Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 22. april 2009 - Strasbourg

4. Bonitetne agencije - Zahteve za poročanje in dokumentiranje v primeru združitve in delitve - Zavarovanje in pozavarovanje (SOLVENTNOST II) (prenovitev) (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je skupna razprava o:

- poročilu (A6-0191/2009) gospoda Gauzèsa v imenu Odbora za ekonomske in monetarne zadeve o predlogu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o bonitetnih agencijah (COM(2008)0704 – C6-0397/2008 – 2008/0217(COD)),

- poročilu (A6-0247/2009) gospe Weber v imenu Odbora za pravne zadeve o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv Sveta 77/91/EGS, 78/855/EGS in 82/891/EGS ter Direktive 2005/56/ES glede zahtev za poročanje in dokumentiranje v primeru združitve in delitve (COM(2008)0576 – C6-0330/2008 – 2008/0182(COD)), ter

- poročilu (A6-0413/2008) gospoda Skinnerja v imenu Odbora za ekonomske in monetarne zadeve o spremenjenem predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (prenovitev) (COM(2008)0119 – C6-0231/2007 – 2007/0143(COD)).

  Jean-Paul Gauzès, poročevalec. − (FR) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, poročilo o bonitetnih agencijah, ki mi je bilo zaupano, je bilo izredno zanimivo sestavljati in nadvse sem vesel, da nam je uspelo doseči soglasje s Svetom in s Komisijo, tako da imamo možnost, da bo poročilo sprejeto že na prvi obravnavi.

Analize različnih vzrokov finančne krize so pokazale, da je nujno sprejeti zakonodajo o bonitetnih agencijah. Predlog uredbe, ki ga je vložila Komisija, je Parlament zelo skrbno preučil, da bi žre v prvem poskusu zagotovili vzornost, učinkovitost in praktično uporabnost evropske zakonodaje.

Nedavni sklepi skupine G20 so še utrdili to našo odločenost. Kompromis, ki so ga dosegli Komisija, predsedstvo EU in Parlament, ohranja smernice, ki jih skuša uveljaviti Parlament glede bistvenih točk uredbe: področje veljavnosti, bonitete tretjih držav in preprečevanje navzkrižja interesov.

Predvsem pa me veseli, da je besedilo lahko vzpostavilo temelje za evropski nadzor v duhu ugotovitev iz poročila skupine gospoda de Larosièra. Parlament namreč zagovarja zamisel, naj bo CESR edina vstopna točka pri registraciji agencij. Vedeli smo, da pri sedanjem stanju pravne ureditve ni mogoče storiti kaj dosti več, vendar smo s takim ravnanjem vzpostavili temelje za prihodnji evropski nadzor.

V naslednjih mesecih bo Komisija vložila zakonodajno pobudo, ki bo omogočila uveljavitev smernic iz poročila gospoda de Larosièra, namreč vzpostavitev učinkovitega ter usklajenega evropskega nadzora.

Kot premostitveni ukrep in v pričakovanju zakonodajne pobude Komisije bo izvajanje uredbe nadzoroval, ob usklajevanju s strani CESR, kolegij predstavnikov pristojnih organov držav članic, zakonsko moč odločitev pa bo jamčil krajevno pristojni organ za kraj, kjer je registrirana agencija.

Tu bi rad poudaril, da Parlament visoko ceni zelo konstruktivno držo in pripravljenost na sodelovanje, ki ju je izkazovalo češko predsedstvo v drugi fazi pogajanj. Tako smo lahko z razumno razpravo oblikovali vrsto pravil, ki bi morala zagotoviti potrebno preglednost in odpraviti težave ter pomanjkljivosti, ki izvirajo iz odsotnosti zakonodaje o bonitetnih agencijah.

Rezultat je zato izredno zadovoljiv, zato bo jutri Parlamentu predložena splošna sprememba, ki bo vsebovala besedilo, o katerem smo dosegli soglasje Komisija, Parlament in češko predsedstvo – to pomeni države članice.

Prepričan sem, da s tem Evropski parlament, Komisija in Predsedstvo dokazujejo, da evropske institucije, soočene s krizo neprimerljivih razsežnosti, delujejo zelo učinkovito. Upam, da bomo v enakem duhu lahko sprejeli tudi druge predpise tega finančnega svežnja, zlasti prenovitev Direktive o kapitalskih zahtevah za banke, znane tudi pod imenom „Basel II“.

V današnjem obdobju, ko Evropejci dvomijo o učinkovitosti Evrope, se mi zdi skrajno pomembno, da lahko dokažemo, da se je Evropa sposobna spopasti s krizo.

  Renate Weber, poročevalka. – (RO) Prepričana sem, da moramo v sedanjem času storiti vse za ohranitev gospodarskih podjetij po Evropi in za spodbujanje uspešnih podjetij k odpiranju čim več delovnih mest. Take pobude so še toliko pomembnejše v tem trenutku krize, v kateri smo. Pozdravljam predlog direktive o poenostavitvi postopkov poročanja v primeru združitve ali delitve, ki ga je predložila Komisija, saj je cilj direktive do leta 2012 znižati administrativne stroške evropskih podjetij za 25 %, namen pa okrepiti njihovo konkurenčno sposobnost.

Poročilo, ki smo ga sestavili in o katerem bomo glasovali jutri, odraža razmisleke Komisije in upošteva predvsem naslednje dejavnike. Prvič, obveznosti poročanja v primerih združitev in delitev je treba zmanjšati tako, da bodo imele države članice in podjetja več svobode pri odločanju, katera poročila v vsakem posameznem primeru res potrebujejo. Obenem je treba odpraviti določbe, zaradi katerih sedaj prihaja do podvajanja poročil, s tem pa do nepotrebnih stroškov. Tretjič, pravila o objavljanju in zagotavljanju podatkov je treba prilagoditi novim okoliščinam, tudi rabi interneta, in v celoti izkoristiti nove možnosti komuniciranja, obenem pa posredovati tudi sporočilo o zavezanosti varovati okolje. Ne smemo tudi pozabiti, da so bili načini zagotavljanja podatkov delničarjem, ki jih predpisujejo sedaj veljavne direktive, zasnovani pred 30 leti in da se od takrat niso prilagajali razvoju možnosti, ki jih nudi sodobna tehnologija. Rada bi se iskreno zahvalila poročevalcem v senci za naše tesno sodelovanje in za njihovo podporo ves čas sestavljanja poročila. Rada bi se zahvalila tudi predstavnikom Sveta in Komisije za njihovo sodelovanje in dostopnost v zadnjih mesecih.

Dne 7. aprila je COREPER dosegel sporazum o celotnem kompromisnem svežnju, o katerem se je pogajal s Parlamentom, da bi bila direktiva o združitvah in delitvah lahko sprejeta že v prvi obravnavi. Želimo, da bi se to uresničilo, in prav zato je bilo za jutrišnje glasovanje na plenarni seji vloženih veliko sprememb, ki odražajo kompromis, ki smo ga dosegli v neformalnem trialogu. Rešili smo vprašanja, ki so zelo pomembna za nekatere države članice, na primer objava v lokalnih časopisov ali objava v tiskani obliki ali s pomočjo interneta, in predstavniki političnih skupin so izrazili soglasje s temi spremembami. Kar se tiče objavljanja podatkov v lokalnih časopisih, bo taka praksa še vedno mogoča v državah članicah, ki menijo, da je potrebna. Kar se tiče tiskane oblike, bo veljalo pravilo, da obveščanje v tiskani obliki ni več potrebno, če imajo delničarji možnost prenesti dokumente in jih natisniti, države članice pa lahko predpišejo, da mora gospodarsko podjetje take dokumente hraniti na svojem sedežu na vpogled.

Drug pomemben kompromis se nanaša na datum začetka izvajanja direktive, ki bo 30. junij 2011, kot določa predlog Komisije. Države članice bodo imele tudi možnost odločanja glede posledic začasnih prekinitev dostopa do interneta zaradi tehničnih težav. Vsebinska sprememba zadeva poenostavljene združitve in delitve, pri katerih za odobritev ne bo več potrebna skupščina delničarjev. Ocenjeno je, da bo že samo s temi poenostavitvami postopkov doseženi letni prihranki okoli 154 milijonov EUR, kar je tehten razlog za sprejem direktive v prvi obravnavi.

  Peter Skinner, poročevalec. − Gospa predsednica, rahlo ste me presenetili, saj nisem opazil vseh sprememb današnjega dnevnega reda, sem pa zelo hvaležen za priložnost govoriti pred zbornico o zelo pomembni panogi v sektorju finančnih storitev, to je o panogi zavarovanja in pozavarovanja, o tem, kaj se je zgodilo s poročilom Solventnost II in o tem, kako smo zadevo končno uvrstili v obravnavo v Parlamentu, kar nam bo omogočilo vzpostaviti po mojem mnenju zelo konkretno podlago za ureditev v celotni Evropski uniji.

Seveda gre za zadeve, ki smo jih že obravnavali. Imeli smo že Solventnost I in hvaležen sem gospodu Ettlu, po katerega zaslugi smo v Parlamentu o zadevah že sorazmerno obsežno razpravljali in nam je uspelo oblikovati določene podlage. Zdaj pa je čas za posodobitev, panoga zavarovalništva pa je ena od številnih v sektorju finančnih storitev, kjer so spremembe potrebne. Finančna kriza z vsemi spremljajočimi pojavi jasno kaže, da panoge zavarovalništva ne smemo prepuščati sami sebi.

Poročilo Solventnost II je bilo vir več ukrepov in je tudi zaradi tega po mojem mnenju med najpomembnejšimi poročili oziroma bo imelo vodilno vlogo v svetu. Med te ukrepe spada obvladovanje tveganj. Menim, da ni dovolj, da nadzorniki s preprosto formalno kontrolo postavk bilanc ugotavljajo, ali panoga, ki naj jo nadzorujejo in ščitijo v imenu potrošnikov, deluje pravilno. Nujno je, da nadzorniki dejansko nadzorujejo, upravljajo in spremljajo dnevno poslovanje zavarovalniških ter pozavarovalniških podjetij ves čas.

Le tako bomo lahko vzpostavili primerno in ustrezno obliko zakonske ureditve. Gre za poročanje podjetij: da, podjetja bodo poročala nadzornikom, kaj počnejo, ampak tudi nadzorniki se morajo vključiti. In v vseh 27 državah članicah: ne vsaka posamezna država članica z lastnimi predpisi, kar imamo danes na področju zakonske ureditve, pač pa enotna formula ureditve za vso Evropsko unijo, kar bo, povedano naravnost, omogočilo boljše izhodišče za zaščito potrošnikov, kar tudi pričakujemo.

Podobno bo ta ureditev podjetjem omogočila bolje izkoriščati ekonomijo obsega, saj bodo zdaj poročala le na en način vsakemu od regulatorjev. O tem, kaj izdelujejo, kaj imajo povedati, kaj delajo in kako poročajo, ne bodo poročala samo enemu regulatorju, pač pa lahko tudi kolegiju regulatorjev, zlasti v primerih skupin, saj zavarovalniška podjetja poslujejo prek državnih meja, zato je pomembno, da se pri svojem delu združijo tudi regulatorji in zagotovijo pravo kakovost poročanja, pravo kakovost številk in pravi nabor podatkov za najboljšo zaščito trgov.

Med razpravami s Svetom je Parlament opazil več zanimivih in včasih celo naklepnih poskusov vodenja nacionalnih sektorjev v eno ali v drugo smer, zato ne bom trdil, da ta dosje ni bil zelo naporen, kar se tiče pogajanja s Svetom: bil je. Parlament je dosegel velike premike v stališčih Sveta. Premiki so večji, kot se jih po mojem mnenju Svet zaveda in kot jih je bil pripravljen sprejeti v času prejšnjih dveh predsedstev, zato sem zelo ponosen in vesel, da sem lahko sodeloval v skupini, ki je dosegla premike v stališčih Sveta.

Na žalost ne bomo imeli take pomoči skupine, kot smo si na začetku predstavljali, da bi jo morali imeti, ker pa lahko v direktivo vnesemo revizijsko klavzulo, se bomo lahko k pomoči skupine še vrnili, in tri leta po uvedbi te direktive, upam – in pričakujem, da bo isto rekel tudi komisar – bomo lahko na en ali drug način spet vključili pomoč skupine, konkretno za ustrezno okrepitev ekonomskega vidika tega pristopa.

Želimo vzpostaviti ureditev, ki bo temeljila na tveganjih in načelih, ob tem pa bo tudi podpirala zmogljivosti panoge in spodbujala delovanje s pravim občutkom pri nadzornikih v Evropski uniji in zunaj nje. Naj zaključim v tem duhu. Misliti moramo tudi na nadzornike drugod po svetu in priznavati le režime med državami. Upam, da se bo komisar strinjal z menoj glede tega.

  Charlie McCreevy, član Komisije. − Gospa predsednica, današnja razprava poteka v času, v katerem se evropsko gospodarstvo sooča z najhujšimi izzivi v sodobni zgodovini. Nujno je ukrepati: energično, usmerjeno in celovito ukrepati, da bomo obnovili zaupanje, rast in zaposlovanje ter obnovili finančni sistem, spet vzpostavili stabilno pot v prihodnost, spodbudili trgovino in vlaganja in bolje zaščitili naše državljane - na kratko, zagotovili učinkovit in stabilen finančni sistem.

Na osnovi sporočila Komisije z začetka marca je Evropski svet na spomladanskem srečanju zarisal močan akcijski načrt EU za prihodnost – strategijo za odpravo vrzeli v zakonski ureditvi finančnega sektorja, za obnovo spodbud in za reformo nadzora v skladu z načeli enotnega finančnega trga EU. Čez nekaj tednov bo Komisija predstavila svoja stališča glede poti izgradnje sodobnega nadzornega okvira v Evropi. O stališčih bodo razpravljali voditelji držav oziroma vlad junija. Komisija lahko konkretne ukrepe predloži jeseni.

Jasno, globalne težave zahtevajo globalne rešitve. Pobuda EU k dogovoru o usklajenem svetovnem odzivu na finančno krizo je doživela velik uspeh. Na londonskem srečanju so voditelji G20 sprejeli obsežne obveze glede usklajene ureditve šibkih točk finančnega sistema, skupne vzpostavitve nove finančne arhitekture in obrambe odprtega globalnega gospodarstva.

Stanje v finančnem sektorju EU je resno. Veliko pa smo že naredili in z veseljem ugotavljam, da je bil odziv Komisije, Evropskega parlamenta in Sveta na krizo hiter ter dobro medsebojno usklajen. V kratkem bomo uspešno zaključili sprejem treh ključnih ukrepov: prvič, uredbe o bonitetnih agencijah, drugič, prenovitve Solventnosti II, in tretjič, revizije tretje in šeste direktive s področja prava družb, o domačih združitvah in delitvah.

Prvič, doseženi dogovor o uredbi o bonitetnih agencijah nam bo pomagal spopasti se z enim od problemov, ki je prispeval k sedanji krizi, in olajšal pot k obnovi zaupanja na trgu. Predlog, ki ga je sprejela Komisija lanskega novembra, zastavlja jasne cilje za izboljšanje integritete, preglednosti, odgovornosti in dobrega vodenja bonitetnih agencij. Namere izhodiščnega predloga so ohranjene tudi v uredbi, ki bo zlasti zagotovila analitično neodvisnost bonitetnih agencij, integriteto procesa ocenjevanja bonitete in ustrezno obvladovanje navzkrižij interesov, do katerih lahko zaenkrat prihaja v procesu ocenjevanja bonitete. Nadalje bo vzpostavljen obsežen režim nadzora. Evropski nadzorniki bodo nadzorovali ravnanje bonitetnih agencij in po potrebi izvajali izvršilne ukrepe.

Kar zadeva nadzor, glasno zagovarjam potrebo po okrepitvi sodelovanja pri nadzoru. Zato ne vidim nobenih ovir za dogovor o potrebi po pospešenem delu na tem ključnem področju. Da bi zagotovila doslednost in skladnost vseh ustreznih predpisov finančnega sektorja, se Komisija torej strinja, da bo na podlagi priporočil iz poročila gospoda de Larosièra preverila potrebe po krepitvi določb te uredbe, ki se nanašajo na arhitekturo nadzora.

Kar zadeva obravnavo bonitetnih ocen, izdanih v tretjih državah, je srečanje G20 povsem spremenilo razmere. Vse članice skupine G20 so se sporazumele o ureditvi področja bonitetnih agencij z uvedbo režima obvezne registracije in nadzora. Zato soglašam z rešitvijo za obravnavo bonitetnih ocen, izdanih v tretjih državah, za katero sta se na pogajanjih dogovorila Svet in Parlament.

Z veseljem ugotavljam, da so ambiciozni cilji, opredeljeni v predlogu Komisije, ohranjeni. Komisija je zelo zadovoljna z rezultati postopka soodločanja.

Naj se zdaj posvetim Solventnosti II. Rad bi se zahvalil poročevalcu gospodu Skinnerju in Parlamentu za vloženo delo in pripravljenost na kompromise v prid soglasju o tej pomembni temi že v prvi obravnavi. Tak izid bodo panoga zavarovalništva v EU, nadzorniki in vsi deležniki toplo pozdravili.

Moram pa priznati, da sem razočaran nad nekaterimi vidiki kompromisa. Opredelitev režima pomoči skupine, ki ga ocenjujem za enega od najbolj inovativnih vidikov predloga Komisije, pomeni, da ne bomo mogli posodabljati – kolikor bi želeli - ureditve nadzora zavarovalniških in pozavarovalniških podjetij, ki delujejo čezmejno.

Prav tako me skrbi, da bi lahko nekatere spremembe, ki se nanašajo na obravnavo tveganj delnic, vodile v uvedbo nepreudarnega režima vlaganja v tvegani kapital. To velja zlasti za spremembe, ki uvajajo tako imenovani časovni pristop kot možnost za države članice. Komisija bo skrbno pazila, da bodo izvajalni ukrepi na tem področju ustrezni za zagotovitev skrbnega ravnanja.

Ne glede na to bo Komisija podprla sporazum med Parlamentom in Svetom, če ga boste pri glasovanju potrdili. Sedanji režim solventnosti je starejši od 30 let. Solventnost II bo uvedla na tveganjih temelječ ekonomski režim, ki bo pospešil združevanje zavarovalniškega trga EU, okrepil zaščito zavarovancev in povečal konkurenčnost zavarovalniške panoge EU.

Kot je nedavno potrdil tudi CEIOPS v svojem poročilu o naukih finančne krize, danes potrebujemo Solventnost II bolj kot kdajkoli, kot prvi odziv na sedanjo finančno krizo. Potrebujemo ureditev, ki bo dosegla primerno obvladovanje tveganj v podjetjih, povečala preglednost in zvišala učinkovitost sodelovanja in usklajevanja med nadzornimi organi. Solventnost II bo uvedla tak režim na področju panoge zavarovalništva, ki bo lahko služil kot vzor tudi za podobne mednarodne reforme.

Vključitev revizijske klavzule, v kateri je izrecno naveden režim pomoči skupine, bo omogočila tudi Komisiji ponovno obravnavo tega vprašanja. Pričakujem, da bo napredek na vrsti področij na podlagi priporočil iz poročila gospoda de Larosièra ustvaril ugodnejše razmere za reforme v zvezi s čezmejnim sodelovanjem nadzornikov matične in gostiteljske države.

Naj zdaj spregovorim še o poročilu gospe Weber. Učinkovito delo poročevalke, gospe Weber, je omogočilo oblikovanje kompromisa glede poenostavljenih zahtev za poročanje in dokumentiranje pri združitvah in delitvah delniških družb, ki bo ohranil znaten delež od prihrankov, ki jih je obetal izvirni predlog Komisije, to je od 172 milijonov EUR na leto.

Meritve in analize na področju zmanjševanja upravnih bremen kažejo, da je pravo družb eno od področij pravnega reda EU, ki nalaga največja bremena. Upravna bremena so iz več razlogov za mala in srednja podjetja težja kot za velika podjetja. Strokovno poročilo iz leta 2007 navaja oceno, da morajo mala podjetja za izpolnjevanje zakonskih obveznosti obveščanja porabiti 10-krat več kot velika podjetja. Ponavljam: desetkrat več. Ob tem so mala podjetja vlečni konj evropskega gospodarstva, trenutno pa se spopadajo z zelo težavnimi razmerami gospodarjenja.

V sedanjih težavnih in tveganih razmerah preprosto ni prostora za take ovire. Okrepiti moramo naša prizadevanja za zmanjšanje obremenitev našim podjetjem. V svoji resoluciji z dne 12. decembra 2007 je Evropski parlament pozdravil odločenost Komisije zmanjšati upravna bremena podjetij na ravni EU in na nacionalni ravni za 25 % do leta 2012 in poudaril, da bo zakonodajne predloge preverjal tudi s tega vidika. Danes, le sedem mesecev po tem, ko je Komisija vložila svoj predlog, sem zelo vesel doseženega kompromisa, čeprav je Komisija v svojem izvirnem predlogu šla celo dlje. Pričakujem, da bo Parlament ta kompromis potrdil, kar bo v kratkem času prineslo znatne koristi podjetjem, zlasti malim in srednjim podjetjem. In ne smemo obstati pri tem. Poenostavljanje in zmanjševanje birokracije bo še naprej ena od osrednjih nalog Komisije.

  Gay Mitchell, pripravljavec mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve. − Gospa predsednica, moje naslednje pripombe ne letijo na nikogar posebej. Menim, da sta Solventnost II in ureditev področja bonitetnih agencij zelo pomembna, ampak poleg gradnje gasilskega doma je pomembno tudi pogasiti požar, ki že divja. Menim, da smo se preveč osredotočili na podrobnosti v zvezi z gradnjo gasilskega doma enkrat v prihodnosti.

Ne morem verjeti, da bi se zadeve premikale tako po polževo, če bi Evropski svet še vedno vodil predsednik Sarkozy. Češko predsedstvo nas je hudo razočaralo, še zlasti pa nas je hudo razočaral predsednik Češke republike.

Rečem vam - če češko predsedstvo ali njegovi nasledniki niso sposobni opraviti svojih nalog, je to dokaz, da v resnici potrebujemo Lizbono: resnično potrebujemo nekoga, ki bo na trajnejši podlagi zagotovil vodstvo Evropski uniji.

Ljudje potrebujejo upanje, pričakujejo informacije o oživitvi in obnovi. Ali kdo v tej zbornici verjame, da bi se zadeve premikale tako po polževo, če bi bi bil predsednik Komisije Jacques Delors? Čas je za ukrepanje in vodenje, ukrepanja in vodenja pa nam ne zagotovi nihče, in to vprašanje moramo odpreti danes.

Evropska investicijska banka bi lahko storila precej več. Evropska unija in njene institucije bi skupaj z državami, kakršna je Kitajska, lahko storila precej več. Nismo v letu 1937. Takrat nismo imeli niti institucij niti zmogljivosti za spopadanje s težavami, kakršne imamo danes. Zdaj institucije imamo, v Evropski uniji in zunaj nje – majhno število institucij, ki lahko sodelujejo med seboj. Kar nam manjka, je vodstvo. Vrnimo na položaj predsednika Sarkozyja ali nekoga, podobnega Sarkozyju, in začnimo pravilno voditi Komisijo, pa bomo lahko ljudem ponudili upanje in začeli govoriti o obnovi. Od Evropskega sveta česa takega ne morem pričakovati, je pa čas, da bi do tega prišlo.

  Sharon Bowles, pripravljavka mnenja Odbora za pravne zadeve. − Gospa predsednica, pozdravljam sporazum o Solventnosti II, tako kot ostali pa obžalujem preložitev pomoči skupine v postopek revizije v prihodnosti ter nezmožnost Sveta, da bi z nami preučil možnosti njene uvedbe, glede na utemeljene razloge za uvedbo. V Odboru za pravne zadeve in v Odboru za ekonomske in monetarne zadeve sem spremljala dogajanja na področju gibanja kapitala v časih stiske skupine, na primer v časih, ko je skupina skoraj nesolventna, in dogajanja nikakor niso tako preprosta, kot jih slikajo predlog Komisije in predstavniki zavarovalništva.

Na voljo pa imamo instrumente, s katerimi bi lahko dosegli cilj, in predlagali smo ukrepe stopnje 2, zdaj pa nam preostane le čakati na prihodnost, da bomo lahko zagotovili varno, gospodarno rabo kapitala v skupini. Upam, da se bodo države članice ustrezno odzvale, ko bo treba iskati boljše rešitve za prenehanje poslovanja.

Če se zdaj posvetimo konkretnim zadevam v svežnju, spremembe v členu 27 določajo, da morajo imeti nadzorni organi ustrezno strokovno znanje in zmogljivosti. Prvotno spremembo sem vložila deloma ob upoštevanju poročila o zavarovalnici Equitable Life, v razmerah finančne krize pa ima širši domet, in dosegla sem vključitev podobnih sprememb v predloge predpisov o kapitalskih zahtevah ter o bonitetnih agencijah.

Popolnoma jasno nam mora biti, da pristop na podlagi tveganj ni mehka možnost. Pravilno razumevanje modelov in predpostavk bi moralo zagotoviti bolj čvrst nadzor kot formalna kontrola postavk v bilancah. Testiranje izjemnih situacij mora presegati udobno območje predpostavk, korelacijske faktorje pa bi morali ves čas aktivno preverjati.

Nadzor skupine postaja vključujoč proces, ne več proces, v katerem nadzornik skupine pobere vse, na koncu pa mora odgovornost vendarle pristati na eni točki. Vloga CEIOPS je okrepljena, in velja poudariti, da so prav razprave o Solventnosti II vpeljale razmišljanje o okrepljeni vlogi odborov stopnje 3 v širše kroge. Pomembno je tudi, da se je razčistilo, da ne bi smelo prihajati do navzkrižij med pooblastili nacionalnih nadzornikov in njihovih vlog v CEIOPS.

Te spremembe, vložene kar nekaj časa nazaj, so bile videti nekoliko preveč v zazrte v prihodnost, razvoj finančne krize pa je dokazal njihovo smotrnost. Kot je povedal poročevalec, je ekipa Parlamenta svoje delo opravila dobro, kar se tiče Solventnosti II, pa je svoje delo opravilo dobro tudi češko predsedstvo.

  Karsten Friedrich Hoppenstedt , v imenu skupine PPE-DE. – (DE) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, poročevalec je že poudaril oba vidika, ki zaslužita kritiko, in pozitivne vidike rezultatov, doseženih glede Solventnosti II. Po mojem mnenju lahko rečemo, da pomeni velik napredek na poti k zagotavljanju sposobnosti delovanja evropskega zavarovalništva, tudi v obdobjih kriz. Prepričan sem tudi, da smo jasno povedali, kateri vidiki zaslužijo kritiko, in sicer gre, kot je bilo že rečeno, za nadzor skupin. Seveda nas čaka še delo na sklopu področij nadzora skupin in pomoči skupine. V času krize, ko tokovi kapitala niso tako kot običajno, je seveda treba pospešiti delovanje na tem področju, obenem pa upoštevati potrebe držav, ki so v težavah.

Razpravljali smo še o enem kritičnem vprašanju, saj je v Evropski uniji 500 milijonov potrošnikov, ki so tudi zavarovanci, izpostavljenih “tveganju delnic”. Tudi panoga, gospodarstvo in države članice imajo svoja stališča glede tega vprašanja. Morali smo sprejeti kompromis, kar se bo lahko odrazilo tudi v analizi v kateri od faz postopka po revizijski klavzuli. Pomembno je, da lahko rečemo, da je Evropska unija glede tega sporočila, da zadeve premika, da je sposobna ukrepati. Prepričan sem, da so Združene države, Kitajska in druge države, ki se ukvarjajo z vprašanji bonitet in pripravljajo boljše sisteme za prihodnost, v sedanjih okoliščinah to sporočilo razumele. To je ena od pomembnih ugotovitev.

Naj zelo jasno ponovim naslednje v zvezi s preteklimi dogajanji. Vključena so bila štiri predsedstva, če štejemo tudi sedanje. Potek pogajanj se je zelo spreminjal, seveda tudi zaradi pritiskov določenih držav članic, ampak na koncu smo dosegli rezultat. To je ena ugotovitev.

Druga ugotovitev pa je, da smo sodelovali z evropsko zavarovalno panogo in da so bile pri tem zelo pomembne raziskave učinkov na različna področja. Zakaj? Ker je bilo treba vključiti zavarovalništvo v iskanje poti k tej rešitvi, saj sta sistem in problematika zelo zapletena. Če upoštevamo, da je zadnja raziskava učinkov zajela 1 400 podjetij – velikih in malih, saj naš namen ni bil sprostitev trga, pač pa vključitev vseh dejavnikov v prid potrošnikom – gre za izreden uspeh. Skupaj s pogajalsko skupino za Solventnost II nismo popustili pod nikakršnimi pritiski, pač pa smo ves čas delovali v korist potrošnikov in zavarovalniške panoge, predvsem pa v skladu z nalogami Parlamenta.

  Gianni Pittella, v imenu skupine PSE. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, mislim, da nam je prav vsem jasno, da je konec cikla razvoja, cikla, ki je v zadnjih letih razgalil neravnovesja in nasprotja, ki jih prinaša globalizacija, kakor jo razumejo nekateri: ultraliberalna globalizacija, ki je v preštevilnih primerih izkoriščala slabosti institucij in je politiko obravnavala kot oviro, nadlogo, ki jo je treba preprosto odpraviti.

Zdaj je prav politiki pripadla naloga obnoviti zaupanje državljanov v razmerah hude gospodarske krize, ki jo doživljamo. V ta namen mora politika prevzeti vodstvo in pokazati na ovire, ki jih je treba premagati, ter na možnosti. Odpraviti moramo protislovja med hitro rastjo svetovnega trga in slabostmi institucij, ki bi morale skrbeti za ravnotežje in obvladovati moč finančne ekonomije.

Uredba o bonitetnih agencijah je pomemben korak naprej v tem smislu. Pri tej zadevi sem sodeloval kot poročevalec v senci za Skupino socialdemokratov v Evropskem parlamentu in sem v celoti sodeloval z gospodom Jeanom­Paulom Gauzèsom, avtorjem poročila, ki mu iskreno čestitam.

Najpomembnejše določbe uredbe so plod zavzetosti Parlamenta v fazi težavnih pogajanj s Svetom. V mislih imam pomembne dosežke, kakršni so zahteva, da morajo biti agencije registrirane na ozemlju Evrope, odgovornost za napovedi in civilnopravna odgovornost, sistem dvojnega zavarovanja pri odobravanju ocen iz tretjih držav, predvsem pa možnost, da se bo uredba začela izvajati zelo kmalu, ne pa šele čez dve leti, kot so na začetku zahtevale vlade držav.

Uredba pa ima tudi velik simboličen pomen. Dejansko urejamo panogo, ki je podobno kot nekatere druge panoge – mislim na špekulativne sklade – v zadnjih letih izkoriščala popolno zakonodajno praznino. Izidi take samoregulacije so očitni vsem nam in so porazni. Zdaj je čas, da zberemo pogum in postavimo novo zgradbo finančnih trgov. Komisar, zavedati se moramo, da v tej panogi, še bolj kot v drugih, ne zadostuje samo ukrepanje državnih vlad!

Zato me kljub odličnem skupnem dosežku preveva tudi obžalovanje, ker zaradi nasprotovanja držav članic – za katero pada pretežna odgovornost na Svet - nismo izkoristili priložnosti in vključili v besedilo določbe o enotnem, evropskem organu za nadzor področja bonitet. Uradna zahteva za to je bila vložena Parlamentu, pomanjkanje političnih ambicij in realizma pa sta zaenkrat preprečila zadostno podporo tej zahtevi. Glede tega je Parlament še enkrat dokazal svojo daljnovidnost in upam, da jo bodo dokazale tudi vlade držav.

  Wolf Klinz, v imenu skupine ALDE. – (DE) Gospa predsednica, napake bonitetnih agencij pred izbruhom krize dokazujejo, da je zakonska ureditev področja agencij nujna. Cilji uredbe o registraciji bonitetnih agencij so preglednost, zagotovitev visoke kakovosti, večja konkurenčnost, odprava navzkrižij interesov, in na podlagi vsega tega boljša zaščita vlagateljev. Doseči sporazum ni bila lahka naloga. Izhodiščna stališča Komisije, Parlamenta in Sveta so bila zelo različna, kljub temu pa nam je omenjene cilje uspelo v glavnem doseči. Ena dobra stvar je, da bomo imeli eno samo bonitetno kategorijo. Kategoriji 1 in 2 za nadzorne in druge namene bosta ostali v preteklosti. Odpravili smo navzkrižja interesov: poleg dejavnosti ugotavljanja bonitet ne bo več svetovalnih storitev. Bonitetne agencije iz držav zunaj Evropske unije bodo imele možnost vstopati na evropski trg in delovati na njem po sistemu enakovrednosti, ki bo vključeval certificiranje – kar je pomembno za majhne agencije – ali sistem odobravanja – ki ga lahko uporabijo večje agencije.

Odbor evropskih regulativnih organov s področja vrednostnih papirjev (CESR) bo imel pri registraciji in nadzoru bonitetnih agencij ključno vlogo. Pri vsem tem pa ugotavljam tudi vrsto pomanjkljivosti v gradivu in v uredbi. Bojim se, da bo možnosti vstopa na evropski trg ovirala gora pravil in zahtev. Zahteve so mogoče preveč omejujoče in lahko se zgodi, da bodo osamile evropski trg, to pa bo pomenilo vstop protekcionizma skozi zadnja vrata – kar bi bilo slabo. Upam, da se bodo moji strahovi izkazali za neutemeljene.

Naša pravila o notranjem vodenju so zelo natančna – dejansko preveč natančna. Gre skoraj za pretiravanje. Primerljivih pravil ne najdemo v nobeni drugi uredbi EU. Bolje bi bilo opredeliti načela, odgovornost za uveljavljanje in razvoj načel pa prepustiti samim agencijam.

Na koncu naj izrazim mnenje, da nismo dosegli nikakršnega napredka pri odpravljanju oligopolov. Še vrsto let bomo morali trpeti pomanjkanje konkurence.

  Cristiana Muscardini, v imenu skupine UEN. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, gospodarska kriza še zdaleč ni končana, čeprav je članstvo v evrskem območju zagotovilo Evropi določeno stabilnost. Mednarodni denarni sklad ocenjuje stroške finančne krize na 4 000 milijard USD, od česar lahko dve tretjini pripišemo bankam.

Doseči moramo številne cilje: obnovo zaupanja, podporo rasti in zaščito delovnih mest. To lahko dosežemo le z gospodarsko politiko, ki bo lahko uredila finančni sistem, vendar Evropa gospodarske politike še nima! Kljub londonskim predlogom G20 za nov zagon kreditnega sistema še vedno nimamo jasnih pravil – kar govorimo že leta – za upravljanje finančnih trgov, izvajalcev storitev na teh trgih, proizvodov in izvedenih proizvodov, ki jih nudijo.

Trgi morajo biti urejeni in nadzorovani, kar je še najbolj pomembno za finančni sektor, ki je, brez nadzora, povzročil zadolževanje brez primere v zgodovini. Kaj narediti z ogromnim dolgom, ki se je nakopičil zaradi odobravanja posojil brez jamstev? Ali naj ga odpišemo? Ali naj ga vključimo v mehanizem čiščenja bilanc, ki ga uvajajo banke? Ali naj v prihodnje prepovemo transakcije z izvedenimi finančnimi instrumenti OTC in pozovemo banke, naj svoje pogodbe v zvezi z izvedenimi instrumenti enkrat za vselej ukinejo?

Potrebujemo jasne odzive, nove posojilne linije za mala in srednja podjetja ter varčevalce, da bomo preprečili nenadzorovane selitve, in uskladiti moramo pravila STO z dejanskimi razmerami. Če ne bomo odprli vprašanja pravil mednarodne trgovine, ne bomo rešili ničesar: to pomeni, v tej sistemski krizi moramo sistem reformirati, politiki vrniti vlogo usmerjanja, ki je vse prepogosto nima, preusmeriti svojo pozornost na realno gospodarstvo in opustiti uživanje opija virtualnih financ!

  Alain Lipietz, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, za začetek bi rad povedal, da popolnoma soglašam s tem, kar je rekel gospod Mitchell v svojem govoru. Zaostajamo za časovnim načrtom in ne delujemo dovolj hitro. Vseeno pa bi ga rad posvaril, da se je dobro izogibati takim napakam v zvezi s francoskim predsednikom, kakršne se včasih pripetijo Francozom v zvezi z gospodom Brownom. Govori o ukrepanju še ne pomenijo, da bo ukrepanje učinkovito.

Kar se tiče same krize, je jasno, da se pri nas kriza ni začela s financami. Njene korenine segajo v socialno in okoljsko sfero. Ob tem je povezana tudi s finančnim ciklom, to pomeni: v pozitivnem delu finančnega cikla si privoščimo tveganja, ko se stvari poslabšajo, pa si rečemo, da bi jih bilo dobro nekoliko zakonsko urediti.

Zdaj smo v fazi, ko je ureditev – in to čvrsta ureditev – potrebna. Potrebna je ureditev na ravni enotnega trga, to pomeni, da potrebujemo mnogo bolj centralizirano ureditev na evropski ravni. To je naše vodilo pri odločitvi glede glasovanja. V celoti podpiramo poročilo gospoda Gauzèsa in napredek, ki ga prinaša. Že leta pozivamo k bolj centraliziranima ureditvi in nadzoru na evropski ravni, že uvedena prva faza, v obliki CESR, pa je po našem mnenju popolnoma pravilna.

Kar pa se tiče prizadevanj gospoda Skinnerja – in glede tega naša kritika popolnoma sovpada s kritiko gospoda Mitchella – obžalujemo, da vlade zadev niso dojele. Ne strinjamo se s predlaganim kompromisom, ki zavrača sistem nadzora skupine. Prepričan sem, da to vodi v nadaljnje katastrofe.

Zato bomo glasovali proti poročilu gospoda Skinnerja – ne proti delu samega gospoda Skinnerja, pač pa proti kompromisu, ki so ga vsilile vlade.

  Sahra Wagenknecht, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, podobno kot javna varnost, pravica ali varovanje okolja je stabilnost finančnih trgov javna dobrina, zato je potreben javni nadzor nad njo. Navsezadnje zadeve že občutili na svoji koži: kdor prepušča nadzor nad finančnimi trgi velikim zasebnim bankam, zavarovalnicam, hedge skladom in bonitetnim agencijam, tvega, da bodo v pehanju za čim večjimi donosi špekulativno izpuhteli ogromni zneski, na koncu pa bo stroške teh izgub morala pokriti javnost.

Kriza je še preveč jasno pokazala, da je prostovoljna samoregulacija odpovedala, vendar ji je Komisija še vedno neomajno privržena. Namesto, da bi prepovedala tvegane finančne produkte in uveljavila jasna pravila za finančni sektor, namerava še naprej dopuščati, da se zasebni akterji sami odločajo, kakšna tveganja bodo prevzeli in kako jih bodo presojali. Po našem prepričanju je to neodgovorno.

Zdaj je že jasno, da so bonitetne agencije v prid dobičku sistematično podcenjevale tveganja strukturiranih finančnih produktov in s tem v resnici pognale v tek trgovanje z neizterljivimi posojili. Pravilen ukrep bi bil torej popolnoma ukiniti prenos upravljanja tveganj na zasebne akterje, ki poslujejo za dobiček, in ustanoviti javno evropsko bonitetno agencijo, ki bi izdajala neodvisna mnenja o kakovosti različnih vrednostnih papirjev. Komisija o taki rešitvi sploh še ni začela razmišljati.

Poročilo gospoda Gauzès upravičeno zahteva, da morajo ocene javnega dolga veljati za javno dobrino in jih morajo zato izdajati javne ustanove. Ampak zakaj naj bi to načelo veljalo samo za javni dolg?

Tudi pri direktivi Solventnost II Komisija in poročevalec zagovarjata samoregulacijo, ki se je izkazala za neuspešno. Tako naj bi bilo zavarovalniškim skupinam dovoljeno uporabljati interne modele ocenjevanja tveganj pri izračunih kapitalske ustreznosti in solventnosti. Šele čas bo pokazal, ali so nadzorni organi držav članic usposobljeni razumeti take modele. Osebno dvomim v to.

Nadalje sta zahtevani minimalni kapital in zahtevani solventnostni kapital mnogo prenizka in ju je treba znatno zvišati. Ker bi to nekaterim bankam in zavarovalnicam lahko povzročilo težave, predlagamo, naj ima tako zvišanje kapitala obliko državnega holdinga, ob ustreznem vplivu na politiko podjetja. Taka delna nacionalizacija bi bila pogumen prvi korak k preusmeritvi finančnega sektorja k delovanju v javno dobro.

Dolgoročno bi bilo tako ali tako treba celotni finančni sektor vključiti v javni sektor, saj lahko samo nacionalizacija zagotovi, da bo ta sektor izpolnjeval svoje javne obveznosti, namesto da neuspešno špekulira na globalnih finančnih trgih v iskanju vedno večjih donosov. Skrajni čas je, da na podlagi katastrofe, ki jo je tako ravnanje povzročilo, sprejmemo ustrezne sklepe.

  Godfrey Bloom, v imenu skupine IND/DEM. - Gospa predsednica, 40 let sem delal v finančnem sektorju, zato menim, da se nekoliko spoznam na temo, o kateri govorimo danes.

Naj na kratko opišem britansko upravo za finančne storitve (FSA), ta opis pa nas bo pripeljal do ugotovitev, kako pride do napak. Britanska FSA ima pravilnik, ki obsega pol milijona besed. Nihče ga ne razume – še najmanj pa FSA. FSA uporablja tajne razlage pravilnika, globe, ki jih nalaga, gredo v njene bogate sklade za plače in pokojnine, na njihove odločbe ni možnosti pritožbe na sodišče. O tej zadevi, ki pomeni očitno kršitev členov 6 in 7 Zakona o človekovih pravicah, sem pisal komisarju McCreevyju. Ni možnosti pritožbe na sodišče. Za primere napak FSA ni predvidenih pravnih sredstev. Javnosti vzbujajo vtis, da odločba ali predpis z žigom FSA preprosto ne more vsebovati napak. Ni nikakršne določbe caveat emptor.

Zdaj pa naj postane ta organ, tako je videti, podrejen nekemu nadzornemu organu na ravni EU, ki ga bodo brez dvoma sestavljali birokrati brez znanja, skandinavske gospodinje, bolgarski mafijci in romunski lončarji. Iskreno povedano sem prepričan, da se bodo vsi prav dobro razumeli med seboj.

  Bruno Gollnisch (NI). – (FR) Gospa predsednica, poročila gospoda Gauzèsa o bonitetnih agencijah, gospe Weber o poročanju in dokumentaciji ob združitvah in delitvah ter gospoda Skinnerja o odpiranju in izvajanju zavarovalništva in pozavarovalništva obsegajo določbe, ki so brez dvoma koristna, ni pa jih mogoče opisati kot ukrepe za boj proti finančni krizi. Kriza, ki jo doživljamo, je očitno drugačnega velikostnega razreda in je ni mogoče rešiti s temi tehničnimi in enkratnimi ukrepi.

Kakšni ukrepi so potrebni za rešitev hude krize, ki jo doživljamo? Prvič, priti mora do preloma z dogmami, na katerih je temeljilo vaše delo do danes, in sicer z dogmami o dobrohotnosti v mednarodni delitvi dela, o prostem pretoku ljudi, blaga in kapitala.

Odpraviti moramo prost pretok blaga, ki je evropske delavce spravil v isti koš z delavci držav, ki podobno kot komunistična Kitajska, gojijo najbolj cinične oblike kapitalizma, kjer delavci nimajo pravice do stavke, pravice do združevanja, ustreznih pokojnin ali socialne varnosti, in kjer so plače absurdno nizke. Kitajska pa ni edina država, v kateri vladajo take razmere.

Odpraviti moramo prost pretok ljudi, ki nas je pripeljal, ki vas je pripeljal do tega, da sprejemate in celo priporočate kot edini način za nadomestitev prihodnjih generacij politiko množičnega priseljevanja, katere strahotne posledice lahko jasno opažamo že danes.

In končno, odpraviti moramo prost pretok kapitala, ki je bil sprožilec te krize, saj je dovolil, da je kriza na domačem hipotekarnem trgu ZDA - ki je bila povsem obrobna kriza in bi morala ostati omejena na trg ZDA – postopoma okužila vsa naša gospodarstva, uničila naše varčevalce, naše delavce in naše delodajalce.

Iz tega sledi, da je treba mala in srednja podjetja sprostiti iz primeža davčnega vmešavanja in birokracije, potrebujemo enostavna pravila, po katerih se bo denarna vrednost ujemala z obstoječimi dobrinami v obliki proizvodov in storitev, potrebujemo pa tudi politiko vlaganj, in sicer trajnostno politiko. To je le nekaj bistvenih ukrepov, ki si jih končno želim od vlad držav članic v okviru nacionalnih politik, ki so izkazale svojo veliko sposobnost odzivanja.

  John Purvis (PPE-DE). - Gospa predsednica, veseli me, da je Solventnost II končno dospela v fazo odločanja. Gospod Skinner in njegovi poročevalci v senci so to dosegli z zgledno vztrajnostjo in potrpežljivostjo. Tako kot drugim mi je žal, da je pomoč skupine izključena, iskreno rečeno pa me to v sedanjih vročičnih razmerah niti ne preseneča. Čaka nas še trdo delo, da bomo vzpostavili skupinski sistem, ki bo deloval na resničnem evropskem skupnem zavarovalnem trgu in v njegov prid, ki bo učinkovit tudi v sodelovanju s tretjimi državami – in ne smemo si več privoščiti nobenega spodrsljaja, kakršen je bil tisti z zavarovalnico AIG.

Rad bi tudi čestital gospodu Gauzèsu in Svetu za razumne sklepe glede ureditve bonitetnih agencij. Te agencije so seveda delale hude napake in to nujno zahteva določeno ureditev. Ampak kdo pa ne dela napak, tudi nadzorniki sami jih delajo, in ali moremo z gotovostjo trditi, da jih v prihodnje ne bodo več delali?

Skrbelo me je, da bo srdito prelaganje krivde na bonitetne agencije privedlo do kontraproduktivne ureditve s prekomernim vmešavanjem, v prevladujočem tonu evrocentrizma, protekcionizma in ekstrateritorialnosti. Z veseljem ugotavljam, da je kompromis take težnje nekoliko omehčal, vendar pa ne toliko, kot bi mi bilo všeč.

Bonitetne ocene so mnenja – koristna mnenja, strokovna mnenja, a vendarle zgolj mnenja, zato morajo polno odgovornost za svoje odločitve glede vlaganj še vedno nositi vlagatelji. Nedvomno smo se teh naukov zdaj že naučili, sicer na okruten in drag način.

Vesel sem, da je področje veljavnosti omejeno na ocene, ki se uporabljajo za regulativne namene. Vesel sem, da smo pri ocenah iz tretjih držav prešli od enakovrednosti n potrditve k enakovrednosti ali potrditvi. Ampak, ali mi lahko komisar potrdi, da to pomeni, da lahko vlagatelji še vedno prosto vlagajo v delnice in obveznice v tretjih državah, ki niso ocenjene v Evropi ali ki nimajo statusa enakovrednosti?

Pozorni moramo biti na nepredvidene posledice. Ker ni bila vnaprej opravljena ocena učinkov, bo do nepredvidenih posledic vsekakor prišlo, zato je zahteva glede revizije v členu 34 bistvenega pomena.

  Pervenche Berès (PSE). – (FR) Gospa predsednica, pri Solventnosti II gre za reformo, ki smo jo sprožili že precej pred krizo; slednja jo je samo osvetlila v drugi luči. Kot zakonodajalci smo omahovali: ali je treba ta sporazum sprejeti že v prvi obravnavi?

Na koncu nam je odločnost pogajalcev omogočila doseči kompromis, ki ima po mojem mnenju vsaj dve odliki: prvič, sili zavarovalništvo k boljši presoji tveganj, pri kateri se še danes uporabljajo sorazmerno stari mehanizmi, ki so nedvomno neprimerni za razmere, v katerih deluje zavarovalništvo danes, in drugič, poudarja, da se morajo mehanizmi nadzora prilagoditi današnjim zavarovalnicam, tako glede števila njihovih storitev in ponudb za potrošnika kot glede nadnacionalne organizacije.

Kot zakonodajalci smo se zelo zavzemali, da bi upoštevali resnične razmere na tem trgu, to je na trgu, na katerem v nekaterih državah bistveni delež zavarovanj predstavljajo življenjska zavarovanja, in na katerem moramo pri zavarovalništvu upoštevati prociklične učinke.

Prav tako smo morali zagotoviti, da sprejem zakonodaje ne bo povzročil motenj v sestoju zavarovalniškega trga, še zlasti pa, da bo omogočil vzajemnim združenjem ohraniti prostor v zakonodaji. Povsem jasno pa je, da je to le ena faza, in rada bi omenila šest točk v zvezi s sektorjem, na katerih bomo morali v kratkem nadaljevati svoje delo.

Prva je seveda upoštevati sklepe poročila gospoda de Larosièra in zagotoviti enakost ter usklajenost pogojev delovanja med različnimi nadzornimi organi, v ta namen pa okrepiti evropski organ, pristojen za nadzor zavarovalnic.

Druga točka – ki so jo omenili že številni kolegi poslanci – je uvesti ta razvpiti mehanizem pomoči skupine, glede tega pa ne soglašam z gospodom Lipietzom. Seveda bi raje videli, če bi bila pomoč skupine vključena, ampak kako ni jasno, da države, v katerih je danes 80 % do 100 % zavarovalništva v rokah tujih podjetij, brez trdne pravne podlage, težko sprejmejo tak mehanizem? Na tem področju moramo poskrbeti za napredek.

Tretja faza v prihodnosti bo uskladitev med tem, kar delamo na tem področju, in tem, kar se dogaja s pokojninskimi skladi. Kako lahko izboljšujemo solventnost na področju zavarovalništva, ne zastavimo pa si istih vprašanj pri pokojninskih skladih? To je velikanski izziv.

Četrta naloga v prihodnosti zadeva uvedbo, oblikovanje, vzpostavitev mehanizma jamstev za vplačil, kakršnega imamo danes v bančništvu, ki pa ga v zavarovalništvu še vedno ni.

Peta točka zadeva trženje zavarovalniških produktov in zagotovitev, da bodo zavarovalniški zastopniki zavarovancem ponujali produkte v skladu z zahtevami glede varovanja interesov in zaščite zavarovancev.

Zadnja točka pa zadeva prenos predvidenih instrumentov iz bančništva v zavarovalništvo, in sicer mehanizma retencije v zvezi z listninjenjem.

Upam, da se bomo lahko na tej podlagi v prihodnje lahko kaj naučili iz sedanje krize, da bomo lahko evropskim državljanom ponudili zavarovalništvo, ki jim bo v resnici jamčilo ...

(Predsednica je prekinila govornico)

  Marielle De Sarnez (ALDE). – (FR) Gospa predsednica, niso krivi naši poročevalci, ampak po mojem prepričanju so predlogi Komisije precej pozni in niso dovolj odločni za razmere, v kakršne smo zašli. Če hočemo preprečiti krize v prihodnje, bomo morali ravnati mnogo bolj ambiciozno in proaktivno.

Prvič, bolj ambiciozni in proaktivni moramo biti na področju nadzora. Uskladiti moramo svojo zakonodajo, najjasnejši signal pa bi bil nedvomno uvedba evropskega nadzornega organa. To bi bilo najboljše sporočilo.

Kar se tiče bonitetnih agencij, moramo vzpostaviti evropske agencije in zagotoviti njihovo neodvisnost, s tem pa odpraviti škandalozni pojav, ko agencije ocenjujejo podjetja, ki jih za to plačujejo.

Kar se tiče hedge skladov, jih moramo urediti in zasnovati obdavčenje, ki bo neugodno za kratkoročne finančne transakcije.

Za konec, kar se tiče davčnih oaz, moramo uvesti nekaj zelo preprostih ukrepov. Prepovedati moramo delovanje bank, ki opravljajo transakcije z davčnimi oazami ali ki zavračajo sodelovanje v operacijah v Evropi.

To je za sedaj vse. Prepričana pa sem, da bomo morali ti še dlje, in rada bi priporočila dve smeri ukrepanja. Prvič, po mojem moramo razmisliti o razširitvi evrskega območja in vključitvi novih članic. Ta politična poteza bi bila verjetno tako močna, kot je bila svoj čas združitev Nemčije, dokazala bi, kakšno solidarnost imamo v Evropi, in še okrepila vpliv Unije.

In drugič, delovati moramo v smeri gospodarskega, proračunskega in monetarnega združevanja ter davčnega usklajevanja, kar je edini pravi način boja proti davčnemu dampingu v Evropi.

Vse to je potrebno, naši sodržavljani pa od nas pričakujejo – in upam, da Komisija to sliši – ukrepanje v sedanji krizi. Naši sodržavljani še čakajo na resnični evropski načrt za obnovo, na primer na znaten sveženj posojil. Še vedno čakajo na to, da bo Evropa ponudila primerno podporo našim malim in srednjim podjetjem, da bo resnično začela načrtovati vlaganja v prihodnost, predvsem pa podprla vse tiste v Evropi, ki jih je prizadela kriza. V mislih imam brezposelne, zaposlene s skrajšanim delovnim časom, gospodinjstva, ki so danes v hudih škripcih.

To je po mojem mnenju nujno in po tem bodo v prihodnosti sodili evropske voditelje.

  Ewa Tomaszewska (UEN). – (PL) Gospa predsednica, uvedba Solventnosti II in spremembe sistema delovanja in nadzora dejavnosti zavarovanja, ki jih pripravljamo v zadnjih letih, so zelo pomemben korak, zlasti v času finančne krize. Več let sem delala na področju pokojninskega sistema in zavedam se pomena finančnega nadzora pokojninskih skladov v zvezi z mobilnostjo delavcev ter potrebe po čezmejnem nadzoru.

Pri tem, ko spodbujamo ljudi k mobilnosti, moramo poskrbeti, da bodo tisti, ki zamenjajo državo, v kateri so zaposleni in pokojninsko zavarovani, lahko prepričani, da se njihovi prispevki za socialno varnost odvajajo pravilno in na prave račune, pa tudi, da bo varnost njihovih prihodnjih pokojnin rasla z rešitvami Skupnosti glede načel vlaganj in nadzora pokojninskih skladov.

Čestitam Odboru evropskih nadzornikov za zavarovanje in poklicne pokojnine in njegovi svetovalni skupini, v katere delu sem imela čast sodelovati do septembra 2007, čestitam pa tudi poročevalcu, gospodu Skinnerju.

  Mary Lou McDonald (GUE/NGL). - Gospa predsednica, MDS v poročilu o svetovni finančni stabilnosti ocenjuje, da bodo stroški finančne krize znašali 4 000 milijard USD. Stroški pa bodo morda še višji od te ocene. Krizo so povzročili, kot vemo, kazino kapitalizem, pajdaški kapitalizem in sektor finančnih storitev brez nadzora – oziroma pod ohlapnim nadzorom, kot ga včasih vljudno označujemo.

Izid vseh teh pojavov za delavce in njihove družine po Evropi je nič manj kot katastrofalen. V razpravi in v predloženih poročilih me je osupnil zelo vljuden ton, s katerim obravnavamo ta škandal. Osuplja me tudi to, da skupini liberalnih in krščanskih demokratov skrbita nevarnosti pretirano stroge ureditve in uvedbe protekcionizma skozi zadnja vrata.

Dejstvo je, da je odziv EU na finančno krizo medel in minimalističen. Dejstvo je, da protekcionizem potrebujemo, z njim pa moramo zaščititi delavce in realno gospodarstvo. Razprava o delovnih mestih in zaposlovanju nas še čaka – čeprav je to za državljane najpomembnejše – naša institucija pa se še vedno brati s sistemom, ki je odpovedal. Priznajmo si to in postanimo bolj radikalni in pogumni.

PREDSEDSTVO: GOSPA KRATSA-TSAGAROPOULOU
Podpredsednica

  Nils Lundgren (IND/DEM) . – (SV) Gospa predsednica, svetovna finančna kriza pretresa svetovno gospodarstvo in predlogi o tem, kako preprečiti njene ponovitve, kar dežujejo. V modi sta poziva „več regulacije“ in „več nadzora“. Seveda pa moramo začeti z vprašanjem, kaj je šlo narobe. Naj v 50 sekundah povzamem vzroke.

Imamo kapitalizem brez lastnikov. Finančna podjetja vodijo uradniki, ki lahko oblikujejo sheme nagrajevanja, s katerimi si v času rasti dobičkov zagotovijo ogromne ugodnosti in odpravnine. Dobičke je mogoče kratkoročno povečati tako, da uprave dvignejo raven tveganja v podjetjih z zmanjšanjem lastniškega kapitala. Do takrat, ko se tveganja udejanjijo, pa so uprave že pobrale svoj denar, izgube pa padejo na pleča drugih.

Nimamo pa nikakršnih spodbud za spremembo take politike. Ljudje, ki vlagajo denar v banke, vedo, da imajo za svoje vloge jamstvo. Vsi vemo, da je večina bank prevelikih, da bi dopustili njihove stečaje. Rešili jih bodo davkoplačevalci. Bonitetne agencije vedo, da bodo ob delo, če bodo dvomile v solventnost svojih naročnikov. Politike centralnih bank in finančnih ministrstev temeljijo na zapovedi, da balonov ni dovoljeno predirati. Zato baloni rastejo čez vse mere.

Ali razpravljamo o rešitvah za te probleme? Ne, ne razpravljamo!

  Othmar Karas (PPE-DE). – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, gospodarska in finančna kriza, najhujša po drugi svetovni vojni, ima globalne učinke. Negotovost, nestrpnost, nemoč in nezaupanje zaznamo na vsakem koraku, prav tako pa tudi pomanjkanje nadzora finančnih trgov. Naprej nas žene potreba po vzpostavitvi skupnega evropskega odziva in prevzemu vodilne vloge v svetu. Zavest, da je treba ustvariti „več Evrope“, danes omogoča stvari, ki so jih ob zahtevah Parlamenta še nekaj mesecev nazaj zavračali in preprečevali člani Komisije in Sveta.

Naš model socialno-tržnega gospodarstva – trga, kolikor je mogoče, nadzora, kolikor je potrebno – nudi podlago ne le za evropsko, ampak za svetovno ureditev. Ukrepi Evropske unije so uspešni, še vedno pa imamo daleč do zaključka in do uresničitve svojih ciljev. Zaključuje se še ena faza, nemudoma pa se moramo lotiti tudi naslednjih poglavij in jih zapreti. Samo z odločnim in pogumnim ukrepanjem na področju zakonske ureditve na evropski ravni bomo lahko obnovili zaupanje.

Danes – mnogo prepozno – odločamo tudi o ureditvenih ukrepih v zvezi z bonitetnimi agencijami. Potrebna je registracija, potrebni so skrbni pregledi, potrebna je odprava neskladnosti. Sprejemamo direktivo Solventnost II – ki bi jo morali sprejeti tudi brez finančne krize. Direktivo o bančništvu naj bi sprejeli v maju. Enkrat za vselej moramo iz regulativnega sistema izločiti prociklične učinke. Ne le hedge skladi, tudi skladi zasebnega kapitala potrebujejo ureditev. Vsaka določba o plačah vodilnih delavcev, ki predvideva nagrade, bi morala predvidevati tudi kazni ob izgubah.

V Evropi manj razpravljamo o materialni odgovornosti kot v Združenih državah, evropski sistem nadzora pa še ni pripravljen. Vzpostaviti bi ga morali po zgledu evropskega sistema centralnih bank in pohiteti bi morali, da bi lahko čim več odločitev sprejeli že pred poletjem. Pozivam vas k temu.

  Robert Goebbels (PSE). Gospa predsednica, gospe in gospodje, Parlament sprejema pravila za ureditev mednarodnih financ. Ne bodo zadostovala, saj niti v Evropi niti v Združenih državah ni prave politične volje za odpravo ekscesov čistega špekulantstva, kakršni so na primer očitne prodaje brez kritja, prodaje blaga, ki ga prodajalec sploh nima.

Mednarodna finančna kriza se ni začela na kakem otoku. Začela se je v Združenih državah in se širi prek Cityja v druge velike finančne centre. Za vse te centre smo mislili, da so pravilno urejeni in nadzorovani. Skupina G20 pa je našla primernega grešnega kozla: davčne oaze, prave ali navidezne.

Že leta 2000 sem v svojem poročilu Parlamentu o reformi mednarodnega sestava priporočil reformo, s katero bi odpravili vse črne luknje v mednarodnih financah, začeli pa bi s hedge skladi in drugimi čistimi špekulativnimi skladi.

Skupina G20 namerava urediti le špekulativne sklade, ki pomenijo sistemsko tveganje. Sistemsko tveganje pride na dan šele kasneje, ko kriza že izbruhne. V resnici so vodilne sile skupine G20 prizanesle lastnim offshore območjem, kakršna so Kanalski otoki, Deviški otoki, Hongkong in Macao, če notranjih davčnih oaz, kakršna je Delaware, sploh ne omenjamo.

Kot je rekel Jacques Attali, bosta imela v prihodnosti London in New York monopol na področju špekulacij. Sporočilo je jasno: mednarodne finance bomo uredili zgolj v prid vodilnim državam. „Vsi prašiči so enaki, vendar so nekateri bolj enaki od drugih“.

  Andrea Losco (ALDE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, prav je, da kritiziramo in opozarjamo na zamude, prav in primerno pa je tudi reči, da današnji dan pomeni korak naprej in da evropske institucije v razmerah strašne krize, ki je zamajala temelje svetovnega gospodarstva, uvajajo posebne zakonodajne ukrepe v ključnih panogah, kakršni sta panoga bonitetnih agencij in zavarovalništvo.

Prepričan sem, vsaj na osnovi svojega pazljivega spremljanja, da je direktiva o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja zelo pomembna. Dogovor, ki smo ga tik pred iztekom časa dosegli s Svetom, v bistvu zagotavlja tem panogam nova, učinkovitejša pravila, ki upoštevajo dinamiko trga, ne le vnaprej postavljenih formul.

Načela gospodarskega ocenjevanja in zahteve glede kapitalske ustreznosti, sorazmerne dejanskim tveganjem, ki jih prevzema podjetje, pa tudi pobude za obvladovanje tveganj, uskladitev, nadzor poročanja, obveščanje javnosti ter preglednost so bistvene razsežnosti pri krepitvi konkurence v panogi zavarovalništva in pri zaščiti zavarovancev.

Končni kompromis nam je omogočil poiskati razumne rešitve za nevarnost možnih procikličnih učinkov novih pravil in pravil o obravnavi vlaganj. Seveda bi lahko dosegli več, verjamem pa, da smo dosegli točko, ki nam lahko služi za izhodišče za nove korake.

  Adamos Adamou (GUE/NGL). - (EL) Gospa predsednica, sedanja gospodarska kriza je spet postavila v ospredje naše odločno stališče, da je na področju združevanj in ustanavljanje multinacionalk ter drugih podjetij potrebno več regulacije, ne pa deregulacija, da so potrebne spremembe protimonopolne zakonodaje in da so potrebni posegi za odpravo monopolov in kartelov, ki med drugim izkrivljajo trg, samovoljno določajo cene, odpravljajo delovna mesta in jih žene zgolj dobiček.

Državljani lahko vidijo rezultate rasti brez socialne razsežnosti, ki namesto ustvarjanja trajnih delovnih mest poskuša še bolj zgostiti bogastvo in moč v rokah peščice. Sprostitev finančnih trgov, ki spada v standardno orodjarno politik desničarjev in drugih, je povzročila globoke gospodarske rane, ki neposredno prizadevajo ljudi.

Glede na to, da so se še leto dni nazaj politični zagovorniki deregulacije in nasprotniki državnega nadzora hvalili s stanjem gospodarstva, naj vas opomnim, da so prav te politike povzročile plimo revščine in neenakosti, upadanja gospodarstva in zaslužkarstvo živilske industrije, ki si je leta 2008 nagrabila okoli 40 bilijonov dobička.

Državljani pa bodo že poslali svoje sporočilo tistim, ki so ustvarili krizo, z njo pa neenakost.

  Johannes Blokland (IND/DEM). - (NL) Zdaj, ko so centralne banke v Evropi in v Združenih državah objavile prve znake oživljanja gospodarstva, nikakor ne smemo začeti omahovati glede uveljavitve smernic, ki bodo preprečile ponovitev scenarija krize.

Vloga bonitetnih agencij pri posojilni krizi je znatna, saj so vlagatelji slepo verjeli nasvetom teh agencij, ne da bi se posvetovali še s kom. Več razlogov je pripeljalo do tega, da se bonitetne ocene niso dovolj prilagajale spremembam na trgu – razlogov, ki jih tudi nova pravila ne bodo mogla povsem odpraviti. Uvedba zahteve, da mora biti za opravljanje dejavnosti bonitetna agencija ustanovljena na ozemlju Evropske unije, je dobro izhodišče, glede na globalno naravo trga pa ostaja zgolj izhodišče.

Evropska komisija mora nujno poenotiti smernice s tretjimi državami, zato bi bilo na tem področju v Evropski uniji primerneje sprejeti centraliziran pristop. Jasno je, da bo treba za obnovitev zaupanja na finančnih trgih storiti še več. Začnimo zato z novo finančno moralo.

  Werner Langen (PPE-DE). – (DE) Gospa predsednica, danes imamo pred seboj prve zakonodajne predloge iz svežnja za finančni trg. Solventnost II že precej zamuja. Vendar se ne bom ukvarjal s to zamudo. Pogajanja so bila zelo uspešna, rezultati so uporabni in predlog moramo podpreti.

Kar se tiče bonitetnih agencij, smo priča problemu, ki ga lahko dobro opišemo kot odpoved trga in politike. Parlament že leta zahteva od Komisije predloge za odpravo različnih vidikov krize na finančnem trgu, ki se je pripravljala že dolgo časa. Izid, ki ga je s pogajanji dosegel gospod Gauzès, je koristen. Vzpostavlja neodvisna merila in nove strukture nadzora, in v resnici odpira možnosti za odpravo križanj interesov med svetovalno in ocenjevalno dejavnostjo ter za večjo preglednost. Predlog je razumen.

Ni pa zadosten. Spomnim se razprave v tej zbornici z britanskim ministrskim predsednikom Tonyjem Blairom, ki je deloval tako, kot da ima rešitev pripravljeno že pred londonskim vrhom G20. V resnici pa smo imeli v zadnjih 10 letih tudi v Evropski uniji – zlasti v Združenem kraljestvu, pa tudi v Evropski komisiji – opravka z zavračanjem ureditve, kakršna bi morala biti umevna sama po sebi. Pojavi niso bili novi, balon se je v resnici zelo napihnil. Zdaj je naša naloga nadaljevati na področju računovodskih pravil – kot je omenila že Komisija v zvezi z ocenjevanjem vodilnih delavcev in sistemi ugodnosti. Nesprejemljivo je, da to področje sploh ni zakonsko urejeno. Poleg tega moramo do konca maja rešiti vprašanje kapitala – na primer listninjenja – pa tudi hitro najti rešitve glede evropskih nadzornih struktur in sploh glede zadev iz poročila gospoda de Larosièra.

Ne moremo pri vseh zadevah čakati na Združene države. Delujmo tako, kot smo delovali pri vprašanjih podnebja in obnovljive energije: naj Evropa prevzame vodilno vlogo in ponudi svetu uporabno predlogo. To bo naš prispevek k premagovanju krize.

  Ieke van den Burg (PSE). - (NL) Če mi dovolite uvodno pripombo, bi rada rekla, da danes z osuplostjo poslušam govore članov Parlamenta o vodstvu in reševanju težav kapitalizma. Teh članov ni bilo nikjer, ko smo orali ledino na področju usmerjanja kapitala v pravo smer.

Bila sem poročevalka v senci pri poročilu gospe Weber, in ona spada med tiste, ki smo orali ledino na področju posodabljanja, poenostavljanja in lajšanja bremen podjetij, ki jih nalagajo evropska pravila in predpisi. Področje je bilo del velikega svežnja izboljšanja zakonodaje in rada bi poudarila, da pri tem izboljšanju ne gre le za deregulacijo in olajšanje bremen, pač pa tudi za ustreznejše, prožnejše in bolj dinamično odzivanje na razvoj, z jasnimi pooblastili, nenazadnje tudi za sodelujoče nadzornike.

S tem v zvezi bi rada povedala dve stvari, ki sta dejansko povezani tudi z drugima dvema področjema, o katerih tudi razpravljamo danes. Prvič, nima smisla poskušati reševati včerajšnjih problemov. Namesto tega bi morali predvideti, kaj so bo dogajalo v prihodnje, in vzpostaviti procese, ki nam bodo omogočili ustrezno odzivanje na dinamična dogajanja in novosti. Prav zato smo vključili tak proces v postopek Lamfalussy, ki smo ga oblikovali pred kratkim.

Drugič, razmisliti bi morali o ravni, na kateri potekajo pregledi. Akterji na trgu delujejo čez državne meje, mednarodno. Zato se nima smisla slepiti, da lahko te akterje nadzirajo majhni nacionalni nadzorniki. S takimi velikimi akterji, ki prevladujejo na trgu, se moramo ukvarjati na evropski in na svetovni ravni. To po mojem mnenju pomeni, da je treba vzpostaviti zmogljivosti na tej ravni, da bo mogoč neposreden nadzor.

Dejansko je bilo to pri bonitetnih agencijah mogoče. Prvotni namen Parlamenta je bil podeliti Odboru evropskih regulativnih organov s področja vrednostnih papirjev (CESR) pooblastila za registriranje, na žalost pa se to ni izšlo, zaradi neogibnih pritiskov velikih držav in velikih finančnih centrov, ki si prizadevajo zagotoviti si sedeže agencij in igrati prvo violino, torej spraviti bonitetne agencije pod svoja okrilja. To je po mojem mnenju vredno obžalovanja. Raje bi videla, če bi to že od samega začetka potekalo na evropski ravni.

Enak scenarij smo videli pri Solventnosti II. Ni bilo odločnega ukrepanja, ko bi se morale velike države zavezujoče izreči glede vloge evropske ravni v primerih, če nadzorniki ne dosežejo soglasja. To tudi pomeni, da gostujoči nadzorniki ne predajo pooblastil nadzornikom, ki igrajo prvo violino. Čeprav je to vredno obžalovanja, je vključena možnost, nenazadnje v uvodni izjavi 25, da Parlament jasno napove, da bo poskusil drugo leto izboljšati in okrepiti ta vidik na podlagi predlogov gospoda de Larosièra.

  Olle Schmidt (ALDE). - (SV) Gospa predsednica, komisar, finančna in gospodarska kriza kaže, da mora biti Evropa sposobna delovati enotno. Veseli moramo biti, da je Evropa imela in še ima evro, ne pa 16 različnih valut. To nam je olajšalo težavne čase. Šele po srečanju držav evrskega območja v Parizu lansko jesen je bilo mogoče obvladati krizo in začeti obnovo. Temu je sledilo globalno ukrepanje z vrhom G20, ki je pomenil začetek nečesa novega - sveta, na katerem se vodilne države dogovarjajo enakopravno.

Zdaj moramo poskrbeti, da bomo bolje opremljeni, ko nas bo zadela naslednja kriza. Direktive, o katerih razpravljamo danes, so pomembne in po mojem mnenju uravnotežene. Potrebni so nam večja odprtost in preglednost na trgu, več priložnosti za delovanje čez državne meje in boljši nadzor. Prav tako se moramo bojevati proti protekcionizmu in, po mojem mnenju, podpirati prosto trgovino. Omejiti moramo tveganja in odpraviti ekscese. Tudi prosti trg potrebuje omejitve in pravila. Tudi kot liberalec se lahko strinjam s tem. Paziti pa se moramo pred pretiranim urejanjem, za kar v sedanjem vzdušju obstaja nevarnost. Ne pozabimo, da tržno gospodarstvo ustvarja napredek in blagostanje.

  Bernard Wojciechowski (IND/DEM). – (PL) Gospa predsednica, komisar, na začetku meseca nam je bilo rečeno, da so bili uvedeni že vsi ukrepi za odpravo finančne krize. Proračun Mednarodnega denarnega sklada se bo povečal za 500 milijard USD, kar pomeni, da so bo potrojil. Svetovna banka bo bogatejša za 100 milijard USD, 250 milijard USD pa je namenjenih subvencioniranju mednarodne trgovine. Predviden je strožji nadzor finančnega trga, davčnih oaz in plač bankirjev. Predsednik Obama je rekel, da nedavni vrh G20 pomeni obrat v prizadevanjih za oživitev svetovnega gospodarstva.

Na splošno smo torej lahko brez skrbi, morda pa pri tem obstaja ena izjema. Zakaj so svetovni voditelji tako dolgo čakali s svojim podrobnim načrtom pomoči v sili in zakaj se niso oživitvi svetovnega gospodarstva posvetili že prej? Ali morda niso imeli teh tisoč milijard v žepu? Temeljno vprašanje je, od kod prihaja teh tisoč milijard. Od prodaje 400 ton zlata? V uradnih sporočilih ne najdemo niti besedice o tem. Morda so si denar izposodili pri banki? Ker oživitev zdaj imamo – in naslednjo prošnjo naslavljam na gospoda Barroso in gospoda Topoláneka – bi bilo morda prav, da se voditelji še enkrat sestanejo in dodajo na kup še enkrat tisoč milijard, da bomo deležni „turbo oživitve“.

  Margaritis Schinas (PPE-DE). - (EL) Gospa predsednica, nobenega dvoma ni o tem, da v Evropi danes trpimo posledice anarhičnega, ekscentričnega ameriškega/anglosaksonskega modela ustroja finančnih trgov, ki se je postopoma izvil vsem pravilom, nadzoru in demokratični odgovornosti in je seveda okužil svetovno ter evropsko gospodarstvo.

Z besedili, o katerih razpravljamo danes in bomo o njih glasovali jutri, gradimo obrambni nasip za evropske državljane. Obrambni nasip, ki jih bo varoval pred paradoksalnim stanjem, v katerem živimo danes, ko so denarni tokovi mednarodni, pravila nadzora in odgovornosti, kjer sploh obstajajo, pa omejena v državne okvire.

Evropa torej reagira, resda počasi, ampak bolje pozno kot nikoli. To seveda odpira dve vprašanji, ki terjata odgovore. Prvo vprašanje je: zakaj smo morali doživeti krizo, da smo sploh reagirali? Zakaj smo morali čakati, da nas je vse to doletelo, preden smo začeli uvajati pravila? Odgovorili bodo državljani, ki bodo nagradili tiste, ki pozivajo k zakonodajni ureditvi, in kaznovali tiste, ki so nas skušali prepričati, da je samoregulacija univerzalno zdravilo za vse tegobe, ki jih trpimo danes.

Drugo vprašanje se glasi: ali bodo besedila, o katerih razpravljamo danes, edina, ali pa bomo uvedli celovit nadzor in celovito pretresli zakonodajni in regulativni okvir? Na to vprašanje bomo odgovorili mi, saj moramo kot so-zakonodajalci uporabiti pritisk, da ne bo ostalo samo pri poročilu gospoda Gauzèsa o bonitetnih agencijah, ki je spregledalo ledeno goro, ki se bliža Titaniku, zaradi česar se je zgodilo, kar se je zgodilo, je pa takoj opazilo, da je treba nekatere države članice potisniti navzdol po lestvici, saj „domnevno“ nimajo ustrezne bonitetne ocene.

Na samem začetku moramo pretresti in popraviti naša stališča: po sedanji krizi v Evropski uniji ne bo ostalo ničesar nespremenjenega.

  Manuel Medina Ortega (PSE). Gospa predsednica, govoril bom samo o poročilu gospe Weber o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv Sveta 77/91/EGS, 78/855/EGS in 82/891/EGS ter Direktive 2005/56/ES glede zahtev za poročanje in dokumentiranje v primeru združitve in delitve.

Poteka proces poenostavljanja upravnih postopkov. Podpiramo predloge Komisije, ki uvajajo določene spremembe, smo pa vključili nekaj sprememb, ki so jih predložile skoraj vse politične skupine in ki sem jih seveda podprl, ker omogočajo poenostavitev zadev.

Govorimo seveda o zelo pomembni spremembi, ki zadeva odpravo dokumentacije, uvedbo spletnih strani in sklicevanja na spletne strani, odpravo podvajanja izvedenskih mnenj in drugih zahtev, ki so bile doslej obvezne, kar bi lahko omogočilo znatne prihranke denarja in časa, ob tem pa ohranilo jamstva upnikom, pa tudi na primer delavcem v podjetju in drugim osebam, ki imajo opravka z njim.

Prepričan sem, da so naši predlogi Komisiji precej koristni in da so predlogi sprememb besedila, ki smo jih predložili, v istem duhu, da zagotavljajo neodvisnost, zlasti v primeru uporabe spletnih strani in sklicevanja na druge spletne strani ter dostopa do vseh podatkov na takih spletnih straneh, tako da uporaba ni zapletena in da je zagotovljenih dovolj dodatnih podatkov.

Na kratko, gospa predsednica, prepričan sem, da bo Parlament lahko sprejel ta predlog direktive z veliko večino in da bo sprejeto besedilo boljše od besedila, ki nam ga je na začetku predložila Komisija.

  Margarita Starkevičiūtė (ALDE). – (LT) Sedanja dogajanja kažejo vpliv velikih finančnih skupin in napak, ki jih delajo, na realno gospodarstvo, zlasti na gospodarstva malih držav. Zato bi morali predloženi dokumenti vzpostaviti pravni okvir za upravljanje dveh glavnih procesov: prvič, usklajevanja procikličnega pretoka kapitala znotraj finančne skupine, ob zagotavljanju likvidnosti realnega gospodarstva in makroekonomske stabilnosti v časih gospodarske recesije, in drugič, pomoči pri vzpostavljanju soodgovornosti med domačimi in gostiteljskimi nadzornimi institucijami, s čimer bi zagotovili, da bi bile dejavnosti finančne skupine primerne ter razjasnili, kdo krije izgube v primerih napak.

Povedati moramo, da je predstavljeni dokument le prvi korak v tej smeri, in rada bi poudarila, da teh problemov ne bomo rešili, če ne bomo ocenili učinkov konkurenčnega prava na dejavnosti finančnih skupin. Na ta vidik vedno pozabljamo, v novem mandatu pa bi moral postati prednostna naloga Parlamenta.

  Sirpa Pietikäinen (PPE-DE). - Gospa predsednica, menim, da je ta sveženj, ki spada v skupino ukrepov za obvladovanje finančne krize, prav dober, kar zadeva Solventnost II in bonitetne agencije, in da bo prinesel dobre kompromise in rezultate.

Če pa se ozremo v prihodnost, bi rada opozorila na tri zadeve. Prvič, želela bi si, da bi bila Evropska unija bolj ambiciozna in aktivna na svetovni ravni. Res je, da so izidi vrha G20 koraki v pravo smer, vendar so preskromni in še zdaleč ne zagotavljajo prave, globalne, na dogovoru temelječe ureditve, kar se tiče skladov in različnih finančnih instrumentov, pa tudi zakonske ureditve.

Drugič, kar se tiče poročila gospoda de Larosièra in našega lastnega delovanja, menim, da je rezultat dela skupine gospoda de Larosièra precej dober, zlasti glede nadzora in analize sistemskih tveganj na evropski ravni. Rada pa bi opozorila na dve pomanjkljivosti. Prvič, kar zadeva mikro-nadzor. Opažam, da je predlagana morala, ki temelji še vedno mnogo bolj na sodelovanju kot na centraliziranih evropskih razsežnostih, povezana z resnimi težavami. Drugič, glede na to, kar smo že slišali o pripravah Komisije na področju tveganega kapitala in hedge skladov, lahko še vedno le upamo in pričakujemo več.

Če torej res želimo delovati učinkovito na svetovni ravni, bomo morali najprej opraviti domačo nalogo, in res bi me razveselil učinkovitejši in bolj ambiciozen pristop Komisije na tem področju.

  Antolín Sánchez Presedo (PSE). - (ES) Gospa predsednica, sveženj ukrepov na področju bonitetnih agencij, zavarovalništva in združevanja ter delitve podjetij je prvi korak h krepitvi zaupanja in učinkovitosti na finančnih trgih. Sveženj je usklajen z načeli, ki sta jih potrdili Evropska unija in skupina G20 in zadevajo okrepitev preglednosti, odgovornosti in integritete na finančnih trgih, Evropski uniji pa zagotavlja vodilno vlogo na mednarodni sceni. Zato ukrepe podpiram, vendar bomo morali storiti še več.

Napake bonitetnih agencij so eden od vzrokov finančne krize: samoregulacija ne zadostuje. Uredba je pionirska, saj uvaja registracijo, odgovornost in nadzor agencij, loteva se navzkrižja interesov, izboljšuje postopke delovanja in kakovost različnih dokazovanj usposobljenosti, tudi za agencije zunaj EU. Revizije sistema plačil in vzpostavitve evropske javne agencije se moramo še lotiti.

Direktiva o solventnosti kodificira celotni pravni red za zasebne zavarovalnice in vključuje tehnični napredek na področju izboljšav obvladovanja tveganj, kar bo spodbudilo inovacije, izboljšalo izrabo virov in zagotovilo boljšo zaščito zavarovancev ter zagotovilo višjo raven finančne stabilnosti v panogi. Novi okvir za nadzor zavarovalniških skupin je zasnovan preudarno in je odprt za nadaljnji razvoj. Oblikovanje nadzornih organov je korak naprej v procesu združevanja in krepitve evropskega finančnega nadzora, ki se mora razvijati naprej in lahko postane zgled za svetovni standard. Parlament bo spremljal in spodbujal tak razvoj.

Za konec, spremembe direktiv glede zahtev za poročanje in dokumentiranje v primeru združitve in delitve pomenijo vrsto zakonodajne poenostavitve in kažejo, da je mogoče cilj zmanjšati bremena podjetjem za 25 % brez težav združiti z zaščito pravica javnosti in delničarjev, če le ustrezno uporabimo informacijsko in komunikacijsko tehnologijo.

  Daniel Dăianu (ALDE). - Gospa predsednica, veseli me, da je na koncu v Parlamentu in v Komisiji vseeno prevladala zdrava pamet glede vzrokov sedanje finančne krize. Spoznali smo, da kriza ni ciklične narave in da nujno potrebujemo temeljito prenovo zakonske ureditve ter nadzora finančnih trgov. To je povsem jasno iz poročila skupine gospoda de Larosièra, pa tudi iz poročila gospoda Turnerja. Ti dve poročili sta analitično usklajeni s parlamentarnim poročilom Parlamenta o nadaljevanju Lamfalussyjevega procesa.

Dokumenti, o katerih razpravljamo danes, odražajo isto logiko delovanja. Na žalost bodo naša gospodarstva še dolgo v težavah, nenazadnje zaradi javne porabe in verjetno tudi zaradi prihodnjih inflacijskih učinkov prizadevanj, da bi počistili hudo zmešnjavo, v kateri smo se znašli. Upajmo, da se bomo tokrat naučili več, kot smo se v preteklih epizodah krize.

  Klaus-Heiner Lehne (PPE-DE). – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, ta razprava je res zanimiva in koristna – preprosto zato, ker, sodeč po poročilih, združujemo dva vidika, ki na prvi pogled nista videti neposredno povezana, sta pa povezana s postopki spopada s krizo in oživljanja gospodarstva.

Bil sem poročevalec v senci v Odboru za pravne zadeve pri poročilu gospe Weber, za katerega bi rad gospe Weber iskreno čestital. Poročilo gospe Weber ne govori o obvladovanju krize v tradicionalnem smislu, pač pa o poenostavitvi zakonodaje o družbah, o zmanjšanju birokracije in odpravi bremen podjetjem. Poročilo, predloženo v tem času, ob izteku mandata Parlamenta, jasno kaže in ponazarja ravnanje Evropskega parlamenta v zvezi s tem vprašanjem in njegove poskuse nadaljnjega razvoja zakonodaje o družbah v prid podjetjem – kar zelo toplo pozdravljam.

Ker je današnja razprava tudi priložnost, da povemo nekaj besed o zakonodaji za finančne trge na splošno, naj povem, da dejstvo, da nam je v Parlamentu uspelo zaključiti postopek za prvi sveženj uredb o finančnih trgih v prvi obravnavi, tudi pomeni določeno sporočilo ob izteku mandata. Menim, da je tudi to pomembno.

Kljub temu pa bi rad opozoril, da bo drugi sveženj – ki je v tem trenutku še v pripravi v Komisiji – na žalost prepozen, da bi ga Parlament lahko obravnaval v tem mandatu. To ima svoje razloge. Kot se lahko spomnite, smo v preteklosti že razpravljali o ureditvi nekaterih področij finančnih trgov, v parlamentarnih odborih, večkrat pa tudi na plenarnih zasedanjih, vendar smo vsakič naleteli na hudo nasprotovanje. Nasprotoval nam je Svet. Socialdemokratski ministrski predsednik Združenega kraljestva Gordon Brown se je dolgo časa upiral priznati nekatera dejstva.

Nasprotovala je tudi Komisija – ki se je dolgo upirala pri hedge skladih in na drugih področjih – pa tudi nekateri člani naše zbornice. Ko smo se odločali glede zakonodajnih poročil na lastno pobudo, se jim je predsednik Odbora za ekonomske in monetarne zadeve dolgo upiral, zaradi nepotrebnih nesoglasij glede pristojnosti. Veseli me, da so danes zadeve jasne vsem. Komisar McCreevy zakonsko ureja hedge sklade, gospod Berès dovoljuje poročila na lastno pobudo, pa tudi gospod Brown je spremenil svoje mnenje. To so pozitivni premiki, ki jih moja skupina in jaz osebno toplo pozdravljamo.

  Jean-Pierre Audy (PPE-DE). – (FR) Gospa predsednica, moj govor se nanaša na poročilo o bonitetnih agencijah in naj začnem z zahvalo prijatelju gospodu Gauzèsu za strokovno, pronicljivo in pragmatično delo.

Sicer tvegam rahel odklon od teme razprave, gospa predsednica, ampak rad bi rekel nekaj besed na temo bonitetnega ocenjevanja držav. V krizi, ki jo doživljamo, so ob nevarnosti zloma finančnega sistema postale pomembni finančni akterji tudi države.

Prevzemajo jamstva, zadolžujejo se, imajo delnice, zato se sprašujem, ali ne bi bilo primerno, da bi Evropska unija v okviru nove globalne ureditve kapitalizma predlagala ustanovitev globalne javne bonitetne agencije za države, neodvisnega organa pod okriljem Mednarodnega denarnega sklada, ki bi državljanom prek bonitetnih ocen omogočal ustvariti si mnenje o kakovosti financ držav, ki so, ponavljam, postale ključni finančni akterji.

  Kurt Joachim Lauk (PPE-DE). – (DE) Gospa predsednica, zame so pomembne, na kratko, tri točke. Prvič, dosegli smo razumno soglasje glede tega, da je treba v prihodnje uvesti zakonsko ureditev vseh finančnih institucij, brez izjem. Zdaj lahko Komisija postopoma pripravi predloge, ki bodo zajeli vse akterje - kar je resnično nujno.

Drugič, razmisliti bi morali o tem, kako naj razvijemo za to potrebne evropske organe za finančni nadzor in kako naj jih obvladujemo, s tem pa zmanjšamo svojo odvisnost - uradno ali neuradno - od nadzornih institucij Združenih držav, saj vemo, da so te institucije spektakularno odpovedale.

Tretjič, skrbijo me dogajanja na finančnem področju v celotnem evrskem območju, saj se razlike med državami evrskega območja, zadolževanjem in dejavnostmi bonitetnega ocenjevanja vedno bolj širijo, namesto da bi se manjšale. Glede tega bi morali ukrepati na vse možne načine in od nekaterih držav zahtevati, naj uvedejo ustrezno disciplino.

Na koncu bi rad še dejal, da moramo preprečiti da bi se EU prezadolžila. Že zdaj so dovolj globoko v dolgovih države članice EU. Ne potrebujemo še dodatnih zadolženih institucij.

  Pervenche Berès (PSE). – (FR) Gospa predsednica, rada bi samo opozorila gospoda Lehneja, da so bili v Parlamentu socialdemokrati tisti, ki so želeli zakonodajo o špekulativnih skladih, in da je predvsem njihova odločnost privedla do tega, da tako zakonodajo zdaj imamo, prek poročila gospoda Gauzèsa pa tudi do poziva Komisiji k preučitvi zamisli o javni bonitetni agenciji.

V nadaljevanju bi rada kljub vsemu izkoristila priložnost in povedala Komisiji, da sem osupla nad sedanjim stanjem dvojnih meril v zvezi z monopolom Komisije pri zakonodajnih pobudah. Ko Svet zahteva od Komisije pripravo predloga za uskladitev jamstev za bančne vloge, je predlog pripravljen v treh tednih. Ko Evropski parlament vloži predlog za zakonodajno pobudo gospoda Rasmussena, za katero je na plenarni seji glasovala velika večina, pa napravite tako, da je omenjeni predlog pripravljen šele takrat, ko Evropski parlament ne more več razpravljati o njem.

Zakonodajno ponudbo za to področje smo zahtevali že v lanskem septembru. Kaj ste počeli od takrat, komisar?

  Charlie McCreevy, član Komisije. − Gospa predsednica, Parlamentu, še posebej pa trem poročevalcem izražam svoje priznanje in občudovanje za učinkovito obravnavo teh treh dosjejev. Nasledek je hitra vzpostavitev soglasja, ki bo vsekakor izboljšalo delovanje naših finančnih trgov. Uredba EU o bonitetnih agencijah bo zvišala raven integritete, preglednosti, odgovornosti in vodenja bonitetnih dejavnosti.

Gospod Purvis je zastavil nekaj vprašanj v zvezi s tem, in sicer o prostem vlaganju v posamezne proizvode. Torej, prosto je mogoče vlagati v vse proizvode, v Evropski uniji in zunaj nje. Bonitetne ocene niso obvezne, torej podjetja iz EU niso omejena na vlaganja samo v proizvode z oceno. Naj pa poudarim, da se v regulativne namene – to je, pri izračunih kapitalskih zahtev – lahko uporabljajo ocene, ki so bodisi izdane v EU za proizvode iz EU ali iz tretjih držav, ali pa so potrjene oziroma priznane kot enakovredne v Evropski uniji.

Čeprav sem razočaran nad nekaterimi vidiki dogovora v okviru Solventnosti II, kot sem že omenil, bo EU dobila okvir za zavarovalništvo, ki bi lahko služil za zgled za podobne mednarodne reforme. Seveda to ni konec zgodbe. Storiti je treba še veliko: pred oktobrom 2012 bo treba sprejeti izvedbene ukrepe, da bodo imele države članice in panoga dovolj časa za priprave na uvedbo Solventnosti II. Zagotovim vam lahko, da bo Komisija odigrala svojo vlogo v tem procesu in pri čim prejšnji uveljavitvi teh že dolgo pričakovanih reform v praksi, v korist vseh udeležencev.

Čeprav sem to že omenil v svojih uvodnih pripombah, naj še enkrat poudarim, da nadzor skupine ostaja v predlagani Solventnosti II, čeprav je pomoč skupine izločena – menim, da je pomembno, da teh dveh pojmov ne pomešamo.

In na koncu, poenostavitev zahtev glede poročanja in dokumentacije pri združitvah in delitvah delniških družb pomeni korak naprej k zmanjševanju upravnih bremen, to pa je prispevek k možnostim rasti in oživitvi gospodarstva v Evropi.

  Jean-Paul Gauzès, poročevalec. − (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, omejil se bom na tri kratke pripombe. Prva je, da smo v zbornici dosegli precej široko soglasje glede poročila o bonitetnih agencijah, in seveda se bo evropska zakonodaja s časom še razvijala, verjamem pa, da lahko že danes služi kot zgled za mednarodni sporazum.

Na koncu mi dovolite, da se zahvalim poročevalcema v senci, gospodu Pittelli in gospodu Klinzu, ki sta prizadevno sodelovala z mano, ekipam iz Komisije in Predsedstva, pa seveda tudi sekretariatu Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter strokovnjakom, brez katerih našega dela ne bi mogli uspešno zaključiti.

  Renate Weber, poročevalka. − Gospa predsednica, precej zanimivo je bilo poslušati vse današnje govore v Parlamentu, v času, ko ne preživljamo le najhujše finančne in gospodarske krize, pač pa se tudi približujejo evropske volitve. Namen poročil, o katerih razpravljamo danes in o katerih bomo glasovali jutri, ni rešiti finančno krizo, upamo pa, da nam bodo pomagala izogniti se enakim napakam v prihodnosti, ali vsaj glavnim napakam, upamo pa tudi, da bodo pomagala spet spraviti v tek evropsko gospodarstvo.

Ko slišimo, da za izpolnjevanje zahtev zakonodaje EU o poročanju mala podjetja porabijo desetkrat več časa kot velika, se seveda lahko vprašamo, zakaj je tako, kako smo si nakopali pravila, katerih učinki lahko zadušijo mala podjetja, in zakaj smo rabili toliko časa, da smo jih začeli spreminjati. Vesela sem pripombe komisarja McCreevyja, da je zakon o družbah verjetno najzahtevnejši zakon pravnega reda EU. Morda je čas, da ga spremenimo, ne v bolj ohlapnega, pač pa mogoče v primernejšega za razmere, v kakršnih živimo danes.

Če hočemo biti učinkovitejši, je bolje vlagati energijo v konstruktivnost, in po mojem mnenju lahko upravičeno rečemo, da je sveženj, o katerem razpravljamo danes, dokaz za to. Dokazuje, da smo ravnali odgovorno in dosegli kompromis s Svetom in Komisijo v prid sprejema svežnja že v prvi obravnavi. Lahko storimo še več? Vsekakor, ampak najprej glasujmo o tem svežnju, nato pa nadaljujmo z delom v pravi smeri.

  Peter Skinner, poročevalec. − Gospa predsednica, naj začnem s tem, kar bi verjetno moral povedati že takoj na začetku, in sicer z zahvalo za vse prispevke in delo, ki so ga vložili Komisija, Svet, zlasti pa Parlament, v to delo. Reči moram, da nam brez njihovega dela in pomoči ne bi uspelo.

Podobno kot številni drugi v tej dvorani smo presenečeni nad ravnijo tehničnih podrobnosti, ki jo ugotavljamo v teh poročilih, glede Solventnosti II pa moramo reči, da je bila oblikovana pred krizo za spopad s krizo. Vsebuje vidike obvladovanja tveganj in – kot je znano mnogim med nami – to je novost v večini zakonodaje o finančnih storitvah. Prav tako – soglašam s komisarjem – vsebuje nadzor skupine. Na žalost pomoči skupine ni v njej, slišali pa smo vse v zvezi s tem. Upajmo, da jo bomo lahko vrnili. Tudi kapital je opredeljen. To poročilo je po vrsti vidikov prvo na svetu.

Moja druga točka se nanaša na strateške učinke uporabe take zakonodaje. V mnogih pogledih samo uredba, ki zajema 27 držav članic, ne bo dovolj, če ne bomo imeli tudi njenega para, to je strateškega regulatorja na evropski ravni, ki bo prav tako zajel vseh 27 držav članic. Premostiti moramo razhajanja med regulatorji in poskrbeti, da bodo vsi govorili z enim glasom. To bo zlasti pomembno, ko bomo prišli do točke, ko bomo morali priznavati ureditve drugod po svetu. Konec tedna sem se sestal z gospodom Paulom Kanjorskim, predsednikom pododbora za finance Kongresa ZDA, in drugimi, ki se zdaj dogovarjajo o pospešitvi uvedbe enotnega regulatorja na zvezni ravni v Združenih državah. Če jim to uspe pred Evropo, bi nas to, da nimamo potrebnega regulatorja na evropski ravni, lahko spravilo v hudo zadrego.

Poročilo je gradivo na svetovni ravni in ukrep na svetovni ravni, gre za proces, na katerega bi bili lahko vsi ponosni, poskrbeti pa moramo, da ne bomo popustili pri svojih pritiskih za nadaljnje spremembe pri zadevah, na katere nas je opozorilo poročilo gospoda de Larosièra, in pri pomoči skupine, kar bo prispevalo k ekonomski učinkovitosti. Upam, da bomo lahko vsi podprli te ukrepe.

  Predsednica. - Skupna razprava je zaključena.

Glasovanje o poročilu (Α6-0191/2009) gospoda Jeana­Paula Gauzèsa bo potekalo v četrtek, 23. aprila 2009.

Glasovanje o poročilu (A6-0247/2009) gospe Renate Weber in o poročilu (A6-0413/2008) gospoda Petra Skinnerja bo potekalo danes.

Pisne izjave (člen 142)

  Sebastian Valentin Bodu (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Nimam namena razpravljati o pomenu bonitetnih agencij. Vsi vemo, da so bistvenega pomena kot vir podatkov za razumne investicijske odločitve, bodisi v finančne proizvode ali papirje drugih izdajateljev (kar pomeni, da zagotavljajo mnogo več kot zgolj mnenja). Želel pa bi poudariti pomen vzpostavitve evropske agencije.

V obdobju globoke gospodarske krize, kakršno doživljamo ravno sedaj, bi morale bonitetne agencije, ne glede na stanje gospodarstva, ostati pregleden in verodostojen igralec, ki bo pomagal Evropi krmariti skozi nemirne čase. Ne moremo prikriti dejstva, da za sedanjo krizo odgovarjajo tudi bonitetne agencije, saj so popolnoma zmedeno analizirale konvencionalne instrumente pomešane s hibridnimi instrumenti, v razmerah sumov glede preglednosti in navzkrižja interesov.

Potrebujemo novo organizacijo te panoge, ki bo spodbujala konkurenco in zagotavljala objektivne ocene. Razmisliti moramo o zaščiti vlagateljev in njihovem zaupanju v bonitetne agencije. EU mora zajamčiti delovanje bonitetnih agencij po jasnih pravilih. Ni boljše poti k izpolnitvi omenjenih pogojev kot ustanovitev evropske bonitetne agencije, ki bo delovala po predpisih Skupnosti.

  Călin Cătălin Chiriţă (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Rad bi povedal, da pozdravljam in podpiram predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv glede zahtev za poročanje in dokumentiranje v primeru združitve in delitve. Zlasti pozdravljam predlagana konkretne ukrepe za zmanjšanje upravnih bremen, ki brez potrebe motijo gospodarske dejavnosti v evropskem gospodarstvu.

Podpiram cilj pobude, to je krepitev konkurenčnosti podjetij v EU z zmanjšanjem upravnih bremen, ki jih nalagajo evropske direktive s področja zakonodaje gospodarskih podjetij, kjer je mogoče zmanjšanje doseči brez škodljivih učinkov na druge udeležence.

Odločno se zavzemam za učinkovito izvedbo akcijskega programa, ki ga je potrdil Svet na pomladnem vrhu marca 2007, katerega cilj je so leta 2012 zmanjšati upravna bremena za 25 %.

Prepričan sem, da evropska podjetja in državljani zelo potrebujejo zmanjšanje obsega birokracije, ki jih nalagajo pravni red Skupnosti in nekateri nacionalni predpisi.