Dobesedni zapisi razprav

Torek, 9. februar 2010 - Strasbourg

12. Glavni cilji za konferenco pogodbenic konvencije CITES (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je razprava o:

─ vprašanju za ustni odgovor Svetu o glavnih ciljih za konferenco pogodbenic konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES) v Dohi 13.-25. marca 2010, ki ga je predložil Jo Leinen v imenu Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (O-0145/2009 – B7-0003/2010), in

─ vprašanju za ustni odgovor Komisiji o glavnih ciljih za konferenco pogodbenic konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES) v Dohi 13.-25. marca 2010, ki ga je predložil Jo Leinen v imenu Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (O-0146/2009 – B7-0004/2010).

  Jo Leinen, avtor. ─ (DE) Gospa predsednica, gospa predsedujoča Svetu, gospod Samecki, leto 2010 je mednarodno leto biotske raznovrstnosti in EU pripravlja novo strategijo za biotsko raznovrstnost, z drugimi besedami, za varstvo rastlin in živali na območju Evropske unije. Prepričljivost Evropske unije bi se lahko znatno okrepila, če bi tudi na mednarodni ravni sodelovali pri varstvo ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter podpirali taka prizadevanja.

Priložnost za to bo 15. konferenca pogodbenic konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES) naslednji mesec v Dohi. EU mora nastopiti kot zaščitnica vseh rastlinskih in živalskih vrst, ki so iz različnih razlogov, še zlasti pa zaradi prekomernega izkoriščanja ali uničevalnega ali nezakonitega ravnanja, ogrožene ali jim grozi celo izumrtje. Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane je podrobno razpravljal o tej zadevi in bo na jutrišnjem plenarnem zasedanju vložil predlog priporočila, zelo veseli pa bi bili, če bi lahko ta priporočila podprla tudi Svet in Komisija.

Zaradi omejenega časa bom naštel le nekaj primerov vrst, ki potrebujejo visoko ali celo še višjo stopnjo zaščite. Prvi primer je afriški slon. Odločno nasprotujemo umiku te živali iz Dodatka I v Dodatek II. Prepoved mednarodne trgovine, še zlasti s slonovino, mora ostati v veljavi tudi v prihodnje. Drugi primer je azijski tiger. Ta vrsta je na robu izumrtja, zato zahtevamo strožjo ureditev zaščite pri številnih pogodbenicah konvencije, še zlasti pa preprečitev nezakonite trgovine z njihovimi deli in izdelki. Vemo, da je Azija velik trg za kosti in dele tigra, to pa ogroža obstoj živali. Tretji primer je zaščita severnega medveda. Podnebne spremembe ogrožajo življenjski prostor te vrste, obenem pa narašča tudi trgovina z deli telesa severnega medveda. Zato zagovarjamo prerazvrstitev severnega medveda iz Dodatka II v Dodatek I. Rad bi omenil še zaščito različnih vrst morskega psa. Mnoge vrste morskega psa ogroža prelov, še zlasti atlantskega morskega psa in trneža, ogrožene pa so tudi druge vrste morskega psa.

Do te točke soglašamo. Zdaj pa prihajam do spornega vprašanja. Sporna je razvrstitev navadnega tuna, ki živi v Sredozemskem morju in Atlantiku. Gospe in gospodje, znana so nam priporočila ad hoc delovne skupine FAO, naj ostane navadni tun v Dodatku II. Znan pa nam je tudi predlog znanstvenega odbora CITES, naj se navadni tun prerazvrsti v Dodatek I. Podlaga za tak predlog so podatki, ki razkrivajo, kaj se dogaja s to vrsto. Stalež navadnega tuna je med letoma 1957 in 2007 upadel za 75 %, od tega samo v zadnjih desetih letih za 60,9 %. Ogroženost te ribe se stopnjuje, in sicer vedno hitreje, zato nas je bila velika večina v Odboru mnenja, da bi morali to vrsto uvrstiti v Dodatek I.

To pomeni samo omejitve in prepovedi za mednarodne ribiške flote, ne pa za lokalni ribolov. Tako bi lahko mali lokalni ribiči to ribo lovili še naprej, njena ohranitev v ekosistemu pa je vsekakor pomembnejša od splošne dostopnosti sušija ali sašimija. Glede tega nismo dosegli soglasja. Gledati moramo dolgoročno in primerno zaščititi navadnega tuna z uvrstitvijo v Dodatek I.

  Silvia Iranzo Gutiérrez, predsedujoča Svetu. ─ (ES) Gospa predsednica, gospe in gospodje, v veliko čast mi je, da sem danes tu v imenu predsedstva Sveta. Zelo sem vam hvaležna za vaše zanimanje za bližajočo se konferenco pogodbenic Konvencije CITES ─ konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami ─ ki bo potekala od 13. do 25. marca v Dohi v Katarju.

Svet meni, da je Washingtonska konvencija temeljni instrument za zaščito rastlinskih in živalskih vrst, ki jim grozi izumrtje. Zato moramo aktivno prispevati k ohranitvi Konvencije CITES kot učinkovitega orodja in njegovih dveh ciljev, ohranitve in trajnostnega upravljanja z naravnimi viri.

V tem smislu velja poudariti, da Evropska unija uporablja mnogo strožje predpise od same Konvencije in pri ohranjanju biotske raznovrstnosti oziroma omejevanju njenega zmanjševanja uporablja načelo previdnosti.

Bližnja konferenca pogodbenic v marcu v Dohi, imenovana „COP XV“, bo odlična priložnost za razpravo o vrsti predlogov sprememb razvrstitve rastlinskih in živalskih vrst v dodatke h Konvenciji glede na stopnjo ogroženosti,in o drugih predlogih za izboljšanje izvajanja in spoštovanja Konvencije.

Evropska unija bo na konferenci pogodbenic delovala konstruktivno in zelo me zanimajo pogledi Parlamenta na različna odprta vprašanja.

Z zanimanjem smo spremljali razpravo v parlamentarnem Odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane pri pripravi resolucije o strateških ciljih Evropske unije na konferenci, o kateri boste, kolikor vem, glasovali jutri.

Povedati moram, da Svet od Komisije še pričakuje predlog stališča Evropske unije o dokumentih in predlogih, predloženih v razpravo in sprejem na konferenci pogodbenic. Zato vam v tem trenutku težko podrobno odgovorim na zastavljena vprašanja.

Takoj po prejemu predloga Komisije bo špansko predsedstvo Sveta poskrbelo za njegovo preučitev in sprejem ustreznih sklepov še pred začetkom konference pogodbenic. Ko bo stališče Sveta sprejeto, bo špansko predsedstvo o njem obvestilo tudi Parlament.

Tako kot na dosedanjih konferencah pogodbenic konvencije CITES bodo države članice skupno zagovarjale stališča, dogovorjena v Evropski uniji, in poskrbele, da bodo sklepi skladni s politikami Unije.

V tem smislu je pomembno poudariti, da bi morale vse spremembe v dodatkih k CITES temeljiti na merilih, ki jih predpisuje konvencija in ki upoštevajo ohranitveno stanje zadevne vrste.

Take spremembe bi morale upoštevati tudi pomen nadzora v okviru CITES pri izboljševanju ohranitvenega stanja, zmanjševanju nepotrebnih upravnih obremenitev in usmerjanju virov neposredno na območja, kjer so problemi ohranitve najbolj pereči.

Tudi ta konferenca pogodbenic konvencije CITES bo morala sprejeti ključne odločitve o zaščiti vrst, ki jih ogroža prekomerno izkoriščanje, ki ga včasih spodbuja tudi mednarodna trgovina.

Evropska unija mora poskrbeti, da bo konvencija ostala osrednji instrument za ohranjanje in trajnostno upravljanje dragocenih prostoživečih rastlinskih in živalskih virov.

Predsedstvo se bo v sodelovanju z državami članicami in Komisijo udeležilo konference v Dohi v tem duhu in si bo konstruktivno prizadevalo za njen uspeh.

Pričakujem vaša mnenja, gospe in gospodje, glede ciljev, ki jih moramo zagovarjati na 15. konferenci pogodbenic konvencije CITES, in vaša mnenja bom prenesla Svetu. Znano mi je, da ima Parlament podpira udeležbo Sveta na konferenci s skupnim ciljem, naj konvencija CITES tudi v prihodnje pomembno prispeva k trajnosti našega planeta, v prid nam in v prid prihodnjim generacijam.

  Paweł Samecki , član Komisije. ─ Gospa predsednica, bližnja 15. konferenca pogodbenic je v resnici enkratna priložnost za izboljšanje ohranitvenega stanja in zaščite široke palete vrst, ki jih ogroža trgovina.

Evropska unija je eden od glavnih trgov izdelkov iz prostoživečih živali in rastlin. Zato je še posebej odgovorna za trajnostno trgovino s tem izdelki in za uveljavljanje čvrstih mednarodnih pravil na tem področju prek konvencije CITES.

Ena od prednostnih nalog Komisije je skrbeti, da mednarodna trgovina ne ogroža preživetja ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. V tem smislu ima EU vodilno vlogo v konvenciji CITES in jo bo imela tudi na bližnji konferenci. Komisija bo v naslednjih dneh sprejela predlog stališč EU za to srečanje. Nato bo skupno stališče EU sprejel Svet.

V razgovorih z državami članicami bo Komisija zagotovila, da bo končno skupno stališče podpiralo ambiciozne in znanstveno utemeljene ukrepe. Prad bi se zahvalil tudi Parlamentu za stališče o najpomembnejših vprašanjih, ki jih bo obravnavala konferenca pogodbenic CITES. Resolucija vsebuje sporočilo, ki ga bomo morali upoštevati.

Čeprav podrobno stališče Evropske unije še ni dokončno oblikovano, vam lahko razložim načela in prednostna področja, ki bodo pomenila naše smernice o najobčutljivejših vprašanjih na dnevnem redu konference v Dohi.

Prvič, Evropska komisija meni, da je konvencija CITES ustrezen instrument za urejanje trgovine z vsemi vrstami, ki so ogrožene zaradi trgovine. To velja za vse vrste, kopenske in morske, ne glede na to, ali so povezane s pomembnimi poslovnimi interesi ali ne.

V tem smislu je Evropska unija vložila predlog za ureditev trgovine z dvema vrstama morskih psov: atlantskega morskega psa in trneža. Po desetletjih prelova je morskim psom nujno zagotoviti zaščito, ki si jo zaslužijo.

Uvrstitev v Dodatek II k CITES bo pomenil konec proste mednarodne trgovine z izdelki iz morskih psov, ki je eno od glavnih gonil lova nanje. Po uvrstitvi na seznam bo mogoča samo trgovina z izdelki, pridobljenimi v skladu z načeli trajnostnega gospodarjenja s staležem.

Evropska unija predlaga ureditev zaščite v okviru CITES za tigra, ki spada med najbolj ogrožene vrste na svetu. Leto 2010 je mednarodno leto tigrov in je tako odlična priložnost za okrepitev obstoječih mehanizmov CITES za neusmiljen boj proti nezakoniti trgovini s to vrsto in večjo preglednost zaščite populacije tigra v državah na območju njegove razširjenosti.

Rad bi bežno omenil še nekaj pomembnih predlogov, ki jih je jasno opredelil tudi Parlament. Prvi zadeva navadnega tuna. Ponoviti moram, da končnega stališča pri tem vprašanju še nimamo. Lahko pa vam povem, da je Komisija zaskrbljena nad sedanjih staležem in da si zelo prizadeva oblikovati predlog, ki bi pripomogel k ustrezni rešitvi tega problema na mednarodni ravni. V končnem stališču Komisije bodo upoštevani najnovejši znastveni podatki o staležu in sklepi sestanka Mednarodne komisije za ohranitev tunov v Atlantiku v novembru lanskega leta.

Drugo vprašanje zadeva slone in trgovino s slonovino. To je v okviru CITES že staro in sporno vprašanje, zlasti med afriškimi državami samimi. Komisija je zelo zaskrbljena nad velikim obsegom divjega lova na slone in nezakonite trgovine s slonovino v zadnjem času.

Zaščito slonov moramo okrepiti, Komisija pa ne bo podprla nobene rešitve, ki bi lahko pomenila tveganje povečanja obsega divjega lova. V tem smislu smo prepričani, da ne bi bilo prav na prihajajoči konferenci pogodbenic sprejeti sklepa o obnovitvi trgovinske menjave slonovine.

Menimo tudi, da bi bilo treba predloge za umik nekaterih populacij slona iz Dodatka I v Dodatek II k CITES objektivno ovrednotiti po pravilih, dogovorjenih v okviru te konvencije.

Dovolite mi še nekaj besed o predlogu ZDA v zvezi s prepovedjo mednarodne trgovine s polarnimi medvedi. Vsem je znano, da pomeni taljenje arktičnega ledu hudo grožnjo preživetju te živalske vrste. Problem je treba reševati najprej in predvsem z ambiciozno politiko na področju podnebnih sprememb in menim, da je EU jasno pokazala pravo pot pri tem. Mislimo, da bi veljalo preveriti tudi možnosti ublažitve drugih groženj tej vrsti. Obseg mednarodne trgovine je sicer omejen, vseeno pa pomeni dodaten pritisk na vrsto. Naše končno stališče bo odvisno od tega, koliko bodo ukrepi, ki jih predlagajo ZDA, v resnici koristni za ohranitev vrste.

In končno, kar zadeva korale, ni dvoma, da je obseg nabiranja rdečih in rožnatih koral v številnih delih sveta prevelik. Na zadnjem srečanju CITES leta 2007 je Evropska unija podprla predlog Združenih držav o ureditvi mednarodne trgovine z obema vrstama, takemu predlogu ZDA pa se bomo pridružili tudi na konferenci COP15. Mislim, da bi morala Evropska unija pri podpori takega predloga vztrajati, saj razpoložljivi podatki ne kažejo nikakršnega izboljšanja stanja. Rad bi tudi poudaril, da ureditev trgovine ne bi pomenila prepovedi trgovine, pač pa samo zagotovila, da bi bila trgovina trajnostna.

PREDSEDSTVO: GOSPOD ROUČEK
podpredsednik

  Sirpa Pietikäinen, v imenu skupine PPE. ─ Gospod predsednik, kar zadeva sprejemanje odločitev v okviru CITES; trdno verjamem, da bi morali odločati pregledno in izključno na podlagi zanesljivih znanstvenih podatkov. To je bilo vodilo pri pripravi resolucije Parlamenta o severnih medvedih, slonih, tigrih, velikih azijskih mačkah in morskih psih.

Rada pa bi se nekoliko ustavila pri vprašanju uvrstitve navadnega tuna v Dodatek I h Konvenciji CITES. Prvič, prevladujoča večina mednarodne znanstvene skupnosti soglaša, da je treba za ohranitev te vrste prepovedati mednarodno trgovino z njo. Po ocenah ICCAT je biomasa drstilnega staleža trenutno 15 % manjša kot pred začetkom ribolova. Iz te znanstvene ocene sledi, da je povsem upravičen strah, da lahko za drstenje sposobni stalež do leta 2012 praktično izumre.

Večina članov ad hoc strokovne posvetovalne komisije FAO je menila, da razpoložljivi podatki podpirajo uvrstitev navadnega tuna v Dodatek I h Konvenciji CITES in ob tem ugotovila, da bi taka uvrstitev vsaj zmanjšala sedanji netrajnostni obseg ribolova na območjih vzhodnega Atlantika in Sredozemskega morja. Ker komisija svoje sklepe sprejema soglasno in ker je Japonska takemu sklepu ostro nasprotovala, sklep ni postal končni predlog komisije. Pogledov nedvomne večine članov komisije pa vseeno ni mogoče kar spregledati. Poleg tega je komisija na podlagi znanstvenih ugotovitev jasno potrdila, da navadni tun izpolnjuje merila za uvrstitev v Dodatek I k CITES.

Včasih se lahko odločamo na podlagi političnih mnenj, pri biotski raznovrstnosti in ohranjanju vrst pa ne moremo sklepati kompromisov in mešetariti. Če ne bo rib, ne bo ulova.

  Kriton Arsenis, v imenu skupine S&D. ─ (EL) Gospod predsednik, gospod Leinen je že povedal skoraj vse, o čemer sem hotel govoriti, zato se bom posvetil samo vprašanju tuna.

To vprašanje moramo zares obravnavati z znanstvenega vidika. Navadnemu tunu neposredno grozi izumrtje. Zato je edina prava rešitev njegova popolna zaščita pred svetovno trgovino, z drugimi besedami, trgovino zunaj Evropske unije. Sekretariat CITES je prejšnji teden napovedal svoj predlog uvrstitve tuna v Dodatek I, kar pomeni prepoved svetovne trgovine.

Sekretariat pravi, citiram: „Sekretariat soglaša z večino v ad hoc strokovni svetovalni komisiji FAO, da ta vrsta izpolnjuje merila za uvrstitev v Dodatek I.“ Z drugimi besedami, svoj predlog utemeljuje z ustreznim predlogom FAO, ki temelji na predlogu ICCAT.

Tako je znanstvena plat razprave zaključena. Zdaj pa si vprašanje oglejmo še s političnega in socialnega vidika. Staleži tuna se krčijo. Znanstveniki trdijo, da bo navadni tun popolnoma izumrl, če ne bomo prepovedali svetovne trgovine. Dosedanja ureditev ribolova ni bila uspešna. Namesto ulova 19 000 ton navadnega tuna, kolikor je predlagala komisija ICCAT za leto 2008, je ulov po ocenah znašal 50 000 ton.

Predlagamo, naj se svetovna trgovina prepove še danes, ko še imamo čas za rešitev tuna, naj se trgovina v okviru Evropske unije ohrani, saj je CITES ne zadeva, in naj Evropska unija uvede nadomestila za ribiče in podjetja, ki jih bo prizadela prepoved izvoza.

Skupina S&D je vložila predlog spremembe v tem smislu. To bo omogočilo obnovitev staleža navadnega tuna in nato še obnovitev trgovine. V tem smislu smo oblikovali določbo, ki predvideva, kot izjemo, odpravo prepovedi svetovne trgovine takoj, ko se bo stalež tuna obnovil, ne pa postopno odpravo kot pri drugih vrstah. Če svetovne trgovine ne bomo prepovedali, bo navadni tun izumrl, ribiči bodo propadli in nihče ne bo upravičen do nadomestil.

Če resnično želimo zaščititi ribiče, moramo podpreti uvrstitev navadnega tuna v dodatek I h Konvenciji CITES. V nasprotnem primeru bodo za vedno propadla delovna mesta, izgubili pa bomo tudi enkratno živalsko vrsto.

  Chris Davies, v imenu skupine ALDE. ─ Gospod predsednik, današnji dan naj bi pomenil nov začetek za Evropo, kaj pa se dogaja v resnici? Gledamo komisarja in ministra, kako samo povzemata naše predloge. Nič slabega ne mislim o vas, komisar, ampak povejte vendar kolegiju, naj se razprav udeležujejo komisarji, odgovorni za vprašanja, o katerih teče beseda.

Še bolj žalostna pa je resolucija pred nami s svojo množico živalskih vrst, ki jim grozi izumrtje: pravi odraz človekove nesposobnosti načrtovanja prihodnosti. Seveda probleme še najbolje ponazarja vprašanje navadnega tuna, ribe, ki živi samo v evropskih vodah, ki bo nedvomno osrednja tema razprave in ki probleme osvetljuje v pravi luči. Najdražja riba na svetu, katere primerki dosegajo cene nekaj deset tisoč evrov. Japonska kopiči zaloge teh rib. Japonska, ki ji beseda „ohranitev“ verjetno pomeni kupovati na veliko, pobiti ribe in jih zamrzniti za 20 ali 30 let, da jih bodo pojedli čez nekaj desetletij. Do takrat v Sredozemskem morju rib ne bo več, tisti, ki bodo lahko plačali zasoljeno ceno, pa si bodo lahko še vedno privoščili suši.

V ribolov se je danes vključil celo organizirani kriminal, kar glede na ogromne zaslužke sploh ni presenetljivo. V tem poslu sodeluje tudi mafija. Poglejmo si še ICCAT, mednarodno komisijo za ohranitev tunov. „Ohranitev tunov“! Stalež te vrste se je skrčil za 80 do 90 %. Govorimo o izumiranju vrste, pri tem pa imamo organ, ki smo ga vzpostavili posebej za to, da bi skrbel zanjo! Komisiji je popolnoma spodletelo. Ciljev, ki si jih je zastavila, niti približno ne bo dosegla. Komisija se ne meni za strokovne nasvete in določa mnogo prevelike kvote. Nekatere članice danes trdijo, da uvrstitev v Dodatek II zadošča, za to pa nimajo nikakršnih dokazov. Dodatek II ne bo pomagal. Čez nekaj let bodo pač rekle „žal smo se zmotile“. Tuna pa ne bo nikjer več.

Zato podprimo predlog, naj se to ribo uvrsti v Dodatek I. Pomnimo, da je skrajni čas, da poskušamo ukrotiti človeški pohlep in pomisliti tudi na prihodnost naših morij.

  Bart Staes, v imenu skupine Verts/ALE. ─ (NL) Ravnanje ljudi z naravnimi viri, uničevanje habitatov in prekomerna izraba prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst, nezakonito trgovanje s prosto živečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami ─ vse to so napadi na biotsko raznovrstnost naše vesoljske ladje, Zemlje.

Prav biotsko raznovrstnost pa nujno potrebujemo. To pojasnjuje pomen konvencije CITES (Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami) in pomen konference v Dohi naslednji mesec. Na mizi imamo močno resolucijo. Ugotoviti pa moramo, da jo nekatere sile v zakulisju skušajo oslabiti. Okoli resolucije se bije silovita bitka. Zato pozivam vse nas, še zlasti pa kolege poslance iz južnejših držav, iz Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in iz Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, naj odločno zagotovimo sprejem priporočila o vključitvi navadnega tuna v dodatek I k CITES v okoljsko politiko Komisije. To je nujno za preživetje te živalske vrste.

  Kartika Tamara Liotard, v imenu skupine GUE/NGL. ─ (NL) Gospod Leinen, najlepša hvala, povedali ste vse, govora je o celi vrsti živali: slonu, azijskem tigru, koralah. Rada pa bi se podrobneje posvetila eni od njih.

Včeraj so v živalskem vrtu Blijdorp v Rotterdamu povedali, da niti enemu živalskemu vrtu v Evropi še ni uspelo vzrediti severnega medveda v ujetništvu. Evropski programi vzrejanja severnih medvedov so neuspešni in to je zelo slaba novica, predvsem zato, ker severnemu medvedu v divjini grozi izumrtje. Morski led se tali, zato se severnemu medvedu počasi krči življenjski prostor. V naslednjih 45 letih bi lahko izginilo več kot 70 % prosto živeče populacije severnega medveda. Poleg tega pa severnega medveda ogrožata tudi lov na trofeje in trgovanje. Nekateri ljudje ubijajo severne medvede za zabavo, kar je odvratno.

Zato pozivam EU, naj podpre predlog prepovedi trgovinske izmenjave izdelkov iz severnega medveda, preden bo prepozno zanj; pa tudi navadni tun brez nadaljnjega spada v Dodatek I.

  Anna Rosbach, v imenu skupine EFD. ─ (DA) Gospod predsednik, danes govorimo o ogroženih vrstah. Govorimo o morskih psih, tunu, severnem medvedu, velikih mačkah in slonu. Govorimo o ribiških kvotah, ohranjanju vrst, ohranjanju habitatov in tako naprej. Govorimo o tem, ali naj bodo te živali uvrščene v Dodatek I ali Dodatek II, ali pa so preprosto pogrešljive.

V zbornici imamo najmanj dve skupini z nasprotujočimi se stališči. Ena skupina bi najraje dosegla popolno zaščito množice vrst, ki jim grozi izumrtje. Drugi skupini pa se nobena ribiška kvota ne zdi previsoka, svojim domačim ribičem pa kratkovidno obljublja ribiške kvote, ki bodo v kratkem času privedle do popolnega uničenja nekaterih vrst.

Potrebujemo uravnoteženo srednjo pot, ki lahko zagotovi cvetočo prihodnost nam in našemu planetu. Dokumenti, ki jih imamo pred seboj, so polni tehničnih podrobnosti, tako da lahko človek dobi vtis, da smo vsi med nami specialisti na tem področju. Ali ne bi bilo bolje več časa posvetiti boju proti lovu na ribe in lupinarje v času razmnoževanja, skrbi za to, da nam bodo živali, rastline in morja še dolgo zagotavljale zanesljiv vir hrane, in skrbi za primerno življenje živali, preden jih humano zakoljemo?

Razmišljamo vse preveč kratkoročno in sploh ne razmišljamo o biotski raznovrstnosti, ki je za naš planet nujna. Ne gre le za rastlinske in živalske vrste, vprašanje je mnogo bolj zapleteno. Čaka nas obsežno delo ─ in le zakaj se ne bi lotili preventivnih ukrepov, namesto da vedno le gasimo požar?

  Claudiu Ciprian Tănăsescu (NI). ─ (RO) Statistike kažejo, da ulov navadnega tuna visoko presega dovoljeni obseg, zaradi tega pa populacija navadnega tuna iz leta v leto usiha. Predlog Monaka, naj se navadni tun uvrsti v Dodatek I k CITES, je verjetno dobrodošel, saj je brez takojšnjih zaščitnih ukrepov ta vrsta obsojena na izumrtje.

Leta 1992 je Mednarodna komisija za ohranitev tunov v Atlantiku sprejela priporočilo o nadzoru trgovine z navadnim tunom. Žal se je izkazalo, da ta instrument še zdaleč ni bil učinkovit. Leta 2007 je Mednarodna komisija za ohranitev tunov v Atlantiku sprejela mnogo obsežnejši program, znan pod imenom „Program dokumentiranja ulova navadnega tuna“, ki je stopil v veljavo spomladi leta 2008. Program sicer pomeni korak naprej, zaenkrat pa je še prezgodaj za oceno njegove učinkovitosti. Zato moram vprašati naslednje: koliko možnosti za uspeh ima na konferenci CITES stališče Evropske unije, naj se navadni tun uvrsti v Dodatek 1, v primerjavi z željo nekaterih teles in držav izven Evropske unije, naj se z ukrepanjem počaka, dokler ne bodo znane ocene morebitnih rezultatov nedavnih pobud Mednarodne komisije za ohranitev tuna v Atlantiku?

  Elisabetta Gardini (PPE). ─ (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, od ministra sem slišala, da je CITES učinkovit instrument, Komisija pa ga označuje kot primeren instrument.

Strinjam se. Tega instrumenta, ki je v nasprotju z mnenji številnih poslancev doslej deloval zelo dobro, zato ne skušajmo spreminjati. Od ureditve lova na tune in uveljavitve nižjih kvot ribiči spet videvajo več tunov, pa tudi večje tune.

Instrument deluje. Uvrstitev vrste, ki še vedno šteje ─ hvala bogu ─ na milijone primerkov, v Dodatek I, ki je namenjen samo resnično ogroženim vrstam, bi bil zelo nevaren precedens.

Čakamo na nove podatke in upam, da bodo naši predpisi temeljili na teh podatkih, kajti, kot je dejal slavni ameriški novinar, „številke ne lažejo, lažejo lažnivci“, in kako debelo lažejo! Že kar navajeni smo, še zlasti na področju okoljskih vprašanj, na zelo nasprotujoče si številke: nekatere številke lažejo, nekatere pa ne.

Navadnemu tunu ne grozi izumrtje, lov nanj pa moramo urediti. Spomnimo se, da se cele skupnosti preživljajo s to starodavno dejavnostjo, ki jo poznamo že najmanj 11 200 let in ki jo Unesco ponekod uvršča med dejavnosti, ki jih je treba ohranjati in spodbujati.

  Edite Estrela (S&D). ─ (PT) Gospod predsednik, Združeni narodi trdijo, da biotska raznovrstnost trenutno doživlja najhujšo krizo od izumrtja dinozavrov pred 65 milijoni let. Uničenje koralnih grebenov v tropskih predelih, širjenje puščav v Afriki in krčenje gozdov ogrožajo biotsko raznovrstnost in škodujejo vrsti gospodarskih panog, na primer pridelavi hrane, turizmu, farmacevtski industriji in pridobivanju energije.

ZN tudi ugotavljajo, da nismo dosegli cilja, ki smo si ga zastavili leta 2002, da bomo do leta 2010 znižali stopnjo izgubljanja biotske raznovrstnosti. CITES je bil osrednji globalni dogovor o ohranjanju prosto živečih vrst, njegov namen pa je preprečevati prekomerno izkoriščanje prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst prek mednarodne trgovine. Človekova poraba naravnih virov, uničevanje habitatov, podnebne spremembe, prekomerno izkoriščanje prosto živečih vrst in nezakonita trgovina so glavni vzroki siromašenja biotske raznovrstnosti.

Zato moramo nujno zagotoviti, da bodo v mednarodnem letu biotske raznovrstnosti glavni strateški cilji Evropske unije na bližnji konferenci pogodbenic CITES usmerjeni k ohranjanju biotske raznovrstnosti, ki je nujna tudi za blagostanje in preživetje človeštva.

Nastopiti moramo ambiciozno in zahtevati zaščito vseh vrst, ki jim preti izumrtje.

  Gerben-Jan Gerbrandy (ALDE). ─ (NL) Lahko bi govoril o vseh vrstah in o programu konference CITES ob koncu marca, raje pa bom pozornost posvetil eni sami vrsti, saj odlično ponazarja tudi položaj, v katerem smo trenutno tudi ljudje kot biološka vrsta: navadnemu tunu.

To je čudovita riba, veličastna riba, ki smo jo lovili in jedli stoletja in stoletja. Žal pa je danes ta riba na robu preživetja. Po letih slabega upravljanja politikov, ki so dosledno zavračali priporočila biologov, ki so dopuščali, da so kratkoročni ekonomski interesi prevladovali nad dolgoročnimi koristmi panoge, danes nimamo druge izbire kot popolnoma prepovedati trgovino z navadnim tunom.

Vloženi so bili tudi predlogi sprememb, ki namesto prepovedi trgovine predvidevajo drugačne ukrepe, na žalost pa je za take predloge že prepozno. Pred nekaj tedni je en sam navaden tun dosegel ceno 120 000 EUR. To je stvarnost. Pojasnjuje tudi ogromen obseg nezakonitega lova, ki ga ocenjujejo na dvakratnik kvot. Zato nas kvote ne morejo pomiriti. Zaradi nezakonitega ribolova so popoln nesmisel. Edina rešitev za navadnega tuna je prepoved mednarodne trgovine.

Vem, da bodo posledice za panogo hude, tega se popolnoma zavedam, ampak naj nam ta izkušnja služi kot nauk: ko bo morje izpraznjeno, bo to pomenilo dokončni propad panoge. Zato z okoljem ravnajmo skrbneje, iz gospodarskih in okoljskih razlogov.

Pozivam Evropsko komisijo, naj čim posreduje Svetu predlog o uvrstitvi navadnega tuna v dodatek I, špansko predsedstvo pa prosim, naj se ne skriva več za svojo senco in naj sprejme tak sklep.

Gospe in gospodje, v sedemnajstem stoletju so ljudje iztrebili dodoja. Pokažimo, da smo se zmožni česa naučiti iz zgodovine in preprečimo, da bi navadni tun postal dodo 21. stoletja.

  Bas Eickhout (Verts/ALE). ─ (NL) Združeni narodi konec marca prirejajo še eno srečanje na vrhu, tokrat o trgovini z ogroženimi živalskimi vrstami. To je prava priložnost za EU, da spregovori z enim glasom, pa tudi za znanost, da na srečanju odigra pomembno vlogo. Oglejmo si, kaj nam govori znanost. Odločitev za kratkotrajne interese je morda res v prid kratkoročnim interesom ribičev in lovcev, dolgoročno pa pomeni izginotje živalskih vrst, pa tudi propad številnih gospodarskih panog.

Alternativa je odločitev za dolgoročne koristi; pri navadnem tunu pa govorimo o letu 2012! To ne pomeni dolgega roka, to pomeni jutri. Zato morate upoštevati priporočila Evropskega parlamenta o prepovedi trgovine z navadnim tunom, pa tudi o prepovedi trgovine s severnim medvedom in o uvrstitvi afriškega slona na seznam, da se lov nanj ne bo spet razmahnil.

Nenazadnje pa bo v Dohi tudi delegacija Evropskega parlamenta. Upam, da bo tudi delegacija EP imela svojo vlogo pri oblikovanju stališča EU, da bomo lahko tako skupaj ohranili te živalske vrste za našo prihodnost.

  Willy Meyer (GUE/NGL). ─ (ES) Gospod predsednik, rad bi prosil špansko predsedstvo, naj sicer poskrbi za ohranitev navadnega tuna, obenem pa tudi za ohranitev tradicionalnega sredozemskega načina ribolova almadraba. Ta način ribolova, ki ga gojijo že več kot tisoč let, navadnega tuna ni nikoli ogrožal. Navadnega tuna v resnici ogrožajo nezakonit ribolov, industrijski ribolov, ribolov z zapornimi plavaricami in širjenje morskih gojišč.

Te dejavnosti pomenijo resnično nevarnost za navadnega tuna. Ne smemo biti krivični: razlikovati moramo med dejavnostmi, ki resnično ogrožajo navadnega tuna ─ industrijskim ribolovom z zapornimi plavaricami ─ in tradicionalnim načinom ribolova.

Politika mora biti pravična, zato moramo poiskati pot, kako ohraniti tuna, ne da bi ob tem ogrozili omenjenih tradicionalnih načinov ribolova. Menim, da popolne uravnoteženosti včasih ni mogoče doseči, moramo pa se potruditi in poiskati rešitev, ki bo ohranila to vrsto in preprečila njeno izumrtje, ne da bi ogrozila tradicionalnih sredozemskih načinov ribolova, kakršen je način almadraba.

  Bogusław Sonik (PPE). ─ (PL) Gospod predsednik, v državah članicah Evropske unije odkrivamo številne primere tihotapljenja ogroženih živali. Pri mejnih kontrolah cariniki odkrivajo ptice, stlačene v steklenice, ali želve, stisnjene med karoserijo in oblazinjenjem vozila. Po poročilu poljske carinske službe je bilo v letu 2008 na meji zaseženih rekordnih 200 889 živih primerkov zaščitenih živali ali izdelkov iz zaščitenih živali. V Indiji pa na primer zaradi neučinkovitega boja proti tihotapcem dramatično povečanje obsega tihotapljenja spet ogroža populacijo bengalskega tigra.

Evropska unija s skupnimi zunanjimi mejami bi morala zelo paziti, da ne postane prizorišče nekaznovanega tihotapljenja ali nezakonitega vnosa zaščitenih vrst živali in rastlin. Evropska komisija bi morala posebno pozornost posvetiti izobraževalnim akcijam in komunikaciji z državljani. Cilj te politike bi moral biti ozaveščanje evropskih turistov. Leto za letom namreč cariniki odkrivajo izdelke iz izumirajočih vrst živali in rastlin v kovčkih evropskih turistov, ki se vračajo iz tujine. Naša razprava o populaciji navadnega tuna je vsekakor upravičena. Statistike govorijo same zase. V zadnjih 50 letih se je populacija te vrste zmanjšala kar za 75 %. Tudi stalež tuna v Sredozemskem morju je hudo ogrožen. Uvrstitev navadnega tuna v Dodatek I h Konvenciji CITES je popolnoma utemeljena in pomeni edino rešitev tuna pred izumrtjem.

  Antolín Sánchez Presedo (S&D). ─ (ES) Gospod predsednik, tudi mene skrbi biološko stanje populacije navadnega tuna in strinjam se, da so potrebni učinkoviti ukrepi za ohranitev in ravnanje, ki te vrste ne bodo zgolj zavarovali pred izumrtjem, pač pa tudi poskrbeli za trajnostni ribolov in odgovorno trgovino.

Moja država si že vrsto let prizadeva za to. Poleg gojenja starodavnih tehnik ribolova almadraba je vzpostavila zaščiteno območje v Sredozemlju in omejila število plovil za ribolov z zapornimi plavaricami na šest v floti, izvaja pa tudi pionirski načrt za ohranitev vrste in dokumentiran nadzor trgovine.

Uvrstitev navadnega tuna v Dodatek I h Konvenciji o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES) bi pomenila prepoved mednarodne trgovine brez rešitve osnovnih problemov. Količina ulova ni omejena, ribiške flote lahko plujejo pod zastavami držav uporabnic, uvrstitev pa pomeni tudi korak stran od nedavnega dogovora Mednarodne komisije za ohranitev tuna v Atlantiku (ICCAT), regionalne organizacije za urejanje ribolova. S tem bi oslabila mednarodno upravljanje morij in načelo odgovornega ribolova.

Probleme moramo reševati pri koreninah. Zagovarjamo zmanjšanje kvot, ki so že dogovorjene v okviru ICCAT, in celo moratorij za naslednjo sezono, če ga bodo narekovala znanstvena poročila, ki se trenutno pripravljajo. Želimo, da bi Evropska unija zaostrila svoj nadzor in upoštevala priporočila ICCAT glede zagotavljanja sledljivosti ribolova in prodaje.

Tako ravnanje je združljivo z uvrstitvijo navadnega tuna v Dodatek 2 h konvenciji CITES, ni pa združljivo z uvrstitvijo v Dodatek 1, ki bi moral biti rezervirana za drugačen scenarij in ne bi smel biti vezan na pogoje, ki lahko okrnijo njegovo verodostojnost v okviru instrumenta CITES.

Sporočilo naše razprave mora biti jasno: Evropska unija je zavezana trajnostnemu ravnanju z navadnim tunom in bo sprejela potrebne ukrepe za njegovo ohranitev. Panoga mora dokazati, da je sistem kvot učinkovit in deluje in da je nezakonit ribolov obvladati.

Če želimo rešiti ribiče, moramo rešiti vrsto.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE). ─ (GA) Gospod predsednik, staleži navadnega tuna v Atlantiku in v Sredozemskem morju nas lahko skrbijo. Znanstvenim podatkom ni mogoče oporekati. Vendar je ICCAT ─ mednarodna komisija, odgovorna za ohranitev navadnega tuna in obnovitev njegovega staleža ─ napravila ogromno. Če bo navadni tun uvrščen v Dodatek I k CITES; bo lov na navadnega tuna popolnoma prepovedan najmanj deset let.

Tako ravnanje z evropsko ribiško panogo je nesprejemljivo. Nujno moramo pustiti ICCAT, da opravi svoje delo.

Leta 2006 je skupni dovoljeni ulov znašal 36 000 ton. Letošnje leto je skupni dovoljeni ulov zmanjšan na 13 500 ton. ICCAT predlaga za leto 2011 nadaljnje zmanjšanje za najmanj 50 %, na raven pod 6 750 ton. Skupne kvote ulova se bodo v letih 2012 in 2013 še zmanjšale.

Ukrepe ICCAT moramo skrbno spremljati. Če se bodo izkazali za neuspešne, bo treba razmisliti o popolni prepovedi, to je uvrstitvi v Dodatek I.

Kar zadeva nas Irce ─ in naj povem, da z ribolovom na tuna nimamo ničesar razen stranskega ulova okoli 100 ton navadnega tuna ─ ali naj tuna po tem, ko ga zajamemo skupaj z drugimi ribami in že poginulega zvlečemo na krov, vržemo nazaj v morje? To vsekakor ne bi bilo razumno. Prepričan sem, da so potrebni razumni in realistični ukrepi za zaščito staležev, pa tudi evropske ribiške panoge.

Nekateri med nami si zagrizeno prizadevajo zaščititi tuna, naj pa jim povem, da moramo pomisliti tudi na drugo ogroženo vrsto, ki je doma na podeželju in je odvisna od ribolova ─ na naše ribiče.

Zato bom glasoval za predlog za uvrstitev navadnega tuna v Dodatek II.

  Isabella Lövin (Verts/ALE). – (SV) Gospod predsednik, gospe in gospodje, poglejte po dvorani. Prazni sedeži nam lahko ponazarjajo število vrst rib plenilk, ki so izginile iz svetovnih morij v zadnjih približno 50 letih. Svetovnim ribiškim ladjevjem je uspelo oropati planet rib plenilk, ki so izrednega pomena za ekosisteme. Mednje spadajo tudi tun, trska in losos. EU je druga največja ribiška sila na svetu in naša odgovornost za siromašenje ribjih staležev je nesporna.

V letih od 2000 do 2008 je sklad EU za ribištvo prispeval več kot 23 milijonov EUR za gradnjo novih tunolovk ─ z drugimi besedami, panogi, ki evropske davkoplačevalce vsako leto stane še dodatne milijone za nadzor in preprečevanje nezakonitega ribolova, ob tem pa 70 % rib izvozi na Japonsko, kjer jih pojedo na ekskluzivnih poslovnih kosilih!

Naj vas opomnim, da uvrstitev navadnega tuna v Dodatek I h Konvenciji CITES ne pomeni prepovedi malega ribolova v Evropi, pač pa samo ukinitev izvoza, ki ga davkoplačevalci obilno subvencioniramo. Pomenila pa bi dober začetek mednarodnega leta biotske raznovrstnosti.

  Catherine Soullie (PPE). ─ (FR) Gospod predsednik, do danes je je ohranilo le 15 % prvotnega staleža navadnega tuna. Glede na te številke je rešitev očitna. Ne smemo pa prezreti niti delovnih mest, ki bi jih prizadela odločitev, o kateri razpravljamo danes. Poudariti velja, da namen CITES ni prepoved ribolova, pač pa le prepoved mednarodne trgovine s to vrsto ribe, ki je 80 % izvozimo na Japonsko.

Zaščita tuna vsekakor pomeni zaščito ogrožene vrste, obenem pa spodbudo bolj uravnoteženega in trajnostnega ribolova za naš skupni trg, ki zagotavlja tudi delovna mesta. Podpiram uvrstitev navadnega tuna v Dodatek I h konvenciji CITES in prepričana sem, da bo ta odločitev pozitivna, obenem pa menim, da bo nujna pomoč Komisije, saj bo odločitev zahtevala popolno preobrazbo ribiške panoge.

Moje vprašanje zato zadeva pogoje take podpore. Francija zahteva 18-mesečno podaljšanje ob finančni pomoči ribičem in lastnikom ladij, ki jih bo prizadela prepoved trgovine. Kakšno je stališče Komisije o tem?

Poleg tega me, podobno kot številne kolege, skrbi pravičnost. Kako lahko dosežemo, da bodo ladje pod zastavami Tunizije, Libije in podobnih držav spoštovale prepoved mednarodne trgovine tako strogo kot mi? Kakšni bodo novi ukrepi za nadzor in kakšne nove kazni?

Naša politika trajnostnih gospodarskih dejavnosti mora biti praktična in včasih v nekaterih panogah celo nepopularna, upam pa, da Komisija in Svet nista pozabila na prilagoditve, ki bodo potrebne pri uvedbi teh ukrepov.

  Guido Milana (S&D). ─ (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, podpiram ─ in vložil sem tudi predlog spremembe v tem smislu ─ uvrstitev navadnega tuna v Dodatek II. Zaradi tega se nikakor ne počutim kot zlikovec. Nasprotno, počutim se zelo uglašenega s kolegi, ki so, začenši z gospodom Gardinijem, podprli drugačno stališče.

Huda zmota je metati tigre, severne medvede, slone in tune v isti koš. FAO ne bi nikoli ravnala drugače ali sprejela drugačnega stališča v zvezi z drugimi ogroženimi vrstami. Drugačno stališče glede ravnanja s tunom pa ne pomeni odstopanja od vodila, da je treba biotsko raznovrstnost kot vrednoto ščititi za vsako ceno.

Duh predloga resolucije vsekakor zasluži našo podporo. V času, ko imajo nekateri ocenjevalci očitno pomisleke v zvezi z ocenami biomase tuna v morju, pa s hitenjem pri uvrščanju v Dodatek I tvegamo, da bomo prezrli stranske učinke te odločitve, ki so lahko v številnih gospodarskih panogah resni ali celo nepopravljivi.

Podobno velja za vprašanje koral in njihove uvrstitve v Dodatek II. Tudi tu podatki ne dokazujejo določno izumiranja ali ogroženosti globokomorskih koral, ki rastejo v globinah nad 150-200 metrov, ki jih ukrep prav tako zajema.

  Carl Haglund (ALDE). ─ (SV) Gospod predsednik, nekoč je bilo v resnici mogoče loviti tuna tudi v našem predelu Baltskega morja, vemo pa, kakšno je stanje danes. Navadnemu tunu grozi izumrtje zaradi intenzivnega prelova.

Današnja precej turobna razprava je potrebna samo zato, ker ob pravem času niso bile sprejete prave odločitve. Do tega smo prišli zato, ker odločevalci že leta nočejo poslušati znanstvenih nasvetov. To nas je privedlo v stanje, ko je nujno drastično ukrepanje. S tem v zvezi bi vas rad spomnil na podobne človekove napake v zgodovini. Kanadska obala je zgovoren zgled človekovega popolnega uničenja staleža trske. Ribe so popolnoma izginile zaradi prelova, v Kanadi pa so o tem razpravljali natančno tako, kot mi razpravljamo danes. Ne smemo dopustiti, da bi navadnega tuna doletela enaka usoda. Zato francoski predlog in še nekateri drugi predlogi niso dobri, saj bi lahko vodili prav v tako smer.

Dejstvo, da med nami sedi polovica Odbora za ribištvo ─ ali skoraj cel odbor ─ je seveda tudi znak, da v zbornici teh zadev ne obravnavamo optimalno, namreč, Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane o zadevi razpravlja in oblikuje zamisli, nato pa poslanci, ki se ukvarjajo z vprašanji ribištva, pridejo sem in razpravljajo o njih. Nad tem bi se morali zamisliti. Vendar pa menim, da je predlog Odbora dober. Je znanstveno utemeljen in ni razloga, da bi pristop Odbora za okolje k tem vprašanju kaj spreminjali.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE). ─ (ES) Gospod predsednik, gospe in gospodje, alarmna luč za navadnega tuna gori že kar nekaj časa, poročila že leta in leta kažejo na šibak stalež in na naš prispevek k temu, med drugim tudi z javnimi subvencijami. Evropska unija je v zadnjih letih porabila skoraj 34 milijonov EUR za posodabljanje ladjevja.

Mislim, da je to treba povedati, da je treba prevzeti odgovornost za sedanje stanje. Navadnega tuna smo prignali do roba izumrtja, ne moremo pa zdaj trditi, da za to nismo odgovorni. Zdaj imamo priložnost, da zadeve popravimo z uvrstitvijo navadnega tuna v Dodatek I h Konvenciji o o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES), in to je edina možna rešitev, kajti poudaril bi rad, da so od nje odvisne možnosti za preživljanje množice ljudi.

Res je, da si je veliko gospodarskih dejavnosti izbralo pravo smer in da je prav, da v tej smeri nadaljujejo, nadaljevale pa bodo lahko le, dokler bo živel tun. Ko ne bo več tuna, ne bodo mogle storiti ničesar več. Edino jamstvo za to je Dodatek I, zato je vsak ukrep v nasprotju s tem predlogom slab ukrep, ki bo samo podaljšal agonijo, namesto da bi jo končal. Zato ne delajmo napake, ne skušajmo goljufati: imamo zgodovinsko odgovornost do te vrste, pa tudi do ljudi, ki se z njo preživljajo, in do njihovih družin. Odgovornost prevzemimo pogumno in častno, kot si zasluži Evropska unija.

  Ioannis A. Tsoukalas (PPE). ─ (EL) Gospod predsednik, kolegi poslanci so osvetlili že vse vidike tega vprašanja. Rad bi povedal, da podpiram stališče gospoda Milane in da moramo upoštevati, da bo imela uvrstitev navadnega tuna v Dodatek I vrsto socialnih in ekonomskih posledic, med drugimi bodo posledice tudi stečaji in ukinitve številnih podjetij, zlasti malih in srednje velikih, izguba delovnih mest in manjša konkurenčnost Evrope.

Ne smemo pozabiti, da promet na svetovnem trgu navadnega tuna znaša kar 6 milijard EUR. Rad bi slišal še kak znanstveno utemeljen predlog za ohranitev populacije navadnega tuna, ki pa bi upošteval tudi preživetje evropskih ribičev in njihovih družin. Po mojem mnenju je navadnega tuna najbolje uvrstiti v Dodatek II.

Ne smemo prezreti tudi tega, da Evropska unija ne lovi sama, niti na Atlantiku niti na Sredozemskem morju. Lov navadnega tuna je globalna dejavnost. Evropski ribiči se spopadajo s hudo ─ pogosto nepošteno ─ konkurenco iz severnoafriških držav. Enostranska zaščita populacije tuna nima nikakršnega smisla. Poskrbeti moramo, da bodo pravila igre enaka za vse.

Morda je zanimivo pomisliti tudi na Japonsko in njenih 30 000 ton zalog zamrznjenega tuna ─ prepoved trgovine bi prav lahko dvignila vrednot zalog s sedanjih 10 milijard USD na 02 milijard USD.

  Daciana Octavia Sârbu (S&D). ─ Gospod predsednik, pomembni so vsi elementi sporazuma, vseeno pa bi se rada osredotočila na vprašanje navadnega tuna.

Nujno moramo ukrepati takoj, da populacija ne bo izumrla in da se bo stalež navadnega tuna obnovil. Leta 2006 je Mednarodna komisija za ohranitev tuna v Atlantiku sprejela akcijski načrt za izboljšanje poročanja in nadzora staleža in pregledovanja plovil.

Očitno pa je, da ta načrt ne zadostuje. Staleži, zlasti stalež v vzhodnem Sredozemlju, so še vedno kritično majhni in soočeni smo z nevarnostjo izumrtja te ogrožene vrste v bližnji prihodnosti.

Konferenca pogodbenic CITES bi se morala zato dogovoriti za uvrstitev navadnega tuna v Dodatek I h Konvenciji, države članice in Komisija pa bi morale narediti več proti nezakonitemu ribolovu in za spoštovanje dogovorjenih omejitev in kvot.

  Ramon Tremosa i Balcells (ALDE). ─ (ES) Gospod predsednik, kar zadeva morebitno prepoved lova na navadnega tuna v Sredozemskem morju, me zelo skrbi, da bo nezakonit ribolov iztisnil zakonitega in da bodo nedolžni plačali za grehe drugih.

V Kataloniji gre za več sto delovnih mest. Ribolov v tej pokrajini je pošten, v celoti urejen in nadzorovan.

Po letu 2006 se je obseg lova na navadnega tuna v vzhodnem Atlantiku in v Sredozemskem morju zmanjšal za 30 000 ton, na 13 500 ton. Najmanjša dopustna velikost ribe se je povečala z 10 na 30 kilogramov, nekdanja 11-mesečna ribolovna sezona je zdaj 11-mesečna sezona lovopusta.

In končno, mislim, da med strokovnjaki v svetu ni soglasja glede nevarnosti izumrtja navadnega tuna. Če primerjamo populacijo v letu 2010 s tisto v letu 1970, kolikor nazaj segajo podatki spremljanja, je stalež navadnega tuna nad ravnijo 15 %. Je v območju med 21 % in 30 %, kar je očitno nad ravnijo 15 %, ki velja za uvrstitev v Dodatek I h Konvenciji o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES).

  Carmen Fraga Estévez (PPE). ─ (ES) Gospod predsednik, tudi jaz bi rada spregovorila o gospodarskem ribolovu in jasno bi rada poudarila, da so regionalne ribiške organizacije že zdaj odgovorne za ravnanje z vrstami in njihovo ohranjanje. Dovolj je, da Konvencijo o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES) samo prelistaš, pa ti postane jasno, da je verjetno primerna za slone in severne medvede, nikakor pa ne za vrste rib, ki jih zadeva gospodarski ribolov.

Nisem proti zaščiti navadnega tuna, saj bi bilo to nesmiselno, že zaradi njegovega pomena za ribištvo. Menim pa, da bi morala o ukrepih odločati telesa, ki obvladajo tako upravljanje ribištva kot znanstvene raziskave; tudi CITES se ob prejemu predloga glede posamezne vrste obrne po nasvet na zunanje strokovnjake.

Zato menim, da je predlog za uvrstitev navadnega tuna v Dodatek I k CITES nepotreben in neutemeljen, saj to vrsto že ščitijo ukrepi Mednarodne komisije za ohranitev tuna v Atlantiku (ICCAT). Predlog ni pravičen, saj bi svojevoljno udaril po panogi, ki se je pravkar lotila znatnega krčenja obsega ribolova, pa tudi neproduktiven, saj bi lahko privedel do neobvladljivega črnega trga navadnega tuna.

Zavedam se hudih pritiskov, ki jih na javno mnenje, še zlasti pa na našo zbornico ─ kot ugotavljamo ─ izvajajo okoljevarstvene nevladne organizacije. Naša politična skupina je zato sklenila podpreti uvrstitev v Dodatek II, kar bi bil kompromis med predlogom Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in tistimi med nami, ki smo prepričani, da upravljanja ribištva ne bi smeli iztrgati iz rok regionalnim ribiškim organizacijam. Naš predlog dejansko temelji na strokovnem nasvetu, ki ga je prejela organizacija CITES. Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) je priporočila uvrstitev navadnega tuna v Dodatek II k CITES; to dokazuje, da mnogi ljudje poročila FAO niso niti prebrali.

  Catherine Bearder (ALDE). ─ Gospod predsednik, pozdravljam zagotovila, ki smo jih prejeli nocoj, da EU ne bo podprla nikakršnega predloga, ki bi lahko privedel do naraščanja tihotapljenja slonovine, osupla pa sem nad izjavo Komisije, da je treba predloge za umik afriškega slona iz Dodatka I v Dodatek II k CITES pretehtati objektivno in po pravilih, ki jih predpisuje CITES.

Izjavi si med seboj popolnoma nasprotujeta. Kakršno koli razpravo o znižanju ravni zaščite slonov po Konvenciji CITES bi tihotapci razumeli kot zeleno luč in kot obet obnovitve trga za njihovo na nezakonit in krut način pridobljeno blago.

Zambija in Tanzanija kršita Konvencijo, saj se o tem nista posvetovali z vsemi državami v območju razširjenosti vrste, kot predpisuje Resolucija 9.24 o merilih in spremembah CITES. Pričakujemo, da bosta Komisija in Svet poskrbela za spoštovanje statuta CITES in dogovorjenega moratorija. Kako nameravata preprečiti, da bi nezakoniti predlogi Tanzanije in Zambije sploh prišli na dnevni red?

  Antonello Antinoro (PPE). ─ (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, mislim, da lahko s precejšnjo gotovostjo rečem, da nam je govor predsednice Odbora za ribištvo gospe Fraga Estévez postregel z nekaterimi strokovnimi podatki, za katere se pretvarjamo, da jih ne poznamo, ali pa jih morda dejansko ne poznamo.

Omenila je priporočilo FAO, kaj je resnica in kaj se zahteva. Vse drugo je manipulacija in zavajanje Parlamenta in številnih poslancev. Ne smemo pozabiti, da mora biti politika suverena in da v Parlamentu ni mesta za lobiranje in pritiske različnih gospodarskih skupin, ki imajo za bregom mogoče kaj drugega, kot govorijo.

Znano je, da je v zadnjih dveh letih cena tuna padla, znano je tudi, da smo uvedli omejitve in že dosegli zmanjšanje obsega ulova za 40 %. Delujemo na podlagi študij, za katere nobeden od nas ne more biti prepričan, da povsem držijo, vse drugo zraven pa je manipulacija ekonomskih sil, ki si verjetno prizadevajo za vse kaj drugega kot mi, namreč za zvišanje cen tuna prek vsake mere na račun malih podjetij in malih ribičev, ki preživljajo vrsto regij naše čudovite Evrope.

Poleg tega bi rad priporočil, naj Komisija in komisarka ─ glede na to, da imamo v novi Komisiji tudi ministrico za zunanje zadeve, ki ima vsekakor višje pristojnosti kot doslej ─ poskrbita za ustrezne sporazume z neevropskimi državami, tako da prepoved lova na tuna ne bo veljala samo za Evropo, in naj skušata doseči nadzor nad cenami tudi v neevropskih državah.

Odločno podpiramo predlog spremembe gospe Fraga Estevéz in vse, kar zadeva uvrstitev v Dodatek II.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE). ─ (PT) Novembra lani je komisija ICCAT sprejela odločne ukrepe za omejitev ulova atlantskega navadnega tuna: zmanjšanje ulova z 22 000 na 13 500 ton v letu 2010 in prepoved lova z zapornimi plavaricami med 15. majem in 15. junijem. Tedanji komisar Joe Borg jih je označil kot ambiciozne in pionirske ukrepe. Komisija je svoj sklep sprejela na podlagi najnovejših znanstvenih mnenj glede vrste, učinke ukrepov pa naj bi ovrednotili proti koncu leta 2010.

Zato nima smisla uvajati novih omejitev, ki bodo imele gospodarske in socialne posledice za panogo, še zlasti v obdobju hude krize, ki jo prestaja, na primer uvrstitve atlantskega navadnega tuna v Dodatek I. Ribištvo potrebuje dinamično ravnovesje treh stebrov: okoljskega, gospodarskega in socialnega.

Kar zadeva okoljske zahteve, morajo biti znanstveno utemeljene; ta pogoj je bil izpolnjen na sestanku komisije ICCAT, na katerem je Evropska unija aktivno sodelovala. Glede na to bi uvrstitev atlantskega navadnega tuna v Dodatek I pomenil resen precedens: prvič, spregledovanja znanstvenih podlag pri uvajanju omejitev, in drugič, opuščanja ravnovesja med okoljskim, gospodarskim in socialnim stebrom. Odprla bi tudi vrata za nove hlastne in pristranske odločitve ter za odstopanja od pravil odgovornega upravljanja.

  Alain Cadec (PPE). ─ (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, menim, da je uvrstitev navadnega tuna v Dodatek I k CITES, ki jo predlaga Odbor za okolje, javno zdravje in varno hrano, preveč radikalen ukrep. Zato jo bom vezal na tri zahteve, kar bi nam po mojem omogočilo doseči pravičen kompromis.

Prva zahteva se nanaša na neodvisno znanstveno mnenje, ki bo predvidoma objavljeno oktobra 2010 in sprejeto na sestanku CITES septembra 2011. Prepričan sem, da je to znanstveno mnenje ključnega pomena. Pred sprejemanjem odločitev o ribolovu in trgovini z navadnim tunom se moramo prepričati, ali je ta vrsta res ogrožena.

Drugič, nujno je zagotovilo, da bo Uredba (ES) št. 865/2006 o CITES res spremenjena, saj bo sprememba uvedla splošno izvzetje notranje trgovine z navadnim tunom. Ta sprememba nam bo zagotovila, kar je cilj nas vseh: ohranitev malega obalnega ribolova, še zlasti v Sredozemskem morju.

Tretjič, menim, da bo uvrstitev tuna v Dodatek I nujno terjala finančno pomoč Evropske unije ribičem in lastnikom plovil, ki jih bo odločitev o uvrstitvi prizadela.

In nazadnje, tako odločitev, če jo bomo sprejeli ob izpolnitvi pogojev, ki sem jih pravkar naštel, bo moral dopolniti mnogo strožji nadzor nezakonitega ribolova. Pod temi pogoji in samo pod temi pogoji bi se strinjal z uvrstitvijo navadnega tuna v Dodatek I k CITES. Če takih zagotovil ne dobimo, naj kot najmanj slaba, če ne celo najboljša, preostane samo uvrstitev v Dodatek II.

  Esther de Lange (PPE). ─ (NL) Gospod predsednik, pred siromašenjem biotske raznovrstnosti si ne smemo zatiskati oči. S temi besedami soglašam, vendar niso moje, pač pa so to besede Evropske komisije, natančneje komisarja za okolje gospoda Dimasa, med predstavitvijo sporočila o biotski raznovrstnosti prejšnji mesec.

Sklepam, da ima Komisija še vedno take poglede in da biotsko raznovrstno še vedno jemlje enako resno. Če ne, bi rada, da mi to pove. Prav glede na zavzetost Evropske komisije za biotsko raznovrstnost me preseneča, da si Komisija na eni strani prizadeva za rešitev rastlinskih in živalskih vrst ter ohranitev biotske raznovrstnosti, na drugi strani pa prav ta Komisija ne zbere poguma ─ ali ga še ni zbrala ─ da bi preprosto predlagala uvrstitev ogrožene vrste, kakršna je navadni tun, v Dodatek I k CITES. To zveni kot dvoličnost. Seveda moramo finančno pomagati ribičem, ki delajo pošteno, da bodo lahko prenesli ta poseg. Glede tega se strinjam z govornikom pred menoj. Poleg tega pa se moramo odločneje spopasti z nezakonitim lovom na tuna.

Vendar pa, gospe in gospodje iz Komisije, predlagam še korak več. CITES, še zlasti pa navadni tun, sta zame preizkusni kamen. Preizkusni kamen, ki bo pokazal, ali besedam Komisije sledijo tudi dejanja. Preizkusni kamen, ki bo pokazal, ali ima nova Komisija voditeljske lastnosti, ali pa bo, tako kot doslej, samo pohlevno poslušala države članice, za katere vemo, da s takim ukrepom ne bodo soglašale, oziroma, ali se bo vkopala med besede in sporočile, ali pa dejansko ukrepala.

Na začetku sem navedla vaše besede, pravite, da ste jih pripravljeni uresničiti, torej je čas, da preidete z besed k dejanjem; zato naj zakličem Komisiji: začnite z navadnim tunom!

  Simon Busuttil (PPE). ─ (MT) Če ribičem pustimo povsem proste roke, bomo s tem prispevali k osiromašenju staleža in iztrebljenju tuna. Če pa, gospod predsednik, popolnoma prepovemo trgovino s tunom, bomo uničili ribiče, njihove družine in skupnosti, ki so odvisne od tega načina preživljanja.

Menim, da sta obe možnosti skrajni: ne smemo uničiti niti staleža tuna niti panoge, ki je popolnoma odvisna od njega. Med tema skrajnostma pa lahko najdemo srednjo pot, kompromis. To je pot, ki omogoča mnogo uspešnejši nadzor nad ribolovom kot doslej, obenem pa te panoge ne ukinja.

Zato menim, da je uvrstitev tuna v Dodatek I k CITES skrajni ukrep, ki ga ne bi smeli sprejeti. Bolje bi bilo slediti predlogom ICCAT, ki že leta zmanjšuje ribolovne kvote. V smislu kompromisa pa bi obenem tuna uvrstili v Dodatek II h Konvenciji CITES.

Gospod predsednik, zaščita tuna pred osiromašenjem staleža ne terja uničenja množice ribičev, ki so odvisni od njega. Lahko poiščemo rešitev, sprejemljivo za obe strani.

  Seán Kelly (PPE). ─ Gospod predsednik, če mi dovolite besedno igro, menim, da se mnogi med nami počutimo kot ujeti na „kavlju 22“, kajti, če prepovemo ribolov, še zlasti lov na navadnega tuna, bomo uničili ribiče. Če lova nanj ne prepovemo, pa ne bodo imeli česa loviti.

Menim, da so pri tem ključnega pomena ─ in tudi res ves čas nastopajo v razpravi ─ znanstveni podatki. Poslušamo, da znanstveni podatki niso zanesljivi, da niso dovolj obsežni in da niso dovolj sveži.

Rad bi vprašal Svet in Komisijo: ali ste zadovoljni z znanstvenimi podatki, ki jih prejemate? Drugače se lahko zgodi, da navedete znanstvene podatke, pa pride mimo kdo drug in navede drugačne znanstvene podatke drugih znanstvenikov.

Zato mislim, da so pri tej zadevi ključnega pomena znanstveni podatki, in rad bi slišal, kaj imata o tem povedati Komisija in Svet.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE). ─ (ES) Gospod predsednik, v razpravi smo slišali domneve o povezavah med ribiči in mafijo, zato bi se rada postavila v bran panogi, ki je že mnogokrat dokazala, kako odgovorno ravna.

Zagovarjam nadzor nad ribolovom. Zagovarjam boj proti mafiji. To pa še ni razlog za uvrstitev navadnega tuna v Dodatek I.

Med drugim moram povedati, da bo taka odločitev, če jo bomo sprejeli, hudo prizadela baskovske ribiče, ki veljajo za zelo odgovorne, saj so v zaščito panoge že večkrat zahtevali začasne prepovedi ribolova, na primer lova na sardone.

Prav tako moram reči, da bi bilo dobro poslušati tudi Mednarodno komisijo za ohranitev tuna v Atlantiku (ICCAT), saj je ta komisija leta 2009 sprejela bolj omejevalne in strožje ukrepe upravljanja po priporočilih znanstvenega sveta.

Naj poudarim, da je bila za leto 2010 določena kvota ulova 3 500 ton. V letu 2009 je kvota znašala 22 000 ton, v letu 2006 pa 32 000 ton. Sprejeli so tudi kompromis glede uvajanja novih ukrepov, če bodo potrebni.

Ne podpiram uvrstitve navadnega tuna v Dodatek I, saj bi lahko prizadela mnogo gospodarskih dejavnosti, tudi mala podjetja in ribiče, česar pa v današnji razpravi ne upoštevamo. Uvrstitev bi bilo smiselno podpreti le, če doslej sprejeti ukrepi ne bodo uspešni.

  Franz Obermayr (NI). ─ (DE) Gospod predsednik, dovolite mi, da kot prebivalec alpskega dela Evrope preusmerim pogled z morja na kopno. Želel bi, da bi Komisija konferenci v Dohi posredovala tudi predlog glede obveznih identifikacijskih oznak. Znano je, da morajo imeti ptice ujede ─ pri tem mislim predvsem sokola ─ pri trgovanju identifikacijske oznake. Živali se registrirajo, opremijo z obročki ali, če so večje, s čipi, kar omogoča identifikacijo. Brez identifikacijske oznake ni mogoče trgovati z njimi.

Opomnil bi rad, da za druge vrste živali, ki so ogrožene ali se gojijo, na primer za risa v srednji Evropi, takih zahtev ni. Tako se lahko primeri, da prosto živeče, ubežne ali prodane živali nimajo identifikacijskih oznak in njihove istovetnosti ni mogoče natančno določiti. To ni dobro, niti z vidika raziskovanja obnašanja niti z vidika raziskovanja razširjenosti, seveda pa tudi olajšuje nezakonito trgovino. Zato predlagam, da se v razpravo v Dohi uvrsti tudi vprašanje identifikacijskih oznak.

  Mairead McGuinness (PPE). ─ Gospod predsednik, v dvorano sem prišla, da bi izvedela kaj novega, ali sem vsaj tako upala, kajti obe strani v razpravi imata tehtne argumente, še zlasti glede navadnega tuna.

Najprej bi rada pripomnila ─ ker že omenjamo nezakonit ribolov ─ da tistih, ki delujejo nezakonito, verjetno ne zanima dosti, v kateri dodatek kaj uvrstimo. Če pravil in predpisov bomo ne bomo učinkovito uveljavljali, bodo svoje posle opravljali še naprej.

Na drugi strani je nekaj argumentov za uvrstitev v Dodatek I, obenem pa je treba upoštevati tudi socialne in gospodarske vidike. Menim, da se moramo osredotočiti na izide.

Imamo vprašanje zavržkov in učinkov uvrstitve v Dodatek I na ribiče. Nagibam se k stališču ─ ampak o tem se bomo še posvetovali v skupini ─ da tuna ne bi smeli uvrstiti v Dodatek I, pač pa je njegovo pravo mesto verjetno v Dodatku II. Kljub trajanju in tehtnosti razprave stvari še niso povsem jasne, vsaj v moji glavi ne.

  Giovanni La Via (PPE). ─ (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, glede na spornost znanstvenih podatkov, ki jo je omenjalo več udeležencev razprave, in glede na to, da stalež še vedno ni toliko ogrožen, da bi terjal uvrstitev v Dodatek I, ne verjamem, da je tako omejevalen ukrep, ne glede na morebitna izvzetja nekaterih področij iz prepovedi ribolova, res najboljša rešitev.

Poleg tega pa je, če upoštevamo napore za zmanjšanje obsega ribolova v zadnjih letih, po mojem mnenju najbolje nadaljevati po začrtani poti, obdržati tuna v Dodatku II in ne hiteti, saj bi bilo to skrajno nevarno za nekatera področja in panoge.

  Silvia Iranzo Gutiérrez, predsedujoča Svetu. ─ (ES) Najprej bi se vam rada zahvalila za vse govore, ki bodo po mojem mnenju zelo koristni pri oblikovanju skupnega stališča, s katerim bo Evropska unija nastopila na naslednji konferenci pogodbenic konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES). Velika večina vas je poudarila primernost CITES kot instrumenta za ohranjanje vrst, ki jim grozi izumrtje.

Kot sem omenila na začetku: ko bo Komisija posredovala svoj predlog Svetu, bo lahko Svet oblikoval svoje stališče o posameznih točkah dnevnega reda srečanja CITES, to je o najpomembnejših ogroženih vrstah. Nekateri med vami ste govorili na primer o tigrih in slonih ─ gospa Bearder, o severnem medvedu ─ gospa Liotard, pretežna večina govorov pa se je nanašala na navadnega tuna. V zvezi s tem vprašanjem smo slišali široko paleto mnenj in argumentov.

Svet seveda pozna izide zadnjega sestanka znanstvenega odbora Mednarodne komisije za ohranitev tunov v Atlantiku (ICCAT) oktobra 2009, prav tako priporočila neodvisne strokovne komisije FAO iz decembra 2009. Svetu so torej popolnoma jasne neposredne in posredne posledice predlogov za uvrstitev tuna v katerega od dodatkov CITES, ne le z vidika ohranitve vrste, pač pa tudi z vidika ohranitve tradicionalnih postopkov ribolova, za katere se je izkazalo, da vrste ne ogrožajo. Svet bo zato pred sprejemom stališča zadevo temeljito preučil.

Na koncu bi se vam rada še enkrat v imenu predsedstva Sveta zahvalila za vaše govore in prispevke v tej odločilni fazi oblikovanja stališč Evropske unije za naslednjo konferenco CITES; z veseljem bom misli iz vaših govorov prenesla Svetu in mu poročala o vašem izrednem zanimanju za vprašanja, o katerih bo tekla razprava v Dohi. Rada bi vam tudi zagotovila zavezanost španskega predsedstva ohranjanju in trajnostnemu razvoju ogroženih vrst. Vemo, da Svet pri tem uživa polno podporo Parlamenta.

  Paweł Samecki , član Komisije. ─ Gospod predsednik, moja prva splošna opazka je, da resnično cenim prispevke vseh govornikov v zvezi z vsemi cilji za konferenco in razpravo na konferenci.

Lahko vam zagotovim, da bo Komisija zagovarjala trajnostno trgovino v prid biotske raznovrstnosti in v prid skupnosti, ki jim moramo zagotoviti življenje v sožitju z obravnavanimi živalskimi vrstami.

Zdaj pa še nekaj konkretnih komentarjev na vaše pripombe; prvi je, da bo Komisija, kot sem že pojasnil, zelo kmalu sprejela celovito stališče o navadnem tunu. To je pomembno vprašanje, saj zadeva predvsem ribiče v EU. Ocenili smo, da je primerneje, da namesto poslavljajoče se Komisije o tem vprašanju sprejme jasno stališče nova Komisija, saj bo nova Komisija stališče EU tudi zagovarjala oziroma uveljavljala na konferenci.

Trdno sem prepričan, da bo ta predlog zagotovil trajnostno prihodnost tako vrsti kot ribiški panogi, ki je vezana nanjo. Rešitev bo morala najti ravnotežje med kratkoročnimi in dolgoročnimi vidiki. Glede konkretnih točk in vprašanj, ki ste jih odprli spoštovani poslanci, pa naslednje: kar zadeva morebitno pomoč prizadetim ribičem, je po mojem mnenju treba poudariti, da je Komisija pripravljena preučiti vse možnosti za zagotovitev take pomoči, upoštevati pa moramo, da so proračunske postavke določene za vrsto let in bi zato morali preučiti tudi finančne posledice, saj je finančni proračun za obdobje 2007-2013 določen fiksno.

Eden od konkretnih predlogov je bil uvrstitev navadnega tuna v Dodatek II; pri tem se mi zdi pomembno upoštevati, da CITES vsebuje zelo natančne določbe, ki bi veljale v primeru uvrstitve v Dodatek II. Uvrstitev v Dodatek II bi odprla obsežno pravno in tehnično razpravo o dejanskem pomenu take uvrstitve. Praktični učinki take uvrstitve pa so negotovi. Zato moramo razmisliti, kakšne bi bile praktične posledice uvrstitve navadnega tuna v Dodatek II.

Kar zadeva vprašanje gospe Bearder v zvezi s sloni: predloga Tanzanije in Zambije imata postopkovne pomanjkljivosti, vendar po naši pravni oceni te pomanjkljivosti ne zadostujejo za postopkovno zavrnitev predlogov ex ante.

Na koncu bi rad komentiral še vprašanje gospoda Kellyja. Ali je Komisija zadovoljna z znanstvenimi podatki pri večini zadev? Po mojem mnenju od Komisije težko pričakujemo, da bo presojala kakovost znanstvenih podatkov, saj bi to pomenilo, da je Komisija za znanstveno in raziskovalno delo opremljena bolje od raziskovalnih institutov, kar seveda ne drži. Zato je včasih opredeljevanje glede znanstvenih podatkov zelo težavno.

  Predsednik. – Prejel sem sedem predlogov resolucije⁽¹⁾, predloženih v skladu s členom 115(5) Poslovnika.

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v sredo ob 12.00.

Pisne izjave (člen 149)

  Sergio Berlato (PPE), v pisni obliki. ─ (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, današnja razprava o 15. konferenci pogodbenic konvencije CITES je izredno pomembna z vidika razumnega ravnanja s prostoživečimi rastlinami in živalmi.

Predlog resolucije na to temo se nagiba k prepovedi uporabe številnih virov. Pri tem mislim predvsem na predlog uvrstitve sredozemskih rdečih koral v Dodatek II k CITES. Rad bi pripomnil, da znanstvena skupnost meni, da glede na bogastvo populacije v vseh vodah, kjer živijo, vrstam iz družine Coralliidae ne grozi izumrtje. Uvrščati korale v Dodatek II se zato zdi pretiran ukrep, ki ga znanstveni podatki ne podpirajo. Trgovina z rdečimi koralami je pomembna za preživljanje obsežnih predelov v Sredozemlju, njihova uvrstitev v CITES pa bi pomembno vplivala na gospodarstva vrste držav, tudi Italije, povzročila hudo negotovost javnosti in izgubo delovnih mest.

Zato nasprotujemo uvrstitvi te vrste v Dodatek II k CITES. Poleg tega bi rad prosil Komisijo, naj še enkrat preuči svoje sedanje stališče, ki je videti bolj rezultat pritiskov okoljskih skrajnežev kot tehtne strokovne analize.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. ─ (IT) Evropa se že od nekdaj pozorno ukvarja s problemi, povezanimi s prekomernim izkoriščanjem prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst ter nezakonito trgovino z rastlinami in živalmi.

Ne smemo pa spregledati, da bi morala konvencija CITES svoje odločitve sprejemati na podlagi izsledkov in znanstvenih podatkov ustreznih mednarodnih teles. Kočljivi sta predvsem dve točki: predlog za uvrstitev vrst Corallium spp. in Paracorallium spp. v Dodatek II in zahteva po uvrstitvi navadnega tuna v Dodatek I.

Kar zadeva korale, menimo, da moramo ponovno izraziti svoje nasprotovanje, saj je komisija za strokovno presohjo FAO sredi decembra 2009 izdala odklonilno mnenje, v katerem navaja, da ni podatkov o propadanju teh vrst, ki bi utemeljevali uvrstitev v Dodatek II. Uvrstitev pa bi resno ogrozila konkurenčnost obrtne izdelave proizvodov iz koral, ki je z gospodarskega vidika in vidika delovnih mest zelo pomembna v nekaterih delih Italije (zlasti v pokrajini Torre del Greco, pa tudi v pokrajinah Alghero in Trapani).

Kar zadeva tuna, se z lovom navadnega tuna največ ukvarjata Francija in Italija, zato je zaščita vrste in trajnostno izkoriščanje predvsem njuna skrb. Ta predlog lahko podpremo, ob tem pa zahtevamo, naj za uveljavitev velja odložilni rok 12-18 mesecev in naj se zagotovijo nadomestila panogi.

  Véronique Mathieu (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) V nasprotju z vtisom, ki ga skušajo vsiliti nekateri, namen instrumenta CITES ni prepovedovanje trgovine, pač pa je njegov namen skrbeti, da mednarodna trgovina s prostoživečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami ne ogroža njihovega obstoja. Pred dvema tednoma sem imela priložnost govoriti z namibijskim ministrom za okolje in turizem. Pravo finančno ovrednotenje slonov v Namibiji in vzpostavitev strogo urejene trgovine s sloni je omogočilo, da država danes lahko upravlja populacijo slonov in jih ščiti pred divjim lovom. Po zaslugi teh ukrepov se je število živali te vrste ─ katere obstoj ni ogrožen ─ celo znatno povečalo. Glede na to vas pozivam k podpori predloga Tanzanije in Zambije, naj se afriški slon premakne iz Dodatka I v Dodatek II k CITES, in k zavrnitvi predloga Kenije.

  Edward Scicluna (S&D), v pisni obliki. ─ Trdno verjamem v trajnostni razvoj in ne dvomim, da je navadni tun izpostavljen prekomernemu izkoriščanju, zato potrebuje zaščito. CITES je uspešen instrument za zaščito eksotičnih rastlinskih in živalskih vrst pred izumrtjem, kadar je nadzor nad divjimi lovci ali lovci nemogoč, še zlasti v državah v razvoju. Ali pa je položaj pri nas primerljiv s takim opisom?

Navadnega tuna v severnem Atlantiku prekomerno izkorišča peščica ribiških podjetij, katerih vsako nalovi na tisoče ton. Ta ribiška podjetja imajo sedeže v vodilnih državah EU: Franciji, Španiji, Italiji. EU pri obvladovanju ribiške panoge svojih držav članic ne potrebuje pomoči mednarodnega telesa za varstvo okolja.

Seveda pa moramo biti pragmatični. Če pod pritiskom mednarodnega javnega mnenja ne moremo preprečiti uvrstitve navadnega tuna v CITES, ravnajmo po zdravi pameti in sorazmerno in uvrstimo vrsto v Dodatek II, kot priporoča tudi strokovna skupina FAO. Uvrstitev navadnega tuna v Dodatek I k CITES bi stala gospodarstvo moje države skoraj 2 % BDP. To je tako, kot če bi od Škotske zahtevali, naj na mah ukine pridobivanje lososa. Skoraj 1 % vse delovne sile bi izgubilo delo.

(1) Glej zapisnik.