Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 22. oktober 2009 - Strasbourg

12.2. Iran

  Predsednik. - Naslednja točka je razprava o sedmih predlogih resolucij o Iranu.

  Ana Maria Gomes, avtorica. – (PT) Gospod predsednik, za Iran je značilna jezikovna, verska, etnična in politična raznolikost. Šiitska večina živi skupaj s suniti, zoroastri, kristjani, judi in bahaji. Perzijska večina si deli državo z neštetimi etničnimi manjšinami, ki sestavljajo skoraj polovico prebivalstva: Azeri, Arabci, Kurdi, Balohi in drugimi. Mesta prekipevajo od sodobnega srednjega razreda in mladih ljudi, ki so pripravljeni živeti v Iranu 21. stoletja. Ves ta vrvež in zapletenost plaši režim, ki bi imel raje preprost Iran, preprost v smislu verskega fanatizma, osamelosti države in preprost v smislu javnega mnenja, zastrašenega z nasilnim zatiranjem.

Ta resolucija opisuje sistematične kršitve človekovih pravic, ki se Irancem dogajajo v njihovi lastni državi, vključno s pogosto uporabo smrtne kazni, celo za otroke, kamenjanjem moških in žensk, velikimi omejitvami svobode izražanja in preganjanjem verskih in etničnih manjšin. S to resolucijo Parlament pošilja dve ločeni sporočili. Prvo je za ljudi v Iranu. Evropa vidi v Irancih, še posebno v mladih, upanje za prihodnost, v kateri bo njihova država sprejela demokracijo in svobodo ter prevzela v regiji pomembno vlogo, ki si jo zasluži. Drugo je za iranski režim. Pripovedujemo mu, da Iran nikoli ne bo izpolnil svojega nedvomnega potenciala, dokler bosta nasilje in mračnjaštvo glavni značilnosti političnega režima, ki samo govori o vrednotah pravice in miru ter še naprej brutalno zatira svoje ljudi.

  Marietje Schaake, avtorica. – Gospod predsednik, vsaka vlada črpa svojo legitimnost iz zagotavljanja blaginje za svoje državljane. Vsak režim, ki ne uspe zagotoviti te najosnovnejše odgovornosti, izgubi svojo legitimnost v mednarodni skupnosti.

Sedanja samoizolacija vodi v uničenje Irana in ima strupen vpliv na sosednje države in preostali svet. Ne moremo stati ob strani in gledati obešanja mladoletnih prestopnikov, posiljevanja ljudi in samovoljnega nasilja, ki ga znaša nad prebivalci njihov lastni režim. Menimo, da je treba zdaj ponovno poudariti, da tisti, ki so krivi in so zagrešili te zločine proti človeštvu, ne morejo ostati nekaznovani in tudi ne bodo, mi pa bomo še naprej zagovarjali, da imajo Iranci pravico uveljavljati svojo pravico do svobode govora in miroljubnih protestov za svobodo in demokracijo.

Evropska unija je dolžna ohranjati te splošne pravice na dnevnem redu tudi kadar gre za trgovinske interese ali jedrski program Irana. Samo takrat, ko si bo iranski režim zaslužil legitimnost pri svojih državljanih, bo lahko verodostojni udeleženec mednarodne skupnosti.

  Tunne Kelam, avtor. – Gospod predsednik, te razmere imajo korenine v zelo posebnem klerikalnem diktatorstvu, ki je na slabem glasu po zatiranju človekovih pravic in državljanskih svoboščin. Razmere so od junijskih volitev še slabše. Prijetja, mučenja in usmrtitve mladoletnikov in žensk so se še povečali. Iran ima dejansko največje število usmrtitev na svetu za Kitajsko.

Zadnje informacije od včeraj, ki še niso vidne v predlogu resolucije, so, da je iranski režim v teheranskem zaporu Evin obesil pet zapornikov, vključno s Soheilo Ghadiri, 28-letno žensko. V zadnjih mesecih je to že četrta obešena ženska v tem režimu.

Takše barbarske obsodbe nimajo ničesar skupnega z domnevno zagrešenimi zločini zapornikov, ampak bolj s prizadevanji, da bi zaostrili ozračje strahovlade v državi, zlasti med ženskami in mladimi, ki so pokazali, da so odločeni vzpostaviti demokracijo in nasprotujejo volitvam.

  Rui Tavares, avtor. – (PT) Ne glede na to, koliko ljudi je tu v Parlamentu takrat, ko govorimo v njem, govorimo tudi v imenu milijonov ljudi v Iranu, ki so šli na ulice in tvegali življenje in varnost, da so protestirali proti volitvam, za katere so verjeli, da so prevara.

Ti milijoni Irancev, znotraj in zunaj države, pričakujejo nekaj od nas in zato izhodišče ne more biti nič drugega kot solidarnost in sodelovanje v zagotavljanju pomoči milijonom Irancev, ki se bojujejo za demokracijo in človekove pravice in ki, to je treba povedati, tvegajo veliko več kot tisti, ki se jih boji diplomacija.

Rekel bi torej, da izhodišče ne more biti nič drugega. Res je, da je bila zahodna politika zelo pogosto poenostavljena, nepoučena o Iranu. Res je, da se je Evropa prepogosto odzivala na politike, ki so se v zvezi z Iranom izkazale za napačne. Res je, da zelo pogosto nismo hoteli sprejeti, da bi moral imeti Iran spoštovanje mednarodne skupnosti, ki si jo kot glavna regionalna moč gotovo želi.

Kot se je izrazil iranski umetnik v izgnanstvu po protestih, zahod ni želel islamske republike in zdaj nimamo niti republike. Vendar ni nič od tega ne opravičuje režima, ki je zatrl svobodo, zatiralskega režima in zdaj režima, ki temelji na vedno bolj neprepričljivih temeljih ponarejenih volitev in zatiranja lastnih ljudi. Iranski ljudje pričakujejo solidarnost in podporo Parlamenta in mi jo skušamo zagotoviti s tem besedilom.

  Fiorello Provera, avtor. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, poznamo politične in družbene razmere, v katerih živijo državljani Islamske republike Iran.

Zavedamo se pomembnega vmešavanja vere v politične odločitve in področje temeljnih človekovih pravic. Zadnji primer je bil uboj Behnooda Shojaeeja, mladega moškega, ki so ga pred kratkim usmrtili, čeprav je bil v času kaznivega dejanja mladoleten. To je zadnja epizoda v verigi hudih kršitev človekovih pravic, ki vključujejo zatiranje političnih nasprotnikov, homoseksualcev, novinarjev, intelektualcev in vseh, ki se bojujejo za socialni in civilni razvoj Irana.

Razmere so se poslabšale v režimu Mahmuda Ahmadinedžada, ki je nastopil svoje predsedovanje z nenehnim zanikanjem holokavsta in obstoja države Izrael. Od leta 2005 so se številne usmrtitve v Iranu početverile in Iran je edina država na svetu, ki izvaja usmrtitve mladoletnikov, krivih zločinov. Dobro je znana sistematična uporaba mučenja v zaporih in uporaba srednjeveškega kaznovanja, kot so amputacije in kamenjanje, vendar je režim v težavah, kar se je pokazalo po zadnjih volitvah, ko je na tisoče dovolj pogumnih ljudi protestiralo na ulicah.

Mlada ženska, Neda Agha-Soltan, ubita na ulici, ker se je postavila za svoje pravice kot ženska in državljanka, je postala simbol, ne le zatiranja, temveč tudi želje ljudi po svobodi, ki jim mora Evropa pomagati. Kako lahko pomagamo? Eden od načinov je z evropskim instrumentom za demokracijo in človekove pravice. Drugi oprijemljiv predlog je, da poimenujemo ulice ali trge v naših mestih po Nedi Agha-Soltan. S tem ne bi zgolj počastili njene žrtve, ampak bi pokazali tudi našo solidarnost z iransko opozicijo in zagotovili večjo informiranost in ozaveščenost evropskih državljanov o tako resnih razmerah. Rad bi videl, da bi bila slika Nede Agha-Soltan razstavljena poleg slike Aunga San Suu Kyija na eni strani evropske parlamentarne zgradbe v Bruslju.

Še zadnja pripomba: kako ima lahko predsednik Ahmadinedžad kakršno koli verodostojnost v pogajanjih o jedrskem vprašanju, če preganja lastne ljudi in jim nasprotuje, ker zahtevajo večjo demokracijo, več svobode in večje spoštovanje človekovih pravic?

  Struan Stevenson, avtor. – Gospod predsednik, medtem ko mi sedimo v Parlamentu in imamo velike razprave, rablji v Iranu delajo nadure. Kot smo izvedeli od Tunneja Kelama, so včeraj obesili še pet ljudi, vključno z žensko, ki so ji starši žrtve odpustili. Torej je bila dejansko oproščena smrtne kazni, vendar so jo naknadno obesili.

Mi v EU pa zasledujemo politiko spravljivosti. Ta teden smo se dogovorili, da bomo spodbudili Ruse, naj bogatijo jedrske gorivne palice v imenu Ahmadinedžada v povračilo za njegovo jamstvo, da bo ustavil lastni program bogatenja jedrskega goriva. Vendar pa on ni niti dal jamstva niti ni odprl dostopa inšpektorjem, da bi pregledali jedrske objekte. Mi z nadaljevanjem te politike spravljivosti samo spodbujamo mule. Morali bi uvesti neusmiljene sankcije. Neusmiljenost je edini jezik, ki ga mule razumejo.

  Barbara Lochbihler, avtorica. – (DE) Gospod predsednik, na začetku tega delnega zasedanja je predsednik Buzek poudaril, da je ukinitev smrtne kazni osnovna skrb Evropskega parlamenta. To velja za vse regije na svetu, treba je odpraviti to nehumano in barbarsko kazen.

Mislil je na usmrtitve, ki so se zgodile v Iranu. V predlogu resolucije, ki je pred nami, so omenjene predvsem štiri smrtne obsodbe. Ti ljudje so bili obsojeni na smrt, ker so domnevno sodelovali v protestih proti volitvam, vendar so bili v domnevnem času kaznivega dejanja vsi v priporu. Torej gre lahko to še vedno v pritožbo in ostati moramo pozorni na te primere.

Obravnavano je bilo tudi dejstvo, da so v Iranu v času kaznivega dejanja še vedno izvajali usmrtitve mladoletnikov. Iran je edina država, kjer še vedno potekajo usmrtitve ljudi, ki so v času kaznivega dejanja mladoletni. Iran je ratificiral Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in Konvencijo o otrokovih pravicah in je zato dolžan sprejeti nacionalni zakon, ki prepoveduje usmrtitve mladoletnikov. Iranskemu parlamentu je bil podan predlog zakona in pozvati moramo kolege, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da se preneha blokiranje sprejema tega zakona. Mislim, da je to zelo pomembna naloga.

Za konec bi rada izrazila svoje veliko spoštovanje do vseh moških in žensk v Iranu, ki tako veliko tvegajo, ki gredo na ulice in se trudijo na različne načine, ko zahtevajo spoštovanje pravic, do katerih so upravičeni po iranski ustavi. Njihova odločnost, zaveza in pogum zaslužijo našo brezpogojno solidarnost.

  Martin Schulz, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospod predsednik 2. oktobra letos je iranska policija ustavila nekega moškega zadnjo minuto pred vkrcanjem na letalo. To je bil odvetnik Abdolfattah Soltani, ki bi moral dobiti mednarodno nagrado za človekove pravice za leto 2009 v mojem domačem mestu Nürnbergu za svoje pogumno delo za žrtve političnega preganjanja. Kljub temu, da je imel gospod Soltani veljaven potni list, so mu iranske oblasti brez kakršnega koli zakonitega razloga odrekle dovoljenje, da bi zapustil državo. Njegovi ženi so dovolili, da je odšla. Pravilno je dejala, citiram: „Boli me, da se v državi, ki samo sebe imenuje teokracija, izvajajo dejanja, ki nimajo nobenega opravka z bogom“.

Iran obvezuje mednarodna zakonodaja, ker je ratificiral Mednarodni pakt ZN o državljanskih in političnih pravicah, ki določa, da ima vsakdo človekovo pravico, da zapusti katero koli državo, vključno s svojo lastno. Zdi se mi škandal, da Iran tepta to pravico. Zato lobiram za Soltanijev primer, da se danes vključi v našo skupno resolucijo, resolucijo o Iranu, in prosim za vašo podporo.

  Ryszard Czarnecki, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, rad bi uporabil čas, ki mi je na voljo, da izrazim svojo zaskrbljenost nad razmerami v Iranu in zlasti glede članov iranske opozicije v taborišču Ashraf v Iraku, ki je za ljudi v Iranu simbol odpora.

Iraška vlada ne bi smela več slediti ukazom mul iz Teherana. Irak bi moral razumeti, da iranski režim nima prihodnosti in da se drži na oblasti z zatiranjem in usmrtitvami. Če je torej Irak suverena država, bi moral spoštovati in izvajati resolucijo Evropskega parlamenta o Ashrafu z dne 24. Aprila 2009, ki poziva Irak, naj ustavi vse nasilne premestitve oseb, nastanjenih v Ashrafu znotraj Iraka. Mule v Teheranu hočejo, da se Ashraf uniči, mi v Evropi pa moramo podpreti te nemočne iranske begunce. To je naša moralna dolžnost.

Prositi bi morali Predsedstvo EU in Komisijo, naj zahtevata, da se ZN bolj vključijo in pošljejo tja stalno ekipo ali celo mirovne sile, da bi preprečili še več napadov in nasilne selitve teh ljudi v druge dele Iraka.

  Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD. – (NL) Gospod predsednik, nobenega dvoma ni, da so se razmere na področju človekovih pravic v Islamski republiki Iran v zadnjih mesecih močno poslabšale. Prava ponazoritev tega je sedanji razvoj represivnega aparata, ki ga vodi predsednik Ahmadinedžad, ki v kali zatre vsak pojav kakršnega koli nasprotovanja njegovi upravi, ki je dvomljive legitimnosti. Razvpiti nasilneži, znani kot Basidž so zdaj vključeni v iransko revolucionarno gardo, drugo grozljivo organizacijo.

Kaj lahko tu še vedno doseže Evropska unija? Odgovor sta predvsem dve stvari. Skupaj z Združenimi državami se moramo mi, zahodni svet, osredotočiti na posamezne primere resnih zlorab človekovih pravic v Iranu (poglejte tudi našo resolucijo). V neposredni povezavi s tem moramo dati Teheranu jasno vedeti, da ne bomo dopuščali teh zlorab in da bodo imele resne posledice.

Ko bo šlo za nacionalne interese, zlasti gospodarske narave, se bodo iranski pragmatisti pojavili sami od sebe. Pri tem se bodo morda sklicevali celo na Ajatolaha Homeinija, ustanovitelja Islamske republike Iran. Navsezadnje se je takrat, ko je šlo zares, tudi on odločil, da je dal prednost nacionalnim interesom pred verskimi zahtevami. Komisija, Svet, pozivam vas, da poiščete slabosti ajatol, predvsem v interesu strpnejših oblik življenja za iranske ljudi in v interesu varnosti židovske države Izrael, pri tem pa ne pozabite arabskega sveta in tudi Evropske unije.

  Krisztina Morvai (NI). – (HU) Pred nekaj dnevi je bil tukaj predsednik Barroso in vprašala sem ga, kaj bi bilo mogoče storiti, da bi rešili krizo človekovih pravic, ki traja v državi članici Evropske unije, Madžarski, že od jeseni 2006. Že večkrat sem omenila, da je bilo več sto ljudi podvrženih tako nasilni policijski brutalnosti, da so utrpeli resne poškodbe, da so več sto ljudi samovoljno prijeli in da je šlo več sto ljudi skozi dolgotrajne kazenske postopke, v katerih se je pokazalo, da so nedolžni. Predsednik je odvrnil, da so to notranje zadeve in da se Evropska unija ne more vmešavati v notranje zadeve. Rada bi vprašala o dvojnih standardih, ki se uporabljajo in o tem, kakšno pravno podlago ima Evropska unija za vmešavanje v državo zunaj Evropske unije, če okleva, da bi zavarovala človekove pravice v državi članici Evropske unije. Rada bi tudi izkoristila priložnost in prosila naše iranske prijatelje, ki pripadajo opoziciji, pa tudi tiste, ki pripadajo vladni stranki, da pomagajo Madžarom zavarovati njihove človekove pravice.

  Eija-Riitta Korhola (PPE). – (FI) Gospod predsednik, Iran bi imel pomembno vlogo v mirovnih pogajanjih na Bližnjem vzhodu, a na našo žalost se zdi, da se država čedalje bolj oddaljuje od demokratične pravne države. Prvič, obstaja razlog, ki meče resne dvome na volilne rezultate lanskega junija, ki so omogočili predsedniku Ahmadinedžadu, da je ostal na položaju. Po volitvah so postale splošne razmere v zvezi s človekovimi pravicami še slabše. Poleg tega se je od leta 2005, ko se je Ahmadinedžad povzpel na oblast, število usmrtitev štirikrat povečalo in Iran usmrti največ ljudi na svetu za Kitajsko. Drugič, svoboda vere in izražanja mnenja sta v žalostnem stanju. Na primer, sedem bahajskih voditeljev je še vedno zaprtih samo na podlagi njihovega verskega prepričanja.

V naši resoluciji se obračamo na iranske oblasti in upam, da lahko hkrati na ta način pokažemo svojo podporo in spoštovanje do poguma, ki so ga pokazali številni Iranci v boju za temeljne svoboščine in demokratična načela. Posebno spoštujemo tiste pogumne iranske ženske, ki so imele odločilno vlogo v demonstracijah, ki so sledile volitvam v Teheranu.

  Peter van Dalen (ECR). – (NL) Gospod predsednik, Iranu vlada strog režim, ki temelji na radikalni razlagi islama in korana. Tisti v Iranu, ki nočejo biti del tega, padejo v nemilost. Iran je grozljiva država, zlasti za tamkajšnje kristjane. Za muslimane, ki so se spreobrnili v krščanstvo, v Iranu dobesedno ni več življenja. Lansko leto je iranski parlament sprejel zakon, po katerem je opustitev islamske vere kaznivo dejanje, ki se kaznuje s smrtjo.

Prav tako v Iranu ni življenja za demonstrante. Trije ljudje, prijeti med demonstracijami proti izidu predsedniških volitev so bili zdaj obsojeni na smrt. Popolnoma narobe in nedojemljivo je, da sodišče razglasi takšno obsodbo. Pritožba proti tej obsodbi je še vedno mogoča, vendar je vsakemu jasno, da se morajo v Iranu celo demonstranti bati za svoje življenje.

Pozivam Svet in Komisijo, naj močno podpreta te demonstrante v nadaljnjih postopkih in zlasti, naj odločno nasprotujeta brutalnemu iranskemu režimu.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE). – (LT) Razmere glede človekovih pravic v Iranu se očitno slabšajo. Predsedniške volitve dvomljive legitimnosti, ki so potekale letos, in množični protesti ljudi, ki so sledili volitvam, so zrcalili vedno bolj napete in zastrašujoče politične in socialne razmere v Iranu.

Rada bi poudarila, da je v letošnjem poročilu Novinarji brez meja, ki ocenjuje svobodo tiska, Iran končal na dnu seznama in je 172. od 175 in je višje le še od Eritreje, Severne Koreje in Turkmenistana.

Razmere za novinarje so v Iranu med najslabšimi na svetu, brezplačne informacije na internetu so blokirane in ljudje, ki pišejo bloge, so preganjani. Še predobro poznamo zgodbo o slavni blogerki Faribi Pajooh, ki je bila prav pred kratkim prijeta, njena prihodnost pa ostaja negotova.

Pozivam Evropsko komisijo. Komisar, čimprej moramo ustanoviti delegacijo Komisije v Teheranu, da bomo začeli dialog z institucijami iranske vlade o slabšanju razmer na področju človekovih pravic v tej državi.

  Jim Higgins (PPE). – Gospod predsednik, v celoti se strinjam s pripombami gospoda Czarneckija. Napad julija lansko leto na iraško taborišče PMOI v Ashrafu v Iraku se lahko opiše samo kot primitiven in barbarski. Enajst ljudi je bilo ubitih in lahko bi se zgodilo, da bi jih bilo še veliko več, številne ljudi so brutalno poškodovali – morate si pogledati videoposnetek, da dojamete kakšno barbarstvo se je dejansko zgodilo. Vojska in vojaki so si privoščili najbolj sadistično obliko brutalnosti. Posledica je bila, da je bilo prijetih 36 ljudi, ki niso imeli nobene druge možnosti kot gladovno stavko. Izpuščeni so bili pred dvema tednoma zaradi mednarodnega pritiska – in mednarodni pritisk po 72 dneh gladovne stavke je tisto, zaradi česar so se ljudje v Malikijevi vladi uklonili. Ti ljudje so torej begunci, pravico imajo do tega, da so varni, ko gredo zvečer spat in zjutraj, ko vstanejo. Kot je rekel gospod Czarnecki, potrebujemo dve stvari: prvič, potrebujemo stalno navzočnost ZN tam, da bodo nadomestili Združene države, in drugič, popolno jamstvo, da ne bo več razseljevanja.

  Véronique De Keyser, avtorica. – (FR) Gospod predsednik, rad bi k temu, kar so že povedali kolegi poslanci dodala tri majhne točke.

Prvič, – in tu se sklicujem na to, kar je povedala gospa Gomes – kljub vsemu, kar se dogaja, kljub tragedijam, ki se dogajajo v Iranu, in režimu, še vedno verjamemo v politično prihodnost te države in moč njene civilne družbe.

Moja druga točka je, to ni bilo dovolj poudarjeno, da obsojamo zadnje samomorilske napade, ki so se zgodili v Sistanu in Balučistanu, saj so bili žrtve poleg revolucionarne garde, na žalost, tudi ducati civilistov. Smo proti tej vrsti nasilja, čeprav popolnoma razumemo razloge, zakaj se je zgodilo, vendar moramo v tem trenutku stopiti na stran nasprotnikov režima.

Nazadnje, prepričana sem, da naš Parlament obsoja smrtno kazen ne glede na to, koga prizadene – otroke, ženske, odrasle – ali katera država na svetu jo izvaja.

  Cristian Dan Preda, avtor. – (RO) Tudi jaz bi rad ostro obsodil poslabšanje razmer na področju človekovih pravic v Iranu na začetku volitev v juniju. To poslabšanje se je nedvomno pokazalo z ogromnim valom prijetij in nasilja nad nasprotniki režima.

Poleg tega, kot je bilo že omenjeno, je bila resno ogrožena svoboda obveščanja, ob tveganju, da bo preganjanje usmerjeno proti novinarjem. Eden od glavnih znakov za zaskrbljenost je dejstvo, da se v Iranu na veliko uporabljata mučenje in smrtna kazen. Amnesty International je dejansko pred kratkim poudarila dejstvo, da se je po volitvah znatno pomnožilo število ljudi, ki so obsojeni in nato usmrčeni.

Nazadnje, rad bi izrazil svojo podporo zamisli o ustanovitvi delegacije Evropske unije v Teheranu. Takšna delegacija lahko dela na terenu skupaj s civilno družbo in s tem podpira pravice aktivistov, ki se bojujejo za svobodo.

  Angelika Werthmann (NI). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, rada bi vam nekaj predlagala. Človekove pravice, demokracija in pravna država so vprašanja, ki so preveč pomembna in preveč nujna, da bi se s tem ukvarjali v četrtek popoldne. Na žalost nas je tu samo še nekaj.

Pred enim mesecem smo razpravljali o umoru novinarjev. Danes so to strašne razmere na področju človekovih pravicah v Gvineji, Iranu in Šrilanki. Vem, da mnogi od vas delite moje mnenje. Poiščimo drugi – boljši – datum za to pomembno razpravo.

  Predsednik. – Gospa, o temi bi morali govoriti po postopku proste prijave k besedi. Jemljete čas za govor drugim poslancem.

Postopek proste prijave k besedi je končan.

  Leonard Orban, član Komisije. – (RO) Dovolite, da na začetku izrazim sožalje družinam žrtev terorističnega napada, ki je bil izveden v provinci Sistan in Balučistan v Iranu. Komisija obsoja teroristične napade, ki se izvajajo kjer koli na svetu, skupaj z izgubo življenj, ki jih povzročijo.

Evropska komisija je globoko zaskrbljena nad sedanjimi razmerami na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Iranu. Ko govorimo o tej temi, lahko omenimo primere, kot so usmrtitve mladoletnikov, diskriminacija do ljudi, ki pripadajo različnim manjšinam, znatne omejitve svobode izražanja in združevanja, slabo ravnanje z zaporniki, odrekanje pravice do poštenega sojenja, pa tudi obsežno zatiranje in ustrahovanje podpornikov človekovih pravic in političnih nasprotnikov.

Evropska unija je ohranila neposreden stik z Iranom in odkrito seznanila iranske oblasti s svojim stališčem v zvezi z razvojem države.

Evropska unija podpira temeljne svoboščine in univerzalne vrednote, na katerih te temeljijo in se čuti dolžno izraziti svoje stališče vedno in povsod, kjer so ta načela kršena. Na žalost so se kljub številnim pozivom in izjavam o obsodbi s strani Evropske unije in mednarodne skupnosti razmere glede človekovih pravic v Iranu po predsedniških volitvah, ki so bile junija 2009, še poslabšale.

Številne ljudi so v zadnjih nekaj tednih usmrtili z obešanjem. Eden od teh ljudi, ki ste jih že omenili, Behnoud Shojaee, ki je bil v času, ko je zagrešil kaznivo dejanje, še mladoleten, je bil usmrčen kljub ponovnim pozivom iz EU, da bi se njegova obsodba spremenila. V kratkem bo verjetno v Iranu usmrčenih še več mladoletnikov. Zaskrbljeni smo tudi nad položajem sedmih bahajskih voditeljev v Iranu, ki so bili prijeti pred 17 meseci in morajo odgovarjati za resne obtožbe, kot sta vohunstvo in protidržavna propaganda. Zadnje predvideno zaslišanje je bilo spet preloženo na 18. oktobra, teh sedem ljudi pa bo do tedaj ostalo brez kakršne koli jasne možnosti za pravi sodni proces.

Po predsedniških volitvah so pridržali na stotine ljudi, ker so se udeležili demonstracij in imeli kritične pripombe. Procesi proti tistim, ki so sodelovali v teh dejavnostih, se nadaljujejo. Prejšnji teden so bili štirje ljudje obsojeni na smrt, ker so bili vpleteni v incidente po volitvah.

Nazadnje bi rad poudaril, da so skrbi, ki so jih izrazili poslanci o razmerah na področju človekovih pravic v Iranu, naše skupne skrbi. Komisija pozorno spremlja, kako se razvijajo razmere in bo še naprej uporabila vsako priložnost, da bo pozvala iranske oblasti k upoštevanju njihovih mednarodnih zavez glede človekovih pravic, vključno z upoštevanjem Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Izboljšanje razmer glede človekovih pravic v Iranu je ključni element pristopa Evropske komisije do krepitve političnega dialoga in sodelovanja s Teheranom v prihodnje.

Če odgovorim na vprašanje, ki mi je bilo postavljeno, da, prepričani smo, da v tem trenutku glede na sedanje okoliščine v Iranu ni pravi čas za ustanovitev delegacije Evropske komisije v Teheranu.

  Predsednik. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo po razpravah.

Pisne izjave (člen 149)

  Bogusław Sonik (PPE), v pisni obliki. – (PL) Gospe in gospodje, pozivam Evropsko unijo, naj ne čaka pasivno, medtem ko se kršijo človekove pravice v Iranu. Evropska unija mora zavzeti veliko odločnejše stališče proti smrtnim kaznim, ki se sprejemajo v tej državi, in usmrtitvam, zlasti tistim, ki se odredijo za mlade in mladoletne zločince. Odziv na to, kar se dogaja v Iranu danes, je eden največjih preskusov učinkovitosti našega zahodnega sveta.

Zato mora Evropska komisija takoj, ko bo mogoče, postaviti delegacijo Evropske unije v Teheranu, da bo podprla in okrepila dialog z iranskimi voditelji in civilno družbo in zlasti, da bo podprla mlade ljudi, politične zapornike in novinarje. Evropska komisija se mora veliko bolj vključiti v to, da se pošlje posebnega odposlanca visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice, da bo spremljal razmere v zvezi s političnimi zaporniki, da bomo zagotovili, da bodo iranske oblasti spoštovale mednarodne standardne postopke in pravne obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami.

Evropska unija bo vedno skrbela za standarde civilnih svoboščin in skupne evropske demokratične vrednote tudi zunaj naših meja. Zato se moramo potruditi z intenzivnim dialogom s političnimi elitami, da bo Iran v 21. stoletju upošteval temeljne človekove pravice in pravico do življenja.