Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 23. april 2009 - Strasbourg

13. Zaključki vrha G20 (razprava)

  Predsednik. − – Naslednja točka sta izjavi Sveta in Komisije glede zaključkov vrha G20.

  Petr Nečas, predsednik Sveta. – (CS) Gospod predsednik, gospe in gospodje, 2. aprila 2009 je v Londonu potekalo srečanje voditeljev držav in vlad, na katerem so razpravljali o nadaljnjih ukrepih za oživitev svetovnega gospodarstva in preprečevanje krize takšnega obsega v prihodnosti. Na srečanju so voditelji držav in vlad obljubili, da bodo storili vse, kar je potrebno, da povrnejo zaupanje, gospodarsko rast in zaposlovanje, spremenijo finančni sistem, da bi ponovno vzpostavili kreditne tokove, okrepili finančno ureditev, povrnili zaupanje v trg ter financirali in preoblikovali naše mednarodne finančne ustanove, da bi jim omogočili zagotavljanje učinkovite pomoči pri spopadanju s krizo in preprečevanje prihodnjih kriz. Obenem so se voditelji držav in vlad zavezali, da bodo z namenom krepitve blaginje spodbujali svetovno trgovino in naložbe ter zavrnili protekcionizem kot tudi, da bodo pripravili gospodarstvo za vključujočo, okolju prijazno ter trajnostno rast in obnovo.

S svojimi predlogi in odnosom je imela EU zelo pomembno vlogo. Na številnih področjih, če ne kar na večini, so bili EU in evropski člani G20 gonilna sila ali pa ena izmed le-teh pri delu pripravljalnih skupin ter so v veliki meri vplivali na širino doseženega soglasja in končno obliko sprejetih predlogov. To se je nanašalo na področja ureditve in nadzora finančnega trga, popolno preglednost finančnega sistema, zavračanje protekcionizma, pritisk, da se zaključi razvojna agenda iz Dohe, in pristop k oživitvi gospodarstva, vključno s poudarkom na potrebi, da se finančni sektor prečisti, tako da se iz njega odstrani ničvredna sredstva in ustvari podlaga za trajnostno svetovno gospodarstvo v prihodnosti. Nenazadnje, države EU so se zavezale, da bodo zagotovile finančno injekcijo MDS, kar ni vplivalo samo na pripravljenost drugih držav, da prevzamejo podobne zaveze, ampak so predvsem vse igrale pomembno, če ne kar ključno, vlogo pri odločitvi o stabilizaciji gospodarstev, ki si sama niso mogla pomagati. To ne bo doseženo z ad hoc odločitvami in dvostransko pomočjo, temveč s sistematično uporabo mednarodnih ustanov, ki obstajajo za ta namen. S tem bomo finančno okrepili te ustanove in obenem povrnili njihov ugled in vpliv.

Zato bi rad od daleč pogledal, kaj lahko vrh G20 v Londonu pomeni za svetovno gospodarstvo in predvsem za EU.

Začel bom s pogledom v leto 1933. Junija 1933 so se v Londonu sestali predstavniki 66 držav, da bi poskusili oblikovati skupen načrt za oživitev svetovnega gospodarstva sredi velike gospodarske krize. Denarno in gospodarsko konferenco v Londonu, katere cilj je bil oživitev svetovne trgovine, stabilizacija cen in ponovna vzpostavitev zlatega standarda kot osnove denarnega sistema, je organizirala Liga narodov, ki se je soočala s podobnim stanjem svetovnega gospodarstva kot mi danes. Toda v mesecu dni se je konferenca neuspešno končala, zaupanje se je zmanjšalo, sledil je gospodarski zlom in niz devalvacij valut, s katerimi so države poskušale okrepiti svoja gospodarstva na račun drugih. Evropske države so se obrnile druga proti drugi in gospodarstvo ZDA se je umaknilo v izolacijo, ki je trajala mnoga leta. Ko se je recesija prevesila v globoko depresijo, sta nezaposlenost in socialna napetost narasli, politične posledice te napetosti pa so privedle do druge svetovne vojne. V tednih pred londonskim vrhom 2009 je bilo težko spregledati podobnosti z londonskim vrhom leta 1933. Na srečo kaže, da se je svet naučil iz lastne izkušnje, vsaj zaenkrat.

Po številnih mesecih neizpolnjenih upov in pričakovanj, majhnem zaupanju v trge in vse globlji recesiji je bilo tako rekoč politično nujno, da se vrh G20 konča uspešno. Ta naloga je bila prava nočna mora glede na izjemno raznolika pričakovanja različnih skupin in držav ter upoštevajoč dejstvo, da nekatera izmed teh pričakovanj niso bila povsem realna. Gospe in gospodje, prezgodaj je še govoriti o tem, ali je bilo srečanje G20 uspešno. Kljub temu pa tedni, ki so od tedaj minili, predstavljajo razlog za previdno optimistično mnenje, da je vrh dejansko bil preobrat v tej globalni recesiji in da lahko postane ključen zgodovinski dogodek sodelovanja v svetovnem gospodarstvu. Morda bo prestal celo preizkus časa in mu bo pripisan podoben zgodovinski pomen kot konferenci v Bretton Woodsu leta 1944, ki je za četrt stoletja določila obliko sodelovanja v svetovnem gospodarstvu in tudi po 60 letih še vedno vpliva nanj.

Toda zgodovinski pomen zamisli, ki so bile predstavljene na vrhu G20, bo postal jasen šele, ko bodo izpolnjene vse zaveze z vrha, če sploh kdaj bodo. Kljub nujni previdnosti obstajajo štirje razlogi, da lahko na londonski vrh G20 gledamo kot na uspešen začetek oživitve gospodarstva ter nove in trajnostnejše oblike svetovnega gospodarstva in odločanja o le-tem.

Prvi razlog je ta, da je G20 dejansko povečal zaupanje v gospodarstvo in trge. Zaenkrat se zaupanje še ni povečalo dramatično, vendar popolna povrnitev zaupanja seveda terja svoj čas. Najpomembnejši z vidika večjega zaupanja je način, kako so se vedli udeleženci G20. Čeprav soočeni z globokim svetovnim zlomom, so ostali enotni in dosegli široko soglasje.

V obstoječem negotovem obdobju je bilo bistveno tudi, da so udeleženci G20 potrdili nekatere osnovne gospodarske paradigme: osnova oziroma jedro našega načrta za oživitev svetovnega gospodarstva morajo biti delovna mesta, potrebe in interesi ljudi, ki jih ni strah delati, kar velja za ves svet, ne samo za bogate države, temveč tudi za revne. V središču našega načrta za oživitev svetovnega gospodarstva morajo biti potrebe in interesi ljudi, ki živijo danes, pa tudi prihodnjih generacij. Oživitev ne sme biti izvedena na račun naših otrok in vnukov. Edina zanesljiva osnova za trajnostno globalizacijo in rastočo blaginjo je odprto svetovno gospodarstvo, temelječe na tržnih načelih, učinkoviti pravni ureditvi in močnih svetovnih ustanovah.

Drugič, vrh G20 je dal zelo močan signal – očitno najmočnejšega v 60 letih –, da se svet vrača k večstranskosti pri gospodarskem odločanju o zadevah z globalnimi posledicami. V zaključkih z vrha so voditelji držav in vlad ponovno potrdili, da so prepričani, da je blaginja nedeljiva in da, če želimo trajno gospodarsko rast, si morajo države to rast deliti. Če lahko iz obstoječe svetovne krize potegnemo kakšen nauk, je ta nauk to, da imamo vsi enako usodo v gospodarskem smislu. Vsi smo na istem, majhna in velika podjetja, odprte in zaprte države. Medsebojna povezanost naših gospodarstev je prinesla izjemne koristi, zlasti v zadnjih 10–15 letih, v obliki dolgotrajnega obdobja brez sporov, edinstvene gospodarske blaginje in najhitrejše svetovnogospodarske rasti v zgodovini človeštva, kot tudi priložnosti za stotine milijonov ljudi, da pobegnejo izjemni revščini. Prinesla je širitev trgov za naše pridelovalce, nizko inflacijo in stopnjo nezaposlenosti. Tem ugodnostim se ne smemo odreči za nobeno ceno. Zato je nadvse nujno, da uskladimo svoje politike, tako v dobrih kot slabih časih, kar je vrh G20 potrdil.

Tretjič, voditelji držav in vlad so dosegli soglasje o zadevah, kjer se je to še pred letom dni ali celo devetimi meseci zdelo skoraj nepredstavljivo. Zaveze, sprejete v Londonu, so zaključile intenzivne trimesečne razprave na delovni ravni in obeležile pravi preboj. Če se izpolnijo in izvedejo, bodo nedvomno predstavljale dobro osnovo za preprečevanje, da se bomo lahko izognili ponovnim podobnim uničujočim krizam v prihajajočih desetletjih.

Četrtič, vrh je spremenil obliko prostora svetovnogospodarskega sodelovanja in privedel do nove delitve pooblastil. Vloga največjih novo nastajajočih gospodarstev v svetovnem gospodarstvu je bila v celoti priznana. Razvite države in hitro razvijajoča se gospodarstva so tudi skupaj priznala, da sta stabilnost in blaginja revnih držav in najranljivejših socialnih skupin povsod pod svetu v interesu vseh. To predstavlja strateško pomembno spremembo. Pomeni namreč, da se bo morala Evropa boriti z novo vizijo in dovršenimi politikami, da bi ohranila svoj položaj v svetovnogospodarskem odločanju. Zgolj velikost gospodarstva EU in dediščina preteklosti ne bosta zadostovali, da Evropa ohrani pomembno strateško vlogo v svetovnogospodarskem odločanju v prihodnosti.

Kljub temu so s stališča EU rezultati londonskega vrha nedvomno uspeh. Vrh je podprl vse prednostne naloge, o katerih so se dogovorili voditelji držav članic EU v zaključkih Evropskega sveta z dne 19.–20. marca 2009. Londonski vrh G20 je zavrnil protekcionizem, se zavezal k odgovorni in trajnostni gospodarski politiki ter podprl večstranskost in vse prednostne naloge, ki zadevajo pravno ureditev finančnega sektorja in ki so jih države članice EU skupaj opredelile kot temeljne. Kot je bilo že povedano, so člani EU gonilna sila oziroma ena izmed le-teh v pogajanjih G20 o številnih vprašanjih. Vendar ostaja tudi po vrhu G20 odprtih še veliko vprašanj.

Prvič, na področju finančne ureditve in nadzora ostajajo kljub izjemnemu napredku v zadnjih mesecih številna vprašanja nerešena in se jih še obravnava. Seveda obstajata na ravni EU jasen načrt in urnik za naslednja dva meseca, pa tudi vloge so razdeljene med Evropsko komisijo, Evropsko centralno banko, Evropsko finančno komisijo, ECOFIN-om in junijskim Evropskim svetom. Program med drugim zajema takojšnjo nalogo za izvajanje trdnih ukrepov na področju računovodskih standardov, ki bi evropskim bankam omogočili delovanje v konkurenčnih pogojih, primerljivih s pogoji ameriških bank.

Drugič, na področju svetovne trgovine so voditelji G20 v Londonu potrdili svojo predhodno zavezo, ki so jo dali na zasedanju v Washingtonu, da ne bodo postavljali novih trgovinskih ovir. Vrh G20 je potrdil tudi zavezo, da se zaključi razvojna agenda iz Dohe „z ambicioznim in uravnoteženim izidom“. Toda ta zaveza je bila sprejeta že na vrhu G20 lani novembra, ko so voditelji držav in vlad obljubili celo dogovor o razvojni agendi iz Dohe do konca leta 2008. Torej se bo šele pokazalo, kako resna je zaveza tokrat. Kljub temu so voditelji G20 v Londonu dali novo izjavo, da se bodo od zdaj naprej osebno posvečali razvojni agendi iz Dohe, in zajamčili, da bo politična pozornost usmerjena v Doho na vseh prihodnjih mednarodnih zasedanjih, ki so pomembna s tega stališča. Izvajanje pritiska, da se ti sporazumi zaključijo, mora biti ena izmed ključnih prednostnih nalog EU.

Tretjič, udeleženci vrha G20 so se zavezali, da bodo zagotovili 1100 milijard USD prek MDS in večstranskih razvojnih bank za pomoč obnavljanju krednih tokov, gospodarske rasti in zaposlovanja v svetovnem gospodarstvu. Vse, kar preostane, je, da pojasnimo in se dogovorimo o podrobnostih te zaveze. Zaveza zajema kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno stopnjo. Kratkoročna stopnja vključuje 75 milijard EUR, so jih MDS obljubile države EU za povrnitev stabilnosti plačilne bilance za države, ki nujno potrebujejo takšno pomoč. Podrobnosti te zaveze je treba še razdelati, naši finančni ministri pa morajo delati na obliki in mehanizmih te zaveze.

Kar zadeva srednje- in dolgoročne zaveze za krepitev večstranskih ustanov, so se države zavezale MDS zagotoviti tako veliko večstransko posojilo, kot ga še ni bilo, in sicer v višini 500 milijard USD. Poleg tega je londonski vrh sklenil zavezo, da bodo države G20 podprle novo izdajo posebnih pravic črpanja, z drugimi besedami, izdajo v valuti, lastni MDS, ki jo lahko države članice MDS uporabljajo za medsebojna plačila. Zaveza omenja posebne pravice črpanja v višini 250 milijard. Kot večstransko posojilo zajema izdaja posebnih pravic črpanja zapletene tehnične dogovore, vključno s soglasjem uradnih organov MDS, pogajanji s sodelujočimi državami in ratifikacijo sporazumov s strani nacionalnim parlamentov držav članic. Vse to lahko traja nekaj let, zato moramo ohraniti trdna, a realna pričakovanja.

Zgoraj omenjene zaveza so zajemale tudi dogovor, da bodo države G20 storile vse, kar je v njihovi moči, da zagotovijo hitro izvajanje reform struktur odločanja MDS iz aprila 2008, ki so trenutno v zamudi zaradi počasne ratifikacije v nacionalnih parlamentih. Države G20 so MDS prosile tudi, da pospeši naslednji krog reform v državah članicah in glasovalne pravice, tako da bo pripravljen do januarja 2011. Države EU morajo dovolj pozornosti posvetiti bližajoči se reformi, saj lahko povzroči, da nacionalni predstavniki številnih držav članic EU, velikih in majhnih, ne bodo mogli neposredno in posredno sodelovati v odločanju MDS, s čimer bodo te države izgubile neposreden dostop do informacij. Med reformami bo tudi taka, ki bo namenjena krepitvi vloge MDS v svetovnogospodarskem odločanju. Številnih držav članic EU to vprašanje do zdaj ni posebej zanimalo, morajo pa ga postaviti v središče pozornosti v prihodnjih mesecih.

Četrtič, ostaja še eno področje, kjer sta potrebni resna in previdna razprava in rešitev. To področje je neenakost na svetovni ravni in vprašanje celotnega svetovnega valutnega sistema v prihodnosti. Ta vprašanja so bila namerno izključena iz dnevnega reda londonskega vrha ter kot taka ostajajo na seznamu točk, ki jih je treba obravnavati v prihodnosti. V tem kontekstu je treba omeniti, da je bil ravno zaradi nezmožnosti dogovora o svetovnem valutnem redu londonski vrh leta 1933 neuspešen. To vprašanje ni danes nič enostavnejše, kot je bilo takrat. EU mu mora nameniti ustrezno pozornost, ker je rešitev tega vprašanja še vedno pomembna sestavina trajnostne oživitve gospodarstva in preprečevanja uničujočih svetovnih kriz.

Gospe in gospodje, za konec bi se rad zahvalil Veliki Britaniji, državi, ki je gostila predsedstvo G20, za organizacijo vrha in predvsem za organizacijo celotnega procesa razprav in pogajanj na delovni ravni v tednih in mesecih pred vrhom. Organizatorji so delo odlično opravili in si zaslužijo našo pohvalo, saj so bistveno prispevali k doseženemu napredku in obsegu končnega soglasja.

Upamo, da bo londonski vrh G20 vodil v novo in uspešno obdobje svetovnega gospodarskega sodelovanja. Trdno verjamem, da obstaja precejšnja možnost za to. Zaključki vrha G20 so odlična izhodiščna točka za čim prejšnji zaključek svetovne gospodarske krize. Odprla se je tudi priložnost, da se spremeni oblika prihodnjega medsebojno povezanega svetovnega gospodarstva, da bomo bolje pripravljeni na dolgotrajno trajnostno proizvodnjo in usklajeno gospodarsko odločanje. Ostaja še veliko nedokončanega dela in številne zaveze, ki jih je treba izpolniti. Prihodnji meseci in leta bodo pokazali, v kolikšni meri si londonski vrh zasluži mesto v zgodovinskih knjigah. V vsakem primeru je vrh G20 označil preobrat strateških položajev v svetovnem gospodarstvu. Pomembno je, da EU stopi v to novo obdobje z jasno in realno vizijo ter politikami, ki bodo Evropi zagotovile, da v prihodnosti ohrani enako strateško vlogo, kot jo je imela v preteklosti in ki si jo zasluži 500 milijonov njenih državljanov.

PREDSEDSTVO: GOSPOD ONESTA
podpredsednik

  Pervenche Berès (PSE). – (FR) Gospod predsednik, dobro se zavedam, da ni mogoče storiti nič proti Svetu, a prišlo je do velikega zaostanka pri našem delu.

Na dnevnem redu imamo mnogo pomembnih razprav. Svetu je namenjenih pet minut, njegov govor pa traja 20 minut. Mislim, da to odraža nespoštovanje do poslancev.

  Predsednik. – Naš Poslovnik poznate tako dobro kot jaz, gospa Berès. Kladivce lahko uporabim pri katerem koli poslancu, Komisijo in Svet pa lahko le pozovem, da sta jedrnata, kot ste bili tudi sami.

Komisar, prosim vas. Nimate časovne omejitve, toda prosim, zavedajte se, da imam pred seboj list papirja, kjer piše, da bi bilo sprejemljivih pet minut.

  Olli Rehn, član Komisije. − Gospod predsednik, rezultati londonskega vrha G20 so obsežni. Posredujejo jasno sporočilo svetovne enotnosti, namreč delajmo skupaj, da bomo svetovno gospodarstvo izvlekli iz obstoječe krize in ga postavili nazaj na pot gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest.

G20 se je osredotočil na tri splošno zasnovana področja ukrepov in danes nadomeščam mojega kolego gospoda Joaquína Almunio, ki pelje ta področja ukrepov naprej na pomembnem sestanku z MDS danes v Washingtonu in zato ne more sodelovati na tem delnem zasedanju.

Dovolite mi, da vam posredujem strnjeno oceno rezultata, ki jo je naredila Komisija, in posledičnih ukrepov, ki zadevajo ta splošna področja ukrepov.

Prvič, jasno je, da so se voditelji dogovorili, da bodo storili vse, kar je potrebno, da oživijo rast, prva in najpomembnejša prednostna naloga zaenkrat pa je obnoviti poti za kreditne tokove. V tem oziru se je treba lotiti oslabljene, slabe aktive, s čimer bomo podprli načela, ki so jih finančni ministri G2 sprejeli marca in kar je povsem v skladu s pristopom, ki ga je zavzela Evropska unija.

Dogovorjeno je bilo tudi, da se brez odlašanja izvedejo napovedani ukrepi za spodbujanje gospodarstva. Usklajena fiskalna spodbuda EU, ki znaša preko 3 % – morda skoraj 4 % – BDP je bistvenega pomena za samo Evropo in predstavlja ključen prispevek h kratkoročnemu makroekonomskemu odzivu G20 na krizo.

Izid G20 bi moral zagotoviti ustrezno ravnotežje med kratkoročno fiskalno ekspanzijo, ki je seveda nujna, in dolgoročno fiskalno vzdržnostjo, ki poziva k pravilnemu umiku spodbude, ko je za to čas. Tudi v tem primeru je evropsko soglasje o potrebi, da se zaščiti srednjeročna fiskalna vzdržnost, prispevalo k uravnoteženemu ukrepanju, ki je bilo sprejeto v Londonu.

Trgovinski protekcionizem je potencialna grožnja v vsaki svetovni recesiji. Zato je bilo pomembno, da G20 potrdi zavezo o ohranjanju odprte trgovine in naložb ter izogibanju vseh vrst protekcionizma.

Drugo področje ukrepov predstavlja ambiciozen načrt preoblikovanja svetovne finančne ureditve. Dogovorjeno je bilo, da bodo morali v prihodnosti predpisi veljati za vse banke, povsod in vedno. G20 je naredil velik korak v smeri zbliževanja zakonodaj na svetovni ravni, h kateremu je Evropa že dolgo pozivala.

Uspeli smo oblikovati naslednje cilje: izboljšane zahteve za kapital bank in likvidnostne blažilce kot tudi ukrepe za omejevanje krepitve finančnih vzvodov; pravna ureditev skladov hedge in skladov zasebnega kapitala; dogovor o boljši pravni ureditvi in nadzoru trgov s kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti; ambicioznejša pravna ureditev bonitetnih agencij; ustanovitev globalnih kolegijev nadzornikov za vse velike čezmejne banke; in potrditev novih načel Odbora za finančno stabilnost o plačah in nagradah vodilnih delavcev v finančnih ustanovah. Sklenjen je bil tudi dogovor o odločnem ukrepanju na področju nesodelujočih „offshore“ davčnih oaz. Tako naj ne bi v prihodnosti obstajalo nobeno skrivališče nikjer na svetu za davčne „parazite“. Zlasti pozdravljamo omembo konca bančne tajnosti.

Pozdravljamo tudi nedavno najavo več držav o približevanju standardom Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj o izmenjavi podatkov za davčne namene. Kar zadeva finančno ureditev je bil na splošno zdaj dosežen večji napredek kot v celem prejšnjem desetletju.

Tretjič, dogovorjena je bila reforma mednarodnih finančnih ustanov, s katero bi svetovnemu gospodarstvu zagotovili močne ustanove in ustrezno zastopanje držav v gospodarskem vzponu in v razvoju. Dosežen je bil dogovor o bistvenem povečanju sredstev MDS, pri čemer EU in države članice usmerjajo postopek in kažejo pot. Nekatere države sledijo EU in Japonski, ki sta vodilni v jamčenju sredstev MDS, toda potrebnih je več jamstev, zlasti iz ZDA in Kitajske.

Zatem je nujno, da se odločitve G20 hitro izvedejo. Ne smemo pozabiti, da moramo zgraditi bolj uravnoteženo svetovno gospodarstvo in se izogniti preteklim napakam. Če želimo, da se svetovno gospodarstvo vrne na pot trajnostne rasti, bo morda treba temeljito prilagoditi model svetovne rasti – s tem mislim velik proračunski primanjkljaj v ZDA in velik trgovinski presežek Kitajske.

Voditelji so se dogovorili, da se pred koncem leta sestanejo ponovno, verjetno septembra. Potrebno bo učinkovito usklajevanje, da bo Evropa lahko še naprej usmerjala postopek G20, kar bi moral biti naš stalen cilj.

Za konec naj povem, da spopadanje z obstoječo krizo zahteva učinkovito in usklajeno fiskalno spodbudo in reformo tako finančne ureditve kot mednarodnih ustanov.

Spomnimo se, da ta kriza izvira iz presežka in pohlepa na finančnih trgih, zlasti na Wall Streetu. Evropa se mora vrniti k osnovnim vrednotam evropskega modela, ki predpisuje združevanje podjetniških pobud, spoštovanje produktivnega dela in težnjo po solidarnosti. Z drugimi besedami, naš skupen izziv zdaj je rešiti evropsko socialno tržno gospodarstvo pred sistemskimi napakami finančnega kapitalizma.

  Joseph Daul, v imenu skupine PPE-DE. – (FR) Gospod predsednik, gospod Nečas, gospod Rehn, gospe in gospodje, prestajamo prvo svetovno recesijo. Ta recesija zahteva usklajen odziv na mednarodni ravni. Samo tako jo bomo vsi preživeli.

Dogovor, sklenjen na vrhu G20, nam bo pomagal poiskati pravo pot do rasti in delovnih mest. V Londonu so svetovni voditelji potrojili sredstva, namenjena MDS, odobrili dodatna posojila razvojnim bankam in ponovno potrdili svojo podporo prosti mednarodni trgovini. Ta program, ki je namenjen obnovi kreditiranja, rasti in zaposlovanja, bi nam moral dati potreben čas za stabilizacijo trgov in predvsem za povrnitev zaupanja v svetovno gospodarstvo.

Vendar moramo biti pazljivi in nas ne smejo zavesti enostavne rešitve. Absolutno moramo odpraviti duhove protekcionizma. Če zapremo meje za trgovanje in menjavo, bomo le ponovili napake naših prednikov iz krize leta 1929.

Bolj kot kdaj koli danes potrebujemo več trgovanja in ne manj. Če bi nam nato uspelo ustvariti pravo čezatlantsko gospodarstvo brez ovir z našo največjo poslovno partnerico, Združenimi državami, bi ustvarili dodatno 3,5 % rast. Na tem moramo delati.

Rast moramo spodbujati, ne samo zato, da bi zaščitili obstoječa delovna mesta, temveč zlasti zato, da bi ustvarili nova. Moji kolegi poslanci na levi pozivajo k večjim socialnim izdatkom in večji socialni varnosti. Bojda želijo zaščititi delovna mesta, tako da bi zaprli naša gospodarstva. Pregledno gospodarstvo, ki vsakemu omogoča, da izrazi svoj dar, je inovativno in trajnostno gospodarstvo. To je socialno tržno gospodarstvo, ki ga potrebujemo.

Naučiti se moramo iz napak, storjenih v zadnjih nekaj mesecih, eden glavnih problemov v finančnem sektorju pa sta bila pomanjkljiva finančna ureditev in nadzor. Dejstvo je, da ne bomo mogli povrniti zaupanja naših sodržavljanov v gospodarstvo, dokler ne povrnemo zaupanja v naš finančni sistem.

Da bi to dosegli, moramo razširiti ureditev in nadzor na vse finančne ustanove in vse instrumente, vključno s hedge skladi. Boriti se moramo proti davčnim oazam, odpraviti bančno tajnost in povečati nadzor nad bonitetnimi agencijami.

V globaliziranem gospodarstvu, kjer trgi nikoli ne spijo, je naša edina obramba preglednost. Investitorji morajo vedeti, da enaki standardi veljajo po vsem svetu.

In končno, odgovorni smo do držav v razvoju. Kriza ne sme uničiti vsega dela, ki smo ga v letih opravili v ta namen. Zato moramo še naprej vršiti pritisk, da se STO hitro prilagodi 21. stoletju in novim pravilom.

Najrevnejši narodi na svetu potrebujejo pomoč, da postanejo pravi akterji v globalnem gospodarstvu. Tako bo lahko svetovno gospodarstvo beležilo letno rast v višini 150 milijonov USD. Večino tega denarja bodo prejele države v razvoju.

Zato podpiramo zavezo G20, da nameni 850 milijard dodatnih sredstev za podporo rasti na trgih v vzponu in v državah v razvoju.

Gospe in gospodje, gospodarsko in finančno krizo bomo prebrodili le s spremembo, in sicer spremembo mednarodnega upravljanja in s spremembo našega strpnega odnosa do tistih, ki ne upoštevajo pravil.

  Poul Nyrup Rasmussen, v imenu skupine PSE. – Gospod predsednik, bistveno vprašanje je seveda, kaj naj storimo zdaj. Kaj mora storiti Evropa do nadaljnjega srečanja G20 septembra letos?

Pri sebi imam najnovejšo napoved MDS. Žal moram komisarja Rehna obvestiti, da bo kljub vsemu, kar smo naredili, rast gospodarskega razvoja v evrskem območju letos za –4,2 % nižja, samo v Nemčiji bo –5,6 %. To smo prenesli v naše makroekonomske izračune in lahko vam povem, kolegi, da to pomeni, da bomo imeli spomladi leta 2010 v Evropski uniji 27 milijonov nezaposlenih. To v bistvu pomeni, da se bo nezaposlenost v dveh letih povečala zaradi 10 milijonov delovnih mest manj v Evropski uniji.

Zdaj moramo ukrepati hitro, usklajeno in učinkovito, točno tako, kot je dejal Olli Rehn. Zaključek G20 v Londonu pravi, da če je treba narediti več, pristanemo, da bomo naredili več. Nimam več kaj reči, razen da ponovim številko 27 milijonov nezaposlenih. Ali kdo potrebuje še dodaten argument, da bi storil več?

Predlagam, da v pripravah na septembrski G20 storimo štiri stvari: prvič, pripravimo nova, usklajena prizadevanja za zmanjšanje grožnje masovne nezaposlenosti; drugič, gremo po sledi dveh predlogov de Larosièreve skupine – ustanovitev nadzornega odbora in dodelitev večjih pristojnosti tako imenovanim organizacijam CSR; tretjič, uvedemo učinkovito finančno ureditev, ki zajema hedge sklade in zasebni kapital; in četrtič, pripravimo Evropo, da prevzame vlogo v spodbujanju novega globalnega sporazuma, tudi za tiste države v razvoju, ki jih je ta gospodarska kriza najbolj prizadela.

Komisar, prosim, ne recite mi še enkrat, da ste dosegli finančno spodbudo v višini 4 %, vključno z avtomatičnimi stabilizatorji. Naslednjič bo to 5 %, ko se bo nezaposlenost povečala na 27 milijonov ljudi. Bodimo pošteni in ustvarimo delovna mesta. Skupaj to zmoremo.

  Margarita Starkevičiūtė, v imenu skupine ALDE. – (LT) Tudi jaz bi rada pozdravila dogovor, sklenjen v Londonu, obenem pa poudarila, da svetovno gospodarstvo potrebuje globalno upravljanje. Evropska unija lahko prevzame vodilno vlogo iz dveh razlogov, saj je tako po vojni kot po padcu sovjetskega bloka uspela preoblikovati svoja gospodarstva v kratkem času. Z upravljanjem takšnih zapletenih postopkov imamo veliko izkušenj.

Temeljiti morajo na strukturnih reformah. Zagotoviti moramo prostor za nove pobude. Če pozornost zdaj usmerimo na tehnične podrobnosti, izboljšanje zakonodaje, ki je očitno potrebno, potem bomo izgubili pobudo in prostor za gibanje. Gibanje in nova delovna mesta nastanejo samo, ko pride do strukturnih sprememb. Kakšne strukturne spremembe lahko Evropska unija ponudi svetu?

Predvsem moramo posodobiti upravljanje, finančne trge Evropske unije, se zanesti na moč našega skupnega evropskega trga in se ne umakniti v izolacijo v svoj majhen nacionalni kot. Če lahko delamo skupaj na skupnem evropskem trgu, bo to odličen primer za svet, da nam ni treba izvajati protekcionizma, da so ravno odprtost, sodelovanje ter gibanje kapitala in makroekonomska ravnotežja na podlagi skupnih sporazumov tisto, kar nam bo pomagalo ohraniti stabilnost in oživiti gospodarstvo. Izkušnje Evrope na tem področju so neprecenljive.

Vedno težko razumem, zakaj tega ne delamo. Morda posvečamo preveč pozornosti hedge skladom in premalo življenju ljudi.

  Roberts Zīle, v imenu skupine UEN. – (LV) Hvala, gospod predsednik. Naš osnutek resolucije o vrhu G20 pravi, prvič, da so različne države Evropske unije prejele podporo Mednarodnega denarnega sklada za reševanje težav v plačilni bilanci in, drugič, da so se različne države v evrskem območju neposredno zaradi evra uspele izogniti pritiskom tečaja v tej situaciji. Na žalost pa nove države članice Evropske unije tega pritiska tečajnega tveganja ne morejo zmanjšati, ker se ne morejo pridružiti evrskemu območju. Hkrati je postalo gospodarstvo pregreto v več novih državah EU, kar je neposreden rezultat zelo velike finančne injekcije mnogih evropskih bank, ki se borijo, da bi ustvarile trg v teh državah. Tečajno tveganje je zdaj v celoti na ramenih posojilojemalcev. Zato nas pozivam k razmisleku, ali to morda ne pomeni, zlasti v novih državah članicah EU, ki so se pridružile orodju mehanizma deviznega tečaja in kjer velja fiksni tečaj, ki omogoča poplačilo velikega deleža teh posojil evropskim bankam, da bi morali tudi tem državam pomagati pri hitrejši uvedbi evra? To je ključno zlasti zato, ker je solidarnost izjemno pomembna v težkih časih. Dejansko smo vsi v isti kaši – predvsem zdaj, ko resnici na ljubo tudi tiste države, ki so se že pridružile evrskemu območju, ne morejo izpolniti maastrichtskih meril z več kot 10 % proračunskim primanjkljajem. Če smo že v isti kaši, vsaj razmišljajmo enako! Hvala.

  Caroline Lucas, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospod predsednik, G20 je bil povsem zgrešena priložnost za obravnavo tako okoljske krize kot gospodarske krize obenem – z drugimi besedami, uvedbe tako imenovanega „zelenega New Deala“. Na tem srečanju bi se morali dogovoriti o velikanskih naložbah v obnovljivo energijo in na primer, energetsko učinkovitost, ne le zato, ker se moramo nujno spopasti z izzivom podnebnih sprememb, temveč zato, ker so naložbe v zelene tehnologije eden izmed najboljših načinov, da ljudem povrnemo zaposlitev.

Zelena energija, na primer, nudi veliko več delovnih mest kot običajne poslovne naložbe, toda sveženj, o katerem se je dogovoril G20, bo dejansko zaprl svet v visokoogljično gospodarstvo ravno v času, ko bi morali preiti na zelo drugačno nizkoogljično trajnostno gospodarstvo. Pri Svetovni banki so se za MDS našle milijarde evrov, za ta bistven prehod v zeleno gospodarstvo pa ni bilo na voljo večjih zneskov, samo neobvezujoče želje – samo pogovori o pogovorih.

Besedilo o podnebnih spremembah in nizkoogljičnem gospodarstvu je bilo vsebovano v vsega dveh odstavkih na koncu sporočila, brez posebnih zavez. Zelo žalostno je, da je bila prav v trenutku, ko gospodarski sistem in globalno okolje drvita proti prepadu, zapravljena ključna priložnost, da bi jima spremenili smer ter zagotovili obravnavo obeh kriz in povrnitev delovnih mest.

  Francis Wurtz, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospod predsednik, ocenjevanje rezultatov G20, ki smo ga pravkar slišali – zgodba o uspehu, preobrat v krizi, izjemen uspeh za Evropsko unijo itd. –, po mojem mnenju odpira dve vprašanji.

Prvo se nanaša na analizo obstoječe situacije svetovnega finančnega sistema, s katerim je Evropa tesno povezana, kot smo videli. Bodimo si na jasnem, v želji, da bi trgu in seveda javnosti za vsako ceno poslali pomirjujoče sporočilo, so v le-tem voditelji G20 zelo omilili obstoječi položaj.

V resnici napovedi ocenjenih, a še vedno v veliki meri skritih, bančnih izgub skokovito naraščajo iz meseca v mesec. Najhujše ni za nami, temveč pred nami. Pred tremi meseci je bilo govora o 2 000 milijardah USD, kar je že astronomsko. Zdaj MDS ocenjuje, da gre za 4 000 milijard USD.

Komisija je ravno ocenila, da so države članice pod različnimi pretvezami namenile 3 000 milijard EUR za reševanje bank, z drugimi besedami četrtino svojega BDP. To je cena norega pehanja za denarjem, da bi imeli dobiček, in za dobičkom, da bi imeli denar.

Mrka realnost poudarja pomen mojega drugega vprašanja. Kaj je realna vsebina napredka, ki ga je v Londonu G20 dosegel pri ureditvi?

Ko so Josepha Stiglitza, ki so ga, kot veste, Združeni narodi postavili za predsednika neodvisnega odbora strokovnjakov za finančno krizo, vprašali: „Ali se strinjate z ekonomistom Simonom Johnsonom, da je regulativni vidik G20 skorajda ničen?“, je gospod Stiglitz odgovoril: „Da.“

Črnilo na londonski izjavi se še ni posušilo, glavna država članica G20, Združene države, pa je špekulativne sklade, ki so udobno plasirani v davčnih oazah, pozvala, da po zbiti ceni kupijo slabo aktivo, ki blokira bilance stanja ameriških bank. Zares dvigujemo moralne standarde kapitalizma.

V resnici niso G20 storile nič, da bi zaustavile liberalno globalizacijo. Prezrle so ključno vprašanje reorganizacije mednarodnega denarnega sistema. Spodbujale so MDS, ne da bi pomislile na njegovo preoblikovanje. Ogromen socialni izziv, ki ga je prinesla ta kriza, so zakrile s tančico. Predpisale so homeopatsko zdravilo, ko pa je očitno potreben velik kirurški poseg.

Mislim, da mora iti Evropa mnogo dlje kot G20. Požar divja. Ali slišite krike jeze naše družbe? Ne zahteva tolažečih besed, temveč odločno in praktično ukrepanje, in to zdaj!

  Jana Bobošíková (NI). – (CS) Gospe in gospodje, odločitev vrha G20, da MDS nameni milijarde dolarjev za boj proti krizi, je po mojem mnenju kontraproduktivna in škodljiva. Za to obstajajo trije neposredni razlogi. Prvič, ta zaveza države upnice zavezuje, da bodisi posežejo v svoje devizne rezerve bodisi se zadolžijo.

Drugič, zaveza obvezuje celo tiste države, ki so utrpele dolgotrajno škodo zaradi nesposobnih analiz MDS, da prispevajo v sklad. Češka republika, katere državljane zastopam tu, je tak primer. Čeprav so napovedi MDS za mojo državo povsem skregane z realnostjo, prispevajo češki državljani 1,4 milijarde USD v ta sklad.

Tretjič, MDS bo posodil denar državam po precej manj strogih pravilih kot doslej in ne bo vztrajal, da so posojila pogojena s pripravo realnih ukrepov za reševanje gospodarskih težav posojilojemalca.

Gospe in gospodje, trdno verjamem, da bo to privedlo do deformacije mednarodnega kreditnega trga na račun davkoplačevalcev.

  Othmar Karas (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, vršilec dolžnosti predsednika, gospe in gospodje, vrh je bil političen uspeh in je poslal pomembno sporočilo, namreč da je svet strnil čete in da obstaja politična volja, da se skupaj poišče in uporabi globalne odgovore na krize in izzive. Kljub temu bi rad zelo jasno povedal, da ne smemo preveč poudarjati pomena scenarijev vrha. Na vrhih se sklepajo le izjave o nameri, ne odločitve, vrhi niso zakonodajalci in nimajo pravne podlage.

Evropska unija je prejela več pozivov. Moramo si želeti prevzeti vodilno vlogo pri vzpostavitvi svetovnega finančnega in gospodarskega reda. Toda vodilno vlogo lahko prevzamemo le, če imamo evropske predpise in lahko ponudimo modele. S svojim modelom socialno tržnega gospodarstva, jamstvi za vloge in pravno ureditvijo bonitetnih agencij, sprejeto danes, smo na pravi poti. Toda po mojem mnenju med rezultati vrha manjka jasen dogovor o odpravljanju procikličnih učinkov obstoječih predpisov na evropski ravni in globalno, pri čemer je ključna beseda Basel II.

Še veliko moramo narediti: hedge skladi, plače vodilnih delavcev, bančna direktiva in evropski nadzor, če omenim le nekatere zadeve. Mi smo prek Komisije govorniki za to celino. Vendar so zastopane tudi posamezne države. Interesi Skupnosti stojijo ob strani nacionalnih interesov na svetovnem odru. To je lahko priložnost ali pa slabost. Zato je izjemno pomembno usklajevanje. Če naši predstavniki ne bodo delovali v eni smeri, nas bo to ošibilo na globalni ravni.

Moja zadnja točka: pravno izvajanje političnih izjav o nameri, njihovo časovno in vsebinsko izvajanje ter usklajevanje izvajanja na svetovni ravni bodo odločali o našem uspehu. Vrh le kaže pot. Rezultat moramo še doseči.

  Elisa Ferreira (PSE). – (PT) Gospod predsednik, vrh G20 je bil pomemben, zlasti ker je ustvaril prostor za večstranski dialog in ljudi pripravil do spoznanja, da brez te večstranskosti krize ne bo mogoče rešiti. Toda bil je začetna, ne končna točka. Vlogo Evropske unije pri tem je treba okrepiti in razjasniti, EU pa mora delovati kot gonilna sila. Zaenkrat nič ne kaže, da se bo to zgodilo.

Imamo izjemno pomembno vodilo, namreč poročilo gospoda de Larosièra, vendar ga Komisija počasi izvaja in počasi reagira. Poglejte na primer odziv na hedge sklade. Medtem realno gospodarstvo v Evropi še vedno ne kaže nobenih znakov oživitve, politika po načelu „počakajmo in bomo videli“, ki se je izvajala, pa pomeni čakanje na slabše rezultate in vse resnejšo situacijo. Poglejte najnovejše ocene Mednarodnega denarnega sklada in OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj), po katerih je 27 milijonov ljudi nezaposlenih, kar je ogromen problem.

Komisija temu Parlamentu še vedno dolguje pojasnila, kaj namerava storiti, kaj njena pobuda dejansko zajema in kaj je na stvari pri politiki za usklajevanje pobud držav članic. Ne bi nam smelo biti treba več čakati. Politična volja za ukrepanje bi že morala obstajati.

  Rebecca Harms (Verts/ALE). - (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, G20 je res prava pot naprej; sčasoma bo G20 moral razpustiti G8. Tako bomo imeli en vrh manj. Evropejcem je spodletelo. Evropska unija s 27 državami članicami je zares prava arena za organizacijo novega reda finančnega trga.

Do danes smo veliko govorili o tem, a brez jasnih resolucij. Veliko smo slišali o odpravi davčnih oaz, nadzoru hedge skladov in koncu goljufivih produktov finančnega trga. Če bi šli Evropejci v London s političnim stališčem, kdo bi se jim dejansko lahko postavil po robu? Kot je dejala moja cenjena kolegica gospa Lucas, tudi mene spravlja v bes, da je londonski vrh preprosto odložil podnebno krizo in krizo glede varne oskrbe z energijo. To ni le povzročilo veliko škode za podnebje in varnost oskrbe z energijo, temveč smo s tem tudi zapravili priložnost za tisoče novih delovnih mest.

  Hans-Peter Martin (NI). - (DE) Gospod predsednik, zlahka lahko povzamem od tod. Tragedija je, da ta celina ne more doseči večinskega soglasja o tem, kar je omenila moja kolegica gospa Lucas. Če bi ga, bi bili v mnogo boljšem položaju in bi lahko prihodnjim generacijam pogledali v oči. Kakor zdaj stojijo stvari, jim ne moremo.

Kritika, ki jo moram izraziti, je, da me razprava o finančni katastrofi in tem, kako se nastajajoča ali že realna podnebna katastrofa potiska na stran, zelo spominja na nemški Bundestag po drugi svetovni vojni. Številne poslance in politike v Bundestagu ni nič več zanimalo, kaj se je zgodilo pred letom 1945. S tem jih je bilo treba počasi soočiti. To je začetna točka: če ne osvojiš preteklosti, preučiš lastnih napak in gledaš v prihodnost, ni poti naprej. EU in, še pomembneje, politični akterji so v finančni krizi dramatično odpovedali. Iz tega morajo izluščiti zaključke in se najprej naučiti, kaj so naredili narobe.

  Jean-Paul Gauzès (PPE-DE). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, resolucija, ki jo bo Parlament sprejel jutri, pozdravlja stališča o bonitetnih agencijah, katerih namen je povečati preglednost in okrepiti sodelovanje med nacionalnimi nadzornimi organi.

V tem smislu je Evropa danes pokazala pot naprej. Danes zjutraj je COREPER sprejel kompromis med državami članicami, Komisijo in Parlamentom. Danes opoldne pa je Parlament z izjemno večino 569 glasov proti 47 sprejel kompromis. Tako bo uredba, ki jo je predlagala Komisija in spremenil Parlament, hitro stopila v veljavo.

Rad bi poudaril, da ta uredba postavlja temelje za evropski nadzor v duhu predlogov poročila gospoda de Larosièra. CESR bo edina vstopna točka za registracijo agencij in bo v začetku imel vlogo usklajevalca.

Komisija se je zavezala, da bo v naslednjih nekaj mesecih predlagala zakonodajno pobudo, ki bo omogočila zaključne izboljšave resnično evropskega nadzornega sistema.

Preden končam, bi rad poudaril, da je povrnitev zaupanja, ki je dejanski cilj vseh izvedenih ukrepov, očitno odvisna od boljše ureditve, zlasti finančnega sistema.

Toda upoštevati moramo tudi strahove naših sodržavljanov in se nanje pozitivno odzvati. Moramo jim posredovati realistična sporočila upanja. Če ne dvignemo morale naših sodržavljanov, ne bomo povrnili zaupanja potrošnikov, brez česar oživitev gospodarstva ne bo mogoča. Informacije, ki jih posredujemo sodržavljanom, morajo biti uravnotežene in poštene ter ne smejo spodbujati malodušnosti zaradi prikrivanja napredka, uspehov in praktičnih posledic načrtov oživitve, ob upoštevanju časovnih okvirov, ki so potrebni, da se pokažejo njihovi učinki.

  Pervenche Berès (PSE). – (FR) Gospod predsednik, gospodu Daulu sem hotela reči, a je odšel, da je danes presenetljivo videti, kako konzervativci obtožujejo socialiste, da slednji želijo povečati socialne izdatke, ko pa je njihov glavni argument proti načrtom oživitve, da ima Evropa tiste znane avtomatične stabilizatorje. Kaj so ti, če ne nadomestila za brezposelnost, ki smo jih glasno zagovarjali?

Glede G20 imam eno glavno kritiko: sprejeli so Barrosovo metodo, kar pomeni, da so združili obstoječe načrte, misleč, da so s tem sestavili načrt oživitve. To ni načrt oživitve. Poleg tega, če pogledamo podatke, ki jih je včeraj posredovala OECD, danes MDS, jutri Komisija, kako si lahko kdo predstavlja, da bo Evropa lahko s tem zadovoljna?

Potrebujemo pravo evropsko oživitev in edini način, ki vam je na voljo, komisar, je financiranje prek evropskega posojila. Čas je, da zavihate rokave, čeprav ta Evropski parlament ne bo več tam, da bi vas pri tej nalogi podprl.

Na koncu naj omenim, da je imel G20 zadolžitev na podlagi sporočila, ki mu ga je poslala Dominique Strauss-Kahn večer pred vrhom: „Sistem se ne bo obnovil, dokler se ne reši vprašanje slabe aktive.“ Očitno je bil G20 v tem smislu nesposoben. Še vedno moramo narediti vse.

Dve točki: zaključki G20 ocenjujejo, da bo krog pogajanj v Dohi prinesel 150 milijard USD. Od kod ta znesek? Kako ga je mogoče utemeljiti? Komisar, vas pozivamo, da pojasnite.

Za konec še o nadzoru. Če želi Evropa po pravi poti, mora nujno izvesti predloge skupine de Larosièra.

  Antolín Sánchez Presedo (PSE). - (ES) Gospod predsednik, G20 je poslal dragoceno sporočilo: blaginja je nedeljiva in edina trajnostna obnova je skupna in vključujoča.

Zdaj moramo to udejanjiti. Nadaljevati moramo v tej smeri. G20 je ponovno potrdil skupne prednostne naloge, sklenil dogovore o zagotavljanju virov Mednarodnemu denarnemu skladu, razvojnim bankam in za spodbujanje trgovine. Izvedel je reforme na področju globalnega finančnega upravljanja, ambiciozne načrte za ureditev in nadzor ter dosegel napredek v boju proti davčnim oazam.

Brez G20 bi bil položaj brezupen, bolezen svetovnega gospodarstva pa bi postala kronična.

Toda najpomembnejše je spoznanje, da pobuda G20 ni dogodek, temveč proces. Evropska unija je najpomembnejše, celovito in uravnoteženo gospodarsko območje na svetu, zato mora kazati pot, saj ima velik potencial in lahko obogati svetovno politiko s spoznanjem, da nismo le sredi ciklične krize, temveč da se dejansko soočamo s krizo, ki ima globlje korenine in zahteva politično pobudo Evropske unije.

  Danutė Budreikaitė (ALDE). – (LT) Eden izmed ukrepov iz izjave Mednarodnega denarnega sklada o priložnostih držav EU srednje in vzhodne Evrope za lažji izhod iz krize, je uvedba evra. To se predlaga za države, ki imajo valutne odbore. V Litvi so litasi vezani na evro že štiri leta po nespremenjeni stopnji, ki je dvakrat tako dolga kot zahteva mehanizem valutnega odbora. Prav tako bi morali skrajšati obdobje mehanizma deviznega tečaja na eno leto za ostale države neevrskega območja. Gospodarska kriza v EU in po vsem svetu kliče po novih, hitrih in ustvarjalnih odločitvah in kompromisih, še bolj zato ker v desetih letih obstoja evra ni niti ena država evrskega območja izpolnila vseh meril in zahtev evrskega območja, maastrichtskih meril.

  Bart Staes (Verts/ALE). – (NL) Rad bi izkoristil priložnost, da vrh G20 obtožim hinavščine. Vrh je bil najavljen kot zgodovinski dogovor, kot nekaj neverjetnega, kot korak naprej, na primer v boju proti davčnim prevaram in davčnim oazam. Sestavljeni so bili tudi črni, sivi in beli seznami.

Toda hinavščina Evropske unije leži v dejstvu – naj omenim le eno – da smo le slab teden in pol pred vrhom G20 sklenili sporazum o gospodarskem partnerstvu s karibskimi državami. Osem od štirinajst držav je davčnih oaz in vendar smo z njimi podpisali sporazum o prosti trgovini, česar rezultat bo začetek proste trgovine in liberalizacije finančnih storitev, posledica tega pa bo, da bodo lahko posojila in protizakonit denar prosto pritekali v Evropsko unijo.

Zato bi rad izkoristil to priložnost, da se pritožim glede hinavščine dobrega medijskega razkazovanja, vrha G20, ki zatrjuje, da se bo lotil davčnih oaz, v praksi pa vodi politiko, ki je popolnoma nasprotna temu, kar je bilo rečeno. To je tisto, kar sem hotel povedati.

  Petr Nečas, predsednik Sveta. – (CS) Gospe in gospodje, najlepša hvala za razpravo. Jasno bi rad povedal, da se strinjam z gospodom Daulom, ki je opredelil izogibanje protekcionizmu kot ključni dejavnik. Protekcionizem deluje kot rak in lahko bi popolnoma uničil naše gospodarstvo, se obrnil proti državljanom EU in vodil v še večjo gospodarsko krizo in nadaljnji upad življenjskega standarda. Prav tako se popolnoma strinjam s pozivom gospoda Daula k preglednemu gospodarstvu z učinkovitimi in občutljivimi stopnjami regulacije in seveda močnejšimi globalnimi finančnimi institucijami.

Gospod Rasmussen in gospa Starkevičiūtė sta govorila o stekanju denarja v gospodarstvo. Tukaj moram poudariti, da ne vlagamo denarja v gospodarstvo, da bi pomagali finančnim institucijam. Pri tem, kar počnemo, je cilj povečati zaposlenost in pomagati ljudem obdržati delovna mesta, saj se vsi strinjamo, da je najbolj dostojanstven način, da državljani EU zavarujejo svoj vsakdanji kruh s svojim lastnim delom. Toda istočasno pa moramo pri izvajanju teh finančnih spodbujevalnih ukrepov za gospodarstvo misliti ne le nase, ampak tudi na naše otroke in vnuke. Z drugimi besedami, ti ukrepi ne smejo voditi k dramatični dolgoročni grožnji stabilnosti javnih financ. Naša prizadevanja se morajo osredotočiti na varovanje delovnih mest in zato bo Evropska komisija v sodelovanju s predsedstvom organizirala srečanje o zaposlovanju, kjer bodo prva naloga ukrepi na področju zaposlovanja.

Rad bi izrazil svoje nestrinjanje z gospo Lucas. V celoti se ne strinjam s tem, da bi bil vrh G20 izgubljena priložnost, toda vse nas moram izzvati, da pokažemo nekaj političnega realizma. Trenutno gospodarstvo je bolno. Potrebuje zdravilo, potrebuje prvo pomoč, potrebuje dolgoročno oskrbo in potrebuje obdobje okrevanja. Ne smemo pričakovati, da se bodo pozitivni rezultati pojavili takoj v naslednjih treh do štirih mesecih. Težave, ki prizadevajo svetovno gospodarstvo – in torej tudi evropsko gospodarstvo – so globoko zakoreninjene in po naravi dolgoročne. Zato mora biti zdravljenje dolgo, potrebna bo tudi potrpežljivost. Trdno sem prepričan, da s tega stališča predstavlja vrh G20 pozitiven korak.

Gospod Wurtz je kritiziral površnost sporazumov o finančnem trgu. Strinjam se, da mora EU v mnogih pogledih iti dlje in trdno verjamem, da se to dogaja. Ne smemo gledati le na korake, ki jih delajo šefi držav in vlad, ampak tudi tiste finančnih ministrov, ki so pogosto zapisani v aneksih k različnim dokumentom. Rad bi poudaril, da je Evropska komisija ta teden že razpravljala o posebnih ukrepih. Toda še enkrat bi rad pozval k realizmu. Ne moremo pričakovati čudežnih zdravil, ki bodo najdena v naslednjih treh do štirih mesecih. Svetovno gospodarstvo je v težavah in zdravljenje bo dolgotrajno. Bistveno je poudariti, da moramo v okviru EU nadaljevati na usklajen način. Nihče od nas ne obstaja v osami. Samo z usklajenim delovanjem lahko uspešno premagamo učinke svetovne gospodarske krize.

  Olli Rehn, član Komisije. − Gospod predsednik, rad bi se zahvalil za zelo resno in konstruktivno razpravo. Seveda bom poročal o tem Komisiji, predsedniku Barrosu in kolegu Joaquínu Almunii.

Imam enega ali dva komentarja, najprej o evropskem načrtu za oživitev gospodarstva. Tako kot Poul Nyrup Rasmussen sem tudi jaz seveda pazljivo preučil zadnje gospodarske napovedi Mednarodnega denarnega sklada, ki so res zelo temačno branje. Istočasno je pomembno upoštevati, da smo sprejeli že zelo bistvene in pomembne politične odločitve za spodbujanje evropskega in svetovnega gospodarstva. To je že večinoma pomagalo ustaviti finančni zlom. Toda seveda je pošteno povedati, da še bodo nekaj časa vedno prihajale slabe novice glede realnega gospodarstva, zlasti kar zadeva povečevanje nezaposlenosti. Zato moramo biti zelo pozorni in skrbni. Neprestano moramo ocenjevati, kako delujejo paket za oživitev gospodarstva, finančne spodbude in finančne reforme ter kakšne rezultate dajejo. Če bo potrebno, bomo morali v prihajajočih mesecih storiti več – in bolje.

Domačo nalogo o reformi finančnega trga opravljamo kot odgovor na vprašanja mnogih kolegov. Na dnevnem redu Komisije naslednji teden imamo na primer glavni sveženj zakonodaje glede finančnih trgov, zlasti nagrajevanje direktorjev in priporočilo o politiki nagrajevanja v sektorju finančnih storitev. To je zelo pomemben del reform finančnih trgov.

In nenazadnje, medtem ko je reforma finančne regulacije v Evropi in po vsem svetu zares potrebna, da se popravijo sistemske napake finančnega kapitalizma, je pa istočasno pomembno, da ne zavržemo tistega, kar nam koristi, kar zadeva tržno gospodarstvo kot tako. Z drugimi besedami, ohraniti moramo enotni trg – ki je bil gonilo blaginje v Evropi – in moramo si prizadevati za nov trgovinski dogovor v okviru Svetovne trgovinske organizacije. Kot je dejal gospod Daul, potrebujemo več trgovine in ne manj. To je še zlasti pomembno za države v razvoju, ki so zelo prizadete zaradi sedanje recesije in upadanja svetovne trgovine.

Sam sem prav tako vključen v to, ker zaradi svojih odgovornosti iz portfelja nadomeščam gospoda Louisa Michela naslednji mesec. Države v razvoju so med tistimi, ki najbolj trpijo zaradi te gospodarske recesije. Zato ne bi smeli izgubiti zagona glede hitrega doseganja ambicioznih sklepov iz kroga razvojnih pogajanj v Dohi. V sedanjih gospodarskih razmerah je še toliko bolj pomembno, da dosežemo sklepe iz Dohe. Doha bi povečala svetovno gospodarstvo in preprečila razvoj protekcionizma. Zato bi morale vse države G20 gledati širše in videti ne le svoj domači politični vrt, ampak se resnično zavzeti, da se takoj pomaknemo naprej, kar zadeva krog razvojnih pogajanj iz Dohe. Prav tako je iz razvojnega stališča pomembno upoštevati, da so se voditelji G20 prav tako dogovorili o svežnju trgovinskih financ, vrednem 250 milijard dolarjev, ki bi trajal dve leti in podpiral globalne trgovinske tokove, katerim Evropa bistveno prispeva.

  Predsednik. – V skladu s členom 103(2) Poslovnika bi rad ob koncu razprave poudaril, da sem prejel šest predlogov resolucij⁽¹⁾, ki jih je oblikovalo šest glavnih skupin tega parlamenta.

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v petek, 24. aprila 2009.

(1) glej zapisnik