Dobesedni zapisi razprav

Petek, 24. april 2009 - Strasbourg

5.3. Humanitarne razmere oseb, nastanjenih v taboru Ašraf

  Predsednik. − Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucij, ki zadevajo humanitarne razmere oseb, nastanjenih v taboru Ašraf⁽¹⁾.

  Ana Maria Gomes, avtorica. − Gospod predsednik, nekateri v tej sejni dvorani želijo predstaviti Iransko ljudsko mudžahedinsko organizacijo kot heroja ali kot resnično alternativo iranskemu režimu. V resnici ni nič od tega.

Na svojih potovanjih v Irak sem slišala kurdske, sunitske, šiitske, krščanske, turkmenistanske in druge voditelje, kako se pritožujejo nad vlogo Iranske ljudske mudžahedinske organizacije kot orodja Sadama Huseina v kampanji Al Anfar leta 1988, ki je dosegla višek v pomorih, kakršen se je zgodil v Halabji. Tudi to nam je potrdila iraška delegacija, ki je bila tu prejšnji teden, pri tem pa nam zagotovila, da iraška ustava zavezuje iraško vlado k popolnemu spoštovanju človekovih pravic oseb, nastanjenih v taboru Ašraf, ki želijo s pomočjo UNHCR in ICRC oditi v Iran ali kamor koli drugam, ali pa želijo ostati tam kot politični begunci in se ravnati v skladu z iraškimi zakoni.

Razumeti moramo nenaklonjenost iraške vlade možnosti, da bi še naprej dopuščala, da bi tabor Ašraf motil njene dobrososedske odnose z Iranom. Za Iračane ni mogoče odmisliti Irana zgolj z željami. Tam je. To je močna soseda. Res je sicer, da Iranska ljudska mudžahedinska organizacija ni več na seznamu terorističnih organizacij, vendar je še vedno mračni kult, ki brutalno kaznuje tiste izmed svojih članov, ki želijo prebegniti. Predvsem so osebe, nastanjene v taboru Ašraf, človeška bitja, katerih človekove pravice je treba spoštovati ne glede na usodo organizacije same ali njeno preteklost. Z njimi je treba ravnati v skladu s Konvencijo o beguncih iz leta 1951 in nihče – ponavljam, nihče – se ne bi smel biti prisiljen vrniti v Iran.

Toda razjasnimo naslednjo stvar. V tej resoluciji ne gre za iranski režim, ki je desetletja zatiral svoje ljudstvo, slabo upravljal z državo in destabiliziral Bližnji vzhod. Vsak, ki glasuje za spremembi PSE in Zelenih, katerih cilj je omiliti ton te resolucije v smislu glasovanja za iranski režim, bodisi podaja argumente s slabimi nameni ali pa mu jih je enostavno zmanjkalo.

Naše spremembe so predlagane v dokaj preprostem duhu. Radi bi pokazali celotno sliko kršenja človekovih pravic in groženj v taboru Ašraf in okoli njega. Zahtevamo na primer, da se vsem osebam, nastanjenim v taboru Ašraf, dovoli, da jih izprašata ICRC in UNHCR na nevtralni lokaciji in brez navzočih uradnikov iranske opozicijske skupine Mudžahidi iranskega ljudstva. Poleg tega moramo pozvati mudžahidsko vodstvo, naj preneha nadzorovati življenja oseb, nastanjenih v taboru Ašraf, na ta način, da jim ne dovolijo zapustiti tabora. Predvsem izražamo skrb nad praksami umske in fizične manipulacije ter hudega kršenja človekovih pravic znotraj kulta, o katerih se je poročalo. Skratka, tu gre za človekove pravice posameznikov v taboru Ašraf. Pri glasovanju ohranimo v mislih te osebe in njihove človekove pravice.

  Alejo Vidal-Quadras, avtor. − Gospod predsednik, danes zjutraj bomo glasovali o skupnem predlogu resolucije, ki so jo podpisale štiri politične skupine, o položaju v begunskem taboru Ašraf v Iraku. Tri tisoč petsto iranskih mož in žena, članov demokratične opozicije fundamentalističnemu režimu v Iranu, živi tam povsem nezaščiteno. V zadnjih nekaj tednih so bili žrtve pritiskov in zlorabe s strani frakcije iraške vlade pod vplivom iranskega režima in obstaja velika verjetnost, da se v vsakem trenutku lahko zgodi tragedija, ki bi jo bilo moč vzporejati z nedavnimi tragedijami na Balkanu.

Vsi se spominjamo Srebrenice in ne dvomim, da si noben poslanec v tej sejni dvorani ne želi ponovitve Srebrenice v Iraku. Naš predlog resolucije je poziv k opozarjanju javnega mnenja vsepovsod po svetu, preden pride do katastrofe. Žal so nekateri kolegi vložili predloge, ki bi utegnili povečati nevarnost za osebe, nastanjene v taboru Ašraf, in iranskemu režimu ali njihovim simpatizerjem v Iraku ponuditi argumente, da jih pomorijo.

Pred kratkim sem sam obiskal tabor in zagotavljam vam, da so namigovanja, vključena v predloge sprememb, povsem neosnovana. Osebe, nastanjene v Ašrafu, so tam prostovoljno. Svobodno lahko odidejo, kadar želijo, in živijo v najboljših prijateljskih odnosih z iraškim prebivalstvom v regiji. Namen našega predloga je zaščititi te osebe. Nihče ne bi razumel – toda, če bodo te spremembe sprejete, bo rezultat predloga natanko nasprotje.

To ni politično vprašanje, kolegi. Povsem humanitarno vprašanje je, in zelo nujno. Rotim vas, da glasujete proti vsem spremembam, ki so predlagane k temu skupnemu predlogu, ki ga podpirajo te štiri skupine zelo različnih političnih drž. Življenja mnogih nedolžnih in neškodljivih ljudi so odvisna od vašega glasu. Prosim, ne izneverite jih.

  Angelika Beer , avtorica. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, moja skupina ni podpisala te resolucije in zanjo bomo glasovali le v primeru, če bodo sprejete spremembe, ki sem jih predlagala skupaj z avtorico gospo Gomes v imenu Skupine socialdemokratov v Evropskem parlamentu in skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze.

Povezana je s sporom glede Mudžahidov ali MKO (PMOI). To ni demokratična opozicija. Rada bi o njej povedala nekaj stvari. MKO je izrojena organizacija, ki je enakovredna verski sekti in ki hudo zatira svoje lastne člane, tudi znotraj tabora. Da bi prisilila člane, da ostanejo v taboru, uporablja mentalni in psihični pritisk. Tistim, ki se upirajo, uničijo zakonske zveze, prisiljeni so v razvezo, otroke pa jim odvzamejo – kar je eno najsurovejših sredstev zatiranja.

MKO je povsem izolirala vse člane MKO, ki živijo v taboru in zunaj njega. Prepovedan je vsakršen dostop do mednarodnega tiska. Vsi intervjuji, ki so jih opravile Združene države, so potekali v prisotnosti kadrov MKO, kar je pomenilo, da osebe niso mogle spregovoriti o svojih resničnih problemih in skrbeh.

V preteklosti so člane MKO iz severnega Iraka predali privržencem Sadama Huseina in so jih sramotno mučili in pobili v taboru Abu Graib. To je le nekaj primerov in pojasnil za skupne spremembe, za katere vas pozivamo, da jih sprejmete. Kdorkoli, ki je proti njim – in to bi rad zelo jasno povedal –, in kdorkoli, ki sprejme obstoječo resolucijo z nespremenjenim besedilom, glasuje za to, da se MKO dovoli nadaljevati s politiko zatiranja v taboru, ki ga nadzira. Potem boste delno odgovorni za to, kar MKO trenutno grozi, da bo naredila, in sicer, da bo, če bo tabor pod mednarodnim nadzorstvom razdeljen, pozvala svoje člane, ki so tam nastanjeni, da se sežgejo. To je seveda nasprotje tega, kar želimo doseči tukaj, zato vas pozivam h glasovanju za spremembe, ki sta jih predložili PSE in moja skupina.

  Erik Meijer, avtor. − Gospod predsednik, Iranu že 30 let vlada teokratska diktatura. Ta diktatura prebivalcev ne sili samo živeti v skladu z njenimi verskimi standardi, temveč poskuša tudi pobiti vse, ki se ne prilagodijo njenemu sistemu. Posledično morajo mnogi Iranci živeti v izgnanstvu, ne samo v Evropi, ampak tudi v sosednjih državah.

Po angloameriški vojaški invaziji na Irak so Iranci, ki tam živijo v izgnanstvu, od Irana dobili zagotovilo o zaščiti. Zdaj se tuje čete pripravljajo na umik iz Iraka. Ta umik podpiram, vendar bi lahko njegova nepredvidena posledica bila, da bi teokratski režim v Iranu dobil priložnost za napad na opozicijo zunaj svojih lastnih meja. Prizadeva si za deportacijo teh ljudi iz Irana, da bi jih pobil. Znotraj Iraka je veliko solidarnosti z Iranci v izgnanstvu. Vendar pa je moč Irana v Iraku narasla, ker je večina prebivalcev v Iraku prav tako šiitskih muslimanov.

Prek pisnih vprašanj Svetu sem pritegnil njegovo pozornost na položaj 3 400 oseb, nastanjenih v taboru Ašraf. Edini odgovor je bil, da Svet o tem vprašanju ni razpravljal. Danes razpravljamo o zelo pomembni nujni resoluciji o taboru Ašraf. V dveh predhodnih resolucijah leta 2007 in 2008 je naš Parlament potrdil pravni status nastanjenih v taboru Ašraf po 4. ženevski konvenciji. Danes naš Parlament posebno pozornost posveča trenutnemu položaju s sprejetjem resolucije izključno o Ašrafu. To besedilo je skupno besedilo, ki ga je sprejela večina političnih skupin in je uravnoteženo. Iraški vladi želi posredovati močno sporočilo, da se pravic teh 3 400 oseb v Ašrafu, vključno s 1 000 ženskami, ne sme kršiti zaradi pritiskov verskih voditeljev mul v Iranu.

Zato moramo posredovati združeno sporočilo brez sprememb, ki bi spodkopale in oslabile to resolucijo, ki zajema zgolj humanitarna vprašanja nastanjenih v taboru Ašraf.

Izogniti se moramo vsakršnim spremembam končnega besedila resolucije, ki bi zapletle položaj ali ogrozile življenja teh ljudi, ki se ne morejo braniti.

Nastanjene v Ašrafu so bombardirale sile Združenih držav na začetku invazije leta 2003. Pozneje so jih pregledovale Združene države. Iraška vlada je pregledala tudi vse osebe v Ašrafu – to se je dogajalo v letošnjem aprilu. Vsako osebo so izprašali, in sicer zunaj Ašrafa. Spodbujali so jih in jih pozivali, naj zapustijo tabor ali odidejo v Iran. Le šest izmed njih se je strinjalo, da bodo odšli – šest od 3 400 oseb! Zato moramo spoštovati njihovo odločitev.

  Mogens Camre avtor. − Gospod predsednik, položaj v taboru Ašraf, kjer domuje 3 500 članov iranske demokratične opozicije PMOI, je že nekaj časa zelo zaskrbljujoč in je bil predmet več resolucij v tem Parlamentu v zadnjih letih. Skupaj z delegacijo štirih poslancev tega Parlamenta sem obiskal tabor Ašraf oktobra lani in se sestal s tamkajšnjimi ameriškimi, iraškimi uradniki in uradniki Združenih narodov. Vsi so okrepili našo zaskrbljenost glede pravnega statusa nastanjenih v taboru Ašraf, ker je bila njegova varnost prenesena iz rok ameriških čet na iraške sile na začetku letošnjega leta.

Položaj se je od tedaj zelo poslabšal. Iranski vrhovni voditelj je v neuradnem razglasu konec februarja zahteval od iraškega predsednika na obisku, naj izvaja skupni sporazum o zaprtju tabora Ašraf in tam nastanjene osebe izžene iz Iraka.

Od tedaj so iraške sile začele oblegati tabor. Iraške čete preprečujejo vstop družin nastanjenih v taboru Ašraf, parlamentarnih delegacij, organizacij za človekove pravice, pravnikov, novinarjev in celo zdravnikov v tabor, in za mnoge logistične materiale ne dovolijo, da bi prišli v Ašraf.

Tako je ta Parlament ugotovil, da je absolutno potrebno v tej fazi k temu pristopiti kot k nujnemu vprašanju. Zdaj smo delovali skupaj z vsemi skupinami in ustvarili skupno besedilo, ki je dobro uravnoteženo in načenja vse naše skrbi s tem v zvezi ter poziva mednarodne organe, da poiščejo dolgoročni pravni status za nastanjene v taboru Ašraf.

Žal je predlaganih nekaj sprememb s strani zagovornikov Teherana, tistih, ki verjamejo lažem, ki jih Teheran širi. Menim, da bi morali jasno razumeti, da so te v nasprotju z varnostjo nastanjenih v taboru Ašraf in da bi morali glasovati proti njim. Pozivamo vse kolege, naj se držijo skupnega besedila in zavrnejo vsakršne spremembe.

  Marco Cappato, avtor. − (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tukaj govorimo o ‘taboru’, ki je v resnici dejansko malo mesto oseb, ki so položile orožje na podlagi težke politične odločitve, oseb, ki so pravzaprav zaupale svojo lastno obrambo mednarodni skupnosti. Razlog, zakaj o tej točki razpravljamo danes kot del nujnega postopka, je nevarnost množične deportacije teh oseb in nevarnost, da utegnejo biti vse njihove pravice v odnosu do iranskega režima za vselej ukinjene.

Zagotovo je mogoče zastavljati vprašanja o ravni in meri demokracije v skupini Mudžahidi iranskega ljudstva, njihovi organizaciji, vendar to ni predmet razprave, ki jo moramo opraviti, in to ni razlog za to, da smo zahtevali uporabo nujnega postopka. Razlog, da smo zahtevali uporabo nujnega postopka, je, da bi preprečili, da bi bilo napadeno to malo mesto kot celota, da bi bile odvzete njegove temeljne pravice in da bi bilo zapisano rokam iranske diktature.

Zato utegnejo spremembe, ki so bile predlagane, le zmesti golo nujnost in potrebnost tega sporočila, in zato upam, da ne bodo sprejete.

  Tunne Kelam, v imenu skupine PPE-DE. – Gospod predsednik, danes smo tukaj, da bi preprečili možnost velike človeške tragedije.

Skoraj 4 000 ljudi, članov iranske opozicije, je v neposredni nevarnosti, da jih iraške oblasti deportirajo nazaj v Iran, katerega režim je že pobil več kot 22 000 njihovih prijateljev. Mimogrede, to so osebe, ki so razkrile teheranski skrivni jedrski program in z miroljubnimi sredstvi nasprotujejo sistemu, ki izvaža terorizem.

Je v interesu demokratične verodostojnosti iraške vlade, pa tudi vlade Združenih držav, ki jim je dala status „zaščitenih oseb“ po Ženevski konvenciji, da bi zaščitila njihova življenja, spoštovala njihovo svobodno voljo in dostojanstvo ter jim zajamčila varno prihodnost po mednarodnem pravu. Toda na prvem mestu pozivamo iraško vlado, naj preneha blokirati tabor Ašraf.

  Nicholson of Winterbourne, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, menim, da so Alejo Vidal-Quadras, moj dobri prijatelj, in drugi govorniki, v globoki zmoti in da bi morali podpreti spremembe, ker je iraška vlada v zadnjem času večkrat razglasila, da nima nikakršnega namena prisiliti oseb, nastanjenih v taboru Ašraf, da bi odšle v Iran ali v katero koli drugo državo.

Iraška vlada je večkrat zahtevala od različnih držav, vključno s številnimi državami članicami EU, naj jih sprejmejo, na to pa nismo pristali.

Od 3 400 oseb, nastanjenih v taboru, jih ima 1 015 dovoljenje za bivanje od različnih držav in uživa v statusu prebivanja v teh državah, od katerih so mnoge države članice EU, in teh ljudi ne sprejemamo. Zakaj?

Večina oseb, nastanjenih v taboru Ašraf, je bila deležna poklicnega vojaškega usposabljanja v času predhodnega režima Sadama Huseina, in so sodelovale z njegovo predsedniško gardo in z drugimi varnostnimi silami v nasilnem zatiranju nacionalne vstaje iraškega ljudstva po osvoboditvi Kuvajta leta 1991.

Obstaja obilo dokazov, da so ti ljudje škodovali iraškemu ljudstvu, ko iraška vojska ni hotela izvršiti pobojev, ki jih je zahteval Sadam Husein. Družine žrtev v Iraku tega dejstva ne morejo pozabiti in iraška ustava ne dovoli prisotnosti skupin, kakršni sta organizacija NKO ali Kurdska delavska stranka (PKK), na iraških tleh.

Dva tisoč teh ljudi se je registriralo pri visokem komisarju za begunce v upanju, da jih bodo preselili v druge države, ki so jih pripravljene sprejeti, in zdaj iraška vlada že več let tesno sodeluje z UNHCR, ki prosi druge države, naj jih sprejmejo.

Dragi kolegi, z Irakom je tako. Suverenost Iraka je na kocki in upanje bi morali polagati v to demokratično izvoljeno iraško vlado. To je njihova pravica in zagotavljam vam, da jo pravilno izpolnjujejo.

  Charles Tannock (PPE-DE). - Gospod predsednik, nikoli nisem bil velik ljubitelj opozicijske skupine Mudžahidi iraškega ljudstva, katere filozofsko poreklo je islamistično-marksistično – kar si samo po sebi nasprotuje –, in seveda so bili dolga leta pod zaščito Sadama Huseina, bagdadskega klavca, ki so ga vojaško podpirali.

Vendar pa so se v zadnjih letih reformirali in Zahodu zagotovili dragocene informacije o kršitvah človekovih pravic v Iranu ter geografsko lokacijo skrivnih iranskih objektov za bogatenje urana. Tako je bilo torej vprašljivo, ali bi jih morali obdržati na seznamu prepovedanih terorističnih organizacij EU. Po mojem mnenju je vprašljivo to, da si osebe, nastanjene v taboru Ašraf, zaslužijo pravno zaščito v Iraku pred svojo vlado in zavezniškimi silami, in si ne zaslužijo deportacije v Iran, kjer jih skoraj gotovo čaka mučenje in morda celo usmrtitev.

  Richard Howitt (PSE). - Gospod predsednik, ta razprava znova kaže na omejenost nujnosti z velikanskim številom pripomb, ker ni bilo dovolj časa za pravilna pogajanja in posvete.

Povedati želim, da izvorno socialdemokratsko besedilo jasno nasprotuje kakršnemu koli vprašanju prisilne deportacije, in zahteva popolno skladnost z Ženevsko konvencijo in popoln dostop s strani mednarodnih organizacij za človekove pravice. Gospodu Vidal-Quadrasu in drugim povem, da glede na to, da sem si sam prizadeval doseči kompromis s pridobitvijo medstrankarske podpore samo za spremembe 2, 3 in 6, nato pa podporo socialdemokratov za skupno resolucijo, je popolno sprevračanje dejstev, če rečejo, da bi bilo mogoče te spremembe uporabiti kot pretvezo za pomore oseb, nastanjenih tam. Ne glede na to, ali osebe podpirajo ali kritizirajo PMOI, si v razpravi o človekovih pravicah nihče ne bi smel dovoliti nestrinjanja s spremembami, katerih cilj je podpirati obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami glede katere koli ali vseh strank kjer koli po svetu.

  Jan Zahradil (PPE-DE). – (CS) Gospod predsednik, zame bo zadostovalo 30 sekund. Rad bi povedal, da me zelo veseli, da je bil PMOI odstranjen s seznama prepovedanih organizacij EU v času češkega predsedovanja, in veseli me, da bomo še naprej podpirali iransko opozicijo proti režimu s pomočjo današnje resolucije o taboru Ašraf. Rad bi se zahvalil vsem sodelujočih iz vseh političnih skupin, ne glede na njihovo barvo ali prepričanje, in upam, da bo resolucija sprejeta v predlagani obliki brez sprememb, ki bi jo na nek način popačile.

  Paulo Casaca (PSE). – (PT) Gospod predsednik, tudi jaz bi rad pozval k temu skupnemu predlogu resolucije, o katerega trenutni obliki bomo pravkar glasovali. Spremembe, ki so predlagane tukaj, v tem Parlamentu, so globoko zmotne.

Popolnoma nepravilno je reči, da je bil že samo en sam begunec iz tabora Ašraf ali katerega drugega tabora preseljen v Evropo ali celo znotraj Iraka ob podpori visokega komisarja. Vsem vam postavljam izziv, da vprašate visokega komisarja, ali so bili kadar koli preseljeni kateri koli begunci.

Vse to absolutno ne drži in edini namen tega je, da olajša pokol. Samo za to gre, za nič drugega, in avtorje teh popolnoma sramotnih sprememb bi prosil, da jih umaknejo, saj pomenijo žalitev za ta Parlament.

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. − (IT) Gospod predsednik, prosim za besedo, vendar za besedo v okoliščinah, v katerih je to mogoče. Ko se vsi ti poslanci Evropskega parlamenta sprehajajo naokoli, je to v resnici zelo težko; zelo spoštujem Parlament, vendar se mi zdi resnično nemogoče govoriti v takšnih okoliščinah.

  Predsednik . − Prav imate.

Gospe in gospodje, razprave ne bomo zaključili, dokler vsi ne sedejo v tišini.

Tiste poslance, ki se zdaj pogovarjajo v vrstah med sedeži, obveščam, da razprave ne bomo zaključili, dokler se ne prenehajo pogovarjati, da lahko prisluhnemo podpredsedniku Komisije z dolžnim spoštovanjem.

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. − (IT) Gospod predsednik, rad bi se vam zahvalil, ker menim, da je prav sodelovati v razpravah, tako da se posluša izrečeno in govori na primeren način.

(FR) Zdaj bom govoril francosko. Gospod predsednik, gospe in gospodje, Komisija redno spremlja razvoj položaja v Iraku, zlasti v povezavi s taborom Ašraf.

Kot vsi vemo, je januarja 2009 iraška vlada ponovno prevzela nadzor nad tem območjem. Glede humanitarnega položaja v taboru so Mednarodni odbor Rdečega križa in druge mednarodne organizacije, ki so spremljale razvoj položaja, obvestile Komisijo, da ni bilo poročanja o nikakršnem znatnem poslabšanju življenjskih pogojev ali kakršnih koli kršitvah mednarodnih konvencij.

Komisija se v celoti strinja s stališčem, da bi moralo biti zaprtje tabora opravljeno znotraj pravnega okvira in da morajo biti življenja in telesna ter moralna celovitost nastanjenih v taboru varovana. Uporabljeni bi morali biti mednarodni humanitarni standardi, nenazadnje načelo nevračanja.

Ob mnogih priložnostih je iraška vlada povedala, da je pripravljena z nastanjenimi v taboru ravnati ustrezno in da nima nikakršnega namena nezakonito deportirati članov te organizacije ali jih prisilno izseliti iz Iraka.

Ob upoštevanju tega Komisija kljub temu kot vedno poudarja potrebo po upoštevanju pravila pravne države in računa na iraško vlado, da bo ustrezno ravnala.

Iraške oblasti so, ko so se s Komisijo sestale marca 2009, ponovno potrdile svojo zavezanost spoštovanju humanitarnih standardov in neuporabi sile, predvsem pa so se odpovedale prisilnemu vračanju oseb v Irak.

Iraški minister za človekove pravice trenutno opravlja posamezne sestanke z osebami, nastanjenimi v taboru, da bi ugotovil, kakšne pravice imajo, in določil, ali se želijo vrniti v Irak ali oditi v tretjo državo.

V nedavnih tednih so se nekateri člani odločili zapustiti tabor in so to lahko storili, ne da bi naleteli na težave. Komisija ta prizadevanja podpira. Če želijo osebe, nastanjene v taboru, oditi, jim mora iraška vlada dati dovoljenje, da se naselijo v drugi državi, in olajšati postopek.

Komisija bo v sodelovanju s predstavniki držav članic na kraju samem še naprej spremljala razvoj položaja.

(Aplavz)

  Predsednik. − Razprava je zaključena.

Naslednje je na vrsti glasovanje.

PREDSEDSTVO: GOSPA ROURE
podpredsednica

(1) glej zapisnik