Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 10. februar 2010 - Strasbourg

13. Sporazum med EU in ZDA o obdelavi in posredovanju podatkov o finančnih transakcijah iz Evropske unije Združenim državam za namene programa za sledenje financiranja terorističnih dejavnosti (razprava)

  Predsednik. Naslednja točka je poročilo gospe Hennis-Plasschaert v imenu Odbora za državljanske pravice, pravosodje in notranje zadeve o priporočilu za predlog za sklep Sveta o sklenitvi sporazuma med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike o obdelavi in posredovanju podatkov o finančnih transakcijah iz Evropske unije Združenim državam Amerike za namene programa za sledenje financiranja terorističnih dejavnosti (05305/2010 - C7-0004/2010 - 2009/0190(NLE)) (A7-0013/2010).

Kot veste, je bil Evropski parlament zelo dejaven pri tem vprašanju. Naš parlament sestavljajo člani, ki jih neposredno izvolijo državljani Evrope. Naša glavna odgovornost so pravice državljanov, katere moramo zaščititi. Tega se v celoti zavedamo. To je naša prva in največja odgovornost. Vendar se tudi zavedamo, kako pomemben je sporazum SWIFT, sicer iz povsem drugih razlogov. Zato je bilo v tem primeru pomembno poiskati ustrezno srednjo pot. Ko se je to dogajalo, je v zadnjih mesecih začela veljati Lizbonska pogodba.

Novembra lani sem pisal gospodu Reinfeldtu, takratnemu predsedniku Evropskega sveta, in ga zaprosil za preložitev sklepa ter upoštevanje sklepa Evropskega parlamenta v skladu z Lizbonsko pogodbo. Kot veste, se to ni zgodilo in 30. novembra je Svet sprejel odločitev glede te zadeve ter sprejel sporazum SWIFT. 21. decembra sem poslal gospodu Reinfeldtu še eno pismo. Parlament je s tem pismom izrazil dve pričakovanji: vključitev našega stališča v pogajalski mandat za trajni sporazum in tudi celostne informacije za Parlament med prihodnjimi pogajanji. 21. januarja sem pisal podobno pismo gospodu Zapateru, ki trenutno vodi rotacijsko predsedstvo, in isto pismo ponovno poslal 8. februarja. Pismo z enako vsebino sem poslal tudi gospodu Barrosu. Bil sem tudi v stiku s predstavniki ameriške vlade in gospo Clinton. Prejel sem tudi pismo glede te zadeve, ki opisuje stališče vlade Združenih držav o sporazumu SWIFT.

Morda vse to poznate, ker so vsi dokumenti na voljo; političnim skupinam sem poslal vse dokumente, da jih lahko uporabljate ob vsakem času. To je pomembno.Moramo imeti popolne informacije, da lahko odgovorno sprejemamo odločitve o tej zadevi. Naša današnja razprava bo tudi v pomoč ukrepom, ki smo jih sprejeliZato je ta razprava o sporazumu SWIFT tako pomembna. Izredno sem zadovoljen, da so prisotni predstavniki Sveta in Evropske komisije, ki bodo lahko nastopili, nato pa bomo prešli na našo razpravo in odgovornost za odločitev o tej zadevi.

  Jeanine Hennis-Plasschaert, poročevalka. Gospod predsednik, najprej želim izjaviti, da tudi jaz močno podpiram EU, usmerjeno navzven, ki je zmožna delovati z ramo ob rami kot pravi sogovornik ZDA. Menim, da je v tem smislu bistvenega pomena, da smo odprti, pravični in pregledni, če želimo reševati vprašanje o tem, kako naj bi Evropa sodelovala z ZDA pri ukrepih v boju proti terorizmu, kar vključuje uporabo podatkov za namene pregona, ki se zbirajo za komercialne namene.

Ni dvoma, da sta ciljna izmenjava in uporaba podatkov pri ukrepih v boju proti terorizmu potrebni, in tako bo tudi v prihodnje, vendar naj bom jasna: evropskim državljanom moramo zagotoviti, da lahko zaupajo trditvam o varnosti in podatkih. Naš cilj bi moral biti, da to zagotovimo takoj na začetku, Svet pa ob vsem spoštovanju ni bil dovolj močan, da bi to opravil.

Predlagani začasni sporazum dejansko predstavlja znatno odstopanje od evropskega prava v načinu pridobivanja finančnih podatkov posameznikov s strani organov pregona, t.j. preko sodnih nalogov ali pozivov za pregled določenih transakcij; s predlaganim začasnim sporazumom se namesto tega opiramo na široke administrative pozive za milijone podatkov o evropskih državljanih.

Že zaradi same narave sporazuma SWIFT je nemogoče govoriti o tako imenovanih “omejenih” zahtevkih. Iz tehničnih razlogov mora SWIFT prenašati podatke v neprečiščeni obliki, kar je kršitev temeljnih načel zakona EU o varstvu podatkov, kot sta nujnost in sorazmernost. To se ne more popraviti za nazaj z mehanizmi nadzora in kontrole.

Vedno nam mora biti jasno, da Parlament ne obstaja zato, da se bo le pasivno seznanjal z delovanjem Sveta in Komisije. Dejstvo je, da Parlamentu vedno obljubljajo boljšo prihodnost, le potrpežljivi moramo biti. Vendar ne moremo kar naprej verjeti v lepši jutrišnji dan. Potrebujemo jasne zaveze že zdaj, na potezi pa je Svet. To sem jasno povedal prejšnji teden, vendar se do zdaj Svet ni ustrezno odzval.

Svet izjavlja, da želi zagotoviti največje spoštovanje zasebnosti podatkov, pri tem pa pozabi obravnavati zlasti pravico do dostopa, popravke, odškodnine in pravna sredstva izven EU za posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Svet izjavlja, da ima iste pomisleke kot Parlament in zato poziva Komisijo, da sprejeme osnutek pogajalskih smernic.

Zakaj bi se skrivali za Komisijo? Na koncu bo Svet sprejel pogajalske smernice ; zakaj niso bile pogajalske smernice že predložene? Svet ponovno izjavlja, da želi zagotoviti, da se bo program TFTP nadaljeval. Vendar se ne ukvarja z dejstvom, da EU še naprej najema zunanje izvajalce v ZDA za storitve finančnih obveščevalnih podatkov. Pomanjkanje vzajemnosti se ne obravnava. Resnična vzajemnost bi omogočila organom EU pridobiti podobne podatke, hranjene v ZDA, in dolgoročno preučiti potrebo po lastni sposobnosti na ravni EU.

Svet ne izkazuje nobene zaveze, da bi se uskladil z obstoječo zakonodajo, kot je direktiva o hrambi podatkov za ponudnike telekomunikacijskih storitev, ki dejansko obravnava posebne in ciljene podatke. Svet ne pojasnjuje natančne vloge javnega organa. Sistem potiska ne pomeni nič, če mora v praksi SWIFT prenašati podatke v neprečiščeni obliki. Prenos in hramba sta drugače povedano po definiciji nesorazmerna glede na pogoje začasnega sporazuma, pri tem pa se Svet ne ukvarja z evropsko rešitvijo za nadzor izmenjave podatkov.

Predsednik, povejte mi, kako naj povem 500 milijonom evropskih državljanov, da smo se poceni prodali glede pomembnih varovalk in načel samo zato, ker nismo sposobni trdno nastopiti, ker Svet ni zmožen odločno ukrepati. Povejte mi; poslušam vas z odprtimi ušesi.

(Aplavz)

  Alfredo Pérez Rubalcaba, predsednik Sveta. – (ES) Gospod predsednik, gospe in gospodje, svoj govor želim začeti z naslednjo nedvoumno izjavo: Španija nedvoumno in brezpogojno podpira Lizbonsko pogodbo in takšno je bilo njeno stališče od vsega začetka. To je bilo naše stališče, ker smo bili prepričani, da bo izvajanje nove pogodbe pomenilo tudi to, da se bodo evropske institucije približale našim državljanom.

To je cilj, ki ga Lizbonska pogodba poverja predvsem Parlamentu. Pogodba poskuša približati državljane institucijam tako, da podeljuje Parlamentu večjo vlogo in večje sodelovanje pri vprašanjih svobode, pravice in varnosti.

Naj torej začnem z zagotovilom vsem poslancem Parlamenta, da je Svet zavezan tesnemu in poštenemu sodelovanju s Parlamentom. Za špansko predsedstvo je ta sklep rezultat naše odločne zaveze Lizbonski pogodbi in njenim ciljem.

Svet soglaša s Parlamentom, da je treba zagotoviti varnost vseh evropskih državljanov, saj je varnost jamstvo za polno uveljavljanje njihovih svoboščin. V tem okviru se skupaj borimo proti terorizmu – vsem vrstam terorizma.

Kakor izjavlja resolucija, sprejeta v tej dvorani 17. septembra, Evropski parlament “opozarja na svojo odločnost v boju proti terorizmu in je trdno prepričan, da je treba doseči pravo ravnovesje med varnostnimi ukrepi in varstvom državljanskih svoboščin ter temeljnih pravic.” S to izjavo v celoti soglašam.

Želel bi si, da se razprava opravi v tem okviru; gre za novi okvir v skladu z Lizbonsko pogodbo, ki temelji na poštenem, medinstitucionalnem sodelovanju in skupni želji – ne gre za novo željo – za boj proti terorizmu, ob upoštevanju načel sorazmernosti in nujnosti, ki so tudi ključnega pomena, če želimo biti učinkoviti v boju proti terorizmu.

Gospod predsednik, vsi soglašamo, da mednarodni terorizem predstavlja nove izzive za našo družbo. Gre za relativno novo obliko terorizma, ki nima jasne organizacije, je izredno smrtonosen in deluje na svetovni ravni. Zato je potreben globalni pristop, da terorizem iztrebimo. Nima toge, hierarhične strukture, zato se lahko borimo proti njemu le z izrednimi obveščevalnimi prizadevanji.

Gre za tako smrtonosen terorizem, da moramo zagotoviti najvišjo stopnjo budnosti na krajih, kjer se zbira veliko ljudi.

Preprečevanje, usklajevanje in obveščanje so tri besede, ki povzemajo našo strategijo za boj proti tej nadvse veliki grožnji.

Vse države si prizadevajo izboljšati notranje in zunanje povezovanje, da bi bile bolje informirane in bi na koncu sodelovale s tistimi, ki se borijo za isti cilj. Tudi Evropska unija je okrepila skupne preiskovalne organe in skupine, izmenjavo podatkov in skupne analize.

To je okvir za sporazum, o katerem danes razpravljamo, i.e. sporazum med Evropsko unijo in Združenimi državami o posredovanju podatkov o finančnih transakcijah. Izmenjava podatkov brez sporazuma je potekala neprekinjeno več let.

Ko sem pred dvema tednoma nastopil v Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, me je več poslancev vprašalo po rezultatih omenjene izmenjave podatkov. Gre za pomembno zadevo, ki jo obravnava drugo poročilo sodnika Bruguièra in na njo daje odgovor; temu parlamentu je bilo to poročilo posredovano in zdaj bom iz njega citiral: „Leta 2009 je bil program TFTP izredno dragoceno orodje obveščevalnih služb in organov pregona, ki jim je pomagal opredeliti teroristične mreže, odkriti manjkajoče člene v preiskavah, potrditi identiteto osumljencev, ugotoviti, kje se nahajajo osumljenci, identificirati nove osumljence ter preprečiti poskuse terorističnih napadov.” Dodal bi tudi, da to ne velja le za leto 2009, temveč tudi za prejšnja leta, in to v Združenih državah, Evropi ter po vsem svetu: v Barceloni januarja 2008, Nemčiji poleti 2007, Londonu po napadih 7. julija in v preiskavi napadov v Madridu 11. Marca; v poboju v Bangkoku aprila 2005 in na Baliju v bombnih napadih leta 2002. To so le nekateri primeri, ki jih sodnik Bruguière navaja v svojem poročilu.

Izmenjava podatkov je tako prinesla pozitivne rezultate. Omogočila nam je preiskovanje in preprečevanje napadov. Omogočila nam je aretirati teroriste po izvedbi napada in, kar je pomembneje, še preden jim je napad uspel.

Čeprav je leta 2007 SWIFT izjavil, da je sprejel odločitev o spremembi podatkovnih baz, se je to dejansko zgodilo šele pred nekaj meseci. To je pomenilo, da smo morali pregledati protokole, ki so nam do takrat omogočili izmenjavo podatkov o finančnih transakcijah. To je bilo treba opraviti v zelo kratkem času. Svet je mandat odobril poleti 2009, ko je bil začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe še negotov.

Odločitev, ki je bila sprejeta, je dobro znana. Podpisali smo začasni, devet mesečni sporazum, ki naj bi ga ratificiral Parlament: začasni sporazum za devet mesecev, v tem času pa bi Parlament, Svet in Komisija morali določiti nov pogajalski postopek za opredelitev dokončnega sporazuma. To je odločitev, ki je bila sprejeta.

Odločitev morda ni bila najboljša. Vendar je treba v tej dvorani jasno povedati, da je v smislu varstva zasebnosti podpisani sporazum ad referendum, o katerem danes razpravljamo, veliko boljši od protokolov, ki so se uporabljali pred tem sporazumom.

Gre za izboljšavo, ker ima ta začasni sporazum med drugimi elementi tudi dodatna jamstva, ki jih je priporočil Parlament in so bila opredeljena v poročilu poročevalca, ki nam je bilo danes predstavljeno.

Na tej stopnji želim izjaviti, da je špansko predsedstvo Sveta v celoti upoštevalo resolucije, sprejete v Parlamentu, in pisma predsednika Parlamenta, kot tudi poročilo, ki ga je pripravila gospa Hennis-Plasschaert in o katerem je Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve glasoval 4. februarja. Zato je Svet odobril izjavo, ki je bila včeraj poslana Parlamentu, povzetek glavnih točk izjave pa vam bom zdaj predstavil.

Prvič, Svet je zavezan temu, da se v dokončni sporazum vključijo zanesljiva jamstva, ki bodo povečala ustrezno varstvo, izbris podatkov in večjo natančnost pri izmenjavi podatkov, pridobljenih od nacionalnih organov in tretjih držav s programom TFTP.

Poleg tega smo seveda zavezani krepitvi jamstev v sedanjem sporazumu; ta jamstva bi morala ostati in biti okrepljena v dokončnem sporazumu, enako pa velja za strogo omejitev končne uporabe podatkov in popolno prepoved zajemanja podatkov ter uporabe profilov.

In nazadnje, Svet se v odgovor na novi okvir, ustvarjen z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodge, zavezuje, da bo s pogajanjem dosegel medinstitucionalni sporazum, ki bo omogočil lažji dostop do zaupnih dokumentov v zvezi z mednarodnimi sporazumi.

V zvezi s tem želim ponovno in na čim bolj jasen način poudariti naslednje: špansko predsedstvo je v celoti zavezano Lizbonski pogodbi in Listini o temeljnih pravicah Evropske unije, zlasti členu 8, ter v celoti priznava legitimne pomisleke, ki jih je izrazil Parlament.

Zdaj vemo, da je zaveza, ki sem jo ravnokar opisal, mogoča. V pismu, ki ga je predsednik Parlamenta prejel od državne sekretarke Združenih držav, Hillary Clinton, in finančnega ministra, Timothyja Geithnerja, se je vlada Združenih držav zavezala, da bo vključila zahtevana jamstva v skladu s stališčem Evropskega parlamenta.

Gospe in gospodje, v postopku potrditve tega sporazuma, o katerem danes razpravljamo, bi Svet morda lahko stvari bolje izvedel. Vendar ostaja dejstvo, da se je v tem postopku Svet nekaj naučil in je ustrezno upošteval pomisleke Parlamenta. Prav tako je dejstvo, da je sporazum, o katerem danes razpravljamo, prispeval – in upam, da bo tako tudi v prihodnosti – k večji varnosti državljanov po vsem svetu in seveda tudi v Evropi.

  Predsednik. Hvala, gospod Rubalcaba. Vse želim spomniti na to, kakor sem že povedal, da sem od Sveta prejel odgovor na pisma, ki sem jih poslal. V političnih skupinah so vam na voljo ob vsakem času. V svojem odgovoru se je Svet odzval na naša pričakovanja, na pričakovanja Parlamenta. Zahvaljujem se gospodu Rubalcabi za njegovo izjavo in razlago stališča Sveta glede tega. To je za nas zelo pomembno.

  Cecilia Malmström, članica Komisije. Gospod predsednik, naj začnem z zahvalo zaupanje, ki ste ga izkazali nam in meni, ko ste glasovali za novo Komisijo.

Prvi dan na delovnem mestu je zanimiv in hvaležna sem, da lahko z vami skupaj obravnavan pomembno vprašanje posredovanja podatkov ZDA za namene boja proti terorizmu, tokrat v zvezi s programom za sledenje financiranja terorističnih dejavnosti (TFTP).

Seveda se Evropski parlament izredno zanima za to zadevo. In tako je prav, saj nas program TFTP ponovno sooča z izzivom uskladitve posredovanja podatkov z varstvom podatkov in, če se izzivu odzovemo, nam to pomaga za naše državljane zagotoviti varnost, zasebnost in varstvo podatkov.

Eden od ciljev začasnega sporazuma je zagotoviti, da se izvajajo pogoji iz resolucije Evropskega parlamenta, sprejete septembra 2009. Trdno smo odločeni, da pri pogajanjih za dolgoročni sporazum dodatno okrepimo del o varstvu podatkov, zlasti glede pravice dostopa do informacij o tem, ali so bile spoštovane osebne pravice po tem sporazumu, in tudi glede zanesljivejših jamstev za učinkovito pravno sredstvo, zakonito obdelavo podatkov in izbris podatkov.

Drugo poročilo gospoda Bruguièra, ki je bilo posredovano poslancem Evropskega parlamenta prejšnji ponedeljek, dokazuje pomen in vrednost programa TFTP pri preiskavah in preprečevanju terorizma, tudi v Evropski uniji. Poročilo potrjuje, da so bili s pomočjo programa TFTP identificirani in aretirani posamezniki, ki so bili nato obsojeni za terorizem v naših državah članicah. Poleg tega poročilo poudarja, da je program TFTP dragocen vir zanesljivih informacij, potrebnih v boju proti terorizmu. Obstajajo konkretni primeri in Svet je navedel nekatere.

Vemo, da je teroristična grožnja v nekaterih državah članicah še vedno zelo prisotna in sem prepričana, da razumete, da bi zavrnitev začasnega sporazuma s strani Parlamenta pomenila močan udarec varnosti EU.

Nekatere države članice so jasno izrazile željo, da se program TFTP nadaljuje, ker jim je v preteklosti prinesel koristi in tako bo tudi v prihodnosti. Povedale so nam, da so zanesljive informacije iz programa TFTP o znanih in osumljenih terorističnih dejanjih pomemben vir zakonitih obveščevalnih podatkov, ki so potrebni za reševanje večplastne grožnje, ki jo zlasti predstavljajo teroristične dejavnosti Al Kaide. Začasni sporazum ni le v korist ZDA; gre za naš skupni interes.

Veliko je bilo povedanega o stopnji varstva podatkov v začasnem sporazumu in to je seveda ključen pomislek. Poslance pozivam – prepričan sem, da je večina od vas to že storila –, da se temeljito seznanijo z začasnim sporazumom. Videli boste, da vsebuje pomembne in podrobne pravno zavezujoče zaveze o tem, kako lahko ministrstvo za finance ZDA obdeluje podatke po tem sporazumu. Vključujejo na primer stroge omejitve glede namena obdelave, ki je omejeno na preiskave, odkrivanje in pregon terorizma. Sporazum vključuje popolno prepoved rudarjenja podatkov – podatkovna baza se lahko pregleduje le, če se lahko dokaže, da obstaja sum vpletenosti v teroristične dejavnosti osebe, ki je predmet iskanja.

To pomeni, da so podatki v podatkovni bazi programa TFTP dejansko anonimni. Le če obstaja sum, da je neka identificirana oseba terorist, se lahko podatki o tej osebi pregledujejo in zajemajo iz podatkovne baze. To je pomembno. Začasni sporazum zahteva od ministrstva za finance, da izbriše podatke pet let po prejemu – to obdobje je v skladu z obdobjem hrambe v zakonodaji EU o finansiranju terorizma. Sporazum poleg tega omogoča podroben pregled s strani EU, v katerem bodo sodelovali nekateri naši organi za varstvo podatkov, da zagotovijo spoštovanje teh in mnogo drugih obveznosti glede varstva podatkov.

Sporazum ne določa, da se posredujejo praktično vsi podatki SWIFT finančnemu ministrstvu ZDA. Lahko vam zagotovim, da bo po začasnem sporazumu posredovan le majhen del podatkov SWIFT. Sporazum nikakor ne vpliva na pristojnosti organov za varstvo podatkov glede obdelave podatkov s strani SWIFT-a ali finančnih instituciji v EU.

Zavrnitev soglasja bo pomenila konec začasnega sporazuma, vključno s pomembno zaščito glede varstva podatkov, ki jo vsebuje. Če bo ZDA lahko dostopala do podatkov na drug način – na primer, na podlagi dvosmernih odnosov z Nizozemsko – se ta zaščita ne bo več uporabljala. Če bo začasni sporazum propadel, be verjetno preteklo veliko časa, preden se bo začela uporabljati drugačna rešitev. Tako lahko zavrnitev soglasja privede do vrzeli v varstvu podatkov in tudi do varnostne vrzeli.

Sicer pa je začasni sporazum le začasen. Morda ne gre za najboljši sporazum na svetu. Vendar ga lahko izboljšamo in ga tudi bomo. Komisija trenutno dokončno oblikuje osnutek mandata in smernice za dolgoročni sporazum, katere bomo hitro sprejeli.

Osebno se zavezujem in vam zagotavljam, da se bodo pomisleki Evropskega parlamenta obravnavali in da bomo v novem sporazumu zahtevali močno zaščito zasebnosti ter varstvo podatkov. Evropski parlament bo v celoti obveščen o vseh fazah tega postopka. Upam, da sem odgovorila na nekatera od vaših vprašanj.

  Predsednik. Gospa Malmström, hvala za vašo razlago. To je bilo za nas resnično zelo pomembno. Svet in Evropska komisija sta ravnokar podala nekatere izjave o naših pričakovanjih glede pogajalskega mandata in obveščanja Parlamenta.

V našem delu je prisoten tudi dodaten pomemben element: Evropski parlament je postal soodgovoren za evropsko zakonodajo. Odgovorni smo tudi za mednarodne sporazume, kot je sporazum SWIFT, in jasno in glasno sporočamo, da so se razmere spremenile, ko je začela veljati Lizbonska pogodba. To je pomembno. Mislim, da nedavni odzivi ameriške vlade dokazujejo, da je postalo jasno, da je zdaj Evropski parlament v celoti odgovoren za zakonodajo. Hoteli smo poudariti naše sporočilo. Vendar nosimo odgovornost tudi do naših državljanov. Smo neposredno izvoljeni poslanci Evropskega parlamenta. Naša odgovornost je braniti pravice državljanov, kar je bistvenega pomena, in to vedno poudarjamo.

  Ernst Strasser, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej vas želim pozdraviti na vašem prvem delovnem dnevu in vam zagotoviti, da bo naša skupina z vami polno sodelovala. Na začetku razprave želimo izjaviti, da hočemo dobro partnerstvo z Američani, zlasti pri boju proti terorizmu. Drugič, odločno podpiramo varnost za naše državljane in tudi pravice državljanov ter varstvo podatkov. Tretjič, močno smo si prizadevali in zagotovili, da so bile pogajalske smernice ter naše stališče pripravljeni že do srede septembra, zdaj pa hočemo, da se izvajajo. Četrtič, gospa Malmström, z vsem spoštovanjem bi želel izjaviti, da ne gre za to, da se Parlament izredno zanima za to področje; menimo namreč, da je zakonodajni postopek naša odgovornost, kakor je rekel predsednik, in hočemo biti udeleženi v tem postopku enakopravno s Svetom in Komisijo.

Na besedilo za pogajanja se odzivamo z dvema zelo jasnima točkama. Način priprave tega besedila je za nas nesprejemljiv. Drugič, čeprav Svet vztraja, da „so bile točke resolucije Parlamenta v celoti upoštevane,” je dejstvo, da nekatere niso bile vključene, zlasti pravica do tožbe, izbris podatkov in nekatere druge. To so glavni razlogi, zakaj smo v Pododboru za varnost in obrambo izjavili, da je to za nas nesprejemljivo. Postalo je tudi jasno, da so se stvari začele premikati šele po tem. Državna sekretarka ZDA ni soglašala z ničemer, razen če je Svet prejel drugačne informacije od tistih, ki so bile posredovane Parlamentu. To se naj bi zgodilo v nekaterih primerih. Sporočila Sveta so bila ta teden spodbudna, vendar ni bilo nobenih jamstev. To bi želel zelo jasno povedati. Zato pravimo, da hočemo dodatno razpravo, da hočemo dober sporazum in se zelo zavzemamo za več razprav, če obstaja jamstvo, da bo to privedlo do dobrega sporazuma.

  Martin Schulz , v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, irski pisatelj Jonathan Swift je v svoji slavni knjigi „Guliverjeva popotovanja” poslal svojega junaka Guliverja v deželo Liliput, katere prebivalci so merili le šest palcev. Vendar je bil Guliver prepričan, da je prišel v deželo velikanov. Imam občutek, da je šla ameriška diplomacija po stopinjah Guliverja in je prepričana, da se do Evropskega parlamenta lahko obnaša, kot da gre za organizacijo majhnih ljudi. To je napaka.

Gospa Malmström, želim vam čestitati za vašo izvolitev in prestop z enega mesta na drugo. Vendar bi se morali zavedati, da ni šlo le za napako ameriških diplomatov, temveč tudi za napako vlad Evropske unije, ki so bile prepričane, da bo Parlament sprejel takšen sporazum, niso pa spoznali, da ne moremo glasovati za tako pomanjkljiv sporazum.

Ta sporazum pooseblja duh varnostne ideologije Združenih držav Amerike, ne pooseblja pa zaščite temeljnih pravic, ki jih moramo mi, poslanci Evropskega parlamenta, jamčiti državljanom Evrope.

Možnost posredovanja velike količine podatkov brez specifikacij in posebnih podrobnosti v posameznih primerih pomeni temeljno navzkrižje z zakonodajo o varstvu podatkov, ki smo jo sprejeli v Evropi v vseh parlamentih, vključno z nacionalnimi parlamenti. Resni problemi glede varstva podatkov so bili že omenjeni. Tudi vi ste jih omenili. Koliko časa bodo podatki hranjeni? Kdo jih bo hranil? Kdo jih bo posredoval nekomu drugemu? Kakšne možnosti imam, da ugotovim, kaj se dogaja z mojimi podatki, kdo dostopa do njih in ali so pravilni? Katera pravna zaščita mi zagotavlja, da se nepravilni podatki o meni ne smejo zbirati in posredovati tretji strani, ne glede na to, kdo je? Kdaj bodo moji podatki izbrisani, če so bili zbrani in shranjeni? Po določilih zakona o domovinski varnosti se podatki lahko hranijo do 90 let. Če to vključuje jamstvo, da bom dočakal 90 let starosti, potem se bom rade volje o tem pogovarjal. Vredno je ponoviti, da se ti podatki lahko hranijo do 90 let! Vsa ta dejstva predstavljajo resne pomanjkljivosti tega sporazuma.

Zato vam moram povedati, gospod Rubalcaba, da gre za slab sporazum in zanj ne moremo glasovati. Če ga zavrnemo, je na vas, da s pogajanji dosežete novi, boljši sporazum z Združenimi državami, ki bo spoštoval varnostne interese in hkrati interese varnosti državljanov glede njihovih svoboščin. Če vam to uspe, bomo podprli novi sporazum. Cilj novega kroga pogajanj je doseči kompromis med tema dvema stvarema.

Članom moje skupine ne morem predlagati, naj glasujejo za ta sporazum v njegovi sedanji obliki. Zvečer bom predlagal moji skupini, da glasuje proti temu sporazumu.

  Sophia in 't Veld, v imenu skupine ALDE. Gospod predsednik, želim pozdraviti mojo nekdanjo kolegico in dobro prijateljico, Cecilijo Malmström. Veseli me, da vas vidim tukaj.

Gre za prvo ključno odločitev, ki jo mora sprejeti Evropski parlament po novih lizbonskih pristojnostih in pričakovanja so velika, vendar moramo ohraniti jasne misli. Našim državljanom dolgujemo dobro premišljeno odločitev brez zunanjih pritiskov in taktik zastraševanja, kot so napačne trditve o varnostni vrzeli, saj ZDA lahko še vedno pridobi podatke - to vemo – tudi brez nestrinjanja. Ne smemo pozabiti, da si tudi države članice niso bile enotne glede tega sporazumna. Soglašamo lahko le s sporazumom, ki ima polno demokratično legitimnost na vsebinskih in postopkovnih temeljih. Ne gre za merjenje moči med Svetom in Evropskim parlamentom, niti za čezatlantske odnose. Gre za evropske državljane, ki imajo pravico do ustreznega demokratičnega in preglednega postopka.

Do zdaj so bili odgovori Sveta povsem nezadostni, demokratična pravica evropskih državljanov pa se ne more zabarantati za obljube o potovanjih v ZDA ali za nejasne obljube Sveta o prihodnjih sporazumih. Svet je imel od leta 2007 nešteto priložnosti, da bi se tega lotil na pravilen način in zagotovil varnost, kot tudi zaščito osebnih podatkov in državljanskih svoboščin, ali pa zagotovil pravi demokratični nadzor s strani nacionalnih parlamentov ali, po 1. decembru, s strani Evropskega parlamenta, vendar je bil Svet neverjetno trmast. Parlament ne more in tudi ne bi smel sprejeti odločitve, če nima dostopa do vseh ustreznih informacij in dokumentov. Naši volivci imajo pravico vedeti, da vse elemente zelo resno preučimo in da s sklepi Sveta ne soglašamo kar na slepo.

In na koncu, Evropski parlament že leta jasno izraža svoje pomisleke in pričakovanja. Namesto da bi nam Svet končno predložil mnenje svoje pravne službe in zahtevane informacije, ki izkazujejo uporabo podatkov za boj proti terorizmu, nam ponuja še več nejasnih obljub. Menim, da drugo poročilo gospoda Bruguièra ni zadostno. Torej, če Svet hoče soglasje tega parlamenta, mora izpolniti naše zahteve. Svet, to je edini način.

(Aplavz)

  Rebecca Harms, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, najprej bi želela reči nekaj besed o sejah s strokovnjaki in veleposlanikom ZDA. Na dveh sejah, na katerih sem predsedovala, nisem imela prav nobenega občutka, da bi me imeli za majhnega človeka iz Evrope; ravno nasprotno. Na teh sejah s strokovnjaki iz ZDA sem se ogromno naučila o zelo različnih pravnih sistemih, ki se nanašajo na varstvo temeljnih pravic v ZDA in Evropi. Američanom sem hvaležna, da so se udeležili tako daljnosežnega dialoga. Zdaj mi je jasna narava naloge, ki leži pred nami. Svet je tej nalogi v preteklosti delal krivico. Jasna mi je tudi narava naloge, ki leži pred Evropejci, če želimo v istem sporazumu združiti učinkovit boj proti terorizmu in učinkovito varstvo temeljnih pravic.

Pravzaprav mi je nerodno, da so se ljudje morali odpraviti čez lužo, da bi nam pojasnili to sporno vprašanje, medtem ko Svet do zdaj s Parlamentom o tem še ni imel poštene razprave. Poročevalka je povsem jasno povedala, na katerih področjih bodo temeljne pravice, ki uživajo najvišjo raven varstva v Evropi, kršene. Želela bi dodati še nekaj, kar je po mojem mnenju velik problem s pravnega in političnega vidika, če si to vprašanje ogledamo bolj podrobno. ZDA in Evropa terorizem popolnoma različno opredeljujeta, to pa je problem, ki prevladuje v celotnem sporazumu.

Kot je bilo pravilno povedano, so poslanci tega parlamenta državljanom Evrope dolžni zagotoviti, da bodo njihove pravice ohranjene. Mislim, da ne bi smeli podpreti sporazuma, za katerega smo mnogi izmed nas, vključno z gospodom Webrom, gospodom Langenom, ki ga trenutno ni tukaj, in gospodom Schulzem, v javnosti večkrat povedali, da krši veljavno pravo. Takoj moramo ukrepati. V teku javnih razprav smo državljanom Evrope povedali, da bomo to storili. Glasovati moramo proti vmesnemu sporazumu in glasovanja ne smemo preložiti.

Parlament se ne sme spet izogniti svojim dolžnostim, kot je to storil novembra. Takrat smo imeli priložnost, da vse ustavimo, a večina tega ni hotela storiti. Zdaj moramo ukrepati in – to govorim po posvetovanjih z Američani – tako bomo dobili boljši in enakopraven pogajalski položaj, kar nam bo omogočilo, da izboljšamo varnost in pravice državljanov v Evropski uniji in morda tudi v ZDA.

  Timothy Kirkhope, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, tako kot moje kolege tukaj je tudi mene izredno vznejevoljilo in razjezilo to, kako je Svet ravnal s Parlamentom in na kako neprimeren način so z njim potekala posvetovanja o sporazumu. Parlamentarno posvetovanje in soglasje ne smeta biti retroaktivno orodje. Vzajemno varstvo podatkov mora biti neoporečno, način, kako so potekala pogajanja o sporazumu in kako je bil sporazum sklenjen, pa se ne sme nikoli ponoviti.

A pomirili so me vsaj organi Združenih držav in večplastni sistemi za varstvo podatkov ter sodni zaščitni sistemi, ki jih vzpostavlja ta vmesni sporazum. Zato Svet s svojim vedenjem, ki ga kaže do nas, ne bi smel ogroziti sporazuma med EU in Združenimi državami ali katerega koli drugega prihodnjega sporazuma o varnosti Evrope. Tako Svet kot Komisija nam zdaj dajeta kup zagotovil in obljub. Ne morem še presoditi, ali ta zagotovila in obljube odgovarjajo na vse utemeljene zahteve, ki smo jih postavili, zato menim, da potrebujemo še nekaj časa, preden nadaljujemo s preučevanjem tega pomembnega ukrepa.

  Lothar Bisky, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, pogajanja o sporazumu SWIFT so potekala na temelju vprašljivega postopka, sporazum pa je bil hitro sprejet samo en dan pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, da bi se zaobšel Parlament. Vendar pa bi se želel posebej osredotočiti na vsebino sporazuma. Na našo odobritev čaka sestrica velikega brata. Gospa Clinton misli, da lahko prepriča poslance tega parlamenta, da storijo nekaj, česar mi od naših vlad ne bi sprejeli.

Po mojem mnenju je povsem napačno, da imajo preiskovalci domnevnih terorističnih dejanj tako velik dostop do podatkovnih baz, saj to spodkopava možnost ljudi, da se sami odločajo o svojih lastnih osebnih podatkih. Osebni podatki se bodo hranili več desetletij in nihče ne bo imel nobenega nadzora nad tem, kako se uporabljajo. Poleg tega se bodo podatki lahko hranili še po izteku sporazuma. Z nobenim pravnim ukrepom ne bo mogoče ugotoviti, kje se podatki nahajajo, ali zahtevati odškodnino za nezakonito uporabo podatkov s strani tretjih držav. To daje državi prednost pred njenimi državljani, ki bodo zdaj imeli samo še status sumljivih oseb. Države članice omogočajo drugim vladam, da posredno prek EU vohunijo za našimi državljani.

Če navedem nekaj primerov iz Nemčije: ali bi moralo podjetji Deutsche Telekom, Deutsche Bahn ali verigo drogerij Schlecker še skrbeti zaradi zbiranja podatkov o njihovih zaposlenih? Ali bo zdaj postalo pravilo, da bo nemška vlada o davčnih preiskovalcev kupovala podatke, ki so bili pridobljeni nezakonito? Smo v položaju, ko se mora Parlament postaviti za svoja prepričanja in se odločiti. Zakaj bi se moralo podjetju Google omogočiti, da v prihodnosti določa prag za podatke? Pomembno je, da se borimo proti terorizmu in predvsem proti njegovim vzrokom, s čimer se zagotovo vsi strinjamo, vendar ne na račun temeljnih pravic. V tem smislu sem slišal veliko govorov o EU kot skupnosti vrednot. Smo tik pred tem, da eno izmed teh vrednot pometemo pod preprogo, zato moja skupina tega ne more podpreti.

  Simon Busuttil (PPE). - (MT) Naj pojasnim, da Evropska ljudska stranka ta sporazum podpira. V celoti je za sporazum SWIFT in bo tudi jutri glasovala zanj. Naj razložim, zakaj: Evropska ljudska stranka bo dala svojo podporo, ker je varnost ljudi, varnost naših državljanov, njena prva skrb.

Varnost naših državljanov bo s tem sporazumom boljša in zato ga tudi podpiramo. To pa ni samo moje mnenje, temveč je strokovno mnenje vseh tistih, katerih naloga je bila raziskati in oceniti, ali ta sporazum izboljšuje varnost državljanov, ki jih v tej dvorani vsi predstavljamo.

Stopnja varnosti se bo izboljšala po vsej Evropi, to pa se bo razširilo tudi na varnost drugih državljanov po svetu, vključno z Združenimi državami. Strinjam se s tistimi, ki so rekli, da Svet ni ravnal primerno z Evropskim parlamentom, vendar menim, da je s sporočilom, ki ga je poslal Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, Svet dobil lekcijo: lekcijo, ki je bila jasno razumljena. Razumem tudi zaskrbljenost mojih kolegov poslancev glede vprašanja zasebnosti, a tudi tu je treba še enkrat opozoriti, da je ta sporazum samo vmesen. To pomeni, da bo treba sestaviti nov sporazum, ki bo nudil boljša zagotovila glede varnosti.

Gospod predsednik, v svojem uvodu ste omenili odgovornost. Pozivam svoje kolege poslance, da s polno odgovornostjo uporabijo pooblastila tega parlamenta, nova pooblastila, ki jih imamo, da bi zares lahko pogledali v oči 500 milijonom državljanom in jim povedali, da branimo njihovo varnost. Da bi ohranili več enotnosti v tej dvorani, bi bilo treba jutrišnje glasovanje po možnosti preložiti. Pripravljeni smo premisliti o preložitvi glasovanja, a če to ne bo odobreno, bomo sporazum podprli.

  Claude Moraes (S&D). – Gospod predsednik, tudi mi, socialisti in demokrati, se želimo boriti za evropske državljane in želimo se boriti proti terorizmu, zato na jutrišnjem glasovanju priporočali glas „ne“, kot je dejal moj vodja, in sicer zato, da bi zagotovili, da v tem parlamentu v okviru prvega postopka soglasja na podlagi Lizbonske pogodbe glasujemo proti sporazumu, ki je slab za ves Parlament.

Ne gre za sektaško, temveč stvarno vprašanje. Gre za vprašanje, ali slabo pripravljen sporazum služi interesom varnosti in protiterorizma. Kot je nekoč dejal eden od mojih svetovalcev – ki je odvetnik, kot sem bil tudi jaz in gospod Kirkhope –, ki je citiral Benjamina Franklina: kdor daje varnosti takšno prednost pred svobodo, si ne zasluži ne svobode na varnosti.

Zato se vsi strinjamo, da si za državljane EU želimo dober sporazum. Kar zadeva odbor Coreper, je popolnoma res, da Svet načel vsa vprašanja, ki so za nas kot skupino bila pomembna. Tudi gospa Clinton je v svojem pismu priznala, da ima Parlament prav, a niti eden od teh dokumentov ni šel naprej, niti nam dal recepta za rešitev problema, zato bo „ne“ po našem mnenju dal spodbudo za boljši sporazum za ves Parlament.

Zato se naša skupina obrača na ves Parlament in ne samo na člane skupine, naj podpre poročevalko pri tem, kar poskuša doseči, to pa je boljši sporazum za boj proti terorizmu. Tu nima nihče moralne prednosti; zahtevamo učinkovit boj proti terorizmu, kar pomeni boljši sporazum, in to bomo nocoj v naši skupini priporočali socialistom in demokratom.

  Agustín Díaz de Mera García Consuegra (PPE). - (ES) Gospod predsednik, zavračam metode in čas, ki je bil porabljen za ta sporazum. Vloga Parlamenta je temeljni del Lizbonske pogodbe in spoštovati bi jo morale vse zadevne stranke.

Glede vsebine vprašanja: največjo škodo, ki jo demokratična družba lahko naredi terorizmu, je, da zapre njegove finančne vire. Zato bi moral vmesni sporazum veljati, dokler se po nujnem postopku ne zaključijo pogajanja o dokončnem sporazumu. V najmanj devetih dokazanih primerih sta združenje SWIFT in program TFTP pokazala svojo učinkovitost in vrednost pri preprečevanju in zadušitvi terorističnih dejavnosti v Evropi, Aziji, Afriki in Ameriki v povezavi z besedilom vmesnega sporazuma in varstvom podatkov.

Katero poročilo mora imeti prednost, gospe in gospodje? Poročilo evropskega nadzornika za varstvo podatkov ali poročilo posebnega sodnika, kajti obe sta dobro utemeljeni, vendar protislovni. Ne, gospe in gospodje, o tem vprašanju nismo imeli ne razprave niti nismo zanj našli rešitve. Besedilo vmesnega sporazuma zagotavlja pravice. Navaja, da se posredovani podatki posredujejo izključno za preprečevanje terorizma oziroma njegovega financiranja, da se ne izdelujejo nikakršne kopije podatkov, da posredovani podatki niso medsebojno povezani z nobeno drugo podatkovno bazo in da imajo dostop do podatkov samo javni varnostni organi.

Zaupam vladi Združenih držav in veliki demokraciji, na kateri temelji. Naša dolžnost je, da okrepimo odnose s to državo, saj smo naravni partnerji, ki se zanašamo drug na drugega.

Iz vseh teh razlogov se strinjam s podporo, ki jo Parlament daje vmesnemu sporazumu, in pozdravljam zelo pozitivno potezo, ki jo je Parlament naredil, da bi potrdil svojo pristojnost, kakor tudi dejstvo, da sta gospa Clinton in gospod Geithner to pristojnost kot nepogrešljiv element tako zdaj kot v prihodnosti.

Za konec, gospod predsednik, naj povem, da Svet in Komisija vesta, kaj se od njiju pričakuje. Nujno potrebujemo medinstitucionalni sporazum.

  Stavros Lambrinidis (S&D). – Gospod predsednik, preprosto pismo Sveta, v katerem bi pisalo, da bodo pogajalske smernice vsebovale vse pomisleke Parlamenta, da se bodo pogajanja z Združenimi državami začela takoj in ne enkrat v prihodnosti in da bo Parlament v celoti vključen v ta pogajanja, bi verjetno zadostovalo in ne bi zahtevalo veliko truda, da bi se ublažili pomisleki tega parlamenta glede načina, kako so ga obravnavali, zanemarjali ali se z njim poigravali v preteklosti.

A danes niste mogli storiti niti tega. Gospa komisarka je dejala, da skupinski prenos podatkov ni problem. Tja bo šlo samo nekaj podatkov. Združenje SWIFT pa nam pravi, da to ne drži. Administracija Združenih držav nam pravi, da to ne drži. Za to, kar trdite, ni nobenih dokazov.

Omenili ste pogajalske smernice, ki ste jih skoraj že končali. Kje so? Glede na pritisk, ki ga čutimo danes, zakaj nam ne morete natančno povedati, v čem se strinjate in v čem se ne strinjate s Parlamentom, namesto da dajete splošne izjave.

Mislim, da je izredno pomembno, da se proti terorizmu borimo skupaj z Združenimi državami. Združene države in Svet pozivam, da po jutrišnjem glasovanju začnejo zelo resno sodelovati z nami in da se ne odločijo za dvostranske poti ali sanjajo o rušenju solidarnosti, temveč da si skupaj prizadevajo za zaščito temeljnih pravic, medtem ko bomo mi ščitili varnost.

  Birgit Sippel (S&D). – (DE) Gospod predsednik, kdor je v zadnjih tednih spremljal številne razprave o združenju SWIFT, bi lahko dobil vtis, da bi se brez združenja SWIFT znašli v kaosu in da bi zavrnitev sporazuma pomenila konec čezatlantskih odnosov in skupne vojne proti terorizmu. Ti poskusi groženj, usmerjenih v nas, so z eno besedo smešni. ZDA in Svet se ne trudita rešiti osnovnega orodja; pri tem si preprosto rešujeta obraz.

Za boj proti terorizmu obstajajo številni sporazumi in ukrepi. Združenje SWIFT bi lahko bil koristen dodatek. Neuspeli napad 25. decembra je jasno pokazal, da nam ne primanjkuje podatkov, temveč sposobnosti za učinkovito uporabo istih podatkov, ki jih že imamo. Namen je odvrniti pozornost od tega dejstva. Vmesni sporazum enostavno ne bi mogel biti slabši. Je poln protislovij in neskladij. Namesto da bi sprejeli ustrezne previdnostne ukrepe, ki bi zagotovili samo posredovanje podatkov o ljudeh, ki so dejansko osumljeni, bomo v ZDA vsak mesec pošiljali ogromne količine podatkov. Sporazum predstavlja grobo kršitev pravic državljanov, varstva podatkov in načela pravne države. Če bi bila Svet in ZDA res pripravljena sprejeti to kritiko in te točke vključiti v nov sporazum, potem nam tega strahotnega sporazuma ne bi bilo treba sprejeti. V interesu državljanov moramo reči ne vmesnemu sporazumu in takoj začeti s pogajanji, da bi lahko sprejeli zares dober sporazum, ki bo predstavljal dodatno, učinkovito orodje za boj proti terorizmu in ki bo ohranjal naše temeljne pravice.

  Juan Fernando López Aguilar (S&D). - (ES) Gospod predsednik, Lizbonska pogodba je odprla novo poglavje za ta parlament, a tudi za Svet in Komisijo.

V svojem govoru je predsedujoči Svetu opozoril, da je treba temu parlamentu prisluhniti in upoštevati njegove pomisleke in zahteve.

Opozoril je tudi, da pogajanja o tem sporazumu niso pogajala na najboljši ali dovolj dober način. Predvsem pa je predlagal prihodnjo zavezo: po nujnem postopku opraviti pogajanja o dokončnem sporazumu, ki izpolnjuje zahteve, ki so navedeni v poročevalkinem poročilu in med katerimi je tudi zahteva za zagotovljeno pravico do pritožbe in naknadne spremembe ali izbrisa osebnih podatkov.

Zato moramo vzpostaviti novo ravnovesje med zasebnostjo, svobodo državljanov in njihovo varnostjo, ki je tudi temeljna pravica državljanov, ki jih predstavljamo v tem parlamentu.

Zato Parlament ne glede na izid te razprave poziva ministra, naj čim prej prične ta pogajanja in tako izpolni zahteve Lizbonske pogodbe, Listine o temeljnih pravicah Evropske unije in 500 milijonov državljanov, ki jih ta parlament predstavlja in ki imajo temeljno pravico do varnosti.

  Axel Voss (PPE). – (DE) Gospod predsednik, v dobi mobilnosti ne moremo imeti varnosti brez učinkovite in hitre izmenjave podatkov, naša dolžnost pa je, da ščitimo naše državljane pred terorističnimi napadi. Zato moramo vzpostaviti ravnovesje med varnostjo in zasebnostjo. To ravnovesje mora biti razvidno iz sporazuma, o katerem trenutno razpravljamo.

A glede na pomen tega vprašanja je Svet v tem primeru nastopil zares amatersko. Zato bi želel videti več popustljivosti do poročevalke in nekaj konkretne pomoči, da bi mogoče lahko dosegli večino v Parlamentu.

Če tega ne bo, bo program za sledenje financiranja terorističnih dejavnosti ostal edini osrednji program, mi pa bomo morali zagotoviti, da bo združenje SWIFT posredovalo samo posamezne elemente podatkov. Če tega ne bo, potem je celovit sporazum prava stvar, trenutni sporazum pa ostaja pomemben. Zato menim, da bi se morali usmeriti v preložitev in na koncu ....

(Predsednik je prekinil govornika)

  Predsednik. – Kolegi, to je zelo pomembna razprava. Ne želim vas prekinjati, a vsi govorite pol minute dlje, kot bi smeli. Na seznamu je 11 ljudi. Če boste vsi govorili tako dolgo, ne bom mogel dati besede drugim.

  Jörg Leichtfried (S&D). – (DE) Gospod predsednik, nihče nima nobenih resnih pomislekov glede potrebe po boju proti terorizmu. Vendar pa se vprašanje za napredne demokracije, ki temeljijo na pravni državi, vedno nanaša na to, kaj je treba narediti in kako je to treba narediti. V tem primeru je odgovor enostaven. Ne smemo ravnati na način, da se osumi 500 milijonov ljudi in da se globoko poseže v njihove pravice, ne da bi jim omogočili, da izkoristijo pravno zaščito. Predvsem se teh ukrepov ne sme sprejeti, če se pri tem niti najmanj ne upoštevajo obstoječi demokratični predpisi.

Parlament se je znašel v položaju, ko mora prevzeti odgovornost za dejanja ošabnega švedskega predsedstva. Tega ne smemo narediti. Zato se strinjam s tem, da na jutrišnjem glasovanju sporazum zavrnemo.

  Carl Schlyter (Verts/ALE). – (SV) Gospod predsednik, želim povedati, da se s tem predlogom ne bo nič ustavilo – ne bo se ustavilo nobeno teroristično dejanje. Niti eden izmed štirih napadov, ki jih je omenilo predsedstvo Sveta, se ne bi ustavil, čeprav bi mogoče naknadne preiskave lažje potekale. Ta sporazum zmanjšuje varnost na enak način kot kateri koli zakon o popolnem nadzoru na internetu, kajti če imamo popoln nadzor, se mu bodo ljudje poskusili izogniti – to pa vključuje tudi poštene državljane. Na spletu se nato ustvarjajo storitve anonimizacije, tako kot se to zdaj dogaja v bančnem sektorju. Če se teroristi lahko skrijejo med navadne ljudi, se varnost zmanjša. To je slab sporazum.

Namesto tega pozivam k celovitem pregledu vseh teh protiterorističnih zakonov. Koliko stanejo in kako skupaj vplivajo na zasebnost in svobodo? Samo takrat bom premislil o podpori novih protiterorističnih zakonov. Pokažite nam, kako učinkovito ti ukrepi uporabljajo dostopne dokumente, ne tajnih.

  Janusz Władysław Zemke (S&D). – (PL) Gospod predsednik, želel bi opozoriti na dve zadevi, ki sta po mojem mnenju zelo pomembni. Nesporno je, da se moramo boriti proti terorizmu, vendar razprava se nanaša na to, kako je to treba storiti in kakšne sporazume moramo o tem podpisati z Američani. Želel bi omeniti dve zadevi. Prva je, da sporazum vpliva samo na eno izmed podpisnic – gre za enostranski sporazum. Ali smo pomislili na to, da bi ustrezne službe v evropskih državah prav tako lahko pridobivale podatke od ZDA in da bi to pomagalo v boju proti terorizmu tukaj v Evropi? In drugič: temeljni očitek se nanaša na dejstvo, da bo mogoče pridobiti vse finančne podatke. Močno poudarjam besedo „vse“. Mislim, da bi si morali prizadevati za to, da bi posebnim ameriškim in evropskim službam omogočili, da pridobivajo podatke samo o tistih subjektih, ki so osumljeni.

  Marian-Jean Marinescu (PPE). – (RO) Svet je zelo pozno poslal sporazum Evropskemu parlamentu, kar je nenavadno. Upam, da se tovrstne nezgode ne bodo več ponavljale. Na drugi strani pa sem bil zelo prijetno presenečen nad intenzivnim sodelovanjem med organi ZDA in Evropskim parlamentom. Povsem nepričakovano so prisluhnili tej instituciji in upam, da se bo to v prihodnosti še dogajalo.

Enako raven zanimanja od organov ZDA pričakujem tudi v zvezi z enako obravnavo držav članic v zvezi s programom odprave vizumov. Združene države še morajo uvesti jasna, pregledna merila za odklanjanje vizumov v nekaterih državah članicah. Kljub temu mislim, da je treba začasni sporazum podpreti, ker bo prispeval k varnosti evropskih državljanov. Vendar pa odobritev tega sporazuma ne sme zaustaviti pogajanj z Združenimi državami o dolgoročnem sporazumu, ki bodo vključevali vse ugovore, ki jih bo izrazil ta parlament.

  Eva Lichtenberger (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, Svet je danes priznal, da rezultati pogajanj mogoče niso tako dobri, kot bi lahko bili. Morali bi izhajati iz tega in izkoristiti priložnost, da sporazum izboljšamo. A zgolj preložitev zadev ne bo pomagala, kajti postopek preložitve ni urejen z nobenimi pogoji. Zato se bomo na naslednjem plenarnem zasedanju ponovno znašli v popolnoma enakem položaju. Ne verjamem, da se bo s tem kaj spremenilo.

Drugič, želela bi reči, da smo slišali že dovolj obljub o tem, da se bodo stvari izboljšale v naslednjem krogu pogajanj brez udeležbe Parlamenta. Že pred tem sporazumom nam je bilo obljubljeno, da bodo stvari tokrat precej drugačne. Naj ponovim, preložitev nam ne bo pomagala. Edino, kar nam lahko v tem primeru pomaga, je, da pošljemo jasen signal.

Tretjič, varnostne vrzeli, za katere ljudje nenehno trdijo, da bodo nastale, če ne podpremo vmesnega sporazuma, preprosto ne obstajajo. Imamo pravna poročila, ki to dokazujejo, in imamo tudi sporazume o medsebojni pravni pomoči.

  Sajjad Karim (ECR). – Gospod predsednik, varnost naših državljanov je vsem nam v največjem interesu in najbolj preprosto je, da se nas takrat, ko vstanemo in zahtevamo zaščito državljanskih svoboščin naših državljanov, prikazuje kot popustljive v boju proti terorizmu. Številni nacionalni parlamenti to počnejo ves čas, ko gre za ukrepe, ki jih sprejema ta parlament.

Združenje SWIFT se seveda ponaša s številnimi uspešnimi primeri, ki jih vse podpiramo, a enako pomembno je, da se osredotočimo tudi na tiste primere, pri katerih združenje SWIFT ni bilo uspešno ali pri katerih nas je pustilo na cedilu. V Evropski uniji je bilo veliko neuspelih ali slabih preiskav. Samo v mojem volilnem okrožju je bilo pridržanih 12 nedolžnih ljudi, ki jih ni bilo mogoče obtožiti. V teku njihovega pridržanja smo bili obveščeni, da so finančne transakcije del trdnih dokazov proti njim.

Kaj se lahko naučimo iz teh slabih primerov? Svet, odmaknimo se. Imamo čas. Nismo potisnjeni v kot. Še obstaja pot, ki vodi naprej. Uklonimo se. Svet, odmaknite se; naredite to tako, kot je treba – ne zaradi tega parlamenta, temveč zaradi naših državljanov.

  Carlos Coelho (PPE). – (PT) Gospod predsednik, če želi policist v moji državi dobiti dostop do bančnega računa, mora imeti nalog. Ne morem sprejeti sporazuma, s katerim se bo ameriškim policistom v pregled pošiljalo na tisoče ali na milijone bančnih podatkov, ne da bi za to bilo treba pridobiti sodno dovoljenje. Vmesni sporazum, o katerem so potekala pogajanja, ne obravnava varstva podatkov. Varstvo podatkov ni luksuz – je predpogoj za našo svobodo. Sporazumu primanjkuje vzajemnosti in sorazmernosti. Tega ne moremo dovoliti.

Seveda upamo, da bodo pogajanja o končnem sporazumu potekala na ustrezen način. Kako se je mogoče o njem pogajati? Ali pogajanja potekajo na šibki ali razumni podlagi? Mislim, da je za nas bolje, da nimamo slabega sporazuma, kot da imamo kakršen koli sporazum. Če zavrnemo vmesni sporazum, bomo imeli dobro izhodišče za pogajanja o končnem sporazumu.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) Pregovor pravi, da dobre sporazume sklepajo enakovredni partnerji. Vendar pa pri sporazumu, ki ga imamo v tem trenutku, ni videti, da smo enakovreden partner, temveč da nam Združene države postavljajo zahteve in pričakujejo, da bomo upoštevali njihova stališča.

Vse od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe pa ima Evropski parlament veliko več pristojnosti, naloga tukaj sedečih poslancev Evropskega parlamenta pa je, da branijo interese in pravice, temeljne pravice, 500 milijonov državljanov držav članic EU. Zato podpiram predlog, da naj se ta sporazum predela in da naj vključi predloge, za katere mi, poslanci Evropskega parlamenta, ki smo edini neposredni izvoljeni predstavniki v institucijah EU, pričakujemo, da bodo vključeni v sporazum.

Vem, da imamo v Evropski uniji države, ki jim terorizem povzroča ogromne probleme. Španija je država, ki se že dolgo časa bori proti terorizmu in mislim, da bo Svet v tem primeru partner Evropskega parlamenta in ne Združenih držav Amerike.

  Alfredo Pérez Rubalcaba, predsedujoči Svetu. – (ES) Gospod predsednik, najprej bi želel povedati, da sem z velikim zanimanjem in navdušenjem poslušal vse govore cenjenih poslancev, ki so izražali tako podporo kot kritiko, čeprav je treba priznati, da je kritika prevladovala; vendar jih pozdravljam vse.

Najprej bi želel povedati, da sem zelo zadovoljen, da smo v teku razprave v tem parlamentu ponovno potrdili, da so Parlament, Komisija in Svet v celoti usklajeni, ko gre za zagovarjanje naših skupnih vrednot in, kot sem dejal v svojem govoru, za zavzemanje odločnega stališča, ki nasprotuje vsaki vrsti terorizma. Menim, da je to soglasje izredno pomembno in tega ne smemo pozabiti.

Želel bi ločiti med dvema izrazito različnima vrstama kritike, ki smo ju slišali v zvezi s sporazumom SWIFT, ki smo ga preučili danes popoldne: gre za kritiko postopka in kritiko vsebine.

Res je, da je vsebina sporazuma deležna nenehne kritike tudi s strani tistih poslancev, ki sporazum kot tak izrecno podpirajo. Naj ponovim, kar sem povedal v prejšnjem govoru, in sicer da bi bilo stvari verjetno mogoče narediti bolje; pravzaprav bi jih bilo zagotovo mogoče narediti bolje. Rekel pa sem tudi, in tudi to bom ponovil, da so bili roki takšni, kot so pač bili, kar spoštovani poslanci dobro vedo, zato sta Svet in Komisija morali ukrepati v zelo kratkem časovnem okviru. V vsakem primeru naj jasno poudarim, da si Svet, kot sem rekel že zgodaj popoldne, želi, da bi bile stvari od zdaj naprej drugačne in ne več takšne, kot so bile v preteklosti.

Nekateri poslanci so verjetno na podlagi svojih izkušenj dejali, da je to obljuba, zaveza, ki je bila v tem parlamentu vedno znova prelomljena. V zagovor Svetu bi želel reči, da je to zaveza, ki izvira iz temeljne zaveze znotraj Lizbonske pogodbe in ki določa osrednji cilj, to pa je, da mora ta parlament igrati čedalje pomembnejšo vlogo v institucionalnem življenju Evrope, da bodo državljani lahko imeli občutek, da so bolje zastopani.

Ta zaveza iz moje države, ki je temeljna zaveza znotraj Lizbonske pogodbe, pa je razlog, zakaj želim tukaj odločno zatrditi, da bo Svet v času švedskega predsedstva stvari delal drugače.

Če nekateri ne zaupajo besedi Sveta, in do tega imajo vso pravico, potem bi se morali spomniti, da nas pogodba sili, da stvari delamo drugače. Zato je tu v okviru zakonodaje sprejeta pogodba, ki bo zagotovila, da se bodo stvari v prihodnosti delale drugače, tudi če politična volja Sveta ne bi zadostovala. Zanaša se na sodelovanje tega parlamenta s Komisijo in zanaša se seveda na enoten duh, ki ga tukaj kažejo naši poslanci, duh, ki išče ravnovesje med branjenjem varnosti in ohranjanjem naših temeljnih vrednost; gre za vseevropski duh, s katerim je Svet popolnoma usklajen.

V zvezi s samim vprašanjem bi želel povedati tri stvari. Ne bom govoril o nekaterih bolj specifičnih vprašanjih, ki so bila predmet kritike, ki je bila v nekaterih primerih po mojem mnenju neutemeljena. Na primer, večkrat je bilo rečeno, da sporazum SWIFT, kakršnega imamo danes v tem parlamentu, dovoljuje skupinski prenos podatkov. Vendar pa ni bilo rečeno nekaj, kar je treba jasno povedati, in sicer da to ni logika, na kateri bi sporazum temeljil, temveč da sporazum SWIFT dovoljuje skupinski prenos samo v izjemnih primerih, vedno in samo v primeru pravnih sumov (člen 4(6) sporazuma). To je samo en primer. Bilo je tudi nekaj drugih nekoliko površnih obtožb glede vsebine sporazuma, ki bi se jih gotovo dalo dobro preiskati, vendar jih v tem trenutku ne bom omenjal.

V zvezi s to zadevo bi želel izpostaviti še dve stvari. Prvič, poleg Komisije in nekaterih poslancev tega Parlamenti bi rad poudaril, da je ta sporazum koristen v boju proti terorizmu. Navedel sem nekaj primerov, v poročilu sodnika Bruguièra, ki je bilo posredovano poslancem, pa jih je še več. Navedem lahko še en primer, ali še bolje, kar dva, o katerih sem prej govoril in ki prihajata iz moje države.

Res je, da je bil sporazum SWIFT uspešno uporabljen za preiskavo napadov, ki so se zgodili 11. marca v Madridu. Prav tako ne smemo pozabiti, da je bil sporazum SWIFT uporabljen pri preprečevanju napada na Barcelono pred malo več kot enim letom. Vsi vpleteni v te napade trenutno služijo kazni v španskih zaporih.

Zato lahko rečemo, da, sporazum je deloval, in da, omogočil nam je ustvariti rezultate. Glede na to se bodo spoštovani poslanci zagotovo strinjali z mano, da bi preložitev sporazuma dejansko pomenila najmanj rahlo znižanje standardov varnosti za evropske državljane. Morate priznati, da bi glede na to, da sporazum deluje in je deloval v našo korist, preložitev povzročila, da bi bili nekoliko manj varni: in svoje besede izbiram previdno, da ne bi kdo obtožil Sveta, da pretirava. Zagotovo bi bili malce manj varni; to je tako preprosto.

Zato želim v imenu Sveta poudariti, in mislim, da se strinja tudi Komisija, da je zelo pomembno, da sporazuma ne preložimo. Mogoče si ta sporazum res zasluži kritiko, zato želim še enkrat poudariti, da sprejemamo ostre očitke, ki smo jih slišali danes popoldne. A spoštovani poslanci se bodo gotovo strinjali z menoj, ko bom rekel, da je ta sporazum veliko boljši od protokola o izmenjavi podatkov, ki so ga Združene države in EU morale upoštevati dolga leta.

Sporazum, o katerem razpravljamo danes, verjetno res ni popoln. Lahko bi ga izboljšali in lahko se tudi strinjam z nekaterimi kritikami z nekaterih strani, vendar vas prosim, da priznate, kot priznavam tudi jaz, da je to bolje od tistega, kar smo imeli prej. EU, Svet in Komisija so podali več predlogov sporazumov, ki so vzrok za zaskrbljenost v nekaterih državah članicah, ki si predvsem prizadevajo zagotoviti, da varnost ne bo vzpostavljena na račun človekovih pravic in temeljnih svoboščin: in to je tudi pravilno.

Zato želim ponoviti, kar je povedala gospa komisarka, in sicer da je pomembno, da sporazuma ne preložimo. Parlamentu bi želel tudi še enkrat povedati, da si Svet iskreno želi pogajanj o novem sporazumu – ki bo dokončen – o sporazumu, ki bo vključeval številna vprašanja, ki so bila danes popoldne tukaj omenjena, vprašanja, s katerimi se Svet strinja in jih želi javno potrditi. Svet daje zavezo, da bo to storil. Dejstvo je, da je predsedujoči Svetu to zavezo že dal v pismu predsedniku Parlamenta, kljub temu jo moramo potrditi, ko bo prišel čas pogajanj.

Zato danes razpravljamo o vmesnem sporazumu, ki trenutni položaj izboljšuje. Razpravljamo o sporazumu, ki bo veljaven devet mesecev, to pa je čas, ki ga Komisija, Svet in Parlament potrebujejo za sklenitev novega sporazuma – ki bo dokončen –, sporazuma, ki bo zagotovo obravnaval vse zelo utemeljene previdnostne ukrepe, o katerih smo danes popoldne razpravljali v Parlamentu.

Svet ne more zanemariti te popoldanske razprave. Ne moremo zanemariti dejstva, da je bil ta sporazum deležen velike kritike. Kot sem dejal, so bile nekatere kritike zagotovo bolj utemeljene od drugih, a kritika je bila in mislim, da si zasluži, da jo resno preučimo. V imenu Sveta prosim Parlament, naj nam da nekaj časa za premislek.

Nekaj časa, seveda, za analizo in pogovor o tej razpravi z mojimi kolegi v Svetu, nekaj časa za pogovor s Komisijo in predvsem nekaj časa za preučitev možnosti za oblikovanje boljšega sporazuma z ZDA, za katero menim, da je resnična možnost. Gospe in gospodje, gospod predsednik, prvič vas prosimo za nekaj časa, da bi se lahko čez nekaj tednov, nekaj mesecev, vrnili v Parlament z zagotovilom, da smo ustvarili temelje ta podpis dokončnega sporazuma, ki ustrezno obravnava skrbi, ki so jih danes izrazili nekateri cenjeni poslanci. Skrbi, ki, ponavljam, v mnogih primerih posnemajo skrbi Sveta.

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Gospod predsednik, to je izredno pomembna razprava. To je popolnoma res, saj govorimo o pomembnih zadevah, kot so način ohranitve varnosti naših državljanov, obenem pa tudi način ohranitve dobrih sistemov za obveščanje in izmenjavo z visoko ravnjo varstva podatkov.

Kot je dejal predsedujoči Svetu, se je pojavilo nekaj vprašanj in tudi, po mojem mnenju, nekaj nesporazumov. Na nekatera odgovarja poročilo gospoda Bruguièra, zato vas pozivam, da si ga preberete. A mislim, da moramo razumeti in se spomniti, zakaj imamo vmesni sporazum. Zakaj ga imamo? Zato, ker je združenje SWIFT ukrepalo, mi pa smo se znašli v položaju, v katerem nismo imeli predpisa o prenosu podatkov, zato sta Svet in Komisija hitro ukrepala, da ni uredila nekaj v zvezi s tem. Od Združenih držav smo dobili nekaj odstopanj in nekaj zelo dobrih mehanizmov za varstvo podatkov. Prav tako sta dve zadevni državi članici Komisijo prosili za vključitev, da bi pri tem ustvarili evropski pristop in se izognili dvostranskim sporazumom. Tega ne smemo pozabiti.

To je zdaj, kot sem rekla, vmesni sporazum; lahko se izboljša in se tudi bo izboljšal. Komisija in Svet nedvomno nameravata na podlagi Lizbonske pogodbe vključiti Evropski parlament v trajni sporazum. Bolje moramo pojasniti sodne mehanizme, zakonito obdelavo podatkov in izbris podatkov. Trajni sporazum bo vključeval tudi zagotovila glede popravkov, dostopa do podatkov.

Gospod Lambrinidis je vprašal, zakaj Komisija tega nima. Gospod Lambrinidis, Komisija je na svojem položaju 16 ur in 20 minut. To je zelo pomemben pogajalski mandat. Moramo imeti možnost, da o tem razpravljamo skupaj, znotraj nove Komisije, preden oblikujemo celoten pogajalski mandat, o katerem bomo razpravljali skupaj z Evropskim parlamentom. Mandat smo prevzeli šele pred kratkim, zato ne morete pričakovati, da bi to že storili. Vendar bomo poskrbeli – in gospod Barroso je to zelo jasno povedal v pismu gospodu Buzeku –, da bomo delali na pogajalskem mandatu; čim prej ga bomo predstavili Evropskemu parlamentu in poskrbeli, da boste o tem v celoti obveščeni.

Mogoče bi bilo dobro, če bi preložili glasovanje, in mogoče bomo potrebovali več časa za razpravo o mandatu. Pogajalski mandat si boste ogledali; imeli boste čas, da pregledate dokumente, poročila in tako dalje, Komisija pa je, kot sem rekla, pripravljena, da sodeluje z vami in Svetom, da bi dobili dober – in veliko boljši – trajni sporazum o tej zadevi.

  Predsednik. – Kolegi, pravilo modrega kartončka ne velja med predstavitvami Sveta in Komisije, vendar je to izredno pomembna razprava. Jutri se moramo odločiti.

To ni v skladu s Poslovnikom, a vseeno bi vas prosil, gospod predsedujoči Svetu, če bi lahko odgovorili samo na dve kratki – poudarjam kratki – vprašanji gospoda Schulza in gospoda Lambrinidisa, samo dve in nič več, kajti o tem bi lahko razpravljali še dve uri.

  Martin Schulz (S&D). – (DE) Gospod predsednik, gospod Rubalcaba, pozorno sem poslušal vaše besede skupaj z vsemi poslanci tega parlamenta. Uporabili ste naslednje besede: „Dajte mi več časa, da se o tem pogovorim z drugimi člani Sveta. Dajte mi več časa, da se lahko vrnem z boljšim sporazumom.“ Zato bi vas želel vprašati zelo natančno, ali gre za to, da Svet ne vztraja več pri tem sporazumu in pri glasovanju o tem sporazumu in ali potrebujete čas za pogajanja z ZDA o novem in izboljšanem sporazumu. Ali sem prav razumel, kar ste povedali?

  Stavros Lambrinidis (S&D). – Gospod predsednik, ali se Svet zaveda dejstva, da združenje SWIFT v preteklih letih ni niti enkrat posredovalo točno določenih podatkov, ker jih ne more izločiti, in da vedno posreduje skupinske podatke?

Ali se Svet zaveda dejstva, da ravno zaradi tega obstaja sporazum med ZDA in združenjem SWIFT, ki osebje združenja SWIFT umešča v Ministrstvo za finance, da bi zagotovil, da se skupinski podatki, ki jih Ministrstvo za finance dobi, ne bi preiskovali skupinsko?

Ali se Svet zaveda dejstva, da vmesni sporazum ne vključuje niti najmanjšega popuščanja Parlamentu? Če imam prav – in upam, da imam – ali se torej Svet in Komisija zavezujeta, da bosta vprašanje o skupinskih podatkih v pogajalskem mandatu jemala skrajno resno?

  Alfredo Pérez Rubalcaba, predsedujoči Svetu. – (ES) Gospod predsednik, Svet želi še enkrat povedati, kako pomembno je, da ne prekinemo toka izmenjave finančnih podatkov med Evropo in Združenimi državami.

Vendar pa se Svet tudi zaveda, da je treba resno preučiti tudi vse previdnostne ukrepe, kritike in predloge cenjenih poslancev.

Zato sem prosil za nekaj časa za delo z vsemi državami Evropske unije, z vsemi državami članicami, da bi preučili, ali moramo vključiti takšen premislek tudi v nov sporazum. Še pomembneje, prosil sem za nekaj časa za posvetovanje z Združenimi državami. Prepričan sem, da so ZDA pripravljene v nov sporazum vključiti številne previdnostne ukrepe, zadržke in omejitve, ki jih je danes tukaj izrazil Evropski parlament. Na kratko, pripravljene so vzpostaviti večje ravnovesje med varnostjo in svobodo v dokončnem sporazumu, o čemer dejansko razpravljamo danes.

Želim si nekaj časa za preučitev te možnosti, da bi se lahko vrnil v Parlament in na zasedanju, kakršno je tole, pred začetkom glasovanja, rekel, da so Združene države dale zavezo Komisiji in Svetu, da bodo te predloge Evropskega parlamenta vključile v nov sporazum.

Mislim, da bi v takšnih pogojih imeli popolnoma drugačno razpravo, kot je ta, ki jo imamo tukaj danes popoldne.

  Manfred Weber (PPE). – (DE) Gospod predsednik, to je zelo koristno. Najlepše se vam zahvaljujem, da ste to omogočili. Če sem prav razumel, kajti razpravljamo o občutljivem vprašanju, nam gospod Rubalcaba ne more zagotoviti, da obstoječi sporazum ne bo začel veljati. Z drugimi besedami, če zadeve preložimo in si vzamemo več časa, bo sporazum začel veljati.

Zato se moje naslednje vprašanje glasi: ali nam lahko gospod Rubalcaba na primer zagotovi, da bo čez en mesec sprejet sporazum z višjimi standardi, ali pa nam Svet sporoča, da moramo kljub vsemu čakati devet mesecev do konca tega obdobja? Parlament zelo težko sprejme takšno brezpogojno zagotovilo. Zato moramo imeti jasne pogoje v zvezi z zagotovilom Sveta, da bi se jutri lahko odločili o možni preložitvi.

  Agustín Díaz de Mera García Consuegra (PPE). – (ES) Gospod predsednik, hvala za velikodušno uporabo Poslovnika Parlamenta in za to, da ste dali besedo dvema predstavnikoma, prvemu iz Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov in drugemu iz Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov).

Gospod Rubalcaba, natančno ste povedali, za kaj gre. Večina pripomb na razpravi v Parlamentu je bila poštenih. Močno cenim vse, kar je bilo povedano. Vendar pa bi morale te besede imeti stvaren in informativen element s polnim poznavanjem dejstev, zato sem bil iskreno zelo presenečen, ko sem slišal, da je pri nekaterih izjavah šlo prav za nasprotno. Takšne izjave dajejo vtis, da je zelo malo ljudi dejansko prebralo sporazum, ki ga kritizirajo, kajti če bi ga prebrali, nikakor ne bi mogli dati teh pripomb.

Zato vas, gospod Rubalcaba, želim povprašati o zadevi, ki jo je omenil moj kolega, gospod Manfred Weber, in ki jo je v svoje pismu omenila gospa Hennis-Plasschaert (kot že veste, podpiram ohranitev vmesnega sporazuma v času, ko potekajo pogajanja o novem sporazumu) Gospa Hennis-Plasschaert v svojem pismu postavlja isto vprašanje kot Manfred Weber. Ali lahko Svet zagotovi Parlamentu, da bo z njegovo udeležbo predstavil končno besedilo novega sporazuma, in sicer na odboru junija in na plenarnem zasedanju julija?

  Alfredo Pérez Rubalcaba, predsedujoči Svetu. – (ES) Gospod predsednik, nekateri cenjeni poslanci pozivajo k vmesnem sporazumu, drugi spet k trajnem.

Kar zadeva časovni okvir, če se temu parlamentu predstavijo temelji dokončnega sporazuma oziroma, z drugimi besedami, če se predstavijo zaveze Združenih držav za vključitev nekaterih previdnostnih ukrepov in predlogov, ki jih je podal ta parlament, to zagotovo ne more biti isto, kot če bi mu predstavili nov sporazum.

Če me cenjeni poslanci sprašujejo, ali lahko nov sporazum prinesem v ta parlament v enem mesecu, potem je odgovor ne. Če me sprašujete ali lahko v nekaj mesecih temu parlamentu predstavimo rezultate dialoga med Združenimi državami in Parlamentom, katerega udeležba je zelo pomembna, da bi lahko razpravljali o tem, ali imamo prav, ko mislimo, da bo dokončni sporazum precej boljši od trenutnega, potem je odgovor da. Po mojem mnenju to lahko dosežemo.

In prav to je tisto, za kar prosim. Zato se ne sklicujem posebej na predlog poročevalke, ki ga, priznam, danes popoldne nisem resno preučil, potem ko sem ocenil splošno vzdušje in večkratne proteste in nasprotovanja podpisu vmesnega sporazuma. Naj še enkrat povem, da menim, da je v takšnih okoliščinah veliko bolj realno prositi Parlament za rok na primer treh mesecev, da bi si tako zagotovili čas za predstavitev podlage sporazuma z Združenimi državami, o kateri bi lahko nato razpravljali v Parlamentu. Z drugimi besedami, ta sporazum bi vključeval elemente, za katere mi v EU (Komisija, Svet in Parlament) ter Združene države mislimo, da bi morali biti vključeni v dokončen sporazum, o katerem bi naknadno potekala pogajanja.

Mislim, da bi v takšnih okoliščinah bila razprava, kakršno imamo zdaj, bistveno drugačna.

  Jeanine Hennis-Plasschaert, poročevalka. – Gospod predsednik, veliko je bilo povedanega. Dovolite mi, da gospodu Busuttilu in predvsem predsedujočemu Sveta poudarim, da s tem, ko odrekamo naše soglasje vmesnemu sporazumu, varnost evropskih državljanov ni ogrožena. Mislim, da je zelo nepošteno, da se to izkorišča kot argument. Še vedno so na voljo drugi pravni instrumenti za ciljno usmerjeno čezatlantsko izmenjavo podatkov in, kot je dejal Claude Moraes, pri tem nima nihče moralne prednosti.

Pismo ZDA je bilo očitno spoštovano, o tem ni dvoma, a reči, da boste prisluhnili stališčem Parlamenta, jih preučili in nanje odgovorili, je nekoliko neprepričljivo, kajne? To zveni zelo neobvezno. Rečeno je bilo tudi, da se bo to zgodilo samo, če bo ta vmesni sporazum še naprej veljaven, kar je po mojem mnenju čisto izsiljevanje. Postajam jezna in žal mi je za to, a ta razprava mi gre že počasi na živce.

Program TFTP ni in ne more veljati za skladnega z najstrožjimi evropskimi običaji glede državljanskih svoboščin. Treba ga je razumeti, in želim, da se to potrdi, kot odmik od evropskega prava in prakse. To sem rekla že prej in to želim še enkrat jasno slišati. Želela bi povedati tudi, da nihče ne dvomi o potrebi po nadaljnjem in močnejšem sodelovanju med ZDA in EU, vendar morajo biti EU in države članice, predvsem v Svetu, odločne pri opredeljevanju lastnih ciljev. V tej zvezi Parlament in Svet še nista usklajena.

Naj na koncu poudarim, da gre v celoti za evropsko odgovornost, zato je treba poiskati evropsko rešitev. Nizozemska in Belgija ne moreta dovoliti, da bi ju pri tem vodili za nos. Pozorno sem poslušala vaše izjave, prošnjo za nekaj več časa, in pripravljena sem to prošnjo posredovati konferenci predsednikov, vendar mi niste dali zagotovil, ki sem jih iskala: vse skupaj je bilo preveč nejasno. Kljub temu bom vašo prošnjo posredovala konferenci predsednikov, ki se bo sestala danes popoldne.

  Predsednik. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 10. februarja 2010.

Pisne izjave (člen 149)

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Sodelovanje z Združenimi državami v boju proti terorizmu je pomembno, vendar ne za vsako ceno. Sporazum z Združenimi državami o posredovanju finančnih podatkov se konča dejansko pri odpiranju in branju osebne pošte vseh evropskih državljanov ali spremljanju njihove elektronske pošte z izgovorom, da teroristi drug drugemu verjetno pošiljajo pisma ali elektronska sporočila. Sporazum, o katerem govorimo, ne zagotavlja spoštovanja osebnih podatkov, še manj pa uporabe, ki bi ji lahko bili namenjeni. Tveganje vmešavanja v zasebno življenje milijonov nedolžnih državljanov ali v popolnoma zakonite finančne transakcije evropskih podjetij zgolj po ukazu neke administracije je nesprejemljivo. Še vedno se spominjam afere „Echelon“, tistega prisluškovalnega sistema, ki naj bi bil namenjen za vojaške in varnostne namene, nato pa se je izkazalo, da gre za zaskrbljujoč potencialen komercialen in političen vohunski sistem, usmerjen proti zaveznikom. Lahko sprejmemo izmenjavo, torej vzajemno posredovanje ciljno usmerjenih podatkov na zahtevo sodnih organov v posebej določenem okviru. Zagotovo želimo pomagati združenju SWIFT, da se premakne iz tehnične mrtve točke, ki mu preprečuje, da bi izvajal kar koli drugega razen posredovanja množice podatkov. Vendar pa tega sporazuma ne moremo sprejeti.

  Indrek Tarand (Verts/ALE), v pisni obliki. – (FR) Gospod predsednik, našim kolegom poslancem predlagamo, da glasujejo proti poročilu zato, da bi članom Sveta in Komisije dali priložnost, da opravijo neke prilagoditve in s tem spremenijo svoje stališče. Močno upamo, da bodo izkoristili to priložnost. Za ostale: Francija se je pravkar odločila Rusiji prodati bojno ladjo vrste Mistral; prepričani smo, da bo to dejanje iskreno obžalovala.

  Zbigniew Ziobro (ECR), v pisni obliki. – (PL) Grožnja terorizma se prav nič ne manjša. Nedavni poskus samomorilskega bombnega napadalca, ki je hotel raznesti zrakoplov, ki je letel iz Evrope v ZDA, kaže, da obstajajo ljudje, ki so v imenu fanatičnih prepričanj pripravljeni ubiti na stotine nedolžnih ljudi. Vendar pa bi bilo narobe, če bi teroristična dejanja razlagali izključno kot dejanja obupanih posameznikov. Za vsakim teroristom namreč stoji organizacija, ki ga je usposobila, ga opremila z eksplozivi in ga financirala. Terorizem mora biti dobro organiziran, da bi preživel, za to pa predvsem potrebuje denar. Ne smemo ustaviti naših prizadevanj za odkrivanje finančnih tokov in opredelitev virov sredstev, ki se uporabljajo za podpiranje terorizma. Učinkovita izmenjava podatkov med vladami in vzajemna pomoč pri identifikaciji sumljivih oseb in organizacij sta največjega pomena pri zagotavljanju varnosti našim državljanom. Prizadevati si moramo za to, da bo končni sporazum zagotavljal potrebno zaščito osebnih podatkov.

Vendar pa ne smemo pozabiti, da bi naš prvi cilj moral biti omejevanje terorizma, kajti terorizem je še vedno prava grožnja, tudi v Evropi. Ko govorimo o varnosti, je treba politične igrice dati na stran. Evropski parlament ne bi smel razkazovati svoje moči z zavračanjem vmesnega sporazuma z ZDA o posredovanju podatkov o finančnih transakcijah, ker ta sporazum izboljšuje varnost naše celine.

PREDSEDSTVO: GOSPOD LAMBRINIDIS
podpredsednik