Predsednik. – Naslednja točka je poročilo gospoda Martina v imenu Odbora za ustavne zadeve o prilagoditvi Poslovnika Evropskega parlamenta Lizbonski pogodbi (2009/2062(REG)) (A7-0043/2009).
David Martin, poročevalec. – Gospod predsednik, najprej se vam zahvaljujem za vašo potrpežljivost in vašo prisotnost.
Ko sem leta 1984 prvič kandidiral za Evropski parlament, sem enemu od mojih takratnih kolegov Kenu Collinsu, škotskemu poslancu, pripomnil, da se sprašujem, ali delam napako, ker se je zdelo, da Parlament pri zakonodajnih zadevah ne more ravno pokazati zob. Ken mi je odgovoril, da Parlament res ne more ravno pokazati zob, a da bi, če bi vprašal katero koli mati malega dojenčka, vedel, da je mogoče narediti velik vtis tudi z dlesnimi.
Ta parlament je naredil velik vtis s svojimi dlesnimi, ker je uporabil svojo pravico do posvetovalne vloge pri zakonodaji. Od takrat smo imeli Enotni evropski akt, ki je Evropski parlament popeljal od dojenčka v otroštvo, Maastrichtsko pogodbo, ki nas je popeljala skozi puberteto, Pogodbo iz Nice in Amsterdamsko pogodbo, ki sta nas popeljali v odraslost, in zdaj Lizbonsko pogodbo, ki bo po mojem mnenju ta Parlament popeljala do vseh pravic odraslega Parlamenta, ki je primerljiv s katero koli drugo demokratično institucijo v Evropski uniji.
Počaščen sem, ker lahko predstavim poročilo, ki prilagaja naš Poslovnik tako, da se upoštevajo nove pristojnosti, ki jih imamo zaradi Lizbonske pogodbe.
Počaščen sem, a če sem iskren, sem tudi rahlo razočaran, ker bi se to poročilo pravzaprav moralo imenovati poročilo gospoda Corbetta. Moj kolega Richard Corbett je pred volitvami opravil vse težko delo pri tem poročilu. Zelo mi je olajšal delo v zvezi z lizbonskimi vidiki poročila. Čeprav je potekala polemika o vidikih poročila, ki niso povezani z Lizbonsko pogodbo, je Richard Corbett opravil odlično delo v zvezi z lizbonskimi vidiki in dejansko sem samo prevzel štafetno palico.
Poročilo nas pripravlja na nove pristojnosti, ki jih bomo dobili na področju trgovinske politike, na katerem bomo zdaj skupaj s Svetom imeli popoln postopek privolitve o vseh trgovinskih zadevah, in na naše nove pristojnosti na področju kmetijstva in ribištva, na katerem bomo zdaj imeli postopek soodločanja. Poročilo prav tako izboljšuje našo vlogo pri imenovanju Evropske komisije, določa nov odnos med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti ter utira pot novim poslancem tega parlamenta.
Večina teh vprašanj je bila obravnavana, kakor sem rekel, brez polemike. Naj le na kratko omenim, kje je nekaj nestrinjanja med skupinami, čeprav moram mimogrede povedati, da so politične skupine odlično sodelovale pri tej zadevi. Vsi glavni poročevalci v senci in koordinatorji so bili v veliko podporo, vendar obstajata eno ali dve vprašanji, ki nam ju ni uspelo rešiti.
Prvič, kdo naj vodi našo delegacijo pri COSAC? Naj bo to predsednik Odbora za ustavne zadeve ali podpredsednik Parlamenta, tako kot je zdaj? Jaz menim, da bi to moral biti podpredsednik; Odbor je odločil, da bi to moral biti predsednik. Končna odločitev bo sprejeta na plenarnem zasedanju, vendar naj pripomnim, da gre pri COSAC za več kot samo za medinstitucionalne odnose. COSAC obravnava tudi politične zadeve in zato je delegacijo v preteklosti vodil podpredsednik.
Kar zadeva naš odnos z nacionalnimi parlamenti, je bilo v Odboru nekaj nestrinjanja glede tega, kako daleč v podrobnosti naj se spuščamo in do kakšne mere naj pravila predpisujejo ta odnos. Z gospodom Brokom, ki je bil zelo prilagodljiv pri tej zadevi, mi je uspelo doseči kompromis, ki določa nekatere podrobnosti, vendar še vedno pušča dovolj prostora za to, da se predsednik Parlamenta s svojimi sogovorniki v nacionalnih parlamentih na pogajanjih dogovori o natančnih načinih, na katere bomo sodelovali z nacionalnimi parlamenti.
Tretje nekoliko polemično vprašanje je, kako obravnavati načelo subsidiarnosti. Zlahka smo določili vlogo, ki jo bodo pri tem imeli odbori, in o tem je bilo doseženo soglasje. Edina točka, pri kateri se zatika, je to, kaj se zgodi, če odbor reče: „Ne, kršitve subsidiarnosti ni in zakonodaja naj gre naprej.“ Ali bi moral obstajati varnostni ventil, da bi poslanci Evropskega parlamenta obravnavali zadevo v Parlamentu? Pripravil sem spremembo in drugi so pripravili podobne spremembe, v skladu s katerimi naj bi se, če ena desetina poslancev Evropskega parlamenta meni, da je spoštovanje subsidiarnosti vprašljivo, o tem razpravljalo v Parlamentu. Menim, da je to razumen varnostni ventil.
Zadnje vprašanje, ki ga želim omeniti, je vprašanje opazovalcev in tega, ali naj imamo opazovalce, preden 18 novih poslancev zasede svoje sedeže. Moje mnenje je, da bi jih vsekakor morali imeti. Vendar je ključno vprašanje to – in ponovno, v Odboru je bilo doseženo soglasje o tem –, ali naj bodo ti opazovalci ljudje, ki bi sicer bili izvoljeni v Parlament. To je ključno za našo verodostojnost. Če državam članicam dovolimo, da za vlogo opazovalca preprosto imenujejo kogar koli – in govori se, da nekatere države članice želijo imenovati nacionalne poslance –, bi bilo to po mojem mnenju povsem nesprejemljivo.
Za konec naj povem, da sem zadovoljen, da bo ta parlament s svojim glasovanjem ta teden imel 1. decembra, od trenutka, ko bo začela veljati Lizbonska pogodba, zbirko pravil, ki nam bodo omogočala, da bomo takoj začeli uveljavljati naše nove pristojnosti. To je zasluga ljudi, ki so delali v Odboru za ustavne zadeve pred poletjem, in ponovno se zahvaljujem Richardu Corbettu za vsa njegova prizadevanja pri tem.
(Aplavz)
József Szájer, v imenu skupine PPE. – (HU) Gospod predsednik, gospe in gospodje, na veliko veselje mnogih od nas bo Lizbonska pogodba kmalu začela veljati. Proces je trajal dolgo, to, da je bila ratifikacija Pogodbe tako dolgotrajna, pa ni bilo odvisno samo od tega parlamenta. Ravno zato tudi takojšnje izvajanje našega prilagojenega Poslovnika ni odvisno od Parlamenta.
Rad bi začel s pripombo, s katero je pravkar končal poročevalec, namreč, da je nadvse pomembno, da lahko čim prej začnemo dejansko uveljavljati te pravice. Pravzaprav je Parlament res pridobil veliko število pravic. Lizbonska pogodba znatno povečuje moč Parlamenta in zato demokracijo, obenem pa spodbuja tudi položaj demokracije v Evropi. Naše delo v tem primeru je, da tukaj, med to razpravo in na podlagi te zakonodaje zagotovimo, da je te pravice dejansko mogoče uveljaviti.
Tako poročevalcu gospodu Martinu kot gospodu Corbettu bi se rad zahvalil za delo, ki sta ga opravila v zvezi s tem. V poročilu so vse ključne točke, kot so vzdrževanje stikov z nacionalnimi parlamenti, strožja in precej jasneje opredeljena uporaba načela subsidiarnosti kot do zdaj ter postopki komitologije in nove pravice parlamentov do soodločanja, v poročilu, ki ga vsekakor podpiramo, pa so tudi vprašanja v zvezi s proračunskimi postopki.
Obenem moramo zagotoviti, in rad bi, da ste na to pozorni pri glasovanju o predlaganih spremembah, da teh pravic ne bo mogoče zlorabiti. Majhna manjšina ne sme biti sposobna zlorabiti ali ovirati dejanskega zakonodajnega postopka. Najti moramo prilagodljive rešitve. Med ratifikacijo Lizbonske pogodbe smo videli, kako se je lahko ena sama oseba, en sam predsednik države igral s celotnim sistemom. Ravno zaradi tega morajo biti vključena samo tista zagotovila, ki jih ni mogoče do skrajnosti zlorabiti. Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) podpira to poročilo in čestitamo obema poročevalcema gospodu Corbettu in gospodu Martinu.
Ramón Jáuregui Atondo, v imenu skupine S&D. – (ES) Gospod predsednik, tudi jaz bi za začetek rad povedal, da je Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu zelo ponosna, da sta pri tej pomembni reformi pomagala dva izmed naših prijateljev in kolegov David Martin in Richard Corbett. Rad bi jima čestital in upam, da jima bo čestital tudi cel Parlament.
Druga stvar, ki bi jo rad povedal, je, da je akt, ki ga sprejemamo, resnično zelo pomemben, ker menim, da je politično zelo pomembno, da novi Poslovnik začne veljati 1. decembra skupaj z novo Pogodbo. Evropskemu političnemu sistemu sporočamo, da se Parlament pripravlja na instrument za novo Pogodbo in se mu prilagaja. Očitno je veliko reform, ki ustrezajo tej zamisli.
Ker mislim, da je čas za povzetek, želim povedati, da se seveda strinjamo s celotnim poročilom, vendar bi glede reform in sprememb, ki še niso sprejete, rad povedal dve stvari, za kateri menim, da sta primerni.
Prva je, da čeprav je bilo nekaj zmede na konferenci predsednikov glede tega, katere vrste sprememb naj se potrdijo ali sprejmejo na podlagi tega, ali so rezultat Lizbonske pogodbe v najstrožjem pomenu, bi rad izrazil našo željo, da o tem, ali katera od reform Poslovnika ni ustrezna, odloča predsednik Parlamenta. V tem smislu se strinjam s tem, da odloča predsednik, mi pa bomo podprli to odločitev.
Za konec bi rad povedal, da je reforma Poslovnika po mojem mnenju tako pomemben dogodek, da je zanjo potrebno soglasje. Menim, da bi bilo zelo dobro, če bi lahko dosegli dogovor o spremembah pred glasovanjem v sredo, tako da bi se celoten Parlament popolnoma strinjal.
Predsednik. – Rad bi vas obvestil, da vas bom po izjavah predstavnikov političnih skupin seznanil s tehnično ureditvijo glasovanja o tem poročilu.
Andrew Duff, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, skupina ALDE z veseljem sprejema poročilo gospoda Corbetta in gospoda Martina, ki Parlament usmerja na pravo pot, da bo po začetku veljavnosti Pogodbe prevzel svoje velike odgovornosti. Pomembno je, da se Parlament pripravi na to, da bo postal splošni parlament – to se pravi, da bomo morali vse delo po celotnem spektru politike začeti opravljati učinkovito in hitro.
Kratka pripomba k našemu obravnavanju nacionalnih parlamentov: Pogodba povsem pravilno predlaga, naj izboljšamo naše sodelovanje z nacionalnimi parlamenti, vendar je precej diskretna; ne govori o natančni obliki, ki naj bi jo imelo tako sodelovanje. Zato bi se morali pripraviti na posvetovanje z nacionalnimi parlamenti o njihovem pristopu k Pogodbi, preden natančne predpise določimo samo enostransko, v okviru naših postopkov.
Preskusi, ki so bili do zdaj opravljeni pod okriljem COSAC, kažejo na velike razlike med pristopi nacionalnih parlamentov k vprašanju subsidiarnosti. Menim, da je primerno, da Evropski parlament upošteva take razlike in da se na sedanji stopnji vzdržimo formalizacije natančnih metod sodelovanja in odzivanja na delovanje mehanizma subsidiarnosti. Sicer pa skupina ALDE v celoti podpira predloge, ki so nam predloženi.
Gerald Häfner, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ta parlament je hiter, dela svoje domače naloge in je sposoben ukrepati. To se splača poudariti na tem mestu.
Za to, da Lizbonska pogodba končno lahko začne veljati, je bilo potrebnih sedem let. V našem primeru je bilo – ker je Parlament porabil veliko časa za temeljite priprave na ta dogodek – potrebnih samo nekaj tednov za to, da se novi Poslovnik sprejme na tej podlagi, tako da bomo po začetku veljavnosti Pogodbe lahko takoj začeli delati v skladu z novim Poslovnikom.
Poslovnik je treba določiti s širokim soglasjem. Zato smo se omejili predvsem na tiste spremembe, ki so neposredno povezane z začetkom veljavnosti nove Pogodbe. Za ostale predloge sprememb je potrebna poglobljena razprava. Za to bomo v tem parlamentu imeli dovolj časa. Vendar je treba nujne zadeve obravnavati brez odlašanja.
Meni se zdi pomembno, da te spremembe vključujejo nove določbe o poenostavljenih in običajnih spremembah Pogodbe. Pomembno se mi zdi, da se predlogi sprememb, katerih namen je izboljšati sodelovanje z nacionalnimi parlamenti, podprejo soglasno. Pri drugih oddelkih bi si želeli iti dlje, zlasti v primerih, kot je naša zastopanost, namreč zastopanost Evropskega parlamenta pri COSAC, vendar se o tem lahko razpravlja tudi pozneje. Za zdaj pozdravljam široko soglasje, ki je bilo doseženo, in se želim zahvaliti predvsem poročevalcema.
Ashley Fox, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, želim izraziti zaskrbljenost, ker nam je bila onemogočena razprava o spremembi gospoda Broka o izvajanju Statuta poslancev.
Elmar Brok je predlagal, da se odgovornost prenese s predsedstva, ki se sestaja tajno, na Parlament, ki se sestaja javno. Menim, da imajo naši volivci pravico do tega, da so seznanjeni ne samo s tem, koliko si plačujemo, temveč tudi s podrobnostmi o nadomestilih in ugodnostih, ki jih prejemamo. Zdi se mi obžalovanja vredno, da vi, gospod, kot naš predsednik menite drugače.
Še bolj zaskrbljujoče je, da ste se zaradi strahu pred porazom na glasovanju ali morda strahu pred tem, da bi glasovanje sploh bilo, zatekli k postopkovnemu instrumentu, da ste preprečili razpravo. To je nedemokratično in v času, ko vsi govorijo o tem, da mora EU postati preglednejša in se približati državljanom, je ta poteza nekoliko hinavska. Če naj Evropska unija poveča preglednost, moramo ukrepati, ne pa samo govoričiti o tem.
Preprosto nesprejemljivo je, da se z volivci ravna kot z gobami, da se jih pusti v temi in zasuje z gnojilom. Zagotavljam vam, gospod, da to vprašanje ne bo poniknilo in da se boste morali slej ko prej soočiti z glasovanjem.
Predsednik. – Mislim, da gre za nesporazum. O vsem je bilo mogoče razpravljati. S tega vidika ni nič zaprto. Prvi primer so naši enominutni govori. Odgovoriti vam moram takoj, ker ni nič zaprto, vendar moramo iti od odločitve do odločitve in upoštevati naša pravila v Evropskem parlamentu, nič drugega. Vendar pa ste precej razširili to razpravo.
Ashley Fox, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, ali lahko razložite, zakaj je bilo glasovanje o spremembi gospoda Broka v Odboru dovoljeno in opravljeno, kljub temu pa črtano iz dnevnega reda plenarnega zasedanja?
Predsednik. – Če bi se radi pogovorili o tem, se lahko z vami pogovorim takoj po seji, vendar pa ne želim prekiniti naše razprave tukaj na plenarnem zasedanju.
Hans-Peter Martin (NI). – (DE) Gospod predsednik, demokracija potrebuje revolucijo. Dandanes to stalno ponavljam, tokrat pa je pripomba namenjena posebej vam, gospod predsednik. Kaj pravzaprav počnete tukaj? Ljudem, ki se strinjajo z evropskim idealom, ki pa zaradi svojih temeljnih načel ne želijo pripadati nobeni politični stranki, povsem po nepotrebnem otežujete življenje in s tem škodujete samemu sebi.
O čem govorim? Govorim o členu 192(1). Določba o tem, da skupine lahko izvolijo koordinatorja, je bila sprejeta skozi zadnja vrata in je številni niso opazili. Prej, gospod predsednik, smo vedno imeli ta dodatek: „ustrezne določbe se smiselno uporabljajo tudi za samostojne poslance“. Ta razlaga ni več navedena. Napisal sem vam pismo. Dva meseca zatem ste odgovorili in zgolj ponovili člen. Prosim, ponovno preberite moje pismo. Prosim, razumite, da ste trenutno zelo blizu temu, da dopustite, da se Parlament, ki ga načeloma podpiram, izrodi v dvotirni Parlament. Kako lahko glede na svojo preteklost naredite kaj takega? Ker kot samostojni poslanci nimamo možnosti, da bi pravočasno pridobili ustrezne informacije in dejavno sodelovali pri odločanju o poročilih in podobnih zadevah. V tem smislu je treba Poslovnik spremeniti.
Poleg tega bi rad vedel, zakaj sme gospod Corbett, ki so ga skrajni desničarji izločili na volitvah ravno zato, ker počne take stvari, danes sedeti na plenarnem zasedanju tako rekoč v vlogi nadzornika. To je dvotirni Parlament. Prisiljeni bomo vložiti pritožbo, čeprav bi se temu zelo rad izognil.
Predsednik. – Hvala. Kakor veste, se o zadevi, ki ste jo omenili, še vedno razpravlja, in prosil bi vas, da se ne prenaglite s sklepi. Želimo si razrešiti to zadevo, vendar, kakor veste, skupina samostojnih poslancev ni predlagala kandidata in zato ne sodeluje pri delu. Skupina nima kandidata, ki bi bil sprejemljiv za vse samostojne poslance. Vendar bomo našli rešitev za to težavo.
Konferenca predsednikov se je odločila, da se v sredo med glasovanjem o poročilu gospoda Martina ne bo glasovalo o tistih delih poročila, ki niso povezani z Lizbonsko pogodbo, ker je potrebna širša razprava o njih. Tako je zato, ker želimo zagotoviti, da bo glasovanje potekalo v sredo, in ker želimo glasovati o tistih zadevah, ki so povezane z izvajanjem Lizbonske pogodbe. Tako se je odločila konferenca predsednikov in to odločitev moramo uresničiti.
David Martin (S&D). – Gospod predsednik, seveda razumem in podpiram vašo odločitev, vendar si ne želimo – in mislim, da smo znake tega morda že opazili – neprimernega prepira v Parlamentu v sredo, ko bomo prišli glasovat o tem pomembnem koraku za Poslovnik.
Prosil bi vas, da jutri vsem ustreznim osebam posredujete tiste spremembe, ki jih ne štejete za „lizbonske“ – in podobno tudi tiste, ki jih Lizbonska pogodba zajema –, tako da bomo to lahko pojasnili in imeli zelo jasen seznam glasovanja za sredo, tako da v sredo ne bo nobenega prepiranja.
Predsednik. – Seveda nameravam to narediti in bom to naredil, vendar sem se želel sestati tudi z gospodom Casinijem in nekaterimi drugimi, da seznam najprej pokažem njim. Seznam sem želel pokazati tudi vam osebno, kot poročevalcu, vendar za to še nisva imela priložnosti, ker vas prej ni bilo tukaj. To je samo tehnično vprašanje in nič drugega.
Íñigo Méndez de Vigo (PPE). – (ES) Gospod predsednik, jaz sem imel enak pomislek, kot ga je izrazil poročevalec. Menim, da bi za pravilen potek glasovanja v sredo pri tako pomembnem poročilu morali vnaprej vedeti, katere spremembe štejete za nedopustne.
Zato sprejemam to, kar ste povedali, in spremembe bi radi prejeli jutri.
Predsednik. – Za pripravo seznama so bile odgovorne parlamentarne službe in prejel sem ga šele pred dvema urama. Zato je še čisto nov in takoj vam ga bom pokazal.
Carlo Casini (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, seveda bomo spoštovali vaše odločitve, vendar, kakor razumem, obstaja nekaj pridržkov glede določenih sprememb, namreč, da niso neposredno povezane z Lizbonsko pogodbo.
Morda se motim, vendar se mi zdi, da je Odbor za ustavne zadeve do zdaj imel splošne pristojnosti za predložitev predlogov glede regulativnih sprememb. Odbor lahko to naredi, če spremembe predlaga skupina poslancev ali jih predlagajo posamezni poslanci, lahko pa tudi na lastno pobudo.
Zato dejstvo, da se je v okviru širše reforme Poslovnika v skladu z Lizbonsko pogodbo izkoristila priložnost za nekaj popravkov, tudi v zvezi z drugimi vidiki, po mojem mnenju ne more veljati za nesprejemljivo – še toliko bolj ne, ker bi kar nekaj sprememb služilo temu, da bi se v Poslovniku odražal duh Lizbonske pogodbe, včasih prek pravil, ki se v Poslovniku tehnično in materialno ponovijo, še veliko pogosteje pa prek sklicevanja na duha Pogodbe. Pomisliti je treba samo na vlogo Parlamenta, ki je bila v primerjavi s Svetom okrepljena, ki pa jo Poslovnik krepi tudi v zvezi z notranjimi odnosi z institucijami znotraj samega Parlamenta. Seveda bomo spoštovali vaše odločitve, gospod predsednik, vendar sem menil, da moram to pripomniti.
Csaba Sándor Tabajdi (S&D). – (HU) Gospod predsednik, v razpravi, ki trenutno poteka, se odraža tudi dejstvo, da je velika reforma, ki se trenutno izvaja, v zgodovini Evropske Unije in Evropskega parlamenta tako pomembna, da naloge verjetno ne bomo mogli končati na podlagi enega poročila. Obenem čestitam gospodu Martinu in gospodu Corbettu ter vsem, ki so sodelovali v tej razpravi. Vendar je še vedno kar nekaj vprašanj, ki jih bo treba v prihodnosti razjasniti s pravnega vidika.
Naj navedem samo en primer: zadovoljen sem, da je Parlament očitno imel besedo pri podpori Listini o temeljnih pravicah, ki jo Parlament nedvomno podpira. Vendar dobro vemo, da je prav v primeru Listine o temeljnih pravicah več držav zahtevalo odstopanje, da ne omenjam, da tudi ta listina vsebuje zadeve in nerešene težave, kot je vprašanje jezikovnih pravic, o katerih naj bi razpravljali jutri zvečer. Do zdaj so komisarji Evrope pravzaprav govorili, da te pravice niso del prava Skupnosti.
Zato moramo ob upoštevanju Lizbonske pogodbe in Listine o temeljnih pravicah vsekakor zelo natančno pojasniti prav te vidike prava Skupnosti, na katere sta se Komisija in Parlament upravičena odzvati, ker se potem lahko izognemo temu, da bi komisarja Barrot ali Leonard Orban v prihodnosti govorila, da pomembne zadeve, kot je slovaški zakon o jeziku, niso v okviru pristojnosti Skupnosti.
Diane Dodds (NI). – Gospod predsednik, pred vami stojim kot demokratka. Pred vami stojim kot nekdo, ki ima demokratični mandat – mandat, podoben mandatu, ki ga imajo vsi drugi, ki so bili izvoljeni v ta parlament.
Pred vami stojim tudi kot nekdo, ki prihaja iz države ali regije Združenega kraljestva, ki je doživelo veliko gorja zaradi tistih, ki so skušali uničiti demokratično politiko. Zato imam velika pričakovanja glede tega, kako se bo v tem parlamentu obravnavala demokracija.
Pa vendar v svojem prvem mandatu kot demokratično izvoljena poslanka Evropskega parlamenta ugotavljam, da sem izključena iz sestankov koordinatorjev, da pri konferenci predsednikov ne morem glasovati.
O teh zadevah je vsekakor treba razpravljati – in vsekakor sem zelo vesela, ker pravite, da poskušate te zadeve razrešiti. Vendar bi vas pozvala, gospod predsednik, da te zadeve razrešite zelo hitro, ker je pomembno, da se spoštuje demokratični mandat tega parlamenta. Prav tako bi vas pozvala, gospod predsednik, da se sestanete s tistimi samostojnimi poslanci, ki so demokrati in želijo doseči napredek pri tej zadevi.
Elmar Brok (PPE). – (DE) Gospod predsednik, rad bi čestital gospodu Martinu za vsebino tega poročila, saj so to vprašanja, o katerih smo dosegli dogovor in ki jih je treba obvezno obravnavati. Vendar je treba povedati tudi, da je Evropski parlament z Lizbonsko pogodbo postal popolnoma demokratičen in enakopraven parlament. Prav tako je čas, da se Parlament spomni, kdo so temelji tega parlamenta, namreč posamezni poslanci Evropskega parlamenta, parlamentarni odbori in politične skupine.
Menim, da je preveč znakov, da odločitve sprejemata konferenca predsednikov in predsedstvo. Prav tako sem opazil veliko znakov, ki kažejo na željo, da se odborom prepreči, da bi delali neposredno in na lastno pobudo z odbori nacionalnih parlamentov, in da se v ta proces vključi preskakovanje birokratskih ovir.
Opazil sem, da se sestankov predsednikov odborov nacionalnih parlamentov udeležujejo bolj podpredsedniki kot predsedniki odborov Evropskega parlamenta. Kar zadeva pravice poslancev Evropskega parlamenta, če odbor predloži predloge sklepa na plenarnem zasedanju, o tem, ali so ti predlogi pravilni ali napačni, ne odločajo parlamentarne službe ali drugi organi. O tem odločajo poslanci Evropskega parlamenta. Če so predlogi slabi, jih večina ne bo podprla.
Očitno obstaja strah pred tem, da bi morali poslanci Evropskega parlamenta sprejemati odločitve, ki bi škodovale njihovim karieram, in zato bi morali biti poslanci zavarovani pred samimi seboj. To je edini način, da si lahko razložim predloge, katerih namen je očitno omejiti pravice Parlamenta in posameznih poslancev Evropskega parlamenta. Občutek imam, da Imperij vrača udarec.
Roberto Gualtieri (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, s sprejetjem poročila gospoda Martina je Evropski parlament opravil nalogo, ki se ji glede na bližnji začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe ni mogoče izogniti. To je naredil s točnim in natančnim besedilom, ki v naš Poslovnik vključuje pomembne spremembe, ki jih nova Pogodba uvaja v zvezi z okrepljeno vlogo Evropskega parlamenta v zakonodajnem postopku, proračunskem postopku in splošnem institucionalnem ravnovesju Evropske unije.
Z veseljem omenim tiste novosti, ki so povezane s postopki za revizijo pogodb in vlogo Parlamenta pri predložitvi predlogov, ter spremembe, ki so povezane z vlogo nacionalnih parlamentov in na Parlament prenašajo posebno odgovornost: da lahko iz te okrepljene vloge naredi vir demokratične legitimnosti evropskega združevanja in ne birokratsko oviro.
Odločitev predsednika, da se reši vprašanje tistih sprememb, ki niso neposredno povezane z nalogo tega poročila, je dobra, saj bo pozneje še čas za doslednejše in bolj sistematično obravnavanje vprašanja, ali je treba opraviti celovitejšo revizijo našega Poslovnika.
Vendar ostaja dejstvo, da se nekateri elementi lahko izločijo iz dela Odbora za ustavne zadeve, medtem ko bi bilo druge dobro dodati. V mislih imam pomembnost spremembe, ki poudarja način, na katerega je treba obravnavati vprašanje opazovalcev, ob upoštevanju, da je treba te opazovalce izbrati med glavnimi kandidati, ki niso bili izvoljeni na volitvah v Evropski parlament.
Paulo Rangel (PPE). – (PT) Gospod predsednik, najprej bi rad čestital poročevalcema, natančno gospodu Martinu in gospodu Corbettu, in povedal, da kot poslanec Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) glavno skrb namenjam predlaganim spremembam Poslovnika.
Rad bi izpostavil vprašanje, ki je po mojem mnenju ključno in nocoj tukaj še ni bilo omenjeno: vprašanje nacionalnih parlamentov.
Parlament je vsekakor postal močnejši v smislu demokracije zaradi tega poslovnika in Lizbonske pogodbe, vendar je Evropska demokracija tudi rezultat vezi med nacionalnimi parlamenti.
Ta predlog Poslovnika naj bi zakonsko vzpostavil ti dve instanci legitimne demokracije in tako utrdil demokracijo. Po eni strani obstaja demokracija, ki izhaja iz instrumentov Evropskega parlamenta, njegovih instrumentov nadzora in njegove zakonodajne vloge, po drugi strani pa obstaja demokratično sodelovanje nacionalnih parlamentov prek drugih instrumentov.
Zato predloge popolnoma podpiram. Ne strinjam se z gospodom Duffom, ki pravi, da bi oblikovanje odnosov z nacionalnimi parlamenti morali preložiti na pozneje. Menim, da lahko nadaljujemo zdaj, na podlagi Lizbonske pogodbe, in da je zelo pomembno, da to storimo.
Prav tako bi rad povedal, da podpiram predlog kolegov gospoda Szájerja in gospoda Broka glede zastopanja v konferenci odborov parlamentov EU za evropske zadeve (COSAC) in, za konec, da se popolnoma strinjam s pripombami kolega Broka in drugih poslancev glede tega, da so Parlament in njegovi poslanci pomembnejši od parlamentarnih služb.
Mario Mauro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, gotovo poteka resnična sprememba narave naših institucij, evropskih institucij. Pravilno delovanje stroja Skupnosti v bližnji prihodnosti je odvisno od naše politične spretnosti in naše sposobnosti, da se v Parlamentu kot instituciji čim prej opremimo z zakonodajnimi instrumenti: instrumenti, ki nam bodo omogočili izkoristiti številne priložnosti, ki jih ponuja Lizbonska pogodba.
Ravno zaradi tega menim, da gre, paradoksalno, v resnici za krepitev federativne razsežnosti in subsidiarne razsežnosti Evropske unije. To je odločilno za našo prihodnost, tem bolj, ker na tej stopnji državljanov nismo v zadostni meri upoštevali kot posameznikov, se pravi kot raison d’être politike.
Naj razložim, kaj mislim. Raven usklajevanja, ki smo jo dosegli, je mogoče opisati kot zadovoljivo; Evropa državljanom v življenju veliko pomeni. Vseeno Evropska unija in države članice pogosto izkoriščajo subsidiarnost za spodbujanje interesov institucij, namesto da bi v središče politike postavile posameznika, družino in vse druge.
Zaradi tega je zaščita načela subsidiarnosti, kakor je navedeno v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, pomembnejša kot kdaj koli prej. Potrebujemo sistem spremljanja, ki bo zagotovil, da se zakonodajni predlogi, predloženi Parlamentu, dejansko ocenjujejo, zlasti kar zadeva spoštovanje tega načela subsidiarnosti. To bi bilo pravo izhodišče za institucije, ki varujejo, ne pa nadzirajo življenja državljanov.
Íñigo Méndez de Vigo (PPE). – (ES) Gospod predsednik, rad bi se vrnil k dopustnosti sprememb, ki ste jo omenili prej.
V skladu s členom 157(3) odločate vi, vendar bi vas prosil, gospod predsednik, da upoštevate modre besede predsednika Odbora za ustavne zadeve gospoda Casinija. Menim, da odločanja o tem, katere spremembe so povezane z Lizbonsko pogodbo in katere ne, ni mogoče prepustiti parlamentarnim službam. Poleg tega ima ta parlament v tem času, ko se, kakor so vsi rekli, začenja nova faza, suvereno pravico, da odloča o tem, ali je sprememba potrebna ali ne.
Gospod predsednik, zato bi vas prosil, da precejšnja pooblastila, ki so vam dodeljena v skladu s Poslovnikom, uporabite zmerno in s svojo običajno preudarnostjo. Da bi sprejeli pravo odločitev in da bi jo vsi videli.
David Martin, poročevalec. – Gospod predsednik, zahvaljujem se vsem kolegom, ki so govorili v tej razpravi. Tudi jaz želim nadaljevati s pripombo gospoda Méndez de Viga.
Gospod Casini je, kot pogosto pri teh zadevah, modro ugotovil, da obstajajo spremembe, ki nimajo čisto nič z Lizbonsko pogodbo, in zelo očitno je, da nimajo nič z Lizbonsko pogodbo. Čeprav bi jaz lahko shajal s tem, da bi Parlament nekatere od teh sprememb izglasoval, je morda bolj pravično, da imamo ločeno celovito in odkrito razpravo o teh zadevah, preden glasujemo o njih.
Obenem bi rad pojasnil, da poslancem nič ne preprečuje, da bi predložili predloge, na primer takšne, o kakršnih je govoril gospod Fox, ki bi predsedstvu odvzeli nekaj njegovih pristojnosti v zvezi z izvajanjem Statuta poslancev. S tem se ne strinjam, vendar poslancem nič ne preprečuje, da bi v prihodnje zadevo predložili v razpravo v tem parlamentu.
Druge spremembe, kot je vloga nacionalnih parlamentov, strogo gledano morda niso lizbonske spremembe, vendar ima gospod Casini popolnoma prav, da so povezane z duhom izvajanja Lizbonske pogodbe, ker se naš odnos z nacionalnimi parlamenti spreminja zaradi Lizbonske pogodbe.
Zato bi vas pozval, da modro presodite, da so te spremembe dopustne, da pa spremembe v zvezi z delovanjem predsedstva – številom podpredsednikov za odbore in tako naprej – očitno niso povezane z Lizbonsko pogodbo in se o njih ta teden ne bi smelo glasovati.
Predsednik. – Razprava je zaključena.
Glasovanje bo potekalo v sredo, 25. novembra 2009.