Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 6. maj 2009 - Strasbourg

15. Nova vloga in pristojnosti Parlamenta pri izvajanju Lizbonske pogodbe - Institucionalno ravnotežje v Evropski uniji - Odnosi med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti v skladu z Lizbonsko pogodbo - Finančni vidiki Lizbonske pogodbe - Izvajanje državljanske pobude (razprava)

  Predsednik. − Sejo bomo nadaljevali z zelo pomembno temo: skupno razpravo o Lizbonski pogodbi, ki vključuje naslednja poročila:

- poročilo (A6-0145/2009) gospoda Leinena v imenu Odbora za ustavne zadeve o novi vlogi in pristojnostih Parlamenta pri izvajanju Lizbonske pogodbe (2008/2063(INI)),

- poročilo (A6-0142/2009) gospoda Dehaena v imenu Odbora za ustavne zadeve o vplivu Lizbonske pogodbe na razvoj institucionalnega ravnotežja v Evropski uniji (2008/2073(INI)),

- poročilo (A6-0133/2009) gospoda Broka v imenu Odbora za ustavne zadeve o razvoju odnosov med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti v skladu z Lizbonsko pogodbo (2008/2120(INI)),

- poročilo (A6-0183/2009) gospe Guy-Quint v imenu Odbora za proračun o finančnih vidikih Lizbonske pogodbe (2008/2054(INI)), in

- poročilo (A6-0043/2009) gospe Kaufmann v imenu Odbora za ustavne zadeve s pozivom Komisiji za predložitev predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o izvajanju državljanske pobude (2008/2169(INI)).

Kot lahko vidite, je to pet izjemno pomembnih poročil, ki obravnavajo zelo aktualno vprašanje, upoštevati pa moramo tudi, da je, kot veste, senat Češke republike potrdil ratifikacijo Pogodbe s potrebno večino glasov.

  Jo Leinen, poročevalec. − (DE) Gospod predsednik, podpredsednica, gospe in gospodje, zadnja nočna seja v tem zakonodajnem obdobju je posvečena razpravi o Lizbonski pogodbi. Vemo, da je bilo pred tem potrebnih veliko nočnih sej, da smo prišli do Pogodbe o reformi in njene ratifikacije v 26 parlamentih držav članic.

Rad bi izrazil svoje čestitke in priznanje članom češkega senata, ki so danes podprli to pogodbo z jasno večino. Prav tako bi se rad zahvalil vsem, ki so pomagali odpraviti to oviro.

(Aplavz)

Da, ploskajmo češkemu senatu od Strasbourga do Prage. Zelo smo zadovoljni s tem rezultatom.

Zelo sem optimističen, da bomo proti koncu leta lahko dokončali postopek ratifikacije. Ne smemo hvaliti dneva pred večerom, vendar vse kaže, da bomo dobili 27 ratifikacij. Odbor za ustavne zadeve je zato imel prav, da je bil optimističen. Evropski svet, Komisija in Evropski parlament se morajo pripraviti na začetek veljavnosti Pogodbe. Zelo sem vesel, da je ta parlament kot nekakšno zadnje dejanje tega zakonodajnega obdobja sprejel štiri izredno zanimiva in pomembna poročila – ne, pet poročil, saj je tudi gospa Guy-Quint predložila poročilo o finančnih vidikih Lizbonske pogodbe.

Vidim, da ta parlament ni nikoli, niti v težkih časih, obupal nad Pogodbo o reformi. Čeprav to ne velja za vse. Ne morem razumeti, zakaj je bilo toliko oklevanja v tem parlamentu in zakaj je bilo izraženih toliko dvomov o tem, ali naj sploh še razpravljamo o Lizboni. Ta razprava je bila celo odrinjena na nočno sejo, ko bi lahko povsem brez težav potekala podnevi. Preložitev takšne razprave na nočno sejo je pod častjo tega parlamenta. Vemo, zakaj je prišlo do tega. Niso želeli, da bi ta parlament pred številnim občinstvom ponovno potrdil svoje prepričanje, da potrebujemo to pogodbo, da si je želimo in da vanjo verjamemo. Skeptiki so bili celo na najvišjih ravneh tega parlamenta, kar je zame povsem nepredstavljivo in popolnoma nesprejemljivo.

Prevzel sem poročilo o vlogi Parlamenta pri izvajanju Lizbonske pogodbe in lahko rečem, da bo ta parlament po Pogodbi o reformi eden od zmagovalcev. Naredili bomo velikanski korak na področju demokratičnega nadzora, v zvezi z zakonodajo ali proračunskim nadzorom in odločanjem, nadzorom in celo izvolitvijo izvršilne oblasti, Komisije, ali potrjevanjem mednarodnih sporazumov ali novimi pravicami do pobude, ki nam bodo podeljene, pri čemer je najpomembnejši primer pravica Evropskega parlamenta, da predlaga spremembe Pogodbe – privilegij, ki so ga prej imele zgolj države članice in njihove vlade. Soodločanje kot pravilo nas izenačuje s Svetom ministrov: kmetijska politika, ribiška politika, raziskovalna politika, strukturne uredbe – marsikaj bo zdaj spadalo na področje skupne odgovornosti tega parlamenta in njegove pristojnosti za soodločanje. Imamo nova nadzorna pooblastila, nove pravice do obveščenosti in nove pravice do pobud.

Podpredsednica, zahvaljujem se vam, da ste bili vedno na naši strani. Danes je bil dober dan in s štirimi poročili kot nekakšnim zadnjim dejanjem končujemo obdobje, polno prizadevanj za reformo Evropske unije. Upam, da bo pravo zadnje dejanje odigral novi Parlament in da bomo v novo zakonodajno obdobje vstopili na novih, močnejših temeljih.

(Aplavz)

  Jean-Luc Dehaene, poročevalec. − (NL) Gospod predsednik, podpredsednica, gospe in gospodje, potrditev Lizbonske pogodbe s strani češkega senata je nadaljnji pomemben korak proti ratifikaciji Pogodbe. Zato je dobro, da Evropski parlament nocoj potrdi več poročil, ki določajo stališče Parlamenta do izvajanja Pogodbe. Navsezadnje je za Parlament pomembno, da je pripravljen tako dobro kot druge institucije, preden se začne z njimi pogovarjati in pogajati o izvajanju in uporabi Pogodbe.

To je za Parlament še toliko bolj pomembno, ker se bodo v skladu s Pogodbo njegove pristojnosti bistveno razširile. Zato je Parlament zelo zainteresiran za to, da a) je dobro pripravljen na opravljanje svojih novih nalog v celoti, kakor je določeno v poročilih gospoda Leinena in gospe Guy-Quint, in da b) sprejme jasno stališče do svojega odnosa z drugimi institucijami, kar je tema mojega poročila.

Lizbonska pogodba krepi in pojasnjuje institucionalno ravnotežje znotraj Unije. Pogodba o Evropski uniji, za katero upamo, da bo sprejeta, označuje uradno opustitev delitve na stebre. Poleg tega bo Evropska unija postala pravna oseba; institucije Skupnosti bodo postale institucije Unije in v skladu s Pogodbo bodo vloge in pristojnosti vsake od institucij jasno opredeljene. Pogodba bo tako tudi odpravila dvojni položaj Evropskega sveta, ki bo postal samostojna institucija Unije.

Kljub temu, da za postopek soodločanja še vedno velja preveč izjem, bo Parlament z uporabo postopka soodločanja, ki bo postal redni zakonodajni postopek in ki bo vključeval tudi odobritev proračuna, dobil zelo pomembno vlogo. Pravzaprav so pristojnosti Sveta in Parlamenta v Pogodbi formulirane enako. Pogodba tako krepi metodo Skupnosti in jo spreminja v metodo Unije. Poleg tega bo ta metoda razširjena na nekdanji steber pravosodja in notranjih zadev.

V svojem poročilu sem poudaril dejstvo, da bo za učinkovito delovanje institucij potrebno obsežno usklajevanje zakonodajnega in proračunskega dela. Poročilo poziva k načrtovanju zakonodajnega dela, vključno z večletno perspektivo proračuna. Vloga Sveta za splošne zadeve znotraj Sveta ministrov bo zelo pomembna, saj mora postati instrument predsedstva Sveta za dialog s Parlamentom. Vloga Komisije kot pobudnice se prav tako očitno ohrani; žal se načrtuje zmanjšanje števila komisarjev, da bi kolegij postal manjši. Zaradi tega bo Komisija morala še toliko bolj okrepiti svojo notranjo organizacijo, če naj deluje kot kolegij.

Pomembna nova značilnost je, da bo dvojna vloga novega visokega predstavnika in podpredsednika Komisije zelo pomembna v zvezi z zunanjimi zadevami, zunanjimi odnosi in varnostjo. V svojem poročilu sem poudaril, da bi bilo v interesu podpredsednika Komisije (visokega predstavnika), da tesno sodeluje s Komisijo, tako da se lahko mobilizirajo vsa sredstva zunanje politike Unije.

Za konec bi rad povedal, da bomo po volitvah imeli zelo težko prehodno obdobje ter težak prehod s Pogodbe iz Nice, ki jo je treba najprej uporabiti, na Lizbonsko pogodbo, ki bo, upajmo, potrjena do konca leta. Parlament in Svet pozivam, naj še enkrat skupaj preučita, kako bi lahko organizirali to obdobje, in ne razumem, zakaj do zdaj v tej smeri ni bilo storjenega več. Sicer tvegamo, da bomo po volitvah prišli v položaj, ko ne bomo vedeli, kaj natanko bi se moralo dogajati. Ker takšen položaj ne bi bil nikomur v korist, se moramo jasno dogovoriti o tem.

  Elmar Brok, poročevalec. − (DE) Gospod predsednik, podpredsednica, predstavniki češkega predsedstva, gospe in gospodje, kakor sta povedala prejšnja govornika, je to velik trenutek ne zaradi razprave o naših poročilih, temveč zaradi dejstva, da so Lizbonsko pogodbo ratificirali parlamenti 26 držav in da je treba obljubljeni referendum izpeljati samo še v eni državi.

Ratifikacija Lizbonske pogodbe v parlamentih 26 držav kaže na to, da je ta pogodba parlamentarna pogodba. Med združevanjem Evropske unije je bil dosežen velik napredek, vendar še nikoli ni bilo take pogodbe, kot je Lizbonska pogodba, s katero so se okrepili parlamenti – tako Evropski parlament kot nacionalni parlamenti –, okrepila demokracija, uvedla državljanska pobuda ter prek okrepitve nacionalnih parlamentov politično in pravno okrepilo načelo subsidiarnosti.

Zato je presenetljivo, da tisti, ki same sebe postavljajo za utemeljitelje demokracije, nasprotujejo tej pogodbi. Lizbonski pogodbi nasprotujejo, ker procesu evropskega združevanja nočejo podeliti nobene demokratične legitimnosti. Evropsko združevanje jim je odveč in bojijo se, da bi ta Evropa zaradi večje demokracije in preglednosti ter večje sposobnosti odločanja, da sprejme izzive prihodnosti, lahko postala bolj priljubljena. Zato pripovedujejo laži, kakršne pač pripovedujejo.

Dovolite mi, da na tem mestu povem, da bi se rad zahvalil češkemu predsedstvu in predvsem predsedniku vlade Topoláneku, ki se je v zanj osebno težkem položaju, za katerega ni bil odgovoren, zadnji dan svojega mandata boril, da bi zagotovil zadostno večino v češkem senatu.

In to ni bila tesna večina; rezultat je znašal 54:20. To je velikanska prednost tistih, ki so glasovali za Lizbonsko pogodbo. Upam, da po odločitvi vseh 26 izvoljenih skupščin upravne osebe ne bodo ovirale demokratičnega postopka s tem, da ne bodo hotele dati svojega podpisa. Prepričan sem, da bodo izpolnile obljube, ki so jih dale, in da bo ta Pogodba podpisana.

Iz razprav v tej volilni kampanji je razvidno, da je finančna kriza pokazala, da je vsaka država, ki v tem svetovnem redu ukrepa na lastno pest, izgubljena. Zato je izjemno pomembno, da to spoznajo na Irskem in da – če naj verjamem javnomnenjskim raziskavam – Irci ponovno premislijo o svojem položaju, tako da bo mogoče braniti interese Irske. Prepričan sem, da je zaradi socialne klavzule, zaradi zavezanosti socialnemu tržnemu gospodarstvu in ne plenilskemu kapitalizmu, z drugimi besedami, zaradi zavezanosti v socialnem smislu to tudi Pogodba za navadne državljane. Na ta način lahko skupaj branimo svoje interese v tem svetu.

Za dejansko izvajanje nadzora nad upravno birokracijo, nacionalnimi vladami, Komisijo ali aparatom Sveta tukaj v Bruslju in v Strasbourgu moramo vzpostaviti tesno sodelovanje med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti.

Obstaja veliko skupnih nalog na področju zunanje in varnostne politike, politike pravosodja in notranjih zadev, pri nadzoru Europola. Obstaja veliko možnosti, ki so na voljo nacionalnim parlamentom prek njihove pravice veta. Z oranžnimi in rumenimi kartoni ter pravico do vložitve tožbe imajo možnosti na področju nadzora subsidiarnosti in kot člani Sveta lahko izvajajo večji nadzor nad svojimi vladami. Na ta način so dvojno demokratično legitimni. Zato Evropski parlament in nacionalni parlamenti v tem procesu niso nasprotniki, temveč zavezniki, ki si želijo Evropo skupaj demokratično nadzirati in jo podpreti ter preprečiti, da bi se izrodila v Evropo, ki jo nadzirajo aparatčiki. Lizbonska pogodba je zato pravilna in ustrezna, nacionalni parlamenti in Evropski parlament pa se tej odgovornosti ne bodo izogibali.

  Catherine Guy-Quint, poročevalka. – (FR) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, zelo me veseli, da nocoj lahko predstavim poročilo o finančnih vidikih Lizbonske pogodbe, ki ga je Odboru za proračun pripravil že pred nekaj časa. To bo zadnje proračunsko poročilo tega parlamentarnega mandata in moje zadnje parlamentarno poročilo.

Predvsem sem zelo zadovoljna, da je Parlament zbral pogum za predstavitev naših poročil v „lizbonskem“ svežnju in s tem izpolnil obljubo državljanom, da bodo obveščeni o posledicah te pogodbe. Bolje obveščen državljan je državljan, ki glasuje ob popolnem poznavanju dejstev. Govoriti o Lizbonski pogodbi v tem parlamentu ni zanikanje demokracije, prej nasprotno. Njeno izvajanje bo imelo pomembne posledice za proračunske pristojnosti institucij in finančne posledice.

Reforma je dejansko pomembna za Parlament. Poleg uvedbe večletnih finančnih okvirov je treba opomniti na to, da se proračunski postopek od leta 1975 skorajda ni spremenil. Zato je bilo nujno, da Odbor za proračun analizira te spremembe in preveri, kateri pogoji so potrebni, da naša institucija ohrani, celo okrepi, svojo vlogo proračunskega organa. To je celotni namen tega poročila: poenostavitev in pojasnitev proračunskih izzivov Pogodbe.

Najbolj sem si želela zavarovati pristojnosti parlamentarne institucije. Prihodnji poslanci morajo ohraniti svoje pristojnosti v prihodnjih proračunskih postopkih in prihodnjih pogajanjih o večletnem finančnem okviru.

Te bistvene spremembe se delijo na tri vrste. Prvič, spremembe primarne zakonodaje. Novi proračunski postopek vključuje dejanski napredek in nove izzive za Parlament, saj se kot prvo odpravi ločevanje med obveznimi in neobveznimi odhodki. Potem, ena obravnava za proračunski postopek z uvedbo mehanizma za uporabo predloga s prve obravnave v primeru, da Svet zavrne skupno stališče, uvedba Spravnega odbora, odgovornega za pripravo skupnega stališča, in tesen časovni razpored za Spravni odbor. Poleg tega spremembe, ki spreminjajo novi večletni finančni okvir, krepijo vlogo Parlamenta. Ta okvir postaja zavezujoč. Za njegovo sprejetje je potrebna soglasnost v Svetu in odobritev Evropskega parlamenta. Dodala bi, da je njegovo sprejetje rezultat povsem novega in posebnega postopka.

V zvezi z novimi finančnimi perspektivami si želimo, da bi trajale pet let in se tako ujemale z mandatom Parlamenta in Evropske komisije. Komisarji bodo tako bolj odgovorni za proračunske odločitve, ki jih bodo sprejeli. Soodločanje je razširjeno na sprejetje finančne uredbe in na načine njene uporabe. Vendar sklep o lastnih sredstvih na žalost ostaja v pristojnosti Sveta. Parlament ima le posvetovalno vlogo, razen pri načinih uporabe.

Proračunska disciplina se zato delno vrača v pristojnost Parlamenta, ki lahko zavrne večletni finančni okvir. To je resničen napredek. Izziv za prihodnji Parlament bo vedeti, o čem se bo pogajalo v okviru postopka nove finančne uredbe, o čemer soodloča Parlament, in kaj bo spadalo na področje zakonodaje nove uredbe o medinstitucionalnem sporazumu, ki jo bo Parlament upravičen le zavrniti ali sprejeti.

Nazadnje, zaradi novih odgovornosti Unije bodo nastale nove potrebe po financiranju. To so zlasti sveženj zunanjih odnosov predvsem z vzpostavitvijo evropske službe za zunanjepolitično delovanje in visokega predstavnika/podpredsednika Komisije, nato nove politike: energetika, okolje in turizem, raziskave, civilna zaščita, upravno sodelovanje in šport.

Gospe in gospodje, kakor ste verjetno razumeli, so spremembe, ki jih prinaša Lizbonska pogodba, pomembne.

  Sylvia-Yvonne Kaufmann, poročevalka. − (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, to je moj zadnji govor na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta in kot poročevalka za pobudo evropskih državljanov sem vesela, da sem dobila besedo. Upam, da bo jutri na zadnji seji v tem zakonodajnem obdobju Parlament poslal politični signal, da bo določil pot proti približevanju Evrope njenim državljanom in da bo nadaljeval projekt, ki mi je že dolga leta pri srcu.

Naj začnem z nekaj pripombami. Z obžalovanjem ugotavljam, da ne moja skupina ne moja stranka – in pri tem previdno izbiram besede – nista bili sposobni podpreti državljanske pobude. Medtem ko se po eni strani ne zamudi nobene priložnosti za pritoževanje nad demokratičnim primanjkljajem v EU, se po drugi strani zavračajo resni ukrepi za bolj demokratičen evropski projekt. To je obnašanje, ki ni verodostojno in ni napredno. Preprečuje napredek v Evropi, ki ga državljani tako vztrajno zahtevajo, in tega ne morem in nočem sprejeti.

Pred koncem mojega mandata bi se rada zahvalila vsem kolegom članom Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov, Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo ter Skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze, ki so me podprli pri mojem poročilu. Rada bi se zahvalila Jou Leinenu, predsedniku Odbora za ustavne zadeve, in zlasti vsem koordinatorjem in poročevalcem v senci iz teh štirih skupin. Zahvaljujem se vam za to, da smo tako dobro sodelovali med strankami in državami ter da smo skupaj lahko podprli projekt evropskega združevanja.

Podpredsednica, določba o državljanski pobudi v Lizbonski pogodbi je nedvomno mejnik v procesu evropskega združevanja. Dejstvo je, da si v Evropski uniji ne prizadevamo združiti držav, temveč ljudi. Ta zadeva se bo obravnavala na povsem nov način, če bodo, kakor je prvič določeno v členu 11(4) Pogodbe o Evropski uniji (Pogodbe EU, nove različice), državljani neposredno vključeni v evropski zakonodajni postopek. Milijon državljanov bo potem tako kot Svet od leta 1957 in Evropski parlament od leta 1993 imelo pravico od Komisije zahtevati, naj vloži poseben osnutek uredbe ali direktive.

V mojem poročilu je Parlament predstavil ključne točke in smernice za prihodnjo uredbo o pogojih in postopkih za pobudo evropskih državljanov. Podpredsednica, če Lizbonska pogodba začne veljati, pričakujem, da Komisija ne bo samo čim prej vložila predloga, temveč da bo tudi v čim večji meri upoštevala smernice mojega poročila. Komisija bi morala predvsem podpreti mnenje Parlamenta, ki odraža mnenje večjega števila držav članic v smislu člena 11(4) Pogodbe EU (nove različice). V mojem poročilu je predlagano število 7. Zelo pomembno je, da se ne določi katero koli poljubno število, saj mora to število prvič upravičiti s tem povezano omejevanje pravice državljanov EU do enakopravnega sodelovanja v državljanski pobudi, ne glede na njihovo državljanstvo, in drugič mora biti usmerjeno proti zadevnemu cilju. To pomeni, da mora določitev najmanjšega števila držav članic zagotoviti, da izhodišče evropskega zakonodajnega postopka ni pod vplivom posebnih interesov posamezne države članice, temveč da predstavlja interese za splošno evropsko blaginjo.

Poleg tega prosim, da se posebna pozornost nameni strukturi postopka, predvsem vprašanju dopustnosti državljanske pobude. Prednost je treba dati merilom za prijaznost do državljanov in pravno varnost. Če državljani EU soodločajo o evropskem zakonodajnem postopku in želijo vložiti državljansko pobudo, je pravzaprav zaradi poštenosti potrebno, da pristojni organi EU čim prej in na zavezujoč način navedejo, ali načrtovana pobuda izpolnjuje pravne zahteve Pogodbe. Izjemno pomembno je, da se to opravi pred zbiranjem podpornih izjav, saj države članice, ki zagotovijo potrebna sredstva, potrebujejo pravno varnost.

Nazadnje bi Parlament rada opomnila, da določbe o državljanski pobudi niso padle z neba. Bile so že v Ustavni pogodbi, saj jih je v tesnem sodelovanju z NVO pripravila Konvencija za ustavo, pri podpisovanju pa so bili prisotni nekateri poslanci. Te določbe se v osnutek ustave Konvencije niso vključile same od sebe in vanj niso bile vključene po naključju. Predstavljajo rezultat intenzivnih posvetovanj med člani Konvencije in NVO, zavezanimi demokratični politiki. Zdaj vemo, da je ta zamisel že šest let na hladnem. Skrajni čas je, da jo po tako dolgem času spet obudimo v življenje. Prišel je čas za neposredno demokracijo v združeni Evropi.

(Aplavz)

  Margot Wallström, podpredsednica Komisije. − Gospod predsednik, najprej mi dovolite, da se zahvalim vsem poročevalcem. Zelo občudujem vašo zavezo in, če lahko rečem, vztrajnost. Morda sem zato, ker cenim nekaj, kar bi moj mož imenoval trmoglavost, saj vztrajate pri obravnavi teh vprašanj v Parlamentu, zelo sproščena in sem z vami vzpostavila odlično sodelovanje.

Posebna zahvala tistim, ki boste odšli. Niste bili le dobri sodelavci in partnerji v vsem tem, ampak tudi dobri prijatelji in dobra družba. Najlepša hvala. Gospa Kaufmann, mislim, da ste lahko ponosni, da ste pomagali vzpostaviti, kar jaz imenujem vzpostavljanje in polnjenje daljnovodov med državljani in evropskimi institucijami – novih daljnovodov, ki ste jih načrtovali in jim dali naboj. Menim, da je to zelo pomembno.

Seveda sem zadovoljna, da lahko nocoj sodelujem v tej razpravi, na dan, ko je češko predsedstvo zaključilo s parlamentarno ratifikacijo Lizbonske pogodbe. Današnje glasovanje nas je povedno do številke 26 držav članic, katerih parlamenti so podprli Pogodbo. Menim, da ta razprava ponuja dobro priložnost, da spomnimo evropske državljane na vlogo Lizbonske pogodbe pri gradnji bolj demokratične in dosledne Evropske unije.

V času ekonomske krize je še pomembneje kot kdajkoli prej, da imamo Evropo, ki dobro deluje, ki ima prave sisteme za zagotovitev demokracije. Pogodba bi dala demokratičnim institucijam EU, najočitneje Parlamentu, pooblastila, ki jih potrebujejo. EU bi pomagala, da na svetovnem prizorišču nastopa bolj enotno in dosledno. Evropi bi omogočila, da je bolj učinkovita pri reševanju ključnih izzivov, s katerimi se soočamo danes na področjih, kot so podnebne spremembe in preskrba z energijo.

Poročila, o katerih razpravljamo nocoj, bodo prav tako pomagala zagotoviti, da bo s pomočjo te pogodbe njeno izvajanje hitrejše in bolj gladko.

Dobro sodelovanje med institucijami bo kritično za zagotovitev največjih koristi te pogodbe in Komisija je zavezana k delu v partnerstvu s Parlamentom in ostalimi institucijami, da se bo to uresničilo.

Irski referendum je bil oster opomin, da je treba utrditi pot Evropi v okviru nacionalnih razprav. Velike skrbi, ki spremljajo volitve, je treba vzeti resno – in prav to se je zgodilo decembra v Evropskem svetu. Pravna zagotovila in odločitev glede velikosti Komisije kažejo spoštovanje, ki ga evropsko politično vodstvo daje rezultatu na Irskem in željo, da bi razumeli razloge, zakaj so se izrekli proti, ter da bi odgovorili na njihove skrbi. Prav tako pa se je pokazalo, da ostajajo prepričani, da je ta pogodba dobra za Evropo.

Prav zato je v času po volitvah še osem držav članic zaključilo svoje parlamentarne postopke, kjer smo dobili osem dodatnih glasov za.

Poročila parlamenta prispevajo k celostni analizi ključnih elementov Lizbonske pogodbe. Osnovni pristop je ambicioznost glede tega, kaj lahko ta pogodba doseže za EU – pristop, s katerim se Komisija popolnoma strinja.

Poročila so posebej dragocena v smislu poglobitve našega razmišljanja, kako bi ta pogodba morala delovati v praksi. Na različne načine vseh pet poročil prikazuje močan, samozavesten Parlament, ki išče načine, kako bi kar najbolj povečal potencial te pogodbe za izboljšanje uspešnosti, učinkovitosti in odgovornosti ukrepov EU v korist volivcev in državljanov.

Poročilo gospoda Dehaena določa mnogo pomembnih podrobnosti in Komisija se v velikem obsegu strinja z razlagami te pogodbe. Vrlina tega poročila je v jasnosti, s katero pokaže, da izvajanje te pogodbe ne krepi ene institucije na račun druge – Evropska unija lahko državljanom ponudi, kar od nje pričakujejo, le če so institucije močne in uspešno sodelujejo.

Poročilo je še posebej pozorno glede vprašanja prehoda in veliko prednosti bi občutili, če bi ta pogodba začela veljati pred tem letom institucionalnega prehoda. Na žalost to ni bilo izvedljivo. Tako potrebujemo pragmatičen in prilagodljiv pristop, ki bo našel razumno pot naprej, ki bo upoštevala potrebo, da se letos izognemo morebitni politični praznini; potrebo po zagotovitvi, da bo naslednja Komisija deležna polnih pooblastil demokratičnega mandata; in potrebo po spoštovanju vloge Parlamenta. Poročilo gospoda Dehaena vzpostavlja model, ki nam bo pomagal najti pot naprej.

Poročilo gospoda Dehaena poziva k upoštevanju političnega ravnovesja in ravnovesja spolov, poleg geografskega in demografskega ravnovesja, pri imenovanju na najvišje položaje EU. V današnji Evropi, katero predstavlja več kot 50 % žensk, so slednje še vedno premalo zastopane. Ta Komisija – kot veste – ima najvišje število ženskih komisark doslej. Vendar to še ni dovolj. Izboljšanje ravnovesja spolov bi moral biti cilj naslednje Komisije, ko bo ta imenovana: cilj, ki ga lahko dosežemo, če bo za to v naslednjem Parlamentu obstajala močna politična podpora.

Prav tako upam, da bomo imeli v Evropskem parlamentu in na najvišjih položajih EU več žensk. Brez njih bomo prikrajšani za njihovo znanje, izkušnje in ideje.

Poročilo gospe Guy-Quint obravnava še eno pomembno vprašanje: kako organizirati cikel finančnega načrtovanja Unije za najboljšo uporabo proračuna EU, tako da bi se denar porabil za politične prednostne naloge. V času močnega pritiska na javne finance moramo imeti vzpostavljene prave postopke, ki bodo prinesli kar največjo stroškovno učinkovitost. Ravnotežje med stabilnostjo in odzivnostjo pri načrtovanju proračuna je odločilno za učinkovito načrtovanje EU, Komisija pa se bo vrnila k temu pri pregledu proračuna.

Poročilo gospoda Leinena kaže, kako bo pogodba vplivala na delo Parlamenta, in poročilo zelo temeljito pokriva pomen novih političnih področij, novih pooblastil in novih postopkov za Parlament. Poudarja na primer pomen zagotovitve zadostnega nadzora zunanjih ukrepov Unije in gotovo smo odprti za opredelitev primernih metod v ta namen. Vendar se lahko dogovor o teh metodah sprejme šele, ko bosta podpredsednik in visoki predstavnik zavzela svoja položaja.

Glede tega in mnogih drugih vprašanj, ki so bila zastavljena – vključno s komitologijo in delegiranimi akti – se veselimo podrobnejših razprav s Parlamentom glede izvajanja zastavljenih vprašanj.

Naj spregovorim o poročilu gospe Kaufmann, ki jasno razlaga, kako lahko državljanska pobuda prinese novo dimenzijo k demokraciji Unije. Državljani bodo lahko pozvali Komisijo, naj predstavi nove pobude politik. To je eno izmed področij, kjer želi Komisija hitro delovati, takoj ko bo pogodba začela veljati – prav tako na podlagi posvetovanja – da bi razumela pričakovanja zainteresiranih strani in državljanov. Mišljenje Komisije je v veliki meri v skladu s priporočili gospe Kaufmann.

Obstaja pa nekaj področij, o katerih je nadaljnja razprava še potrebna. Želimo doseči primerno ravnotežje med postopkom, ki je lahek za državljane, in tistim, ki pomeni, da bodo pobude imele legitimnost in težo.

Na primer glede najmanjšega števila držav članic bi se morali bolj ravnati po vrsti postopka, ki ga predvideva Pogodba.

Končno, poročilo gospoda Broka pokriva področje, na katerem sta tako Parlament kot Komisija v zadnjih letih naredila pomemben napredek: odnosi z nacionalnimi parlamenti. Parlament je pionir v uporabi medparlamentarnih konferenc in iznašel je nekaj zelo praktičnih načinov za izgradnjo prave parlamentarne mreže.

Komisija je, kot veste, vzpostavila popolnoma nov mehanizem za dialog z nacionalnimi parlamenti in na tem področju je bil narejen velik napredek. Od leta 2006 Komisija parlamentom pošilja posvetovalne dokumente ter zakonodajne predloge ter jih vabi k odgovoru. Do zdaj smo prejeli in odgovorili na okrog 400 mnenj, prav tako smo zelo povečali število neposrednih stikov, saj se je od nastopa mandata te Komisije odvilo več kot 500 srečanj med komisarji in nacionalnimi parlamentarnimi organi. Kot pravi poročilo, bodo nove določbe Pogodbe glede nacionalnih parlamentov popolnoma v skladu z dogajanji v zadnjih letih in mislim, da bo to še bolj utrdilo evropsko parlamentarno družino.

Skupaj ta poročila ilustrirajo, kako bi Lizbonska pogodba poglobila evropsko demokracijo in evropskim državljanom dala rezultate. To je odlično sporočilo, ki ga lahko ponesemo na volitve v Evropski parlament, ter odlična odskočna deska za pripravo izvajanja same Pogodbe.

  Predsednik. − Preden dam besedo govornikom, si bom dovolil nekaj, kar si po mojem mnenju lahko dovoli nekdo, ki predseduje zasedanju na tej stopnji našega mandata in ob tej nočni uri, kajti res je, da imajo ta zasedanja pozno v noč določeno prednost.

Želim vam povedati, da nameravam predsedniku Parlamenta in Uradu nemudoma posredovati predlog, da naj pripravijo publikacijo, ki vsebuje samo Lizbonsko pogodbo, pet poročil in ustreznih resolucij, skupaj z uvodnimi govori poročevalcev in komisarke.

Menim, da bi tak dokument, preveden v 23 uradnih jezikov EU in razdeljen med moške in ženske 27 držav članic, bil zelo pomemben dokument v smislu razumevanja pomena same Lizbonske pogodbe in razumevanja prizadevanj in sprejetih ukrepov Parlamenta. Prav tako bi predstavljal zaslužen izraz spoštovanja petim poročevalcem, posebej gospe Guy-Quint in gospe Kaufmann, ki sta nam povedali, da zapuščata Parlament, toda vedno bosta prisotni v naših spominih in zmeraj jima bomo hvaležni.

  Michael Gahler, pripravljavec mnenja Odbora za zunanje zadeve. − (DE) Gospod predsednik, da bi proslavil to priložnost, sem, kot vidite, namenoma zavzel prostor gospoda Zahradila

V imenu Odbora za zunanje zadeve bi želel poudariti, da je po našem mnenju prihodnji podpredsednik in visoki predstavnik popolnoma odgovoren Parlamentu iz preprostega razloga, ker tako kot drugi komisarji za zavzetje svojega položaja potrebuje podporo Parlamenta. Sedanjo prakso rednega političnega dialoga na plenarnem zasedanju in v Odboru za zunanje zadeve je treba ohraniti v dvojni funkciji, ki jo opravlja ena oseba.

Ker si velika večina izmed nas želi enotnejši in aktivnejši pristop Evropske unije k zunanji politiki, bo bodečemu vršilcu tega položaja v interesu, da si zagotovi podporo Parlamenta za svoja dejanja. O političnih načrtih in stališčih našega izvršilnega organa se lahko redno razpravlja na sestankih Odbora za zunanje zadeve, kjer bo bodoči predsednik Odbora stalnih predstavnikov predstavil informacije glede vprašanj, o katerih se razpravlja v Odboru stalnih predstavnikov. V skladu z zahtevami mora ta praksa veljati tudi za posebne predstavnike.

V prihodnosti bo sprejem odločitev na področju varnostne in obrambne politike predmet razprave v Parlamentu, kar bo operacijam v tretjih državah dalo večjo demokratično legitimnost.

Glede Evropske službe za zunanje delovanje menimo, da mora Evropski parlament v celoti sodelovati v postopkih priprave. Potrjujemo, da bi ta služba zaradi upravnih razlogov morala spadati pod Komisijo.

Prav tako želimo uspešno zagotoviti, da bo v prihodnosti vodja delegacije EU v tretji državi nastopil pred Odborom za zunanje zadeve, preden bo imenovanje dokončno potrjeno. Mislim, da če oseba ne bo naredila dobrega vtisa na svoje poslance, obstaja majhna možnost, a bo ta oseba poslana v tujino.

Prav tako zahtevamo, da se celotna zunanja politika Evropske unije, vključno s skupno varnostno in obrambno politiko, v prihodnosti financira iz proračuna Skupnosti. Vendar pa bi v naslednji pogodbi po Lizbonski pogodbi želel videti, da se v proračunu pojavijo skupni izdatki za vojsko.

  Andrew Duff, pripravljavec mnenja Odbora za zunanje zadeve. − Gospod predsednik, kot so povedali predhodni govorniki, je razvoj skupne zunanje, varnostne in obrambne politike ena od največjih nagrad, ki je na dosegu roke kot rezultat pogodbe. Zato bodo na nacionalne parlamente zelo vplivale spremembe, ki se pripravljajo.

Seveda bodo obdržali nacionalno odgovornost za nacionalno varnost, toda morali bi prav tako igrati vodilno vlogo v tesnem in rednem sodelovanju z Evropskim parlamentom pri nadzorovanju in oblikovanju skupne evropske politike, kritiziranju in izpraševanju lastnih ministrov glede uspešnosti v Svetu in prenašanju nekaj te nove realnosti tisku in javnosti, in sicer, da se zunanja politika najbolje oblikuje z iskanjem, najdenjem in projektiranjem skupnega evropskega interesa.

  Thijs Berman, pripravljavec mnenja Odbora za razvoj. − (NL) Gospod predsednik, češki senat je danes sprejel Lizbonsko pogodbo. Sedaj čakamo samo še Irsko, lahko rečemo, in potem bomo imeli pogodbo, ki bo ponudila mojemu Odboru za razvoj več priložnosti za razvoj boljših politik.

Vendar bi pritiskanje na Irsko bila zdaj velika napaka. To je unija neodvisnih držav in Irci lahko sprejemajo svoje lastne odločitve. Pritisk od zunaj bo povečal tveganje, da cela EU eksplodira, ker, kljub vsem elegantnim in samozadovoljnim besedam, ki so bile danes izrečene v Parlamentu, Evropska unija trpi za globoko krizo zaupanja. Ta vrsta krize se lahko razreši le z rezultati, socialno politiko, naložbami in gospodarsko oživitvijo, preskrbo s čisto energijo za naše podnebje, varstvom socialnih pravic tukaj in drugje po svetu, spoštovati moramo pravico vsake države članice, da sama poišče učinkovite rešitve.

Sodelovanje je potrebno in prav gotovo tudi to drži v tej krizi, vendar moramo ostati samozavestni, da ostanemo zvesti sami sebi. Zato pritisk na Irsko ne bi bil primeren, niti za Irce niti za preostalo Evropo. Naj se EU obnaša skromno, da bo lahko izkoristila velike ambicije.

  Danutė Budreikaitė, pripravljavka mnenja Odbora za razvoj. – (LT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, želela bi poudariti, da bo Lizbonska pogodba dala Evropski uniji več priložnosti za prevzem pobude pri oblikovanju usklajevalne razvojne politike, izboljšanju usklajevanja donatorjev, dodeljevanju nalog in bolj učinkovitem nudenju pomoči. Vendar pa to prav tako pomeni, da bodo institucije EU, med njimi Parlament, morale prevzeti večjo odgovornost.

Za uspešno izvajanje politike razvojnega sodelovanja je bistveno imeti primerno upravno strukturo za odpravo preostalih neskladij v strukturah generalnih direktoratov in pristojnostih znotraj Komisije glede političnih in proračunskih vidikov, in dati izključno pristojnost Generalnemu direktoratu za razvojno sodelovanje.

Ker se bo politika razvojnega sodelovanja uporabljala po ustaljenem postopku, je bistveno, da zelo podrobno opredelimo področje delovanja Odbora Evropskega parlamenta za razvojno sodelovanje. Lizbonska pogodba bo omogočila boljše izvajanje ciljev politike razvojnega sodelovanja s ciljem zmanjšati in nazadnje izkoreniniti svetovno revščino.

  Georgios Papastamkos, pripravljavec mnenja Odbora za mednarodno trgovino. − (EL) Gospod predsednik, kot pripravljavec mnenja Obora za mednarodno trgovino bi želel izpostaviti, da spremembe, ki jih Lizbonska pogodba uvaja na področju skupne trgovinske politike, prispevajo k okrepitvi demokratične legitimnosti, preglednosti in učinkovitosti zunanjih ukrepov Unije. Posebej bi poudaril ponovno opredelitev institucionalnega ravnotežja v Uniji s spodbujanjem Evropskega parlamenta kot so-zakonodajalca z namenom opredelitve področja uporabe skupne trgovinske politike. Odobritev Parlamenta bo prav tako potrebna za vse sklenjene trgovinske sporazume.

Vendar bi želel poudariti neravnovesje med notranjimi in zunanjimi pristojnostmi Parlamenta, in foro interno in in foro externo, v povezavi s skupno trgovinsko politiko, glede na to, da Lizbonska pogodba Parlamentu ne daje pravice za odobritev pooblastil Komisije, da se pogaja o trgovinskem sporazumu. Glede na to, da ima Parlament kljub temu pravico, da določi predpogoje za njegovo odobritev trgovinskih sporazumov Unije, menim, da je tukaj potreben okrepljen okvirni sporazum za odnose med Parlamentom in Evropsko komisijo.

Končno bi želel poudariti potrebo po intenzivnejšem dialogu med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti, glede na to, da bodo vse zadeve, ki jih pokriva skupna trgovinska politika, prišle pod izključno pristojnost Unije. Vsi trgovinski sporazumi bodo sporazumi z Unijo in mešani dogovori, sklenjeni tako z Unijo kot državami članicami, ne bodo več obstajali.

  Evelyne Gebhardt, pripravljavka mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov. − (DE) Gospod predsednik, v Odboru za notranji trg in varstvo potrošnikov vidimo ogromne prednosti Lizbonske pogodbe, ki jih ne bi želeli zamuditi, posebej na področju varstva potrošnikov. Zanimivo je videti, da je v Lizbonski pogodbi varstvo potrošnikov postala presečna naloga, ki temu področju seveda daje veliko večjo moč. To področje je posebej pomembno za državljane Evropske unije, ker jim lahko na vsakdanji osnovi pokažemo, kaj Evropska unija naredi zanje. Državljani nenehno sprašujejo, kaj Evropska unija dela zanje. Zdaj je to določeno s členom 12 in ne s členom sto in to je pomembno, saj pomeni, da se je vrednost varstva potrošnikov precej povečala.

Mislim, da je dobro, da imamo Lizbonsko pogodbo. Zelo sem zadovoljna, da jo je praški senat prav tako ratificiral. To je poslalo jasno sporočilo, da smo za to Evropo, socialno Evropo, Evropo državljanov, ki jih želimo opremiti za prihodnost. Hvala, da ste nam še enkrat omogočili, da to danes pokažemo. Posebna zahvala gre vam, gospa Kaufmann, za zelo dobro opravljeno delo pri Konvenciji. Dosegli ste nekaj zelo pomembnega.

  Odřich Vlasák, pripravljavec mnenja Odbora za regionalni razvoj. – (CS) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v imenu Odbora za regionalni razvoj bi želel v razprave o Lizbonski pogodbi uvesti ozemeljsko dimenzijo. Dejstvo je, da se morajo posamezne lokalne oblasti, občine in regije vse bolj ukvarjati z vplivom evropske zakonodaje in evropskih politik. V povezavi s tem je raziskava Univerze v Utrechtu pokazala, da organi Skupnosti sprejmejo več kot 100 uredb, ki imajo neposreden učinek na lokalne oblasti. Sedemdeset odstotkov zakonodaje in ukrepov, ki jih uvedemo, mora biti izvedenih v regijah, mestih in lokalnih skupnostih.

Zato lahko na kontroverzno Lizbonsko pogodbo s stališča lokalnih oblasti gledamo pozitivno. Dejansko Lizbonska pogodba vsebuje protokol o subsidiarnosti, z drugimi besedami protokol, v skladu s katerim se sprejem standarda na višji stopnji, v tem primeru na stopnji Evropske unije, lahko upraviči le, če je ta ukrep dokazano učinkovitejši in potrebnejši. V skladu s pogodbo so potrebna učinkovitejša posvetovanja z lokalnimi in regionalnimi oblastmi in njihovimi zvezami. Druga določba, ki bi bila uvedena, je obveza Evropske unije, da kar najbolj zmanjša finančno in upravno breme vsakega novega pravnega predpisa. Ti ukrepi naj bi zagotovili, da bo Bruselj pozornejši glede pravih problemov, s katerimi se soočajo župani, in da bodo bolje pripravljeni za njihovo reševanje. Prav tako bi želel poudariti, da to gotovo ni zadnja sprememba primarnega prava, o kateri razpravljamo. Zato bi morali začeti skrbno premišljevati o spremembah, ki jih je treba uvesti, da bi pravni temelji EU postali razumljivi, trdni in v korist vsem državljanom.

Gospe in gospodje, ne bi rad sodil o pozitivnih in negativnih vidikih Lizbonske pogodbe. Vsi veste, da je stališče Češke republike kritično, vendar realistično. To je potrdila današnja razprava v senatu parlamenta Češke republike, ki je kasneje ta dan potrdil pogodbo.

  Johannes Voggenhuber, pripravljavec mnenja Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. − (DE) Gospod predsednik, govorim v imenu Obora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. Nekoliko sem vznemirjen, ker bi tudi jaz želel vedeti mnenje Odbora za razvoj, vendar je gospod Berman porabil svoj čas za govor, da nam je odsvetoval izvajanje pritiska nad Irci.

Ta miselnost je gotovo eden izmed razlogov za nocojšnjo razpravo. Sprašujem se, če ima ta Parlament še vedno pravico, da govori s svojimi državljani, izmenjuje argumente, zagovarja rezultate svojega desetletnega dela o ustavnem postopku, ali bo s tem dialogom obtožen, da izvaja pritisk in izsiljuje. Čuden je ta svet.

Želel bi si, da bi Parlament mnogo glasneje, bolj napadalno in odprto zagovarjal to pogodbo pred državljani Evropske unije in ne, da je vse prepustil vladam, ki imajo prepogosto ambivalenten odnos do napredka, ki ga prinaša ta pogodba.

Gospod predsednik, mnogo evroskeptikov trdi, da je demokratični napredek, ki ga prinaša ta pogodba, majhen in da je krinka za temnejšo in bolj zloveščo Evropo, ki se skriva za njo. Verjamem, da hiter pogled na področje notranje varnosti, pravosodja in policije, njena komunitarizacija, pravica Parlamenta do soodločanja in uporaba Listine kaznujejo te trditve in jih razkrinkajo kot prevaro, propagando in nevednost.

Zame je to področje morda še zmeraj najbolj neprijeten izraz demokratičnega deficita Evropske unije. Ločitev pooblastil zame nikoli ni bilo zgodovinsko filozofsko načelo; namesto tega gre za osnovno načelo demokracije. Na tem področju je Lizbonska pogodba priskrbela zelo odločen, vnaprej usmerjen odgovor. Gre za enega najbolj občutljivih področij v ustavi. V resnici so na tem področju ministri za notranje zadeve sprejeli odločitve glede policijske zakonodaje – za zaprtimi vrati – brez nadzora sodišč ali Sodišča Evropskih skupnosti in brez uporabe obsežnega zakonika osnovnih pravic in svoboščin. To se zdaj spreminja in pomeni velik korak naprej v smeri evropske demokracije. Še več, gospod Berman, razprava z državljani o Pogodbi in njen zagovor je naša dolžnost in ne izvajanje pritiska.

(Aplavz)

  Predsednik. − V zadovoljstvo mi je, da lahko zdaj dam besedo svojemu rojaku, gospodu Carneru Gonzálezu. Tudi njega ne bo več z nami v naslednjem mandatu in želel bi se mu javno zahvaliti za velika prizadevanja in izjemno hvalevredno delo, ki ga je opravil na določenem področju in glede vprašanja, ki ga zdaj obravnavamo.

  Carlos Carnero González, pripravljavec mnenja Odbora za peticije. − (ES) Hvala vam, gospod predsednik in prijatelj, za te prijazne besede, ki se me očitno čustveno dotaknejo v času, ko sem v tem parlamentarnem obdobju v zadnjič Parlamentu, in se zahvaljujem za sodelovanje vsem tistim, s katerimi sem imel čast delati, ter prosim, da mi odpustite za morebitne napake, ki sem jih naredil. Trudil sem se, da bi naredil najboljše za državljane svoje države in vse Evropejce in obstajala so obdobja, ki so mi bila resnično draga, na primer delo na Konvenciji.

Danes se torej pogovarjamo o državljanstvu in govorim v imenu Odbora za peticije. Kateri odbor je v tem parlamentu bliže državljanom kot Odbor za peticije? Varuje eno najpomembnejših pravic, ki jo imajo evropski državljani, in to je pravica do peticije.

Gre za sledeče: če je Evropski parlament poznan v več državah, je to zaradi izvrševanja pravice do peticije. Mi, člani Odbora za peticije, to vemo, in tudi ves Parlament se tega zaveda. Lizbonska pogodba, zaradi katere bo Evropska unija bolj demokratična in učinkovitejša, prinaša nove elemente, kot je Listina o temeljnih pravicah, ter nove instrumente, kot je državljanska pobuda.

Treba se je izogniti zamenjevanju na primer pravice do peticije in pravice do državljanske pobude. Na primer, želel bi izpostaviti, da državljani preko peticije lahko zahtevajo, da Parlament zahteva od Komisije, da poda zakonodajno pobudo, tako da bomo v prihodnosti lahko imeli pobudo evropskih državljanov, ki poziva Komisijo k uvedbi zakonodajnega postopka, in peticijo na podlagi pravice do peticije, naslovljeno na ustrezni odbor tega parlamenta, ki zahteva od Parlamenta, da glede tega nagovori Komisijo. Temu protislovju se moramo izogniti in poiskati sinergijo, ki utrjuje obe poti, zaradi katerih državljanstvo v EU postane konkretnejše.

Seveda bi Odbor za peticije želel sodelovati pri upravljanju te pravice do državljanske pobude. Seveda bi želeli sodelovati vsi odbori, toda prosil bi, da bi ta pravica postala učinkovita na najboljši možni način. Verjamem, da bi s tem prav tako počastili dan, kot je današnji, ki je tako pomemben: Lizbonsko pogodbo je ratificiral senat Češke republike, tako da manjka še samo en korak, preden bo ta pogodba postala realnost in preden ta pogodba, naslednica Evropske ustave in najboljše besedilo, ki ga je EU pripravila do danes, začne veljati.

Če nam bo to uspelo, bomo vsi, ki smo tukaj – začenši s člani Konvencije, ki so nocoj prisotni – ogromno prispevali h koristnosti, da smo bili poslanci Parlamenta.

  Maria da Assunção Esteves, v imenu skupine PPE-DE. – Gospod predsednik, to je moj zadnji govor na plenarnem zasedanju, zato je malo drugačen.

Dan bo prišel, ko se bodo zvezni in svetovni parlamenti združili, da bi vladali svetu. Sen skupnega človeštva brez meja se rojeva prav tukaj, na mestu zastopanja, kjer postaja svoboda vse močnejša in se širi demokracija. Vizionarske ideje Razsvetljenstva o uniji ljudstev delajo prve korake v čarobnosti naših soban in razprav. V tej uniji postaja Machiavelli šibkejši, ker lahko suverenost moči zamenjamo s suverenostjo ljudi. Paradigma svetovljanstva je prisotna v naših institucijah in odločitvah in zdaj prejema svoj delež ukrepanja.

Pojavlja se nova atropocentrična vizija prava in politike, in na ulicah Evrope se oblikuje postnacionalna identiteta. Plemenito dostojanstvo človeka je zdaj načelo, ki združuje nacionalno in mednarodno pravo. Je dokončno pravilo za naše izvirno usklajevanje. Kar predstavljata Evropska unija in njen Parlament je moralni pogled, ki se še v zgodovini človeštva ni zgodil – skupni moralni pogled, ki je vstopil v strategijo evropskih držav in utemeljil njihovo povezovanje.

Medsebojna povezanost evropskih ljudi je resnično predpostavka njihove skupne humanosti. Izolacija in egoizem sta dejansko propadla na dan Rimske pogodbe. Zdaj se pravičnost pojavlja prav preko politike, kot most med Kantom in Aristotelom, med svobodo in srečo. Ljudstva Evrope vedo, da edina oblast pripada organom, ki jih spoštujejo. Vedo, da je emancipacija zgodovine mogoča le s projektom skupne politike in vsesplošne pravičnosti.

Prišel bo dan, ko se bodo ljudstva Azije, Amerik in Afrike združila. Dostojanstvo ljudi bo prevevalo vse kulture, od Goetheja do Pessoa, od Bacha do Čajkovskega, od Mohameda do Bude. Človekove pravice kot univerzalni zakon, kot skupno pravilo iznad vseh razlik, in Evropa, če želi biti primer, zahteva več ustroja, več decentralizacije, več politike in nadaljnje širitve.

Zdaj, ko se poslavljam, vam želim povedati, kako ponosna sem, da sem z vami delila to pustolovščino.

(Aplavz)

  Predsednik. − Hvala, gospa Esteves, za vaš govor, hvala vam za vaše delo v zadnjih letih in veliko sreče in zadovoljstva v prihodnosti.

  Jo Leinen, v imenu skupine PSE. – (DE) Gospod predsednik, dejali ste, da boste konferenci predsednikov in uradu predlagali, da povzamemo pet poročil in osnovne razlage v knjižici. To je odlična ideja in lahko jo le pozdravim. Prav tako priporočam, da se vključi poročilo gospoda Corbetta in gospoda Méndeza de Viga, ki je bilo osnova za naše delo na Lizbonski pogodbi. Takrat nas je podprlo 500 glasov, kar je rekorden rezultat. To je del postopka. Bila je začetna točka za ta poskus, po Ustavni pogodbi, da bi vzpostavili reformno pogodbo. Mislim, da je ideja dobra. Popolnoma vas podpiramo.

Zahvalili ste se že nekaj poslancem, ki ne bodo več z nami. Mirno lahko rečem, da smo vsi člani Odbora za ustavne zadeve dobro sodelovali. Vedno smo bili odbor z visoko prisotnostjo. Na tem razpotju se še enkrat zahvaljujem vsem, ki so trenutno prisotni v Parlamentu. Kot prvemu se zahvaljujem Johannesu Voggenhuberju, ki je pravi temelj našega dela za demokracijo in državljanske pravice. Sylvia Kaufmann, katere ime je bilo omenjeno že večkrat, je bila posebej učinkovita pri izražanju svojega mnenja kljub velikemu odporu njenega političnega okolja. Carlos Carnero González je zmeraj bil z nami. Boril se je za ustavo in za referendum v Španiji. Assunção Esteves je bil zmeraj zelo aktiven. Alain Lamassoure je veliko dosegel, tudi za ustavo. In nenazadnje – čeprav ni članica odbora – Catherine Guy-Quint. Naredila je obilico dela v Odboru za proračun in vedno je podpirala idejo, da bi Parlamentu bilo danih več odgovornosti in pravic. Vsem se vam zahvaljujem. Omenil sem tiste, ki so danes z nami in ki jih prihodnjič več ne bo. Obljubljamo, da bomo nadaljevali z njihovim delom.

Kot govornik za Skupino socialdemokratov v Evropskem parlamentu želim podati še dva komentarja glede poročil. Kar se tiče poročila gospe Kaufmann, smo zmeraj trdili, da državljanska pobuda ni niti placebo niti alibi, ampak resen ustavni instrument, s katerim lahko državljani postavljajo vprašanja na dnevni red Bruslja. Menim, da bomo takrat, ko se bo državljanska pobuda izvajala, zagotovili, da tako tudi ostane. Komisija bi morala izvajati svojo pravico do pobude in kmalu po reorganizaciji pripraviti zakonski osnutek.

Glede poročila gospoda Dehaena bi še enkrat želel omeniti prehodno obdobje. Želimo, da je med posvetovanji glede predloga Sveta za novega predsednika Komisije prisoten lizbonski duh. Vendar celotni kolegij komisarjev, vključno s predsednikom, ne bo potrjen do začetka veljave pogodbe. Tako bomo v bistvu dvakrat glasovali za predsednika Komisije. To si je treba zapomniti. Gre preprosto za del prehodnega obdobja. Mislim, da je program, ki ga je pripravil gospod Dehaene za zakonodajno obdobje, zelo dober. Izhodiščna točka je volja državljanov na evropskih volitvah, sledijo vse odločitve glede osebja in financiranje Evropske unije. Izhodiščni položaj je volja suverenih držav, državljanov Evropske unije. To se mi zdi zares dobro. Hvala, gospod Dehaene.

  Andrew Duff, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, gospod Churchill je dejal: „nikoli ne zapravi krize.“

Danes imamo krizo gospodarstva, podnebja, mednarodne nestabilnosti in vsaj v naši skupini nam je jasno, da te krize v veliki meri krepijo argument, da je EU treba dati povečano možnost za globalno delovanje.

Pogodba je logičen odgovor na te izzive. To je najboljša pogodba, o kateri se lahko strinjamo ob tem času. Je dobra pogodba: po zgodovinskem pomenu prav gotovo sovpada z Maastrichtsko pogodbo. Gradi demokracijo in vodenje EU naredi bolj reprezentativno, učinkovito in uspešno.

Prav tako gre za reformno pogodbo. Popravlja večino problemov, zaradi katerih trpi sedanja Pogodba iz Nice. Ni potrebno biti militantski federalist – kot sem jaz – da to vidiš, moraš pa biti dober demokrat, da razumeš naslednje: prvič, da potrebujemo povezano Evropo, da bi oblikovali svoj odgovor na globalizacijo, in drugič, postnacionalna demokracija ni nadomestek ampak dopolnilo zgodovinskim nacionalnim demokracijam.

Konzervativni in nacionalistični nasprotniki Pogodbe bi nam morali povedati, zakaj se raje držijo sedanje neučinkovite in nerodne Unije in zakaj želijo, da bi nacionalne države obdržale absurdne zahteve po nacionalni suverenosti, če pa je pomembno samo učinkovito delovanje soodvisnosti med državami in državljani – soodvisnosti, ki jo razjasnjuje in utrjuje ta pogodba.

Ta pogodba je velik ustavni korak naprej za Evropo in ponosen sem, da sem sodeloval pri njeni pripravi. Do konca se bom boril, da bo uveljavljena in da bo začela veljati uspešno in hitro.

  Johannes Voggenhuber, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, podpredsednik, če pogledam po parlamentu, imam vtis, da so bili prebivalci slonokoščenega ustavnega stolpa povabljeni, da svoje razprave nadaljujejo na plenarnem zasedanju Parlamenta. To ni vsebina sporazuma. Sporazumeli smo se o veliki razpravi Evropskega parlamenta glede posledic Lizbonske pogodbe.

Ali ne bi bilo lepo, če bi Parlament razpravljal o Pogodbi danes zjutraj, istočasno kot češki senat, in bi pojasnil državljanom Evropske unije, da je Pogodba delo Evropskega parlamenta, ki se je začelo s Konvencijo in nadaljevalo vse do današnjega dne, da te reforme ni vsilila EU, pač pa je rezultat obširnega dela, ki je nastalo s skupnimi močmi?

Ko nekaj spodleti, mi moje petnajstletne izkušnje pravijo, da so za neuspeh običajno krive vlade in ne parlamenti. Zdaj smo vsi polni brazgotin in pokriti z medaljami. To je moj zadnji govor po 15 letih. Veliko smo že postorili. Bilo mi je v veliko čast. Prav tako sem bil povabljen – poleg gospoda Duffa – da bi bil poročevalec za Parlament, tako za Listino o temeljnih pravicah kot Ustavo.

Reči moram – mislim, da govorim tudi v imenu drugih članov Konvencije – da nas je Evropski parlament zmeraj podpiral. Tvegali smo, upali smo si imeti vizije, ki so povzročale veliko odkimavanj, odpora vlad, marsikateri veto in skorajšnji propad Konvencije. Toda tukaj je in ne moremo zanikati, da so gonilna sila, vizionarska sila v tem procesu bili parlamenti. Kot taka je to bila prva zmaga za državljane Evropske unije.

Dovolite mi, da pogledamo v prihodnost. Vemo, kaj menimo o napredku, ki ga je naredila ta pogodba. Ko je medvladna konferenca napadla rezultate Konvencije, ukinila Svet za zakonodajne zadeve, ponovno uvedla zakonodajo, ki jo je pripravil Svet, in dodala tretji del – in vse te stvari, ki nas danes zares razburjajo – sem mislil, da se bo prva sprememba Ustave zgodila v daljni prihodnosti.

Eden od bistvenejših elementov te pogodbe je pravica Evropskega parlamenta do pobude, pravica do preložitve predlogov za oblikovanje Konvencije, ki bi spremenila Ustavo. In nismo še prišli do konca. Ko smo se borili za svoje vizije, so nam v Konvenciji pogostokrat rekli: „Ah, vi z vašo primerjavo Konvencije iz Philadelphije, Evropa potrebuje veliko krizo. Brez velike krize ne boste nikoli uspeli ustvariti prave evropske demokracije, prave politične skupnosti. Res potrebujemo veliko krizo.“ Resnično so premišljevali o naslednjih stotih letih. Ampak imamo jo. Imamo to krizo. in nenadoma državljani sprašujejo, zakaj nimamo nobenega gospodarskega upravljanja. Sprašujejo, zakaj nimamo minimalne skupne evropske gospodarske zakonodaje, vsaj glede ključnih vidikov davčne politike, davka od dobička pravnih oseb in davka od transakcij. Ljudje prav tako želijo socialno Evropo. Res je, nismo sestopili z barikad, vlada je preprosto rekla Njet. Danes celotna Evropa sprašuje, kje so pooblastila Evropske unije, ki bi branila socialno tržno gospodarstvo, pravično porazdelitev? Medtem bo na milijarde evrov porabljenih za naslednjo generacijo. In nimamo nobene demokratične moči, nobene pravne osnove za razvoj socialne Evrope.

Vsak dan me sprašujejo, kakšne so razmere glede vojaškega posredovanja v imenu Evrope. Peščica nacionalnih držav v okviru kabinetne politike, kot je bila praksa v 19. stoletju, izvaja vojaška posredovanja. Ali ne bi mogli premisliti o dejstvu, da se Parlament mora strinjati, preden se odobri vojaško posredovanje v imenu Evrope? In pobude državljanov? Tudi tukaj so bile izključene ustavne spremembe. Zakaj? Zakaj ne more biti državljanske pobude, ki bi pozvala k spremembi pogodbe in k nadaljnjemu razvoju Evropske ustave?

Mislim, da je pred nami še dolga pot. Plahost in sramežljivost Parlamenta pred Svetom je velika ovira.

(Medklici)

Mislim, da bi morali biti bolj bojeviti. Upam, da bo Parlament resnično zahteval pravice, ki mu pripadajo po Lizbonski pogodbi, z izjemno samozavestjo in zvestobo državljanom Evropske unije, jih zagovarjal in premislil, kako bi učinkoviteje razvijali evropsko demokracijo in socialni red. Gospod predsednik, ne bom se odpovedal svojim sanjam.

(Medklici)

Ne bom se odpovedal svojim sanjam, da bom svojim otrokom in vnukom lahko vsaj rekel: „Vive la République d'Europe!“

(Aplavz)

  Tobias Pflüger, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, govori kažejo, da se na Lizbonsko pogodbo očitno gleda čustveno in ne racionalno. Zakaj ne počakamo na naslednji Parlament in mu pustimo, da razpravlja na to temo, in počakamo, ali se bo Lizbonska pogodba dejansko uveljavila. Nekateri ljudje tukaj so popolnoma fiksirani na to pogodbo in želijo znova in znova razlagati njene domnevne prednosti.

Burkhard Hirsch, prekomerni moralist, je lepo povedal, ko je rekel, da na Irce ne smemo gledati kot na premočene pastirje in edine Evropejce, ki niso zmožni razumeti blagoslovov Lizbonske pogodbe. Referendumi bi dali negativne rezultate tudi drugje, saj ne moremo pričakovati, niti ne smemo pričakovati, da bodo volivci potrdili pogodbo, ki je ne more razumeti niti dobronamerni bralec.

Lizbonska pogodba ne ureja le odnosov med institucijami EU, ne, Lizbonska pogodba vzpostavlja politike. In to je pomembno. Na primer, člen 43(1) Lizbonske pogodbe določa naloge bojnih sil Evropske unije. Solidarnostna klavzula iz členu 222(1) določa, da je treba mobilizirati vsa dosegljiva sredstva za preprečevanje teroristične grožnje na ozemlju držav članic. Evropska unija bo tako postala vojaško zavezništvo in obstaja celo možnost izvedbe vojaških operacij znotraj Evropske unije. Člen 43(1) govori o pomoči tretjim državam za boj proti terorizmu na njihovem ozemlju.

Na tem področju je veliko predpisov. Obstaja „trajno strukturirano sodelovanje“, ki omogoča vojaško jedro Evrope. V tej pogodbi ima NATO svojo vlogo in „države članice si prizadevajo za postopno izboljšanje svojih vojaških zmogljivosti“. Če bo ta pogodba ratificirana – in upam, da ne bo – bo v prihodnosti obstajala tudi podlaga za delovanje (člen 41): proračun EU se lahko uporabi tudi v vojaške namene na področju zunanje in obrambne politike.

Kar se tiče gospodarske politike, je gospodarska logika Lizbonske pogodbe natanko tista gospodarska logika, ki je pripeljala v gospodarsko krizo: „odprto tržno gospodarstvo s svobodno konkurenco.“ Samo da je danes sploh ne bi tako imenovali.

Vtis imam, da ljudje, ki si želijo te pogodbe, posebej tisti iz elite EU, dejansko živijo v preteklosti. Pogoji so se bistveno spremenili. Potrebujemo novo pogodbo za novo obdobje. Irska se je odločila. Odločitev na referendumu je bila jasna. Pogodba ni bila izglasovana in je zato propadla. Nenadoma bo prišlo do ponovnih volitev. Kdo bi po izvolitvi predsednika Sarkozyja v Franciji lahko rekel, da bi morali voliti ponovno, ker nekomu pač ni všeč. Nekaj želim povsem razjasniti: obstajajo dobri, popolnoma racionalni razlogi, zakaj ne smemo ratificirati te pogodbe. Kar je bilo izrečeno na Irskem, bi moralo veljati; z drugimi besedami, „ne“ pomeni „ne“. To pomeni, da je Lizbonska pogodba mrtva in ne razumem, zakaj danes razpravljamo o njej v tem kontekstu.

S to pogodbo se moč prenese na stran velikih držav članic. Odkrito bom povedal: kot internacionalisti zagovarjamo evropsko idejo pred tistimi, ki želijo iz EU narediti vojaško silo in popolnoma gospodarsko povezavo. Potrebujemo drugačno pogodbo, kot je Lizbonska pogodba, to je pogodbo, ki bo usmerjena k miru, in ne pogodbo, ki bo v svojem bistvu vojaška pogodba. Hvala.

  Nils Lundgren, v imenu skupine IND/DEM. – Gospod predsednik, zdi se mi samo po sebi umevno, da lahko govorimo, kakor dolgo želimo. Morda bom potreboval dodatno minuto ali dve in jih bom z veseljem porabil.

(SV) Zdaj bom prešel na svoj jezik. Obravnava Lizbonske pogodbe s strani evropske politične srenje se bo v našem spominu zabeležila kot sramota zaradi dveh vidikov: prvič, zaradi vztrajanja pri političnem postopku, in drugič, zaradi dejanskega namena te pogodbe in njene vsebine. Če se ozremo nazaj na Laeken 2000, je bilo rečeno, da bi morali pripraviti predlog za ustavno rešitev. To naj bi vodilo v bolj povezano Evropo in državljane, ki so ji predani, ker nas je skrbelo, da imajo državljani v praksi slabo mnenje o EU. Konvencija je pod vodstvom Valéryja Giscarda d’Estainga pripravila nekaj popolnoma drugačnega. Evropski ljudje si tega niso želeli in Francozi in Nizozemci so izrekli svoj „ne“. Vsi vedo, da bi tudi ljudje v Veliki Britaniji, na Danskem in v mnogih drugih državah volili „ne“, če bi jim dali priložnost. Poskušalo se je najti drugo pot – pojavila se je nova pogodba, ki je ista, vendar kjer to ustreza, se trdi, da ni, in te trditve se še naprej oklepajo. Zdaj se je zgodilo, da ko so Irci rekli „ne“, čemur zdaj pravimo Lizbonska pogodba, smo toliko predrzni, da iščemo razlog, zakaj so irski volivci volili nepravilno. To je prav neverjetno in o tem ni potekala prav nobena razprava. Vsi se trepljate po hrbtih in pravite, kako dobro je to, kljub temu da veste, da je sramotno.

Moj drug očitek je naslednji: ustavna pogodba, ustava ne obstaja zato, da bi sprejem političnih odločitev postal hitrejši. V resnici je prav nasprotno – obstaja zato, da postane sprejem političnih odločitev bolj otežen. Ustave obstajajo, da zagotovijo, da tisti, ki bodo izvoljeni, ne bodo mogli sprejeti kakršnih koli odločitev po svoji volji. Mora biti zapleteno. Takšna je ameriška ustava. To pa je francoska birokratska tradicija, ki zagotavlja, da lahko oblast hitro sprejme odločitve glede česar koli pod soncem, brez da bi si morala delati skrbi zaradi vpliva javnosti. To je strašno in sramota za EU.

  Predsednik. − Gospod Lundgren, verjetno ste opazili, da so vas poslanci poslušali s spoštovanjem, v tišini in brez govorjenja, v nasprotju z vami, ki ste govorili med govori drugih poslancev, toda to je način, kako različni ljudje razumejo demokracijo.

  Roger Helmer (NI). - Gospod predsednik, upal sem, da nam bo danes predsedoval gospod Pöttering, ker se mu želim javno zahvaliti, da mi je pred nekaj leti dal priložnost, da sem zapustil skupino EPP. Zadovoljen sem, da bodo vsi moji konzervativni kolegi kmalu zapustili skupino EPP – cilj, za katerega sem delal 10 let.

Tu smo, da razpravljamo o Lizbonski pogodbi, zato bi bil spomnil gospoda Pötteringa, da je njegova lastna država, Nemčija, še ni ratificirala. V EU trdimo, da smo Unija vrednot, ki temeljijo na demokraciji in vladavini prava, vendar demokracijo ignoriramo. Grobo teptamo želje volivcev. Zavrnili smo rezultate referenduma na Danskem o Maastrichtu, na Irskem o Nici, v Franciji in na Nizozemskem o Ustavi in zdaj spet na Irskem o Lizbonski pogodbi. Težnje svojih volivcev obravnavamo s čistim prezirom. Toliko o demokraciji!

Nič boljši nismo pri vladavini prava. Izvajamo načrte in proračun, ki temeljijo na še ne ratificirani Lizbonski pogodbi. Malo manjka do državnega udara brez krvi. Gospod Pöttering pravi, da milijon irskih volivcev ne more stati na poti 450 milijonov Evropejcev. Prav ima. Naj torej vseh 450 milijonov voli glede Pogodbe. Britanija bo volila proti. Po vsej verjetnosti bosta proti tudi Francija in Nemčija, vendar ljudem volitev raje ne zaupamo, ker njihov odgovor že vnaprej poznamo. V Britaniji je vseh 464 poslancev razen osmih bilo izvoljenih na podlagi obljube o referendumu, vendar je naša diskreditirana laburistična vlada svojo obljubo prelomila.

Naj kolege vnaprej opozorim. V britanski konzervativni stranki bo referendum o Lizbonski pogodbi glavna točka našega programa za evropske volitve. Dosegli bomo referendum in to nesrečno in sramotno pogodbo popolnoma izničili.

  Alain Lamassoure (PPE-DE). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, evropska povezava nas občasno sooči s simboli, ki premaknejo anonimne akterje, kot smo mi. Zadnje glasovanje tega parlamentarnega obdobja bo torej glede zadnje spremembe, ki so jo pred Evropsko konvencijo skupaj predlagali poslanci Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov: vzpostavitve državljanske pobude na ravni Evropske unije.

Ne podcenjujmo njenega pomena. Lizbonska pogodba daje samim državljanom, navadnim državljanom, isto moč politične pobude v Evropski uniji, kot jo ima naš Parlament. Poročila, ki jih sestavimo na svojo pobudo, nam omogočajo, da Komisijo povabimo k ukrepom, da nam predlaga pravno osnovo za uvedbo nove politike ali prilagoditev obstoječe. Državljani bodo zdaj dobili isto možnost, če jih bo dovolj in če prihajajo iz večjega števila držav članic.

Gospe Kaufmann čestitam za način, kako je prišla do soglasja, ki je očitno potrebno glede takega vprašanja. Pojasnila, ki jih je prispevala k Pogodbi, in postopkovna jamstva so razumna. Določitev večjega števila na četrtino držav članic je v skladu z rešitvijo, ki je bila sprejeta za same vlade glede področja svobode, varnosti in pravice.

Ta nova pravica, dana evropskim državljanom, v tej obliki ne obstaja v nobeni izmed naših držav. Unija bo tako zagotovila, da bodo sprejeti koraki do neposredne demokracije. Niti v Franciji si na primer ne upamo tako daleč. Lani smo reformirali nacionalno zakonodajo, vendar smo to isto pravico do skupinske peticije omejili na lokalno raven.

Upajmo, da bodo naše politične stranke domišljeno tekmovale, da bi kar najbolj izkoristile to novo pravico, poleg strank pa upajmo, da jo bo izkoristila predvsem civilna družba: zveze, nevladne organizacije, študenti – posebej tisti z Erazmusovimi štipendijami – čezmejni delavci, vsi evropski državljani, ki ne živijo v svoji državi in ki menijo, da se zakoni, ki jih sprejemamo tukaj, v praksi na žalost slabo izvajajo.

V tej uniji prostega pretoka so edine ovire, ki so ostale, tiste iz naših političnih razprav. Na žalost se spet ne začenja kampanja za evropske volitve, temveč 27 nacionalni kampanj pod pretvezo evropskih volitev.

Gospodarsko območje obstaja, skupna valuta obstaja, enotno evropsko nebo obstaja, vendar je enotno politično območje šele treba vzpostaviti. To je pravi izziv Lizbonske pogodbe in to je gotovo ena izmed določb, ki bo največ prispevala k uresničitvi tega izziva.

  Adrian Severin (PSE). – Gospod predsednik, nocoj upanje, ki je nastalo zaradi češke ratifikacije Lizbonske pogodbe, zastira kvazi zarotniško vzdušje tega zasedanja.

Nekateri so se bali, da bi s pripravo pravilnega izvajanja pogodbe, ki je tako zelo in nujno potrebna, morda užalili določene državljane Unije. Menim, da bi državljane žalili v nasprotnem primeru, če bi skrivali resnico o tem, kaj Evropa v resnici je in bi lahko bila, in če bi jim odklonili odkrit in racionalen dialog.

Podobno, če spoštujemo manjšinsko mnenje in spregledamo odločitve večine, je to žaljivo tako za to večino kot za splošna načela demokracije, za katero trdimo, da jo spoštujemo.

Pisno besedilo pogodbe ne zadostuje. Besedilo je treba razjasniti, kar postavlja v pravo luč njen duh in omogoča najboljše izvajanje. Prav to je namen današnjih poročil. Govorijo o: prvič, parlamentarizaciji Unije; drugič, komunitarizaciji evropskih institucij; tretjič, vzpostavitvi medinstitucionalnega ravnotežja kot jamstva za nadnacionalni sistem preverjanja in usklajevanja; četrtič, zagotovitvi zakonodajne doslednosti in kohezije na ravni Evropske unije preko evropeizacije nacionalnih parlamentov in ne nacionalizacije Evropskega parlamenta; petič koncentraciji instrumentov in politik v korist institucionalne učinkovitosti; in šestič, izboljšanju predstavništva, preglednosti in udeležbe na stopnji Evropske unije.

V tem smislu bomo priča pojavu ljudstva, ki bo z vsebino zapolnilo sedanjo lupino evropskih postopkov, ki bodo postali pomembni za državljane.

Edina stvar, ki jo moramo storiti, je najti rešitev, ki bo premostila volitve v novi Parlament in uveljavitev Lizbonske pogodbe. Upam, da nam bo občutek za odgovornost in solidarnost irskih kolegov pomagal to doseči in obdržati zgodovinski časovni okvir.

PREDSEDSTVO: GOSPOD ONESTA
podpredsednik

  Andrzej Wielowieyski (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, komisar, menim, da bi poročilo gospoda Dehaena, ki je zelo pomembno in dragoceno, morali dopolniti glede delovanja in predvsem odgovornosti Evropskega sveta. Ta pomemben organ bo povzdignjen na raven institucije in na političnem področju je vodilna sila.

Zaradi tega mu je treba nameniti posebno pozornost. Njegovo delovanje bo spadalo pod pristojnost Sodišča Evropskih skupnosti na isti način kot velja za Evropsko centralno banko. V imenu svoje skupine prav tako predlagam spremembo, ki odraža to posebno odgovornost. Ker so njegove zakonodajne funkcije omejene, ta odgovornost spada pod člen 265 o opustitvi ukrepanja. Menim, da bo zaradi pomanjkanja podrobnosti v Pogodbi treba obveznosti Evropskega sveta opredeliti z medinstitucijskim sporazumom.

Poročilo gospe Kaufmann je zato zelo pomembno, ker predstavlja pravo odpiranje proti državljanom. Največja šibkost, ki bi jo lahko pokazali, ko smo soočeni z izzivom prihodnosti Unije, bi bila, če bi ustvarili praznino, razdaljo med Unijo in državljani. Zanje je Unija oddaljena in nepoznana, čeprav čutijo, da jo potrebujejo. Moja skupina, Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, verjame, da lahko to praznino učinkovito zapolnimo le preko rednih, široko zastavljenih posvetovanj z državljani.

Nismo imeli časa zaključiti svojega dela ali zaključiti razprave glede tega vprašanja. Kot je povedal že gospod Lamassoure, je lahko državljanska pobuda v skladu s Pogodbo kljub temu pomemben instrument za ustanovitev evropskega javnega prostora, ki ga zelo potrebujemo. Ta bo spodbujal javno razpravo med državljani in Unijo in tako dvignil ozaveščenost javnosti, ki je za nas bistvenega pomena.

Kljub temu pa je njeno upravljanje velik izziv za evropske institucije, posebej za Komisijo, kjer je verodostojnost tega novega instrumenta pod vprašajem, za države članice, ki morajo sprejeti novo prakso in priskrbeti infrastrukturo in poskrbeti za državljane, ki morajo sprejeti ta novi instrument v korist neposredne demokracije.

  Milan Horáček (Verts/ALE). - (DE) Gospod predsednik, podpredsednik, predsednik Klaus je na današnjo odločitev češkega senata, ki jo iskreno pozdravljamo in za katero izrekam iskrene čestitke, reagiral tako, da je med drugim trdil, da je Lizbonska pogodba mrtva, ker je bila zavrnjena na irskem referendumu.

On je politični zombi, ki je napadel večinske odločitve lastnega parlamenta in senata ter potrdil svoj nesrečni in fanatičen odnos tudi na drugih političnih področjih. Na srečo po pozitivnem glasovanju le zelo neumno izpade. Mi, zeleni, imamo pozitiven in konstruktiven odnos do procesa evropskega povezovanja, seveda smo do njega po potrebi tudi kritični.

Še enkrat se najtopleje zahvaljujem češkemu senatu, češkemu parlamentu in češki vladi.

  Bastiaan Belder (IND/DEM). - (NL) Gospod predsednik, poročilo gospoda Dehaena me navdaja z mešanimi občutki. Po eni strani pozdravljam dejstvo, da občasno čuti potrebo po resni analizi stvari, in tukaj se sklicujem na odstavka 14 in 26, kjer navaja prevlado Evropskega sveta in probleme, povezane z novim sistemom predsedstev v okviru Sveta.

Po drugi strani sem s tem poročilom razočaran, ker analiza poročevalca ni enako osredotočena v celotnem poročilu. V zadnjih 12 odstavkih, kjer razpravlja o zunanji politiki, so bile institucionalne negotovosti površno odpravljene, čeprav institucionalne posledice te dvojne vloge niso povsem poznane. Zato ne morem razumeti, kako je poročevalec prišel do splošne ocene, da bo nov sistem prinesel močnejšo institucionalno ravnotežje v Uniji.

Priznavam, da na nekaterih področjih Lizbonska pogodba pomeni napredek. Vendar to ne spreminja dejstva, da se bodo prav negotove posledice te pogodbe izkazale za Ahilovo peto institucionalnega ravnotežja Unije, nekaj, česar poročevalec ni ugotovil.

  Jana Bobošíková (NI). – (CS) Gospe in gospodje, na tem zasedanju delamo nekaj, kar v naši deželi imenujemo delati račun brez krčmarja. Volili bomo o odnosih med institucijami Evropske unije, njenimi državami članicami in njihovimi parlamenti, kot če bi Lizbonska pogodba bila uveljavljena. Želela bi poudariti, da je Lizbonska pogodba še zelo oddaljena od ratifikacije. Poslanci Parlamenta bi se morali tega zavedati in teh informacij ne bi smeli državljanom prikrivati. Vsaka demokratično usmerjena oseba mora ugotoviti, da niti najbolj agresivni napadi na politike, ki niso podpisali Lizbonske pogodbe, ne bodo ničesar spremenili.

Za zaključek bi rada povedala gospodu Cohn-Benditu, da njegove sporne izjave, da namerava predsednik Češke republike, gospod Klaus, podkupiti poslance parlamenta v moji državi, ne žalijo le predsednika Klausa, pač pa tudi državljane Češke republike. Takšne obtožbe so žalitev načela prijateljskih mednarodnih odnosov ter preproste človeške dostojnosti. Zato gospoda Cohn-Bendita pozivam, da dokaže svoje trditve o korupciji ali pa se predsedniku Klausu javno opraviči.

  Richard Corbett (PSE). - Gospod predsednik, ta sveženj poročil kaže, da če bo Lizbonska pogodba začela veljati – in to seveda ne glede na odločitev Ircev – potem bomo imeli Unijo, ki ponuja več možnosti za udeležbo, več odgovornosti, več demokracije in več preverjanj in uravnoteženosti. To je osrednje sporočilo, ki ga lahko prenesemo nocoj, naj bo skozi poročilo gospoda Leinena, ki kaže povečano vlogo izvoljenega Parlamenta v okviru ustavnega sistema; poročilo gospoda Broka, ki prikazuje nove priložnosti za udeležbo nacionalnih parlamentov; poročilo gospoda Dehaena, ki se osredotoča na dodatno odgovornost izvršnih vej institucij in kako bomo delovali v morebitnem prehodnem obdobju; poročilo gospe Guy-Quint, ki kaže, da ne bo več delov evropskega proračuna, ki jih parlamentarni nadzor ne bo dosegel; ter seveda poročilo gospe Kaufmann glede državljanske pobude.

Moja skupina bo podprla te resolucije in ponosni smo na to, omenil bi samo en zadržek glede poročila gospe Kaufmann, ki ga vidimo kot prvi korak: priprava prvega osnutka, kako bi lahko to delovalo v prihodnosti. Vendar moramo biti previdni – in strinjam se s tem, kar je komisarka povedala prej – da ne smemo vzpostaviti sistema, ki je pretežaven za državljane ali ima preveč birokratskih ovir za koriščenje te pravice. Vendar imamo na voljo še veliko časa, da se k temu vrnemo, če bi Pogodba zares začela veljati.

Pogovarjamo se na dan, ko smo dosegli 26. parlamentarno ratifikacijo. Vem, da britanskih konzervativcev, ki so tam, to ne zanima. Gotovo se pogovarjajo o kakšni drugi stvari, vendar gre za pomembno dejstvo.

Šestindvajset ratifikacij s parlamentarnimi postopki: 26 potrditev pogodbe in ena zavrnitev. Menim, da ni nedemokratično, kot trdijo nekateri, če glede teh 26 potrditev in ene zavrnitve pogledamo rezultat in vprašamo državo, ki je rekla ne, ali je pripravljena ponovno premisliti zaradi ratifikacij drugih. Njihova odločitev je, ali bodo to storili ali ne. Vendar menim, da je prav verjetno, da bodo tudi na Irskem prišli do zaključka, da bi lahko premislili, ali so določeni pogoji izpolnjeni. In naša dolžnost je, da naredimo, kar lahko, za obravnavo skrbi, ki jih je izrazil „ne“ na volitvah. To mora biti bistveni del odgovora in navsezadnje se je s tem strinjala Unija.

Vse druge države članice – ker so v to vpletene tudi države članice in ne samo evropske institucije – so se strinjale, da bodo skušale odgovoriti na te skrbi, da bi lahko dosegle še 27. ratifikacijo.

Iz tega se lahko naučimo širšo lekcijo. Osnovno pravilo v Evropski uniji pravi, da se pogodbe, ki jih podpišejo in ratificirajo države članice, lahko spremenijo le s soglasno odobritvijo prav vsake izmed držav članic. Ta cilj je zelo težko doseči. Kaže, da so tisti, ki trdijo, da teptamo demokratično odgovornost in ignoriramo stališča ljudi, v veliki zmoti. Zelo lahko je blokirati kakršen koli korak naprej, reformo evropskih navodil. Ti evroskeptiki tam potrebujejo samo eno zmago od 27. Kocka je na njihovi strani in ne na strani tistih, ki bi si kot gospod Duff želeli veliko hitrejše integracije. In tako pač je.

Prav tako navajajo referendume, kjer je rezultat bil „ne“. Opažam, da navajajo le referendume, kjer je rezultat bil „ne“. Nikoli ne omenijo španskega ali luksemburškega referenduma. Če pogledamo zgodovino evropskega povezovanja, mislim, da je bilo v vseh letih okrog 32 (če se prav spomnim) referendumov v državah članicah, in v 26 ali 27 primerih je izid bil „da“ in le peščica jih je dala odgovor „ne“. Vedno ko pa je bil odgovor „ne“, pa ga ni bilo mogoče ovreči, brez da bi odgovorili na skrbi, ki so bile izražene, in brez da bi vprašali zadevno državo, ali želi premisliti; ali si želi premisliti.

Mislim, da z demokratičnega vidika s tem ni nič narobe, s počasno graditvijo, korak za korakom, počasi, s pomočjo soglasja vseh držav članic, te unije, na kateri smo delali več kot pol stoletja, Unije, na katero moramo biti ponosni, ob dejstvu, da 27 držav sodeluje na celini, za katero naša zgodovina pravi, da je prevelikokrat bila razdeljena zaradi nacionalnih žerjavic, ki jih nekateri želijo oživiti.

  Anne E. Jensen (ALDE). - (DA) Gospod predsednik, sodelovanje v nocojšnji razpravi je precej posebna izkušnja. Pet let že tesno sodelujem s Catherine Guy-Quint. Bili sva koordinatorki za proračun za našo politično skupino. Na tej poti sva se borili, toda večino časa sva se borili skupaj v duhu sodelovanja, ki prežema naše delo v Odboru za proračun.

Zdaj končuješ, Catherine, in ob tej priložnosti bi se ti želela bolj uradno zahvaliti za čas, ki sva ga preživeli skupaj. Veliko sem se naučila! Moja francoščina se je izboljšala, prav tako sem se veliko naučila od tvojega stila, ki sem ga začela spoštovati. Bolj si praktična in neposredna kot jaz, vendar je včasih to potrebno!

Nocoj odhajajoči Parlament predaja štafeto novemu Parlamentu, ki bo izvoljen med 4. in 7. junijem. Če bodo irski volivci oktobra rekli da in bo Lizbonska pogodba na koncu leta začela veljati, bomo morali hitro ukrepati, ker bo za delo Parlamenta prišlo do velikih sprememb; tudi in predvsem na področju proračuna. To dobro in jasno opisuje poročilo gospe Guy-Quint. Naredili ste prvovrstno delo, ki bo predano novim poslancem Evropskega parlamenta.

Parlament bo formalno udeležen pri vzpostavljanju večletnih finančnih okvirjev, vendar še vedno nismo uspeli zagotoviti spremembe tega okvirnega obdobja s sedmih na pet let, kar bi ustrezalo mandatu Komisije in Parlamenta. To bi nam omogočilo, da bi vedno lahko pomagali oblikovati te okvire. Parlament bi imel popoln vpliv nad celotnih proračunom, vključno s kmetijskim proračunom. Menim, da bi za kmete in državljane EU bilo dobro, če bi se razprave o kmetijski politiki s tem popolnoma odprle in če bi kupčije za zaprtimi vrati zamenjala odprta, demokratična razprava. Nihče ne more vnaprej reči, kakšen bi bil izid glede stopnje kmetijskega izdatka, vendar bi nedvomno preprečili vzdrževanje in razvoj shem, če jih ni mogoče jasno in logično razložiti našim državljanom.

Spreminja se letni proračunski postopek in lani smo preskusili nova priporočila glede dela v Odboru za proračun. Samo ena obravnava, kateri sledijo pogajanja za dosego dogovora, nas prisili, da se prej in veliko bolje pripravimo. To v svojem bistvu ni neumna ideja. Mislim, da je lanskoletni splošni preskus novega reda obrodil dobre rezultate.

Lizbonska pogodba daje Parlamentu nova proračunska pooblastila in nove načine dela in poročilo gospe Guy-Quint daje bodočemu Parlamentu odlično podlago za delo. Upam in verjamem, da bomo uspeli sprejeti Lizbonsko pogodbo ter s tem zagotoviti, da bo delo EU postalo bolj odprto in učinkovito.

  Michael Henry Nattrass (IND/DEM). - Gospod predsednik, od sedemdesetih let prejšnjega stoletja britanski politiki prisegajo, da pri EU ne gre za politično dominacijo ali izgubo suverenosti, toda predsedniki EU izjavljajo, da smo se odpovedali svoji suverenosti in da imamo evropski imperij, ki predpisuje 75 % naših zakonov.

Ta pogodba briše našo zmožnost, da si sami vladamo, pa vendar raziskava BBC pravi, da Britanci ne želijo predati nobenega pooblastila več. Kot gobe so Britanci prepuščeni temi in hranijo jih z govnom. Konzervativci so preko skupine EPP podprli kampanjo „da“ na Irskem, potem pa so po ovinkih obljubili referendum – toda le v primeru, če bodo irski volivci spet izglasovali „ne“. Za hrbti Britancev in brez pooblastil so stranke Westministra prodale svojo državo, medtem ko raziskave kažejo, da jih 55 % želi zapustiti EU. Nikoli prej jih ni na področju človeške politike tako veliko prevarala takšna peščica.

  Roberto Fiore (NI). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, milijoni Evropejcev, Britancev, Italijanov in Francozov si ne želijo Evrope, ki temelji na politično korektnih odnosih, na popustljivem in nesocialnem pogledu, kot smo jim bila priča v osnutku gospoda Bolkesteina o totalitarističnem, jakobinsko-cenralističnem ali na laičnem, prostozidarskem in nepravem marksističnem pogledu.

Menim, da Evropejce zelo zanimajo prave socialne svoboščine, tiste, ki družinam, skupnostim in družbenim organom dajejo možnost, da resnično napredujejo, ter Evropa, ki temelji na subsidiarnosti in na družbenih organih in globoko zakoreninjenem krščanskem in romanskem pogledu zgodovine. To je Evropa v neposrednem nasprotju s tisto iz Lizbonske pogodbe, ki si jo želijo močne sile in lobiji, ki si učinkovito želijo radikalno centralizirati položaj.

Verjamemo, da morajo Evropejci končno voliti in vreči to pogodbo v morje.

  Paul Rübig (PPE-DE). - (DE) Gospod predsednik, komisarka Wallström, gospe in gospodje, menim, da je ta razprava zelo pomembna, ker smo z različnih strani Parlamenta slišali, da bo Evropa prejela pooblastila. S stališča nacionalnih držav je to res, vendar je dejstvo, da bodo nacionalne države prav tako deležne priložnosti, da zagotovijo, da se isti zakoni in predpisi uporabljajo v preostalih državah članicah. Ta projekt evropske racionalizacije, katerega namen je zagotoviti, da v 27 državah članicah nimamo popolnoma različnih pravnih sistemov in da si želimo ustvariti enoten regulativni okvir, je velik korak naprej in daje ne le našim ministrom pač pa tudi poslancem mnogo več pravic in priložnosti za spodbujanje interesov državljanov Evropske unije.

Čeprav pogosto izrazim nezadovoljstvo v teh vrstah Parlamenta in če se obrnem nazaj vidim, da so vrste nasprotnikov prazne in da se velika večina nasprotnikov ni udeležila te razprave, želim razjasniti, da smo seveda tudi mi kritični do institucij in si želimo izboljšav. Prav te izboljšave so bile predmet temeljitih razprav v zadnjih osmih letih. Preprosto želimo zagotoviti, da se bodo odnosi med institucijami in državljani izboljšali. Danes ne moremo le stati tam in reči, da se bo postopek reforme, začet pred osmimi leti, ustavil, brez da bi bile na voljo kakršne koli alternative – to je pravi škandal te razprave.

Nujno se moramo osredotočiti na glavne teme pogodbe. Ta pogodba nam daje nove cilje. Končno dobivamo reprezentativno in participativno demokracijo z ustrezno državljansko pobudo. Dobivamo nova pooblastila na področju varstva okolja in podnebnih sprememb. Kot da bo ena nacionalna država lahko sama rešila te probleme! Za zrak in vodo ter na različnih drugih področjih to preprosto ni mogoče. Skupaj moramo poskrbeti za svobodo, varnost in polno zaposlitev. Ob upoštevanju krize je posebej pomembno, da Evropska unija dobi ta pooblastila.

Pomembne pa so tudi nove pravne osnove. Glede na kritičen energetski položaj potrebujemo pravno osnovo za energetsko politiko. Pri obravnavi mednarodnih trgovinskih vprašanj na področju trgovinske politike prav tako vidimo, kako nujno potrebujemo dobro rešitev za evropske državljane, ne glede na vesoljske polete in intelektualno lastnino. In za naše nasprotnike bi izstopna klavzula prav tako lahko bila precej pomembna. Menim, da bodo nova nadzorna pooblastila in postopki okrepili Parlament. Sem za to, da postane ta razprava še mnogo intenzivnejša, kajti mnogi izmed nas še vedno nismo ugotovili, kakšne priložnosti ponuja ta nova Evropa.

  Libor Rouček (PSE). – (CS) Gospe in gospodje, kot poslanec iz Češke republike sem zadovoljen, da je danes, ko razpravljamo o vplivu Lizbonske pogodbe, češki senat potrdil Lizbonsko pogodbo z veliko večino glasov 54 proti 20 glasovom. Tako je izrazil voljo čeških ljudi za uveljavitev Lizbonske pogodbe. To voljo je že izrazil spodnji dom češkega parlamenta, Zbor poslancev. Istočasno pa se predsednik republike sprašuje o volji ljudi, ki sta jo jasno izrazila Zbor poslancev in senat.

Václav Klaus, predsednik Češke republike, je rekel: „Izraziti moram svoje razočaranje, da so nekateri senatorji po stopnji političnega in medijskega pritiska brez primere, tako doma in po svetu, zavrgli svoja javna stališča – ter tako predali svojo politično in državljansko integriteto – ter dali soglasje Lizbonski pogodbi. Obrnili so svoj hrbet dolgoročnim interesom Češke republike, ki so bili podrejeni njihovim lastnim interesom in kratkoročnim interesom sedanjih politikov. To predstavlja zelo žalosten dokaz za še en neuspeh na strani večinskega prereza naše politične elite. Zdaj bom počakal, če bo skupina senatorjev – nekateri so že objavili svojo namero v zvezi s tem – prosila Ustavno sodišče, da še enkrat pregleda Lizbonsko pogodbo v povezavi z našo ustavo. V tem primeru ne bom sprejel lastne odločitve glede ratifikacije Lizbonske pogodbe, dokler Ustavno sodišče ne bo izreklo svoje sodbe.“

Tukaj smo zato, da bi razpravljali o vplivu Lizbonske pogodbe na razvoj institucionalnega ravnotežja Evropske unije. Mislim pa, da bi tukaj morali razpravljati tudi – vključno s češkimi poslanci in senatorji – o institucionalnem ravnotežju v Češki republiki. Češka republika je parlamentarna demokracija. Kljub temu ima Češka republika predsednika, ki ne spoštuje volje Zbora poslancev, ki ne spoštuje volje senata in ki se obnaša kot absolutistični monarh ali diktator države, ki jo tako pogosto kritizira in omenja, to je bivše Sovjetske unije. Evroskeptikom imam še veliko povedati o stanju demokracije v Evropi, o stanju demokracije v naši državi in o obnašanju predsednika, ki ga tako občudujete.

  Kyösti Virrankoski (ALDE). - (FI) Gospod predsednik, Lizbonska pogodba bo radikalno reformirala proračunski postopek Evropske unije. Večletni finančni okvir bo postal obvezen, razvrščanje izdatkov na obvezne in neobvezne bo ukinjeno in proračunski postopki bodo krajši.

Podpiram petletni finančni okvir za mandat Evropskega parlamenta in Komisije. Posledica bo učinkovitejše delo, ki bo institucijam omogočalo vzpostavitev lastnih političnih strategij.

Priprava proračuna postaja okoren postopek. Lahko bi se začeli spraševati, kako smo lahko razvili tako zapleten sistem. Do zdaj je bilo jasno, katera institucija odloča o končnih številkah proračuna. Zdaj mora obstajati soglasje o vsaki podrobnosti, kar lahko pomeni zelo intenzivna pogajanja v Spravnem odboru.

V primeru Parlamenta bo nov postopek zahteval okrepitev človeških virov, ki so na razpolago. V nasprotnem primeru ne bo popolnoma sposoben uporabiti pooblastil pri pripravi proračuna, na splošno ali posebej pri upravi EU.

Na koncu se želim zahvaliti poročevalcem, posebej gospe Catherine Guy-Quint, in bolj na splošno za odlično sodelovanje z njimi v preteklih letih.

  Elmar Brok, poročevalec. − (DE) Gospod predsednik, zahvaljujem se za to priložnost, da lahko podam komentarje prej, kot je bilo predvideno.

Ta razprava je pokazala veliko stopnjo prepričanja v političnem in nacionalnem spektru. Prav tako je pokazala moč naše zaveze, da Evropo popeljemo naprej. Ko poslušam zelo kritične govornike z anglo-saksonskih držav, se spomnim, da je iz natanko teh držav pred nekaj meseci prišlo posebej veliko število klicev na pomoč za skupno prebroditev krize. Prepričan sem, da bodo tudi ti gospodje spoznali, da predstavljajo stališča, ki temeljijo na šestdesetletni zapuščini Winstona Churchilla.

Zdaj vstopamo v odločilno obdobje. Po naših odločitvah, ki smo jih sprejeli s tako širokim soglasjem v Evropskem parlamentu in ki so se nam zdele v Pragi tako prepričljive, se smemo prepustiti zmagoslavju. Ircem bomo zaupali pomembno nalogo, z vso skromnostjo povedano, imeli bodo priložnost, da suvereno in svobodno sprejmejo odločitev – odločitev, ki jo mora Irska sprejeti v suvereni svobodi iz odgovornosti do celotne celine. Menim, da moramo pomagati zagotoviti, da se bo to zgodilo. Upam, da bo na koncu junija Evropski svet ustvaril potrebne pogoje za zaključek te zadnje faze in da bodo Irci deležni pogojev, ki jih potrebujejo za rešitev tega vprašanja.

  Proinsias De Rossa (PSE). - Gospod predsednik, pozdravljam to razpravo. Nekaj časa se je zdelo, da do nje ne bo prišlo. Vesel sem, da se odvija, in zahvala za to gre vztrajnosti mojim kolegom. Popolnoma primerno je, da Parlament odgovorno in razsodno obravnava prehod v primeru ratifikacije – končno – Lizbonske pogodbe. Neumno bi bilo, če tega ne bi storili. V drugem delu tega leta bom trdo delal, da bi zagotovil pozitivni izid volitev – naj bom izvoljen v Parlament ali ne – in obžalujem, da številni prijatelji ne bodo tukaj in jih bom pogrešal.

Toda nocoj želim čestitati Češki republiki za pozitivno glasovanje, ker so danes volili za prihodnost. Mislim, da je izjemno pomembno, da uspešno razširimo naslednje sporočilo: da je združevanje Evrope in gradnja združene Evrope prihodnost ljudi Evrope.

Nikjer drugje na svetu zunaj Evrope ne obstaja 27 suverenih držav članic, ki si delijo odločanje na čezmejni osnovi v skupno korist svojih ljudi. Nikjer drugje neodvisne države ne predajo svojih skupnih odločitev v odobritev in spreminjanje neposredno izvoljenemu večnacionalnemu parlamentu. Naša Unija je edinstvena. Gre za edinstven demokratični eksperiment. Seveda ni brez napak. Potrebuje reformo, in reforme v Lizbonski pogodbi so reforme, o katerih se lahko v tem času strinjamo. Ni dvoma, da bodo bodoči Parlamenti – ter prihodnji Sveti – opredelili in se dogovorili glede nadaljnjih reform.

Toda Evropa prav tako potrebuje novo smer. Potrditi mora svojo zavezo socialnemu blagostanju svojih ljudi in ponovno uravnotežiti skoraj izključno obsesijo z liberalizacijo trga, ki smo jo imeli v zadnjem desetletju. Treba se je zavedati, da politično, socialno in gospodarsko usmeritev Unije določajo izbire volivcev: na splošnih volitvah, evropskih volitvah in v odborih, ki jih skupaj izbiramo in vzpostavljamo. V Evropski uniji rešujemo spore, prej pa so se reševali s pobijanjem mladih mož v jarkih. Zame je velika čast, da lahko sodelujem v Parlamentu, kjer smo silo moči nadomestili z močjo argumentov.

Ne moremo dovoliti evroskeptikom, da zavrtijo uro nazaj. Da jo lahko odločitev ene države članice, ki predstavlja manj kot 1 % prebivalstva Unije, ustavi na svoji poti, priča, kako ranljiva je naša zasnova. Vendar je tudi znak moči Unije, da lahko preživimo in dovolimo ljudem Evrope, da sami sprejemajo te odločitve. Menim, da moramo poskušati in našim ljudem ponovno vcepiti sanje o Evropi. Izogibati se moramo temu, da bi nas v propad potegnili jezni stari možje, ki stojijo v zadnji vrsti na skrajni desni in ki kričijo na nas in nam pravijo, kako nedemokratični smo, ko pa so ta parlament izvolili evropski ljudje, da bi sprejemal odločitve o evropskih ljudeh.

  Costas Botopoulos (PSE). – (FR) Gospod predsednik, to je resnično svečan dan: lizbonski sveženj – kot ga imenujemo – končno prihaja pred Parlament, češki senat je dal znamenje upanja; mnogi zadnjič govorijo v tem parlamentu in čustva so očitna; to parlamentarno obdobje gre h koncu in veliko nas ne skriva čustev. Prav zgodovinsko vzdušje preveva Parlament na tem poznem nočnem zasedanju.

Kot poslanec Janus – ki je na pol ustaven, na pol proračunski – bi danes želel podrobneje spregovoriti o poročilu gospe Guy-Quint o novem proračunskem sistemu in o vplivu, ki ga bo Lizbonska pogodba imela na ta nov sistem. Kot je bilo rečeno, gre predvsem za bolj demokratičen sistem. Od zdaj naprej bodo vsi izdatki – celoten proračun – dogovorjeni na podlagi postopka soodločanja med Svetom in Parlamentom.

Še pomembneje je, da gre za bolj politični proračun, ker imamo – kot temu pravi gospa Guy-Quint – medinstitucionalno strateško programiranje, z drugimi besedami, vsi organi Evropske unije se strinjajo z izdelavo proračuna. Vendar ta sistem še zmeraj vsebuje negotovosti.

Ali bo Parlament na primer res odigral, kar je v teoriji njegova okrepljena vloga? Ali bo izkoristil to novo moč glede na to, da prav tako obstajajo problemi? Na razpolago imamo manj časa; obstaja samo ena obravnava. Tako je na Parlamentu, da izkoristi – in to je izziv sam po sebi – priložnost za novo vlogo. Bo petletno proračunsko obdobje sovpadalo z ali ga bo poudarilo petletno parlamentarno obdobje? To ni gotovo. Temu vprašanju še moramo nameniti svoje napore.

Prav tako obstajajo priložnosti. Izgubili smo priložnost, da si priskrbimo več lastnih sredstev, izgubili smo priložnost – prosim, dovolite mi še 10 sekund, ker smo na formalnem poznem zasedanju – za izvajanje nove proračunske filozofije.

Na koncu bi rad poudaril, da se soočamo z izzivi: z izzivom prehoda – ni lahko neposredno preiti na nov sistem – in z izzivom prožnosti – če želimo odgovoriti na krize, potrebujemo več prožnosti.

Zaključil bom z željo, da bi se vse to razvijalo naprej z izvajanjem Lizbonske pogodbe.

  Predsednik. – Ker sem tudi sam poslanec Janus pri istem odboru kot vi, gospod Botopoulos, nisem imel izbire, kot da vam namenim teh 40 sekund.

  Justas Vincas Paleckis (PSE). – (LT) Mislim, da se bomo vsi, ki smo se udeležili tega poznega zasedanja, le-tega še dolgo spomnili in bomo lahko o tem govorili svojim otrokom in vnukom. Celo ta večer lahko čutimo, kako evropsko ladjo premetavajo nevihte finančne krize. Jasno je, da je motor ladje, pogodbeni mehanizem, prešibak in ga je treba nemudoma zamenjati.

Lizbonska pogodba je močnejši motor, ki ga potrebujemo za soočanje s krizo. Zato se strinjam, da razpravljamo o poročilih, in strinjam se s kolegi poslanci, ki poudarjajo, da ni zelo demokratično, če lahko čer enega referenduma potone celotno evropsko ladjo, če si en državni voditelj lahko predstavlja, da je edini pohodni kamen in da mnenje 26 držav nima nobenih posledic. Mislim, da bodo irski volivci potegnili svoje zaključke o tem, kaj se dogaja v Evropi in drugod po svetu.

  Avril Doyle (PPE-DE). - Gospod predsednik, zadnja sem na seznamu govornikov tega večera za Evropsko ljudsko stranko/Evropske demokrate in kot irski poslanki se mi zdi, da je za tem nekaj logike.

Naj se na začetku zahvalim vsem poročevalcem za vseh pet poročil. Zadovoljna sem, da imamo priložnost, da o njih razpravljamo, in kot drugi irski kolegi sem preko svoje politične skupine zahtevala, da pridemo do položaja, kot je nocojšnji, ko lahko razpravljamo o petih najpomembnejših poročilih.

Na začetku naj pojasnim, da moj govor v današnji razpravi temelji na naslednjem stavku. Ne bi bilo primerno niti na noben način ne moremo pričakovati ali vzeti za samoumevno odločitve Ircev na prihodnjem drugem referendumu o Lizbonski pogodbi, ki ga je na začetku tega tedna oznanil naš predsednik vlade Brian Cowan.

Zaključki decembrskega Evropskega sveta vsebujejo sveženj ukrepov, ki so rezultat raziskav po referendumu lanskega junija: ukrepi, ki odgovarjajo na skrbi irskih volivcev, ki so volili proti pogodbi, kot jih je predstavil naš predsednik vlade na zasedanju Sveta lanskega decembra, skupaj s časovnim načrtom, ki bo omogočil začetek veljave Pogodbe do konca leta 2009.

Ta sveženj vključuje ohranitev načela enega komisarja na državo članico, potrditev pomena, ki ga Unija pripisuje delavskim pravicam in ostalim socialnim vprašanjem, ter vrsta pravnih jamstev glede nevtralnosti obdavčenja in določb irske ustave glede pravice do življenja, izobraževanja in družine.

Na spomladanskem Evropskem svetu je naš predsednik vlade obvestil partnerje, da se v skladu s časovnim načrtom, ki je bil dogovorjen decembra, izvaja podrobno delo, ki bo uveljavilo te zaveze in ki bi se moralo končati do sredine leta 2009.

Če bo naša vlada popolnoma zadovoljna z izidom, se je predsednik vlade strinjal, da bo skušal izpeljati ratifikacijo Pogodbe do konca mandata sedanje Komisije, ki bo, kot razumem, svoje dolžnosti prenehala opravljati s koncem oktobra. Iskreno upam, da obljuba za referendum zgodaj jeseni pomeni najkasneje na začetku oktobra.

Glede na povečanje pooblastil Evropskega parlamenta, kot jih predvideva Lizbonska pogodba, je razumljivo, da njegovi poslanci upoštevajo institucionalne in postopkovne posledice Pogodbe, kar je tudi razlog za nocojšnjo razpravo o petih poročilih.

Obravnava teh vprašanj nocoj v Evropskem parlamentu se odvija v času, ko moj okvirni urnik za nocoj še pravi, da morajo štiri države članice – Irska, Češka republika, Nemčija in Poljska – še dokončati svoj postopek ratifikacije. Tehnično to drži, vendar gredo moje čestitke ta večer Češki republiki – bolj natančno češkemu senatu – za popolno odobritev njihovega parlamenta, ki bo, upamo, predsedniku omogočila, da ratificira Pogodbo v imenu čeških ljudi. Zaupam, da bo sprejel voljo njihovega parlamenta. Kot razumem, je bila napotena na pregled s strani sodstva. Upam, da gre le za tehnično zamudo.

Da bi Pogodba začela veljati, jo seveda morajo ratificirati vse države, in lahko rečemo, da je 26 evropskih parlamentov – 26 parlamentov držav članic – reklo „da“, do zdaj tega niso naredili še samo Irci.

Popolnoma sprejemam, da bi Parlament želel kar najbolj temeljito preučiti vprašanja, ki jih postavljajo ti dokumenti in ta poročila, brez poseganja v ali vnaprejšnjega določanja tega pomembnega postopka ratifikacije.

Rečem lahko, da nasprotujem oportunističnim govoričenjem nekaj evroskeptičnih fosilov v zadnji vrsti in čemur oni pravijo, da bi morali imeti za resnico. Moje sporočilo zanje je jasno: ne vtikajte se v suvereno odločitev Irske, ker nihče ne bo govoril irskim volivcem, kaj naj naredijo.

Naj se zahvalim vam, ker je to moj zadnji govor v Parlamentu, in celotnemu predsedstvu Parlamenta, Komisiji, češkemu predsedstvu in kolegom za 10 let, ki sem jih preživela kot poslanka Evropskega parlamenta in ki so me izredno obogatila. Veselim se pozitivnega izida volitev Ircev na drugem referendumu v oktobru.

  Mairead McGuinness (PPE-DE). - Gospod predsednik, dandanes je lepo biti prvi na katerem koli seznamu. Naj Avril zaželim vse dobro, glede na to, da se bo umaknila iz Evropskega parlamenta. Če sem z njo iskrena, je fosile res dobro ošvrknila po volitvah o Lizbonski pogodbi na Irskem in si jo bomo zapomnili po fantastičnih govorih. Avril, javno ti želim vse dobro in upam, da boš v svoji upokojitvi sodelovala v kampanji za irski „da“ Lizboni.

Bila je zelo zanimiva razprava. Moje telo in možgani so želeli iti domov spat, vendar bi zamudila preveč dobrega in pomembnega – ker sem Irka – če ne bi bila tukaj. Naj povem tole – in namenjeno je volivcem: ste na voznikovem sedežu. Lahko se odločite. Lahko volite za stališča nekaj zelo jeznih starcev – to velja za moške in ženske, toda večinoma moške – ki predstavljajo ekstreme Parlamenta in ekstreme Evropske unije, na desni in levi, in dobili boste veliko hrupa in veliko priložnosti za barvne fotografije in naslove, toda delo v Parlamentu ne bo opravljeno. Ali pa lahko volite, tako na volitvah v Parlament kot o Lizboni, za pozitivne ljudi, ki trdo delajo, ki ne pridejo na naslovnico, ampak so tukaj zaradi dobrih namenov.

Menim, da irski volivci vedo, da je položaj zdaj drugačen. V zadnji razpravi so bili preslepljeni. Po zadnji zavrnitvi smo imeli boljšo razpravo in pozivam jih, da volijo „da“ za svojo prihodnost, za prihodnost mojih otrok in za prihodnost Evropske unije.

  Siiri Oviir (ALDE). - (ET) Danes zvečer – oziroma nocoj, saj je že noč – razpravljamo o izvajanju Lizbonske pogodbe. Priprave za začetek veljave te pogodbe in dejstvo, da to delamo pravočasno, je znak odgovornosti. Dobra pripravljenost na izvajanje pogodbe, ki je tako pomembna kot ta, nam daje zaupanje, da Evropska unija dobro deluje in to ji bo omogočilo, da bo učinkoviteje izpolnila naloge, za katere državljani Evropske unije pričakujejo, da jih bodo njihovi zastopniki rešili.

Morda koraki, ki jih delamo, niso dovolj veliki. Nekateri državljani menijo, da je Listina o temeljnih pravicah preveč retorična, vendar je Lizbonska pogodba kljub temu resen korak naprej. Je odgovor na spremenjene potrebe Evropske unije. S podprtjem Pogodbe so parlamenti, ki so jih izvolili ljudje 26 držav članic, to storili.

Današnja poročila kažejo, da je Evropska unija ustvarjalno samozavestna, saj se je pragmatično lotila načrtovanja prehodne faze. Ne moremo ustvariti nečesa novega s pesimizmom in taktiko zavlačevanja. Poročevalcem se zahvaljujem za njihov pogum in zmožnost, da so lahko ustvarili potrebne dokumente.

  Zita Pleštinská (PPE-DE). – (SK) Gospe in gospodje, ne moremo reči, da je Lizbonska pogodba največ, kar si vsaka izmed 27 držav članic lahko želi, vendar je največ, o čemer se je EU-27 lahko sporazumela. Do zdaj so vse pogodbe bile pogodbe EU-15 in zato bi želela poudariti politično sporočilo Lizbonske pogodbe, ki postavlja EU-27 na štartno črto, tako da bomo v prihodnost EU končno nehali razdeljevati na stare in nove države članice.

Evropski parlament je pokazal, da je sposoben sprejemati operativne odločitve in zato je prav, da daje Lizbonska pogodba več pooblastil Parlamentu, z drugimi besedami, izvoljenim predstavnikom evropskih državljanov. Če bo Lizbonska pogodba začela veljati v vseh državah članicah EU, bo prinesla spremembe, med katerimi je ukinitev sedanjega sistema menjavanja predsedstev Svetu. Še pomembneje, EU bo imela skupno energetsko politiko, kar se je izkazalo za posebej potrebno v plinski krizi.

Pozdravljam današnjo odločitev češkega senata, ki je potrdil Lizbonsko pogodbo. Gre za zelo pozitiven signal češkega parlamenta EU v času češkega predsedstva.

  Daniel Hannan (NI). - Gospod predsednik, teh zadnjih 16 mesecev sem v Parlamentu govoril 77 krat in vsak govor sem končal s pozivom, da se Lizbonska pogodba postavi pred ljudi: Pactio Olisipio censenda est.

To sem storil kot poklon Katonu starejšemu, ki je znan po tem, da je vsak svoj govor končal s pozivom k uničenju Kartagine. Včasih sem se moral prav potruditi, da sem tak zaključek podal k drugi tematiki, vendar ne ta večer.

Poslušanje nekaterih govorov je bilo prav neverjetno. Ne vseh. V tem parlamentu je bilo nekaj častitljivih in demokratičnih proevropejcev, toda nekateri govori so bili prežeti s takim prezirom, toliko arogance, tolikšnim zaničevanjem javnega mnenja, da bi zdaj, ko se EU in države članice začenjajo zavedati politične vrednosti YouTuba, bilo najbolje, če bi celotno razpravo dali na YouTube kot strankarsko volilno oddajo za različne kampanje za izid „ne“.

Spomnil sem se nenavadnih besed Bertolda Brechta: „Ali ne bi bilo laže razpustiti ljudi in namesto njih izvoliti druge?“ Vsi govorniki ponavljajo, da so parlamenti ratificirali. Oglašajo le vrzel, ki obstaja med političnim razredom in ljudmi v vseh državah članicah.

Iz Katona starejšega so se norčevali in klicali, nekateri senatorji so oponašali njegov glas. Ali veste, kaj se je zgodilo? Na koncu so naredili, kar je rekel.

  Paul Rübig (PPE-DE). – (DE) Gospod predsednik, predhodni govornik je pokazal, kako težak je napredek demokracije v Evropi, če vidimo, da na Irskem polovica prebivalcev ni prišla na volišča zaradi zapletenosti vprašanj in dejstva, da vsi ne želijo biti zagovorniki konstitucionalizma. Od tistih, ki so prišli volit, je polovica volila proti Pogodbi, ker je niso prebrali. Kako bomo reformirali Evropo, če ne moremo prepričati tistih, ki so odgovorni za prevzem svoje odgovornosti?

Komisarka, gospa Wallström in njena ekipa nosijo veliko odgovornost, to je obvestiti ljudi Evrope, tiste, ki jih tema zanima, in jim dati na razpolago vse informacije, tako da se o vprašanjih lahko ustrezno razpravlja. Dialog z evropskimi ljudmi mora postati mnogo intenzivnejši, treba jim je dati informacije in jim povedati, kako pomembna je ta reforma za razvoj Evrope. S tem pristopom bomo dobili rezultate.

  Richard Corbett (PSE). - Gospod predsednik, z zanimanjem sem poslušal ta argument, da ratifikacija v nacionalnem parlamentu nekako ni legitimna, ker, če je to res, naj podam primer svoje države, ki še nikdar in nikoli v svoji celotni zgodovini ni ratificirala mednarodnega sporazuma s pomočjo referenduma.

Če to drži, če je ratifikacija pogodbe v nacionalnem parlamentu nelegitimna, je pogodba NATO, pogodba Združenih narodov, Svetovna trgovinska organizacija, vsaka zaveza, v katero je Britanija stopila z mednarodno pogodbo, prav tako nelegitimna. Tako ne razumem tega argumenta, da je ratifikacija v nacionalnem parlamentu nekako nedemokratična.

  Bernard Wojciechowski (IND/DEM). – (PL) Gospod predsednik, komisarka, na Poljskem bo na evropskih volitvah volilo samo 13 % volivcev. To bo verjetno najmanj v celotni Evropski uniji. Zakaj? Prosim, poglejte po Parlamentu. Predstavnikov dveh vodilnih političnih strank na Poljskem zdaj ni prisotnih na tako pomembni razpravi. Točno tak je odnos teh strank do volitev in do evropskih zadev – popolno pomanjkanje zanimanja.

Razprava o Evropi, resna razprava, na Poljskem ne obstaja. Kako naj bi obstajala, če pa, poudarjam, med to razpravo ni prisoten niti en predstavnik vladajoče stranke ali opozicije. Lahko bi dobili vtis, da se vodilni del poljskega političnega razreda ne zanima za evropske zadeve. To mislijo volivci in to mislijo mnogi mladi ljudje na Poljskem, ljudje, s katerimi sem se pogovarjal in ki se na primer zanimajo za Lizbonsko pogodbo. Takšnega odgovora pa ni od političnega razreda.

  Ewa Tomaszewska (UEN). – (PL) Oprostite! Temu moram nasprotovati! Sem poslanka Stranke prava in pravičnosti, največje opozicijske stranke. Izjava, da ni prisoten nihče iz moje stranke, je neresnična.

  Syed Kamall (PPE-DE). - Gospod predsednik, najlepša hvala, da ste mi dali to priložnost. Mislim, da je razprava bila zanimiva, ne glede na stališče posameznika glede evropskega projekta in Lizbonske pogodbe.

Velikokrat so bili omenjeni starci in stari fosili, vendar naj govorim o tem s stališča, kjer sedim jaz. Vidim starejšo generacijo politikov, ki je obtičala v miselnosti petdesetih let prejšnjega stoletja – obtičala v reševanju problemov in izzivov, s katerimi se sooča svet, kot se je to delalo v petdesetih letih. Če pogledamo po Parlamentu, vidimo veliko starejših ljudi, ki so za Lizbonsko pogodbo, vsi obsojajo Irce in ostale države, ki so rekle „ne“ izvirni Ustavi in ki so rekle „ne“ Lizbonski pogodbi. Vidimo celo stare vojščake, ki govorijo o umiritvi krvi in zagovarjajo mir.

Da, petdeseta leta prejšnjega stoletja so bila povojna rešitev za predhodne dogodke, vendar moramo iti s svetom naprej. Ko govorite o demokratični odgovornosti, ne smete pustiti, da pozabimo eno stvar. Ko smo začeli z Ustavo, so pravila določala, da jo morajo ratificirati vse države ali pa bo propadla. Ko smo začeli z Lizbonsko pogodbo, so bila pravila ista: vse države jo morajo ratificirati ali pa bo propadla. Zato ne vsiljujmo Lizbonske pogodbe, dokler je vsaka država ne ratificira. Če resnično želite pravo demokratično razpravo, dovolite, da se Britanci sami odločijo. Ali si želijo vizijo, ki jo predlaga gospod Corbett, zveznih Združenih držav Evrope, ali ohlapnejšo vizijo prostega trga Evrope, ki jo podpira moja stranka?

  Margot Wallström, podpredsednica Komisije. − Gospod predsednik, želela bi se zahvaliti spoštovanim poslancem za to zanimivo razpravo, ki je bila delno sporazumna glede številnih vprašanj, delno ponovitev dobro poznanih argumentov za in proti Pogodbi, in deloma zelo zanimiva razprava o tem, kaj tvori demokracijo. Tokrat sem prvič slišala za totalitaristične sisteme, ki dovoljujejo referendum za referendumom v številnih državah članicah, in zakaj se nekateri rezultati referendumov pozabijo ali ne štejejo – večinoma tisti, ki so pomenili „da“.

Prav tako je bila razprava o legitimnosti. Še vedno se mi zdi nenavadno – in to sem že povedala prej – da Parlament kot ta pravi, da je odločitev nacionalnega parlamenta nedemokratična ali ne šteje ali ni legitimna. Kar se tiče Komisije, je vedno bila mnenja, da ne glede na odločitev glede sistema – glasovanje z referendumom ali preko odločitve nacionalnega parlamenta – je tak sistem demokratično legitimen. Drugo stališče se mi ne zdi mogoče.

Kateri koli evropski državljan, ki bi poslušal to razpravo, bi si želel, da bi se vrnili k tem poročilom, ki odražajo nekatere resne skrbi glede načina, kako sprejemamo odločitve, glede pravilnika, glede tega, kako okrepiti demokratično delovanje Evropske unije in kako uporabiti proračun na pravi način, da bi sredstva namenili političnim prednostnim nalogam. Vse te stvari obravnavajo ta pomembna poročila.

Prav tako gre za to, kako sprejeti odločitve na učinkovit in, upajmo, hitrejši način. Govor gospoda Lundgrena me je dobesedno osupnil. Ali resnično mislimo, da je namen vsega tega stvari upočasniti in upočasniti proces odločanja, ko pa smo soočeni z gospodarsko krizo sedanjih razsežnosti? Ljudje od nas pričakujejo, da bomo ukrepali, da zavarujemo delovna mesta in rast, da odgovorimo na podnebne spremembe in energetsko krizo, rešimo probleme, ki se pojavljajo zaradi priseljevanja, in probleme varnosti – vse te stvari. To je osnova tudi za ta poročila. Zato smo tukaj in tako pridobivamo demokratično legitimnost – če pokažemo, da lahko ukrepamo in da lahko ukrepamo hitro. Mislim, da nam arogantni in snobovski govori, ki nas učijo tega in onega, prav tako ne pomagajo. V resnici gre za reševanje teh problemov, ki danes niso nacionalni. So evropski in mednarodni in imeti moramo sodobni pravilnik.

Imeti moramo bolj demokratično Unijo, ki državljanom dovoljuje prevzeti pobudo. O tem nikoli ne slišimo ničesar od tistih, ki so proti. Nikoli ne slišimo ničesar o demokratični moči tega, kar je v Lizbonski pogodbi; tega prav gotovo nismo deležni. Ta poročila nam dajejo dobro osnovo in platformo za reformo načina našega dela. Pri Komisiji smo seveda voljni spremljati in delati na podrobnostih, da bi zagotovili hitro izvajanje.

In še nazadnje o Irski, po odobritvi v češkem senatu bodo zdaj vse oči seveda spet uperjene v Irsko in na možnost ratifikacije do konca leta. Vprašanje pravnih jamstev je tukaj seveda bistveno in tako vsebina kot primeren čas sta zelo pomembna. Pri Komisiji smo prepričani, da bo Svet EU lahko odgovoril na to vprašanje, in vem, da trenutno potekajo podrobne priprave, in mi pri Komisiji bomo, če bomo imeli možnost, k temu prav tako prispevali.

Najlepša hvala, zahvaljujem se vam tudi, da je to deloma družbeni dogodek, kjer se ljudje zahvaljujejo drug drugemu za dobro sodelovanje in vsem, ki odhajajo, želijo sreče. Mislim, da se bomo v volilni kampanji še vsi srečali na takšen ali drugačen način.

(Aplavz)

  Predsednik. – Komisarka, ker gre za zadnje nočno zasedanje, mi v imenu Parlamenta verjemite, ko vam rečem, da smo se zelo zavedali odličnosti naših poročil v celotnem parlamentarnem obdobju.

Še enkrat se vam zahvaljujem.

  Jo Leinen, poročevalec. − (DE) Gospod predsednik, podpredsednica, zahvaljujem se gospe Doyle za njen govor z irskega stališča, ki ga popolnoma podpiram. Irci se morajo samostojno in brez zunanjih pritiskov odločiti, najverjetneje oktobra, ali bodo jamstva, izpogajana na junijskem vrhu, pomirila njihovo dvome, glavne skrbi v povezavi s pogodbo, in ali v teh okoliščinah lahko sledijo ostalim 26 državam in naredijo korak k reformi Evropske unije skupaj z drugimi.

Upam, da bo neodvisnost irskega mnenja prav tako spoštovala njena soseda, Velika Britanija. Na prvem referendumu je mnogo volivcev, ki so volili proti, pripotovalo z Velike Britanije na Irsko in evrofobični britanski tabloidi so pomagali zmesti Irce. Nekaj moramo priznati, in sicer, da je treba spoštovati neodvisnost Ircev, da si izoblikujejo mnenje na drugem referendumu.

Šlo je za veliko razpravo, pomembno razpravo. Danes so parlamenti v 26 državah rekli „da“. Več kot 7 800 predstavnikov ljudi je ugotovilo, da je Pogodba dobra in da predstavlja napredek. Tristo petdeset predstavnikov ljudi iz 26 držav je reklo „ne“. Vsi ne morejo biti neumneži in zmedenci. Reči hočem, da ta pogodba ne more biti tako slaba, kot jo nenehno opisujejo. Označujejo jo s stereotipi, včasih tudi v Parlamentu. Kdor pravi, da bo to vojaška unija, narobe razume prvotni cilj Evropske unije, ki je služiti miru, na celini in drugod po svetu. Še več, kdor pravi, da se vzpostavlja neoliberalna gospodarska ustava, te pogodbe ni prebral. To je najbolj socialna evropska pogodba, kar jih je kdaj koli bilo.

Podpredsednica, gospe in gospodje, hvala. Upam, da bo novi Parlament naredil, kar določajo poročila, to je uporabljal in izvajal Pogodbo. Najlepša hvala.

  Jean-Luc Dehaene, poročevalec. − (NL) Gospod predsednik, gospe in gospodje, mislim, da imamo nocoj zares dobro razpravo. Kaže, da je Evropski parlament pripravljen na izvajanje Lizbonske pogodbe in da na noben način ne poskušamo prejudicirati odločitve ljudi na Irskem. Vendar prav tako menim, da se je pojavila še ena pomembna stvar, in sicer, da je na predvečer glasovanja Parlament zavzel jasno stališče, zato je v močnem položaju za nadaljnja pogajanja o tej pogodbi.

Rad bi se zahvalil vsem kolegom in kolegicam za podporo. Prav tako bi poudaril dopolnjujočo naravo petih poročil in pripomnil, da resnično ustvarjajo enotno celoto, ki določa stališče Parlamenta. Naj zaključim s temo, ki sem jo omenil na začetku: skrbijo me razmere po glasovanju in po prehodu od Pogodbe iz Nice k Lizbonski pogodbi.

Še vedno trdim, da bi pred glasovanjem morali priti do dogovora med Parlamentom in Svetom. V nasprotnem primeru se bojim, da se bomo znašli v nerodnem položaju, in to ne bi bilo v nikogaršnjo korist. Takšen sporazum mora biti dovolj jasen, da bosta Parlament in Svet točno vedela, kje je njuno mesto v težavnem prehodnem obdobju pred nami.

  Catherine Guy-Quint, poročevalka. – (FR) Gospod predsednik, razprava je res bila zelo zanimiva in razvneta. Vendar mi dovolite, da s humorjem pogledam na pravkar izrečene besede gospoda Kamalla, ker da nas imenuje starci – in zato fosili – ker se umikamo in puščamo pot mladim, je preprosto čudovito.

Kar pa bi želela reči vsem tistim, ki so napadali ta osnutek pogodbe, je naslednje: ne zamenjujte demokracije z demagogijo! Že osem let v tem Parlamentu, po vsej Evropi, nismo podoživljali psihodrame, temveč politično tragedijo, kjer se Evropa opoteka, in jasno vidimo, da se izogibamo trenutnim problemom.

Ta razprava krepi moje prepričanje, da mora ta pogodba biti uveljavljena, kljub vsem težavam, ki so bile omenjene, ker bo preko svoje vsebine prinesla preglednost. Prinesla bo demokracijo in potrebujemo ta demokratični šok, da bi ponovno osredotočili evropski projekt na politiko, to je politiko 21. stoletja, ki ustreza današnjemu svetu.

Proračun je v tem pogledu samo orodje, vendar nam bo pomagal zagotoviti, da se institucije lahko ponovno uravnotežijo in da bomo preko te preglednosti lahko poznali odnos Parlamenta, Komisije in predvsem Sveta. Ta politična volja je nujno potrebna. Ta preglednost je nujno potrebna v boju proti raku nacionalne sebičnosti, ki že toliko let odžira evropski politični projekt.

Ta preglednost bo, upam, spet vcepila vero v evropske državljane in nam omogočila boljši razvoj informacij, kajti to je zelo težko. Gospa Wallström, vi na tem delate že leta, začenjate napredovati in morate vztrajati.

Vse to zahteva prepričanje, čas in predvsem politični pogum, ki ga mi nimamo. Spet moramo pridobiti ta politični pogum in ta utopizem, utopizem ustanovitvenih očetov Evropske unije, tistih, ki so verjeli, da se mir lahko rodi iz vojne. Na svoj način se danes, v 21. stoletju, moramo lotiti tega izziva, in eno od orodij, ki nam bo pri tem pomagalo, je Lizbonska pogodba. Ponovno se polastimo utopije, utopije za mir!

  Predsednik. – Skupna razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo jutri ob 12.00.

Pisne izjave (člen 142)

  Sebastian Valentin Bodu (PPE-DE), v pisni obliki. – (RO) Samo majhen korak še manjka in sprejeli bomo Lizbonsko pogodbo, ki bo, ko bo začela veljati, mnogo bolj združila Evropsko unijo in njenih 500 milijonov državljanov. Romunija, država, ki jo zastopam v Evropskem parlamentu, je bila med prvimi državami, ki so ratificirale to pogodbo, ker njeni politiki verjamejo v evropsko povezovanje.

Volitve v Evropski parlament ne bodo organizirane v skladu z Lizbonsko pogodbo, vendar tudi to dejstvo poudarja, kako demokratična in reprezentativna je institucija Evropskih skupnosti in kako pomembna je vsaka država članica.

Evropske institucije, vključno s Parlamentom, so trenutno preveč abstraktne za državljane Skupnosti. Pomen Parlamenta v postopku odločanja v EU se je z vsako pogodbo povečal. Lizbonska pogodba ni nobena izjema, saj je ustvarila parlament, ki je precej bolj udeležen v zakonodajnem postopku.

Pogodba bo EU približala njenim državljanom. Vsi vemo, kako težko je zbuditi pozornost državljanov iz držav, od koder prihajamo, glede problemov Skupnosti. Dejstvo, da bodo poslanci, ki jih neposredno izvoli vsaka država članica, dobili večja pooblastila, je idealna rešitev, da se edinstvena svetovna institucija približa svojim ljudem.

  Cristian Silviu Buşoi (ALDE), v pisni obliki. – (RO) Najprej bi želel pozdraviti glasovanje za Lizbonsko pogodbo v češkem senatu, ki je povedlo celotni postopek ratifikacije korak naprej. Menim, da je čim prejšnje izvajanje te pogodbe zaželeno, saj bo zagotovilo učinkovitejše, preglednejše in predvsem bolj demokratično delovanje Evropske unije.

Podpiram zaključke poročevalca glede reorganizacije Evropskega parlamenta in upam, da bodo ugotovitve delovne skupine za parlamentarne reforme odsevale razširjeno vlogo Parlamenta, kot je predvideno v Pogodbi.

Rad bi podal nekaj pripomb na postopek imenovanja Evropske komisije. V osnovi podpiram časovni načrt, ki je predlagan za imenovanje Komisije, vendar menim, da bi nekatere faze lahko bile krajše, tako da evropske institucije ne bodo paralizirane več mesecev vedno, ko imamo evropske volitve. Zaradi nepravočasne ratifikacije Lizbonske pogodbe je zaželeno, da se po volitvah leta 2009 imenovanja izvedejo v skladu s postopkom, ki je mnogo bliže tistemu, ki ga predvideva Lizbonska pogodba. Vendar je problem zapleten, kajti dokler ne bomo izvedeli izida irskih volitev, se moramo zavedati, da je treba upoštevati Pogodbo iz Nice, ki je zdaj v veljavi.

  Dushana Zdravkova (PPE-DE), v pisni obliki. – (BG) Gospe in gospodje, po besedah kolega poslanca Elmarja Broka daje poročilo o odnosih z nacionalnimi parlamenti odličen pregled nalog, ki čakajo Evropski parlament po končni ratifikaciji Lizbonske pogodbe s strani vseh držav članic. Okrepitev vloge nacionalnih parlamentov v zakonodajnem postopku Evropske unije ne bo le pospešila prenosa evropske zakonodaje v nacionalno zakonodajo, pač pa bo državljanom EU dala še eno sredstvo za udeležbo v vladi.

Pozitivni rezultati, ki so bili do zdaj doseženi in ki temeljijo na sodelovanju v COSAC, se morajo uporabiti kot osnova za večanje udeležbe poslancev iz vseh držav članic. Mislim, da je posebej pomembno, da v ta napor vključimo tudi predstavnike parlamentov držav kandidatk za pristop Evropski uniji. To nam bo omogočilo, da bo njihov pristop k EU enostavnejši in bolj gladek proces. Vprašanja ne obravnava niti poročilo niti Lizbonska pogodba, vendar menim, da bo Parlament našel mehanizme za dosego tega.

Nazadnje bi želela poudariti, da bodo nacionalni parlamenti morali okrepiti svojo upravno zmogljivost in zagotoviti zadostna sredstva, tako da bodo lahko v celoti izvrševali svoja nova pooblastila.

Hvala za pozornost.