Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 21. oktober 2009 - Strasbourg

4. Obrazložitev glasovanja

Ustna obrazložitev glasovanja

– Svoboda obveščanja v Italiji in drugih državah članicah Evropske unije

  Antonio Masip Hidalgo (S&D). – (ES) Gospod predsednik, upam, da bodo gospoda Berlusconija preganjale sodne oblasti zaradi zločinov, ki jih je zagrešil, in da se bo njegovo obvladovanje medijev prenehalo. Nekateri poslanci Evropskega parlamenta, ki niso glasovali za obsodbo, si ne bi smeli več zatiskati oči, saj je to, kar se v Italiji dogaja glede svobode, zelo resna stvar. Zadeva vse Evropejce, ne glede na izid današnjega glasovanja.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D). – (LT) Glasovala sem za resolucijo, ki jo je skupaj z drugimi skupinami osnovala Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov, ker je treba svobodo obveščanja, svobodo izražanja in raznolikost mnenj zagotoviti v vseh državah članicah Evropske unije. Svoboda obveščanja je temelj svobodne demokratične družbe, in v Listini o temeljnih pravicah je navedeno, da ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja, ta pravica pa zajema pravico do lastnih prepričanj ter do prejemanja in širjenja informacij in idej brez vmešavanja vladnih institucij. Zato moramo poslanci Evropskega parlamenta podpirati razvoj neodvisnih medijev in poštene konkurence na nacionalni ravni. Da bi vladne institucije zagotovile dejansko svobodo medijev, morajo biti pripravljene braniti svobodo izražanja in spodbujati njen razvoj, kar je najpomembnejše pri zagotavljanju temeljnih vrednot in pravic Evropske unije.

  Crescenzio Rivellini (PPE). – (IT) Gospod predsednik, „tisto, čemur gosenica pravi konec sveta, ves svet pravi metulj“. Ta misel kitajskega filozofa velja v tej razpravi, če pomislimo, da je predsednik Obama dobil Nobelovo nagrado za mir, kljub temu, da je napadel sovražno obravnavo na televiziji, ki je je bil deležen, in tu razpravljamo o obtožbah pomanjkanja svobode, ki jih motivira samo ena stvar: kultura sovraštva do gospoda Berlusconija.

Kultura sovraštva, ki jo prikazuje fotomontaža predsednika vlade za rešetkami na uličnih demonstracijah za svobodo medijev, na kateri so prevladovale rdeče zastave in žalitve vseh vrst. Kultura sovraštva, za katero mora Parlament prevzeti odgovornost, če naj prepreči sramoten protidemokratični napad jakobinske levice.

Morda gre za to, da se Evropa, ki je vedno s težavo prenašala močno in odločno Italijo, pretvarja, da se vsega tega ne zaveda, da bi zmanjšala moč Italije. Italijani tega ne bodo dovolili; ne bodo dovolili, da bi zahrbtne evropske sile poskušale racionalizirati Italijo zaradi kulture sovraštva tistih v Italiji, ki bi radi zgolj zrušili demokratično volilno zmago desne sredine.

Od časnikov z največjo branostjo v Italiji je 18 takih, ki so proti vladi ali je ne podpirajo, in samo pet jih je mogoče pripisati desni sredini, slišimo pa vse mogoče žalitve. To je resnica, in v imenu demokracije je čas, da Parlament spregovori o italijanski levici, ki je protidemokratična in zasvojena s kulturo sovraštva.

  Krisztina Morvai (NI). – (HU) Pošljimo sporočilo tistim lažnivcem na Madžarskem, ki trdijo, da Jobbik nima in ne more imeti mesta v Evropskem parlamentu, in povejmo, da so glasovi tričlanske madžarske delegacije Jobbika odločili, da nepravične, diskriminatorne sile, ki so prisotne, danes tu ne morejo obsoditi Italije. To je prvo, kar bi rada povedala. Drugič, tega nismo storili na podlagi discipline politične skupine, temveč v skladu z merilom pravičnosti. Upoštevali smo tudi predvsem, da bodo poskušali uporabiti dvojna merila. Dejansko sem se včeraj gospodu Barrosu pritožila, da je na Madžarskem socialistično-liberalna vlada kršila svobodo mnenja, in to ne s koncentracijo v tisku ali medijih, temveč s streljanjem ljudi v oko, zapiranjem ljudi, mučenjem v zaporu in vrsto lažnih procesov. Gospod Barroso mi je na to odgovoril, da je to notranja zadeva. Kako je to lahko notranja zadeva, primer v Italiji pa ne? V Jobbiku ne bomo dovolili, da bi se v Parlamentu uporabljala taka dvojna merila.

  Licia Ronzulli (PPE). – (IT) Gospod predsednik, tudi Evropa je opazila, da je italijanska opozicija padla v delirij in si domišlja stvari, ki ne obstajajo.

Seveda tega ne moremo biti veseli, saj bi raje prišli v Parlament in govorili o resničnih problemih, glede katerih nas ljudje prosijo za rešitve, toda lahko se tolažimo z dejstvom, da je vsaj Evropa izrekla sodbo, o kateri niti Antonio Di Pietro ne bo mogel dvomiti. Pravzaprav se je to zgodilo že leta 2004, ko je bil osrednji lik spet gospod Di Pietro, ob podpori drugih poslancev, zdaj pa je sem poslal druge, da naredijo isto stvar, toda na strani tega gibanja ni bilo nobenega veselja.

Poleg tega so želeli italijanski volivci komuniste odstraniti iz parlamentarne arene, in ti ne sedijo več na teh klopeh. Svoboda tiska v Italiji ni nič drugega kot poskus založniških skupin, sodnikov in politikov, da bi odrekli legitimnost predsedniku vlade in njegovi vladi. Toda s tem nastaja položaj, v katerem obstaja lov na človeka in v katerem obsesivno lovijo samo enega človeka, in državljanska vojna, ki se napaja iz določenega levičarskega elementa in ki ima lahko zelo hude posledice.

  Siiri Oviir (ALDE). – (ET) Obstaja več načinov za uničenje medijskega pluralizma in podajanje pristranskih informacij prebivalstvu ter za preprečevanje raznolikosti mnenj. Ena od možnosti je gospodarsko monopoliziranje medijev prek lastništva, toda ni edina. Monopol nad informacijami je mogoče na primer doseči z imenovanje članov ene same stranke – in sicer članov vladajoče stranke – na položaje v organih vodilnih javnih medijev in z blokiranjem drugih mnenj. Obstajajo še drugi primeri in v Parlamentu smo že slišali zanje med razpravo o tej temi. To so verjetno dejstva.

Vse to kaže na to, da Evropa, če želi biti demokratična, potrebuje pravila, potrebuje direktive za vzpostavitev medijskega pluralizma. Zaradi tega sem podprla resolucijo, ki so jo predložili ALDE, socialisti in zeleni in ki daje točno take predloge.

  Carlo Casini (PPE). – (IT) Gospod predsednik, najprej bi rad popravil svoje prvo in drugo glasovanje – hotel sem se vzdržati, toda zmotil sem se, ker sem hitel in pritisnil napačni gumb. S prvima dvema glasovoma se vzdržujem celodnevnega glasovanja.

Moja izjava je naslednja: v predlogu, ki je privedel do današnje razprave, obstaja hud izvirni greh in na ta greh je že opozoril predsednik Italijanske republike. Temu grehu je dodan oportunizem v obliki izbire tožbe italijanskega predsednika vlade proti nekaterim časnikom – postopek, ki je seveda povsem skladen s pravno državo, – kot sredstvo za napad nanj.

Zato nismo glasovali za predlog Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, Konfederalne skupine Evropske združene levice/Zelene nordijske levice in tako dalje, vendar nismo glasovali niti za predlog Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), ker kljub temu, da si zasluži priznanje v tem, da brani dostojanstvo Italije, povsem zanemarja problem ravnovesja med mediji in drugimi državnimi pristojnostmi, ki obstaja v Evropi in ki je tudi hud problem v Italiji. To ne zadeva samo navzkrižja interesov italijanskega predsednika vlade na tem področju, temveč tudi druge probleme.

Na nacionalni ravni moja stranka, UDC, po drugi strani stalno oporeka večini glede tega. Menim, da se moramo tudi sami vzdržati kot izraz podpore.

  Carlo Fidanza (PPE). – (IT) Gospod predsednik, ta razprava nam je pokazala, kako se italijanska levica vedno bolj oddaljuje od občutkov naših ljudi. Med Italijani ni vstaje; je pa politični manever sodne, založniške in politične elite, da bi razveljavili sodbo, ki jo je ljudstvo legitimno dalo pred nekaj meseci.

Gospe in gospodje, tisti, ki so v zadnjih nekaj dneh v tem parlamentu dejali, da Italijane skrbi, da gospod Berlusconi ogroža svoboda tiska, lažejo, in tega se zavedajo. Vsi pošteni Italijani priznavajo, da so v Italiji časniki, radijske postaje in televizijski kanali, ki delujejo svobodno; da imajo številni od teh časnikov uredniško politiko, ki je v nasprotju s politiko italijanskega predsednika vlade; da če že obstaja pomanjkanje pluralizma, je to znotraj edinega – in poudarjam edinega, gospe in gospodje – sindikata, ki ga priznavajo italijanski novinarji in ki se brez sramu nagiba na levo; in da lahko ustvarjalci programa, komentatorji in komedijanti, katerih pogledi se razlikujejo od pogledov italijanskega predsednika vlade, z lahkoto dobijo službe in delajo na državnih televizijskih kanalih ali televizijskih kanalih v lasti italijanskega predsednika vlade, ne da bi bila ogrožena njihova svoboda.

Če imajo Italijani kakšne skrbi in strahove, potem se ti, tako kot pri vseh Evropejcih, gospod predsednik, nanašajo na krizo, nezakonito priseljevanje, delovna mesta in pokojnine, nikakor pa ne na svobodo obveščanja, ki nikoli ni bila ogrožena in ki je, nasprotno, vsak dan tarča napada levičarskega strankarstva.

  Lena Ek (ALDE). – Gospod predsednik, citirala Johna Stuarta Milla bom in nato nadaljevala v švedščini. „If all mankind minus one were of one opinion, mankind would be no more justified in silencing that one person than he, if he had the power, would be justified in silencing mankind.“ (Če bi bilo vse človeštvo, razen enega človeka, enega mnenja, ne bi bilo človeštvo nič bolj upravičeno do utišanja tega človeka, kot bi bil ta, če bi imel to moč, upravičen, da utiša človeštvo.)

(SV) Italija je del evropske zibelke demokracije. Zato je obžalovanja vredno, da so italijanski mediji danes v takem položaju.. Spoštovanje temeljnih človekovih pravic v vseh državah Evrope je jedro sodelovanja v EU. Povsem napačno je trditi, da to ni res, kot to počne Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov). Skupina PPE se skriva za temi argumenti in gre pri tem na roko Silviu Berlusconiju.

Raznolikost v medijih pomeni številne različne akterje, ki imajo možnost delovanja, ne da bi se država vtikala v njihovo vsebino. Da bi imeli v Evropi živahno demokratično razpravo, potrebujemo neodvisne medije v vseh državah članicah. Kako to doseči ni stvar EU. Zagotavljanje svobode tiska pa je po drugi strani dejansko zadeva, ki jo je treba obravnavati na ravni EU. Zato obžalujem izid današnjega glasovanja o resoluciji o svobodi medijev v Italiji.

  Peter van Dalen (ECR). – (NL) Gospod predsednik, politično in moralno vodstvo gospoda Berlusconija name in naredilo vtisa in Italija žal ni na vrhu seznama držav, ko gre za svobodo tiska. Vseeno pa je svoboda obveščanja in tiska prvenstveno stvar Italije same. Italijani sami morajo ukrepati glede tega. Na srečo to tudi počnejo, na primer z umikom imunitete italijanskega predsednika vlade. Poleg tega nedavno lansiranje časnika Il Fatto Quotidiano kaže na to, da v Italiji obstaja kritičen tisk in da ima manevrski prostor.

Zato pozivam Italijane same, naj ostajajo pozorni na kakršne koli napade na svobodo tiska v svoji državi. Upam, da ni treba, da bi pri tem posredovala bruseljska birokracija. Navsezadnje si ne želimo „več Evrope“, temveč raje Evropo, ki se posveča svojim osrednjim nalogam. Samo na ta način lahko Evropa pridobi zaupanje volivcev.

  Hannu Takkula (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, svoboda obveščanja je zelo pomembno vprašanje in sam sem glasoval za. Vseeno pa se moramo zavedati, da svoboda pomeni tudi odgovornost, in v Evropi potrebujemo kritične in pregledne komunikacije. Zagotoviti moramo, da bo tako tudi v prihodnje. Evropska zgodovina kaže, do kakšnih grozot je prišlo, ko so bili mediji utišani in informacijam niso pustili, da bi svobodno krožile.

Menim, da bi morali v zvezi s tem v Evropskem parlamentu pogledati po vsej Evropi in ne samo ene posamezne države članice. Zato moramo razširiti to vprašanje in postaviti načela, ki se jih bomo držali, naj bodo na oblasti socialisti, liberalci ali desnica. Ista pravila morajo veljati za vsakogar in v vseh primerih. Ukrepati moramo, da zagotovimo ohranitev svobode obveščanja. To je ena temeljnih svoboščin in upam, da jo bo Evropska unija ohranila tudi v prihodnjih letih. Upam tudi, da bo vsakdo obravnavan glede na ista merila.

  Chris Davies (ALDE). – Gospod predsednik, Evropska unija trdi, da zajema žlahtna načela glede svobode in demokracije, in vsa so ponovno navedena in podkrepljena v Lizbonski pogodbi, toda znova in znova si zatiskamo oči pred očitnimi prekrški v eni od držav članic ali drugi. Ne pokažemo s prstom na tiste, ki ne podpirajo načel, na katerih temelji Evropska unija. Nočemo delati zgage, toda danes smo imeli priložnost, da se opredelimo in povemo, da je obvladovanje medijev s strani italijanskega predsednika vlade očitna zloraba.

Tudi v drugih državah članicah obstajajo problemi, toda v Italiji je najhuje. Zahvaljujoč glasovom Stranke za neodvisnost Združenega kraljestva in britanskih konservativcev smo danes izgubili za en glas: šlo je za en glas. Konservativci v Britaniji pravijo, da želijo, da se socialna politika in politika zaposlovanja iz Evropske unije vrneta v domovino. Ne pravijo, da želijo tudi preprečiti, da bi imela Evropska unija kakršno koli vlogo pri zagovarjanju temeljnih svoboščin, ki podpirajo demokracijo po Evropi.

  Philip Claeys (NI). – (NL) Gospod predsednik, tudi jaz sem navdušen, da resolucija ni bila izglasovana, saj ni sprejemljivo, da bi Parlament zlorabljali za politični lov na čarovnice proti nekemu določenemu politiku. Prav tako je nesprejemljivo, da bi Parlament v zvezi s tem postal nekakšen evropski veliki brat, generalni inkvizitor, ki bi se neposredno vmešaval v neko vprašanje, ki je zgolj zadeva posamezne države članice.

Tisti, ki tu zunaj udrihajo po domnevni ogroženosti svobode obveščanja v Italiji, ogroženosti, ki je povsem namišljena, so prvi, ki zagovarjajo zakone o utišanju, namenjene zgolj politični odstranitvi disidentov. Ta levičarska hinavščina je odvratna. Če bi bilo v Belgiji vsaj pol toliko svobode obveščanja kot v Italiji, bi že precej napredovali.

  Daniel Hannan (ECR). – Gospod predsednik, Parlamentu ni v čast, da je vse današnji dnevni red, celotno glasovanje zapolnjeno z zadevo, ki je tu ne bi smeli nikoli obravnavati. Ni v pristojnosti tega parlamenta, temveč v pristojnosti ene od naših držav članic.

Nikakor ne zagovarjam Silvia Berlusconija. Navdušen sem, da britanski konservativci nismo več skupaj s to stranko v Evropski ljudski stranki, toda ni mogoče, da bi samo mene odvrnila hinavska prepričanost v svoj prav, ki jo v tej razpravi poslušamo od druge strani. Pritožili so se, da ima gospod Berlusconi imuniteto pred pregonom, niso pa omenili, da imajo sami kot poslanci Evropskega parlamenta podobno imuniteto. Pritožujejo se nad njegovim obvladovanjem medijev, ne omenjajo pa na desetine milijonov evrov javnega denarja, ki ga ta parlament porablja za lastno promocijo.

Ta resolucija in dejstvo, da je danes sploh prišla pred nas, ni v čast nikomur – ne Italijanom, ki so v Parlament prišli z utemeljitvijo, da so izgubili v svoji lastni državi, ne preostalim, ki smo si dovolili vmešati. Taka vprašanja je treba ustrezno reševati prek nacionalnih demokratičnih mehanizmov in postopkov Italijanske republike. Naj ponovim svoj poziv h glasovanju o Lizbonski pogodbi. Pactio Olisipiensis censenda est!

  Syed Kamall (ECR). – Gospod predsednik, mislim, da nas vse v tem parlamentu skrbi medijski pluralizem. Vsi bi radi videli več medijskega pluralizma po vsej EU. Skrbi me medijski pluralizem v številnih državah članicah. Skrbi me medijski pluralizem v številnih državah izven EU, o katerih socialisti pogosto nikoli ne sprožijo vprašanja, na primer o Kubi ali Severni Koreji. Socialisti so bolj tiho o medijskem pluralizmu v teh državah.

Toda tu obstaja zelo pomembno načelo. Rolling Stonesi so nekoč dejali: „You can’t always get what you want“ („Ne moreš vedno dobiti tistega, kar hočeš“), in ko ne moreš dobiti tistega, kar hočeš, se zanašaš, da bo demokratični proces v tvoji državi prepričal ljudi, naj odstranijo vlado, ki je ne podpiraš. Ne odločiš se, da bi šel v Evropski parlament in poskušal tam spremeniti demokratične odločitve. To je načelo, ki je konservativcem pri srcu, in zato sem ponosen, da je Skupina Evropskih konservativcev in reformistov igrala svojo vlogo pri zavrnitvi te preziranja vredne resolucije.

  Sergio Paolo Francesco Silvestris (PPE). – (IT) Gospod predsednik, menim, da je demokratično glasovanje Parlamenta nedvoumno pokazalo nekaj, za kar vsi vemo, da je res, in sicer da v Italiji obstaja svoboda obveščanja.

Poglejte, levičarji so poskušali najti teme, kjer bi lahko izrazili svoje nasprotovanje. Zakaj? Kot sem že povedal v Bruslju, je to zato, ker imajo v Italiji toliko časnikov, toda ne vedo, o čem naj pišejo, zato je edino, kar so lahko rekli – in s tem povzročili enomesečno zamudo pri delu Parlamenta – to, da podpirajo mnenje, da v Italiji ni svobode obveščanja.

V svojih številnih časnikih ne morejo pisati, da je v Italiji vlada preselila žrtve potresa v Aquili iz šotorskih naselij nazaj v prave hiše v roku štirih mesecev; v svojih časnikih ne morejo pisati, da je nova Berlusconijeva vlada v Italiji v treh mesecih odstranila smeti z neapeljskih ulic, za katere so dopustili, da so se leta nalagale tam; ne morejo reči, da je glede na OECD Italija država, v kateri je bilo najmanj ljudi ob delovno mesto kljub gospodarski krizi; v svojih časnikih ne morejo pisati, da v Italiji ni propadla nobena banka in nihče od varčevalcev ni izgubil denarja kljub gospodarski krizi; tega ne morejo reči, nihče jih ne bere, nihče jim ne verjame, krivijo pa domnevno pomanjkanje svobode obveščanja.

Veste, kaj pravimo v Italiji? Pravimo, da so taki, kot tisti, ki odprejo ogrado, pustijo bike, da pobegnejo, potem pa iščejo roge: izgubili so bike, glasove, množice v Italiji; poskušali – tu bom končal, gospod predsednik – so jih ponovno pridobiti v Evropi, kjer so tudi imeli večino, vendar so jo izgubili tudi tu.

Ob vsem dolžnem spoštovanju tistim v Evropi, ki so želeli pokazati, da je res nasprotno, je demokracija spet pokazala, da je svoboda obveščanja v Italiji živa in zdrava.

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, zelo sem zadovoljen z izidom današnje resolucije, saj je Italija država članica Evropske unije in odveč bi bilo, če bi jo individualno vključili v predlog pred nami. Vseeno upam, da bomo imeli v prihodnje priložnost razpravljati o svobodi obveščanja, svobodi medijev in svobodi posameznih novinarjev, da izrazijo svoje mnenje v glasilih, za katere delajo. In zagotoviti bi morali, da to velja za vso Evropsko unijo, saj ne bi smeli razpravljati samo o posamezni državi. Današnji izid pomeni dober dan za Evropsko unijo in dober dan za demokracijo.

  Aldo Patriciello (PPE). – (IT) Gospod predsednik, kot ponavadi spet razpravljamo in glasujemo o vprašanjih, ki so izključno v nacionalnem interesu in nacionalnega pomena, v Evropskem parlamentu namesto v italijanski poslanski zbornici ali v italijanskem senatu.

Po obtožbah v tem parlamentu proti italijanski vladi v zvezi s priseljevanjem s strani tistih, ki so v opoziciji, in to ne zaradi nenavadne zarote, katere žrtve naj bi bili, temveč zaradi suverene volje ljudi, je spet prišlo do oportunističnega, smešnega in samemu sebi namenjenega poskusa, da bi popačili realnost razmer v Italiji samo zato, da bi očrnili vlado in našo državo, ki jo pooseblja naš predsednik vlade, gospod Berlusconi.

Manjšinske stranke so poskušale imeti glavno besedo na volitvah s pomočjo enostranske promocijske kampanje, pri čemer so pomanjkanje ideologije in vsebine v svojih političnih programih nadomeščale s kampanjo, katere namen je povzročiti sistematično škodo naši državi v Evropi. Poslanci Evropskega parlamenta, ki podpirajo italijansko opozicijo, bi se morali osredotočiti na vprašanja, ki se strogo nanašajo na njihove lastne države, in ne gledati na italijanske razmere skozi zaslepljene in zaslepljujoče oči mojih sodržavljanov. Pripadajo stranki, ki se že leta odlikuje s politiko, ki zajema eno samo stvar: sistematično in usmerjeno zlorabo italijanskega predsednika vlade, voditelja koalicije, ki ga je demokratično izvolilo 17 milijonov Italijanov.

Pisne obrazložitve glasovanja

– Svoboda obveščanja v Italiji in drugih državah članicah Evropske unije

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za resolucijo Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu o svobodi obveščanja, ker verjamem, da je svoboda medijev eden od stebrov svobodne in demokratične družbe, ki jo podpiram, in kadar koli je ta ogrožena, kot je trenutno v Italiji, jo moramo biti pripravljeni braniti. V Italiji sta svoboda izražanja in svoboda medije očitno resno ogroženi.

Dejstvo, da predsednik vlade neposredno ali posredno obvladuje obsežni imperij založniških hiš, dnevnih in tedenskih časnikov ter tri televizijske kanale, je očitno nezdružljivo s političnim položajem, ki ga zaseda gospod Berlusconi, ter s potrebami demokratične države in članice EU. Poleg tega so tu še poskusi pritiska na javno televizijo in manipuliranja z njo. Ne smemo pozabiti, da je sedanja gospodarska kriza še bolj oslabila medije, tako da so postali še dovzetnejši za pritisk s strani oglaševalskih agencij ali javnih ustanov. Nujno je, da Evropska komisija navsezadnje izda predlog direktive o pluralizmu in koncentraciji medijev ter razjasni pravila, ki naj se jih glede tega vprašanja, ki je tako pomembno za demokracijo, držijo v vseh državah članicah.

  Jean-Pierre Audy (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasoval se za spremembo naslova osnutka resolucije o svobodi obveščanja v Italiji po izjavi Evropska komisije z dne 8. oktobra 2009, pri čemer naj bi izbrisali besedo Italija. Čeprav so razmere v Italiji izredno zaskrbljujoče zaradi nenehnega navzkrižja interesov med lastništvom in/ali obvladovanjem javnih ali zasebnih medijev in nekaterimi političnimi silami, se strinjam s številnimi kolegi, da Evropski parlament ne bi smel kazati s prstom na to ali ono državo članico.

  Liam Aylward, Brian Crowley in Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – Danes smo glasovali o vrsti resolucij in sprememb. V osnovi smo imeli na mizi predloge, ki so obsojali vodenje medijskih storitev v Nemčiji, na Portugalskem, na Madžarskem in v Italiji.

Kot člani vodilne stranke v irski vladi dosledno nasprotujemo predlogom v Evropskem parlamentu, ki obsojajo notranje aktivnosti posameznih vlad in posameznih držav v Evropski uniji.

Odkar smo se pridružili Evropski uniji dosledno nasprotujemo političnim strategijam, pri katerih naj bi Evropski parlament odločal o političnih nasprotjih in sporih, do katerih pride znotraj posameznih držav v Evropski uniji.

To je bila naša politična drža v preteklosti in to je naše politično stališče zdaj. Vedno smo bili dosledni.

Vedno bomo podpirali svobodo izražanja, ki je temeljna pravica vseh državljanov v Evropi.

  Ivo Belet (PPE), v pisni obliki. – (NL) Upajmo, da bo presenetljiv izid tega glasovanja ustvaril prostor za pravo razpravo, razpravo o vsebini problemov, ki ogrožajo medijski pluralizem v Evropi. Tako razpravo z vsem srcem podpiramo. Vsi vemo, da je v več državah članicah svoboda medijev pod pritiskom (poglejte najnovejše poročilo Press Freedom Index (indeks svobode tiska), ki so ga včeraj objavili Novinarji brez meja).

Toda bistveno je, da pristopimo k tem problemom temeljito in razvijemo instrument za izboljšanje razmer po vsej EU, tako da bodo lahko novinarji svoje delo opravljali brez pritiska zasebnih ali političnih zainteresiranih strani. Nekateri poslanci tega parlamenta so raje ubrali nacionalno pot in poravnavali domače nacionalne račune, toda dobro je, da ta strategija ni bila uspešna, saj bi s tem razpravo zatrli v kali. Zdaj se moramo enkrat za vselej odmakniti od teh nacionalnih igric in svojo energijo vložiti v strukturne rešitve problema, ki dolgoročno predstavlja resno grožnjo naši pravni državi in demokraciji v Evropi.

  David Casa (PPE), v pisni obliki. – Predstava, da se v Italiji na kakršen koli način krši pravica do obveščenosti, je napačna. Prvič, Evropskega parlamenta ne bi smeli uporabljati kot foruma za razpravljanje o zadevah, ki bi morale ostati v notranji pristojnosti domačih sodišč in parlamentov držav članic. Poleg tega je jasno, da je bilo kritiziranje Italije v zadnjem času sproženo samo zato, da bi napadli italijanskega predsednika vlade Silvia Berlusconija. Zato sem glasoval proti resoluciji.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Razmerje med politično oblastjo in novinarstvom je zapleteno in občutljivo, toda jasno mi je, da nihče ne bi smel imeti pravice do vsiljevanja svoje „resnice“, cenzuriranja idej, preganjanja novinarjev ali omejevanja svobode izražanja in obveščanja. Svoboda obveščanja in izražanja je eno od osnovnih načel Evropske unije in je bistveno v kateri koli demokraciji. To pomeni tudi, da ne bi smeli zmanjševati pomena te razprave ali je uporabiti za politične cilje.

Ko je Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu predložila resolucijo o svobodi obveščanja v Italiji, je pomešala Evropski parlament z italijanskim parlamentom. Pokazali so, da imajo dvojna merila, ko so zavrnili, da bi predlog zajemal primere iz drugih držav, kot so Nemčija, Madžarska ali Portugalska, v zvezi s katero je bil omenjena neupravičena ukinitev Jornal Nacional na TV1. Ne zanima jih svoboda obveščanja v Evropi, temveč zgolj v Italiji… Zanimivo, ravno na ta dan smo izvedeli, da je Portugalska izgubila 14 točk na lestvici svobode tiska, ki jo objavljajo Novinarji brez meja.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Svoboda tiska je temeljnega pomena v demokratični družbi. Zato menim, da bi morale potrebo po uravnoteženem medijskem trgu podpreti vse države članice, ki se morajo tako posamezno kot skupaj zavezati, da bodo evropskim državljanom dale možnost, da dobijo čim točnejše informacije. Menim, da je absolutno nujno, da vsi evropski državljani aktivno uveljavljajo svoje pravice in obveznosti, da so lahko ustrezno obveščeni in da lahko tudi razumejo in kritizirajo način, na katerega jih obveščajo evropske institucije ter vsaka posamezna država članica.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Kot nekdanja novinarka sem se vzdržala glasovanja o vseh predlogih in spremembah, o katerih smo glasovali to sredo. S tem bi rada izrazila svojo ostro kritiko tega, da se za strankarske politične namene uporablja razprava o tako temeljni zadevi, kot je svoboda medijev, temeljna pravica, ki v osnovi ne bi smela v nobenem primeru biti predmet političnega kupčevanja in bojev med levico in desnico!

Italija doživlja napade na svobodo medijev in to je povsem nesprejemljivo. Toda ali smo poslušali tudi bolgarske, romunske ali francoske novinarje? Smo podrobno preiskali politično in gospodarsko vmešavanje, ki obstaja v drugih državah v EU? Kako smo lahko prepričani, da se politika v naših lastnih državah ne vmešava v uredniški nadzor in vsebino? Če bi našo raziskavo razširili z novim poročilom, bi lahko podprli naše resolucije, tako da bi na najustreznejši način dosegli njihov pravi cilj: svobodo obveščanja v Evropski uniji! Menim, da si ta temeljna pravica zasluži več vloženega truda, kot se je pokazalo v teh besedilih – besedilih, ki so vsa zgrešila bistvo.

  Proinsias De Rossa (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to resolucijo, ki poziva k direktivi o medijski koncentraciji in zaščiti medijskega pluralizma. Žal je zakonodajni okvir EU glede medijskega pluralizma in medijske koncentracije še nezadosten. Evropska unija zagotavlja svobodo izražanja in obveščanja v členu 11 Listine o temeljnih pravicah in v členu 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah. Dejansko je v členu 11 Listine izrecno navedeno, da „se morata svoboda in pluralnost medijev spoštovati“. Svoboda in pluralizem medijev sta bistvena za svobodno, zdravo in demokratično družbo. Naraščajoča koncentracija medijev v rokah premožnih pokroviteljev očitno duši odprto razpravo. Zelo se moramo paziti interesov premožnih podjetij, ki obvladujejo pretok informacij in spodbujajo tržno usmerjen program, ki je namenjen njim samim, namerjen proti regulaciji in pogosto proti sindikatom. Prav tako bi morali biti, iz istih razlogov zagotavljanja nepristranskosti, javni mediji neodvisni in ne podvrženi vmešavanju vladnih organov.

  Frank Engel (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament je ponovno pozvan, naj da mnenje o nacionalni zadevi, in sicer ogroženosti svobode izražanja v Italiji. Luksemburški člani skupine PPE menimo, da se Evropski parlament načeloma ne bi smel vmešavati v navzkrižja interesov v neki državi članici, naj bodo ta resnična ali ne. Parlament ne bi smel zahtevati evropskih zakonskih ukrepov vsakokrat, ko političnega ali pravnega vprašanja ni mogoče rešiti v očeh vseh zadevnih strank v neki državi članici. Zato smo glasovali proti kakršnemu koli poskusu, da bi na evropski ravni sprejemali zakonodajo o problemu navzkrižja interesov v neki določeni državi članici.

Pri tem smo za pristno evropsko razpravo o medijih in problematičnih združitvah, ki lahko na tem področju obstajajo. Ta razprava se ne bi smela osredotočati na posamezno državo članico, temveč vprašanje obravnavati objektivno in dosledno za celotno EU, tako da bi lahko rešitve teh problemov zasnovali na obstoječi zakonodaji Skupnosti.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Portugalska socialistična delegacija v Evropskem parlamentu obsoja ravnanje nekaterih portugalskih poslancev Evropskega parlamenta iz Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), ki poskušajo omadeževati ugled Portugalske in portugalskega predsednika vlade z neutemeljenimi obtožbami o vmešavanju v medije. To so izvedli kot del kampanje, da bi upravičili napade italijanske vlade Silvia Berlusconija na svobodo izražanja in medijev. Socialistična delegacija lahko samo izrazi svoje obžalovanje, da so nekateri portugalski poslanci Evropskega parlamenta to razpravo, ki so jo sprožile nekatere stranke med nedavno volilno kampanjo in na katero so portugalski volivci odmevno odgovorili, privlekli na mednarodno prizorišče.

V nasprotju s tistimi, ki stojijo za to kampanjo, socialisti ne zahtevamo od nobenega portugalskega državljana, naj se odpove svojemu državljanstvu, toda obsojamo tiste, ki napadajo ugled Portugalske, da bi izpolnili zaveze Silviu Berlusconiju.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Komisarka Viviane Reding je Parlament pozvala, naj pri razpravi o tem vprašanju ne izkoriščamo evropskih institucij za reševanje problemov, ki bi morali biti rešeni na nacionalni ravni, kot je to določeno v Pogodbah. Ne bi se mogel bolj strinjati, in obžalujem, da evropska levica, zlasti socialisti, uporabljajo tako taktiko. Spomnim se, da so v prejšnjem mandatu španski socialisti hoteli zmanipulirati Evropski parlament, da bi dobili zunanjo podporo za katastrofalno protiteroristično politiko, ki je v njihovi državi ni bilo veliko. Ta nesrečni vzorec ravnanja še kar vztraja. Kot se je pritožil predsednik Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), je ta odnos prežet s zlonamernostjo in nikakor ne pripomore k pridobivanju zaupanja javnosti v evropske institucije.

Sprašujem se, ali bi bila Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu ravno tako zagreta za podobno razpravo o Portugalski in ponavljajočem se vmešavanju njene vlade v medije, ki je v nekaj mesecih pripeljalo do zamenjave glavnega urednika znanega časnika (O Público) in nenadne ukinitve informativne televizijske oddaje (TV1), kar je regulativni organ za medije že odločno obsodil.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasovali smo za resolucijo, ki brani svobodo obveščanja, ker verjamemo v zaščito svobode izražanja in obveščanja ter pluralizma, ne pa koncentracije v medijih. Vseeno pa se ne strinjamo z nekaterimi vidiki te resolucije, ki mejijo na vmešavanje v demokratično življenje v posameznih državah, in zelo dvomimo glede morebitne direktive o tem, zlasti glede na sedanjo sestavo Evropskega parlamenta.

Naš boj za svobodo obveščanja in izražanja, pravice novinarjev in drugih medijskih delavcev, za splošni dostop do informacij in zajamčen pluralizem v medijih ne sme biti uporabljen kot krinka za strankarske nakane, katerih prvenstveni namen je vmešavanje Evropskega parlamenta v notranje zadeve držav z uporabo dvojnih meril, glede na to, katera politična stran je zainteresirana za neko zadevo.

Zato smo se vzdržali tudi glasovanja o predlogih Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) o vprašanjih v zvezi s TV1 na Portugalskem, čeprav je znano, da portugalska komunistična stranka kritizira te razmere na Portugalskem.

  Mathieu Grosch (PPE), v pisni obliki. – (FR) Menim, da je razprava o svobodi medijev zelo pomembna. Razmere v Italiji so zaskrbljujoče, toda naloga Evropskega parlamenta je, da o zadevi razpravlja na splošno ali za vse države, ki so na tem področju problematične.

Če je omenjena samo Italija, čeprav vemo, da problemi obstajajo tudi v drugih državah, na primer v Romuniji, Bolgariji, na Portugalskem in na Madžarskem, nastane strankarska razprava, ki ne prispeva k svobodi izražanja in medijev.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Danes sem glasovala proti skupni resoluciji o svobodi obveščanja v Italiji in drugih državah članicah, ki so jo predlagali PPE, ECR in EFD, ter proti spremembam, ki so jih te skupine predlagale k skupni resoluciji levice in združene sredine, ker so bile v svojem bistvu namenjene temu, da bi italijanskega predsednika vlade odvezale odgovornosti, da upošteva načelo pluralizma, ki je temeljna vrednota naše demokracije. Škandalozno so napadli tudi predsednika Italijanske republike, Giorgia Napolitana. Močno sem podprla skupno resolucijo, ki jo je sopodpisala moja skupina, ker v temelju podpiram svobodo izražanja in zagovarjam evropsko zakonodajo o združitvah medijev, kljub nasprotovanju desnice, ki je bilo že večkrat izraženo. Seznaniti bi se morali s strahovi, ki prihajajo iz Italije po nedavnem pritiskanju Silvia Berlusconija na italijanske in evropske časnike ter na svobodo izražanja Evropske komisije glede tega, da italijanske oblasti preusmerjajo migrante na morju v Libijo, pri čemer kršijo načelo nevračanja.

  Filip Kaczmarek (PPE), v pisni obliki. – (PL) Glasoval sem proti osnutku resolucije, ker je škodljiva in ni v skladu z evropskimi merili. Levica je v imenu nekaterih posebnih interesov med drugim kršila načelo uporabe enotnih meril za vse države članice. Preprečitev glasovanja o ustni spremembi, ki jo je predlagal gospod Szájer, je izdaten dokaz, da pravi namen resolucije ni bi pokazati skrb za svobodo medijev. Pravi namen resolucije je bila želja po napadu na italijansko vlado in samo na italijansko vlado. In to zato, ker levici ta vlada ni všeč. Levica ima vso svobodo, da ji italijanska vlada ni všeč. Ne vidim pa razloga, da bi podprl ta poskus uporabe Evropskega parlamenta kot orodja in ta poskus, da bi naš parlament vpletli v stalni politični boj v državi članici.

Svoboda medijev je tudi splošna in pomembna, ko jo ogrožajo levičarske vlade. Zelo sem vesel, da smo zavrnili osnutek, ki je bil na dnevnem redu samo zato, da bi lahko levica napadla svoje politične nasprotnike v Italiji.

  Eija-Riitta Korhola (PPE), v pisni obliki. – (FI) Gospod predsednik, svoboda izražanja in neodvisni mediji so temeljni kamen demokracije in moramo jih visoko ceniti in varovati. Kot številni drugi tu me skrbijo dogajanja, ki smo jim priča v nekaterih državah članicah, vključno z Italijo in Madžarsko. Če bi se ta resolucija ukvarjala s komuniciranjem in problemi v zvezi z njim po vsej EU na splošno, bi jo tudi jaz toplo podprla. Tokrat pa tega nisem mogla. Podpiram načelo, ki ga je izrazila naša skupina, Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), da se EU ne bi smela vmešavati v katero koli nacionalno zadevo, za katero nima pravnih pooblastil, da bi to storila. Zato sem zadovoljna z izidom glasovanja o svobodi obveščanja v Italiji in s tem, da je bilo na današnjem zasedanju zavrnjenih vseh devet predlogov resolucij. Strinjam se z zaskrbljenostjo naše skupine, da bi Parlament s svojimi zahtevami po vseevropski zakonodaji o medijskem pluralizmu in lastništvu svobodi medijev bolj škodil kot koristil. Države članice EU imajo vse svoje lastne ustrezne institucije, ki naj najdejo rešitev za temeljne probleme, in tudi ta italijanski problem je treba rešiti na nacionalni ravni. To pa ne pomeni, da bi morali zanikati, da problem sploh obstaja.

Sama sem glasovala v skladu s stališčem naše skupine glede skupnem predlogu resolucije socialistov, liberalcev in zelenih, razen o enem vprašanju. Sprememba 10 naše skupine podcenjuje oziroma dejansko zavrača probleme glede svobode obveščanja v Italiji, zato je nisem mogla podpreti. Logično razmišljanje mi je tudi preprečilo, da bi podprla lastni predlog resolucije naše skupine, saj se je tudi ta vdal skušnjavi, da obravnava razmere samo v eni državi članici, in z namenom uravnoteženja probleme podcenjuje.

  Jean-Marie Le Pen (NI), v pisni obliki. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ali v Italiji vodja države grozi, vlaga tožbo za najmanjšo kritiko in se osebno vplete v sodno zadevo, da bi pokončal političnega nasprotnika? Ali v Italiji stranka na oblasti vsako neklečeplazno informacijo obravnava kot „podlost“, kot „kampanjo nasilja absolutno brez primere“, kot nameren poskus, da bi vodjo države „spravili v past“? Ali v Italiji kritizirajo medije, ko razširijo novice o aferah, kot je tista o nepotizmu v korist otroka vodje države? Ali imajo samo v Italiji tisti na oblasti posebne zveze z direktorji velikih zasebnih televizijskih kanalov in imenujejo šefe javnih kanalov? Ali v Italiji spreminjamo zakon o avdiovizualnem oglaševanju v korist svojih prijateljev?

Ali v Italiji vabijo ministra na pomembno televizijsko informativno oddajo, da bi priznal, da se je šel spolni turizem, ki je kaznivo dejanje, razen v primeru tega ministra? Ne, to je v Franciji! Osupel sem, da francoski socialisti, komunisti in zeleni v tem parlamentu ne mislijo, da je vredno to razpravo uporabiti za obsodbo dvomljivih praks „sarkozije“!

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – Glasoval sem proti resoluciji o svobodi obveščanja v Italiji in drugih državah članicah EU, predvsem zaradi odstavka D, ki govori o „kritičnih razmerah v Romuniji in Bolgariji“ in pri tem navaja poročilo Freedom House. Pazljivo sem prebral to poročilo, zlasti del, ki se nanaša na mojo državo, zato lahko rečem, da ta trditev ne drži. Omenjeno poročilo jasno pravi: „Romunska ustava ščiti svobodo medijev in vlada vedno bolj spoštuje te pravice.“

V zvezi s predsednikom Romunije, gospodom Traianom Băsescujem, poročilo pravi, da „se je izkazalo, da medije manj obvladuje in manipulira z njimi kot njegovi predhodniki“. Še en trden dokaz za našo svobodo izražanja je to, da „Romunijo štejejo za vodilno v regiji pri hitrih širokopasovnih povezavah“. Prek interneta se lahko vsi novinarji svobodno izražajo in pridejo v stik z javnostjo. Zato menim, da sta Romunija in Bolgarija navedeni, ne da bi upoštevali celoten kontekst.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za resolucijo in močno podpiram pozive k preprečevanju medijskih monopolov, ki delujejo v Evropi. Svoboda obveščanja je izredno pomembno vprašanje in glede na čustveni naboj in tesni izid glasovanja upam, da je to vprašanje, h kateremu se bomo še vrnili. Razočaran sem bil, da po zavrnitvi sprememb nismo bili sposobni sprejeti končne resolucije.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem proti resoluciji RC7 0088/2009, ki jo je predložila desnica, in za skupno resolucijo RC7 0090/2009, ki so jo predložile preostale skupine v Parlamentu, ker zagovarjam svobodo izražanja in obveščanja ter pluralizem medijev in ker me skrbijo razmere v Italiji, kjer obstaja navzkrižje interesov med političnimi, gospodarskimi in medijskimi silami ter zaskrbljujoča medijska koncentracija, ki vključuje tako javne medije kot medije v zasebni lasti. Razmere v Italiji predstavljajo hud napad na medijski pluralizem in v tem pogledu so dejanja desničarske vlade, ki jo vodi gospod Berlusconi, nesprejemljiva. Mislim, da je prav, da se uredijo te nenormalne razmere, ki bi lahko imele resne posledice za celotno Evropsko unijo, in da se sprejmejo ukrepi za zagotovitev neodvisnosti javnih medijskih kanalov in njihovo zaščito pred kakršnim koli vladnim vmešavanjem. Hotel sem, da moj glas jasno odraža moje neodobravanje tega, da bi italijanske oblasti kakor koli pritiskale na evropske nacionalne časnike ali jih ustrahovale.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Današnje glasovanje o predlogih resolucij temelji na razpravi, ki jo bo težko premagati v njeni politični enostranskosti. Združena levica je sprožila napad na Berlusconija in se mu maščevala. V Italiji res obstaja velika medijska koncentracija, toda trditve o ogroženosti svobode govora in demokracije so pretirane. Očitno je, da nasprotujejo vsemu, kar ni na levi.

V skupnem predlogu resolucije so zeleni socialdemokrati, komunisti in liberalci prosili, naj EU dobi pooblastila, da spremlja pluralizem v medijih, kot temu evfemistično pravijo. To ostro zavračam, saj morajo biti vse pristojnosti na tem področju izključno v rokah držav članic. Čutil sem, da moram spregovoriti proti tem strankarsko političnim poskusom vmešavanja, in da moram glasovati proti skupnemu predlogu resolucije, ki ga je predložila levica, saj sta zame in za avstrijsko svobodnjaško stranko svoboda medijev in svoboda govora med najpomembnejšimi vidiki demokracije in ju je treba braniti.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Svoboda izražanja je ena od vrednot, ki tvorijo temelj demokracije. Institucije Evropske unije morajo ščititi svobodo izražanja prek svojih dejanj ter biti v tem pogledu vir navdiha za ves svet. Toda Evropski parlament se ne sme vpletati kot razsodnik ali vzvod v domače politične spore v državah članicah, kot je to pri tej resoluciji in tudi pri resoluciji o „razmerah“ v Litvi, o kateri smo glasovali na prejšnjem zasedanju. Glede na navedeno sem glasoval proti predlogu resolucije.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) V Italiji resnično obstaja precejšnje pomanjkanje svobode obveščanja, zlasti zato, ker je italijanski predsednik vlade, gospod Berlusconi, večino televizijskih kanalov spravil pod svoj neposredni ali posredni vpliv zaradi svojega političnega položaja in medijskega imperija. Toda to ni problem, ki bi obstajal samo v Italiji. V Franciji je na primer ustavna reforma privedla do uvedbe predpisov, ki predsedniku republike omogočajo, da imenuje vodje javnih radiodifuznih hiš (Groupe France Télévision, France 2-5). To je v Franciji povzročilo precej prerekanja. (Poleg tega je bil direktor največjega zasebnega televizijskega kanala TF1 poročna priča gospoda Sarkozyja in je torej z njim v zelo tesnih odnosih.) Mogoče je, da je z vidika Evropske unije ta zadeva motivirana bolj s strankarsko politiko in nasprotovanjem gospodu Berlusconiju, kot da bi bila to pristna razprava o svobodi medijev in svobodi obveščanja. Zato sem glasoval proti temu predlogu resolucije.

  Daciana Octavia Sârbu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glede na to, da je organizacija Freedom House tri države članice Evropske unije (vključno z Romunijo) razvrstila med take, ki imajo „delno svobodne“ medije, trdno verjamem, da je potrebno posredovanje na evropski ravni za zagotovitev spoštovanja enega od najpomembnejših načel demokracije, in sicer svobode medijev.

Menim, da moramo Komisijo pozvati, naj zagotovi pluralizem v medijih z uporabo skupnih meril na ravni EU. Glasovala sem za resolucijo Evropskega parlamenta in rada bi izkoristila to priložnost, da poudarim potrebo po sprejetju direktive o svobodi obveščanja.

  Judith Sargentini (Verts/ALE), v pisni obliki. – Skupina Zelenih/EFA je skupaj s skupino S&D, ALDE in GUE predložila skupno besedilo. Vse do zadnjega trenutka so vse te skupine izkazovale pripravljenost, da sprejmejo druge politične skupine v Parlamentu, vključno s predlogi EPP, naj se vključi zaskrbljenost glede medijske svobode v drugih državah članicah. Izkazalo se je, da ti predlogi niso bili resni poskusi, da bi našli soglasje. Cena za tak dogovor je bila izbris kakršne koli omembe Italije ter naš poziv Komisiji, naj predloži direktivo o medijski koncentraciji in pluralizmu v EU, kar je bistvo naše resolucije.

Edini namen sprememb, ki jih je predložila skupina EPP, je bil omiliti besedilo in poskus, da bi razdvojili podpornike besedila. Zato so morali zeleni glasovati proti, čeprav bi lahko, vsaj glede nekaterih, na pogajanjih dosegli dogovor. To ni konstruktivno delovanje s strani EPP. Obžalujemo, da desničarske skupine ponovno niso hotele prositi za evropski odziv na evropski problem.

  Catherine Soullie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Svoboda medijev je nujna. Demokratična zakonodajna institucija, kot je Evropski parlament, seveda ne more podvomiti v to pridobljeno pravico. Varovanje in zagovarjanje svobode obveščanja je treba zagotoviti v vseh okoliščinah. Vseeno pa Evropski parlament nima naloge biti nadnacionalno sodišče. V Evropski uniji je treba zagotoviti pluralizem in svobodo vseh medijev, toda ni v pristojnosti poslancev Evropskega parlamenta, da bi sodili državi in njenim voditeljem glede narave odnosov med mediji in politiko.

Vmešavanje Evropskega parlamenta na tem področju je nesprejemljivo. Kakšno legitimnost pa imamo, da bi izdali kakršno koli mnenje o stanju italijanskih medijev? To je notranjepolitična razprava države članice, razprava, ki jo je treba opraviti in rešiti znotraj meja zadevne države. Zavrnitev spremembe, s katero bi spremenili ime te resolucije, da bi postala bolj usmerjena k Skupnosti, dokazuje, da je narava te razprave ciljno usmerjena in zgolj politična. Previdni moramo biti, da naše skupščine ne spremenimo v sodišče.

  Georgios Toussas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Odrekli smo se udeležbi pri končnem glasovanju o predlogu resolucije, ki pod pretvezo obvladovanja Berlusconija v italijanskih medijih spodbuja bolj splošne interese plutokracije z namenom koncentriranja medijev na nacionalni in evropski ravni. Poziva k sprejetju direktiv, ki bodo v bistvu spremenile pravico do obveščenosti in svobodo izražanja na notranjem trgu in v zvezi s konkurenco s tem, ko bodo obveščanju vsiljene manipulacije s strani velikih podjetij in ko bodo javne storitve prilagojene merilom zasebnega sektorja in pravilom prostega trga. Desno- in levosredinski podporniki evropske enosmerne ulice priporočajo in se zavzemajo za neposredno vmešavanje EU v notranje zadeve držav članic, podpirajo suverenost velikih podjetij na področju obveščanja in se z neokusnimi spopadi in prikritimi nameni prerivajo, da bi videli, kdo si bo pridobil naklonjenost plutokracije in najbolje služil njenim interesom. Najpomembnejši medijski izvajalci poskušajo na vulgaren način manipulirati z vestjo delavcev, da bi vsilili protiljudsko politiko kapitala, ki jo uporabljajo desnosredinske in levosredinske vlade. Ljudi ne preslepijo petelinji boji v Evropskem parlamentu in prizadevanja, da bi ga povzdignili na položaj moralnega razsodnika, ki je poleg tega temeljni podporni okvir za interese kapitala.

  Kyriacos Triantaphyllides (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Podpiramo skupni predlog resolucije, a ne želimo biti povezani z navedbami o predlogu direktive Komisije o koncentracijah v medijih in zaščiti pluralizma, ker menimo, da bi morale to pristojnost glede tako resne in nujne zadeve imeti države članice.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Menim, da sem z glasovanjem za skupno resolucijo, ki so jo predložili S&D, ALDE, Zeleni in GUE, pokazal svojo podporo svobodi medijev v Italiji. Verjamem, da imam kot izvoljeni predstavnik nalogo podpirati ukrepe za preprečevanje pretiranega obvladovanja medijev, ne samo v Italiji, temveč v vseh državah članicah. Menim, da je monopoliziranje medijev nevarno in da je treba spodbujati večjo svobodo medijev po Evropi. Evropski državljani ne bi smeli biti podvrženi cenzuriranju medijev in selektivnemu poročanju o novicah.

  Iva Zanicchi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Gospod predsednik, pred malo več kot letom dni sem prvič sedela na teh klopeh in bila sem neverjetno ganjena, ker globoko spoštujem evropske institucije in zlasti Parlament. Globoko mi je žal, da Parlament izgublja ugled, ko je prisiljen, da izgublja čas za ciljno usmerjene napade političnih strank, ki ga izkoriščajo in zlorabljajo za svoje lastne nacionalne in regionalne interese.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, ravno dogodki na najnižji, deželni ravni v Italiji najbolje dokazujejo obstoj svobode medijev in obveščanja: pomislite na vse lokalne časnike, časnike mest, velikih in malih, ki jih ljudje vsak dan berejo, in poglejte, o kom govorijo! Pomislite na časnike, kot je La Repubblica in ves ostali levičarski tisk. Danes je Evropski parlament še enkrat zamudil priložnost, da bi se lotil resne razprave o svobodi medijev v Evropi, ki je talec tistih, ki ta parlament uporabljajo za napade na italijanskega predsednika vlade.

– Predlog resolucije: RC-B7-0090/2009

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to resolucijo, ki kritizira vse slabši položaj medijev v Evropi, zlasti v Italiji, in ki zato zahteva zakonodajo o združevanju medijev. Zato se mi zdi absolutno škandalozno, da evropska desnica – med drugim poslanci Evropskega parlamenta iz UMP – govori proti zaščiti svobode izražanja in se s tem postavlja na stran skrajne desnice in evrofobnih poslancev Evropskega parlamenta. S tem glasovanjem je evropska desnica pokazala, da je njen refleks zaščititi italijanskega predsednika vlade, Silvia Berlusconija, člana PPE, in na čelu medijskega imperija, ki je brez primere za politično osebnost, gospod Berlusconi redno grozi novinarjem in izvoljenim poslancem, ki nasprotujejo njegovim potezam. Ni vmešavanje, če rečemo, da je obvladovanje čezalpskih medijev s strani šefa italijanske vlade žalitev za svobodo evropskega tiska. Seveda si italijanska demokracija zasluži spoštovanje, kot vse demokracije v EU. Toda danes se njen predstavnik ni izkazal vreden te demokracije. V imenu našega spoštovanja do Italijanov imamo danes dolžnost, da ga grajamo.

  Nessa Childers (S&D), v pisni obliki.

– Glasovala sem za ta skupni predlog, ker me močno skrbi koncentracija lastništva medijev v Italiji in po Evropi. Na Irskem se potencialno razvijajo podobne razmere in upam, da bo Evropski parlament to vprašanje še proučeval. Ta vprašanja je treba temeljito proučiti in Parlament bi moral budno spremljati dogajanja in trende v lastništvu medijev na Irskem in po vsej EU. Rada bi izrazila tudi svoje razočaranje nad tem, da so poslanci stranke Fianna Fáil glasovali proti temu skromnemu predlogu v zvezi z lastništvom medijev v Italiji.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. – Vprašanje, o katerem smo glasovali, se nanaša na vprašanja o regulaciji lastništva medijev. Številni govorijo o demokratičnem primanjkljaju v EU; toda glede na koncentracijo lastništva medijev po vsej Evropi so največja grožnja pravi demokraciji medijski mogotci po svetu. Če ljudje mislijo, da lastniki ne vplivajo na časnike, razmislite ponovno. Rupert Murdoch ima v lasti skoraj 200 informativnih medijev po svetu. Samo manjšina teh je imela protivojno držo glede Iraka. Demokracija je odvisna od obveščenosti javnosti. Koncentracija lastništva medijev pomeni, da je mogoče krepitev poslovnih interesov elitne manjšine zamaskirati kot neodvisno uredništvo. Javnost bi vedno morala imeti izbiro, ko gre za razširjanje novic. Na Irskem imamo svoje lastne težave z lastništvom medijev, ki jih moramo urediti. Ta parlament mora podpirati svobodo govora in svobodo medijskega izražanja. Žal se kolegi na desni niso strinjali.

  Catherine Soullie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Po glasovanju o skupni resoluciji o svobodi obveščanja v Italiji in v Evropski uniji na splošno je Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) zelo zadovoljna. Kar smo morali storiti, je bilo to, da smo jasno določili vlogo Evropskega parlamenta: smo zakonodajna skupščina in ne sodišče za notranje zadeve držav članic. Ne bi bilo primerno, če bi Parlament podprl ta prikrit osebni napad. Zelo sem zadovoljna z izidom glasovanja. Čeprav je bil zelo tesen, ponovno vzpostavlja vrednoto načela subsidiarnosti v Evropski uniji in njenih institucijah.