovi poročevalki, gospe Martens, za to poročilo, v katerem je prva ocena strateškega partnerstva med Afriko in EU eno leto v vrhu v Lizboni.

Seveda z velikim zadovoljstvom opažam število pozitivnih elementov, ki so poudarjeni s tem poročilom, in napredek, ki je bil narejen med letom, ki je za tako obsežno in predvsem politično ambiciozno nalogo precej kratko. Da omenim le enega od teh, danes popoldan smo imeli sestanek med začasno delegacijo Parlamenta za odnose z vseafriškim parlamentom Afriške unije in začasnim odborom za odnose z Evropskim parlamentom vseafriškega parlamenta Afriške unije glede vloge parlamentov pri izvajanju in spremljanju strategije med Afriko in EU.

To je samo po sebi konkreten rezultat. Nova institucionalna arhitektura med dvema celinama se oblikuje in rad bi čestital predsednikoma za delo, ki sta ga opravila.

Namesto, da bi podrobno razpravljal o pozitivnih učinkih poročila gospe Martens, bi raje omenil tri ključne točke, ki jih poročilo izpostavlja za partnerstvo med EU in Afriko. Prva točka se nanaša na vlogo parlamentov. Veste kako močno verjamem v vlogo parlamentov tako pri aktivni udeležbi kot pri temeljitem pregledovanju demokratičnega postopka. Evropski in vseafriški parlament sta povabljena k sodelovanju v Strateškem partnerstvu med Afriko in EU v tej dvojni zmožnosti.

Zato vam lahko zagotovim svojo popolno podporo za predloge, podane v skupnem predlogu Evropskega parlamenta in vseafriškega parlamenta, ki je ponovljen v poročilu. Ti se najprej sestoje iz ustrezne ravni udeležbe v skupnih skupinah strokovnjakov, ki se nanašajo na štiri tematska partnerstva, ki vas skrbijo. Drugič, vključenost pri pripravi poročil o letnem napredku. Tretjič, sodelovanje v skupni delovni skupini, in četrtič, sodelovanje predsednikov na vrhu Afrike in Evropske unije.

Lahko bi dodal, da so se nekateri med temi predlogi že uresničili ali pa se uresničujejo. Glede civilne družbe in nevladnih udeležencev sem bolj kot kdor koli prepričan, da je glavni izziv za 2009 sestavljen iz pospeševanja doseganja stvarnih rezultatov pred srednjeročno oceno, ki je načrtovana za jesen 2009, in doseganja ambicije partnerstva, ki je osredotočeno na ljudi zunaj institucij.

V tem okviru se vključujejo nevladni udeleženci, da bi odigrali pomembno vlogo preden bodo vključeni v skupne skupine strokovnjakov za vsako od osmih tematskih partnerstev. Na evropski strani je bil lansko pomlad že ustanovljen organizacijski odbor civilne družbe za nadzorovanje in sodelovanje pri izvajanju partnerstva. Na afriški strani je bil prav tako nedavno ustanovljen organizacijski odbor pod zaščito Gospodarskega, socialnega in kulturnega sveta Afriške unije.

Evropska in afriška civilna družba bi se morali sestati na forumu ob koncu aprila 2009, da bi pripravili konkretne predloge za uresničevanje skupne ministrske trojke med Afriko in Evropsko unijo.

V zvezi s strateškimi partnerstvi in izrecno s tistim v zvezi z upravljanjem in človekovimi pravicami pozdravljam potezo Parlamenta v smeri proti stališču vlade, ki mi je tako pri srcu: dobro izvajanje izvršilnih funkcij in vplivov, ki jih dodeli javno pravo države, ki je nepristranska in sposobna dosegati potrebe in prizadevanja svojih državljanov.

Zato smo z upoštevanjem tega pred dvema letoma ustanovili 2,7 milijarde EUR vreden oddelek za upravljanje za vse države AKP. Ta pristop temelji na treh načelih: dialogu, spodbujanju reform in lastništvu teh reform s strani partnerske države. Vendar pa so v poročilu izraženi dvomi in skrbi, predvsem glede profilov upravljanja: kako so sestavljeni, kako se uporabljajo in njihov morebiten negativni vpliv na afriški mehanizem medsebojnega pregleda.

Opomnil bi vas, da so bili profili upravljanja, ki zajemajo vse razsežnosti teh (to so politične, gospodarske, družbene, institucionalne, okoljske in druge razsežnosti) le izhodiščna točka in nikakor niso vodili načrtovanja programa tega oddelka.

Nadalje, o rezultatih in sklepih analize smo razpravljali z vlado države partnerice med dialogom o načrtovanju programa. Na podlagi tega smo vlado spodbujali, naj pojasni svoj načrt reforme ali, če je potrebno, ga zaključi oziroma se še bolj poglobi, da bi prikazala pomembnost, ambicijo in verodostojnost teh reform na podlagi treh ocenjevalnih meril, ki bi potem omogočila, da se za vsako državo določi raven finančne spodbude. V tem okviru je bila posebna pozornost namenjena državam, ki so se zavezale afriškemu mehanizmu medsebojnega pregleda in so dokončale revizijo ter pri tem pokazale svojo željo, da nadaljujejo v tej smeri. Ta naloga je v okoren relief dodala zelo različne položaje vsake države, zadevne potrebe za reforme pa tudi različne sposobnosti za načrtovanje in predlaganje načrta upravljanja. Prožnost in pragmatizem sta bila zato potrebna pri dodeljevanju sklada za spodbujanje upravljanja. Januarja 2009 je Komisija objavila vmesno poročilo o postopku sklada spodbud in je vse to poslala institucijam Evropske unije za nedoločen namen.

  Maria Martens, poročevalka. – (NL) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, razpravljamo o poročilu „Eno leto po Lizboni: uresničevanje partnerstva med Afriko in EU“, in sicer o izvajanju skupne strategije Afrike in EU za razvoj Afrike, kakor je bilo decembra 2007 določeno na vrhu EU-Afrika.

Vrh je bil pomemben dogodek. Dejansko se je prvič zgodilo, da sta Evropska unija in Afriška unija skupaj določili strategijo na podlagi skupnih vrednot in načel in medsebojnega spoštovanja, da sta skupaj dosegli sporazume na za doseganje razvojnih ciljev tisočletja in da sta skupaj našli rešitve za skupne izzive na primer na področjih varnosti, migracij in podnebja.

Vsi se zavedamo kritike v naših državah, kjer se ljudje sprašujejo ali je res smiselno še naprej vlagati denar v Afriko, predvsem v teh časih gospodarske krize. Rada bi še enkrat poudarila kako pomembna so naša prizadevanja za nadaljevanje razvoja Afrike in to velja za obe celini. Komisar Michel je imel prav, ko je na zasedanju v zvezi s tem pred kratkim dejal, da se z revščino veča tudi nestabilnost. To je prav tako pomembno z vidika demografskih trendov. Afrika bo kmalu predstavljala 20 % svetovnega prebivalstva, medtem ko bo Evropa predstavljala le 5 %. Imamo skupne težave, soočamo se s skupnimi izzivi. Ko ljudem v Afriki primanjkuje priložnosti, je povsem naravno, da jih bodo iskali v Evropi. Afrika si zasluži našo podporo in ne le zaradi tega.

Danes razpravljamo o izvajanju dogovorjene strategije in imamo akcijski načrt. Še naprej moramo delovati skupaj, da bi uresničili strategijo in akcijski načrt. Zadovoljna sem z rezultati, ki so bili doseženi do sedaj glede teh partnerstev. V mojih predhodnih poročilih sem vedno izražala zaskrbljenost zaradi pomanjkanja jasnih določenih vlog parlamentov pri izvajanju skupne strategije. V letu 2007 sta Vseafriški parlament in Evropski parlament izdala skupno izjavo, ki precej jedrnato povzema vse, kar je vključeno. Sedaj jo bom prebrala v angleškem jeziku.

„Kakor bodo institucije, ki zastopajo ljudi, morajo tudi naši parlamenti poskrbeti, da bo zadoščeno njihovim potrebam, da bodo njihove skrbi poslušali nosilci odločanja in da se bodo njihove odločitve odražale v politikah, ki jih bodo predlagale institucije, ki jih upravljajo. Naši parlamenti morajo igrati bistveno vlogo pri oblikovanju razprave o skupnih prednostnih nalogah za prihodnost naših celin, odražajo različne tokove mnenj v naših družbah in so zato kraj, kjer je treba voditi razprave in kjer je mogoče uskladiti različne poglede ter najti kompromise.“

(NL) SLMaria Martens, poročevalka.Zato sem zadovoljna, da smo se na zasedanju dogovorili kakšna bi bila vloga parlamentov. Prav tako je bil, v zahvalo gospodu Gahlerju, našim kolegom v vseafriškem parlamentu in vsem vpletenim, dosežen sporazum o vlogi parlamentov. Gre za sodelovanje v skupini strokovnjakov v povezavi z osmimi partnerstvi in delovno skupino za uskljevanje. Parlamenti morajo prispevati k poročilom o letnem napredku in predsedniki Evropskega parlamenta ter vseafriškega parlamenta morajo biti povabljeni, da na afriških vrhovih podajo svoje vizije. To je pomembna podrobnost.

Zaključila bom še z enim vprašanjem za Komisarja. Vemo, da bodo opredelitve ODA v kratkem – v Aprilu – ponovno na agendi pogovorov EU-SEDAC in da bo sodelovala Evropska komisija. Ali nam lahko Komisar pove kakšna je njegova vizija za to razpravo in kakšen bo prispevek Evropske komisije?

  Filip Kaczmarek, v imenu skupine PPE-DE. – (PL) Gospod predsednik, razvojna politika, eno najpomembnejših področij politike EU, je usmerjena v reševanje svetovne krize. K sreči in nikakor po nesreči je bila prva skupna strategija o partnerstvu ustvarjena za Afriko in vključuje Afriko.

Eden od razlogov za veliko pomembnost razvojne politike je dejstvo, da je postala instrument zgodovinsko usmerjene politike. V tem okviru je temeljni cilj sodelovanja o razvojnih vprašanjih preprečevanje preteklih postopkov in mehanizmov. Jomo Kenyatta, oče kenijske neodvisnosti, je to opisal na odločen, čeprav poenostavljen način. Vem, da komisar pozna znan citat. Gospod Kenyatta je nekoč dejal: „Ko so misijonarji prispeli, so imeli Afričani zemljo in misijonarji Biblijo. Naučili so nas moliti z zaprtimi očmi. Ko smo jih odprli, so imeli oni zemljo, mi pa Biblijo.“

Zgodovinsko usmerjena politika pa ni edini razlog za evropsko vpletenost v probleme, povezane z razvojem. Obstajajo tudi bolj pragmatični razlogi. Afrika ostaja najrevnejša celina na svetu. Kljub temu že prvih 30 let doživlja obdobje gospodarske rasti. V vsakem primeru lahko dodamo, da je gospodarska rast višja kot v Evropi. Seveda obstajajo afriške države, ki so zaradi dela nesposobnih vlad vsekakor uspele uničiti svoja lastna gospodarstva. V splošnem lahko izjavimo, da je Afrika celina nedotaknjenih možnosti. Zadovoljen sem, da EU pomaga ponovno oživljati in aktivirati te možnosti.

Zaradi tega je eden od ciljev te strategije zagotavljanje širšega dialoga in sodelovanja na področjih, ki niso tipično povezana z razvojnimi vprašanji. Strategija pokriva široko paleto politik, vključno z varnostjo, energijo in podnebnimi spremembami. Vendar pa je zaskrbljujoče, da je bilo na večini področij napravljenega malo napredka. Prav tako moramo priznati, da določene države članice EU niso bile predane partnerstvu z Afriko kot so bile druge. Prepričan sem, da bo drugo leto partnerstva boljše in da bomo lahko svoje cilje dosegli hitreje.

  Alain Hutchinson, v imenu skupine PSE. – (FR) Gospod predsednik, komisar, eno leto slavimo razvoj tega novega postopka, tega novega dogovora med Evropsko unijo in Afriko. Ker je tako, mi boste dovolili, da sem manj zadržan kot običajno, komisar. Verjamem, da je treba ob prvi obletnici podeliti določeno število priznanj.

Tam doli primanjkuje vsega. Primanjkuje managerjev, zdravnikov, učiteljev in tehnikov. Tu je govora o vodenem priseljevanju, a še nismo sprejeli ukrepov, ki so nujni, da se na primer diasporam omogoči, da so na razpolago svojim državam. Tam doli jim niti ne uspeva nahraniti lastnega prebivalstva. Tu obnavljamo izvozne subvencije na naše kmetijske proizvode in spodbujamo biogoriva, kar vodi k ogromnim količinam monokulture tam doli.

Tam doli vse še naprej razpada, pomanjkanje se širi, bolezni ubijajo in primanjkuje vode. Tu mnogo govorimo, obljubljamo, razpravljamo in glasujemo o resolucijah. Kaj pa se v praktičnem smislu dogaja za prebivalce Afrike? Mislim, kot tudi vi, in vem, da ste popolnoma prepričani v to, da je čas, da povežemo parlamente teh držav in tako povežemo njihove prebivalce. Verjamem, da ne bo noben postopek med Evropsko unijo in Afriko uspel dokler bomo ostali na ravni politikov in tehnikov. Prebivalce Afrike je treba združiti in to moramo storiti preko njihovih parlamentov.

Vesel sem, da slišim, da je volja za razvoj tega posebnega odnosa na parlamentarni ravni. Vendar pa, komisar, imam nekaj dvomov, ker sva imela ravno pred to razpravo z vašo kolegico, gospo Ashton, dolgo razpravo o sporazumih o gospodarskem partnerstvu. Nenavadno je, da je skoraj nemogoče doseči sodelovanje parlamentov partnerskih držav v teh sporazumih. Ne uspeva nam prepričati dela tega Parlamenta, pa tudi Komisije, da bi bilo resnično nujno, da imajo najprej, preden vprašajo nas, Evropski parlament, besedo njihovi parlamenti, pred našim mnenjem glede vprašanj, ki bodo neposredno vplivala na življenja ljudi tam doli. Glede na to upam, da se bodo v zvezi s tem stvari spremenile.

Prav tako verjamem, da je pomembno, na srečo ste to poudarili, da v postopek mnogo več in bolje vključimo nevladne organizacije in afriško civilno družbo, prav tako sem omenil diaspore, a to je povezano z nami. Ne vem kaj je bilo v praktičnem smislu storjenega v zvezi s tem, a v vsakem primeru mislim, da daje postopku, ki ste ga sprožili, možnost za uspeh.

  Toomas Savi, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, leto 2007 je bilo žal drugo leto po vrsti, ko so se prispevki za uradno pomoč za razvoj v razvitem svetu zmanjšali. Zato sem vesela, da je poročevalka ponovila potrebo po tem, da se države članice Evropske unije spodbudi, da ohranjajo svoje zaveze.

Mislim, da bi morale države članice revidirati svojo trenutno pomoč ciljnim državam, saj je na krivulji napredka razvojnih ciljev tisočletja iz leta 2008 razvidno, da je podsaharska Afrika edina regija, ki resno zaostaja na pričakovanim napredkom. To priložnost bi rad izkoristil, da države članice spodbudim k povečanju svojih prispevkov podsaharski Afriki, ki je najmanj razvita regija na svetu. Ciljne države tudi niso vedno preveč dojemljive za pogojno naravo pomoči EU. Nadaljevati bi morali s prizadevanji za globlje vključevanje teh držav.

Svetovna gospodarska kriza nas vse bremeni, a ne smemo pozabiti ali zanemariti dejstva, da so sedaj najmanj razvite države najbolj ranljive. Nadalje, z mirujočim položajem v Afriki je sedaj Evropa vse bolj prestrašena zaradi tokov priseljevanja, ki bi lahko postali za državo blaginje naporni. Mnogo pametneje je, da rešujemo probleme ljudi držav v razvoju, preden se ti razširijo na skrbi, ki jih moramo obravnavati tu v Evropi.

  Wiesław Stefan Kuc, v imenu skupine UEN. – (PL) Gospod predsednik, komisar, v Evropskem parlamentu ponovno razpravljamo o Afriki. Danes ne govorimo o vojni, človekovih pravicah ali pomoči državam v razvoju. Namesto tega poskušamo povzeti trenutno stanje glede partnerstva med Afriko in Evropsko unijo. Žal to partnerstvo skoraj ne obstaja.

Bodimo pošteni, imamo visoke težnje za doseganje razumevanja in sodelovanja med Afriško unijo, Parlamentom Afriške unije in Komisijo Afriške unije. Vendar pa Afrika še naprej ostaja najrevnejša celina na našem planetu, kjer imajo ljudje najkrajšo pričakovano življenjsko dobo na svetu, kjer so lakota in bolezni razširjene brez primere, medtem ko je raven izobraževanja in zdravstva, predvsem na revnih mestnih območjih in v vaseh, skoraj nična.

Pozitiven vpliv Afriške unije na gospodarski položaj je tako majhen, da je v praksi le lažna organizacija, ki nima nikakršnega vpliva v smislu reševanja vsakodnevnih problemov. To je organizacija politikov, ki jo uporabljajo za sodelovanje v svetovnem političnem življenju. Afrika je celina z bogatimi naravnimi viri, ki jih izkorišča cel svet. Vendar pa to ni imelo nikakršnega pozitivnega učinka na življenjske standarde prebivalstva ali v smislu zmanjšanja revščine. Različne organizacije poskušajo rešiti problem revščine, a napredek je komaj opazen. Poročevalka, gospa Martens, je to dejstvo jasno navedla.

V resnici ne vemo, kako pomagati Afriki, poročilo pa tudi ne nudi rešitve. Spomnimo se kako je bila miroljubna Kenija v nekaj dneh preplavljena s krvjo. Kako lahko zagotovimo, da bo finančna pomoč iz različnih držav ustrezno razdeljena? To je vprašanje, o katerem smo razpravljali pred nekaj meseci. Prav tako smo govorili o korakih Kitajske. Je morda Kitajska našla pravo pot? To pot bi morali previdno pregledati.

  Luisa Morgantini, v imenu skupine GUE/NGL. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, skupna strategija EU-Afrika je predvsem velik izziv, čas, ko lahko pokažemo, da smo sposobni sebe in naše politike ponovno pregledati. Mislim, da moramo še vedno zelo previdno pretehtati odnose med našima celinama in naše razvojne strategije.

To je dolg postopek, ne moremo pričakovati, da bomo vse rešili naenkrat, prav tako pa je tudi zelo zapleten, a najprej mora biti to po mojem mnenju postopek vključevanja in sodelovanja, ki je zgrajen od začetka: partnerstvo med enakopravnimi.

Lizbonski vrh tega ni uspel doseči v celoti, morda zaradi naglice, s katero je bil sklenjen, in niti Evropska unija niti Afriška unija nista hoteli ali bili sposobni dati parlamentom in civilni družbi strukturne vloge v Afriki ali Evropi. Sedaj je preteklo eno leto od vrha in kot močno poudarja gospa Martens v svojem poročilu, naš Parlament, vseafriški parlament in civilna družba še vedno nimajo prave besede pri določanju strategije.

Zato je nujno potrebno, nenazadnje za doseganje razvojnih ciljev tisočletja za premagovanje revščine in bolezni in za razvoj na področju kmetijstva in izobraževanja, da se ti vključijo skupaj z vsemi temami, ki so bile izpostavljene, od dezertifikacije do podnebnih sprememb in energije.

Nujno je, da se celotno lastniško in demokratično partnerstvo ohrani odprto za javnost in da se ga ne omeji le na vlade in odbore. Mi, kot Evropski parlament, smo razširili svoje odnose z vseafriškim parlamentom in nedvomno so imeli ti koraki naprej pozitiven učinek na skupno strategijo EU-Afrika.

Vendar pa so se leta 2007 pojavili številni dvomi glede financiranja. Ali bomo našli sredstva za dosego skupne strategije? Kakšna je prihodnost držav AKP in Cotonoujskega sporazuma? Kakšen bo naš odnos z mednarodnimi organizacijami – Svetovno banko, Mednarodnim denarnim skladom in STO? Delajmo skupaj, da naredimo te ustanove bolj demokratične.

V zaključek naj povem, da mislim, da bi morali navdušeno nadaljevati s tem izzivom, ker je Afrika, kot smo se naučili v zadnjih letih, celina, bogata s človeškimi in gospodarskimi viri; pristna partnerica. Čudovito je videti (komisar Michel, ki ga dobro poznam, se tega zaveda), da obstaja veliko bogastvo in ne le smrt, uničenje in vojna, kljub temu, da moramo seveda za gradnjo miru in demokracije delati na teh področjih.

  Bastiaan Belder , v imenu skupine IND/DEM. – (NL) Gospod predsednik, najprej bi se rad zahvalil poročevalki, gospe Martens, za to solidno poročilo. Dobro je, da Parlament poleg tega, da pozdravlja naznanilo partnerstva, prav tako res spremlja otipljive rezultate. To je tisto, kar Afrika potrebuje. Za temelje za uspešno partnerstvo z Afriko so potrebni dobro upravljanje in človekove pravice. To je bistvenega pomena na celini, kjer lahko župani povzročijo padec predsednikov in kjer nek drug predsednik pohablja svoje lastno prebivalstvo za preganjanje političnih nasprotnikov. Svet in Komisija bi morala poskrbeti, da bi bila to ključna prednostna naloga.

Ko omenjam dobro upravljanje, imam prav tako v mislih vlogo Kitajske, ki je le bežno omenjena v tej resoluciji. Preseneča me, da ni uspelo izreči nobene kritične opombe glede občasno katastrofalnih posledic vpletenosti Kitajske v Afriko. Evropska unija se lahko morda nekaj nauči iz 2 milijard EUR, ki jih kitajsko-afriški razvojni sklad vloži v Afriko. Dejstvo, da Peking vlaga tudi v države kot je Zimbabve, pove vse o prispevku Kitajske za dolgoročno demokracijo in dobro upravljanje v Afriki.

Prav tako imam pripombo za poročevalko. V odstavku 46 se navezuje na zanesljivo in neodvisno preskrbo s hrano v Afriki. Mislim, da v tej resoluciji manjka besedilo, ki bi bilo poglobljeno v problem, ki obstaja že mnogo let, in sicer, najemanje ali celo nakup velikih površin kmetijske zemlje s strani zunanjih držav ali podjetij, pri čemer gre pridelek k tujim vlagateljem in zato ne koristi nedohranjenemu krajevnemu prebivalstvu. Takšni položaji so res precej mučni. Nadalje, ta vlaganja ne zagotavljajo nobenih delovnih mest. Sramotno je, da resolucija ne obravnava tega specifičnega problema, ki trenutno v medijih ponovno dobiva veliko pozornosti.

  Michael Gahler (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, kot predsednik začasne delegacije za odnose z vseafriškim parlamentom, bi rad danes priložnost izkoristil, da se zahvalim mnogim sodelujočim ljudem. Najprej bi se rad zahvalil Mariji Martens, ki je pripravila odlično poročilo o napredku glede dogovorjene strategije Afrika-EU. Drugič bi se rad zahvalil vpletenim institucijam. V okviru heksaloga, to je z vključevanjem šestih sogovornikov, smo uspeli doseči dogovor med tema dvema parlamentoma. Obe Komisiji sta se strinjali, prav tako pa tudi oba Parlamenta in oba Sveta. Kar zadeva Svet, bi izpostavil predvsem pravno službo, ki je vedno izjemno pomembna, ko gre za takšne zadeve, saj včasih skupna stališča tu niso uspešna. Vendar pa smo po prvem zasedanju v Adis Abebi uspeli na našem drugem današnjem zasedanju izvesti in se končno dogovoriti o tem, kar smo se dogovorili glede vključenosti obeh parlamentov.

Rad bi komentiral izjavo gospoda Hutchinsona. Kaj se v resnici dogaja? Da, mnogo slabih stvari se dogaja v Afriki. Vendar pa je moj vtis in morda je to naključje, da se je od sporazuma o tej skupni strategiji na udarce Afrika odzivala drugače. V Mavretaniji, Gvineji, Gvineji Bissau in na Madagaskarju se je Afrika odzvala tako, da je začasno prekinila članstvo teh držav. To se ni zgodilo v preteklosti. Takrat bi bil to kot običajno posel.

V tem pogledu bi prav tako rad izjavil, da bi mi, kot Evropske vlade, morali upoštevati ta dejstva. Če partnerstvo temelji na skupnih vrednotah, potem se moramo Evropejci prav tako odzvati, ko se odzovejo Afričani, ko gre v Afriki kaj narobe. Zato sem prepričan, da, če bomo kot parlamenti bolj vključeni v izvajanje strategije v prihodnosti, bomo lahko temu partnerstvu prinesli dodano vrednost.

  Ana Maria Gomes (PSE). – (PT) Rada bi čestitala gospe Martnes za to pomembno poročilo in izpostavila kako pomembna sta vloga tega Parlamenta pri spremljanju izvajanja skupne strategije Afrika-EU in zadevnega Akcijskega načrta.

Glede več partnerstev izmed osmih v strategiji so bili narejeni pomembni koraki, predvsem pri ustanavljanju skupnih skupin strokovnjakov in ekip za izvajanje in pri začetku dialoga v okviru teh partnerstev.

Vendar pa obžalujem, da so do konca prvega leta nekatera partnerstva še vedno v postopku opredeljevanja delovnih metod in da še vedno niso ustvarile končnih rezultatov, časovnih razporedov ali proračunskih postavk.

Upam, da bo naslednje skupno letno poročilo o napredku mnogo bolj specifično kot je prvo pri predstavitvi rezultatov in pri njegovi navedbi finančnih okvirov. Zlasti je pomembno, da smo oprezni v smislu spoštovanja zavez, ki so jih sprejele Evropska unija in njene države članice z namenom, da se izberejo razvojni cilji tisočletja. Prav tako moramo zagotoviti, da svetovna recesija, ki prizadeva vse, ne bo povzročila nesorazmernega prikrajšanja državam in ljudem Afrike, glede na to, da so že sedaj najbolj ranljivi.

Razvoj in demokratično upravljanje v Afriki mora biti del strategije za izhod iz krize za vse nas. V tem pogledu moramo prav tako doživeti večji napredek v vseh partnerstvih, vključno s tistimi, ki so politično bolj občutljiva, kot je to v primeru upravljanja in človekovih pravic.

Vlogo Evropskega parlamenta v postopku je treba okrepiti tako, da uradno dobi nadzorne funkcije, in ga vključiti v delo ekip za izvajanje strategije. Prav tako je nujno zagotoviti, da so v postopek vključeni akterji, ki zastopajo tako evropsko kot tudi afriško civilno družbo, predvsem nacionalni parlamenti, nevladne organizacije in mediji.

  Zbigniew Krzysztof Kuźmiuk (UEN). – (PL) Gospod predsednik, opozoril bi rad na tri vprašanja v tej razpravi. Najprej, decembra 2007 je Evropski parlament sprejel novo strategijo EU-Afrika, katere namen je bil zagotavljanje enakosti med obema stranema. Glavno vprašanje v jedru te strategije je bilo zmanjšanje revščine v afriških državah. Vendar na tem področju v preteklem letu ni bilo velikega napredka.

Drugič, nadaljevanje finančne in gospodarske krize bi lahko žal poslabšalo položaj, ki je pred afriškimi državami. Vodilne svetovne finančne ustanove za leto 2009 napovedujejo naslednje. Mednarodni denarni sklad ocenjuje, da se bo svetovni BDP zmanjšal za 1 %, na drugi strani pa Svetovna banka ocenjuje padec za 2 %. STO predvideva zmanjšanje vrednosti svetovne trgovine za kar 9 %. To se bo zgodilo prvič po 50 letih. Kriza, s katero se sooča večina razvitih držav, bo po navedbah Mednarodnega denarnega sklada vplivala tudi na države v razvoju, vključno s tistimi v Afriki, hkrati pa se bo povečala brezposelnost in revščina bi lahko povzročila javne nemire in bi lahko v nekaterih primerih pripeljala tudi do vojne.

Upam, da bo z vidika krize in njenih posledic, ki jih bomo čutili še naslednjih nekaj let, na ustrezen način popravljena strategija sodelovanja med EU in Afriko, da bi se preprečili tovrstni civilni nemiri ali morda celo oboroženi spori, ki jih lahko povzroči svetovna gospodarska kriza.

  Juan Fraile Cantón (PSE). – (ES) Gospod predsednik, v Lizboni so decembra 2007 voditelji držav ali vlad Evropske unije sprejeli skupno strategijo Afrika-EU in prvi akcijski načrt za njeno izvajanje.

To strategijo so povzročila tri dejstva. Prvo dejstvo je bilo to, da na afriški celini mirovni proces in postopna utrditev demokratičnih sistemov soobstojata z nenehnimi spori, kot je spor v Darfurju, visokimi ravnmi revščine in pojavom položajev kot so obsežni vali nezakonitega priseljevanja.

Drugo dejstvo je, da je podsaharska Afrika najrevnejša regija na planetu. Prebivalstvo ima nizko pričakovano življenjsko dobo, nizke ravni izobrazbe in pismenosti in visoko demografsko rast. Tristo milijonov ljudi živi od manj kot 1 EUR na dan.

Tretje dejstvo je, da je Afrika fizično prizorišče velikih pandemij, kraj, kjer živi več kot dve tretjini ljudi, okuženih z aidsom, in prizorišče, kjer 90 % vseh bolezni povzroči malarija.

V preteklem letu smo dosegli malo napredka na ciljih, ki smo si jih zastavili, in glede na to, da akcijski načrt zajema obdobje do leta 2010, moramo takoj ukrepati na dveh pomembnih področjih. Najprej, sodelovati moramo pri demokratičnem upravljanju, krepitvi ustanov in povečanju vloge civilne družbe, s posebno pozornostjo na politikah spola. Drugič, sodelovati moramo pri obravnavanju osnovnih družbenih potreb, kot je boj proti lakoti in začetek razvojnih programov na področjih izobraževanja, zdravstva in dostopa do osnovnih virov kot je voda.

  Czesław Adam Siekierski (PPE-DE). – (PL) Gospod predsednik, partnerstvo, o katerem razpravljamo danes, je odgovor na potrebe Afrike, saj zagotavlja podporo za postopek demokratizacije v afriških državah in za človekove pravice in istočasno zagotavlja močno dvostransko vključevanje v boj proti podnebnim spremembam na področju energetske varnosti.

Danes ob upoštevanju vse večje svetovne soodvisnosti in skupne odgovornosti prav tako potrebujemo vdanost morebiti šibkejših partnerjev. Za primer vzemimo boj proti podnebnim spremembam. Kljub temu, da Afrika še najmanj prispeva k onesnaževanju našega ozračja, najbolj silovito čuti njegove posledice. Zato moramo afriške države vključiti v boj proti podnebnim spremembam, predvsem v smislu, da kar se da na široko izkoristimo obnovljive energetske vire, ki so na voljo tem državam.

Določene države želijo afriške države pritegniti pod svoj vpliv. To se ne bi smelo zgoditi. Afrike ni potrebno nadzirati. Namesto tega potrebuje našo pomoč in podporo. Hkrati pa moramo Afriko obravnavati kot enakopravno partnerico namesto kot le prejemnico finančne pomoči. To, da imamo enako pogoje, pospešuje večjo stopnjo lojalnosti.

  Louis Michel, član Komisije. – (FR) Gospod predsednik, zahvalil bi se rad različnim govornikom.

Vesel sem, da ste z rezultati zadovoljni, prav tako pa je nedvomno jasno, da to še ni dovolj. Razumeti moramo, da se stvari dogajajo šele eno leto in da bi jih morali v letu 2009 za eno stopnjo pospešiti.

Sprejemamo osnove različnih govorov in izpostavljena vprašanja popolnoma ustrezajo mojim prepričanjem. Očitno je, da brez lastništva ni mogoč razvoj, kot sta povedala gospod Hutchinson in gospa Morgantini. Enako očitno je, da sta zlasti pomembni tudi vloga nacionalnih parlamentov in vloga civilne družbe.

Nadalje obžalujem, da ni bilo mogoče izvesti temeljite reforme institucionalnih mehanizmov, ki upravljajo odgovornost Parlamenta za razvojno politiko. Spomnim se, da ste zahtevali, da se razpravlja o državnih strateških dokumentih, ne le tu, ampak tudi v nacionalnih parlamentih partnerskih držav. Evropski svet mi tega ni dovolil, zato sem poslal državne strateške dokumente skupni parlamentarni skupščini. Po tej poti ste jih potem poslali naprej različnim parlamentom v Evropi, a to ne doda k nobeni vrsti institucionalnega upravljanja, kot si iskreno želim, da bi bilo. V opomin dodajam, da bo to še naprej ena mojih brezpogojnih prednostnih nalog, ker bi naredili ogromen napredek, če bi bili Evropski razvojni skladi vključeni v proračun. Dokler pa ta ne bo vključen v proračun, imamo še vedno slabe razloge, da ne dovolimo Parlamentu igrati vloge, ki bi jo moral, in zaradi tega bo komisar, zadolžen za razvoj, včasih nemočen. Mnogo preprostejše bi bilo, če bi tu v Parlamentu razpravljali o prednostih nalogah, programih in projektih. Lahko bi napredoval, podprt s tem ozadjem. Žal, pa to še ne drži. Upam, da bomo prišli do tam.

Ne želim preskakovati vprašanj, ki se mi prav tako ne zdijo pravilna. Opomnil bi vas, da smo preteklo leto na evropski ravni potrošili prispevek Komisije in držav članic, vedoč, da je vsaka vložila 46 milijard EUR. Vendar pa smo 1,7 milijard EUR v zaostanku s programom, ali recimo temu za zastavljenim ciljem. V nobeni meri nisem zadovoljen s tem in mislim, da se moramo v prihodnosti boriti za to. Parlament bo moral biti resnični ambasador tega sporočila in bo moral uporabiti pritisk. Potrebovali bomo vso moč, ki nam je na voljo na politični ravni, preprosto, da bomo držali države članice, da bodo spoštovale svoje zaveze z leta 2005. Ne bo enostavno. Še vedno se spomnim boja za milijardo EUR za instrumente za hrano. To ni bilo enostavno, a dosegli smo dobre pogoje. Dobili smo dodatno milijardo, vendar je bila ta razširjena na tri leta namesto na dve. K sreči se projekti pomikajo naprej in njihovo izvajanje napreduje v pozitivnem smislu. Zato se seveda popolnoma strinjam.

Ne nameravamo ponovno odpreti vprašanj DAC. Obstajajo nekatere ureditve à la marge o katerih razpravljamo, na primer misije za ohranjanje miru.

(FR) Zato nimamo nikakršnega namena ponovno odpreti te razprave. Nadalje moram povedati, da sem zelo oprezen. Nisem preveč za ponovno odprtje te razprave, ker, če jo bomo, boste videli celo kako nekatere države članice sodelujejo, da bi v proračun za to vključile vse.

Gospod Cook, povedati vam moram, da se ne strinjam s tem, da smo zgubili naše ideale. Mislim, da to ni tako. Mislim, da morate le slišati glasove v tem Parlamentu, da bi spoznali, da smo še vedno izredno predani zagovarjanju držav v razvoju. Ni res, da ne prispevamo k rešitvi. Očitno ni mogoče pričakovati, da bomo lahko rešili vse, a zgrozim se ob misli kako reven bi bil svet brez evropske pomoči.

To ni dovolj, popolnoma se strinjam, a predstavlja 57 % svetovne pomoči. Žal mislim, da o tem ne moremo razpravljati sedaj, a vprašanje glede tega, če vemo, ali evropska pomoč iz naših držav članic ali od Komisije še vedno dosega svoje cilje, ali je še vedno učinkovita, če je to dober način dela, je druga zadeva. Rad bi, da se ta razprava vrne na vprašanje ustanavljanja ali neustanavljanja proračunske podpore in pogojenosti, ker sem tudi sam, kot vi, zelo negotov glede slednjega.

Glede na povedano moramo še vedno vedeti kaj hočemo. Če hočemo, da vlada pristopi k civilni družbi ali pridobi njeno prebivalstvo, ali v nekaterih primerih parlament, k sodelovanju, moramo ravno tako sprejeti, da moramo uveljaviti pogoje. To je zato, ker včasih ni dovolj, da preprosto rečemo vladi: „upamo, da boste to storili“, da strastno prosimo ali preprosto prijateljsko predlagamo. Vprašanje, ki obkroža pogojenosti (beseda pogojenost mi ni všeč, raje govorim o merilih), je še vedno pomembno. Ko na primer govorite o profilu, verjamem, da je še vedno precej običajno, da lahko enega ustvarite. Ta profil ni bil uporabljan za pripravo proračuna za pobudo. Za nas je še vedno precej običajno, da analiziramo profile upravljanja vsake države, ko se pripravljamo, da jim bomo dodelili dodatnih 25 ali celo 30 % finančnih spodbud. Vse te razprave so še vedno odprte. Ne želim jih zapreti, a upam, da bomo na neki točki to sposobni storiti.

Preskočil bom vse, kar je povezano s Kitajsko. Očitno menim, da je to dobra razprava. Seveda mislim, da imajo države v razvoju pravico za sodelovanje, ki ga želijo, zahtevati ponudbe. Afrika ni več izključno območje Evrope in to je zelo dobro. Menim, da je to pomembno.

Vsekakor je priporočljivo dvomiti v kakovost razvojnih politik, določenih med Kitajsko in Afriko. Ne moremo ju kritizirati, ker to počneta, a lahko se sprašujemo. Na primer, že nekaj mesecev prejemam poročila o kitajskih pogodbah v Demokratični republiki Kongo. Ne pravim, da so to slabe pogodbe. Preprosto pravim, da si cela vrsta vprašanj zasluži odgovore. Trenutno smo zaposleni z odgovarjanjem nanje, predvsem na vprašanje državnega jamstva, ker je to sporazum, ki se sklene z zasebnim podjetjem. Prav tako se ukvarjamo z določenim odstotkom posojil v primerjavi z darili, z dejstvom, da niso bila razpisana, in dejstvom, da je znesek skoraj enak tistemu, ki ga je država dolžna Evropskemu denarnemu skladu. Vse to so vprašanja, za katere je treba najti rešitve, a ne z odpovedjo tovrstnega odnosa. Afriške države imajo pravico sklepati sporazume o partnerstvu tudi s Kitajci. Na to točko se ne bom vrnil.

Gospa Morgantini, mislim, da ste izpostavili nekatera vprašanja, ki jih je postavil že gospod Hutchinson. Jasno je, da bo resnični problem vedno v zagotavljanju, da bo odnos med nami in državami v razvoju pristno partnerstvo. Mislim, da je bil vrh v Lizboni pomemben korak naprej, ker smo v besedilih vsaj utrli začetke nove filozofije enakopravnih partnerjev v smislu pravic in odgovornosti.

Vendar pa očitno še vedno nismo v celoti tam in to je eno od vprašanj, ki je povezano z lastništvom in kjer je mogoče s proračunsko podporo. Povezano je z lastništvom s strani civilne družbe in razprave na parlamentarni ravni. Mislim, da imate prav in da so to področja, na katerih moramo delati.

Postavili ste še eno vprašanje, ki me resnično skrbi in ki je po mojem mnenju bistven predmet za razpravo. Vprašanje se je glasilo: „Kako lahko dosežemo boljše usklajevanje: tako, da ljudi pripravimo, da bodo bolje sodelovali, da bolje razdelimo delo, da bolje podpiramo svetovno razvojno politiko med različnimi partnerji; vlogo Svetovne banke, Svetovne trgovinske organizacije, Mednarodnega denarnega sklada, Komisija in vseh velikih darovalcev?“

Res je, da sedaj obstajajo, kot smo povedali na nekem drugem zasedanju, prekrivanja in podvajanja. Obstaja celo konkurenca in ni vedno koristna konkurenca. Povem vam lahko, da je bilo narejenega veliko napredka v preteklih dveh letih, predvsem s Svetovno banko. Povem vam lahko, da sem zaradi novega sporočila, strategije in filozofije, ki jih zaznavam pri Svetovni banki, precej optimističen. Zato ostaja še prostor za drugo vrsto sodelovanja, za sodelovanje med razločnimi partnerji, in mislim, da ste res pokazali na temeljno točko, ki jo bomo morali podrobno obravnavati.

Seveda je dobro upravljanje pomemben element, je razlog pripravili vse potrebno za sveženj v zvezi z upravljanjem.

Gospa Gomez je omenila pomembno temo glede učinkov finančne krize na gospodarski in družbeni položaj v državah v razvoju. Skoraj vsi strokovnjaki se trenutno strinjajo, da bo vsaj 2 % znižanje v rasti, kar predstavlja do 50 milijonov več revnih ljudi. Tega se moramo dobro zavedati.

Kar zadeva nas, bom zadovoljen že, če bodo države članice držale svoje obljube iz leta 2005. Zagotavljam vam, da se bomo morali skupaj izredno močno boriti, da jih bomo prisilili, da to storijo.

Drugič, zaposlen sem s pripravo sporočila, aprilskega svežnja, ki sem ga obljubil in seže dlje od javne pomoči za razvoj. Poskusil bom mobilizirati celotno vrsto oddelčnih proračunov Komisije za razvojne politike. Povedati vam moram, da obstajajo nekatere resnično zanimive prednosti. Prav tako na svežnju delam z Evropsko investicijsko banko, predvsem glede podporne infrastrukture, da bi jih poskusil hitro razviti in imeti hiter učinek. S tem bom prišel v Parlament v Aprilu. Povedal bi rad le, da moramo zajeti še eno pomembno vprašanje, in sicer vlogo civilne družbe in nacionalnih parlamentov.

S tem bom zaključil. Gospod Hutchinskon je nekoč predlagal, da bi bilo mogoče s poslanci tega parlamenta izvesti nekatere poskuse in morda s poslanci parlamentov držav članic, da se, kjer je to mogoče storiti, izvedejo razprave o državnih strateških dokumentih. To sem imel priložnost storiti v treh različnih državah. Zelo dobro je delovalo, a očitno je, da je delovalo dobro, ker smo imeli v teh treh državah podporo njihovih vlad, ker je to brez podpore v zvezi s tem vprašanjem izredno težko. Zato mislim, da imate prav: mobilizacija parlamentarnih ukrepov je vsekakor ena od prednostnih nalog. V vsakem primeru mi verjemite, da bom storil vse, kar je v moji moči, da to zagotovim.

  Maria Martens, poročevalka. – (NL) Gospod predsednik, dejansko nimam več kaj dosti za dodati. To je prva razprava o izvajanju strategije. Začeli smo, a še vedno smo na začetku. Izredno veliko je treba še storiti. Afrika ostaja najrevnejša država. Vsi ste izpostavili kje so naše skrbi in s kakšnimi izzivi se soočamo, naj bo to v zvezi z mirom in varnostjo, gospodarsko rastjo, dobrim upravljanjem, krepitvijo zmogljivosti ali vlogo parlamentov in civilne družbe. Komisar je v zvezi s tem podal nujne pripombe.

Rada bi se zahvalila vam, moji kolegi poslanci, komisarju in našim kolegom iz vseafriškega parlamenta. Še naprej bomo sledili temu postopku.

  Predsednik. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v torek, 24. marca 2009.<BRK>