Dobesedni zapisi razprav

Ponedeljek, 23. marec 2009 - Strasbourg

24. Boj proti pohabljanju ženskih spolnih organov v EU (kratka predstavitev)

  Predsednik. – Naslednja točka je poročilo (A6-0054/2009) gospe Muscardini v imenu Odbora za pravice žensk in enakost spolov o boju proti pohabljanju ženskih spolnih organov v EU (2008/2071(INI)).

  Cristiana Muscardini, poročevalka. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, mislim, da je zelo primerno, da komisar Michel sodeluje pri naši razpravi. Kot vemo, vedno posveča mnogo pozornosti vprašanjem človekovih pravic in tragedijam v Afriki. Dejansko mi daje prisotnost gospoda Michela upanje, da bo morda Komisija resno obravnavala vprašanje, ki danes ne vpliva le na 28 afriških držav in na različne države Bližnjega vzhoda in sosednjih držav, temveč je sedaj posebno pereč problem znotraj same Evropske unije.

Množično priseljevanje, do katerega prihaja v zadnjih letih, je to tragedijo pripeljalo v države EU. Več deset tisoč deklet in žensk je vsakodnevno v nevarnosti, da bi se na njih izvajala grozovita praksa, ki jih nepopravljivo poškoduje s fizičnega stališča, prav tako pa jim zadane tudi izredno resno psihološko škodo. Kljub temu, da je Parlament takšno prakso že večkrat obsodil v preteklih letih in dejansko preko DAPHNE financiral 14 projektov za boj proti pohabljenju ženskih spolnih organov, smo se zato danes ponovno znašli pri razpravi o tem vprašanju, ker se pojav žal ni zmanjšal, ampak se še naprej povečuje.

Imeti moramo pogum in sprejeti primernejšo resno metodo preprečevanja preko kulturnih kampanj, s katerimi bomo priseljenkam, pa tudi očetom teh deklet, lahko pomagali, da bodo uvideli, da ravnanje po plemenskih običajih nima ničesar opraviti z vero, ni način za vključevanje ali ustvarjanje prihodnosti njihovih hčera.

Pomislite na dekle, ki obiskuje francosko, italijansko ali belgijsko šolo in nenadoma, potem ko se je družila s svojimi sovrstniki, se znajde ugrabljena stran od običajnega in je prisiljena trpeti tragedijo, ki jo bo zaznamovala za vse življenje. To dekle ni le fizično pohabljeno, ampak tudi ne more nadaljevati običajnega odnosa z drugimi ljudmi, počuti se manjvredna, drugačna in v naši družbi nočemo drugačnih ljudi. Hočemo ljudi, ki ne glede na njihovo vero, barvo kože ali geografsko poreklo lahko delajo skupaj za izgradnjo boljše Evrope, ki bo bližje njenim državljanom.

Zaradi tega, gospod predsednik, komisar, hočemo mi, kot Parlament – in rada bi se zahvalila vsem svojim kolegom iz odbora, ki so mi pomagali pripraviti to poročilo –, da se zakoni držav članic uskladijo, da bo pohabljanje ženskih spolnih organov opredeljeno kot prekršek. Nočemo blažilnih predlogov kot je „zbadanje“. Hočemo, da bodo ženske popolnoma enake moškim, nočemo obredov iniciacije, ampak namesto tega resnično združevanje. Hočemo, da bodo lahko nevladne organizacije izvajale svoje delo, hočemo preprečevalno politiko, ki vključuje združenja priseljenk, hočemo kaznovati vsakega, ki poskuša pohabljati dekleta in jih zvleči v sprijeno spiralo obupa in marginalizacije.

Poročilo pokriva mnogo področij in mislim, da so ga imeli poslanci priložnost pregledati in oceniti. Verjamem, da bi se moral vsakdo pridružiti temu pozivu k odločni Evropi, ki združuje prizadevanja treh institucij za boj proti temu groznemu zločinu, ki krši človekove pravice.

  Louis Michel, član Komisije. – (FR) Gospod predsednik, v svojem imenu, pa tudi v imenu mojega kolega bi se rad zahvalil gospe Muscardini za njen govor, saj verjamem, da je pokazala natančno na tisto, kar je tragično in škandalozno. Res bi se rad zahvalil gospe Muscardini za njeno izjemno poročilo o tem pomembnem vprašanju glede boja proti pohabljenju ženskih spolnih organov v Evropski uniji.

Evropska komisija je zelo jasno obtožila tako v Uniji kot tudi v tretjih državah nesprejemljivo naravo tradicionalnih praks, ki resno spodkopavajo temeljno pravico žensk in mladih deklet po spoštovanju njihove fizične in umske integritete. Očitno se s poročilom popolnoma strinjamo. Mislimo, da bi morale vse države članice Evropske unije močno ukrepati. Rekel bi, da bi morale mnogo močneje ukrepati, da se te prakse odpravi, tako v Evropski uniji kot tudi v tretjih državah, ker je popolnoma nesprejemljivo in precej nezaželeno, da se to še vedno lahko dogaja v Evropski uniji. Prav tako moramo v okviru vseh političnih dialogov, ki jih imamo s tretjimi državami, poskrbeti, da bodo slednje popolnoma razumele naše stališče. Za trenutek bi se rad odmaknil od besedila, da povem, da vam lahko zagotovim, da je to vprašanje vedno na agendi v vseh političnih dialogih, ki jih imamo z državami v razvoju.

Ravno pred kratkim me je predsednik Burkine Faso, Compaoré, poklical in mi povedal, da bodo ravno sprejeli zakon o prepovedi teh praks, čeprav to ne bo enostavno. Poudariti bi bilo treba, da očitno nekateri klani in plemena še vedno izvajajo to prakso in to je v državi precej občutljiva tema, a res si je želel na tem področju napredovati in mislim, da je to pomembno.

Prav tako se boste zavedali, da Komisija redno sprošča sredstva za podporo projektov v Evropi in tretjih državah, ki so namenjeni preprečevanju in odpravi pohabljenja ženskih spolnih organov in za pomoč žrtvam in mladim dekletom, ki so v nevarnosti.

V Evropi je naš glavni instrument program DAPHNE III, ki podpira evropske nevladne organizacije in lokalne in regionalne javne ustanove in oblasti ter njihov boj proti pohabljenju ženskih spolnih organov. Od njegovega začetka v letu 1997 je program DAPHNE sofinanciral 14 projektov, ki so bili posebej posvečeni temu vprašanju, in je zagotovil znesek približno 2,4 milijone EUR. Projekti DAPHNE so nam omogočili izvajanje programov skupnosti za usposabljanje in podporo, za izvajanje naših kampanj ozaveščanja, za analiziranje nacionalnih zakonodaj, za zbiranje informacij in statistik, za razvoj orodij in za vzpostavljanje najboljših praks, ki jih bodo uporabljali akterji na tem področju in za priporočanje političnih smernic evropskim in nacionalnim nosilcem odločanja.

Očitno smo odločeni, da ohranimo svojo podporo takšnim ukrepom in nadaljujemo z reševanjem tega vprašanja v Evropski uniji, ne le v okviru preprečevanja nasilja in podpore žrtvam, pač pa tudi na področjih priseljevanja, azila in kazenskega pravosodja.

Sedaj bom le za trenutek svojo pozornost ponovno preusmeril stran od besedila. Povedati vam moram, da sem nekoliko šokiran nad nekaterimi vrstami strahopetnosti s strani naših vlad in nekaterih politikov, ki menijo, da je to del kulture in zato nedotakljivo. Žal mi je: najmanj, kar bi morali pričakovati od ljudi, ki so prišli v Evropo, je to, da upoštevajo veljavna pravila. Menim, da ne moremo imeti pravosodja dveh hitrosti, ne moremo imeti koncepta dveh hitrosti. To nima nobenega vpliva na sposobnost evropske države, da pozdravi prišleke, ravno nasprotno. To je razprava, ki sem jo sam doživel v svoji državi v preteklosti. Povedati moram, da sem šokiran, da nekateri ljudje pod pretvezo spoštovanja kulture migrantov v bistvu nočejo kaznovati takšnega ravnanja. Mislim, da, če želimo to vprašanje rešiti v Evropi, moramo doseči stopnjo, kjer takšne prakse kaznujemo. Imeti moramo ta politični pogum in mislim, da to ne bi oviralo sposobnosti države, da sprejme prišleke, če bi morali reči: „To je naša ustava, to so naša pravila, to so naše človeške vrednote in morate jih upoštevati. Če jih ne boste upoštevali, boste ravnali nezakonito in boste kaznovani.“ S tem zaključujem svoj odmik od poročila, a vesel sem, da sem te stvari povedal, ker se popolnoma strinjam z vašo vznemirjenostjo glede tega vprašanja.

V okviru zunanje pomoči tretjim državam Komisija prav tako uporablja te politike za boj proti pohabljenju ženskih spolnih organov. Najprej, kot sem vam povedal, je zaradi tega vprašanje emancipacije žensk, njihovih človekovih pravic in njihovega zdravja temeljni del vsakega političnega in strateškega dialoga, ki ga ima s partnerskimi vladami.

Drugič, podpira dejanja, ki kažejo in vplivajo za izboljšano nacionalno zakonodajo pa tudi za izdelavo nacionalnih politik, ki so primerne za spodbujanje in zaščito pravic žensk in za prepoved vseh škodljivih praks.

Tretjič, podpira pobude, namenjene okrepitvi obsega ukrepov političnih vodij, skupaj s kampanjami ozaveščanja, ki so usmerjene na vsa področja družbe. Večletni program Haaga, ki zajema različne ukrepe, ki bodo izvedeni za razvoj področja pravosodja, svobode in varnosti, se bo leta 2010 zaključil. Spomladi 2009 bomo v sporočilu predstavili novi program Stockholma 2010-2014. Potrdim vam lahko, da bo ta program polagal velik poudarek na vidik povezovanja z zaščito temeljnih pravic žrtev, vključno s spodbujanjem in zaščito pravic otrok in žensk.

Kljub temu, da Komisija še ni pripravila posebne strategije za boj proti pohabljenju ženskih spolnih organov, smo odločeni še naprej podpirati ukrepe, usmerjene k njegovemu preprečevanju, in nameravamo še naprej izpostavljati vprašanje v okviru notranjih in zunanjih politik Unije.

  Predsednik. – Predstavitev je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 24. marca 2009.

Pisne izjave (člen 142)

  Véronique Mathieu (PPE-DE), v pisni obliki. – (FR) Vsako leto v Evropi 180.000 migrantk trpi ali so v nevarnosti, da bi utrpele pohabljenje spolnih organov. Pomembno je, da si zapomnimo, da ta pohabljanja predstavljajo kršitev človekovih pravic, ki ima zelo resne fizične in psihološke posledice. Takšnih praks ni mogoče upravičiti na podlagi kulturnih ali verskih tradicij. Da bi jih odpravile, morajo države članice uveljavljati upoštevanje prepovedi, določene v njihovem kazenskem pravu, praksa pohabljenja pa mora biti smatrana kot kaznivo dejanje. Hkrati pa morajo dejanske ali morebitne žrtve dobiti dostop do pravne in medicinske pomoči.

EU mora povečati svojo podporo tistim nevladnim organizacijam, ki opravljajo edinstveno delo na tem področju, in sicer pri preprečevanju in pomoči. Na nacionalni in evropski ravni bi usmerjene informacije in izobraževalne kampanje odpravile tabuje, povezane s temi praksami, hkrati pa bi družine obveščale o kriminalnih posledicah takšnih pohabljenj. Zato je pomembno, da se EU tega problema loti tako, da opredeli skupne preventivne ukrepe za prepoved prakse pohabljanja v EU in da opozarja na to prepoved v vseh sporazumih o sodelovanju, ki se sklepajo s tretjimi državami. Pohabljenje spolnih organov je socialni problem, ki se tiče vseh nas.