Dobesedni zapisi razprav

Torek, 9. februar 2010 - Strasbourg

11. Napredek pri preseljevanju zapornikov iz Gvantanama in zapiranju Gvantanama (razprava)

  Predsednica. ─ Naslednja točka sta izjavi Sveta in Komisije o napredku pri preseljevanju zapornikov iz Gvantanama in zapiranju Gvantanama.

  Diego López Garrido, predsedujoči Svetu. ─ (ES) Gospa predsednica, kot veste, je Evropska unija pozdravila obljubo predsednika Obame, da bo zaprl center za pridržanje Gvantanamo. To je oznanil v svojem nastopnem govoru, obljuba pa je bila potrjena tudi skupni izjavi Evropske unije in njenih članic ter Združenih držav z dne 15. junija lani.

Zagovarjamo dosledno uporabo prava in spoštovanje človekovih pravic, v omenjeni izjavi pa so se nam Združene države pridružile pri tem. To je nezdružljivo z ohranjanjem centra za pridržanje Gvantanamo, ki spada tudi med izgovore, ki jih za svoje propagandne napade najpogosteje uporablja al Kaida.

Drži, da je načrtovani rok za zaprtje ─ eno leto ─ zdaj že potekel. Drži pa tudi, da so pri zapiranju težave; kot enega od takih primerov lahko navedemo, da nekdanjih zapornikov iz Jemna zaenkrat ni mogoče vrniti v to državo. Ugotavljamo tudi, da je zadeva sporna tudi v samih Združenih državah, pozdravljamo pa vztrajanje predsednika Obame pri zaprtju Gvantanama kljub ostremu nasprotovanju v Kongresu, ne le med republikanci, pač pa tudi med demokrati.

Kakorkoli že, nekaj zapornikov je že zapustilo Gvantanamo in jim bodo sodila redna sodišča v Združenih državah; med njimi je tudi Kalid Šejk Mohamed, domnevni glavni načrtovalec napadov 11. septembra, kljub zaskrbljenosti, ki jo je njegova preselitev povzročila v Združenih državah.

Glede svojih stališč smo ves čas zelo jasni v vseh stikih z Združenimi državami, tudi med nedavnim obiskom posebnega odposlanca za to vprašanje Daniela Frieda v Bruslju; Fried je bil včasih odgovoren za odnose med Združenimi državami in Evropsko unijo, zdaj pa vodi zapiranje Gvantanama. Med njegovim obiskom v okviru rednega dialoga o človekovih pravicah med Evropsko unijo in Združenimi državami je Evropska unija izrazila zaskrbljenost nad uporabo tako imenovanih vojaških komisij in podaljšanega pridržanja brez sojenja, seveda pa smo izrazili tudi svoje nasprotovanje smrtni kazni. To so zelo jasna in trdna stališča, ki jih Evropska unija je zagovarjala, jih zagovarja in jih bo zagovarjala v svojih odnosih z Združenimi državami.

Predstavljam si, da imate tudi poslanci v okviru čezatlantskega dialoga med zakonodajnima telesoma priložnost za zagovor takih načel.

Prepričan sem, da je Evropska unija izpolnila svoj del dogovora z Združenimi državami, ki je zapisan v prej omenjeni skupni izjavi. Nekatere države članice so že privolile v sprejem nekdanjih ali sedanjih zapornikov iz Gvantanama, trenutno število možnih sprejemov, povzeto iz napovedi držav, ki so svoje zmogljivosti opredelile tudi količinsko, in Švice, partnerice Evropske unije v schengenskem območju, pa znaša okoli 16.

Vsekakor veste, da je odločitev o sprejemu zapornikov iz Gvantanama seveda stvar posamezne države članice. Ministri za notranje zadeve držav članic EU so se sporazumeli o mehanizmu, s katerim lahko pomagamo združenim državam. Ves čas govorimo, da hočemo zaprtje zapora v Gvantanamu, ki pomeni očitno kršenje najbolj temeljnih človekovih pravic. Evropska unija mora torej zaprtje omogočiti s svojo pomočjo, kolikor nam to dopuščajo ─ ponavljam ─ suverene odločitve vsake države članice glede sprejema zapornikov. Ko je predsednik Obama nastopil svoj mandat, je bilo v centru za pridržanje 242 zapornikov, od takrat pa ga je zapustilo 44 zapornikov.

Ta center za pridržanje seveda pomeni resen problem v čezatlantskih odnosih. Skupna izjava o zaprtju centra predvideva, da česa podobnega v prihodnje ne bo več. Tak je seveda tudi namen vlade Združenih držav, k spremembi stališč in politike Združenih držav v zvezi z Gvantanamom pa je nedvomno prispevalo tudi stališče Evropske unije.

Kot smo že rekli, bi radi ─ in to je zapisano tudi v skupni izjavi Evropske unije in Združenih držav ─ preučili tudi možnosti oblikovanja in sprejema svežnja skupnih načel Evropske unije in Združenih držav, ki bi lahko služila kot skupna referenčna točka v boju proti terorizmu, kar je tudi del skupne izjave.

Evropska unija si močno želi, da bi center za pridržanje v zalivu Gvantanamo trajno zaprli in pozdravlja vztrajanje predsednika Obame pri svoji zavezi, da bo center zaprl.

  Paweł Samecki , član Komisije. ─ Gospa predsednica, Evropska unija, vključno s Komisijo, dosledno poziva k zaprtju centra za pridržanje v zalivu Gvantanamo. Kot je že omenil minister, je Evropska unija vzpostavila dvotirni okvir za podporo zaprtja Gvantanama, prvič, s sklepom Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 4. junija 2009 in priloženim mehanizmom za izmenjavo podatkov, in drugič, s Skupno izjavo Evropske unije in njenih držav članic ter Združenih držav Amerike o zaprtju centra za pridržanje v zalivu Gvantanamo in prihodnjem sodelovanju za boj proti terorizmu z dne 15. junija 2009.

Sklep Sveta in skupna izjava jasno navajata, da sodijo odločitve o sprejemu nekdanjih pripornikov in odločanje o njihovem pravnem statusu izključno v odgovornost in pristojnost države članice prejemnice ali drugih schengenskih držav. Nekdanji priporniki, sprejeti po tem programu, imajo pravico do rehabilitacije v državah članicah EU po njihovi zakonodaji.

V smislu omenjene izjave o zaprtju Gvantanama je predsednik Sveta dne 16. junija 2009 poslal pismo sopredsedniku delovne skupine ZDA za politiko centrov za pridržanje. To pismo je delovni dokument Evropske unije glede načel mednarodnega prava, pomembnih v boju proti terorizmu. Vsebuje tudi nedvoumno izjavo o zakonitih postopkovnih jamstvih, na primer možnosti pritožbe sodišču zaradi aretacije, pridržanja ali premestitve, ter prepovedi mučenja. O teh jamstvih smo podrobno razpravljali v okviru dialoga o boju proti terorizmu in mednarodnem pravu.

Komisija meni, da so ta jamstva v dialogu pomembna, saj prispevajo k boljšemu razumevanju, kako v boju proti terorizmu spoštovati načela pravne države in mednarodno pravo, vključno s pravom človekovih pravic, pravom o mednarodnih beguncih in mednarodnim humanitarnim pravom. Kot sem že omenil, Evropska unija nasprotuje smrtni kazni in je v posameznih primerih že posredovala proti njeni izvedbi pri tretjih državah, tudi pri Združenih državah. Komisija bo preučila potrebne ukrepe, če bo kateri od nekdanjih pripornikov iz Gvantanama na ameriškem sodišču ali pred vojaško komisijo obsojen na smrt. Evropska komisija ceni dosedanje ukrepe predsednika Obame za zaprtje Gvantanama in upa, da se bo proces nadaljeval.

  José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, v imenu skupine PPE. ─ (ES) Gospa predsednica, gospod López Garrido, komisar, najprej bi rad poudaril, da je Evropski parlament svoje mnenje o položaju zapornikov v Gvantanamu izrazil že večkrat, v različnih resolucijah.

V svojem nastopnem govoru se je predsednik Obama zavezal, da bo center za pridržanje Gvantanamo zaprl v enem letu. Ta rok se je iztekel 22. januarja, dejstvo, da center še ni zaprt, pa je dokaz, da je v politiki obljubo lažje izreči kot izpolniti.

Kot je povedal predsedujoči Svetu, je osebni odposlanec predsednika Obame obiskal Evropsko unijo, se srečal z našim predsednikom in s predstavniki več držav članic ter nas zaprosil za sodelovanje na podlagi niza predpostavk, ki jih je omenil komisar. Ena od predpostavk je, da je problem dediščina prejšnje vlade Združenih držav in da Evropska unija sicer mora sodelovati, vendar ob posebnih zahtevah, še zlasti v zvezi z varnostjo držav članic Unije.

S tem v zvezi bi vas rad spomnil na odločitve nekaterih držav članic, vključno z državo, ki sedaj predseduje Svetu, to je mojo domovino. Predstavnika španskega predsedstva bi rad vprašal, ali razmišlja o kakih dodatnih ukrepih za uskladitev odzivov držav članic na težave, do katerih je prišlo še zlasti v Jemnu, ali pa namerava odločitev o tem prepustiti suverenemu odločanju posameznih držav članic in njihovih ministrov za pravosodje in notranje zadeve.

Še zadnje vprašanje, gospa predsednica: ali je res, da je bilo 100 od 190 preostalih zapornikov poslanih v domače države ali tretje države, štiridesetim pa bodo sodila sodišča Združenih držav? Tako torej ostane 50 zapornikov, ki jih ne bodo izpustili, ker sicer ni zadostnih dokazov za njihovo obsodbo, zaradi tveganja, ki ga dejansko pomenijo, pa se je vlada Združenih držav odločila, da jih ne gre izpustiti. Komisijo in Svet bi rad vprašal, kaj menita o položaju teh 50 ljudi, ki jim ne bodo sodila sodišča Združenih držav.

  Ana Gomes, v imenu skupine S&D. ─ (PT) Gvantanamo je ustvarila Busheva administracija, ne bi pa ga mogla ustvariti brez pomoči svojih evropskih zaveznikov in molka Evropske unije. Zato mora Evropa ravnati v skladu s svojimi vrednotami in interesi ter storiti vse, da se to mračno poglavje v naši zgodovini zapre.

Podoba EU v svetu, čezatlantski odnosi, boj proti terorizmu in svoboda gibanja v schengenskem območju ─ vse to narekuje skupen in usklajen odziv Evrope na prošnjo za sprejem zapornikov iz Gvantanama. Naš odziv pa zamuja in je omejen na dvostranske dogovore med Združenimi državami in nekaterimi državami članicami EU.

Šokantno je opazovati, kako se velike države, ki so bile s svojimi tajnimi izročitvami in tajnimi zapori Busheve sokrivke pri Gvantanamu, na primer Nemčija, Združeno kraljestvo, Italija, Poljska in Romunija, zdaj izogibajo svoji odgovornosti in se delajo gluhe za prošnje Obamove administracije. To je tema skupne zunanje in varnostne politike, ki bi jo morali v skladu s členom 24 Lizbonske pogodbe obravnavati ministri za zunanje zadeve Evropske unije, rešitev pa bi morala temeljiti na medsebojni politični solidarnosti držav članic.

Visoki predstavnici, ki ima po členu 30 Pogodbe zdaj pravico do pobude, je pripadla naloga predlagati in voditi pravo evropsko strategijo pomoči pri čimprejšnjem zaprtju Gvantanama in pomoči oproščenim osebam pri rehabilitaciji in ponovnem vključevanju v družbo, vključno s pravico do ponovne združitve družine.

Pohvaliti moram prispevek moje domovine, Portugalske, ki je prva ponudila pomoč Obamovi administraciji, pritegnila k pomoči tudi druge evropske partnerice in že sprejela ljudi, ki so po krivici trpeli večletno ujetništvo v Gvantanamu.

  Sarah Ludford , v imenu skupine ALDE. ─ Gospa predsednica, nekatere evropske vlade so aktivno sodelovale pri nezakonitih izročitvah, mučenju in nezakonitemu pridržanju. Nekatere so to podpirale iz ozadja. Nekatere druge so si zatiskale oči. Torej ne gre za zadeve, ki bi se dogajale „tam čez“. Zato se moramo z zadevo ukvarjati do konca.

Seveda poslanci že leta pozivamo k zaprtju Gvantanama, zato toplo pozdravljamo napoved predsednika Obame, razumemo pa tudi težave, ki jih ima z razvozlavanjem štrene, ki mu jo je zapustil George Bush. Ob tem pa je skrajno moteče, da je v centru še vedno skoraj 200 ljudi. Prav tako toplo pozdravljamo sojenje ljudem, kakršen je Kalid Šejk Mohamed, pred zveznim sodiščem, ampak zakaj se to ni zgodilo že pred osmimi leti? Najboljši odziv na terorizem je kazenska ovadba.

Tudi v prihodnje bomo pritiskali na vlade EU, naj sprejmejo na rehabilitacijo še več zapornikov, v znak čezatlantske solidarnosti, pa tudi v znak kesanja za lastno sokrivdo, in ne bomo se pustili ustrahovati grožnjam Kitajske glede Ujgurov. Škoda, da Združene države ne morejo sprejeti nobenega od 17 Ujgurov na svojem ozemlju.

Eden od prebivalcev mojega volilnega okraja, Shaker Aamer, zakoniti rezident Združenega kraljestva, ki s svojo ženo Britanko in otroki Britanci živi v londonski četrti Battersea, že osem let brezpravno tiči v Gvantanamu. Videti je, da je žrtev birokratskega podajanja vročega kostanja, s katerim ga morda vladi ZDA in Združenega kraljestva skušata pregnati v prvotno domovino, Savdsko Arabijo. On osebno in njegovi sojetniki so žrtve mučenja, ki ga izvajajo ne le tajni agentje ZDA; ampak tudi tajni agentje Združenega kraljestva. Izgon bi bil zelo prikladna rešitev, da ne bi mogel pričati o tem mučenju na britanskem sodišču.

Kot sem že rekla, pozdravljamo napore za zaprtje Gvantanama, nasprotujemo pa vojaškim komisijam in drugim zlorabam. Menimo tudi, da mora Evropa narediti več.

  Heidi Hautala, v imenu skupine Verts/ALE. ─ (FI) Gospa predsednica, gospod López Garrido, visoki predstavnik Združenih držav, ki ste ga omenili, je imel med nedavnim obiskom v Bruslju tudi srečanje s poslanci Evropskega parlamenta.

Parlament lahko s spodbujanjem držav članic seveda precej prispeva k poenotenju naše politike v zvezi z zapiranjem Gvantanama. Gvantanamo je še vedno kričeč simbol krivice in njegovo zaprtje je seveda tudi v interesu Evropske unije.

Izrazili smo mnenje, ki ga je Evropski parlament zapisal tudi v svoji resoluciji lanskega februarja. Obiskovalcem smo tudi povedali, da se ne želimo pogovarjati samo o tem, kam namestiti zapornike iz Gvantanama, pač pa obenem tudi razpravljati z Združenimi državami o možnostih temeljite reforme njihove politike ravnanja z zaporniki in kazenskega zakonika v skladu z načeli pravne države.

Gospod López Garrido, komisar, upam, da boste to pobudo vzeli resno in o njej razpravljali s predstavniki ZDA v okviru omenjenega dialoga.

Na koncu bi rada povedala še to, da mora Evropska unija nujno razčistiti tudi s svojo vpletenostjo v tajne aretacije in centre za pridržanje. Rada bi omenila pomembno delo, ki ga je opravil naš kolega gospod Coelho v prejšnjem parlamentarnem obdobju. To delo moramo nadaljevati, saj Evropska unija še do danes ni pojasnila vloge držav članic pri nezakonitih aretacijah in centrih za pridržanje na ozemlju EU.

  Ryszard Czarnecki, v imenu skupine ECR. ─ (PL) Gospa predsednica, v zvezi z izjavo moje predgovornice bi rad poudaril, da dejansko ni nikakršnih trdnih in konkretnih dokazov o obstoju centrov za pridržanje in zaporov, ki bi jih imela CIA v nekaterih evropskih državah, vsaj ne na Poljskem. V Evropskem parlamentu spet, kot že nekajkrat v zadnjih letih, govorimo o Gvantanamu. Rad bi poudaril, da smo o tem govorili tudi že v času mandata gospoda Baracka Obame, torej problema ne moremo pripisati izključno grozni in hudobni administraciji Georgea Busha mlajšega. Videti je, da so zadeve nekoliko bolj zapletene. To pravim zato, ker je predstavnik Sveta in španskega predsedstva omenil, da Američani v resnici še niso izpolnili vseh svojih obljub.

Na koncu bi rad še dodal, da je zelo pohvalno, da se Evropska unija zavzema za človekove pravice. Ne pozabimo pa tudi na žrtve ─ žrtve teroristov.

  Predsednica. ─ Gospod Czarnecki, ali sprejmete vprašanje gospe Hautala?

  Ryszard Czarnecki (ECR). ─ (PL) Gospa predsednica, omenil sem izjavo spoštovane kolegice iz skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze, ki je govorila pred menoj.

  Heidi Hautala (Verts/ALE). ─ (FI) Gospa predsednica, gospodu Czarneckemu verjetno ni znano, da je dne 22. decembra 2009 ena od evropskih vlad prvič priznala, da je bil na njenem ozemlju tak tajen center za pridržanje. To je bila izjava litovskega parlamentarnega odbora, da je imela CIA med vojno proti terorizmu zapor take vrste na ozemlju Litve.

Veseli me, da je litovska vlada na to odkritje energično reagirala.

  Ryszard Czarnecki (ECR). ─ Gospa predsednica, zahvaljujem se spoštovani poslanki za opombo, rad bi jo pa obvestil, da sem predstavnik Poljske, ne Litve.

  Helmut Scholz, v imenu skupine GUE/NGL. ─ (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, izrecno pozdravljam ponovno razpravo Evropskega parlamenta o takojšnjem zaprtju mučilnega zapora v zalivu Gvantanamo in podpiram besede ter stališča vseh kolegov poslancev, ki pozivajo k odločnemu ukrepanju Evropske unije in držav članic.

V resnici gre za problem čezatlantskega sodelovanja. V centru je bilo doslej priprtih več kot 800 ljudi iz več kot štiridesetih držav v nasprotju z Ženevsko konvencijo ─ brez obtožnice, brez zagovornika, brez obravnave. Do nas prihajajo številna poročila o umorih, najhujših zlorabah in poniževanju pripornikov. Dosedanje oklevanje večine držav članic pri napovedovanju pripravljenosti sprejeti pripornikov iz zaliva Gvantanamo je po mojem mnenju sramotno in precej obžalovanja vredno, zato pozivam Komisijo, naj nemudoma predloži to vprašanje v ponovno obravnavo Svetu, vključno z razkritjem vloge, ki so jo imele evropske države pri nezakonitem pridržanju zapornikov.

Naj zaključim z naslednjo mislijo: uporaba zaliva Gvantanamo za mučilni zapor je očitno kršenje izvirnega sporazuma o najemu, zato bi se mi morali baronica Ashton in drugi člani Komisije, odgovorni za zunanjo politiko, verjetno pridružiti pri pozivu vladi Združenih držav, naj končno potegne črto pod to sramotno poglavje in vrne Gvantanamo Kubi.

  Mike Nattrass, v imenu skupine EFD. ─ Gospa predsednica, prihajam iz okrožja West Midlands, kjer so doma tako imenovani „tiptonski talibani“, ki so bili tudi priprti v Gvantanamu. Kot poslanec iz vrst UKIP moram seveda poudariti, da se mi zdi zaseganje ljudi in njihova deportacija v drugo državo na sojenje in zaporno kazen brez sodnega nadzora nesprejemljiv postopek. To je napad na svobodo, demokracijo, odgovornost naravne človekove pravice.

Lahko vam pokažem seznam britanskih državljanov, ki so bili zaprti na ta način, v umazane in neprimerne zapore, tega pa ni storila CIA s svojim programom izročitev, pač pa države članice EU po evropskem nalogu za prijetje, ki smo ga oblikovali v naši zbornici. To se je dogajalo v EU. Preden obsojamo ZDA, se raje poglejmo v ogledalo in spoznajmo svojo hinavščino.

  Franz Obermayr (NI). ─ (DE) Gospa predsednica, zapiranje Gvantanama je vsekakor znak priznanja Združenih držav, da so kršile človekove pravice, tudi v okviru boja proti terorizmu, in njihove želje, da bi to poglavje zaprle. Zato ta korak pozdravljam. Slovaška, Italija in še nekatere države članice so že oznanile svojo pripravljenost sprejeti pripornike. Po mojem mnenju moramo o tem razpravljati na evropski ravni, saj bi po določbah Schengenskega sporazuma nekdanji zaporniki končali v kateri koli od držav članic. V bistvu pa si moramo najprej razjasniti tri zadeve.

Prvič ─ in to ni niti sramotno niti obžalovanja vredno, gospod Scholz ─ razjasniti je treba varnostna tveganja za državo gostiteljico. Preiskati je treba tudi vse morebitne posebne zveze med pripornikom in zadevno državo članico. Končno in najbolj bistveno, najprej moramo natančno ugotoviti, zakaj teh pripornikov ne morejo sprejeti Združene države.

  Carlos Coelho (PPE). ─ (PT) Gospod López Garrido, komisar, Gvantanamo je bil ena od največjih napak Busheve administracije. Pomenil je kršenje mednarodnih konvencij, na primer Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju in Konvencije proti prisilnim izginotjem, omogočal je samovoljno ravnanje, kršenje človekovih pravic, zapiranje nedolžnih ljudi in mučenje.

Predsednik Obama je popolnoma pravilno povedal, da je Gvantanamo nujno zapreti, da si bodo Združene države Amerike lahko pridobile nazaj moralno avtoriteto, ki so jo zapravile z uporabo izvensodnih sredstev v boju proti terorizmu. Predsednik Obama na svoj prvi dan v Beli hiši sprejel sklep o prekinitvi obravnav pred vojaškimi sodišči in o napovedi zaprtja baze v Gvantanamu. Glede na nepripravljenost Kongresa na sodelovanje naloga predsednika ni bila lahka.

V Evropskem parlamentu smo ves čas razdeljeni glede čezatlantske strategije, glede sramotnega zapora pa smo si precej enotni. Tudi v Svetu, ki je sicer globoko razdeljen glede iraške vojne, so bili ministri za zunanje zadeve enotni v zahtevi, da je treba Gvantanammo zapreti. Kot je že povedal gospod Salafranca Sánchez-Neyra, je več držav članic pripravljenih sprejeti nekdanje zapornike na svoja ozemlja: Francija, Portugalska, Irska, Belgija, Združeno kraljestvo in Madžarska. O sprejemu zapornikov iz Gvantanama odloča vsaka država članica sama zase, odločitve pa bi morale biti evropsko usklajene. V Evropi brez državnih meja in s svobodo gibanja si morajo države članice izmenjevati podatke.

Gospod López Garrido, komisar, v skrbi zaradi zastojev v Ameriki bi rad vprašal naslednje: kako bi lahko po vašem mnenju Evropska unija še pomagala? Česa zaenkrat še ne delamo, pa bi lahko? In kaj po vašem mnenju onemogoča oziroma otežuje pomoč Evropske unije?

  María Muñiz De Urquiza (S&D). ─ (ES) Gospa predsednica, Gvantanamo je bil pravni in humanitarni odklon, verjetno najočitnejši primer enostranskih predstav Busheve administracije o svetovni družbi in mednarodnih odnosih ob popolnem preziranju mednarodnega prava. Po katastrofalnem Bushevem obdobju je treba marsikaj popravljati in predsednik Obama to počne.

zadev se je lotil pravilno že leto dni nazaj z napovedjo, da bo zaprtje Gvantanama ena od njegovih prvih predsedniških odločitev, pogumna odločitev za obnovo legitimnosti Združenih držav pred svetom, pa tudi poteza dobre volje za muslimansko skupnost. Vendar je rok 22. januar, ki si ga je za zaprtje Gvantanama zastavil sam, potekel, v centru pa je še vedno 192 zapornikov.

Če vlade Evropske unije res želijo vzpostaviti iskreno strateško partnerstvo, morajo podpreti odločite predsednika Obame, najboljša podpora pa je sprejem zapornikov oziroma pridržanih oseb iz Gvantanama. Španija in druge države Evropske unije to počnejo na osnovi skupne izjave z dne 15. junija, ki smo jo že omenili in ki vzpostavlja skupen okvir za sprejem pripornikov.

Kljub temu, da gre tehnično za enostranske suverene odločitve posameznih držav članic, bi moralo biti delovanje Evropske unije skupno, kot dokaz podpore skupnemu sklepu Evropske unije, ki ga je že večkrat zahteval Parlament, še zlasti pa Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu.

Gre za 50 zapornikov: tiste, ki so označeni kot primerni za izpustitev. Ta številka ne bi smela biti prevelika za sedemindvajseterico. Poleg sedanjih mehanizmov izmenjave podatkov med državami članicami EU in državami članicami schengenskega območja, ki sodelujejo pri sprejemu pripornikov, bi morali vzpostaviti tudi mehanizme za izmenjavo podatkov in izkušenj o primernih praksah vključevanja nekdanjih pripornikov v družbo.

  Ivo Vajgl (ALDE). ─ (SL) Najprej hvala obema predstavnikoma Sveta in Komisije za proaktivno stališče glede Gvantanama. Gvantanamo je anomalija in je sramota od prvega dne, odkar so odprli ta zapor. Mogoče je bilo najti nekaj več razumevanja v času po šoku 11. septembra, vendar, od tedaj so minila leta, sramota se nadaljuje in v bistvu se nadaljuje blamaža vseh nas, ki verjamemo v vrednote zahodne civilizacije, kot je spoštovanje človekovih pravic in pravna država.

Danes zjutraj sem slučajno prebral spletno stran organizacije, ki je vladna organizacija, imenuje se Joint Task Force Guantanamo. Človek bi se nasmejal, če ne bi bilo preveč žalostno, kako opisujejo razmere v Gvantanamu: kot hotel s petimi zvezdicami in z vsem potrebnim udobjem. Tako da mislim, da je čas za to, da zakličemo: „Gospod Obama, zaprite to sramoto in nam prihranite očitek dvoličnosti.“

  Hélène Flautre (Verts/ALE). ─ (FR) Gospa predsednica, tudi jaz upam, da bo Evropska unija storila vse, da bi spodbudila države članice, naj prevzamejo svoj delo odgovornosti in poskrbijo za tiste med priporniki iz Gvantanama, ki so bili spoznani za nedolžne. Ti ljudje so žrtve in poskrbeti moramo za njihovo varnost na evropskih tleh.

Vsi pa vem, da zaprtje Gvantanama ne bo utišalo vprašanj v zvezi s človekovimi pravicami in bojem proti terorizmu, niti v Združenih državah niti v Evropi. Kot ste omenili, v Združenih državah protiteroristična zakonodaja še vedno dopušča neomejen pripor pred sojenjem in sojenje pred vojaškimi sodišči. No, kar se Evrope tiče, pa: zaporniki v Gvantanamo niso kar padli z neba. Prepričana sem, da je napaka, da te zadeve prikrivamo.

Gospa Hautala je po pravici omenila parlamentarno preiskavo v Litvi, ki se je zaključila 22. decembra. Zasluži vso našo pohvalo. Lahko nam je zgled. Mora nam biti zgled. Teh nezakonitih dejavnostih na evropskih tleh še nismo ustrezno presodili in mislim, da je to naloga Evropske komisije, naloga Sveta.

Te nezakonite dejavnosti, ki so privedle do vzpostavitve Gvantanama in pri katerih so polno sodelovale države članice, moramo vsestransko oceniti.

  Rachida Dati (PPE). ─ (FR) Gospa predsednica, najprej naj omenim, da smo pred kratkim izvedeli, da se center za pridržanje Gvantanamo ne bo zaprl v letu 2010, kot je bilo načrtovano, pač pa leta 2013 ─ z drugimi besedami, ob izteku mandata predsednika Obame. Čeprav zapiranje traja dalj časa, kot je bilo načrtovano, smo lahko vseeno veseli, da teče naprej, saj bi ga prav lahko tudi povsem opustili. Zaprtje je odziv na željo, ki jo je izrazila Evropa. Ne moremo na eni strani leta in leta kritizirati Združenih držav zaradi centra v Gvantanamu, na drugi strani pa ne pokazati dovolj volje in ambicij za reševanje tega problema.

Pred kratkim sem se sestala s pravosodnim ministrom Združenih držav Ericom Holderjem; pojasnil mi je obseg te naloge, obenem pa tudi orisal veliko željo in potrebo Združenih držav po podpori držav članic Evropske unije. Podpora zajema tudi pomoč pri zapiranju centra za pridržanje s sprejemom nekaterih pripornikov v Evropi. Združenim državam moramo torej usklajeno pomagati, da bodo lahko zaprle ustanovo, ki ji Evropejci nasprotujemo že vrsto let.

  Katarína Neveďalová (S&D). ─ (SK) Zakaj bi morala Evropska unija prevzemati nase posledice ameriške politike? Preprosteje bi bilo pozvati Ameriko in njenega predsednika, ki zdaj izpolnjuje svojo predvolilno obljubo ─ pri čemer ga, mimogrede, podpirajo številni vodilni politiki ─ naj ta velik in nesrečen problem rešita sama. Vendar ima tudi Evropska unija mnogo skupnega s problemom. Teroristi so v preteklih letih grozili in napadali tudi EU in še vedno grozijo celemu svetu, katerega del je tudi EU. Smo res že pozabili na londonsko podzemno železnico, Nemčijo, Nizozemsko, Španijo in ducate drugih spodletelih poskusov teroristov? Z Ameriko smo v istem čolnu. Problem zadeva nas vse.

V tem trenutku bi se morali posvetiti predvsem temu, kako preprečiti in odpraviti negativne posledice pripora na te ljudi, kako jim pomagati pri vključevanju v družbo, da se bodo lahko vrnili v normalno življenje in uživali človeka dostojno življenje s svojimi družinami.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE). ─ (ES) Gospa predsednica, rad bi podčrtal misel, ki jo je pravkar izrekla gospa Flautre. Nujno moramo pomagati predsedniku Obami pri zapiranju Gvantanama. Zaprtje že dolgo zahtevamo in zdaj moramo v Evropski uniji dokazati svojo podporo in sprejeti ljudi, za katere nas Obamova administracija prosi, naj jih sprejmemo.

Seveda pa pri tem ne smemo pozabiti, da je ta zapor lahko deloval v veliki meri tudi ob podpori Evrope. Zato nosimo del zgodovinske odgovornosti, ki je nikakor ne smemo tajiti. Pri zapiranju Gvantanama moramo pomagati, ker moramo prevzeti nase odgovornost kot Evropejci, saj je zaprtje tudi odgovornost Evrope.

Evropa si je dolgo zatiskala oči, na primer pri letalskih prevozih. Ko je bil še predsednik portugalske vlade, je sedanji predsednik Evropske komisije odobril in dovolil prelete letal čez portugalsko ozemlje na poti v Gvantanamo. Gospe in gospodje v Svetu in v Komisiji, te zgodovinske odgovornosti se nikakor ne smemo otresati.

  Georgios Papanikolaou (PPE). ─ (EL) Gospa predsednica, upravičeno smo si enotni, da moramo praktično podpreti odločitev Združenih držav Amerike o zaprtju centra za pridržanje Gvantanamo, in seveda pozivamo države članice Unije, naj sprejmejo pripornike.

Splošno priznano je, da je bil Gvantanamo napaka Združenih držav Amerike v boju proti terorizmu. Poskrbeti pa moramo, da takih napak v prihodnje ne bo več, še zlasti ne v Evropi. Žal pa poročilo, ki ga bo kmalu, v marcu 2010, predstavil Svet za človekove pravice OZN, vzbuja resne sume o praksi tajnega pripiranja osumljencev v državah članicah Evropske unije, na primer v Veliki Britaniji, na Poljskem in v Romuniji.

Ne moremo na eni strani obsojati takega ravnanja in pozdravljati zapiranja Gvantanama, na drugi strani pa dopuščati podobno ravnanje, češ da ne pomeni tako resnega problema. Soočiti se moramo s svojo odgovornostjo.

  Janusz Władysław Zemke (S&D). ─ (PL) Gospa predsednica, rad bi začel pri tem, kar je omenil moj predgovornik. Gospod Papanikolaou, kategorično ste trdili, da smo imeli v Evropi, tudi na Poljskem in v Romuniji, nezakonite zapore. Kot Poljak moram povedati, da ni nikakršnih trdnih dokazov o obstoju takih zaporov na Poljskem. To je moja prva opazka. Zdaj pa še druga opazka: menim, da med člani zbornice ni nikakršnih nesoglasij o tem, ali naj se Gvantanamo zapre ali ne. Zelo jasno pa je, da bo zapiranje Gvantanama hudo zapleten proces in da nihče zares ne želi pomagati pri tem. Vprašati se moramo, kaj lahko storimo glede tega. Rad bi zastavil naslednje vprašanje: ali je že prišlo do kakšnih sprememb pri pogojih bivanja in tehnikah zasliševanja pripornikov? V centru so uporabljali že različne postopke ─ od potiskanja glav pripornikov pod vodo do odrekanja spanja več noči zapored. Ali smo lahko prepričani, da takih postopkov ne uporabljajo več?

  Krisztina Morvai (NI). ─ (HU) Veseli me, da je toliko kolegov poslancev povzdignilo glas proti grobim kršitvam človekovih pravic v Gvantanamu v imenu boja proti terorizmu. Vaš gnev pa bom lahko jemala resno le, če se boste na podlagi mojih stalnih zahtev končno zavezali raziskati vprašanje Gvantanama, ki ga imamo v sami EU, na Madžarskem. Naj še enkrat ponovim, da imamo na Madžarskem dvanajst oseb, ki so pod obtožbo terorizma v priporu že skoraj leto dni, v enako slabih razmerah in ob enakem kršenju procesnih pravic kot priporniki v Gvantanamu. Kolege poslance bi rada prosila, naj z dvigom rok pokažejo, koliko jih je pripravljenih zadevo vzeti resno in sodelovati pri podrobni preiskavi. Gospa predsednica in kolegi poslanci, čakam na vašo potrditev z dvigom rok.

  Diego López Garrido, predsedujoči Svetu. ─ (ES) Gospa predsednica, rad bi se posvetil dvema opazkama med razpravo: opazki gospoda Salafrance in opazki gospoda Scholza.

Prva opazka zadeva Jemen. Kar zadeva Jemen, mi ni znano, da bi bila že sprejeta ali da bi se pripravljala kakšna konkretna odločitev v zvezi z zaporniki, ki so prišli iz Jemna in so trenutno v Gvantanamu. Razmere v Jemnu so bile opisane v sklepih prvega srečanja Sveta za zunanje zadeve v zgodovini Unije. Doslej smo imeli le en redni sestanek Sveta za zunanje zadeve, dne 25. januarja, njegovi sklepi pa pozivajo Jemen k programu globljih političnih reform, vprašanje Gvantanama pa v njih ni omenjeno. Seveda te sklepe podpiramo, podpiramo pa tudi konferenco, ki je bila 27. januarja v Londonu.

Kar zadeva opazko gospoda Scholza o statusu zaliva Gvantanamo in možnosti spremembe statusa, pa to vprašanje ureja mednarodna pogodba med Združenimi državami in Kubo iz leta 1903. Torej je to dvostransko vprašanje med Kubo in Združenimi državami.

Prepričan sem, da vlada splošno soglasje, da zapor v Gvantanamu pomeni resno kršitev človekovih pravic in pravni odklon, ki ga ne moremo dopuščati, ki se ne sme ponoviti in ki ga Evropska unija že ves čas močno kritizira. Prav zato želimo sodelovati s predsednikom Združenih držav, ki je sklenil zgodbo Gvantanama končati in zapor zapreti. Ne samo to, sklenil je tudi sprožiti revizijo politike zaporov v Združenih državah.

To pomeni trdno utemeljitev poziva gospoda Vajgla, naj se zapor zapre kot groba kršitev človekovih pravic, in podobnih misli drugih govornikov v razpravi. Poleg tega menim, da je na splošno, ne glede na to, ali človekove pravice kršijo drugod po svetu ali v Evropi, treba take pojave obsoditi in poskrbeti, da do njih ne bi več prišlo. To pravim v zvezi z govorom gospoda Nattrasa, saj sem prepričan, da soglaša, da v Evropi nimamo ničesar, kar bi bilo podobno zaporu v Gvantanamu.

Evropska unija in Združene države so zadevo temeljito pretresle. Omenil sem izjavo z dne 15. junija lanskega leta, s katero so se Združene države in Evropska unija zavezale k utrjevanju človekovih pravic in boju proti terorizmu. To zadeva kršitve človekovih pravic z zaporu Gvantanamo, pa tudi nujnost popolnega spoštovanja svoboščin, temeljnih pravic in zakonitosti v boju proti terorizmu. Tega se moramo držati. Zato popolnoma soglašam z besedami gospoda Coelha o pomenu prispevka Evropske unije pri tem.

Ne govorimo pa samo o sklepu Združenih držav, da zaprejo Gvantanamo, in vseh problemih v zvezi s tem, ki sem jih omenil v uvodnem govoru. Ugotavljamo tudi, da se je predsednik Obama lotil resničnega preloma s preteklostjo. To pomeni povsem nov začetek, ne le pri Gvantanamu, pač pa pri vseh praksah, povezanih z njim. To je, menim, popolnoma jasno iz ukrepov, ki jih je sprejel predsednik Obama.

Ukinil je tajne pripore, ki jih je imela CIA, in ukazal, da je treba v prihodnje vse zapornike v Združenih državah prijaviti pri Mednarodnem odboru Rdečega križa. Ukinil je „poostrene“ postopke zasliševanja, ki jih je uporabljala CIA. To pomeni, da ameriški zasliševalci ne morejo več uporabljati pravnih mnenj o mučenju in postopkih zasliševanja, ki so jih začeli uporabljati v opravičilo po 11. septembru; tudi to pomeni povsem nov začetek. Ponovno preučujejo tudi politiko premeščanja in jo usklajujejo z mednarodnim pravom.

Te stvari pozdravljamo in to smo zapisali tudi v skupni izjavi. Pozdravljamo temeljito revizijo politik pridržanja, premestitev, sojenja, zasliševanja in boja proti terorizmu v Združenih državah. V izjavi smo zato izrecno priznali zavezo Združenih držav k preučitvi vseh vprašanj v zvezi z varnostjo in k obsežni reviziji politik na tem področju na podlagi odloka predsednika Obame z dne 22. januarja 2009.

Mislim, da je to treba podčrtati. Da jim bo uspelo, moramo sodelovati tudi mi, kot je izrecno omenila gospa Muñiz de Urquiza: sodelovati z Združenimi državami. Evropa je ta zapor velikokrat obsodila, zato mora Evropa sodelovati po svojih močeh, seveda ob upoštevanju dveh omejitev. Ena omejitev zadeva Združene države, saj pri tej zadevi veljata zakonodaja Združenih držav in suverenost Združenih držav. Druga omejitev pa je, da o sprejemu pripornikov iz Gvantanama suvereno odločajo države članice Evropske unije.

Seveda je predsedstvo Sveta izrecno za sodelovanje in spodbujanje sodelovanja, ob upoštevanju pravice vsake države in vsakega državljana do varnosti, kar je torej drugo načelo, ki ga moramo upoštevati. Zato moramo, kot je rekla gospa Gomes, spodbujati sodelovanje med Združenimi državami in Evropsko unijo, pa tudi sodelovanje med državami članicami Unije.

Pri tej zadevi moramo sodelovati med seboj, gojiti moramo dialog, in del dialoga mora biti posvečen širšimi vprašanjem, ki ne zadevajo samo Gvantanama. Eno od teh vprašanj ste nekateri govorniki tudi omenili, na primer gospa Hautala in gospod Czarnecki: vprašanje žrtev. Menim, da je to eno od področij dialoga, ki bi ga morali vzpostaviti z Združenimi državami. Menim, da je dialog o žrtvah terorističnih dejanj vprašanje, ki ga bomo morali v prihodnosti urediti, vsekakor pa poglobljen dialog o tem vprašanju z Združenimi državami že teče.

Za zaključek bi rad povedal, da ima Evropska unija zelo jasno stališče o vprašanju Gvantanama, in sicer se zavzema za zaprtje tega zapora. Evropska unija zelo jasno zagovarja stališče, da nikakršne okoliščine ne morejo upravičiti kršenja temeljnih svoboščin, obenem pa zagovarja boj proti terorizmu in sodelovanje z Združenimi državami. To so verodostojna stališča, saj ugotavljamo nedvomno korenito spremembo, korenit prelom s preteklostjo pri politiki Združenih držav in predsednika Obame v boju proti terorizmu in vrsti drugih politik na področjih pridržanja, premestitev in zasliševanja. To je stališče, ki ga moramo krepiti in pomagati utrjevati. Svet torej izrecno zagovarja sodelovanje z Združenimi državami na poti k cilju, ki je naš skupen cilj, to je k trajnem zaprtju zapora v Gvantanamu.

  Paweł Samecki , član Komisije. ─ Gospa predsednica, najprej bi rad ponovil, da je zaprtje centra za pridržanje v Gvantanamu gotovo v interesu prav vseh nas v Evropski uniji in da, kot sem že omenil, Komisija v kratkem pričakuje nadaljnje korake ameriške administracije pri zapiranju Gvantanama.

V komentar k nastopu gospoda Scholza bi rad ponovno poudaril, da glavno odgovornost za Gvantanamo nosijo Združene države. Komisija pa je tudi mnenja, da bi tudi mi, Evropska unija, morali po svojih močeh pomagati pri reševanju tega problema in da je Obamova administracija že naredila nekaj pomembnih korakov pri tem. Omenil jih je minister.

Na vprašanje gospoda Zemke naj povem, da je Obama ukinil uporabo postopkov in tehnik poostrenega zasliševanja in ta korak pozdravljamo.

Kar zadeva vprašanje gospoda Salafrance Sánchez-Neyre o 50 pripornikih, o katerih usodi še ni odločitve, verjamemo, da bo administracija ZDA nadaljevala reševanje teh 50 primerov in jih rešila podobno, kot je rešila dosedanje.

Komisija še ni prejela poročila delovne skupine, zato vam ne moremo posredovati podrobnosti, na splošno pa želimo zagotoviti pravičen postopek za vse.

In končno, menimo, da bi morali tudi v prihodnje podpirati usklajeno ravnanje EU, in Parlamentu bomo hvaležni za prispevke in napore v tem smislu.

  Predsednica. – Razprava je zaključena.