Predsednik. − Prejel sem šest predlogov(1) resolucije o ubojih odvetnikov za človekove pravice v Rusiji (člen 122).
Heidi Hautala, avtorica. − (FI) Gospod predsednik, resnično bi se morali tukaj pokloniti borcem za človekove pravice, ki so bili nedavno umorjeni na severnem Kavkazu, in prižgati svečo v spomin nanje. Spominjati se moramo, da Natalija Estemirova, Zarema Sadulajeva, Alek Džabrajlov in številni drugi, ki so trpeli in umrli zaradi tega, ker so zagovarjali človekove pravice, zaslužijo podporo vseh nas. Žal jih nismo bili sposobni dovolj podpreti, ko so bili živi.
Zaskrbljujoče je, da Rusija ni bila sposobna opraviti kazenskih preiskav dovolj dosledno, da bi razjasnila te umore in privedla krivce pred sodišče. Vem, da se je Evropska unija uradno pogovarjala z Rusijo o tem. Vendar je očitno, da naša prizadevanja ne zadostujejo, in morali bomo resno razmisliti, kako lahko dosežemo delovanje pravne države v Rusiji in kako lahko to vprašanje uvrstimo precej višje na pogajanjih o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju s to državo.
Prav tako moramo razmisliti o tem, kako bi lahko zagovornike človekovih pravic v Rusiji podprli bolje, kot jih podpiramo zdaj. Razpravljati moramo o tem, ali bi ogroženim lahko ponudili zaščito in ali institucije EU lahko zanje nemudoma priskrbijo vizume, tako da lahko pobegnejo iz Rusije, kjer so ogroženi oni in njihova življenja. Po mnenju Skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze je pomembno, da ima Evropski parlament center, ki širi informacije o položaju borcev za človekove pravice, katerih življenja so ogrožena, in ki si v sodelovanju z drugimi institucijami prizadeva pomagati tem borcem. Veliko lahko naredimo. Ana Politkovska je nekoč dejala, da zahod lahko zelo veliko naredi, a da naredi zelo malo.
(Aplavz)
Véronique De Keyser, avtorica. − (FR) Gospod predsednik, kratko odmerjeni čas bom porabila za to, da pojasnim stališče moje skupine, ki ni podpisala skupne deklaracije in je predložila ločeno resolucijo.
Najprej bi vam rada povedala, da se popolnoma strinjamo s skupno resolucijo, kar zadeva Natalijo Estemirovo, Zaremo Sadulajevo in Aleka Džabrajlova.
Pretresli so nas ti novi umori, ki so dejansko samo delček umorov borcev za človekove pravice v Čečeniji.
V naši resoluciji smo pozvali k povsem isti stvari kakor skupna resolucija: obsojamo napad, zahtevamo preiskavo in izražamo svojo zaskrbljenost zaradi poslabšanja človekovih pravic za aktiviste v Rusiji.
Naše stališče se razlikuje v zvezi s tem, da so v skupni resoluciji dodatno omenjeni vsi zagovorniki človekovih pravic in splošne razmere v severnokavkaški regiji. Menimo, da se te točke lahko omenijo drugje – in to nameravam narediti –, predvsem v resoluciji pred vrhom med Evropsko unijo in Rusijo. Želimo si, da bi bil ta dnevni red o borcih za človekove pravice in zaščiti teh borcev del te resolucije, pa tudi vseh pogajanj, ki jih bomo v prihodnje imeli z Rusijo.
Dodala bi torej, da je težava pri tem povezana samo s časom in krajem. To je politično vprašanje, ki bi ga bilo treba obravnavati politično in ne samo tukaj, kadar obravnavamo nujne primere. Zato smo se odločili za razločitev, a se glede bistva težave seveda popolnoma strinjamo z drugimi skupinami.
Renate Weber, avtorica. − Gospod predsednik, dovolite mi, da dvorani prestavim nekaj dejstev. Že januarja letos je bil Stanislav Markelov, odvetnik za človekove pravice, ki je zastopal umorjeno novinarko Ano Politkovsko, ustreljen sredi popoldneva v središču Moskve. Pri tem je pod streli umrla tudi Anastazija Baburova, novinarka, ki ga je skušala zaščititi.
Julija so v Ingušetiji našli umorjeno Natalijo Estemirovo, znano rusko borko za človekove pravice in novinarko, potem ko so jo v sosednji Čečeniji ugrabili oboroženi moški. Manj kot mesec dni pozneje sta bila ugrabljena in umorjena nevladna borka Zarema Sadulajeva in njen mož.
Avgusta je bil malo zatem, ko je stopil iz svojega stanovanja v Dagestanu, ustreljen novinar Malik Ahmedilov. Šest izjemnih novinarjev in borcev za človekove pravice je umrlo v manj kot osmih mesecih.
Te ugrabitve in umori so le vrh tega, kar izhaja iz poslabšanja stanja človekovih pravic v Rusiji, kjer se neodvisni glasovi, vključno z odvetniki, novinarji in drugimi borci, soočajo s čedalje večjim nasiljem, grožnjami in neutemeljenim pregonom.
Kršitev človekovih pravic v Rusiji in zlasti na severnem Kavkazu ni več mogoče ignorirati. Ne moremo biti tako naivni in verjeti, da velesila Rusija z eno najmočnejših obveščevalnih služb na svetu ni sposobna odkriti storilcev in jih privesti pred sodišče.
Ne glede na naše politične barve moramo vsi razumeti, da bo nekaznovanje napadov na zagovornike človekovih pravic prispevalo k naraščanju nasilja in naraščajoči kulturi brezpravnosti. Ruske oblasti morajo zagotoviti fizično varnost ter svobodo gibanja in izražanja zagovornikov človekovih pravic v skladu z deklaracijo Združenih narodov o zagovornikih človekovih pravic.
Bernd Posselt, avtor. – (DE) Gospod predsednik, našega nekdanjega najstarejšega poslanca Otta von Habsburga so nekoč vprašali, ali obžaluje, da je poslanec Evropskega parlamenta in ne cesar. Odvrnil je, da ne, ker če bi bil cesar, bi moral bedaka klicati „Vaša ekscelenca“, kot poslanec Evropskega parlamenta pa lahko bedaka kliče bedak. Na to zgodbo se spomnim, kadar gre za vprašanja človekovih pravic.
Nismo diplomatski organ; mi smo politično-parlamentarni organ. Lahko govorimo resnico. Obstaja pregovor, ki pravi, da „riba pri glavi smrdi“. Ni ravno tako – in rad bi se zahvalil gospe Weber za tako jasen govor –, da bi bili ti incidenti in umori na Kavkazu kakor koli naključni ali da bi bili delo nekakšnih temnih sil, temveč je od prihoda gospoda Putina na oblast, kar je povezano z vprašanjem Čečenije in skrivnostno eksplozijo stavb v Moskvi, tam že leta krvava sled, ki vedno pripelje nazaj v Čečenijo in prizadene nedolžne ljudi: civiliste in predvsem borce za človekove pravice, ki kot omenjeni – in veliko teh ljudi smo osebno poznali – ne delajo samo za človekove pravice Čečenov, temveč tudi za demokratično Rusijo, za razumevanje med prebivalci Čečenije in Rusije ter za mir na Kavkazu. Umori teh ljudi se vrstijo eden za drugim.
Gospa De Keyser, zato je bila potrebna nujna razprava. Smešimo se, če je ženska, ki je v tem parlamentu dobila pohvale in nas je obiskala v Strasbourgu zaradi svoje predanosti človekovim pravicam, umorjena pred našimi očmi, mi pa potem razpravo o tem preložimo na poznejši datum.
Rusija pozorno spremlja, ali smo se sposobni takoj odzvati – in moramo se takoj odzvati in zelo jasno povedati: končajte z umori in kršenjem človekovih pravic ter Čečeniji in Rusiji zagotovite svobodo, predvsem pa končajte s sistematičnim kršenjem človekovih pravic in umori v skrivnostnih okoliščinah.
Tomasz Piotr Poręba (ECR) , avtor. – (PL) Vprašanje kršenja človekovih pravic v Rusiji je ponovno na dnevnem redu Evropskega parlamenta.
Poleg sistematičnega preganjanja verskih in etničnih manjšin se vrstijo umori borcev za človekove pravice. Novinarji in delavci NVO v Rusiji med opravljanjem svojega dela vsak dan tvegajo življenje. Grožnje, ugrabitve, mučenje, samovoljna pridržanja in umori postajajo vsakdanji. Dejstvo, da ruske oblasti teh zločinov ne preiskujejo dejavno, da ni nobenih oprijemljivih rezultatov in da so storilci še vedno na prostosti, ne dokazuje samo popolne neučinkovitosti ukrepov oblasti, temveč tudi tiho pritrjevanje in ravnodušnost oblasti.
Spoštovanje človekovih pravic bi moralo biti ključno vprašanje v odnosih med Evropsko unijo in Rusijo. Dolžni smo zahtevati, da Rusija zagotovi, da se preiskave opravijo pravilno in učinkovito, da se storilci kaznujejo in da se ti grozljivi umori končajo.
Cornelia Ernst, avtorica. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, dovolite mi, da kot nova poslanka Evropskega parlamenta na začetku povem, da so vprašanja človekovih pravic izjemno pomembna tudi za mojo stranko, nemško levico, in da obsojamo vsakršno kršenje človekovih pravic – ne glede na to, kje ali kdo jih krši. To nima nič opraviti s poseganjem v nacionalne zadeve.
Že leta sem resnično zaskrbljena in ogorčena spričo dejstva, da se vedno znova dogajajo umori borcev za človekove pravice, ki so povezani z razmerami v Čečeniji. Natalija Estemirova, Stanislav Markelov, Zarema Sadulajeva, to so primeri umorov, ki so resnično pretresljivi. Zato je pomembno, da se v tem parlamentu ukvarjamo s tem vprašanjem.
Skrbi me, da se primeri, kot je umor Ane Politkovske, ne preiščejo. Če se bo ta postopek zdaj ponovno odprl, iskreno upam, da bodo storilci odkriti in priprti, sicer obstaja nevarnost, da bo še več prelivanja krvi in da bo to obveljalo kot dovoljenje za tovrstna dejanja. Pričakujemo samo, da se opravi takojšnja in popolna preiskava teh umorov in da se pri tem ravna neprizanesljivo, da Rusija ne bo več čakala, temveč bo sama prevzela boj za varstvo človekovih pravic. Ne sme biti tako, da varovanje človekovih pravic nekako obsodi ljudi na smrt. Menim tudi, da mora naslednji vrh med EU in Rusijo nujno obravnavati ta vprašanja, in sicer ne kot obrobna vprašanja, temveč prednostno, kakor si zaslužijo.
Osebno pričakujem tudi, da bodo razprave o vprašanjih človekovih pravic v tem parlamentu iskrene. Raje bi videla, če o takih vprašanjih ne bi razpravljali v četrtek popoldne, in menim, da bi se s to temo morali ukvarjati tudi, kadar gre za gospodarstvo in trgovino. Takšna vprašanja so pogosto potisnjena v ozadje. To želimo spremeniti in to sem tukaj hotela tudi povedati.
Filip Kaczmarek, v imenu skupine PPE. – (PL) Gospod predsednik, v državi z visoko stopnjo kriminalitete je mogoče postaviti tezo, da so borci za človekove pravice umrli po naključju. Po naključju, ker je v teh državah na splošno veliko ljudi žrtev kriminala. Danes, 17. septembra, vas moram opomniti na žalostno obletnico, namreč 70. obletnico sovjetskega vdora na Poljsko. Po tem vdoru so sovjetski vojaki postrelili najmanj 21 768 poljskih državljanov. Zakaj sem to omenil? Ker Rusi zdaj trdijo, da je bil to običajen zločin, enako kot trdijo, da so umori borcev za človekove pravice „običajni zločini“.
Umorov borcev za človekove pravice v Rusiji je toliko, da je skrajno brezobzirno ta pojav razlagati kot posledico „običajnega kriminala“. Teza, da so ti umori „naključni“, ne vzdrži. Sistematičnost teh umorov pomeni, da mora biti v političnem in družbenem vzdušju v Rusiji nekaj, kar je povzročilo tako pogoste umore. Za to, da se te težave ne jemlje resno, so krivi moralna kriza v tej državi, težnja po zmanjševanju pomena smrti, razčlovečenje, relativizem in izginjanje vrednot. Menim, da je naša resolucija uravnotežena in da bo pomagala Rusom razrešiti to zadevo.
Justas Vincas Paleckis, v imenu skupine S&D. – (LT) Skupina socialdemokratov ne more ostati ravnodušna do nedavnih umorov borcev za človekove pravice v Rusiji. Umori Ane Politkovske, Natalije Estemirove, Zareme Sadulajeve in Andreja Kulagina ne smejo ostati brez smisla. Odločno obsojamo storilce teh barbarskih dejanj in dejstvo, da je v nekaterih regijah Rusije na žalost razširjeno nekaznovanje in da se politični umori ne preiščejo.
Ruski predsednik Dmitrij Medvedjev je obljubil, da bodo krivce za umore odkrili in kaznovali. Njegov odziv je bil odločnejši od odziva prejšnjega predsednika, vendar so to zaenkrat le besede. Čas bo pokazal, ali so ruske oblasti sposobne izpolniti svoje zaveze, ki so tako pomembne za državljane te države in mednarodno skupnost. Po našem mnenju ocena ruskih ukrepov na severnem Kavkazu v predlagani resoluciji presega področje uporabe resolucije, zato so se socialdemokrati odločili, da sprejmejo svoj ločen dokument. Socialdemokrati so prepričani, da bi se stanje človekovih pravic v Rusiji resnično izboljšalo, če bi se okrepila posvetovanja o človekovih pravicah med EU in Rusijo. K tem posvetovanjem bi morali dejavno prispevati Evropski parlament, Državna duma ter organizacije za državljanske, socialne in človekove pravice v EU in Rusiji. Poudarjamo, da je treba o varstvu človekovih pravic podrobno razpravljati na naslednjem srečanju voditeljev EU in Rusije. To vprašanje postaja sestavni del novega sporazuma med EU in Rusijo.
Laima Liucija Andrikienė (PPE). - (LT) Ta razprava in resolucija Evropskega parlamenta o ubojih borcev za človekove pravice v Rusiji sta zelo pomembni, zlasti zdaj, ko prejemamo eno novico za drugo o umorih zagovornikov človekovih pravic Natalije Estemirove, Aleka Džabrajlova, Zareme Sadulajeve in drugih v Rusiji. Evropska unija ne more ostati ravnodušna do okrutnih umorov borcev za človekove pravice. V naših odnosih z Rusijo moramo poudariti in tudi poudarjamo, da preiskave teh umorov trajajo predolgo in se praviloma končajo, ne da bi se ugotovilo, kdo je kriv. Takšna nesprejemljiva praksa v Rusiji postaja običajna, zlasti v primeru zločinov v Čečeniji, kjer se je razraslo nekaznovanje. Ena naših temeljnih vrednot je spoštovanje človekovih pravic, človekovega dostojanstva in človekovega življenja in nad temi vrednotami ne more biti noben pragmatičen interes. Menim, da bi moral ruski predsednik Dmitrij Medvedjev zavoljo časti zagotoviti, da se naredi vse, da se povsem preiščejo primeri ugrabitev in umorov zagovornikov človekovih pravic in da se krivci privedejo pred sodišče.
Tunne Kelam (PPE). - Gospod predsednik, stanje človekovih pravic v Rusiji se je poslabšalo. Zdaj ruske oblasti pozivamo, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči, da zaščitijo zagovornike človekovih pravic. Vemo, da je ključna stvar, ki je primanjkuje, volja, da se naredi „vse“. To je mogoče narediti, saj ima Kremelj odločilen vpliv na ruske strukture oblasti in sodstvo. Zato dejstvo, da ruskemu sodstvu ni uspelo zaščititi zagovornikov človekovih pravic, napeljuje k domnevi, da je režim sostorilec pri teh zločinih.
Naše današnje sporočilo bi moralo biti naslovljeno na vlade EU in Komisijo. Dokler Kremelj domneva, da zaskrbljenost nad usodo zagovornikov človekovih pravic ostaja na ravni izjav in nima posledic za gospodarske odnose, lahko gospod Putin in gospod Medvedjev sklepata, da se EU iz očitnega umora Ane Politkovske ni naučila nič.
Bogusław Sonik (PPE). – (PL) O kršenju človekovih pravic v Rusiji razpravljamo na dan, ki ima zelo velik simboličen pomen. Pred natanko 70 leti, 17. septembra 1939, je Rdeča armada – v tajnem dogovoru s Hitlerjem – zasedla tretjino Poljske, ki se je takrat borila proti nemškemu vdoru. Stalinova vojska je pomorila več tisoč Poljakov, več sto tisoč pa jih je bilo odpeljanih v sovjetska delovna taborišča. V Katinu je bilo na Stalinov ukaz pobitih več tisoč poljskih častnikov. Za nas bo 17. september za vedno ostal dan sramote za Stalinovo Rusijo.
Današnja Rusija ni dovolj pogumna, da bi se soočila s to grozljivo resnico. Njena sedanja vlada neprepričljivo opravičuje njihovo nekdanje zavezništvo s Hitlerjem. Vse do danes Moskva še ni odprla arhivov o katinskem pokolu.
V zgodovinah mnogih držav so grozljivi dogodki. Merilo za zrelost naroda je njegova sposobnost, da se sooči s svojo preteklostjo in obsodi, kar je treba obsoditi v njegovi zgodovini. Današnja Nemčija je zgled takšnega odnosa. Šele potem preteklost ne bo več breme za današnjo Rusijo in bo Rusiji dopustila, da se vključi v skupnost svobodnih in demokratičnih držav z dvignjeno glavo. Šele potem bo Rusija sposobna enkrat za vselej odvreči breme svoje stalinistične preteklosti in se prenehati bojevati proti lastnim državljanom, ki zdaj tvegajo življenje, da bi obranili temeljne svoboščine in človekove pravice.
Izkazujemo čast žrtvam teh umorov. Spominjali se vas bomo.
Rui Tavares (GUE/NGL). – (PT) Dober dan, gospe in gospodje. Umor Natalije Estemirove nas je vse v tem parlamentu zelo razžalostil, saj smo za njeno ugrabitev izvedeli prav na dan, ko smo se prvič zbrali tukaj, za njen umor pa samo nekaj ur zatem. To je nekaj, kar gotovo gane vsakogar ne glede na to, kje je. Kakor je povedala že moja kolegica gospa Ernst, sem trdno prepričan, da mora levica zagovarjati človekove pravice in zagovornike človekovih pravic povsod, ne glede na to, v kateri državi so.
Ti napadi, ti siloviti napadi na borce za človekove pravice v Rusiji imajo zelo zaskrbljujoče posledice. Delujejo zastraševalno in bodo gotovo izjemno travmatični za vse, ki želijo obraniti človekove pravice v Rusiji. Zato so prva linija napada, zaradi katerega se bo pozneje poslabšalo celotno stanje človekovih pravic, da ne omenjamo človekovih pravic samih borcev.
Zato so posledice teh umorov nepredvidljive in zaskrbljujoče. Brez hitre in učinkovite kazenske preiskave in brez zagotovila, da se bo spoštovala varnost borcev za človekove pravice, razmere dejansko lahko postanejo izjemno zaskrbljujoče. Zato bom z velikim veseljem glasoval za to resolucijo in spremljal njene pozive ruskim oblastem, naj zaščitijo borce za človekove pravice.
Prihajam iz Portugalske, z drugega konca Evrope, in naslednji teden grem v Rusijo. Pravzaprav grem jutri na rusko veleposlaništvo po vizum. Menim, da so odnosi med Evropo in Rusijo nadvse pomembni in da Evropa veliko dolguje Rusiji. Evropa dolguje Rusiji predvsem iskrenost in jasnost pri varstvu človekovih pravic in svoboščin naših ruskih sodržavljanov Evrope.
Eija-Riitta Korhola (PPE). - (FI) Gospod predsednik, vaš jezik je tako lep, da sem se odločila, da se vam bom poskušala zahvaliti v madžarščini: köszönöm. Gospod Tavares, rada bi odgovorila na vaše pripombe. Za delo v imenu človekovih pravic ne skrbi samo levica; s tem delom se ukvarjamo tudi desnosredinske skupine in upajmo, da nas bo to spodbudilo k sodelovanju. Gospa Ernst je omenila nekaj, kar povsem drži. O tem razpravljamo tukaj, medtem ko je na plenarnem zasedanju večina poslancev že na poti domov, in sodelovati moramo, da bo to postalo prednostna politična naloga.
Pred časom sem bila članica Odbora za zunanje zadeve in ko se je ustanovil Pododbor za človekove pravice, sem bila članica tudi tam. Kadar sem predlagala spremembe, sem jih včasih predložila Odboru za zunanje zadeve in moji kolegi so me spraševali, zakaj spremembe o človekovih pravicah še vedno predlagam tam, če pa imamo za to Pododbor za človekove pravice. Takrat sem si mislila, da je nekaj narobe, če naš Pododbor za človekove pravice postaja geto ali če človekove pravice postajajo izključna pristojnost takšnega organa. Sodelujmo, da preprečimo, da bi se to zgodilo človekovim pravicam.
Kristian Vigenin (S&D). - (BG) Gospod predsednik, komisarka, izjava gospoda Posselta me je vznejevoljila. Rad bi poudaril, da v takšni razpravi ni mogoče podvomiti o dosežkih gospe De Keyser pri zagovarjanju človekovih pravic. Gospa De Keyser je dokazala, da je pomembna oseba, ki se ukvarja s tem problemom v tem parlamentu.
Nikakor ne bom dopustil in menim, da ni prav, da dvomimo v zavezanost skupine S&D varstvu človekovih pravic, ker smo to naredili tudi, ko je vaša skupina, gospod Posselt, poskušala zmanjšati pomen zločinov v Gvantanamu in ravnanja vojakov Združenih držav z zaporniki v Iraku.
Kar zadeva človekove pravice v Rusiji, dejansko obstaja resna težava, ki jo priznavamo, in resolucija, ki jo predlagamo, je dovolj nepopustljiva in ostra. Vendar menimo, da se mora ta parlament osredotočiti na probleme, ne pa da vsakič samo sestavi dolg seznam težav v naših odnosih z Rusijo, če te tam nimajo nikakršnega vpliva.
Mi bomo v zvezi s tem naslednji teden na pogovore v Moskvo, na katerih se bo obravnaval ta problem, poslali delegacijo iz skupine S&D. Ne izkoriščajte izrednih primerov na področju človekovih pravic, kot je ta, za izdelovanje dolgih seznamov problemov. To ni namen današnje razprave.
Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Rad bi izrazil žalost in globoko zaskrbljenost zaradi dogodkov, ki so se junija letos zgodili v Ruski federaciji. Pretresen sem zaradi okrutnih umorov ruskih aktivistov, kot so Natalija Estemirova, Andrej Kulagin in drugi, ki so podpirali človekove pravice in zagovarjali resnico in pravičnost. Na vso moč si je treba prizadevati za pridržanje in kaznovanje morilcev. Pozdravljam in podpiram ukrepe, ki jih je treba sprejeti za razjasnitev teh umorov.
Do kršitve mednarodnih sporazumov je prišlo tudi avgusta 2008, ko so ruske oborožene sile med spopadom med Rusijo in Gruzijo napadle naseljena območja in na območju, ki je de facto prišlo pod ruski nadzor, niso zaščitile civilnih prebivalcev pred kršenjem njihovih pravic s strani oboroženih borcev iz Južne Osetije. Ruska vlada mora jasno izjaviti, da kršitev človekovih pravic ne bo dopuščala.
Charles Tannock (ECR). - Gospod predsednik, v Rusiji se razvija kultura nekaznovanja kaznivih dejanj v povezavi z zlorabo borcev za človekove pravice. Novinarje, ki si drznejo oporekati uradni razlagi, se nadleguje; etnične manjšine nesorazmerno trpijo zaradi nasilnih kaznivih dejanj, za katera se zdi, da ostajajo nerazjasnjena; zagovorniki večjih svoboščin se v najboljšem primeru odrinejo na rob, v najslabšem pa nasilno utišajo.
Težko je natančno ugotoviti, od kod prihaja grožnja zagovornikom človekovih pravic v Rusiji, vendar smo vedno znova priča objestnim zlorabam, ki ostajajo nekaznovane, in ravnodušnemu pristopu sodnih organov.
Rusija se je navadila na dvoumno izražanje EU. To je razvidno iz odziva Unije na rusko ustrahovanje Ukrajine ali na ruski vdor in zasedbo suverenega gruzijskega ozemlja prejšnje poletje.
Seveda gre pri dobrih odnosih EU z Rusijo za bistvena strateška vprašanja, vendar ne moremo dovoliti, da bi ta vprašanja izničila našo obveznost, da se izrečemo za naše temeljne svoboščine in skupne evropske vrednote, svoboščine in vrednote, ki bi jih tudi Rusi morali v celoti uživati v miru in varnosti.
Krisztina Morvai (NI). – (HU) Že 25 let se poklicno ukvarjam z varstvom človekovih pravic. Zato me, zlasti kot odvetnico, obide globoko sočutje, ko pomislim na svoje kolege, ki so izgubili življenje v povezavi s tem čudovitim poklicem. V zvezi s tem bi rada tudi izrazila iskreno sožalje njihovim družinam in najbližjim.
Kakšen bi bil pravilen ukrep ob takšnih dogodkih? Poziv k takojšnji temeljiti preiskavi, ki naj jo opravijo ustrezne državne agencije. Želim si, da bi ta parlament užival dovolj zaupanja in imel dovolj moralne avtoritete za ta ukrep. Vendar se bojim, da ni tako. Zakaj? Ker se takšne zahteve postavljajo samo državam zunaj Evropske unije. Vendar so stvari drugačne, kadar gre za grobo kršenje človekovih pravic v državi članici Evropske unije, kakor se je zgodilo v moji državi, na Madžarskem, kjer so bili ljudje ustreljeni v oči na množičnem zborovanju, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi in ki ga je ob praznovanju obletnice revolucije leta 1956 in boja za svobodo pripravila stranka človeka, ki trenutno predseduje temu zasedanju, stranka podpredsednika Pála Schmitta. Ta parlament ni zahteval nobene preiskave tega primera in kriznih razmer, ki še vedno trajajo.
Bojim se, da dokler se to ne zgodi in dokler je oseba, ki je bila članica vlade, ki je dopustila streljanje v ljudi, lahko podpredsednica parlamentarnega Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, ne moremo uživati nobenega pravega zaupanja in imeti moralne avtoritete v drugi državi, da bi lahko zahtevali tovrstno preiskavo v državi zunaj Evropske unije. Zato vas prosim, da predlagate in zahtevate takojšnjo preiskavo kršitev človekovih pravic na Madžarskem. Hvala.
Cristian Dan Preda (PPE). – (RO) Najprej bi rad povedal, da sem razočaran, ker je bila dvorana med razpravo o mlečni krizi polna, zdaj, med razpravo o človekovih pravicah, pa mislim, da nas v dvorani ni ostalo več kot 40. Škoda, da je tako. Ne pravim, da mlečna kriza ni pomembna, vendar je problem, kot so človekove pravice, politično nadvse pomemben za vsakogar od nas.
Rad bi tudi povedal, da se mi zdi nesprejemljivo, da letos, ko, kakor je znano, mnoge države v srednji in vzhodni Evropi praznujejo 20. obletnico padca komunizma, sila prav pred našim pragom, ki je ustvarila te komunistične režime, kaže takšno ravnodušnost do zločinov, storjenih nad borci za človekove pravice. Menim, da moramo vsi jasno potrditi prelom s totalitarizmom.
Meglena Kuneva, članica Komisije. − Gospod predsednik, današnja razprava o položaju zagovornikov človekovih pravic v Rusiji je potekala ob pravem času in je zelo primerna. Nedavni val nasilja nad zagovorniki človekovih pravic je osvetlil velike nevarnosti, ki so jim zagovorniki izpostavljeni pri svojem delu. Številni so plačali najvišjo ceno za razkritje kršitev človekovih pravic. Izkazujemo spoštovanje vsem, ki so izgubili življenje, in vsem, ki nadaljujejo svoje delo v takšnem okolju.
Veliko nasilnih dejanj nad zagovorniki človekovih pravic se je zaradi čedalje večje nestabilnosti zgodilo na severnem Kavkazu. Komisija pozna mnoge od teh zagovornikov. So zelo spoštovani partnerji pri izvajanju projektov na področju človekovih pravic. V stalnem boju v regiji so življenja izgubili nedolžni civilisti, osebje organov kazenskega pregona in vladni uradniki.
Nasilje nad zagovorniki človekovih pravic ni omejeno na severni Kavkaz. Poročila aktivistov, odvetnikov in neodvisnih novinarjev, ki so soočeni z nasiljem, nadlegovanjem in zastraševanjem, prihajajo iz vse Ruske federacije. EU se mora še naprej izrekati proti temu nasilju in vztrajati, da Rusija izpolni svoje zaveze, ki jih je prevzela kot članica Združenih narodov, organizacije OVSE in Sveta Evrope.
Bistveno je, da se opravi ustrezna preiskava napadov in nasilnih smrti aktivistov civilne družbe in da se storilci nemudoma odkrijejo in kaznujejo. Samo z učinkovitim in zakonitim sodnim pregonom teh umorov je mogoče odpraviti vzdušje strahu in nekaznovanja.
Predsednik Medvedjev se je izrekel proti temu, kar je označil za „pravni nihilizem“, ki je razširjen v Rusiji. EU je pripravljena podpreti Rusijo pri njenem nadaljevanju reform sodnega sistema. EU zelo ceni priložnost za razpravljanje z ruskimi oblastmi o svoji zaskrbljenosti zaradi človekovih pravic. Pozdravljamo bolj odprt odnos predsednika Medvedjeva do razprav z EU o teh vprašanjih.
Naslednji vrh med EU in Rusijo je še ena priložnost za nadaljevanje teh razprav. To morajo dopolniti izmenjave med strokovnjaki. Redna posvetovanja EU in Rusije o človekovih pravicah so priložnost za razširitev področja teh razprav in števila sogovornikov, s katerimi razpravljamo o vprašanjih človekovih pravic.
Varnost zagovornikov človekovih pravic mora biti glavna skrb. Ruske oblasti pozivamo, naj si po najboljših močeh prizadevajo, da se zagotovi, da lahko tisti, ki razkrivajo kršitve človekovih pravic, to počnejo brez strahu pred nasiljem ali zastraševanjem.